UDK 36.058-053.9
Ivan Svetlik
NOVOSTI NA PODROČJU SKRBI ZA OSTA-
RELE
Sodobne družbe se vse bolj starajo: Tretje življenjsko obdobje je razpadlo na
dva dela, na aktivno starost in na rastočo odvisnost. Aktivna starost bi morala
predstavljati obdobje samoorganizacije ostarelih, z naraščajočo odvisnostjo pa
bi se morala spoprijemati socialna politika. V sistemih socialne varnosti velja
opozoriti na minimalne pokojnine za vse državljane, neodvisno od njihovega de-
lovnega statusa in na zasebne programe pokojninskega zavarovanja . Pomanjk-
ljivosti internatskega varstva v domovih odpravljajo z varstvom na domu . Pri
tem s pridom uporabljajo sodobna komunikacijska sredstva, kot so telefon, tele-
vizija, pošta, posebne radijske zveze in podobna. Finančno spodbujajo ureditev
prostorov za ostarele doma ter neformalno ali voluntersko pomoč sosedov ali
sorodnikov. Za organizacijo raznovrstnih oblik pomoči na domu skrbijo poseb-
ne strokovne službe.
Modem societies can be characterized as old societies. The third period of
life has been split into two parts: the active old age and the increasing depen-
dency. The active old age should be characterized by self-organizing of the el-
derly while the increasing dependency should be the issue o f social policy. Wit-
hin social security systems special attention is paid to minimal pensions for all
citizens irrespective of their work statuses, and to private pension schemes . The
shortcomings of institutional care for the elderly have been overcome by the de-
velopment of home care . Modem means of comunication e.g. telephone, televi-
sion, postal services and special radio connections have been utilized . There has
been also financial assistance to informal and voluntary care for the elderv
provided by their relatives or neighbours. Special agencies that promote home
tare for the elderly have been established .
ostareli, samoorganizacija, socialna varnost, pokojnine, oblike pomoči
ostarelim
Problemi staranja prebivalstva
Z razvitimi družbami se dogaja nekaj podobnega kot z odraslimi ljudmi .
Ne da bi to prav dojele, so postale ostarele . Nekaj je k temu prispevalo upa-
danje rodnosti, nekaj pa podaljševanje življenja njihovih članov .
Podatki, ki jih navaja Lesemann (1989) za nekatere države, na primer Ka-
nado, ZDA, Francijo, Italijo, ZRN in Švedsko, kažejo, da živi tu od 10 do 16
ljudi, ki so stari več kot 65 let . Koncentracije starejših ljudi so zlasti v nekate-
rih mestih zelo visoke . Tako živi v Trstu 28 % ljudi, ki so starejši od 60 let (Bi-
anchi, 1989). Napovedi kažejo, da se bo staranje prebivalstva nadaljevalo .
Tako naj bi imela Kanada leta 2001 14 % in leta 2021 20 % prebivalcev starej-
ših od 65 let (Lesemann, 1989) . V Italiji, kjer je 18 % prebivalstva starejšega
od 60 let, naj bi bilo tega prebivalstva leta 2000 že 22 % (Bianchi, 1989) .
Razvoj gre v isti smeri tudi v socialističnih državah . Na Poljskem, kjer za
stare štejejo moške po 65 . in ženske po 60 . letu, je bilo leta 1988 12 °'o starih
125
(Hrynkiewicz idr., 1989) . V Jugoslaviji je bilo ob popisu prebivalstva leta 1981
12 % oseb starejših od 60 let. Pri tem gre za velike razlike med območji . V
Sloveniji je bilo skoraj 14 % ljudi te starosti, na Kosovu pa le 6,4 /o (Ružica,
Hojnik, 1989) . Kosovo je bilo na ravni Turčije, kjer je bilo leta 1980 6,5 % ljudi
starejših od 60 let (Tayanc, 1989) .
Številke so zgovorne, vendar pa malo povedo o problemih, ki spremljajo
proces staranja prebivalstva . Navedimo nekaj najbolj značilnih . Najprej se je
potrebno ponovno vprašati, kdo sploh so stari in ali jih je dopustno obravna-
vati kot eno samo nediferencirano kategorijo? Baldock (1989) pravi, da ne
moremo govoriti več le o treh obdobjih v življenjskem ciklu posameznika,
namreč o mladosti, ki traja nekako do konca šolanja, o delovni dobi in o sta-
rosti, ki se začenja z upokojitvijo . Ta obdobja so štiri in prav čas po koncu de-
lovne dobe je potrebno ločiti na dve obdobji . Prvo traja nekako od 50 . do 75 .
leta. To je tretja četrtina . Ljudje v tej starosti imajo precejšne finančne vire,
ki zahtevajo posebno tržišče . Imajo še veliko sposobnosti, zahtevajo pa bolj
fleksibilen trg delovne sile kot sta delna in začasna zaposlitev . Mnogi so pri-
pravljeni sodelovati v prostovoljnih delovnih in socialnih dejavnosti . Vse po-
membnejša bo njihova politična vloga .
Četrto obdobje je obdobje rastoče odvisnosti, ko ostareli za normalno
opravljanje vsakdanjih življenjskih nalog vse bolj potrebujejo pomoč drugih .
Podatki za Zahodno Nemčijo kažejo, da 3 % prebivalstva v celoti potrebujejo
pomoč drugih, med prebivalstvom, ki je starejše od 80 let, pa 30 % (Evers,
Olk, 1989) .
Drugi problem so velike razlike v dolžini življenja med spoloma . Na Polj-
skem na primer je povprečna življenjska doba žensk 75 let, povprečna ži-
vljenjska doba moških pa le 67 let (Hrynkiewicz idr ., 1989) . Podobne razlike
najdemo tudi v drugih deželah . Ženske tako v veliko večji meri kot moški do-
živijo četrto obdobje, vendar so pogosto že vdove in zato odvisne od pomoči
drugih. Njihov problem je osamljenost oziroma socialna izolacija . Kot pravi
Anttonen (1989), za moške skrbijo njihove žene, za ženske pa socialne ustano-
ve .
Staranje prebivalstva povzroča vse bolj nevzdržno razmerje med delov-
no aktivnimi in upokojenimi . Ekonomska bremena za vzdrževanje ljudi po
koncu njihove delovne dobe so vse težja . Po drugi strani pa se upokojujejo
posamezniki, ki bi še lahko skrbeli zase in ki tudi v resnici delajo . Vprašanje
je, ali bo odstopanje delovnih mest mlajšim v prihodnje še mogoče zaradi
bolj ali manj prisilne upokojitve . To prakso so že opustili v ZDA in Kanadi, na
Madžarskem pa se na to spremembo pripravljajo (Szemen, Sik, 1989) . V po-
polnoma nasprotno smer gredo nekateri jugoslovanski predlogi, da naj bi ob
obveznem upokojevanju še znišali starostno mejo za upokojitev .
S podaljševanjem življenjske dobe se ohranjajo tudi psihofizične sposob-
nosti ljudi v kasnejših letih . Toda vse več je tudi ostarelih ljudi, ki potrebuje-
jo pomoč institucij . Na Finskem je bilo leta 1980 na primer v varstvu institu-
cij 2,4 % ljudi starih od 65 do 69 let, 4,1 % ljudi, starih od 70 do 74 let, 7,5 %
starih od 75 do 79 let, 15,9 % starih od 80 do 84 let in 27,6 % ljudi starih nad
85 let (Anttonen, 1989) . V nekaterih državah na primer v Finski in Zahodni
Nemčiji pri tem opozarjajo, da se povečuje prepad med rastočimi potrebami
po zagotavljanju varstvenih storitev za ostarele in ponudbo delovne sile za ta
dela. Kdo bo skrbel za ostarele, če ne bo zadosti poklicnih delavcev? Pri-
manjkuje pa tudi prostovoljcev in ljudi, ki bi dajali neformalno pomoč, saj se
število ljudi v srednji generaciji relativno zmanjšuje in skoraj vsi so zaposle-
ni .
126
Tu je tudi vprašanje, kaj naj in kaj v resnici počnejo ljudje, ko niso več za-
posleni? V kolikšni meri potrebujejo razne gospodarske dejavnosti, v kolik-
šni meri lahko skrbijo sami zase in drug za drugega, v kolikšni meri pa potre-
bujejo pomoč raznih socialnih ustanov? Do kdaj so lahko ostareli ljudje
doma in kakšna stanovanja potrebujejo? Ali jim pomoč . če jo potrebujejo,
lahko dajejo sorodniki in razne organizacije doma, ali pa jo lahko dobijo
predvsem v specializiranih institucijah, kot so domovi za stare?
V nadaljevanju si bomo ogledali, kako iščejo odgovore na ta vprašanja v
različnih evropskih državah in v Kanadi . Pri tem se bomo opirali na poročila,
ki so bila predstavljena spomladi 1989 v Firencah na srečanju mednarodne
raziskovalne skupine, ki se ukvarja s proučevanjem socialnih inovacij na po-
dročju družbenih dejavnosti .
Socialna varnost ostarelih
Skrb za ostarele se običajno deli na dva dela, na sistem socialne varnosti
in na zagotavljanje posebnih storitev za to skupino prebivalstva . Prvi sistem
je predvsem sistem obveznih in drugih zavarovanj ter fondov, iz katerih se
ljudem v starosti izplačujejo sredstva za življenje bodisi na osnovi vplačil, bo-
disi na osnovi njihovih potreb . Sistemi socialne varnosti so v razvitih državah
izpopolnjeni do te mere, da preprečujejo preveliko marginalizacijo in revšči-
no slehernega posameznika, hkrati pa ohranjajo socialne razlike, ki so se ka-
zale v višini prispevkov, ki so jih plačevali ljudje, ko so bili še ekonomsko ak-
tivni. Prednost sistema socialne varnosti je v tem, da v nobenem primeru ne
deluje stigmatizirajoče. Ljudje prejemajo denarna sredstva in se enako kot
drugi pojavljajo v vlogi kupcev dobrin in storitev . Oglejmo si nekaj primerov .
Kot navaja Bianchijeva (1989), imajo v Italiji štiri vrste pokojnin, ki pri-
dejo v poštev za starejše ljudi in njihove družine . Poklicno pokojnino dobijo
moški pri 60. in ženske pri 55 . letu starosti, če so plačevali prispevke vsaj 15
let. Starostno pokojnino dobi neodvisno od starosti vsak, kdor je plačeval za
pokojninsko zavarovanje vsaj 35 let . Pokojnino po zavarovancih, ki so preje-
mali starostne pokojnine, dobijo njihovi zakonci, njihovi otroci do 18 . leta
starosti oziroma do konca rednega šolanja in njihovi starši, ki so stari več kot
65 let, če nimajo svoje pokojnine ali drugega vira za preživljanje . Do socialne
pokojnine pa so upravičeni vsi italijanski državljani, ki so stari več kot 65 let
in nimajo drugih virov za preživljanje . Viri za preživljanje se ugotavljajo od
primera do primera, prejemniki socialne pokojnine pa dobijo tudi razne do-
datke .
Na Finskem je bil uveden sistem obveznega pokojninskega zavarovanja
na začetku šestdesetih let . Vključuje tako samozaposlene kmete in podjetni-
ke kot zaposlene . V pokojninske fonde plačujejo delodajalci in ne delavci .
Polna pokojnina znaša 60 % plače v zasebnem in 66 % plače v javnem sektor-
ju .
Že leta 1937 je bil uveden sistem nacionalnega pokojninskega zavarova-
nja, ki je pozneje doživel več sprememb . Do nacionalne pokojnine je upravi-
čen vsak državljan, ki je starejši od 65 let . Višina te pokojnine je odvisna od
ugotovljenih drugih virov za preživljanje . Prejemniki te pokojnine lahko za-
prosijo tudi za subvencije za stanovanja . Leta 1989 je bilo med odraslimi pre-
bivalci na Finskem 25 % prejemnikov nacionalne pokojnine, njihov delež pa
se zmanjšuje. Leta 1985 je okrog 70 % upokojencev prejemalo obe vrsti po-
kojnine. Kakor je zamišljeno, naj bi nacionalna pokojnina vsakemu državlja-
nu zagotavljala osnovni minimalni dohodek, ki bi preprečeval, da bi presto-
pil prag revščine (Anttonen, 1989) .
127
V Kanadi in Veliki Britaniji je velik poudarek namenjen privatnim po-
kojninam oziroma programom pokojninskega zavarovanja, ki jih zaposlenim
ponujajo posamezna podjetja. Države spodbujajo te programe z davčnimi
olajšavami. Sele nato pride na vrsto, v Kanadi na primer, univerzalni javni
program socialne varnosti v starosti . Do nje so upravičeni vsi državljani, ki so
starejši od 65 let . Sredstva, ki jih dobi posameznik, znašajo samo 14 % pov-
prečne industrijske plače . Na osnovi ugotavljanja sredstev za preživljanje pa
je mogoče dobiti še dodatek do višine 15 % povprečne industrijske plače .
V Kanadi imajo tudi obvezno pokojninsko zavarovanje zaposlenih in nji-
hovih zakoncev, ki vključuje 95 % delovne sile . Delno se financira tudi iz dav-
ka na maksimalne pokojninske prispevke . Najvišja pokojnina lahko znaša
25 % povprečne industrijske plače . Temu pa je potrebno prišteti še sredstva
iz univerzalnega programa socialne varnosti v starosti (Lesemann, 1989) .
Sistemi socialne varnosti v socialističnih državah so si med seboj zelo
podobni. Kmalu po vojni so bili uvedeni programi univerzalnega in obvezne-
ga zavarovanja vseh zaposlenih. Vseskozi pa so bili diskriminatorni do samo-
zaposlenih, posebej do kmetov, ki so bili v večji meri vključeni v sistem po-
kojninskega zavarovanja šele v sedemdesetih letih . Prav tako niso vključevali
drugih državljanov, ki niso bili zaposleni .
Oglejmo si primer Poljske (Hrynkiewicz idr . 1989) . Njihov enoten pokoj-
ninski sistem je bil uveden leta 1946 . Višina pokojnin je postopno rasla od
20 % povprečne plače leta 1955 do približno 65 % povprečne plače v sedem-
desetih letih . Nato je višina pokojnin začela nihati, odvisno od ekonomskega
stanja in administrativnih ukrepov, in je na začetku leta 1989 znašala 50
povprečne plače v industriji . Kmečke pokojnine, ki so jih začeli uvajati v
šestdesetih letih, so bistveno nižje od delavskih in so leta 1987 znašale 39
povprečne plače oziroma 61 % povprečne pokojnine . Prejemalo jih je 57
ostarelih kmetov . Več kot 50 % sredstev upokojenci porabijo za osnovne ži-
vljenjske potrebščine . V vsakem pet em gospodinjstvu upokojenci živijo pod
življenjskim minimumom . Zato si številni upokojenci pomagajo s sekundar-
no ekonomijo, pri čemer se zlasti obnese čakanje v vrstah in preprodaja bla-
ga, ki ga je težko dobiti .
Poseben problem pokojnin v socialističnih državah je njihova indeksaci-
ja, ki so jo na Poljskem uvedli leta 1986, na Madžarskem pa še vedno ne .
Tako se zaradi hitro rastočih življenjskih stroškov ekonomski položaj upoko-
jencev hitro slabša . Na drugi strani se ohranja vrsta privilegiranih skupin,
kot so na primer na Poljskem borci . Teh je vedno več, saj ta status dobijo
tudi udeleženci boja za zagotavljanje ljudske oblasti v povojnem obdobju .
Na Poljskem obstaja poleg pokojnin tudi socialna pomoč za tiste, ki ni-
majo nobenih sredstev za preživljanje . Je zelo arbitrarno dodeljevana in va-
riira -glede na ekonomske razmere .
V sistemih socialne varnosti ni opaziti kakih velikih novosti. Kljub temu
pa je za nas relevantno opozoriti na minimalne pokojnine, do katerih so
upravičeni vsi državljani . Z njimi je mogoče zagotoviti socialni minimum in
preprečiti preveliko marginalizacijo posameznih kategorij prebivalstva . Po-
zorni pa moramo biti tudi na razne zasebne programe pokojninskega zavaro-
vanja, ki bi lahko imeli status dodatnih programov .
Programi storitev za ostarele
Vse kaže, da je mimo čas, ko so se vsa prizadevanja za pomoč ostarelim
strnila okrog zidave posebnih domov za ostarele in vključevanja posamezni-
128
kov vanje. To je bil čas industrijske proizvodnje storitev, pri čemer so se tudi
domovi za ostarele zgledovali po tovarniški organizaciji . Postali so specializi-
rani vsak za svojo vrsto primerov. Tako imajo na Poljskem: domove za social-
no pomoč, v katerih izvajajo geriatrično rehabilitacijo, zavetišča za kronično
bolne, domove za upokojence, ki ne potrebujejo nobene posebne nege, a ven-
dar ne morejo več živeti sami, domove za mentalno prizadete, domove za
kronično bolne, ki imajo tudi določene živčne motnje, domove za alkoholike,
domove za slepe in podobne (Hrynkiewicz idr . 1989) .
Problem vseh teh in podobnih institucij pa je, kot navajata Szemanova in
Sik (1989), da so sposobne zadovoljiti predvsem instrumentalne potrebe
klientov, ne pa tudi notranjih psiholoških. Težko zagotovijo posameznikom
zasebnost in intimnost. Zaradi zniževanja stroškov ponujajo tipizirane stori-
tve, ki so tuje navadam in potrebam ostarelih . Ostareli se ne počutijo doma-
če in šesto ob preselitvi v dom doživljajo prave psihološke pretrese .
Podobno pravi Anttonen (1989), da so bile sirotišnice spremenjene v do-
move za stare. Pri tem so veliko število ljudi premestili v ogromne psihiatrič-
ne bolnice, v institucije za duševno prizadete, v institucije za narkomane in v
nekaj bolnic za dolgotrajno zdravljenje. Taka strategija diverzifikacije stori-
tev je prispevala k izboljšanju standardov obravnave klientov, vendar pa z
njo ni bilo mogoče doseči visoke ravni storitev, posebej ne v smislu humanej-
še atmosfere.
Reakciji na navedene pomanjkljivosti sta predvsem dve: reforme domov
in podobnih ustanov za ostarele in iskanje oziroma oživljanje neinstitucio-
nalnih oblik varstva in pomoči, predvsem varstva na domu. Pri tem pa nasta-
ja še vrsta vmesnih oblik. Njihova skupna značilnost je diversifikacija oblik
storitev, da bi se tako bolj približali pravim potrebam klientov, da bi izkori-
stili tehnične možnosti, ki so danes na voljo, in da bi znižali stroške .
Domovi za ostarele in druge zunanje institucije
Raznovrstni javni in zasebni domovi so - čeprav z i omejenimi zmoglji-
vostmi, na voljo ostarelim v vseh državah . Skoraj od povsod pa poročajo, da
domovi za ostarele poleg internatskega uvajajo tudi dnevno varstvo . To so
neke vrste vrtci za ostarele . Na Madžarskem jim pravijo klubi za ostarele ;
le-ti tu dobijo dva do tri obroke hrane, pogosto brezplačne ali subvencionira-
ne, gledajo televizijo, igrajo karte, so na toplem, se pogovarjajo in podobno
(Szeman, Sik, 1989) . Dnevno varstvo ostarelih v Kanadi vključuje prevoz od
doma v center in nazaj enkrat do petkrat na teden, zdravstveno oskrbo in
razne socialne aktivnosti (Lesemann, 1989) .
V Italiji so začeli ustanavljati dnevne centre za stare v osemdesetih letih .
Predstavljajo kombinacijo javne in zasebne iniciative . Navadno jih ustanovijo
skupine ostarelih same, lokalna skupnost zagotovi prostor, zdravstvo pa
zdravstvene storitve . Ostareli zagotavljajo delovanje centrov s svojim prosto-
voljnim delom (Bianchi, 1989) .
Na Finskem je zelo poudarjeno institucionalno varstvo tudi, kadar gre za
ostarele. Zanj odgovarjajo lokalne oblasti. Storitve, kot so obroki hrane, pre-
vozi, kopanje in podobno, zagotavljajo njihovi domovi za stare, šole ali centri
za dnevno varstvo . Tako v nekaterih lokalnih skupnostih razvažajo hrano za
ostarele po domovih, v drugih imajo restavracije v domovih za ostarele, v
tretjih za to poskrbijo v otroških vrtcih . Ponekod se dogovorijo tudi z zaseb-
nimi restavracijami . Od sedemdesetih let naprej so začeli graditi posebne lo-
kalne storitvene centre, ki zagotavljajo ostarelim prehrano, pranje, sauno, fri-
zerske in druge osebne storitve (Anttonen, 1989) .
129
Tudi v Veliki Britaniji je dnevno varstvo ostarelih poznana oblika . To so
prostori za skupna kosila in komunikacije, to je tudi prostor, kjer delujejo
klubi ostarelih . Vanje zahajajo predvsem starejši od 75 let približno dvakrat
na teden . Centri za dnevno varstvo so v rokah lokalnih oblasti, ki pa jih želijo
v čim večji meri prenesti v upravljanje prostovoljnih organizacij ; te namreč
delujejo z manjšimi stroški (Baldock, 1989) .
Varstvo ostarelih je v veliki meri tudi zdravstveno varstvo . Zato se pogo-
sto razpravlja o tem, kaj je domena zdravstvenega varstva in zdravstvenih
ustanov kaj pa naj prevzemajo specializirane ustanove za ostarele . Rešitve so
zelo različne . Tako imajo na Poljskem vrsto specializiranih domov za stare, ki
potrebujejo zdravstveno oskrbo, v Kanadi pa mora imeti vsaka bolnica pose-
ben oddelek za stare s kroničnimi obolenji .
Sodobna komunikacijska sredstva
Eden najhujših problemov ostarelih, posebej tistih, ki živijo sami v svojih
stanovanjih, je osamljenost in občutek nemoči v trenutkih, ko potrebujejo
nujno medicinsko ali kako drugo pomoč. Po zaslugi sodobnih komunikacij-
skih sredstev so zato številne ustanove, kot so domovi za ostarele, bolnice,
prostovoljne organizacije in tudi zasebne agencije začele širiti mreže, ki osta-
relim povečujejo občutek varnosti .
V Kanadi imajo poseben sistem, ki omogoča ostarelim rahlega zdravja,
da v primeru slabosti s pritiskom na gumb to sporočijo v bolnico . Ostareli
nosijo to napravo s seboj, in če se v bolnici pojavi signal, osebje stopi v stik s
sosedi ali člani družine določene osebe ; ti jo nato poiščejo in ji lahko hitro
dajo ustrezno pomoč . Prostovoljne organizacije spodbujajo ostarele, da se
vključijo v mrežo prijateljev, ki se dnevno kličejo po telefonu. To ima dva na-
mena: preverjanje, če je s posameznikom vse v redu ali pa morda potrebuje
kako pomoč, in krajšanje časa s klepetom . V Kanadi je znan tudi program po-
štarjev - opazovalcev. Po sporazumu med socialno službo, lokalno pošto in
poštarskim sindikatom napravijo listo ljudi, na katere so poštami pozorni ali
redno pobirajo pošto ali ne . Če poštar opazi, da je ne pobirajo redno, ali pa
da vidi razbito okno ali odprta vrata, mora poklicati določenega soseda ali
socialno službo (Lesemann, 1989) .
V Milanu na primer se lahko starejši ljudje naročijo na posebno zasebno
poštno storitev, ki zagotavlja neprekinjeno pomoč pri preskrbi prevoza v
bolnico ali zdravstveni dom in pri zagotavljanju zdravniške pomoči. Podob-
no, a javno telefonsko storitev ponujajo v regiji Emilia Romagna. V Italiji po-
udarjajo velik pomen televizijskih programov za ostarele, podobno kot za
otroke. To je dobro sredstvo za premagovanje osamljenosti . Ugotavljajo, da
je televizijski sprejemnik eno najljubših daril ostarelim, ki ga želijo imeti v
svojih sobah tudi v domovih za ostarele (Bianchi, 1989) .
Pomoč po telefonu ni namenjena le ostarelim neposredno, temveč tudi
tistim, ki ostarelim dajejo pomoč . V Kanadi so to posebne linije, ki jih vzdržu-
jejo posebej usposobljeni prostovoljci . Nanje se obračajo drugi prostovoljci
ali sorodniki, ki skrbijo za ostarele in se znajdejo v dilemah, ki jih sami ne
znajo rešiti .
Posebna vrsta komunikacijskega programa v Kanadi so tako imenovani
intergeneracijski projekti, ki so namenjeni preprečevanju getoizacije ostare-
lih v zgradbah in institucijah . Za ostarele in osnovnošolce organizirajo skup-
ne delavnice, ki zajemajo raznovrstne dejavnosti v majhnih skupinah (Lese-
mann, 1989). Da bi zmanjšali osamljenost ostarelih, v Italiji spodbujajo življe-
130
nje v parih . Za ostarele pa organizirajo tudi skupne počitnice v letoviških
krajih .
V Italiji poudarjajo, da se mora v varstvo ostarelih poleg zdravstvene
vključiti tudi izobraževalna sfera . Omenjajo zlasti dve obliki . Prva je univerza
za tretje življenjsko obdobje . Pomeni kombinacijo javnih, zasebnih in prosto-
voljnih virov. Lokalne oblasti zagotovijo prostore, udeleženci plačajo določe-
ne prispevke, predavatelji in organizatorji pa so često kar iz vrst ostarelih sa-
mih, in sicer kot prostovoljci . O univerzi za tretje življenjsko obdobje poroča-
jo tudi iz Poljske .
Druga, po mnenju Bianchijeve najpomembnejša oblika izobraževanja, pa
je stalno usposabljanje osebja, kije zaposleno v varstvenih ustanovah za osta-
rele. To je najboljši način za uvajanje novosti na tem področju in tudi najbolj-
ši način za dvig kakovosti storitev . Usposabljanje varstvenega osebja je še to-
liko pomembnejše, ker je to osebje v povprečju slabo izobraženo in ker opra-
vlja delo, ki je težko in ima nizek status. Usposabljanje tega osebja bi moralo
biti na podobni ravni kot usposabljanje osebja za varstvo otrok .
Varstvo doma
Kaže, da zavzema osrednje mesto v prizadevanjih za izboljšanje varstva
ostarelih varstvo in pomoč ostarelim na domu. Za to obstajajo pomembni
ekonomski razlogi . Po podatkih za Kanado stane postelja v bolnišničnem od-
delku 43.800 $ na leto, postelja v domu za ostarele 19 .345 $ in 10 ur storitev
na teden na domu 6800 $ ali celo manj (Lesemann, 1989) . Ocena ustreznih
mesečnih stroškov na Finskem znaša 13 .000, 7000 in 5000 finskih mark (An-
ttonen, 1989) . Drugi razlogi so socialno psihološki . Ostareli ljudje so še pose-
bej navezani na življenjsko okolje svojega doma. Preselitev v institucijo,
sploh če je to trajna preselitev, zahteva od njih spremembo načina življenja,
ki ji večina enostavno ni kos. Za mnoge pomeni to zlom osebnosti, občutek
neavtonomije, nemoči in odvisnosti . Ne nazadnje pa je varstvo na domu tudi
priložnost za mnoge ostarele same, da opravljajo koristno delo in da živijo z
občutkom, da so nekomu potrebni. To je tudi priložnost, da se zmanjša pre-
pad med rastočimi potrebami po varstvenih storitvah na eni in vse manjšo
ponudbo delovne sile za tovrstna dela na drugi strani .
Varstvo na domu je dobilo zelo različne oblike, od povsem neformalne
skrbi sorodnikov, do raznih mešanih oblik, pri katerih sodelujejo zunanje in-
stitucije. V Zahodni Nemčiji so razvili tako imenovane socialne postaje, ki da-
jejo ostarelim doma tele vrste storitev : osnovna nega kot je postiljanje, obra-
čanje pacientov in pomoč pri osebni higieni, medicinska oskrba, kot je daja-
nje injekcij in prevezovanje, gospodinjska pomoč, kot je priprava hrane in
čiščenje stanovanja, nekatere socialne postaje pa dajejo tudi družinske in
seksualne nasvete . Kot poudarjajo, pa je delovanje socialnih postaj še vedno
preveč podobno hospitalizaciji na domu in premalo poskuša mobilizirati ne-
formalne vire (Evers, Olk, 1989) .
Na Finskem je pomoč na domu najpomembnejša oblika varstva ostare-
lih. Zagotavljajo jo vsem, ki jo potrebujejo, ne glede na starost in ekonomski
položaj. Glavni cilj te pomoči je, da omogočijo čim večjemu številu ljudi, da
živijo doma. Za pomoč na domu komune zaposlujejo več kot 4000 ljudi, za
pomoč ostarelim pa še 6000 . Dajejo kar 70 % vse pomoči na domu. To pomoč
dobiva več kot 25 % vseh ljudi, ki so starejši od 65 let . Na klienta pride v pov-
prečju 1,6 ure pomoči na teden . Ostareli za storitve nekaj prispevajo, odvisno
od višine pokojnine, nekateri pa dobijo pomoč brezplačno (Anttonen, 1989) .
131
V Kanadi so leta 1979 začeli uvajati univerzalni program pomoči na
domu. Glavni cilj te pomoči je, da omogočijo ostarelim ljudem, da ostanejo
doma kolikor dolgo je mogoče . Oblike pomoči so različne. Varstvene družine
lahko sprejmejo do 9 ostarelih ljudi, pri tem pa dobijo pomoč profesionalnih
institucij. Povsod je na voljo intenzivno varstvo na domu, in sicer do 35 ur na
teden. Pojavlja se hospitalizacija na domu . Večina pomoči na domu je v obli-
ki zdravstvenih storitev, gospodinjske pomoči in pripravljanja hrane (Lese-
mann, 1989) .
Nacionalni plan zdravstva v Italiji, ki vključuje tudi zaščito zdravja osta-
relih, predvideva: zadrževanje ostarelih doma, kolikor dolgo je to mogoče, iz-
boljšanje storitev, posebej tistih na domu, in alternativnih, poudarjanje pre-
vencije in rehabilitacije in dehospitalizacijo za primere, ko ni potrebna
zdravstvena pomoč (Bianchi, 1989) .
Na Poljskem pomoč na domu organizira Komite za socialno pomoč . Ob-
sega hišna dela, kot so čiščenje, kuhanje, nakupovanje, prinašanje obrokov
hrane iz restavracij in premoga iz kleti, kurjenje peči, vrtnarjenje, pranje, ko-
panje, skrb za osebno higieno, šivanje, prevoze in podobno . Te storitve opra-
vljajo prostovoljci iz organizacije Rdečega križa ali pa delno plačni sosedi
(Hrynkiewicz idr. 1989) . Podobne oblike pomoči na domu, ki naj bi postale
del osnovnega varstva, imajo na Madžarskem .
V številnih državah dajejo ostarelim, ki so potrebni pomoči, posebne de-
narne dodatke, s katerimi plačajo pomoč bodisi sorodnikom, sosedom ali zu-
nanjim komercialnim ustanovam .
Uspešna pomoč na domu namesto selitve ostarelih v institucije je odvis-
na tudi od stanovanjskih razmer ostarelih . Tako dajejo na primer v Kanadi in
Veliki Britaniji subvencije posameznikom, da bi dogradili hiše oziroma sta-
novanja za svoje starše oziroma za druge ostarele . Po drugi strani gradijo ko-
mune v Italiji in Angliji posebna stanovanja, ki so primerna za življe-
nje in pomoč ostarelim . Poljaki spodbujajo oddajanje sob oziroma delov hiš
mlajšim najemnikom, ki bi zato prevzeli skrb za ostarele .
Čim bolj je varstvo ostarelih usmerjeno na dom, tem pomembnejša
postaja družina, sorodniki; posebej ženske sprejemajo velika bremena . Veli-
ka vloga družine se zdi samoumevna tudi v socialističnih državah . Na Ma-
džarskem so otroci po zakonu obvezni skrbeti za svoje starše (Szeman, Sik,
1989) .
Sklep
Ko iz obravnavanih poročil poskušamo izluščiti glavne trende na področju
varstva ostarelih, se pokažejo štirje . Poudarjena je deinstitucionalizacija var-
stva in pomoči ostarelim . Ti naj bi ostali v svojem okolju kolikor dolgo je mo-
goče in naj bi bili sprejeti v institucije le v res nujnih primerih . Za to obstaja-
jo tako ekonomski kot socialno psihološki razlogi . Drugi trend gre v smeri di-
versifikacije storitev, ki naj bi jih tako v večji meri približali potrebam posa-
meznikov. Sploh naj bi posamezni klienti imeli večji vpliv na to, kakšne stori-
tve, koliko storitev in kdaj jim bodo na voljo . Tretjič, izredno se poudarja var-
stvo na domu, kar daje posebno mesto družini in sorodstvenim vezem . In ne
nazadnje, številne storitve naj bi zagotavljale tudi zasebne in ne le javne usta-
nove. Taka praksa se kaže v kapitalističnih državah .Tako zasebniki zagotavlja-
jo stanovanja in domove za stare, organizirajo posebne telefonske službe, da-
jejo raznovrstne oblike pomoči na domu in podobno .
Ob prebiranju poročila, ki sta ga pripravila za Jugoslavijo Ružica in Hoj-
132
nikova (1989), nastaja vtis, da varstvo ostarelih ni na kritično nizki ravni . Po-
sebej Slovenija se lahko primerja z nekaterimi razvitejšimi državami . Poleg
tega se na tem področju pojavlja nekaj zanimivih novosti . Ne glede na to pa
sta potrebni dve pripombi . Proces deinstitucionalizacije in hkratne krepitve
varstva na domu je zelo neizrazit . Najbolj kritično pa je, da novosti, ki se po-
javljajo, ne dobijo ustrezne institucionalne podpore in imajo zato malo mož-
nosti, da bi preživele . O politiki prestrukturiranja varstva ostarelih bi tako
težko govorili .
VIRI*
1 . Anttonen, Anneli, 1989, Towards a Finnisch Welfare Society.
2. Baldock, John, 1989, The Welfare Mix and the Elderly in Britain,
3. Bianchi, Marina, 1989, National Report - Italy .
4 . Evers, A ., Olk. T., 1989, The System of Caring for the Frail Elderly in the FRG - Deficits and
Prospects for Reform .
5 . Hrynkiewicz, J ., Starega-Piasek, J., Supinska, J., 1989, The Elderly and the Social Policy in Po-
land .
6 . Lesemann, Frederic, 1989, Shifts in the Canada/Quebec Welfare Mix .
7 . Ružica, M., Hojnik, I., 1989, A Case of Care for the Elderly - Report from Yugoslavia.
8 . Szeman, Z., Sik, E ., 1989, Care for the Elderly (The Hungarian Case) .
9. Tayanc, Fusun, 1986, Services Provided for the Elderly in Turkey .
Vsi prispevki so bili predstavljeni na znanstvenem srečanju z naslovom Shifts in the Welfare
Mix - Social Innovation in Welfare policies - A Case of Care for the Elderly, ki je bilo junija
1989 v Fiesolah pri Firencah v organizaciji Centre for Welfare Training and Research z Dunaja
in Inštituta za sociologijo v Ljubljani .
133