P a š n i k. Ičeniki! poinislite kaj in kako učite! — Ko je AvringCeb, veliki niogul (gospodar) v Hindostanu 1. 1659. očetovski prestol zoper svoje brate obderžal, hiteli so vsi dvorniki k njeniu, da bi jih novi gospodar dopadljivo sprejemal, in v častne službe povzdigoval. Med drugimi pride tudi njegov učenik Mallah-Sale, kteri je dolgo časa bil v grajsčini na deželi, ktero mu je podaril Šah Jean, oče Avring-Ceb-a. Kakor hitro je ta zaslišal, da je njegov učenec v vojski zmagal in prišel na prestol, poda se Mallah na dvor, pričakovaje, da bo povzdignjen za Omrah-a (ministra). Dasiravno se je zavoljo tega prijatlom priporočeval, mine vendar tri mesce, in Avring-Cfb se še kar ne zmeni zanj; ko se pa vendar vladar naveliča vsaki dan gledati ga pred sabo, reče, naj ga odpeljejo v stransko izbo, kjer so bili kakošni trije ali štirje njegovih zvestih, in ga tam nagovori, rekoč: ^Kaj mar hočeš od mene, učenjak moj , da te povzdignem do časti Omrah-a na mojem dvoru? V resnici, ko bi bil mene podučeval, kakor je bila tvoja dolžnost, potem bi ne bilo nič pravičnejšega; ker jaz mislim, da dobro izrejen otrok se je dolžan zahvaljevati svojemu učeniku ravno tako ali še bolje, kakor svojemu očetu. Ali kje pa je lepo podučevanje, ktero sem jaz od tebe sprejemal ? Ti si me učil, da Frankistan, dežela kristijanov v Evropi, ni večji od kakošnega malega otroka; naj mogočnejši kralj tamkej je bil portugalski, pozneje pa holandski, dokler ni pozneje Anglež premagal; od drugih kraIjev kakor od francoskega in španjolskega si mi pravil, da so podobni mojim malim rajom (podložnim knezom), rekel si, da so kralji v Hindostanu mogočnejši, kakor uni vsi skupaj, da so leti naj močnejši, naj srečnejši, veliki gospodarji na svetu; Perzijansko, Peguansko, Siamesko, Kitajsko in vsa Azija se mora tresti pred kralji v Hindostanu. — Cudno zemljopisje! Ti bil moral me učiti med deržavami na svetu drugačnega razločka, ti bil moral pokazati, kako velika je njih moč, kako močna njih vojna, ktere šege in vere tana vladajo; kakošna je njih vlada, in v cem da so njih prednosti. Zgodovino temeljito razlagaje imel bi bil ti pokazati, kako da so Ijudstva si pridobile slavo, kako so prišle do moči, in kako so zopet padle. Komej sem slišal od tebe imena mož, ki so osnovali to deržavo, osodo njihovega življenja, in kako da so prišli do posestev tako sijajnih, mi nisi povedal do današnjega dne. Ti si me hotel učili arabski brati in pisati; slabo se ti zato zahvaljujem, da sem toliko časa potratil za učenje jezika, ker 12 let je potreba, da se ga človek do dobrega nauči', kakor da bi kraljevi sin slave v tem izkal, da slovi kot slovničar ali jezikoslovec. Ali nisi vedel, da mladost, ktera se skerbno goji, sprejme tisucero lepih naukov, ker ima večidel dober spoinin, in da se lepe iri koristne vednosti njenemu duhu tako globoko vtisnejo, da tega ne niore zatreti ne čas, ne nezgoda, ne druge vnanje okolisčine. Ali se poslave, molitve in učenosti ne morejo tako dobro učiti v našem malerinskem jeziku, kakor v arabskem ? — Rekel si mojemu očetu, da me podučuješ v modroslovji. Res da, prav dobro se spominjam, da si mi več let vprašanja zastavljal od reči, ktere duha ne potolažijo in za življenje nimajo čisto nič vpliva in veljave; zbujal si v meni misli daleč segajoče in prazne sanjarije, ktere elovek težko razume in prehitro pozabi, ktere le v to služijo, da zdravo pamet unevoljijo in človeka vkujejo v verige neprenesljive svojoglavnosti. Prav dobro se spominjam, da od tvojega modroslovja, v kterem si me dolgo časa učil, nisem se drugega naučii, kakor kopo neznanih in nerazumljivih besed, ktere zdravo pamet blodijo in zaduše, in le v to služijo, da skrivajo osabnost in nevednost Ijudi tvoje baže, tistih abotnih stvari, kteri pa vendar terdijo, da vse vedo in da so pod temi mracnimi in dvoumnimi besedanii inipnitne reči in važne skrivnosti prikrite, ktere le samo oni morejo preiskovati in razumeti. — Da bi me bil ti učil tiste modrosti, ktera uči človeka, da reči pametno presoja; da bi mi bil podelil tistih izverstnih naukov, kteri dušo povzdigujejo nad srečo in nesrečo, in ji podele stanovitni rair, da se povzdiguje v sreči in v nesreči, pa nespametno ne obupa; da bi bil ti meni pametno pokazal začetek vseh stvari, lepoto in veličastvo vsega stvarjenja, lepi red in prečudno soglasje njegovih posamesnih delov: bi bil jaz tebi še veliko bolj hvaležen, kakor je bil Aleksander svojemu Aristotelju in moja naj svetejša dolžnost bi bila, da bi te obdaroval se veliko bolj, kakor si želiš. — Lizun ! zakaj me nisi podučil o predmetu, kteri je kraljem tako ioieniten, kakošne dolžnosti da ima namreč do podložnih, in kakošne da imajo podložni do svojega vladarja ? — Odlazi, prederznež ! in bejži v svojo daljno doiuačijo, da nihče ne zve, kdo si bil, in kam te je zanesla tvoja osoda". — k.