nasovci, Toman, ki je pel »Bog ohrani«, Knobelj, ki je mesto Kranj o . . . .; Čbeli-čarji, noviška drhal, Vajevci; Zadruga, Labodje, Vrtčarji; zreli in nedorastli, bridko pozabljeni: Levic, Pretko, Griša, Velimir, Korinjski; Vilhar in Eesman, Alešovec in Andrejčkov; Večerničarji, koledarniki, potniki; vinski kupletniki, cerkvenci: Eepež, Virk, Potočnik; Ahas-verji, Harambaše, Prostoslav Kretanov, Borštnik in Verovšek in Govekar; ano-nimniki, biografniki, problematični ljudje, vsi tiskani, vsi slavi jeni, vsi žalostni: Ivan Teptani, Lojze Gradnik, in še Bre-garjev France, ki je Frica doživel in Blei-weisovo cesto opel. . .
#     #    #
France Levstik, ki je vstal med prvimi, je povedal:
»Še prav navlašč sem gledal, ali bo vstal. Pa ni hotel in sem ga poklical. Pa je za-godrnjal, da hoče spati. Euhe will Er haben.«
»Kdo pa, kdo pa?« je vprašal Jože iz Lašč. »Oče Slovenije,« je odvrnil jezni skriptor. »Slovenija je umrla,« je menil bridko časnikarski Jože Jurčič. »Srca je tako mehkega, da ne more k pogrebni slovesnosti svoje hčere.«
Medel smeh je preletel družbo. Med šumenje glasov je vsekal kakor naglušni Jaka Zupan:
»Was? Slowenien nicht mehr? Wer hat's gefressen?«
VENO PILON:   MOTIV IZ PRIMORSKE,
»Der   Fiirstbischof  nicht,«   je   odgovoril dostojanstveno   vladika   Wolf.   Formula-rius se je suhotno nasmehnil: »Macte, magus!«
Kakor iz orumenelega pergamena je bral veliki Jovan:
> Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane.«
Janez od Bohinja je sunil Kodra pod rebra:
»Čuj, Cmokavzar, kako natolcuje.« V   mlajših   je   šumelo.   Ivan   od   Močil-nika je  bil  začel govoriti.  Jezik mu je opletal.
»Pijan je,« je šepetnil Gangl. »Iz lastne knjige se citira,« je prikimal Govekar pomilovalno. »Jeziki,« se je nevoljno okrenil lepi Medved k Finžgarju: dva moža, dva obraza, kakor da nista zrastla iz slovenskih mater, plemiška . . .
Na nju je opozoril Matija iz Žirovnice Eibičevega Franceta, s katerim se je mi-loval. Bolno je zgibal Veliki glavo, stegnil ^oke in pokazal na Otona in vprašal: »Kako ga pišejo po smrti, z ž ali z?« »Sploh ga ne pišejo več,« je odvrnil Matija. »Kaj si pozabil, čemu smo vstali!« In še je govoril:
»Pred tremi leti so ponatisnili v Berlinu deseto izdajo slovenske antologije. Neki Anglež se je ob prevodu navdušil in dal težke denarje, da bi ustanovili učno mesto za mrtvi, neznani kranjski jezik. A doslej niso mogli zasesti stolice.« Toplo je ovil roko Francetu ob život in pripomnil:
»Ne boj se, France! Tebe poznajo iz Ži-gona v švedskem prevodu, pa tudi po Koršu.«
»Leživa nazaj, Matija,« je vzdihnil France bridko.
»Preden  zapoje petelin,  bova legla,«   je odvrnil Matija. »Za vedno.«
»Za vedno.«
#    #    #
Pa je vstal tisti strašni mali duh med njimi, Stoimeni: Prilagodnik, Užaljeni, Neumevani, Brezimni, Večni nezadovoljni, Vsenarodni, razmere Upoštevajoči, Svobodni, Pokretnik, Dežman, Karol, Drago-tin, Dragutin ... in je z vztrajnostjo vse-
66