idnHMIHMMfly« jgiiiiiitefey liMiil|iS PDaonDBiislko westook (tetoolk L«W fetajja ©^ teta H®® m Dr. Tone Strojin Dr. Miha Potočnik Dani Tič Milan Romih Dr. Vladimir Škerlak Tone VVraber Zvone Korenčan Andrejka Frelih Janez Lončar Ing. Ladislav Jirasko Mija škrlep Marjan Krašovec Tatjana Jereb Erna Meško Planinski vestnik — zrcalo planinske kulture 145 Pred petdesetimi leti je umrl dr. Henrik Turna 147 Dr. Henrik Turna: Dr. Julius Kugy 149 Slovenska alpinistična odprava v čo Oju — južna stena 151 Neznani utrip 155 Planine kot jezikovno vprašanje, I. del 157 Slapovi pod Žagarskim Skutnikom in še kaj 160 90 let PD Radovljica 163 Tečaj za planinske in gorske vodnike v Nepalu, 1984 165 Sonce ne zna lagati 166 Še ena ali dve vevnici pobrankov izpod rete 168 Po Kamniških in Julijskih Alpah '84 170 Z najmlajšimi v planine 174 Po Dalmatinski planinski poti 176 Triglav — 16. oktober 1984 177 Poslednje pismo 178 Društvene novice 179 Varstvo narave 181 Iz planinske literature 182 Alpinistične novice 185 Razgled po svetu 188 Na kratko... 190 Naslovna stran: Miha Debevc: Kalška gora Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan Krišelj, p. p. 44, 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: Tomaž Banovec, Janez Bizjak, Stanko Hribar. Mitja Košir, Boštjan Lajovic, Božidar Lavrič, Evgen Lovšin dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnik, Janez Pretnar, Albert Sušnik, Pavle Seguía' Franci Savenc, Franc Vogelnik. Tone Wraber. Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (predsednik) Matjaž Cerne, Viktor Pergar, Zoran Naprudnik, Stanko Klinar, Milan Cilenšek, Marijan Krišelj, Milan Naprudnik. Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214— Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046 telefon (061) 312 553 — Planinski vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina je 1500 dinarjev in jo je treba plačati do 31. marca v tekočem letu; za tujino 30 S. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje T„ed.,i?tc?m .odpovedi.ne sprejemamo. Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska m khšeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. PLANINSKI VESTNIK - ZRCALO PLANINSKE KULTURE (Urednikov govor na slovesnosti ob 90-letnici PV v Cankarjevem domu, dne 6. 2. 1985) V posebno čast si štejem, da mi je bila dana beseda, ko naj bi spregovoril o eni naših najstarejših revij, o Planinskem vestniku, ob njegovi častitljivi obletnici. O Knjigi s 50 000 stranmi, ki je preživela prvo vojno v častnem kulturnem molku, tako tudi drugo in je s svojimi 90 leti postala neke vrste dragocena kulturna dediščina, ki se je gmotno napajala predvsem z ljubeznijo posameznikov, z darili prijateljev planincev, avtorjev, soavtorjev, rednih in občasnih sodelavcev, ki bi jih našteli dosti čez 15 000. Posebno obveznost čutim tudi zavoljo tega, ker je med Vami mnogo takih, ki poznajo njegovo pot, so ga spremljali in ga še spremljajo, so bedeli nad njim in še bede — mu iskali možnosti, da ni usahnila njegova beseda, mu utirala včasih tudi manj gladko, da, trnovo in ozko stezo v letih izhajanja, v bitki z vsakdanjimi tegobami, ki tudi mimo Vestnika niso šle. Morda ne pretiravam, če rečem, da je Planinski vestnik hkrati, ko slavi svojo 90-letnico, tudi ena najbolj znanih revij pri nas in tudi revija, ki je v svojem razvoju in dopolnjevanju tako po vsebini kot tudi po obliki, obredla takorekoč vsa snovna področja, od znanosti, kulture, do povsem planinskih reči. Hkrati s tem pa se sam dobro zavedam dejstva, kako težko je govoriti o rečeh, ki so znane, o reviji, ki je znana, o vsebinah, ki jih poznamo, in o vsem, kar nas povezuje s Planinskim vestnikom. Kdaj se je že zgodilo to, da so »ustanovitelji in odborniki Slovenskega planinskega društva v Ljubljani izdali poročilo o II. društvenem letu 1894, ko so Orožen, Mikuš, Kruleč, Triler, Borštnar, pet Piparjev in še drugi navdušeni planinci, svesti si svojih nalog, sklenili, da prihodnje leto 1895 začno izdajati list, ki naj bo mesečnik in ki naj se imenuje Planinski vestnik.« In tako je Vestnik nastopil svojo znano pot, ki se je vedno in povsod ujemala s smerjo narodove usode, z bistvom narodove borbe za obstoj, z veliko nalogo, braniti naše gore pred potujčenjem in hkrati postati list, ki naj bi razpel jadra tudi v vodah slovenske kulture in omike. Na videz borna cula Anastasiusa Griina v dunajskem parlamentu, v kateri bi imel povezano vso tedanjo slovensko literaturo, bi se morala za trenutek odvezati in sprejeti medse tudi ta droben zvežčič, ki se mu še danes pravi Planinski vestnik, in mu pripraviti dovolj življenjskega prostora, da je tudi on s svojimi številnimi planinskimi ljubitelji zadihal slovenski kulturni zrak in si poiskal ustrezno mesto na tribuni slovenske kulture. Morda je res, da je Vestnik porodilo »navdušenje«; tudi ni golo naključje, da nosi prva številka datum 8. februar, dan, ki ga praznujemo kot slovenski kulturni praznik; brez kančka dvoma pa lahko rečem, da ga je porodila tudi narodova potreba, da ga je porodilo dejstvo, kako bi tudi na tem področju ujeli evropski planinski vlak in kako bi z njim oblikovali posodo, kamor bi se steklo vse, kar je lastnina narodove kulture, narodovega boja za nacionalno neodvisnost, za tako planinstvo, ki naj ne bi bilo zgolj ljubiteljsko za določen krog, pač pa gibanje, ki je povezano z bitjo narodovega obstoja. Tistikrat, ko je zagledal luč sveta, tistikrat Vestnik še ni mogel samemu sebi prerokovati, kakšna pot ga v svoji dolgi dobi življenja čaka. Začuda pa je že tedaj točno domneval, da bo postal osrednja revija slovenskih planincev, ki bo v razmahu slovenske kulture podpiral razvoj in možnosti za ustvarjanje tudi s tega snovno bogatega področja. »Kolikor je bilo pred prvo svetovno vojno najpomembneje ocenjevati slovenski značaj naših gora,« pravi v svojem uvodniku France Malešič v Alpinističnih razgledih, »pred drugo svetovno vojno premagovati naše gore pred tujci, po njej pa ujeti korak s svetom v domačih in tujih stenah in vrhovih, tako je sedaj vedno bolj bistveno ohraniti kulturni značaj našega planinstva.« To kaže, kako široko nalogo si je Planinski vestnik zastavil, in kako pomembno, saj se v vseh bistvenih točkah sooča tudi z usodo slovenskega naroda, z vsemi najpomembnejšimi zgodovinskimi obdobji, v katerih se je dograjevala in utrjevala slovenska, narodova identiteta in ko je tudi počasi in pogojeno z razvojem najširših plasti naroda, postajal glasnik tudi tiste množice, ki ji je čas mineval za strojem in si je gore privoščila le tistikrat, ko je bila na shodih, praznovanjih in na skupnih pohodih. Zametki vsega tega gibanja so skozi vso dobo izhajanja Vestnika očitni, pa ne zgolj zametki, tudi programi, ki vključujejo planinstvo v narodovo dogajanje. Vestnik je v vsem svojem obdobju, v katerem so se zvrstili njegovi uredniki Anton Mikuš, dr. Josip Tominšek, Arnošt Brilej, prof. Tine Orel, ponudil svojim bralcem zanimivo vsebino, v kateri prednjači predvsem potopis in opis doživetja, potem leposlovje, takoj nato pa se sreča že s slovstvenimi ocenami, s planinsko zgodovino, alpinizmom, 145 zanemarjal pa tudi ni jezikoslovja in imenstva in tako je v svoji dolgi dobi Planinski vestnik od začetka izhajanja do danes zabeležil približno 6500 člankov in zapisov in tudi nekako 2200 potopisov, med katerimi najdemo tudi 450 opisov plezalnih vzponov. Tako je postal Vestnik zrcalo slovenske planinske kulture, hramba dragocenih podatkov in pričevalec posameznih dob v razvoju planinstva, oblikovalec prenekaterega literarnega peresa in tvorna vez med slovenstvom, svetom, planinstvom in vsem, kar oblikuje javno delovanje. To je Planinski vestnik bil, je še, in bo ostal še naprej. Vem, dostikrat slišimo to ali ono pripombo, ki gre ali na račun naklade, ko primerjamo številčnost našega planinstva, ali na račun vsebinskega koncepta, pa moramo zmeraj odgovarjati in podčrtavati eno in edino dejstvo, ki pomaga hraniti Vestnik in mu daje življenjski zagon in ga hkrati opravičuje ter mu daje legitimacijo bivanja med nami, dejstvo namreč, da se planinstvo kot gibanje poraja v globoki množični zavesti, v zavesti slehernega posameznika, v človeških odločitvah in stiskah, ki jih porajajo odkrivanja sten gora, vrhov in — samega sebe. V vseobčnem, skratka, pregnetanju našega čustvenega sveta, našega odnosa do fenomena gora in do vseh tistih skrivnosti, ki jih vedé ali nevedé srečujemo na gorskih poteh in jih prisvajamo kot lastna doživetja in spoznave. To je tkivo, ki Vestniku daje tisti votek, da tke med nami vez planinske vsebine, občne človeške vezave in najširšega kulturnega zamaha, ki ga premore tako doživetje v gorah kot spoznava gore v svojem lastnem dojmu. Tradicionalnost po drugi plati pesti Vestnik, pravijo; da, kdo naj bi potem bil tradicionalen, če ne naš devetdesetletnik? Tradicionalen v vsem novem, postopen v odkrivanju dobe, v kateri živi, pogumen v vnašanju prvin, ki izhajajo iz planinske in vseslovenske množice, pa hkrati sočen, kot je sočen bil vseskozi, duhovno globok in sporočilen, kritičen in strokovno neoporečen. Tak naj bi bil tudi vnaprej, ker je le takemu možno preživeti. Že res, da nas je mnogo desetin planincev; res pa je tudi, da Vestnik v svojem poslanstvu more ustreči tudi taki množici, če je, če ni to le privid, ki je zelo podoben današnjemu dogajanju, ko v evforiji množice gledamo tudi razvoj takih reči, kot je recimo razvoj naše revije Planinskega vestnika. Če je to res, potem je še eno dejstvo resnično treba opredeliti: Naj bi bil Vestnik tisti, ki bi zajel to problematiko in jo premlel na svojih straneh ter ponudil slovenski planinski javnosti vsebino, ki bi šla na široko, pa ne v globino, v vsakdanjost, informativnost, ne v pojavnost in kritiko, v sporočilnost, ne v strokovnost? Ali pa je to morda potreba za povsem samostojni koncept, ki naj bi ga sprejela planinska množica? Pravijo toliko in toliko nas je, Vestnika pa je komaj za borih pet tisoč? Za kaj to? Če odštejemo eno samo dejstvo, da je za populacijo, ki jo Slovenija kot narod predstavlja, to povsem običajna naklada. Kje pa je potem ostalih 95 tisoč planincev? Kaj pa ti bero? Ne razpolagam z nobeno statistično analizo, zgolj svoje mišljenje mi je na voljo, pa pravim: Kaj pa če nas ni 95 000, ali pa nas je, le da je današnje planinstvo drugačno, kot pa ga poznamo iz Planinskega vestnika? Dilema, ki terja odgovor. Vsekakor. Prej ali slej. Dotlej pa se bomo morali zadovoljiti s tem, kar imamo in čemur smo že dali ime in priimek, seveda ob napotku, da bi v prihodnje bilo kar najmanj subjektivno administrativnih preskokov in manipulacij, ki prav tako zadevajo v množično planinsko razpoloženje, ko je govor o planincih kot o naročnikih njihovega glasila. V prvi letošnji številki PV sem bil zapisal: Če bi danes povprašali enega izmed urednikov PV, recimo dr. Josipa Tominška, ali pa kar prof. Tineta Orla, ki sedi tule med nami, kako je s Planinskim vestnikom, bi bile njegove besede — v to sem prepričan — prav take, kot bi jih govoril tistikrat, ko je še urejal Vestnik: »Da, tudi današnji čas nalaga bremena, ki jih bo treba prenesti na vrh gore. Težave so bile v mojem času, so bile pred menoj in poznate jih tudi vi. Slovenci smo pač narod, ki ne šteje milijonov v ljudeh, je pa narod, ki je klen, trdoživ. Klenost in trdoživost mu dajejo tudi gore, razoibana narava, tekoča, jeznorita, gladka, božajoča, huda in poštena govorica.« Tako je to. In če bi k vsemu temu dali še nekaj podatkov o številnih in zvestih sodelavcih, ki leta in leta pomagajo krojiti vsebino Vestniku, številnim darovalcem in prijateljem, potem lahko mirno ugotovim, da ima Planinski vestnik še zmeraj vse tisto nujno, kar potrebuje za svoje življenje tudi vnaprej, do njegovih sto in več let. S častno obvezo seveda, da se na njegovih straneh oglaša vse glasneje tudi tisti planinec izmed množice, ki daje današnjemu planinstvu ton, barvo in življenjski zagon. Tako naj ob zaključku izrečem vso zahvalo sotrudnikom in vsem, ki žive z našo revijo, Planinskim vestnikom, ko mu pomagajo ohranjati položaj in vsebino; vsem, ki tako ali drugače prispevajo, da ostaja Vestnik na površju slovenske planinske kulture in vsem, ki skrbe tudi za gmotno plat našega Vestnika. Želeč pri tem, da bi ta pomoč in pozornost ne usahnila tudi v prihodnje. PRED PETDESETIMI LETI JE UMRL DR. HENRIK TUMA DR. TONE STROJIN Desetega aprila letos bo minilo pol stoletja, odkar je sklenil svojo življenjsko pot dr. Henrik Turna. Mladeniško svežega duha je delal, ustvarjal in razmišljal do zadnjega. Posamezni znanstveniki, politiki, dušebrižniki in še marsikateri, so mu prečkali pot, ki si jo je začrtal in ji sledil, a njegove stopinje še danes niso pregažene. Nasprotno. Na marsikaterih področjih lahko le rečemo, kaj bi bilo, če ne bi bilo Turne, če Slovenci ne bi imeli Turne! Še danes neupravičeno ostaja v ozadju, ta pokonci mož, tršate glave, pametnega in bistrega pogleda, objektivne in neizprosne besede, ki se je v svojem delu marsikje dokopal globlje od takratnih sodobnikov. Svoje misli in besede je črpal v sokovih naroda, ki mu je sledil daleč od današnjih upravnopolitičnih mej na zahod, škoda le, da si ni zapisoval imen tudi na severni narodnostni meji. Turna je bil univerzalist; videl je dlje od državnih paktov in pogodb, ker je živel z narodi. Ljudska stran mu je bila bližja kot politična. Politiko je kot eden naših prvih marksistov jemal kot nazor, ne pa kot smer oblasti. Premišljam, ali je imel srečo, da je živel v svojem času? Ali je bilo vretje misli in duha v njegovem času pravšnje za tako pokonci stoječega moža. Moram reči — da. Mož je v mnogočem presegal čas, zato je lahko dal gradiva mnogim področjem. Njegovo delo, zbrani podatki in ugotovitve lahko pomenijo kažipot naprej in zavezo prihodnjim generacijam. Ena teh smo tudi mi. Danes bi bil — morda osamljen svetilnik. Morda bi v tem površnem in vihrajočem, pomehkuženem in potrošniško usmerjenem času zagrenjen umolknil. Morda bi ga s svojim vedenjem osamili. Če «je bil njegov lik kamnit na zunaj, se je nekje v njegovi duhovni globini njegova narava omečila. Do katerih vrednot? Od družine, narodov, kulture, do gora — skratka vrednot, ki poosebljajo njegov duh. V poglavju Izpoved o njegovi knjigi Iz mojega življenja, Naša založba, I. 1937, je opisal svoja gledanja na družbo, politiko in politično življenje na Goriškem in Slovenskem, svoje gledanje na alpinistiko in alpinizem pa že prej v Planinskem vestniku, I. 1908 in v knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, TK Skala 1930 I. Turna je vedno hodil v vseh področjih toliko naprej, da se je zdelo, kot da bi bil heretik. Drobili so ga specialisti, ki pa mu niso ostali hvaležni niti za gradivo, če so že iznašli metode znanstvene kritike. Malokdo se je v svojih raziskovanjih gorskega sveta toliko in tako dolgo zaustavljal pri pastirjih in lovcih, kmetih in drvarjih. Res pa je, da je bilo to včasih mogoče bolj kot zdaj. V marsičem ostaja neponovljiv in nedojemljiv še danes. Preprosto zato, ker mu je ušel njegov čas. Seveda ne gre za to blagrovati dr. Turne, saj svojega časa gotovo ni blagroval niti on, niti mu čas ni bil naklonjen. Danes nam gre za počastitev njegovega spomina in dela. Ali res samo za to? Je že tako, da se pri velikih osebnostih iz naše zgodovine zaustavljamo v vprašalni obliki. To nas zadolžuje in hkrati opominja — na kaj? Kar še moramo storiti, nadaljevati, poglabljati. To je oporoka dr. Turne. Velike ljudi je vedno zanesel čas — a naprej. Preskočili so svoj trenutek, kdo ve za koliko. Turna ni bil le borec za delavske pravice, zaveden Slovenec, zbiralec ledlnskih imen, plezalec, pisatelj in ideolog — vrsta področij njegovega zanimanja je še daljša. Ob odvetniškem, političnem in amatersko znanstvenem delu je še našel čas za družino in — gore. Po dojemanju gorništva, ki ga je utemeljil v svoji knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, mu ni bil v njegovem času dorasel nihče. Ne le po starosti, temveč tudi po znanju je bil resnično bard slovenskega gorništva. Mimo tega slovesa niso mogli tudi tisti, ki se z njim niso ravno prijazno gledali. In kaj Turna danes pomeni za gornike, alpiniste, etnografe, raziskovalce in celo politike? V marsičem je na Slovenskem lahko pobudnik in tvorec. Kot njegov častilec na prvo mesto postavljam njegovo dojemanje razsežnosti alpinizma. V gorah in stenah je uvidel in razlagal nekaj več kot alpinistiko, športno dejanje, tekmovanje za prestiž. V tem je prešel dr. Klementa Juga. Za alpinizem ni zadosti imeti voljo in zadostne mere domoljubnosti, sem sodi tudi znanje, kultura in kdo bi si mislil pri Turni — srčnosti v večpomenskem smislu. V gorah je Turna dejansko užival svobodo v prvinskem pomenu, fizične moči in duha, v življenju v gorah, od življenja pastirjev do današnjega človeka, pa spoznaval dialektični življenski nauk, ki se presnavlja v govorici, besedah, narečjih, običajih in še marsičem. Gore in stene, kraje, planine in prebivalce je spoznaval sistematično. Redki so mu po pristopu, ob daleč boljših in večjih možnostih, še danes le približno enaki. Ob pol-zenju časa so njegovi zapisi imen, šeg in navad morda dokončna spoznanja. Poliglot, kot je bil v znanju, jezikih in splošni razgledanosti, nI bil dolgovezen. Taksativno in dokumentarno, pospremljano s skicami, kjer je bilo to potrebno, je marsikaj otel pozabi. To, kar danes ne bi bilo več mogoče pri kranjskih imenih, celo na našem delu Julijskih Alp, kaj šele čez mejo, daleč v Karnijo. Vendar je njegovo Imenoslovje Julijskih Alp potrebno sodobne obdelave in predstave z ustreznimi zemljevidi. Vtis imam, da nove planinske karte Julijskih Alp nimajo vsega, kar je zapisal Turna. Pokojni dr. Viktor Vovk, sam častilec Turne, je začeto delo po Turni še nadaljeval v Karnskih Alpah. Kdo bo povezal delo obeh v neko celoto? Znano je, da je naša država sprejela mednarodno obveznost, razčistiti imena na obmejnih in dvojezičnih področjih. Nekateri na PZS upirajo oči, a Zveza nima denarja za zanjo bolj pomembne reči. Delo Turne naravnost kliče po nadaljevanju. Terminologija, izrazje za orografske oblike in same planinske dejavnosti, ni enotna. Vsakemu se po svoje zapiše, svoje prinese čas, tujke slovenimo neustrezno. Morda ima Turna bolj originalne izraze? Turna je na osnovni stopnji storil svoje, zato nadaljujmo. Ideologija gorništva in alpinizma, z odgovori na vprašanja, ki jih zastavlja čas, je po Tumovi smrti odprta knjiga. Za Turno se je le redki javno in pisno vprašal o tem, zakaj hodimo v gore, plezamo, bistvujemo v gorah. Če je že zapisal misel, jo je v preblisku čustva, nikdar poglobljeno in argumentirano. Turna je bil prvi, ki je zavestno poskušal gore in gorništvo razumeti objektivno kot pojav v družbi, vsi drugi so gor-ništvo razumeli in ga še, kot čustveno zadevo, potrebo po sprostitvi, željo po uveljavitvi, spoznavanju sveta, po pustolovščinah in po ostalih motvih. Vendar nikoli ni čas sam' tako klical po vprašanju, kaj nam po notranjih vzgibih pomenijo gore? Morda bomo šele ob stoletnici naše organizacije učakali knjižni odgovor na to osnovno vprašanje? In odgovor moramo imeti, če hoče gorništvo biti uveljavljen družbeni pojav, vsajen v konkretne razmere In pogoje časa. Morda bo o tem spregovorila katedra za planinstvo in smučanje Fakultete za telesno kulturo? Zdi se mi tudi, da za prvih štirideset let organiziranega slovenskega gorništva ni nikjer zbranih toliko podatkov kot v Tumovi zapuščini. Tumovi dediči imajo prav, da Tumove planinske pismene dediščine ne drobijo. Lahko rečem, da neke kronike razvoja slovenske alpinistike, kljub velikim uspehom našega alpinizma doma in na tujem, še nimamo. Katerega pisca čakamo? Svoj delež v slovenski politiki na prelomu iz prejšnjega v prva desetletja tega stoletja si je Turna zapisal sam v svojih spominih, razsežnosti tega dela Tumove dejavnosti pa dr. Dušan Kermauner v predgovoru k Tumovi avtobiografiji »Iz mojih let«. Posamezne kamenčke iz Tumove politične biografije je prineslo strokovno časopisje, a vendar bi še kakšna razprava osvetlila Tumovo politično delo med goriškimi Slovenci in v delavskem društvu »Prijatelj prirode«. Zanimivo je da nedokončano Tumovo delo ob petdesetletnici njegove smrti opozarja na zadolžitve slovenske planinske organizacije ob stoletnici njenega organiziranega delovanja. Vse, kar je začel Turna, je bilo fundamentalno za kulturo gorništva, vse to zavezuje na izpopolnitev, dopolnitev in posodobitev. Kakšno planinsko priznanje, povezano s Tumovlm imenom za planinske kulturne delavce in alpiniste, bi dejansko 148 pomenilo lepo priznanje. Vse Tumovo delo v gorah in kulturi je v bistvu nadgradnja tega, čemur je Slovensko planinsko društvo postavilo materialno podlago s svojo organizacijo, dejavnostjo in kočami. ,. , , . ■-,»/ Če smo pred desetimi leti zapisali: Ni nam umrl, ne sme nam umreti (glej PV st. 7/1975), danes še z večjo upravičenostjo pristavljamo: Ni nam odšel, ker nam mora ostati! DR. HENRIK TUMA: DR. JULIUS KUGY DR. MIHA POTOČNIK Ob predvajanju televizijske nadaljevanke o dr. Juliusu Kugyju (1984) so spet oživela nekatera razmišljanja in pripombe o tem, kako je nasproti dr. Kugyju nepravično zapostavljen drugi velikan naših Julijskih Alp — dr. Henrik Turna. V nekaterih slovenskih planinskih ikrogih se je udomačila predstava, kot da sta bila sodobnika dr. Turna in dr. Kugy velika tekmeca ali celo sovražna nasprotnika. Vzdrževalo in vgnezdilo se je neko nedokazano in neargumentirano mnenje o krivični zapostavljenosti dr. Henrika Turne, ker bi Slovenci prav njega kot našega slovenskega človeka morali bolj častiti, spoštovati in upoštevati kot nemško govorečega in pišočega tujca dr. Kugya. Toda za to je še namanj kriv dr. Kugy. Tako vzdušje je pač nastalo med slovenskimi planinci potem, ko so izšla Kugyjeva književna planinska dela, začenši s knjigo »Aus dem Leben eines Bergsteigers« (založba Rudolf Rother, München, 1924, Iz življenja gornika — prevod Lilijane in Franceta Avčina, 1968, Založba Obzorja, Maribor, ali še prejšnji slovenski prevod Mire Marko Debelakove »Iz mojega življenja v gorah«, Planinska matica, 1937) pa tja do »Pet stoletij Triglava« (slovenski prevod Marijana Lipovška, 1973, Založba Obzorja, Maribor). Nekaj so k temu morda pripomogla tudi raziskovanja dr. Franceta Avčina o Kugyjevem slovenskem (pa zanemarjenem ali celo pritajenem) poreklu (ded in oče: Kogej iz Lipe pri Podkloštru v Ziljski dolini, mati hčerka slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega) in slovenski prevodi vseh najvažnejših Kugyjevih del. Ko je dr. Julius Kugy utemeljeval svojo znamenito knjigo »Fünf Jahrhundrte Triglav« (Pet stoletij Triglava), je med drugim zapisal: »Čutim se poklican za to delo in sem pravilno za to izbran. Gotovo je dobro v teh časih (1938!) vedno močneje uveljajočega se nacionalizma (Mussolinijev fašizem in Hitlerjev nacizem, vojna že na vidiku!), da se tega dela loti mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika ... ... Splošno je že znano, da absolutno spoštujem imena, ki so nastala v narodu, med ljudstvom. Ta so zame edino odločilna in pravilna in ni dovoljeno, dotikati se jih. Zato se trudim — kar se samo po sebi razume — povsod, da pišem slovenska imena natančno, v njihovi izvirnosti in v njihovi pravilni slovenski pisavi«. (Moj prevod — govor ob odkritju spomenika dr. J. K. v Trenti 2. 8. 1953 in v knjigi »Srečanja z gorami« 1968, CZ). Dr. Kugyju je bilo v gorah v ospredju estetsko doživljanje in doživetje. »Beseda .gorski šport' me je vselej nekam prizadela. Vse preveč mi meri na površnost. V gori ne iščimo plezalskih odrov, iščimo rajši njeno dušo. Moja knjiga ni knjiga o športu. Tudi ni vodnik in prav tako ne kažipot. Gore skušam prikazati v osrečujoči vlogi, kakršno so igrale v mojem življenju. Moja knjiga je zahvala. Visoka pesem naj bi bila zapeta v slavo in hvalo goram!« (Predgovor v knjigi »Iz življenja gornika — slovenski prevod Marijana Lipovška, 1968). Dr. Henrik Turna pa je gorništvo doživljal, pojmoval in vrednotil — seveda z vsemi etičnimi in kulturnimi sestavinami —■ predvsem kot športni »čin«. O tem je napisal temeljito in globoko knjigo — študijo »Razvoj in pomen alpinizma«, 1930, ki jo slovenski planinci zares premalo poznajo in upoštevajo. Večkrat bi morali vzeti v roke tudi dr. Toneta Strojina monografijo o dr. Turni (Planinska založba — I. 1976). Seveda razni ljudje — planinci, alpinisti, gorski reševalci, navadni izletniki — še dandanes gorništvo pojmujejo, doživljajo, razlagajo in zagovarjajo na različne načine. Vendar je osnova še vedno nekaka delitev in opredelitev na tiste, ki v prvo vrsto postavljajo doživetje, in na tiste, ki so bolj za športni (vendar ne v vulgarnem »vrhunskem« ali tekmovalnem smislu) čin. »Vsak po svoje boga moli!« pravijo naši južni bratje in sestre. Važno je, da ga »moli«! Res pa je, da je imelo in že ima »doživetje« v slovenskem planinstvu in planinski ideji ter kulturi veliko in pretežno množico pristašev. Posebej še tudi (v večkrat žalostni in ekscesni sodobni športni praksi in mentaliteti), odkar se v vrhunskem in tekmovalnem športu dogajajo mnoge umazane, komercializmu, potroškemu navijaštvu podvržene 149 in pokvarjene stvari. Zato nam je bil slikoviti in čustveni opisovalec in pesniški zanesenjak Julijskih Alp in njihovih ljudi (zlasti Trentarski in Dolinski nosači) dr. Julius Kugy bližji in bolj pri srcu kot pa suhoparni nadvse racionalni razumnik dr. Turna. Krivično je in v nasprotju z dejstvi, v tej zvezi postavljati v neko nasprotovalno vlogo ta dva vsega in enega spoštovanja vredna moža kot neke vrste nepomirljivo sprta tekmeca ali celo sovražna »protiigralca«. Še posebej ne drži, da bi bila neka »konkurenca« utemeljena na nacionalistično nepomirljivi črti »Turna Slovenec — Kugy Nemec«. Kugy ni bil nikoli tisti »German«, ki bi želel potujčevati našo slovensko deželo in njene ljudi in ki bi kakorkoli sodeloval pri graditvi zloglasnega germanskega »mostu na Jadran«. Bil pa je tržaški Avstrijec. Proti njemu tudi ni bilo nikoli potrebno uveljavljati ustanovnega gesla SPD »Slovensko lice slovenskim goram«. Poskusi, tako nepomirljivo nasprotje gojiti in razlagati in s tem v zvezi žalovati, da je dr. Turna »zapostavljen«, nimajo podlage. Res pa je, da je TV oddaja o Kugyju zelo pomanjkljivo in preveč nacionalistično predstavila v samo dveh prizorih dr. Henrika Turno. Oba moža — velikana Julijskih Alp — sta bila sodobnika, oba rojena julija istega leta 1858. Dr. Turna je umrl 10. aprila 1935, dr. Kugy precej pozneje, 5. februarja 1944. Zelo dobro sta se poznala in med seboj nadvse spoštovala ter enakopravno priznavala. V tem smislu je potrebno prebrati in osvežiti samo nekaj tega, kar sta drug o drugem sama javno in izvirno napisala: I. dr. Kugy 1. »Moderno usmerjeni alpinisti so mi zamerili, da sem skoraj vedno hodil z vodniki. Mislim pa, da bi ne postal pravi .osvajalec' Julijskih Alp, če bi ne pritegnil k svojim vzponom prebivalcev teh gora ... Jasno je, da se mora .gospod' potruditi, da je enakovreden svojemu vodniku ali pa da se mu po svojih sposobnostih vsaj približa.« 2. »Spomniti se moram še enega moža, ki je — kakor jaz — skoraj 50 let hodil po teh gorah, pa vendar samoten in molčeč, tako da so vedeli zanj samo redki... Marsikaj je Turna že razjasnil, uspeh pa je zakopal globoko v sebe samega... V vprašanjih imenoslovja bo dr. Turna, tako mislim jaz, prvi poklicani.« 3. Pozival je »tihega popotnika, naj spregovori«! (To je 6 let po izidu prve Kugyjeve knjige res storil I. 1930 s knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«). II. dr. Turna: 1. »Hodil sem sam, neznan, dokler me ni našel dr. Kugy.« 2. »... sem bil samoten in samostojen alpinist.« 3. »... hočem seči globlje ter utemeljevati alpinizem sociološko in psihološko. Menda tod orjem v marsičem ledino. Moja metoda iskanja in sklepanja je dialektična.« 4. ».... alpinizem mi je odprl nov pogled na bistvo in zgodovino našega naroda. Dotik človeka s prirodo je v gorah vidnejši nego drugod...« 5. »... sem zelo samozavesten in samega sebe gotov.« 6. »Ako Kugy pravi ,Der Alpinismus ist kein Šport', misli ,ist kein gemeiner Šport'.«* 7. »... Ne priznavam opasnosti v tem, da človek stoji ali pleza nad prepadom. V tem oziru je zame plezanje v telovadnici prav tako nevarno kakor v gorah ... V planinah se torej kakor v telovadnici prepuščam hladnemu razumu ...« 8. Kugy je »turo opisal iz fantazije kot umetnik, jaz poročal ne da bi dal mesta svoji čustvenosti, ne da bi hotel obujati o istinitem dogodku v čitatelju take...« 9. »----želja po telesnem trudu, obenem pa globoka želja po samoti in spoznanju samega sebe, proč od družbe. Postal sem samotar.« 10. »Nacionalizem kot nositelj tekmovanja plemen in narodov odbil me je bil že davno od sebe...« 11. »... na vsakem človeku se alpinizem razvija precej determinirano po rodu in okolici. Dr. Kugy iz udobnega življenjskega položaja, v blagem miru svoje rodbine in družljivosti nemške kolonije v Trstu moral je postati alpinist — estet, užival je v polni meri lepoto in mir življenja in prirode. Dr. Jug in jaz sva se izbegana in izmučena zatekla v prirodo, v njej našla višje moči in osvežila sebe v težkem boju z življenjem, štel bi torej dr. Juga, dr. Lammerja in sebe v vrsto alpinistov, pri katerih odločuje volja in dejanje, dr. Kugyja pa v vrsto, ker odločuje čustvo in uživanje. Vsi smo izšli iz svoje posebne okolice, ki je enega in drugega storila drugačnega... Vodilna ideja je ali etična ali estetična. Ne more pa biti ločena docela ena od druge, ena pretika drugo ...« (Vse navedbe iz Tumove knjige »Pomen in razvoj alpinizma«, 1930, založba TK Skala.) Torej nobene srdite konkurence ali stremuškega tekmovanja, nobenega spora ali celo zagrizenega sovraštva, še najmanj pa glede na narodnost in jezik! 12. »Nočem biti neskromen, ako tudi sebe smatram za poseben tip slovenskega alpinista. Zavedam se, da sem hotel hoditi svoja pota, da mi tudi ves preprosti turizem, * Če Kugy pravi »alpinizem ni noben šport«, misli »ni noben navaden (umazan) šport«. ki se je širil po ustanovitvi Slov. Plan. Društva, ni zadoščal, da me je celo od sebe odvračal.« 13. »Po Kobariškem porazu Italijana ustanovila je avstrijska vlada odbor za obnovitev Goriške-Gradiščanske. Vlada me je poklicala kot zastopnika primorskega slovenskega delavstva. Odkazali so mi poročilo o stanju naših planin. Bila mi je prva tolažba po vojni, dobil sem zopet smer življenja. Goriške planine ležale so z malo izjemami vse ob vojni črti od Kolovrata do Matajurja, na Stolu, Krnu, Kaninu, Jerebici. Od maja 1918 do septembra sem prehodil 53 planin, polezel še nekrat na vrhove Goriških Predalp in Alp ...« III. Drenovec Pavel Kunaver: »Dr. Turna je bil samoten in hodil je v glavnem le s trentarskimi vodniki in odkrival smer za smerjo v Julijcih ter se srečeval tudi z dr. Kugyjem.« (Pavel Kunaver: Moje steze.) Obžalujem, da je bilo za TV nadaljevanko na razpolago premalo časa in premalo denarja, pa zato niso bile izkoriščene vse neštete možnosti. Ob pripravi scenarija za to oddajo smo na začetku (žal pa ne med snemanjem) kot planinci in poznavalci Kugyja sodelovali tudi prof. dr. France Avčin, dr. Tone Strojin in jaz. Svetovali smo — glede na prvi izredno pomanjkljivi in neustrezni scenarij Avstrijca Andieza, ki je v glavnem prikazoval Kugyja kot avstrijskega Hauptmanna na fronti v Zahodnih Julijskih Alpah z nalogo, da pobija sovražne in izdajalske Italijane, da mora oddaja predvsem in kot glavno vsebino dostojno prikazati naše gore, Julijske Alpe, in naše slovenske ljudi, ob katerih je rasel in se kalil Kugy ter dobival glavne vzgibe in navdihe za svoje poznejše literarno delo. Opozarjali smo tudi na dr. Turno, ki v tem delu in prikazovanju zares ni ustrezno in pravično obravnavan. So tudi pomanjkljivo prikazane naše gore kot glavni igralec (izgovarjajo se na slabo vreme). Prikaz ni uporabil takih edinstveno dramatičnih prizorov kot je dogodek, ko je medved špiku odtrgal spodnjo čeljust (in je tako Špikov nastop v prizoru na sodišču z ruto zavezano čez odtrgano brado mnogim sprva nerazumljiv). Ali prizor, ko kranjskogorski vodnik Pečar-Bobek in za njim tudi Kugy v mrzlem nočnem bivaku v Križki steni pijeta špirit iz steklenice, v katero sta čez dan nalovila in namočila razne žuželke, hrošče, metulje in močerade. Niti z eno besedo ali prizorom ni prikazano, da je Kugy s svojimi vodniki eden od izredno uspešnih zimskih alpinistov — pionirjev hoje v gore tudi pozimi (prizor ob prvem zimskem vzponu na Jalovec, ko je na »Strehi« pod vrhom ob sestopu na ledeni strmini zdrsnil Kugyjev prijatelj, spodbil in potegnil s seboj z vrvjo še Kugyja, oba pa je z derezami trdno zasidrani Jože Komac-Paver z vrvjo zadržal in rešil, kar je preprečilo podobno katastrofo kot jo je doživela Whymperjeva odprava na prvenstvenem vzponu na Matterhorn leta 1865. Ali nesreča dr. Stojca v »Kugyjevi smeri« v severni steni Škrlatice ter famozni poskus prvih reševalcev iz Kranjske gore, ki so sprva (neuspešno) poskusili reševanje z lesenim zabojem, pa so potem morali klicati na pomoč Trentarje, da so v prostem plezanju — uspešno prenesli ponesrečenca iz stene in v dolino (kar je dalo neposreden povod za ustanovitev naše Gorske reševalne službe — GRS — leta 1912). In še marsikaj. Tako je velika tema naših gora še neobdelana, vse dokler ne bo na filmu ali na TV dostojno upodobljena in prikazana edinstvena svetovna bajka o Zlatorogu. SLOVENSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA V ČO OJU - JUŽNA STENA DANI TIČ ČO OJU Čo Oju leži na meji s Tibetom in v neposredni bližini najvišjega vrha sveta — Mount Everesta. Pri zadnjih meritvah so ga povišali za 45 m in je z 8201 m šesti vrh sveta. Ime vrha je tibetanskega izvora in pomeni: Čo — božanstvo, Oju — turkiz (drag kamen). Gora je dobra orientacijska točka, saj se razgleduje takorekoč po vsem Tibetu. V neposredni bližini drži iz Tibeta v Nepal čez prelaz tihotapska pot, (prenašajo tibetansko sol in kitajsko robo). Vrh Čo Oju so dne 19. 10. 1954 osvojili Avstrijca dr. Herbert Tichy, Sepp Jochler in šerpa Pasang Davva Lama. Od tega dogodka je torej minilo približno 30 let. Na vrh držita le dve smeri, Klasična, s severne strani in Avstrijska smer iz leta 1978 po vzhodni steni. Medtem, ko so smer iz 1978 le enkrat ponovili, so se s severa povzpeli na vrh že številni alpinisti. S tibetanske strani vrha še niso poskušali osvojiti, oziroma o tem ni podatkov. Nepreplezani sta ostali zahodna in južna stena. Naš cilj je bil, preplezati južno steno v spodnjem delu po desni strani in naprej po JV grebenu na vrh. Južna stena predstavlja s svojimi 3000 m višine objektivno eno najnevarnejših sten v Himalaji. Ni dela stene, kjer plezalec ne bi imel nad seboj visečih serakov. Plazovi so vsakdanja stvar, zato pred njimi nisi varen ne podnevi ne ponoči; mnogo je tudi zapadnega kamenja in ledu. Zaradi velikih temperaturnih razlik so se nam podirala sidrišča za stalne vrvi, ki smo jih napravili v ledu. Zaradi omenjenih surovih razmer še nikomur ni uspelo preplezati te stene, kljub številnim poskusom. PRIPRAVE Za priprave in organizacijo odprave smo imeli razmeroma malo časa, saj smo z njimi pričeli šele marca 1984. V treh mesecih smo zagotovili 92% sredstev in to z osebnim delom. Popravljali smo fasade na mariborskem naselju S-23. Pri tem so nam pomagali nekateri člani alpinističnega odseka. Ostala sredstva smo dobili s prispevki delovnih in družbenopolitičnih organizacij. Organizacijo odprave smo imeli na skrbi člani odprave ob veliki pomoči načelnika KOTG Toneta Škarje; v veliko pomoč so nam bile tudi izkušnje iz Južne Amerike. Organizator odprave: Alpinistični odsek PD IMPOL, Slovenska Bistrica. MOŠTVO Člani odprave: 1. Matjaž Pečovnik, 22 let, vodja odprave 2. Marjan Frešer, 31 let, član odprave 3. Franc Knez, 29 let, član odprave 4. Milan Romih, 24 let, član odprave 5. Danilo Tič, 23 let, član odprave 6. Sonam, 24 let, sirdar 7. Danu, 36 let, kuhar 8. Ang Cerin, 21 let, kuhinski pomočnik 9. Zvezni oficir — podatki niso znani, ker je bil v bazi le eno noč Vsi člani odprave smo člani alpinističnega odseka IMPOL Slovenska Bistrica. Med seboj se poznamo, zato je to ustvarilo dobro vzdušje tako med pripravami, kot med odpravo samo. Šerpe: KRONOLOŠKI POTEK ODPRAVE Marjan Frešer 5. 9. 1984: Odhod z zagrebškega letališča v Amsterdam. 6. 9. 1984: Polet iz Amsterdama preko Karačija v New Delhi. 7. 9. 1984: Katmandu. Opravki v agenciji Mountain Travel. 8. 9. 1984—16. 9. 1984: Nakup hrane, opreme, urejamo opremo v skladišču PZS in čakamo na prtljago, ki je ni iz New Delhija. 17. 9. 1984: Prva skupina (Frešer, Knez in Tič) se odpelje s tovornjakom do Kirantičapa, kjer se začne pristopni marš. 18. 9. 1984—29. 9. 1984: Pot do baze skozi naselja: Kabre, Tose, Bandar, Sete, Jumbesi, Namče Bazar, Dole, Gokio. Do Namče Bazarja nosijo 43 tovorov nosači, nato do baze tovorijo jaki. 28. 9. 1984: Frešer, Knez in Tič — opravili pristop na Gokio peak (5500 m). 29. 9. 1984: Ureditev baze IMPOL. 30. 9. 1984: Tič in šerpa uredita pot na ledenik. Knez in Frešer poiščeta in označita pot čez ledenik do stene. 1. 10. 1984: Knez, Frešer, Tič urejajo T 1 (5700 m). V bazo prideta Pečovnik in Romih. 2. 10. 1984: Dan počitka v bazi. 3. 10. 1984: V bazo pride sirdar in še zadnjih 15 tovorov. Knez in Frešer gresta v T 1. 4. 10. 1984: Knez, Frešer napeljujeta stalne vrvi in prespita v T1; Romih in Tič prineseta opremo in hrano v T1, vrneta se v bazo. 5. 10. 1984: Knez in Frešer nadaljujeta napenjanje vrvi nad T1, nato sestopita v bazo. 6. 10. 1984: Romih, Tič prineseta opremo v T1; tu prespita. 7. 10. 1984: Romih, Tič se vrneta v bazo. Knez, Frešer, Pečovnik nesejo opremo v T1. 8. 10. 1984: Knez, Frešer pritrjujeta vrvi nad T1. Pečovnik, Tič prineseta opremo v bazo. 9. 10. 1984: Knez, Frešer, Pečovnik, Tič pritrjujejo vrvi nad T1. Tič prespi, ostali sestopijo v bazo. 10. 10. 1984: Romih nese opremo v T1. 11. 10. 1984: Zaradi sneženja Romih in Tič sestopita v bazo. V bazo pride zvezni oficir. 12. 10. 1984: Počitek v bazi. Zvezni oficir se vrne v dolino. 13. 10. 1984: Vsi se povzpnemo v T1. 14. 10. 1984: Knez pripleza do vrha 1000 m stebra (katedrale). Ker sneži, vsi sestopimo v bazo. 15. 10. 1984—17. 10. 1984: Zaradi slabega vremena počivamo v bazi. 18. 10. 1984: Vsi se povzpnemo v T1. Vrisana smer v Čo Oju z bazo, tabori in bivaki 19. 10. 1984: Frešer, Pečovnik, Tič urejajo na vrhu »katedrale« T 2 (6600 m), Knez, Romih pritrjujeta vrvi nad T 2. Sestopimo v T1, kjer prenočimo. 20. 10. 1984: Vsi sestopimo do ledenika in prinesemo opremo v T1. 21. 10. 1984: Vsi nesemo opremo v T 2, vendar se na polovici poti obrnemo zaradi slabega vremena in sestopimo v bazo. 22. 10. 1984—23. 10. 1984: Počitek v bazi. 24. 10. 1984: Vsi gremo v T1. 25. 10. 1984: Knez, Frešer, Pečovnik in Tič nadaljujejo vzpon v T 2, nekaj ur počivajo in proti večeru nadaljujejo plezanje nad stalnimi vrvmi. Približno 400 m nad T 2 se Pečovnik poškoduje in sestopi v bazo. Romih zaradi otekline na nogi ostane v T 1 in nato sestopi v bazo. 26. 10. 1984: Knez, Frešer, Tič nadaljujejo vzpon, bivakirajo v ledni luknji. 27. 10. 1984: Knez, Frešer, Tič priplezajo do skalne stopnje (7500 m), kjer bivakirajo na ozki polički. 28. 10. 1984: Kljub poslabšanju vremena priplezajo na plato (7700 m), od koder se morajo zaradi orkanskega vetra in mraza vrniti. Knez prenoči v T1; Frešer in Tič v T 2. Frešer dobi omrzline na rokah. 29. 10. 1984: Vsi trije sestopijo v bazo. 30. 10. 1984: Počitek v bazi. 31. 10. 1984: Romih in Pečovnik izpraznita T 1, Frešer, Tič gresta v vas Kunde; tam je bolnišnica. 1. 11. 1984: Frešerja v bolnišnici pregledajo. On in Tič prenočita v Namče Bazarju. Romih in Pečovnik čakata na jake, Knez se ponoči povzpne v verigi Kangčung na vrhova, visoka 6089 m in 6103 m. 3. 11. 1984: Frešer in Tič prideta v Luklo; tu je letališče. Ostali trije gredo iz baze. 5. 11. 1984: Vsi člani se snidemo v Lukli. 8. 11. 1984: Polet z letalom v Katmandu. 9. 11. 1984—16. 11. 1984: Bivanje v Katmanduju. 16. 11. 1984: Polet iz Katmanduja, preko New Delhija, Amsterdama v Zurich. 17. 11. 1984: Prihod na zagrebško letališče. OPREMA Dani Tič V Nepal smo prišli predvsem s svojo osebno opremo. Od te opreme so se zelo dobro obnesli čevlji KOFLACH ULTRA EXTREM, saj so topli in lahki. Lahki in topli so tudi vestoni in spalne vreče znamke NORTH LAND. Manj primerni so na višinah gorilniki 153 znamke GAZ. Zelo dobre so bile statične vrvi, ki nam jih je izdelal zasebni obrtnik Ivo šoštarič iz Slovenske Bistrice. V Katmanduju smo se oskrbeli z opremo iz skladišča KOTG PZS, predvsem s spalnimi vrečami, vestoni in šotori. HRANA Večino hrane smo kupili v Katmanduju in Namče Bazarju. S seboj smo prinesli le pre-pečenec, suho meso, salamo, juhe, pudinge, čokolino, eurokrem in bonbone. KRKA in LEK sta nas oskrbela z napitki VITANOVA, MARATONIK in OLIMPIK, ki v surovih življenjskih pogojih Himalaje resnično odžejajo in nadomestijo prepotrebne sestavine. Od višinske hrane smo imeli MOUNTAIN HOUSE obroke hrane različne sestave, juhe v kockah, čokolado, rozine, lešnike, čaj in zgoraj navedene napitke. ZVEZE Stena in baza nista imeli zveze, ker so bili »voki-tokiji« neuporabni. Dobili smo jih tri dni pred odhodom in jih zato nismo mogli dobro preizkusiti. Z dolino smo imeli poštarsko zvezo trikrat, ko so šerpe odšli po hrano in ko smo jih pustili domov. Zaradi pomanjkanja denarja nismo imeli poštarja. FOTOGRAFIJA Fotografija je zelo pomembna za vsako odpravo, saj po eni strani predstavlja dokazni material o vzponih in so dokument. Po drugi strani pa so dober posrednik med alpinisti, plezalci in javnostjo. Zaradi tega ni vseeno, kakšne filme in kakšne kamere uporabljamo in tudi ne, kako jih uporabljamo. Naša odprava je imela na razpolago: 60 Fuji 100 Profesional (100 ASA) dia-filmov, 8-llford HP 4 (125 ASA) ČB filmov. Uporabljali smo kamere: Cosina CX1, Olympus XA2, Pentax, Nikon EM. Rezultati: — objava slik v časopisju, — predavanja, ki so interesentom na voljo. Naslov: PD IMPOL, Slovenska Bistrica, alpinistični odsek, Grad 2. ZDRAVSTVENO STANJE MOŠTVA Med odpravo ni bilo hujših poškodb ali obolenj. Med pristopnim maršem je Franček Knez zdrsnil in si zvil nogo. Na isti poti je Matjaž Pečovnik dobil velike žulje, saj je prišel iz Katmanduja v bazo v tednu dni. Za isto pot smo potrebovali 12 dni. V bazi sta nam povzročala velike probleme herpes in hemeroidi, kuharja pa je bolel zob. V steni smo dobili številne zunanje poškodbe, in sicer zaradi zapadnega kamenja, ledu in mraza. V noči od 4. na 5. 10. 1984 se je v T 1 podrl velik granitni blok na Francka Kneza, a je dobil le udarec. 21. 10. 1984 ponoči je na poti v T 2 ujel kameni plaz Milana Romiha in Marjana Fre-šerja; Romiha je zadela skala v nogo; zatekla mu je. Frešerja pa je zadela skala v čelado. 24. 10. 1984 je na poti nad T 2 Pečovnik padel v razpoko in se udaril v hrbtenico. 25. 10. 1984 je na 7000 m dobil Tič kamen v nogo; zatekla mu je. Med naskokom na vrh je Frešer dobil na rokah omrzline druge stopnje. Neuporabljena zdravila in sanitetni material smo podarili bolnišnici v Kundeju. POVZETEK Dokazali smo, da se lahko mala odprava brez višinskih nosačev loti tako zahtevne stene kot je južna stena Čo Oja. Vsi, ki so južno steno želeli preplezati, so se obračali že na ledeniku. R. Messner je poskušal v vzhodni steni. Mi smo prišli na JV grebenu do višine 7700 m in so nam surove vremenske razmere preprečile priti na vrh. Vse, kar je bilo opravljenega na odpravi, tudi glede organizacije, je uredilo pet članov odprave, od tega štirje še niso bili v Himalaji. Čim prej bi bil potreben ponoven poskus, ker je veliko dela že opravljenega in bi nas 154 utegnili prehiteti. Pomagati bi nam morala širša družbena skupnost. NEZNANI UTRIP MILAN ROMIH Star, kamnit most povezuje dva bregova; oba sta si enaka in vabljiva. Na obeh so blatne ceste, hiše, majhne, neometane in revne. Samo listi samotnega drevesa se bleščijo v jutranjem soncu, ki z vsakim dnem prinese novo toplino. Stopim v njegovo senco in pogledam po blatnih stopinjah, ki so ostale za mano. Kmalu bodo izginile in nihče razen mene ne bo vedel, da sem hodil tukaj. Daleč pod mano se vali reka, umazana in utrujena od dolge poti. Ozrem se preko nje in mesta, ki se počasi prebuja, na zelena pobočja, nad katerimi še visijo deževni oblaki, na cesto, ki se izgublja v daljavi. Za vsem tem, nekje v daljavi, slutim deželo, ki nas čaka, z vso svojo lepoto in skrivnostno močjo. Ima me, da bi jokal. Pustil bi, da bi mi tekle debele solze, kajti ne bi si jih obrisal. Veliko se jih je nabralo v mojih očeh, v meni samem, v tujcu, ki stoji, osupel pred tem neznanim življenjem, mostom in ljudmi. Toda sram me je, da bi me videl starec, katerega tovor je težak in nihče mu ne pomaga; sram me je, da bi videla mojo žalost lačna usta; otroci, ki pozabljajo, kdaj so bila oprana njihova oblačila, počesani črni lasje; da bi me videli številni mirni in zbrani obrazi, stotero razprtih oči, v katerih ne najdeš žalosti, kesanja ali obupa. Samo majhen žarek, svetel in bel, poln radosti, se svetlika globoko v njih in le redko ga zasenči solza. Zato ne jočem in solze ostajajo skrite v meni; so kot boleča otožnost, ki izginja v nebo; so kot skrite besede, ki jih človek nikoli ne sliši in jih zato ne more razumeti. Na poti v bazo: — Vsak dan se prične z vročim soncem, ki v poznih urah popoldneva izgine za oblaki in skrije svoje rumeno lice. — V telesu čutim prijetno utrujenost, ki premaga trdo ležišče. — Na ožganih deskah visijo črni lonci. Lesen pladenj je naložen z belim rižem, ki čaka na lačna usta. — Ob izviru se umiva otrok; njegovo zamazano lice je lepše, kot bistra voda. — Mrači se, nihče ne pomisli na hladno noč. — Sedim pod lesenim napuščem s slamo krite strehe, ki me brani pred sivo zaveso dežja. — Izpod močnih obrvi me gledajo plahe oči. — Kdaj bo to šibko telo postalo močnejše? — Ne razumem teh besed. — Rdeče mandarine padajo po blatnih tleh; deček joka. — Ptica se ne zmeni za temno nebo. — Številne molilne table stojijo ob poti, stare, razpokane, izprane. Stopam mimo njih in nehote pomislim na tiste, ki so odšli. — Pot sameva v mesečini, nosači spijo, nihče ne mara temnih senc. — Starec počiva v senci, skrit pred vročim soncem. — Bel dan je, pot izginja v peščenih tleh. — V stisku rok in očeh se kaže žalostno slovo. — Nebo je odkrilo mogočne vrhove. Nosači se vračajo. Pod mogočno senco: Vsa dolina je prepojena z ostrim vonjem, ki ga sem pošiljata večni sneg in led. Luna je zašla in mi odvzela še tisto medlo svetlobo, s katero sem lahko razločeval svoje lastne korake. Mogočna, strma kamnita boginja, katere senca je z lahkoto pokrila neskončna snežišča pod sabo, se dviga skoraj do zvezd, v katerih se oglašajo želje, kažejo poti, daljne in bogate. Potihoma se vprašam, ali je med njimi tudi moja. Ne morem je najti, gotovo je premajhna med temi velikimi; in ostaja skrita, kakor ostajajo skriti v travah cvetovi, ki jih nikoli ne opaziš in so zato lepši in toplejši, kakor želja, za katero ne veš niti sam in ostane s tabo, topla in edina tudi potem, ko se izpolni. Sneži, povsod se kažeta bel sneg in mraz, ki se plazi do kosti. Kakor brezbarvne sence se spuščamo po vrveh in hitimo v tabor ena. Po slabi uri obupani ugotovimo, da mu sneg in veter nista prizanesla. Sestopamo dalje in kolnemo zahrbtno naravo. Na koncu ledenika nas ujame noč. Zmučeni smo in počitki so vse pogostejši. Kamenje, 155 pokrito s snegom, je spolzko in nobena jeza ne pomaga, ko pristaneš na zadnji plati in požiraš ostre bolečine. Od nenehnega sneženja sem že ves premočen. Star goreteks ne opravlja več svoje naloge. Smrkam in si brišem ledeno svečo izpod nosa; kot otrok sem. Capljam zadnji v počasni koloni. Nepretrgoma si mrmram pesmico, ki sem jo že zdavnaj pozabil, zdaj pa si jo znova in znova brezhibno ponavljam in poskušam pregnati utrujenost in slabo voljo, ki se vse globlje useda vame. Pozno ponoči pritavamo v bazo. Šerpe spijo in pozabljajo na snežno ihto, ki se zaganja mimo šotorov. Težak nahrbtnik, v katerem imam sto metrov vrvi, me vleče v globino. Visim na žemarju; navpičen leden skok mi je pobral moči. Hlastam za zrakom, dokler ga nimam dovolj in se mi pljuča umirijo, potem grem naprej meter za metrom. 2emar včasih zdrsne na zaledeneli vrvi, stisnem ga močneje v bojazni, da ne bi popustil. Strah mi bliskovito ogreje telo. šele sedaj opazim velikanske ledene sveče, ki se vesijo nad mano. Zahrbtne in nevarne se lesketajo v žarkih jutranjega sonca, ki jih neusmiljeno drugo za drugo odnašajo v dolino. Zakličem Marjanu, ki je dober raztežaj vrvi pod mano. Nekaj kratkih besed in nasmeh prijatelja me opomni, da nisem sam; vendar ostane občutek tesnobe v meni enak in njegova teža izgine šele takrat, ko stojim na varnem, skrit pod previsnimi skalami katedral. Pod grebenom ujamem Denija. Skupaj s Francijem napenjata zadnje metre vrvi do tabora dve. Visiva na klinih, zabitih v trhel led. Cel kup jih je. Dani jih neprestano potiska nazaj in žmrka s prestrašenimi očmi, ne da bi katero rekel. Pod nama je strašansko brezno, ki sili na bruhanje. Tresem se. Glavo potisnem med ramena. Sneg in led se neprestano usipata na naju. Poskušam se ogreti. Z nogami tolčem ob led, v rokah pa preganjam mravljince tako, da drgnem drugo ob drugo. Zaželenega učinka skorajda ni. V dobri uri se oglasi Franci s stojišča. Dani prične žemarit. Nekako deset metrov nad mano zakriči in že binglja nad mojo glavo. Odlomila se je snežna streha okoli katere je bila napeta fiksna vrv. Prestrašena in tiha imava podobne obraze, kot pred leti v Stebru Šit, ko se mi je v previsu izpulil klin. V takih trenutkih je človek potreben tolažbe. Pomagava si, kolikor se pač da, potem začne Dani znova. Opazujem ga, dokler ne izgine v snežni luknji, ki drži na greben. Katedrala, v kateri smo preživeli neskončne ure strahu. Skozi noč se še vedno svetlikajo zvezde, edine ki so bdele z nami v mrzlih nočeh, pa tudi one bodo počasi pozabile na nas. Kakor globoke stopinje so, posejane v dolgih dnevih, nočeh brez spanca, stopinje, v katerih bi lahko videli odvraten ledenik, podirajoče se serake, zasnežene tabore, ledne strmine, preko katerih so izginjale napete vrvi v praznino in modro nebo; stopinje, v katerih bi lahko slišali bučanje plazov in kamenja, vpitje, v katerega se je skrila mešanica strahu in obupa in nazadnje bi se v njih pokazali naši obrazi, ožgani, resni, upadli, tuji, veseli. Gora bo ostala nespremenjena, lepa in samotna kot pred tisoč leti. V nas samih pa bodo stopinje in dnevi, v katerih so nastale; ostale bodo, kot ostane veter, ki veje skozi trave, skozi kamne, skozi listje, skozi droben mah, skozi sneg, led, prah in misli... Pomagali nam bodo, ko bomo potrebovali njihovo moč, samo poiskali jih bomo, tam v deželi skritega pričakovanja, nepojmljivega hrepenenja, lepote, čakanja, življenja in belih vrhov; v svetu, ki je lepši od rosnega jutra; barv, ki vzbudijo toplino in slo po življenju tudi v tistih dušah, ki živijo samo zato, ker morajo. SKOZI ZADNJA VRATA PRIDE NA UREDNIKOVO MIZO TUDI KAJ TAKEGA, KAR BI SODILO NARAVNOST NA JEZIKOVNO RAZSODIŠČE, NA PRIMER TOLE: Spoštovana-ni: Da bi mogli izplačati, avtorski honorar Planinskega vestnika, št. 1/3 za leto 1985. leto. Prosimo da nam pod hitno dostavite, en podatek: 1. št. žir. tek. računa 2. Če nimate odprtega tek. računa (Izjavo da vam ne presega avtorski honorar v letu 1985. v skupnem znesku od 5.000. 3. Ali pa izjavo, da se odpovedujete avtorskega honorarja v korist in pomoč Planinskega 156 vestnika za leto 1985. PLANINE KOT JEZIKOVNO VPRAŠANJE, I. DEL* DR. VLADIMIR ŠKERLAK UVOD A Za vse, ki zahajamo v gore ter o tem pišemo in beremo, so temeljne besede: gora, hrib, Alpe, planine in izpeljanke iz njih. Namen tega spisa je, da sistematično prikaže zvezo med temi besedami in njihovo problematiko, kakor tudi vplive, pod katerimi se je razvijalo slovensko izražanje na tem področju. Članek naj da pregled o razlogih za tako ali drugačno rabo posameznega izraza. B V jezikoslovju se uveljavljata dve nasprotni načeli: normativnost in raba, z drugima besedama izraženo, konstitutivnost in deklarativnost. To pomeni: ali naj Iščemo besede in izraze po določenih pravilih in predpisujemo, kaj je pravilno, ali naj samo ugotavljamo, kako se dejansko govori, in se vdajamo v to, da je pač pravilno tako, kot govori večina. Ta članek se ne naslanja na izključno upoštevanje samo enega od teh načel, temveč je sestavljen z vodilno mislijo, da je jezik sredstvo za izražanje misli, zato mora biti za pravilnost odločilno, kaj ije bolj jasno in bolj razumljivo. Pisec je ob predelavi literature ugotovil, da imajo številni spisi veliko skupnih značilnosti. Zato je naštevanje podatkov in navedb zelo skrčeno. Močno pa naglašamo, da na Izbiro citatov ni vplival prav nikakršen osebni odnos do avtorja tistega dela, iz katerega kaj navajamo. Prav tako poudarjamo, da opustitev navajanja iz kakega spisa ne pomeni podcenjevanja pisca ali njegovega dela. 2e večkrat smo ugotovili, da navedbe v tujih jezikih motijo številne bralce. Zato so taki citati po možnosti opuščeni. Seveda pa to ni bilo povsod mogoče, ker bi v nasprotnem primeru onemogočili bralcu, da spozna izvirno besedilo, izvirno misel citiranega pisca. Prevode iz tujih jezikov je opravil avtor tega dela sam, zato je za pravilnost teh prevodov tudi sam odgovoren. C Snov tega spisa se prepleta z imenoslovjem slovenskih gorš. Kljub temu pa ni mogoče obravnavati obeh snovi v celoti skupaj, temveč bodo imena slovenskih gora in pogorij obdelana posebej. Morda bo zbudila pozornost bralcev okoliščina, da je v poglavju o pomenu besede »planina« zelo veliko navedb. To je bilo potrebno, kajti skrajni čas je, da se konča prerekanje o vprašanju, kaj je planina in kaj so planine. Zato je bilo treba to snov obdelati izčrpno. Č Besede je podčrtal pisec tega članka. V tistih primerih pa, v katerih je kaj podčrtal avtor dela, iz katerega se kaj navaja, je to označeno z razprto pisavo. V okrogle oklepaje je pisal besede pisec tega članka, oklepaji avtorja, čigar besede so citirane, so pa označeni takole: /: :/. D Pisec se zahvaljuje za pojasnila in nasvete: tov. dr. Alenki šivic-Dular glede besede »gornik«, dr. Vilku Novaku glede etnoloških podatkov, dr. Viktorju Petkovšku glede starejših prirodoslovcev in za podarjeno literaturo o njih. I. GORA Ko se je začelo razvijati človeštvo, je bila zemeljska skorja že toliko nagubana, da je človek moral oblikovati besedo, s katero je označil njene vzvišene dele. Za najbolj dvignjen del zemeljske površine je Slovenec uporabil besedo »gora«. Maks PLETERŠNIK prevaja v Slovensko-nemškem slovarju iz leta 1894 besedo »gora« z nemškimi besedami »ein hoher Berg«, kar dobesedno pomeni »visoko goro«, smi- * Pričujoči sestavek predstavlja prvi del spisa, ki ga je s tem naslovom in z vsebino o jezikovnih vprašanjih v slovenskem planinstvu, namenil za Planinski vestnik dr. Vladimir Skerlak. Spis smo vsebinsko razstavili na deset delov, ko bomo odslej v vsaki številki Planinskega vestnika objavili po en del do zaključka. selno pa bi to morali prevesti z »veliko višavo« za razliko od besede »hrib«, ki pomeni po Pleteršniku »Anhöhe, massiger Berg«, to je, višavo, manjšo od gore. Rudolf BADJURA izraža v Ljudski geografiji iz leta 1953 na str. 116 pod točko 95 pomislek zoper Pleteršnikovo trditev, češ: »Imamo visoke, velike, pa tudi majhne gore, včasih celo neznatne višine« /:Mucna gora, Vesela gora, Žalostna gora, Magdalenska, Kriška, Planinska, Limbarska, Trška itd.:/. Badjurov pomislek pa ni utemeljen, kajti ljudstvo gleda na stvar lokalno, brez upoštevanja povsod veljavnih kriterijev in točne opredelitve sorazmerij. Znano je, da nekoč niti tega niso vedeli, da je Triglav višji kakor nekateri vrhovi nad Kamnikom in Kranjem. Zato je nekdo začel imenovati kako višje ležečo, zlasti bolj markantno točko »goro«. Toda to nič ne spremeni na dejstvu, da je v povprečju in v rabi ogromne večine vendarle pomenila »gora« najvišje dele zemeljske površine. Pač pa jasno razlikujejo gore od drugih vzpetin prebivalci takih krajev, kjer obstajajo razne vrste višav, na primer, Gorenjci. Da pomeni beseda »gora« nekaj velikega, se vidi tudi iz prenesenega pomena: gore spisov, gore odpadkov, gore grehov. Upoštevati moramo tudi to, da so pisci v preteklih stoletjih označevali kot gore tudi take gorske predele kot so prelazi, torej ne samo vrhov ali celotne mase, na primer: v Valvazorjevem delu »Slava Vojvodine Kranjske« je tudi prelaz Ljubelj označen z besedami »Die Strassen aus Crain in Khaerendten über undt durch den Perg Loibl« (Ceste s Kranjskega na Koroško čez goro Ljubelj in skozi njo). Tudi Joannes Antonius Scopoli piše o stebrih na gori Ljubelju (columnae Montis Loibl). Balthasar Hacquet trdi, da meri vse gorovje od gore Ljubelj do omenjenih Alp štiri in pol milje. Dalje pravi: »to predgorje, kakor tudi gora Ljubelj sama...« Med imeni iz starega veka pa je takih primerov še veliko. O njih bomo govorili v poglavju o Alpah. V Slovarju slovenskega jezika iz leta 1936 (sestavil Joža GLONAR) je zapisano: »gora«: 1.) višina zemeljske površine, presegajoča hrib; 2.) gozd, vinograd. Slovar slovenskega knjižnega jezika iz leta 1970: »gora«: 1.) izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja,... itd. France BEZLAJ, Etimološki slovar slovenskega jezika (prva knjiga A—J, 1976): »gora« = mons, na vzhodu tudi silva (gozd). Pleteršnikov prevod je torej potrjen kot pravilen tudi s spisi iz našega časa. Kot vidimo iz gornjih navedb, je hrib vzpetina, nižja od gore. V pogovornem jeziku se pa ta beseda uporablja tudi v pomenu »gora«: »rad hodim v hribe«, »vsi smo hribovci«, »vem, da imate radi hribe«. Ta način govorjenja izraža šaljivost, skromnost v nasprotju s slovesnim značajem besede »gora« in izpeljank iz nje (zlasti besede »gornik«). Tako kot se reče namesto »puške« »pihainik«, namesto »ustreliti« »pihniti«. Gre za žargon, običajen med tistimi, ki zahajajo v gore in se hočejo ogniti vsemu, kar spominja na (nekoč tako zelo razširjeno) patetičnost. Strokovno izražanje pa to, seveda, ni. Besedo »gora« poznajo vsi slovenski jeziki. »Srbski »gora«, češki »hora«, ruski »gora«, makedonski »gora«, poljski »göra« (izg. güra) itd. Ima pa ta beseda pri Srbih bolj kakor v slovenščini tudi pomen »gozd«, »hrib«. Na primer: »šta se bijeli u gori zelenoj?« »goro, goro zelenijih lista«, »goro, goro zele-nijeh grana«. V ljubljanski okolici se večkrat sliši označevanje gozda z besedo »hrib«. Na primer: »to je lep hrib« = to je lep gozd. V to zvezo spada tudi pisanje dr. Antona Melika: »Turist gre na goro (recimo, Krim), kmet pa v Krim«. V bistvu je to res, toda ni odločilno, kdo gre, temveč, kam gre in zakaj. Če se nekdo vzpne na goro ali hrib zato, da stopi na vrh, gre na Krim, na Storžič, če pa gre v gozdove na pobočju, da bi tam napravljal drva, gre v Krim, v Storžič. Na splošno se tako izražanje pojavlja pri nižjih, z gozdom poraslih vzpetinah, zato lahko rečemo: hrib je dvignjen del zemeljske površine, ki sega do gozdne meje; višava, ki presega gozdno mejo, pa je gora. Dvignjeni deli zemeljske površine, ki so še nižji kakor hribi, so griči, brda in holmi. Omeniti jih moramo zaradi primerjave s pomenom teh besed v drugih jezikih. Pojem gore namreč izražajo na srbskem in hrvatskem območju tudi z besedo »brdo«: Sveto Brdo na Velebitu, Črnogorska Brda (Durmitor, Komovi, Maganik, Sinjajevina itd.). V slovenščini ima podoben pomen kot »brdo« beseda »grič«. Srbi pravijo taki višavi »humak«, »hum«. To je brez dvoma ista beseda kot »holm«, ki se je ohranila v slovenščini v krajevnih imenih. Nekdaj pa je morala biti zlasti v severovzhodnih krajih zelo v rabi, kajti Madžari so jo prevzeli v obliki »halom«. Sicer ni izključeno, da so si Madžari to besedo sposodili od vzhodnih Slovanov — tudi v ruščini se reče »holm«, toda bolj verjetna je razlaga, da je madžarski »halom« panonskoslovenskega izvora. Z navajanjem teh podrobnosti smo želeli pokazati, kako se po pomenu razlikujejo besede, ki so po obliki enake. V tem je bistvo vprašanja, ali je danes slovenščina 158 ogrožena. K temu se bomo še vrnili v naslednjih poglavjih. Na razvoj slovenskih izrazov so bistveno vplivali tudi neslovanski jeziki. Zato naj povemo, da ustreza slovenski besedi »gora« nemška »Berg«, švedska »berg«, iz latinske besede »mons« pa so nastale: italijanska »montagna«, španska »montaña«, francoska »montagne«, angleška »mountain«. Kot del posebnega gorskega imena pa se ta beseda glasi: Monte, Mont, Mount, na primer: Monte Rosa, Monte Blanco, Mont Blanc, Mount Everest. v . . ... Toda s posredovanjem latinščine smo dobili še eno važno besedo: »alpis«, v množim »alpes«. II. ALPE V zgodnjem starem veku je živela v današnji Franciji, Belgiji, v zahodnem in južnem delu današnje Nemčije, torej na severnih pobočjih Alp, skupnost ljudstev, imenovana Kelti po latinsko Galli. Njihova pradomovina pa je bila verjetno današnja Ceska, Bavarska in dolina Rena. Iz teh krajev so prodrli v razne smeri: na Pirenejski polotok, v Italijo, v današnjo Britanijo, v Panonsko nižino, na Balkan in celo v Malo Azijo (tam so jih nazivali »Galati«). ...... V Italiji so se dolgo obdržali v severnih predelih, zlasti v Padovi nižini (Pad se danes imenuje Po). Zato so Rimljani imenovali v III. in II. stoletju pred našim štetjem Severno Italijo in današnjo Francijo Galijo. To so po imenih delili na Galijo Tostran Alp (Gallia Cisalpina) in Galijo Onstran Alp (Gallia Transalpina). Deželo tostran Alp so delili na Galijo Tostran reke Pad (Gallia Cispadana), to je v glavnem pokrajina Emilija, in Galijo Na drugi strani Pada (Gallia Transpadana), to je v glavnem današnja Lombardija. Kelti so torej živeli nekaj časa na obeh straneh Alp (na severni in južni). Kelti so bili številni in bojeviti, toda preveč so se razdrobili po raznih ozemljih, zato so jih bodisi prejšnji prebivalci, bodisi novi priseljenci, podjarmili, iztrebili ali pa raznarodili. Svoj keltski jezik so ohranili do danes samo Irci, Škoti, Valižani in Bretonci. Galijo Tostran Alp so Rimljani zavzeii veliko prej kakor tisto na drugi strani Alp (današnjo Francijo in Belgijo); z zavzetjem ozemlja pa so prevzeli tudi elemente iz keltskega jezika. To velja tudi glede imena »Alpe«. MEYERJEV KONVERZACIJSKI LEKSIKON pravi: Ime »Alpe« izvira verjetno od keltske besede »alp« ali »alb«, kar pomeni »visok«, »gora«. v sedmem zvezku VELIKEGA DUDENA (Etimologija nemškega jezika) iz leta 1963, je na strani 20 zapisano: v ,, , , . . , ... .. , »Alp, Alpe« /:ženskega spola:/: izraz za gorski pašnik /:srednjevisokonems,