1154 Tu sem, nepremična Zlatka Obid Lokatos KRAŠKA v dlani nastrgan dan vedrine, CESTA 202 morda te po njej bo žejalo nocoj? noč slovensko slečeš z mene, k meni ležeš da oblekel bi me vase. prek se, v tujo noč postelje omrtvena stopim naj ne pokrije me kresilna goba. in te vidim, kako vesel si, da pohlevna ura teče s tabo v sen. podržim nad tabo čas dlan, nedozorjen dan, da se rjasto obarva, plaho te obidem in zaidem čezte na kraško cesto 202. beži, Martinova kobila prek mojega trebuha, s kožnimi kopiti bodi prva na Markovem semnju za hrastov hlod vprežena. potegni, potegni solnat tovor za uteho, saj že spenjeni so zlati konji, 1155 Tu sem, nepremična beneško noč s kopit sezuvajo v nozdrvih brusi za teboj dirjajo po kraški cesti 202. IDRIJSKE KRNICE LJUBEZEN MOJA bosa in nora jokati z bolečino pokosene trave bosa in nora naganjari pred mrakom sonce v hlev bosa in nora si puliti lase jih saditi po senožeti bosa in nora kopati senu grob bosa in nora z rudarjem jezditi kebre skoz rove srebrnih tepk bosa in nora vlačiti vase vozove poletnih večerov bosa in nora kiparja najti v konju ki travo kleše v mišično moč vanjo obuta noči klekljati zvezdnato čipko. MEDMEJKA med sobo in soncem sem steklo, svoboda v okviru zazidana. pogledi navznoter srepenje navzven, brezdomna v medmeji nihajoča popkovina brvi trenje lastnin dveh gospodarjev oglušuje. samobitnost se mi v tesni ploščati, preslišala se bom. kdo bo odprl mejno okno? k njemu pojdem — se bojim. tema je. prižgite luč v sobi. naj skozme posveti, na brv na brv. 1156 Zlatka Obid- FILIPIKA pozor hud pes: melonar ne briši si čevljev v Trebčah! na predpražniku moje domovine stražim jaz čistokrvni zamejec! ZAŽELEK presipana skozi lipičančjo kožo barvila beline sem nocoj, gmajnato dušo odtečem v vodnjak, pijo naj jo kače za strup je zdravilna, želje razpro polkna v nocoj: podzemne oči pretikati skozi jame marmornati znoj pradedov smukati s korenin hrastja trničju brina se pustiti sleči nadeti zidni si nakit sivino okameneti v ogrado leči in ljubiti do trhline se v borovju. čmopolta rojenica je uzdo barvila beline našla nocoj proti zamorju lipicančje žrebe jezdi. PIJALO v kozarec si natočim barja tistega iz Emonine najboljše letine, v kozarec si natočim morja tistega iz jadranske najboljše letine, natočim še nama reke BONSAI v razglodane kosti pasjih pojedin jo zavije: v zrak vrženo na pesem nabodeno, v stopalo zakoplje, naj ne hodi pred menoj in pogrebcu spomin praska, da me pri priči pozabi. tu sem, nepremična. s povodcem stopinj v rokah, prek staje visim, nevidne sledi gledam, kako se mečejo za kopiti, vanje vstopiš, vame prihajaš. po prstih zbežim. bežim, prek staje pognal se je pasji spomin, iz neustavljivega teka koplje kost — v pesem zavito ljubezen. ZDRAV vedri v brezribnem morju puščava UMRETI vodna polica zasajena v njenem grlu šušlja o presipu peščine, z luno pod roko z zemljo pod nogo dotika se nežno besede z glasbo, a ona ne razume! vlažnat pomen mesenih valov, in ker te ni in te ne bo zajoče. od strele ožgan nad piramidnim krvovodom nizko leta, nevihtno čaka, da zadene zopet vanj, da zvodeni. daleč, v vsrkljivo joče. 1157 tiste iz triglavske najboljše letine. sva vodna brata, ki krvno trgatev slovenstva častiva in ker domovina žeja. Tu sem, nepremična