Leto II. Ljubljana, dne 9. oktobra 1936. Štev. 2-3 Poštnina plačana v gotovini. Cena dvojni številki I Din GLASILO OUGO SLOVENSKE MLADINE »te. J ia® " •: IIP IIP 1 i ffigi jjH wmy mwh ;• IH Bi ’ mgm Manom kralja Mirotvorca Dve leti že. odkar Usoda slepa v Marše ju, mestu mračnega spomina, ni zavrnila vražjega naklepa in ne odbila gnusnega zločina Dve leti zre v skrbeh že domovina razmah rastoči tujega pohlepa. Odkar ni Tebe več pri nas, očina iztežka lastnih se pijavk otepa. Če noč telo je Tvoje zagrnila, pa duša Tvoja — zvezda v našem svodu — nikoli se ne bo nam utrnila. Vodnica vedno našemu bo rodu. Ti sveti prapor boš na našem brodu, ko zoper nas se dvigne tuja sila. Anton Debeljak Presunljiva vest, ki je pred dvema letoma kot blisk preletela ves svet in prinesla nam, Jugoslovenom neizrekljivo tugo in žalost, je bila ena največjih nesreč, ki jih je moral prestati jugoslovenski narod. 9. oktober 1934 . . . dan, ki se ga ne da pozabiti nikoli, ki se ga pozabiti nikoli ne sme. Marseille . . . mesto v Franciji, staro pristanišče, kjer je pod kroglo zavratnega plačanega morilca izdihnil svojo dušo največji in najboljši sin naše domovine — kralj Aleksander /. Padali in umirali so junaki za svobodo domovine. Dajali so svoja življenja na njen oltar: da bo srečna, zadovoljna, močna. Borili so se in odhajali v večnost: za njimi je ostal spomin. 1 udi On je bil borec, vojak, junak in skrben oče nas vseh, Ni se strašil dela, ne naporov. Z veseljem je delal in se boril: za mir, za pravico, za svojo Jugoslavijo. Delal je, trpel je in — padel. Spomin bo ostal za njim, živ in svareč: Čuvajte Jugoslavijo! Gradite dalje od mene započeto stavbo! Ne klonite; kvišku bratje! Narod vas kliče, Jugoslavija vas pričakuje! Onemela so srca: ostra bolečina je rezala prsa in skelela do obupa. Narod je plakal. Toda ostal je miren. Moral je ostati miren; to je zahtevala Jugoslavija. Kralj se je vračal v domovino. Po isti poti, po kateri je teden dni preje hitel iz ljubezni do Jugoslavije se je vračal v svoje zadnje počivališče. Oplenac! Zadnji dom našega Blagopokojnega Vladarja. Tam počivajo kosti naših slavnih Karadordevičev, naših borcev, naših junakov. Oplenac — svetišče vseh Jugoslovenov . . . Toda narod ni dolgo tarnal. Prekaljen v borbi, stoletni borbi za čast in svobodo, se je odvadil dolgega iugovanja. Mrk, toda z voljo do dela, do uspehov, je dvignil svojo glavo. Visoko jo je dvignil. Življenje je zaplalo. Narod je razumel oporoko svojega Kralja. Volja in sila sta si podali roke, da skupaj korakata do uspehov. Utrip življenja je prerodil vse. Če je še danes kdo, ki se ni odzval pozivu Viteškega Kralja, z nami mora! Na delo, težko delo za narod, državo, kralja — mladega našega Sokoliča Petra II.! CETINJE - MARSEILLE Devetega oktobra tisoč devetsto trideset četrtega leta je bil ubit jugoslovenski kralj. Padla je nova krvava žrtev — Jugoslaviji na oltar. Temne sile, ki hočejo onemogočati vsako intenzivno delo za konsolidacijo Jugoslavije, so vedele, da je delo našega velikega kralja ne-zrušljivo. Morale so uničiti njegovo življenje, ker niso mogle njegovega dela. Kraljeva smrt nas je zbudila iz spanja na la-vorikah zmage. Naložila nam je krvavo dolžnost: čuvati njegovo delo ter ga nadaljevati — Jugoslavijo notranje urediti, učvrstiti ter obdržati mir na Balkanu in v Evropi. Ko pregledujemo v drobcih njegovo' življenje in delo, moramo vedeti sledeče: zgodovine Jugoslavije in življenjepisa Viteškega Kralja ne moremo obravnavati ločeno, če nočemo prelomiti z zgodovinsko točnostjo. Viteškega kralja je že v zgodnji mladosti pograbilo življenje z vso resnostjo in ga potegnilo v svoj burni vrtinec. Ni vžival mirnih let presto-loinasledništva, “»kakor drugi princi vladarskih rodbin. Rodil se je dne 17. decembra 1888. na Cetinju kot sin tedanjega kneza Petra Karadjordjeviča in njegove soproge Ljubice Zorke, hčerke črnogorskega kralja Nikole. Prvi in najboljši njegov učitelj je bil njegov oče sam, ki je že v rani mladosti svojemu sinu vcepil globoko in resno pojmovanje življenja in teženj svojega naroda. Kot mlad deček je šel Aleksander v Petrograd na dvor ruskega carja. Iz teh časov nam pripoveduje profesor Pavlovič, njegov stari vzgojitelj naslednje: «Sedeli smo pri princu Aleksandru v prijetni družbi. Sprožilo se je vprašanje naloge in misije Srbije. S tovarišem sva poudarjala, da moramo odrešiti Bosno in Hercegovino, odrešiti srbsko Preko in jih združiti s črno goro v močni državi. Tedaj je mladi prestolonaslednik ogorčen dostavil: «ln Hrvati, Slovenci? Vsi se moramo združiti v močno državo!» In naju je bilo pred mladeničem sram. Kasneje je živel Aleksander s svojim očetom v izgnanstvu v Ženevi. Tam si je ustvaril tako globoko podlago v temeljitem študiju, da se je pozneje vsak državnik čudil njegovi svetovni izobrazbi in globokem poznavanju političnih in življenjskih razmer po svetu. Prav posebno se Je poglobil v probleme jugoslovensklh plemen. Svoje obzorje je širil s potovanji v vsa kulturna središča Evrope. Ko je po smrti zadnjega Obrenoviča narod pozval na prestol Petra Karadjordjeviča, se je z očetom vrnil v domovino kot petnajstletni mladenič tudi princ Aleksander. V Beogradu je nadaljeval študije, v katere je pritegnil zlasti vojaške vede. Dne 27. marca 1909. je postal kraljevič Aleksander prestolonaslednik, ker se je njegov starejši brat odrekel pravici do prestola. Sedaj se je pričelo njegovo delo. Čez tri leta je izbruhnila kot uvod v svetovni požar balkanska vojna. Mladi prstolonaslednik je kot komandant 1. armade s svojimi polki izvojeval zgodovinsko zmago pri Kuma-novu in zadal pri Bitolju poslednji udarec turški vojski. 13. oktobra 1912. je zmagoslavno vkorakal v Skoplje. V srbsko-bolgarski vojni 1. 1913. je bil prav kralj Aleksander odločil zmago, ko je zavzel bolgarske pozicije pri Drenku in Rajčan-skem Ridu. 12. junija 1914. je bil imenovan zaradi bolehnosti kralja Petra za regenta In vršilca kraljevske oblasti. Svet so zajeli prvi plameni svetovne katastrofe. Regent Aleksander se je boril na čelu svoje vojske in njegovo osebno junaštvo na fronti je postalo v vsej Evropi legendarno. Kri Karadjordja v njem se ni zatajila. S svojim narodom sta delila kralj Peter in regent Aleksander mučeniško pot čez Albanske gore. S silno energijo, s pogumom in vedno svežo čilostjo je prenašal Aleksander napore vladarja in vojskovodje. Sledil je prodor Solunske fronte in osvobojena domovina je sprejela svojega kralja z burnim navdušenjem. 1. december 1918. je s proklamaciio ujedi-njenja Jugoslavije izpolnil ideal stoletnih jugoslovenskih stremljenj. Narod je pozdravljal svojega kralja, junaka-triumfatorja. Viteški kralj se je sedaj ves posvetil konsolidaciji jugoslovenske države. 16. avgusta 1921. je tudi formalno postal kralj. Časi so bili težki, boriti se je moral z notranjimi in zunanjimi sovražniki ter krotiti strankarsko razbrdanost. Dne 6. januarja 1929. je presekal gordjski vozel strankarskih strasti in postavil temeljni kamen novi dobi jugoslovenske zgodovine. 6. septembra 1923. se je rodil v zakonu z romunsko princeso Marijo prestolonaslednik, kraljevič Peter, 9. januarja 1928. drugi sin, kraljevič Tomislav in 28. junija 1929. tretji, kraljevič Andrej. Vsi ugledni državniki Evrope so cenili vladarske, državniške in človeške vrline Blagopokojne-ga kralja. Znani češki državnik in narodni delavec Vaclav Klofač je nekoč dejal: «Nl se treba bati za Jugoslavijo, dokler ima takega kralja. Vsa Evropa lahko Jugoslo-vene zavida.« Če bi hoteli opisati vse življenje in delo Bla-gopokojnega kralja, bi napisali stotine in stotine strani. Moramo se zadvoljiti z drobci. Najvažnejši del njegovega delovanja je delo za obdržanje in učvrščanje miru na Balkanu in v Evropi. Bil je eden največjih delavcev za mir in blagostanje Evrope. Spomnimo se Male Antante in njegovega osebnega dela — balkanskega sporazuma, v katerem manjka le še Bolgarija. Vendar je v medsebojnih obiskih z bolgarskim kraljem in študiranjem skupnih problemov jugoslo-venskega in bolgarskega naroda utrl pot bolgarsko-jugoslovenskemu sodelovanju. Razumel je, da je poleg Porenja, revizionizma in sovjetske invazije najnevarnejše žarišče vojne Balkan; tisti Balkan, ki je bil vedno žrtev tujih stremljenj duhovnih in posvetnih vlad, klavnica tujih interesov. S spretno diplomacijo se mu je posrečilo razbiti železni obroč, ki se je sklepal okrog Jugoslavije in vcepiti balkanskim narodom zavest skupnosti. Posredoval je tudi v nemško-francoskem sporu in bil je pripravljen kavalirsko ponuditi roko v spravo Italiji. Vendar krona njegovega dela je in ostane ustvarjanje balkanskega sporazuma, ki je še danes podlaga miru Balkana in s tem Evrope. Tudi sovražniki Blagopokojnega kralja priznavajo vrednost in veličino njegovega dela. To delo ni bilo lahko. V svesti si svoje zgodovinske odgovornosti in navdahnjen z idejami velikih balkanskih duhov od Rističa, Stambolijskega do Venizelosa, je utrdil nesrečnemu Balkanu doktrino, kakršno je postavil Monroe za Ameriko: Balkan balkanskim narodom Gazi Mustafa Kemal-paša, genijalni turški državnik, je vzhičen izjavil: «Ideal miru in mednarodne vzajemnosti se ima mnogo zahvaliti njegovemu delu za mir in sodelovanje na Balkanu.« Spomnimo se ob tej priliki še kraljevega sporočila mladini, ko mu je zagrebška omladina pred petimi leti priredila ob njegovem bivanju v Zagrebu mogočne manifestacije na Markovem trgu. Med svojim toplim nagovorom je med drugim dejal: «Na ta stari zgodovinski trg, ki je bil priča tako velikih in važnih dogodkov v naši narodni zgodovini, ste prišli vi, omladlnci, vera in nada naroda, da tako veličastno izrazite svojemu kralju in preko njega vsej Jugoslaviji svojo zvestobo in vdanost Tudi Jaz želim, da vam s tega mesta potrdim svojo neomajno vero v veliko bodočnost naše domovine in v misijo njene mladine. Danes, ko med kraljem in narodom ni posrednikov, k? so sejali mržnjo in ubijali vero v boljšo bodočnost ter se pregreišli zoper narod, danes lahko poln zaupanja v vas v imenu vse našle Jugoslavije objavim vsem in vsakomur, prijatelju in neprijatelju: da smo eno, da smo odločeni do kraja, do zadmo kaplje krvi braniti edinstvo in svobodo našega naroda. Nihče naj se ne prevari in ne dvomi v te moje besede! Men! _so ti vaši pozdravi tem dražji, ker je mladina naša nada in naša bodočnost, med prvimi razumela mojo namero: da pozabimo vse, kar nas fe v prošlosti ločilo in da se vsi postavimo v službo velike zaobljube čuvati In Tacat? našo veliko in milo domovino Jugoslavijo.« In ko potuje v Francijo- v svoji veliki misiji pomirjenja Evrope: Marsej — 9. oktober Serija strelov iz parabeluma ... Sklonili smo glave in se zamislili. Stoletne borbe, Kri junakov, Trupla borcev, Žrtve najboljših sinov: JUGOSLAVIJA ... IZ ŽIVLJENJA KRALJA JUNAKA Zadnji, ki zapušča domovino Sovražnik je zasedel Srbijo iti srbska armada je bežala preko Albanskih gora k morju. Bili so težki in obupni dnevi in mnogo vojakov je umrlo od strašnega mraza, glada in napora. Z njimi je bil v navadni oficirski uniformi tudi tedanji prestolonaslednik Aleksander. Poleg duševnih muk in telesnega trpljenja ga je zgrabila tudi lx>le-zen. Nastopili so najtežji dnevi. Domovino je prepustil sovražniku, gledal je tragedijo svojega naroda, ne da bi mu mogel pomagti, gledal je starega očeta kralja kot brezdomnega begunca: bili so dnevi vsesplošnega obupavanja in prav v teh dneh je Aleksander pokazal vso veličino svoje duše. V hipih občega poloma, v hipih, ko je vsak mislil le na lastno rešitev, je mislil Aleksander le tui druge. Privlekel se je do Leša, kjer so civilisti in vojaki kar cepali mrtvi od gladu in epidemij. Šele pred par dnevi se je bil Aleksander z mukami dvignil z bolniške postelje, ko je prestal operacijo. Sedaj pa je gledal s svojimi vojaki na morje ali prihajajo že rešilni bro-dovi, ki so jih obljubile zavezniške sile. A ladij ni bilo. Trume beguncev: ženske, možje, starci, starke in nedorasla mladina, vojaki in častniki, izčrpani v gigantski borbi, vsi v ranah in raztrganih oblekah, so obupno blodili z očmi preko sivega morja in pričakovali, da se od nekod morda le pojavi ladja, ki jih sprejme in reši ne-čuvenili muk. Toda namesto ladij so priletela nadnje sovražna letala in sejala bombe in smrt. Regent Aleksander je stal med častniki in vojaki ter s kukalom gledal po morju. «Pridejo! Morajo priti!» je edjal vedno znova. Hipoma se je na obzorju pojavila torpedovka. Vsi so vzkliknili od radosti. Kmalu je pritekel dežurni oficir po prestolonaslednika in mu ves srečen dejal: «Visočanstvo, komandant torpedovke Vas moli, da izvolite uči!» Prestolonaslednik pa je odgovoril: «Molim, a gde su lade za prevoz naše vojske i naroda?» «.la imam nalog, da ukrcam jedino Vaše Viso-čanstvo. Raspoloživog brodovlja sada još nema,» je odgovoril dežurni. Okoli razpokanih in bledih usten prestolonaslednika je zaigral grenak nasmeh. Z rezkim glasom je dejal: «Kaži komandantu: kad i poslednji vojnik i begunac budu ukrcani, onda če doči red i na mene— onda ču i ja krenuti! Razumite: ja ču biti poslednji, koji napušta otadžbinu!» In torpedovka je morala odpluti brez prestolonaslednika klicat rešilno brodovje_ Jugoslovenska misija srbske vojske Kakor ime kralja Petra, tako je tudi ime Viteškega kralja Aleksandra v najtesnejši zvezi z našim Ujedinjenjem in našo svobodo. Kralj Aleksander je med svetovno vojno stalno vpletal v svoja vojna povelja in proglase misel jugoslo-venstva, t. j. popolnega ujedinjenja Jugoslavije od Celovca do Djevdjelije. Aleksandrovo jugo-slovensko prepričanje je bilo tako silno, da je odbil po vrsti vse mirovne ponudbe, s katerimi so hotele centralne sile iztrgati Srbijo iz jugo-slovenske edinosti. Srbiji so ponujali najrazličnejše koncesije, da sklene mir, kakor so si ga želele Avstrija, Nemčija in Madžarska. Tako se je tudi ponesrečil poskus rumunskega ministra Marghilomanu-a, ki je po nalogu Avstrije ponudil tedanjemu regentu Aleksandru separatni mir: «Avstrija Vam ponuja Bosno in Hercegovino ter široke koncesije v Albaniji/» Regent Oplencu Kad pomislim Oplenac na te, (iorka žalost me obuze, Srce mi zadrhče bolno l u oko kanu suze. U tebi miva vječni sanak Mnogo naših velikana, Karadjordjeviča slaonih, Prvih buditelja iz tamnih dana. Nedavno su u tebi pjeoali Viteškome Kralju posmrtno op jelo, A njegova nam duša kliče iz višine: »Stojte na braniku, čuvajte mi d jelo/» Dakle brača, čuvajmo amanet, Budino MU dostojni Potomci, Svijet nek' vidi, da srno i mi, Kad ustreba na megdanu momci. Trobo jski. Aleksander pa je odgovoril: «Ne podpišemo ni-kalzega separatnega miru; ako mislite, da se moremo izneveriti svojim dolžnostim, poizkusite nadaljevati pogajanja/» Na vse mirovne ponudbe je odgovarjal Aleksander, da nikdar ne izda zaveznikov, in da hoče uresničiti vse visoke ideale, za katere se bori junaška srbska vojska. Kralj kupuje jagode Dne 13. junija 1922. popoldne se je pripeljal naš kralj z Bleda v Ljubljano ter je dospel na Tržaško cesto. Tam je opazil dečka, ki je prodajal v košarici rdeče jagode. Stopil je z avtomobila in vprašal malega dečka, ali mu proda jagode. Deček je pritrdil. Kralj mu je izročil bankovec za sto dinarjev, vzel košarico in se hotel vrniti v avtomobil. Deček je stal z bankovcem v roki, debelo gledal za kraljem ter začel glasno jokati. V tistem hipu je prišel mimo neki gospod, ki je vprašal dečka, čemu joka. Da mu mora vendar gospod vrniti košarico, ker je kupil le jagode. Če košarice ne prinege domov, bo tepen, je tarnal deček. Gospod je dečku dopovedoval, da je dobil vendar sto dinarjev, toda ta se ni dal potolažiti. Kralj se je vrnil in vprašl gospoda, zakaj dečko tako plaka. Ko mu je gospod razložil, se je kralj nasmejal, poiskal v avtomobilu polo belega papirja, stresel nanj jagode ter vrnil dečku canjico. Ali je bil dečko doma vendarle tepen, nam ni znano. Viteški kralj in kmetica «Brodske Novine» so prinesle sledečo zgodbo: Kmetica Marija Repač iz Martinske vasi pri Sisku je izprosila avdijenco pri kralju Aleksandru. Avdijenco opisuje preprosta ženica takole: «Ko sem prišla v sprejemno sobo, kjer so bili sami visoki gospodje, sem čakala na kralja. S hitrim korakom je stopil u dvorano in pristopil k meni ter mi rekel: .Želeli ste govoriti z menoj.’ Pozdravila sem ga in mu predala pleteno košarico, okrašeno z rožmarinom in jugoslovensko trobojnico. Kralj je prijazno sprejel moje darilo, ukazal mi je sesti in rekel, naj mu povem vse, kar imam na srcu. Prosila sem ga za svojega bolnega brata, ki je sedaj pri vojakih. Kralj se je zanimal za moje domače razmere, za prilike, v katerih živi naš seljak in me je končno vprašal: ,Zakaj me vaši ljudje nimajo radi?’ Tedaj me je premagalo, da sem zaplakala. Ljubeznivo me je dvignil in naročil adjutantu, naj si dobro zabelži moj naslov, ime mojega brata, in je obljubil, da mi bo pomagal.» Viteški kralj je pomagal vsej njeni rodbini, poslal je brata domov na kmetijo, kmetici pa malo košarico iz zlata in srebra: umetniško zlatarsko delo. Kralj — zadovoljni gost kmečke hiše Ko sta se kralj in kraljica peljala proti Golniku, sta z avtomobilom zavozila na napačno pot ter prišla pred kmečko hišo Uršičevo. Stari Uršič je baš nekaj delal na dvorišču, ko vstopt kralj in ga vpraša, ako bi lahko dobil kaj za pod zob. Kraljeva dvojica je dobila surovega masla, mleka in klobas. Kralj je mislil, da je v gostilni. Ker pa kmet, ki seve ni poznal svojih gostov, ni hotel vzeti denarja, ga je kralj povabil v avtomobil. Pri prvi gostilni v dolini je kmet opozoril kralja, kje je dobro vino ter naročil liter cvička. Na vsak način je hotel kmet plačati, češ, voznik, ki vozi zastonj, ne sme imeti še stroškov. Kralj je natihoma poravnal račun, kmetu pa skrivaj potisnil v žep tisoč dinarjev in list z1 imenom Aleksander. Kmet je doma navdušeno pripovedoval o prijaznem gospodu in njegovi soprogi. Ko pa je slučajno segl v žep in izvlekel bankovec s kraljevim lističem, je vsa družina onemela. Prijazni gost z vžigalicami Prijatelj iz vojaških krogov pripoveduje o zanimivem slučaju iz življenja našega kralja. Vršil se je dvorni lov. Kakor običajno, je bila tudi ob tej priliki cesta od Bleda do lovišča zastražena. Osamljenemu vojaku na straži se je vzbudila želja po tobaku. Zvil si je cigareto. Ko pa je segel v žep, je ves obupan opazil, da nima vžigalic. Ozrl se je okrog, če morda ni v bližini dobre duše, ki bi mu priskočila na pomoč. Zaman. Ves potrt in z neprižgano cigareto v ustih zagleda v daljavi avtomobil in si misli: tole bo nekaj zame. Hitro se razkorači sredi ceste, dvigne roko in stoji, češ, kdor se vozi v tako imenitnem vozu, bo gotovo tudi imel vžigalice. Šofer je že od daleč opazil vojaka s puško in dvignjeno roko. Ker je bil prepričan, da se je pripetilo nekaj izrednega, je seveda pred njim ustavil. Kaježeljni vojak seveda ni vedel, da sedi v avtomobilu kralj. Zato je na njegovo vprašanje kaj hoče, možato odgovoril: «Pa vatre bi trebao, brate! Evo imam duvana, a nemam vatre!» Kralj se je prijazno nasmehnil in pomagal siromaku iz zadrege. Ko je bila cigareta s pomočjo kralja srečno prižgana, je slednji vprašal vojaka, kaj dela tu na cesti. «Ma znaš, brate, stojim na straži. Govore, da če se voziti ovde naš kralj,» se je glasil odgovor sedaj že docela zadovoljnega vojaka. «Kam pa se bo vozil,» ga je znova vprašal. «Valjda u Beograd, a neznani tačno; nisu mi ništa kazali.» Kralju je ta pomenek ugajal in je nadaljeval: «Pa kako je s kraljem. Dali ga poznaš?» «Kako ču ga poznati? Nišam ga nikad video.» V tem se je kraljev pobočnih nagnil iz avtomobila in zašepetal vojaku, da je to kralj. Vojak je izpustil gost oblak dima, pogledal ravnodušno predse, rekoč: «Ma bježi brate, kakav kralj! Da je ovo zbilja naš kralj ne bi ja sada pušio cigaretu.» Ker pa je gospod v avtomobilu ponovil svojo trditev, je vojak postal vendarle pozoren. Ogledal si je prijaznega gospoda, ki mu je postregel z «vatro», bolj natančno in ko se je spomnil na slike v vojašnici, je prišlo kakor z jasnega neba spoznanje. Zavest, da sedi pred njim v avtomobilu kralj, da mu je on sam prižgal cigareto, je siromaka silno zmedla. Roke so se same iztegnile, lice je postalo dolgo in bledo, oči velike in svetle, sapa se je obotavljala v grlu, cigareta pa je zdrsnila na tla. Kralj se je zasmejal, ga potolažil, naj se nikar ne boji in avtomobil je odrdral dalje. Cilj židovskih mogotcev: Enostransko izobražena masa pokornih hlapcev. Kriza sovjetske intelektualne miadine. Sovjeti morali priznati zopet novo napako Bodočnost narodov in držav je odvisna od mladine. Zato Je treba mladini posvečati veliko pažnjo. Ni namreč vseeno, ali se iz mladine vzgoji pokoljenje, zdravo po duhu in telesu, ali pa se jo zanemarja, telesno in duševno ubija v toliki meri, da je v onem trenutku, ko bi morala nastopiti svoje mesto ustvarjajočega človeka in državljana, za to popolnoma nesposobna — i telesno i duševno. Mladina, ki je je v starostni dobi od 14 do 23 let v sovjetski Rusiji okoli 37 milijonov (v kolikor je ta številka z ozirom na ogromnost teritorija in slabo uradno poslovanje sploh realna), je po svojem udejstvovanju razdeljena takole: 6.9 milijona je delavske mladine, ki dela v raznih tovarnah; 28 milijonov je kmetske mladine, ki je zaposlena v Kolhozih (kolektivnih gospodarskih podjetjih) in samo 2.1 milijona je one mladine, ki je zaposlena duševno, t. j. v uradih in šolah. Primerjajoč te številke, moramo ugotoviti, da je posebno zadnja naravnost porazna z ozirom na 161 milijonsko prebivalstvo sovjetske Rusije. Približno devetina (4 milijoni) vse mladine je organizirane v Komsomolu — organizaciji, katere namen je vzgoja sovjetske mladine v Leninovem duhu, t. j. v duhu zahtev: pripravljenost za revolucijo, spoznavanje temeljev mednarodnega bratstva delavskega razreda, borba proti nasprotnikom delavskega razreda itd. Te in podobne zahteve so osnova, ki bi jih morala obvladati sovjetski mladenič in mladenka, pojmi, ki bi popolnoma zastrupili njih mlado življenje. Dejali smo, ki bi... Zakaj? V resnici Kom-somol (komunistična sovjetska mladina) duhovni vzgoji do pred kratkim (do desetega kongresa Komsomola 11. aprila 1936) ni posvečal nikake pažnje. Mladina se je uporabljala zgolj kot brezplačno krdelo robotov pri uresničevanju sovjetske petletke (gospodarskega načrta, na podlagi katerega naj bi se v Rusiji v petih letih iz nič ustvaril — raj!) Da so mladino pri tem delu izrabljali do skrajnosti, d'a je stradala in prezebala in to le zato, da bi žlidovski mogotci s tem dokazali svetu «utemeljenost svoje teorije», ni treba govoriti. Svetovno časopisje je polno žalostnih zgodb. Kulturni nivo sovjetske mladine je padel na ničlo, onemogočili so mladini vsakršno, tudi najneznatnejše duhovno izživljanje; mladina je postala čreda brezmisle-čih robotov, ki so iz dneva v dan vihteli le kladivo in lopato. Tega so se končno zbali tudi sovjetski mogotci. Že pred letom dni so začeli reorganizirati mladinsko vzgojo. Postavljene so bile nove zahteve, proučeni novi načrti. Predvsem sta bili izpremenjeni dve organizaciji, ki tvorita nekako predstopnjo Komsomola: tkzv. Krasni je Oktiabrijata, nekak otroški vrtec, v katerem se zbirajo otroci od 3 do 9 leta ter Pioniri, kar je nekako nadaljevanje Krasnije Oktiabrijate. Sem spada mladina od 9. do 13. leta, ki že kaže nagib in zanimanje do gotove stvari, ki naj bi postala v bodočnosti, recimo, njen poklic. Ti dve predorganizaciji Komsomola sta bili torej reorganizirani. Vendar je ta sprememba ostala samo na papirju. Mladina se je nadalje, kakor doslej izrabljala. Velika krivda leži seveda tudi na voditeljih obeh organizacij, po večini mladih neizobražencih, ki, naravno niso mogli ničesar nuditi njim zaupani mladini. Posledice zanemarjanja mladine so bile vedno večje. Ne samo, da je bila (in je še vedno) zanemarjena samo mladina: slabo je začel funkcionirati ves državni aparat. Deseti kongres Komsomola je baje prinesel preokret. Trenutno še niso vidni nikaki uspehi. Dr. Branko Vrčon: Nekaj o holandskem šolstvu (Zapiski s pota v Iiaag, o zanimivostih holandskega pouka od osnovne šole do univerze.) Še preden sem se letos v juliju podal na Holandsko, kjer sem v haaški palači miru obiskoval poletni tečaj, ki ga je letos že štirinajstič od svoje ustanovitve priredila Akademija mednarodnega prava, sem živel v trdnem prepričanju, da mi bo ta majhna država, ki ne meri niti 39.000 kv. km in ne šteje niti 9 milijonov ljudi, pokazala mnogo več novega in zanimivega, kakor bi to človek pričakoval po njeni velikosti in po tem, kar povprečno vemo o njej tu doli na našem jugu. Sedaj ko mi je ostal samo še spomin na vse, kar sem tam videl na poti od nemške meje do prestolnega Haaga, pa od Haaga do glavnega mesta Amsterdama in največje holandske luke Rotterdama, lahko rečem, da je bilo moje pričakovanje celo daleč prekoračeno, saj se še sedaj čudim, kako je mogoče, da ti tako majhna država nudi na svojem ozemlju, ki ga v nekaj urah premeriš z vlakom vzdolž in počez, toliko zanimivosti in kažle toliko napredka na vseh poljih, da nehote na vsakem koraku spoznavaš, da velika dela nikakor niso privilegij samo velikih narodov. Tudi mali narodi in majhne države se lahko ponašajo z velkimi deli, ki bi delala čast velikim narodom, kadar so njih sinovi genijalni in vztrajni, kakor se to lahko brez pridržkov reče o holandskem narodu. Stritar je o nas dejal, da bi smeli brez bojazni stopiti pred prestol božji, če bi nič drugega ne imeli razen Prešernovega «Krsta pri Savici». O Holandcih pa lahko rečemo, da bi se smeli brez sramu pokazati pred istim prestolom v družbi največjih narodov, če bi nič drugega ne mogli pokazati razen svojih čudovitih kanalov, s pomočjo katerih so do danes izsušili že nad 3600 kv. km zemlje (t. j. 11% njih celotne površine), ki so jo dobesedno ukradli morju. Ko sem se o tem njih gigantskem delu prepričal na licu mesta, se nisem prav nič čudil staremu holandskemu izreku, ki pravi, da je Bog ustvaril ves svet, Holandsko pa so ustvarili — Holandci sami... 1 oda ni samo to, s čimer sa Holandci lahko upravičeno ponašajo. Kaj naj rečem n. pr. o njih vrtnarstvu, po katerem je Holandska zasluženo dobila naziv «vrt Evrope»? In kaj na primer o njih vzornem poljedelstvu, ki ti na vsakem koraku odkriva — umnega človeka, ki se mu tudi v obdelovanju zemlje pozna vzgoja? Kaj naj vam zapišem o njih cestah, ki tako vidno dokazujejo skrb za urejenost in snago, kakor je v mnogih večjih državah nisem našel? In tolikšna pestrost! Od skromne in tihe vasice do velemest, kakor so Amsterdam, Rotterdam in Haag — vse, prav vse imaš na tem majhnem koščku zemlje, o katerem je Francoz Emile Condroyer zapisal, da je tako majhen, da je ljubi Bog pozabil zarisati njegove konture... Staro se tu meša z novim, oboje pa spet tako posrečeno druži v celoto, da ne ločiš dela davnih prednikov od dela novega, modernega Holandca, ki ni v svojem razvoju prav nič zaostal za drugimi narodi. Povsod čutiš, da prebiva tod rod, ki je ustvarjal vse, kar ima, ne samo s svojo pridnostjo in neizčrpno energijo, marveč tudi z — tima svitlim mečem, ki mu ga je dala šola. Kdo bi se sredi vsega tega bogastva, ki so ga tekom dolgih stoletij ustvarile človeške roke, ne zanimal za duha, ki je te roke vodil, jih nevidno usmerjal in jim dajal novih moči za nova dela? Kdo bi sredi delavnic vseh mogočih dobrin, ki jih danes na široko odpira tujcu na vpogled Holandska, ne želel spoznati onih prvih delavnic, duševnih delavnic, v katerih je Holandec koval najprej samega sebe, da je potem lahko izoblikoval in svojim potrebam primerno prikrojil tudi svojo okolico? Za vse to je poleg nadarjenosti, pridnosti in vztrajnosti bila potrebna tudi vzgoja, ki mu jo je vcepljala šola. In šola je na Holandskem na zelo visoki stopnji. O tem sem se v razgovorih z navadnim, preprostim, a tudi izobraženim Holandcem lahko povsod prepričal. . (Dalje prihodnjič). Zahteve, ki jih je iznesel Stalin in od njega poučeni govorniki, so stremele za tem, da se dvigne kulturni in znanstveni nivo Komsomola, da se oprosti od reševanja gospodarskih nalog in konec njegovega sodelovanja v aktivni strankarski politiki. Predpravica Komsomola mora biti in ostati — mladost in veselje. Vzgojo sovjetske mladine je treba speljati na nov tir; končni smoter te vzgoje pa mora biti izoblikovanje discipliniranega člana komunistične stranke in sovjetskega državljana. Popolnoma jasno in razumljivo je, da je pri taki vzgoji mladine poskrbljeno za to, da se le-ta ne more prikopati do resnice. Brezmiselna natvezavanja, marksistične dogme, se vcepljajo mladini na tak način in tako rafinirano, da si iz podzavestnega strahu ne upa presekati tega ozračja okoli sebe, niti iskati več resnice. To pa je tudi končni cilj židovskih mogotcev: enostransko izobražena masa pokornih hlapcev. Danes so torej postavljene nove smernice v vzgoji sovjetske mladine. Enostranske so, šablonske in do skrajnosti preračunane na zunanji efekt. Ko podvomimo, če se bodo sploh izvajale, gledamo še dalje — kakšen bo odmev med mladino? Mladini je svojstveno, da vrta in raz-miŠljuje, da zanika staro in gradi na starem novo. Mladina vsega sveta je v tem enaka. Ni torej popolnoma nič tvegano, če zaključimo s tem, da bo tudi sovjetska mladina izpregledala, obsodila dosedanje stanje in na razvalinah že sedaj popolnoma trhle stavbe postavila nekaj novega. Himna nemškega sovraštva Najboljši prodajni materijal v Nemčiji je pač Hitlerjeva knjiga «Mein Kampf», ki so jo prodali že v 1,000.000 izvodih. Ta knjiga je prestavljena tudi v mnogo jezikov. Vendar so ti prevodi bolj ali manj netočni, oziroma je preskrbljeno, da so najbolj divje strani izpuščene in je Hitler sam baje prepovedal prestaviti jo dobesedno v kak tuj jezik. Angleška «Times» pripominja: «Za Nemce je pač koristno, če čitajo himno svojega sovraštva, ni pa za Nemce koristno, da jo čitajo tudi tujci.» Kam vodi vojaška zveza s sovjetsko unijo Ko je pred kratkim naš znanec potoval po Franciji, je srečal častnika, ki je imel na čepici srp in kladivo. Ko mu je izrazil svoja začudenje, mu je oficir pojasnil, da je častnik sovjetske armade, da se pa sedaj nahaja v službi Francije. Tekom razgovora mu je boljše vik tudi omenil, da je trenutno v Franciji tritisoč častnikov rdeče armade, da tam dcvrše poizkusno dobo izobrazbe. Čitateljem «Naše vol]e»! Ker se naše glasilo vzdružje samo od naročnin, mora biti dolžnost vsakega čitateljai, da pošlje naročnino za «Našo voljo«! «Nia$a voljla» bodi glasilo naše mladine! Naša zemlja in njene krvaveče rane Avstrijska mačeha Koroški dežlelni vladi se je posrečilo skoro popolnoma likvidirati ves osnovnošolski in srednješolski pouk slovenščine. Na šolskem polju se še prav posebno pokaže vsa revščina naše manjšine na Koroškem. Sram nas mora biti ob konstataciji, da je Avstrija nesramno briskirala obveznosti, ki so ji bile naložene glede manjšinskega šolstva po mirovnih pogodbah, da danes sploh ne moremo več govoriti o slovenskih šolah na Koroškem. Pred vojno smo imeli v Celovcu, Beljaku in Št. Pavlu šest profesorjev, ki so poučevali slovenščino na gimnazijah, učiteljišču in na realki, danes nimamo niti enega. Absolvirani filozof Kuter, ki je eno leto prakticiral na celovški gimnaziji, je bil kot Slovenec odklonjen in je danes brezposeln. Slovenščina se ne poučuje na nobeni srednji šoli več. Deloma jo je zamenjala celo madjarščina. (Iz «Naši obmejni problemi®.) Smešno? Pred kratkim je neki gospod na poti skozi srednjo Istro ustavil otroke, ki so se vračali iz šole in se med seboj pogovarjali hrvatski. Vprašal je enega izmed njih v hrvaščini, kateri jezik govorijo. Hotel je priznanja, da govore hrvatski. Toda otrok mu je hrvatski odgovoril, da govori italijanski. Mladina na delo Pred dobrim mesecem se je vršila v Mariboru glavna skupščina Ciril-Metodove družbe. Na tej skupščini naše največje narodno-obrambne organizacije se je neki srednješolec pritožil češ, da društvo posveča premalo pažnje mladini ter da je ne vabi k sodelovanju, na razne prireditve in tečaje. Potrebno je, da se mladina sama razgiba, da se sama pozanima za narodno-obrambno delo in se priglasi v krajevnih organizacijah. Mlad človek, ki čuti v sebi voljo do dela, si mora sam znati poiskati torišče svojega delovanja. Pozivamo vas, da sledite tem besedam ter se začnete pridno udejstvovati pri podružnicah Ciril-Metodove družbe in se včasih spomnite s kratko notico tudi naše narodno-obrambne strani. Več stvarnosti v račune Narodi ne umirajo radi plebiscitov, volitev ali ljudskih štetij. Če so pri plebiscitu odnesli Nemci in nemškutarji «zmago» (to zmago mi dobro poznamo!), to še dolgo ne pomeni, da je Koroška nemška. Skrajni čas je, da začnejo Nemci računati stvarno, ker ne gre, da traktirajo naš narod kakor krdelo manjvrednih divjakov. Naj se Nemci vendar enkrat prepričajo, da je Koroška važen faktor na poti k sporazumu med Nemci in Slovani. In še nečesa naj se zavedajo, namreč dejstva, da je Jugoslavija tu in da mora Avstrija z njo računati. (Brodnik: Položaj naših bratov pod Avstrijo.) Zlobna dobrodošlica 25. septembra sta napravila sedmi in osmi razred kočevske gimnazije ekskurzijo v Stari Log. Razreda sta si šla ogledat geološke formacije. Vozili so se na vozu, nekaj dijakov pa je imelo s seboj kolesa. Ustavili so se v neki gostilni, kjer so prepevali slovenske pesmi. V isti gostilni so pustili tudi voz in kolesa, nakar so odšli v okolico Starega loga, da si ogledajo že omenjene formacije. Prepevanje slovenskih pesmi nekaterim gotovo ni bilo všeč, kajti ko so se dijaki vrnili, so doživeli neprijetna presenečenja. Pnevmatike na kolesih so bile prerezane, pri vozu pa so bile snete zagvozde, s katerimi so bila pritrjena kolesa, tako da se je popolnoma zasedeni voz po par metrih vožnje prevrnil, ker se je snelo kolo. Pri tem je bilo več dijakov ranjenih. Nastalo je razumljivo razburjenje. Voznik se je v svoji jezi izrazil, da bi bilo treba takšno vas, kjer se dogode takšne stvari, požgati. Med popravljanjem voza so nenadoma prihiteli iz gasilskega doma uniformirani gasilci, ki jih je nekdo moral «napačno informirati®, da je nastal požar in navalili na dijake. (Gasilno društvo v Stari loki je v popolnoma nemških rokah). Orožnik, ki je zaradi alarma gasilcev prišel na lice mesta, je navzoče pozval, naj se mirno razidejo. Vso zadevo ima sedaj v rokah orožniška stanica. Pričakujemo, da bo uvedena najstrožja preiskava in da bodo predrzni krivci najeksempla-ričneje kaznovani. Kakor v afriških rudnikih Madžarski židovski kapital izrablja naše obmejno ljudstvo kot ceneno tlačansko delovno moč. Jugoslovenska delavka v tovarni dežnikov v Szegedinu zasluži 75 Din na mesec in dela deset ur na dan. Najvišja mesečna plača znaša 150 Din. V pletilskem podjetju mora delavka garati dva meseca zastonj, potem pa prejema 30 par (reci trideset par) na uro. Najboljše delavke dobe dnevno 6 Din za deset ur dela in še to je posebna milost. Kaznuje se vsaka malenkost z globo 5—10 Din, tako, da včasih dela delavka — kakor se to neverjetno sliši — v svojo izgubo. Take razmere so menda le še v afriških rudnikih, kjer primitivni divjak sploh ne pozna denarja. Kočevski dijaški dom Dijaškemu domu v Kočevju preti opustitev. Letos se je zglasilo samo 32 dijakov, ki so iskali oskrbe v njem proti 105, ki so bili nastanjeni v Dijaškem domu v preteklem šolskem letu. To zmanjšanje števila gojencev je nastopilo zaradi tega, ker nameravajo postopoma ukiniti vso višjo gimnazijo v Kočevju. Letos je bil ukinjen peti razred, v naslednjih štirih letih pa bodo ukinjeni še vsi ostali razredi. Naš čas, naša Jugoslavija, naša mladina «Jugoslavija živi. Stoletne borbe so za nami. Dosegli smo to, za kar smo se borili,® smo slišali govoriti marsikoga. Ko smo se ozrli po naši Jugoslaviji, ko smo videli vso stisko našega naroda, videli ljudi, ki so razpihovali tleči plamen nezadovoljstva med bednimi, smo se vprašali, ali smo res že dosegli vse, za kar po se borili, ali je to res rezultat krvavih borb od Kosovega polja do judenburških ječ, ali je to tista Jugoslavija, ki je zrasla iz krvi in trupel naših očetov? Jugoslavija Je zunanje zedinjena. Toda ali je to dovolj za močno državo, ali da to kruha narodu? — Pravi nacijonalist prizna, da je bil nacijonalizem deloma preveč čustveno-nerealen, deloma pa strankarsko-političen. Danes smatramo nacijonalizem za svetovni nazor, ki ima tudi popolnoma realne osnove in se loči od euvstvenega nacijonalizma tudi po svojem dvojnem programu: socijalno-go-spodarski program in kulturno-prosvetni program. Po osvobojenju je nastopila psihoza navdušenja. Naš narod je z zaupanjem gledal v boljšo bodočnost. Danes vidimo, da je to zaupanje padlo. Nekdo je temu kriv. Nespametno bi bilo delati krive le težke socijalno-gospodarske prilike po vsem svetu. Tuji kapital se je vgnezdil v našo držlavo in tujec izkorišča naša naravna bogastva, izvaža naše surovine in s primernim dobičkom uvaža svoje tvornične izdelke. Tako plačujemo mi inozemskega delavca, medtem ko vlada pri nas brezposelnost — seveda ne samo delavca — plačujemo tudi vse lastnike in delničarje tujih podjetjih in tujih tvor-nic. Naše gospodarstvo lahko imenujemo: iz dneva v dan. NaŠ delavec je nezadostno zaščiten. Kmetijski proizvodi imajo smešne cene. Tudi bančniki gradijo iz prihrankov našega malega človeka vile na francoski rivijeri. Videli smo ljudi, ki so jim bili socijalni in nacijonalni problemi našega naroda pridobitno podjetje, videli ljudi, ki so se čez noč preoblekli in si nadeli trobojnico, za vsem tem pa črvično razdiralno delo podtalnih elementov. Zato se je danes v nas, Čeprav smo še optimisti, dvignila zagrenjena kritika. Začutili smo vrzel v nekdanji ideologiji. S kul-turno-prosvetnim nacijonalnim delom med naš narod, ki je v takih socijalnih in gospodarskih prilikah? Za nami je krvava borba. Toda še večja borba je pred nami: notranje duhovno in gospodarsko zjedinjenje naše države. Za to delo danes ne rabimo politikov, ne rabimo ljudi, velikih v besedah, ne rabimo množice, ki bo vzklikala po ulicah: Živijo!, ampak rabimo toliko bolj iskrenih, požrtvovalnih in tihih de- lavcev, ki kritično motrijo položaj in razumejo potrebo po konstruktivni notranji konsolidaciji. Na delu so sile, ki hočejo zrušiti gigantsko delo, ki je za nami, na delu so različne internacionale, ki vedo, da so danes prilike ugodne za destruktivno delo. Položaj rišejo v najbolj črnih barvah in tendenčno iščejo vzrokov tam, kjer bi bilo njim všeč, da bi bili. Istovetijo beograjsko čaršijo s Srbi in frankovske plačance s Hrvati, umetno ustvarjajo vedno nova vprašanja in skrbe za to, da se kje ne zatre kaka gniloba, temveč se razširi, ker njim to prija. Doba je težka. Toda imamo zavest, da se vsaka ideja izkristalizira v ognju. Kdo ve, če bi imeli danes Jugoslavijo, Če bi ne padale zanjo glave in kdo ve, če za našo idejo ne bodo borbe še večje — in mladina si borbe želi. ker ve, da bo iz te borbe izšla drugačna Jugoslavija. Različne civilizacije so v stoletjih hotele preorati našo zemljo, na naši zemlji so se skozi stoletja križali interesi duhovnih in posvetnih vlad, a našega duhovnega edinstva niso mogli zbrisati s te zemlje. Prav tako bo brezuspešno delo plačanih odreševalcev naroda in različnih koristolovnih, vladeželjnih elementov. Naše delo pa bo šlo čez vse to, šlo bo za tem, da izgradimo močno 'ugoslovensko državo, ki bo notranje duhovno in gospodarsko' zjedinjena, da bo Jugosioven na svoji zemlji svoj gospod. Takrat bomo praznovali drugo zedinjenje in drugo osvobojen je. V. Z. Križem širnega sveta Nevidna smrt v Amazonskih džunglah Letošnjo pomlad je brez sledu izginila ekspedicija, ki je prodirala v nepoznane džungle ob Amazonki. Vodil jo je amerikanski Nemec proi. Arnold Haker. Poleg njega so tvorili ekspedicijo še štirje Amerikanci: Lionel, Cast, Ray-mond in Oake. Zadnje poročilo Hakerja se glasi: v . «Srečen slučaj nas je pred dnevi rešil jetni-štva indijanskega plemena Takome. Prodirali smo z 20 nosači in prav toliko domačimi vojščaki ob rečici skozi gozd v osrčje dežele, kjer je izginil pred leti polkovnik Liget. Ze nekaj dni nismo videli človeškega bitja. Moskiti so nas žrli, gozd je bil vedno gostejši in morali smo si s sekirami krčiti pot. Ovijalke, debele kot človeška roka, so v gosti mreži prepletala drevesa. Neke noči smo zaslišali oddaljeno mrmranje. Misleč, da se bližamo' kaki naselbini, smo odposlali ogleduhe, ki pa niso mogli izslediti ničesar. Naslednjega dne smo se odpravili dalje. Toda ponoči se je zopet pojavilo skrivnostno mrmranje, ki je včasih prešlo v poŠatno tuljenje. Domačini-nosači in vojščaki so postali plašni in niso hoteli niti koraka dalje:. Zvišati smo jim morali plače in obljubiti več hrane. Kmalu pa se je pričel pravi pekel. Teden dni nismo imeli mirne noči. Neznani vragi so nam godli od obeh strani. Vendar se ni pokazalo niti eno človeško bitje. Našli nismo niti enega pogorišča. Stanje je postalo nevzdržno. Naši živci so bili napeti do skrajnosti. Poleg vsega tega se je Raymonda polotila mrzlica in morali smo ga nositi. Komarjev in druge žuželfine nesnage je bilo vedno več. Nekaj domačinov nam je poginilo na pikih majhnih strupenih kač, ki jih domačini imenujejo ga-mora. So temnozelene barve. Predstavljajte si naše stanje šele, ko so pričele zastrupljene puščice nevidnih strelcev ko- V. Zupan: Proti zemeljskemu težišču «Ha, ha, ha ...» Glasen smeh je šel skozi zasneženi gozd. Opoldansko sonce se je trudilo, da bi prebilo strop vej, na katerih je ležala debela plast snega. Nekje na desni se je smeh odbil od nevidne stene in se vračal. «Ha, ha, Bazuzelj se je šel kopat,» je vzkliknil med smehom visokorasel fant. Bil je oprt na obe smučarski palici in se ves lomil od krohota. «Ali se zjutraj nisi nič umil? No, saj si se sedaj za ves teden naprej in nazaj!» Godrnjaje se je pobiral Bazi iz visokega kupa pršiča, kamor je podolgem padel s steze. Stresal je sneg izza srajce. «Nikar se ne smej toliko, Tino! Tak vzpon in težak nahrbtnik — pa me je potegnilo nazaj!» Sneg se mu je pomešal med kodraste lase, se mu poredno obesil na obrvi in trepalnice, prilepil na lice in tilnik ter lezel povsod pod obleko in v nahrbtnik. Ves rdeč v obraz je prečkal s smučkami nazaj na stezo. Tino se mu je poredno smejal in pačil. «Danes meni, jutri tebi,» je zarenčal Bazi. «Pojdiva!» Vzpenjala sta se skozi gozd, vpognjena pod težo nahrbtnikov. Slišati je bilo le podrsavanje smuči in sopihanje. Tu pa tam je nagajiva veja spustila temu ali onemu kosem snega na glavo ali za vrat. Bazi je bil že od jutra slabe volje. Včeraj je padel pri izpitu, danes je pozabil doma siti naše vrste. Vsak dan sta padla najmanj dva moža. Sedaj nista pri domačinih pomagala ne denar in ne lepa beseda. Pričeli so plašno stikati glave in se z grozo ozirati v temni pragozd, od koder je izza ovijalk prežala nanje smrt. Odložili so bremena in se pripravljali za povratek. Morali smo jih krotiti s pištolami 1 o-da posedli so po tleh in se niso ganili več. Lionel je v besnosti ustrelil vodjo nosačev. To je pomagalo; naložili so zopet bremena in nadaljevali smo pot. Tedaj pa se je nenadoma zgrudil Cast. Pokleknil sem k njemu. V boku mu je tičala tanka strelica. Pogledal me je. Na ustnih je imel peno. Vedeli smo, da je zapisan smrti, kajti vsi domačini so umrli v desetih minutah. Vsa naša ročna lekarna jim ni pomagala. V besni jezi sem se zagnal z revolverjem v roki proti gozdu. Tedaj se je oglasil strel za menoj. Ozrl sem se. Cast je končal svoje trpljenje. Videl je strašno smrt žrtev prejšnjih dni in se je raje končal sam. Pokopali smo ga v reki ter se v obupu zazrli drug v drugega. Kaj sedaj? Odločili smo se, da postavimo tabor in ga utrdimo. Do noči smo si zgradili precej trdno tabori-rišče. Postavili smo nekaj straž in se podali k počitku. Sredi noči nas je zbudil strašen krik. Skočili smo k ogradi. Pred nami sta ležala dva stražarja s prerezanimi grli. To je bilo za našo živčno napetost preveč. Pričeli smo besno streljati v gozdno temo. Z Lionelom sva nato sama stražila do jutra, vendar se ni nič zgamlo v črni temi pred nama. Le tu pa tam so šle mimo divje živali, plahutale nočne ptice ali se oglasili kriki žrtev, ki jih je trgal jaguar. Jutro nas je našlo v slabem stanju. Domačini so drgetali od strahu. Želeli smo si samo še hitre smrti brez muk. Kakor v tolažbo je minil dan brez presenečenj. Upali smo že na mirno noč. Toda ponoči nas je vrglo z ležišča huronsko tuljenje. Pograbil sem puško in planil iz šotora. Gole postave so skakale vsepovsod z legitimacijo za polovično vožnjo in vso potico. Poleg tega so ga žulili novi čevlji. V vlaku mu je Tino vso pot nagajal z nesrečno ljubeznijo — kako bi človek ne bil slabe volje? Dobro uro gazenja novega snega sta prišla na odprto. Sonce jima je sijalo naravnost v lice. S tal so se od kristalčkov odbijali žarki. Vse se je lesketalo. Visoko nad njima so bile modrobele gore, nad gorami pa sinje nebo brez oblačka. Ozrla sta se v dolino. Pod njima se je spuščalo strmo snežiščč v dolino. Ob robu snežišča sta stali dve vitki smreki. Malo nad njima pa je komaj gledala mlada smrečica izpod bele odeje. Vsaka ped sveta je migljala v milijonih raznobarvnih kristalov. «Kako bi bilo, da malo odloživa in poorjeva tole vabljivo snežišče,* je rekel Tino. «Seveda, lahko*, je premagal svoje žulje Bazi. «Ali se pelješ brez padca med onima srekama, ali pa preskočiš smrečico, ki štrli iz snega in se v ostrem kristjaniju zarežeš med obe smreki? Gotovo se boš malo popeljal po nosu!» «Poskusimo,» je rekel Tino. Položil je nahrbtnik v sneg in se spustil po pobočju. V rahlem predklonu je preskočil smrečico ter zavil prav med obema smrekama. Zavrl je, da se mu je zaprašil izpod smuči oblak pršiča. Smeje se je ozrl na tovariša. Bazi se je pognal za njim in preskočil smrečico. Toda ena noga je dosegla tla preje, kakor druga. Lovil se je. Nato ga je potegnilo nazaj in videti je bilo le belo kepo, ki se je valila navzdol. Skočil je na noge in se zagrizeno pognal v breg, da popravi. ograje in se medlo lesketale v odsevu žerjavice. Pričel se je obupen boj peščice izčrpanih mož proti ogromni premoči. Streljati niti nismo imeli časa. Pograbil sem nož, toda zadel me je udarec na glavo. Ko sem se prebudil iz omotice, sem bil privezan za roke in noge ob kol. Dva koraka pred menoj je gorel velik ogenj in njegov žar me je pekel v obraz. Glava mi je bila težka in otekla. Da moji desni se je oglasilo v pristni ameri-kanSčini: Dober večer, gospod Haker. Bil je Lionel, ki je bil prav tako privezan h kolu. Srajca na prsih mu je bila krvava in je s svojo raztrganostjo pričala o besni borbi. Pogledal sem okoli sebe. Ne daleč na levi je bil v istem položaju Raymond, ki pa se je v vročici pogovarjal sam s seboj. Ta je bil še najsrečnejši, ker se položaja ni zavedal. «Da, da,» sem ga slišal govoriti, «moj svak pride tudi!» Revež je menda mislil, da je doma. Nenadoma so pričeli divjaki plesati in tuliti okrog nas. Nato so se s kopji spravili na Lio-nela, ki jim je pokimal z glavo in rekel s svojo hladnokrvnostjo: «Adios, prijatelj!* Mislim, da se bodo gospodje malo pozabavali z menoj 1» Pričeli so ga mučiti z ostrimi konicami. Odmaknil sem pogled. Na vzhodu se je že svetilo. Pobesil sem glavo. Pogled mi je zdrknil ob nogah navzdol. Ob pasu sem imel še vedno pištolo. Devet krasnih nabojev v cevi — jaz pa privezani roki. Z vsemi močmi sem se pričel trgati iz vezi, ki so res pričele popuščati. Ko sem izvlekel roko, sem si bil hvaležen za vse trenotke, ki sem jih posvetil vzgoji svojih mišic. Previdno sem potegnil pištolo iz usnjenega tulca. Lionel je slonel z glavo ob stebru. Po obrazu je bil ves pomazan s krvjo. Okoli ust pa sem vendar zaznal spačeno zaničljivo potezo. Pomeril sem najbližjemu Indijancu v tilnik, nato naslednjemu v glavo, in nato naslednjega in naslednjega... Ob pokih so se divjaki prestrašili; planili so od nas in jo ucvrli v gozd. Začuden «Bazi, Bazi, kaj bo s teboj — padaš pri izpitih padaš na dilcah ...» • Molče se je Bazi zagnal drugič nad nagajivo smrečico. To pot ga je vrglo naprej. «Beži, beži, kaj boš oral z nosom! Saj ni iz lesa!* Ko je Bazi padel tudi tretjič, sta šla dalje. Do razpotja Bazi ni spregovoril. Tino mu je tiho prepeval: «Kaj boš Bazi afne dražil..* Na razpotju je Tino krenil na desno. «Zakaj pa tu? Mojo pipo stavim proti trem cigaretam, da je čez Prejezd pol ure bliže do bajte! In ves čas greš po soncu!* «Toda za Kozlom so nosači zgazili pot...» «Vsak po svoje pesem poje,* je zadeklamiral Bazi in jo ubral v levo. Tino je skomignil z rameni: «Pa nasvidenje! In stresi po poti svojo kislo voljo. Bazuzelj! V bajti bom že čakal nate!* Ko je Tino videl kako hitro Bazi ubira korake, je vzel tudi on pot pod noge. Za ovinkom je Bazi slekel srajco in jo zataknil za nahrbtnik. V dolgih korakih je re.zal sveži sneg. Da bi vsaj malo prehitel Tina! Potem mu bo današnje nagajanje z obrestmi povrnil. Toda sneg je bil visok. Sonce ga je otajalo in začel se mu je v plasteh prijemati na smuči. Toda naprej, za zmago! Premišljal je, kako bo zvečer prijetno v koči ob harmoniki in čaju. Da bi ga le čevlji tako neusmiljeno ne žulili! Na Prejezdu si je privoščil skromno južino. Potem pa naprej! Še tri ure in pol. Prispel bo ob prvem mraku v bajto. Morda bo že v treh po pisano robo... nad učinkom sem segel po nož, prerezal vezi in rešil oba tovariša. Raymond se je vročično smehljal in me je imenoval gospod Abbe. Z Lionelom sva ga prijela pod pazduho. Vzel sem njegovo pištolo in odhiteli smo v nasprotno stran jase ter spleizatvi na drevo. Divjaki so se medtem opogumili. Tuleč so prihajali za nami. Bil je skoro dan. Čepeli smo v rogovili drevesa; z levico smo otepali komarje, v desnici pa smo držali prijazen revolver. Divjaki pa so nas očividno hoteli oblegati. Le tu pa tam smo za strah ustrelili proti smeri, odkoder je prihajal hrup. Okoli poldne smo zaslišali v največje začudenje v daljavi več zaporednih strelov. Odgovorili smo. Čez pol ure se je streljanje popolnoma približalo. Močna kolona domačinov, ki so jim bili na čelu beli ljudje, je stopila na jaso. Skočili smo z drevesa in jim stekli nasproti. Bila je braziljska odprava s polkovnikom Delagom na čelu. Bili stno rešeni. Spravili smo Raymonda v nosilnico in obvezali Lio-nelu rane. Smehljaje je rekel: «Polkovnik De-lago, stavila sva sicer pred mesecem dni za steklenico ruma, da nas ne boste dohiteli. No, nf mi žal, da ste stavo dobili.® Sovjetske anekdote (Nadaljevanje) Tajna sovjetska policija G. P. U. zapira krive in nedolžne ljudi, kadar dobi ukaz, da zopet dobavi nekoliko sto brezplačnih delavnih moči za sibirska taborišča, kjer morajo sekati v strašnem mrazu in ob nezadostni prehrani ter obleki les, ki ga Sovjetija izvaža v inozemstvo. Pravijo, da v tem pasjem življenju nihče ne preživi leta. Govore, da so nekoč bežali zajci trumoma iz Rusije na Poljsko. Začudeni poljski obmejni stražniki so vjeli zajca in ga vprašali, odkod to «množestveno» preseljevanje ? «Ali ne veste, da je sovjetska vlada izdala zakon, da se morajo poloviti in poslati v prisilna taborišča vse kamele,» je odgovoril zajec. «No, saj vi ste vendar zajci,* se je čudil uradnik. »Človek božji, kar pojdite v Rusijo in prepričajte G. P. U. da nismo kamele!» Moskovski meščan je šel s sinčkom mimo Leninovega mavzoleja. Malček je vprašal očeta: «Očka, kdo pa je bil ta mož, ki je tu pokopan ?» «No, to je bil vendar Lenin, mož, ki je rešil ruski narod verig. Spomni se kar mamine zlate verižice in moje verige pri uri!» Brezposelni delavec stoji ves bled, strgan in prezebel na cestnem vogalu. Pritegne si pas in mrmra predse. Mimoidoči Komsomolec ga vpraša: