8. december mladinski praznik
„Bodočnost je mladine" tega se zavedajo vsi, ki hočejo tako ali drugače vplivati na narodovo življenje. Toda ta resnica nima samo namena ugotoviti, da bodo čez toliko in toliko let mladi zavzeli mesta očetov tako doma na domačiji kot v občini, v deželi, v državi, marveč hoče poudariti, da ima mladina odprto oko in srce za pametne spremembe, da ima mladina pogum dvigniti voz iz starih kolesnic, če življenje pokaže, da po starih ni več možno voziti.
Starejši ljudje se le prepogosto tako vži-ve v razmere, kakršne so bile za časa njihove mladosti, da si neradi predstavljajo, da bi moglo biti tudi drugače. Tožijo in zabavljajo nad pokvarjeno mladino in hvalijo stare čase, mnogokrat mečejo mladim po nepotrebnem polena pod noge, toda koncem koncev morajo le priznati, da so se jim vajeti izmuznile iz rok in da se na svetu mno-gokaj primeri, česar ne gledajo radi.
Mladina potrebuje visoke vzore
Seveda mladost sama po sebi še ni krepost kot ni starost sama po sebi nekaj slabega. Tudi mladostna prešernost lahko prekorači meje in se vrže na- nesmiselno podiranje vsega starega. Ko pa svoje razdiralno delo dokonča, mora priznati, da nima sama nuditi kaj boljšega. Da se te za narod in njegov duhovni ter gmotni napredek nujno potrebne sile mladosti ne sprevržejo ter postanejo za narod naravnost pogubne, je treba- dati mladini visoke vzore. Motijo se tisti, ki mislijo, da bodo pridobili mladino na ta način, da ji puste popolno svobodo in da od nje na zahtevajo nikakih žrtev in naporov. Morda bo šel na tako vabo precejšen del mladine, toda to bodo. samo površni značaji, ki v življenju ne bodo nikdar pomenili kaj posebnega. Mladina, tudi današnja, čeprav jo zmerjajo vse vprek, se zaveda, da vse veliko zraste le iz žilavega dela in žrtev. Zato resnejši del mladine ne zaupa nikomur, ki mu obeta samo ugodnosti.
Brezmadežna — vzornica mladine
Marija je vzornik mladine, ker je najpopolnejši človek vseh časov (Kristus združuje v sebi božjo in človeško naravo). Matija je bila na čudežen način obvarovana madeža izvirnega greha. Zato tudi ni čutila posledic izvirnega greha, kot jih čutimo mi.
V	njej ni nikdar meso poželelo proti duhu, ker je med vsemi njenimi zmožnostmi in silami vladalo soglasje, kakršnega sta poznala Adam in Eva pred padcem. Kar je bila Marija vse življenje, to je naša naloga, da Postanemo vsaj ob smrti: dozoreli ljudje, obrušeni in oklesani ter očiščeni napak. Potem nam ne bo težko dajati odgovora pred Sodnikom, ker bo v nas spoznal božj$ otroke.
Zato se narodi zlasti v stiski zatekajo pod Marijino varstvo. Tudi slovenski narod je 'skal zaščite pred vsemi težavami in nadlogami pri Mariji, tudi v času najhujše stiske,
V	času turških vpadov na slovensko zemljo.
Ker je zgodovina slovenskega naroda polha križev in težav, imamo po vsej slovenski Zemlji toliko Marijinih svetišč in božjih poti. Iz teh svetišč: iz sv. Gore pri Gorici, iz Višanj, iz Gospe svete, s Ptujske gore, Zapla-Za in Brezij, ki so postale osrednja slovenska božja pot, je čuvala in čuva mogočna Zaščitnica slovenski narod.
Toda vse te številne cerkvice po naših hribih, gorah in dolinah nam nič ne bodo Pomagale, če bodo stale prazne. Napolniti lih morajo nepregledne vrste slovenske mladine, ki bo pripravljena z Marijino pomočjo ohraniti zvestobo Bogu in svojem narodu, Pa naj pride, kar hoče. Potem smemo zaspati, da nas vse težave sedanjega časa ne bodo strle, marveč da nas bo nova mladina Pod Marijinim varstvom pripeljala v lepšo bodočnost-
Za kulisami londonske
s
konference
Z ozirom na resni notranjepolitični položaj v Franciji je zapustil francoski zunanji minister g. Bidault v ponedeljek zvečer London in odpotoval v Pariz, kjer je imel vežne pogovore s člani Schumanove nove vlade.
Nenadni odhod francoskega zunanjega ministra iz Londona v Pariz spravljajo v Londonu v zvezo z grožnjo generala De Ganila, češ da bo sabotiral vsako pogodbo glede Nemčije, ki bi ne odgovarjala njegovim namenom. General De Gaulle je glavni činitelj v smeri, ki se zavzema za šibko Nemčijo in odcepitev Porurja od Porenja.
Ta ozemlja naj pridejo pod mednarodno upravo, pri kateri bi imela Francija glavno besedo. De Gaulle hoče posebno sabotirati vsako rešitev, ki predvideva združitev zasedbenih con v Nemčiji, preden bi bila želja Francije po ureditvi zapadne meje izpolnjena. V tej točki do sedaj tudi zunanji minister Bidault ni popustil. Kakor izgleda sedaj, se tudi Združene države Amerike v svoji želji podpirati francosko vlado v boju proti komunizmu ne bodo dolgo upirale zahtevi po internacionalizaciji Porurja in Porenja.
Ravnotako se je izvršila za kulisami iz-
Senat odobril predhodno pomoč
1. decembra je senat s 83:6 glasovi odobril predhodno pomoč Avstriji, Franciji in Italiji v višini 597 milijonovo dolarjev. Zakon bo predložen poslanski zbornici in upati je, da bo končna odločitev dosežena prihodnji teden.
Pred glasovanjem v senatu je senator Taylor predlagal, da se izvedba programa za predhodno pomoč poveri odboru Združenih iarodov, in da se v tena programu, predvidena pomoč nudi vsem potrebnim-deželam, vključno Rusiji. Vendar je bil predlog odklonjen, pri čemer je senator Vandenberg v svojem odgovoru nanj naglasil, da ima predhodna pomoč namen
premostiti težke zimske mesece v Avstriji, Franciji in Italiji, ker zlasti v zadnjih dveh deželah grozi stalno ne samo beda temveč tudi nevarnost popolnega razsula. Če bi načrt za predhodno pomoč uspel, je pojasnil Vandenberg, da pomore imenovanim trem deželam preko zime, bi bil cilj tega pro-, grama v polni meri dosežen, ker je upati, da se bo spomladi prihodnjega leta že začel izvajati Marshallov načrt za vse pri lijem udeležene narode.
Predhodna pomoč predvideva čimprejšno dobavo pšenice in drugih žitaric, dalje gnojil,- zdravil in bencina omenjenim trem deželam.
Ameriški tisk o ženevskih sporazumih
Kot znano, so nedavno zaključili v Ženevi zastopniki 23 različnih držav več mesecev trajajoče zasedanje, na katerem so razpravljali o trgovinskih in tarifnih sporazumih in so sestavili in podpisali 122 pogodb o znižanju carinskih tarif med državami podpisnicami.
Ameriški tisk je v splošnem zelo ugodno komentiral besedilo ženevskega tarifnega in trgovinskega sporazuma, ki je bilo objavljeno te dni. New York Times« pozdravlja te sporazume kot dogodek mednarodnega zdravja in zdravega gospodarskega razuma. List tako nadaljuje: »Zveza med temi sporazumi in predsednikovim programom je stvarna in življenska. Narodi zahodne Evrope — in med temi je mnogo narodov, ki so podpisali ženevsko konvencija — krvavo potrebujejo ameriško blago. Koncesije za olajšanje uvoza v zahodno Evropo se nanašajo na veliko število predmetov, ki
Skupne zadeve Anglije in Egipta
Ko je bil anglo-egiptovski spor predložen Združenim narodom, je bil Varnostni svet skoro brez izjeme mnenja, da imajo Sudanci pravico do samoodločbe. Na tej točki so se prekinila anglo-egiptovska pogajanja za revizijo pogodbe iz leta 1936. Egipet ni dovolil, da bi Sudanci mogli v bodočnosti zahtevati izvestno stopnjo politične neodvisnosti, ki da bi bila usodna za »edinost Nilske doline«.
Egipet je z dvomom gledal na sudanske voditelje, ki so želeli ustanoviti zakonodajno zbornico in izvršni svet. Toda težko je uvideti, kako bi bilo mogoče Sudanu odrekati te skromne pričetke samouprave. Egipet bi v interesu dobrega bodočega sporazumevanja s svojo južno sosedo storil
so potrebni zahodni Evropi. Pri nas v Združenih državah pa po drugi strani naraščajo cene in nam grozi inflacija. Kaj bi mogli storiti uspešnejšega za kontrolo nad dviganjem cen kot znižati tarife na predmete, kot so: volna, sladkor, les in baker, ter dovoliti, da prihaja to blago na naše trge iz držav, ki ga lahko izvažajo.«
»New York Herald Tribune« pravi, da bo uspeh teh sporazumov odvisen od raznih činiteljev. Med njimi je tudi trgovinska konferenca v Havani. Velik pomen tega sporazuma pa je, da je že nakazal smer svetu za .dobo, ko bo konec Marshallovega načrta. Evropska proizvodnja in njena obnovitev bi bili zelo dvomljivi, če ne bi imeli na razpolago odprtih trgov. Če gledamo daleč naprej, je za evropske narode edina pot za nakupovanje ameriškega izvoza ta, da bodo prodajale več blaga v Ameriko. Tarifne koncesije, ki so jih dale Združene države, bodo to v znatni meri omogočile.
prav, če bi se pridružili Britaniji pri pospeševanju omenjenih začetkov sudanske sa-' mouprave, toda kaže, da domači pritisk brani egiptovski vladi, da bi storila kaj od-ločiftiega. Za pravilno rešitev, ki bi služila v enaki meri skupnim koristim Britanije in Egipta, je potreben podoben državniški čut, ki je že uredil anglo-burmanske ter indijsko-britanske odnose, ki jih je postavil na trdne temelje. (»Times«, London.)
Indijska zunanja politika
Iz zadržanja indijskih delegatov na glavni skupščini Združenih narodov lahko sklepamo na indijsko zunanjo politiko. V nekaterih zadevah so glasovali z Britanijo, v drugih pa proti njej. Indijska zunanja politika je torej neodvisna ter logično upošteva resnične, indijske interese. V. zadevi Gr-
menjava front ruskega odposlanstva. Tudi sovjetski zunanji minister Molotov se zavzema sedaj za skorajšnjo zaključitev zasedbe in omejitev nadzorstva štirih velesil. To je načrt, katerega je izdelal bivši ameriški zunanji minister Byrnes, ki predvideva zasedbo trajajočo petindvajset do petdeset let. Byrnes je tedaj utemeljeval svoj načrt, češ da je zasedbena armada pasivna in zato nepotrebna. Zadostna obramba ponovne oborožitve Nemčije bi bilo nadzorstvo.
Sovjetska zveza je proti temu predlogu že v Moskvi tako močno protestirala, da se je zdela njegova izvedba nemogoča. Izmenjava front ameriškega odposlanstva pa se kaže v tem, da je general Marshall pripravljen storiti v vprašanju Porurja kompromis. Kakor je znano, se je uprl Byrnes v svojem velikem govoru, katerega je imel v Stuttgartu, vsaki posebni vladi za Porurje.
čije in Koreje je bila Indija na splošno na anglo-ameriški liniji. Podprla je tudi ameriški načrt za malo skupščino. Glede Palestine je glasovala proti cionistom. Indija hoče biti zaščitnica koristi vseh malih azijskih narodov, Vendar pa ne odobrava njihovega ljubimkanja s komunizmom. Ostali svet zlasti pazljivo zasleduje stališče Indije do Sovjetske zveze. V nekaterih stvareh sta Indija in Sovjetska zveza skupno glasovali proti Ameriki. Po drugi strani je Indija tekmovala z Ukrajino pri kandidaturi v Varnostni svet. Komunistični poskusi, označiti Indijo kot ameriško šahovsko figuro, so smešni. Indijska stališče do Sovjetske zveze označimo najboljše, če rečemo, da je korektno-
(»Manchester Guardian«)
Havanska konferenca
Ameriški list »Washington Star« razpravlja o sedanji havanski trgovinski konferenci, na kateri naj se ustanovi že tolikokrat napovedana mednarodna trgovinska organizacija.
Veliko dela za havansko konferenco je bilo že storjenega na mednarodnem trgovinskem zasedanju v Ženevi, kjer so gospodarski strokovnjaki skoro vseh Združenih narodov izdelali načrt za listino mednarodne trgovinske organizacije. Havanska konferenca je tako dobila trden temelj za-svoje delo. Kako važna je ta konferenca, nam priča dejstvo, da je na njej zastopa-nih 62 držav s skupno več kot 1000 zastopniki. Na konferenci pa ni Sovjetske zveze, ki se tudi ni hotela udeležiti nedavnih ženevskih razgovorov (ki so bili nekaka priprava za to konferenco. —Op. ur.)
...................
Popravljena krivice
Po nalogu koroške deželne vlade je celovško županstvo s svojim odlokom številka IA 11382/47 od dne 28. novembra 1947 popravilo dolgoletno krivico, ki jo je trpela Mohorjeva družba zaradi prepovedi njenega delovanja. S tem odlokom so bile Mohorjevi družbi vrnjene njene stare pravice in bo družba smela od sedaj naproj zopet izdajati slovenske knjige in publikacije, na kar je merela čakati več kot dve leti. Tako bo družba zopet lahko izvrševala staro kulturno poslanstvo med slovenskim narodom na Koroškem in izdajala slovanske knjige, po katerih koroški Slovenci tako radi segamo in si jih tako želimo.
AMERIKA in EVROPA
MARSHALLOV NAČRT ZA POMOČ EVROPI
Amerika se deli v severno in Južno Ameriko. Severna Amerika je anglosaksonska, medtem ko sta srednja in južna Amerika latinski po jeziku. Tam je občevalni jezik angleščina, tukaj pa španščina in portugalščina. Severno Ameriko tvorita dve državi: Ameriške združene države, ki se na kratko pogosto imenujejo samo »Združene države« ali »Amerika«, nas tu zanimajo.
POMEN AMERIKE ZA SVETOVNO SKUPNOST
Je to država, ki meri okoli devet in pol milijonov kvadratnih kilometrov in je približno enaintridesetkrat večja kot Italija ali Jugoslavija. Obstoja iz 49 držav, ki so povezane v državno zvezo. Ameriške združene države so' danes po svojih proizvodih največja industrijska in poljedelska država na svetu. In po svojem ogromnem bogastvu in političnem vplivu so one pravi svet zase. Do te gospodarske moči in gospodarskega blagostanja so se povzpele na podlagi privatno!astninskega gospodarskega sistema ali načina, ki priznava vsakemu človeku popolno pravico do lastnine, do svobodnega razpolaganja z njegovo delovno silo in s prihranki, ki si jih je s svojim delom, s pridnostjo in skrbnostjo zaslužil. Ta gospodarski način, ki se imenuje netočno tudi privatni kapitalizem v nasprotju z državnolastninskim sistemom ali državnim kapitalizmom (ZSSR), je podlaga svetovnemu gospodarstvu in življenju že preko stopetdesct let. V tej dobi je napravilo človeštvo največ ji skok od pamtiveka v svojem družabnem, kulturnem, gospodarskem in tehničnem razvoju.
V to dobo spada zmaga človečanskih pravic nad srednjeveškim suženjstvom, absolutizmom, nasiljem in brezpravnostjo; zmaga svobode, bratstva in enakosti; odprava tlačanstva in fevdalizma; varstvo in zaščita delavca in šibkega človeka sploh s strani države; zavarovanje delavcev in uradnikov za starost, bolezen in brezposelnost. In pravica najnižjega delavca in kmeta, da se povzpne, on in njegovi otroci. do najvišjih mest in služb, ki jih nudi človeška družba in država. Na tehnični strani je dovolj omeniti ogromne pridobitve, ki kot tisočletni mejniki segajo v večnost: parni stroj (železnica), elektrika, vi-j k, telegraf in telefon, avtomobil, zrakoplov, radij, brezžični valovi in nebroj iznajdb na vseh poljih človeškega udejstvovanja.	*	,
Ali je čudno, če se bore Združene države Amerike (ZDA) zato, da ostane ta dosedanji način življenja in dela šp v bodoče podlaga človeške družbe? Saj je ravno ta sistem pripomogel do onega blagostanja v Združenih državah, ki so ga deležni ne le lastniki podjetij, ampak tudi delavci. Koliko denarja je prišlo iz Združenih držav samo v naše kraje. Koliko podpor in pre-spevkov prihaja še danes od tam. In to je prihranjeni denar delavskih rok, to je znak blagostanja in izobilja, kajti kdor nima, ne more dati. Ali ste kedaj slišali, da bi prišel kak ameriški delavec v Evropo dela iskat, ali da bi Evropa zbirala podpore za Ameriko? Vse to nam je dokaz, da ne žive v Ameriki v blagostanju samo kapitalisti in bogataši, ampak tudi delavec.
ZDRUŽENE DRŽAVE V ZADNJI SVETOVNI VOJNI
Ameriške Združene države so pomagale že v prvi svetovni vojni zrušiti Nemčijo in Avstrijo. In ako bi ne bile Združene države v zadnji svetovni vojni priskočile na po-moč s svojo ogromno gospodarsko, tehnično. vojaško in organizacijsko močjo, bi danes vladal nad svetom Hitler in Japonec. Na tisoče in tisoče milijard dolarjev je Amerika dala združenim vojskujočim se narodom v živilih, zdravilih, orožju, ladjah in denarju. Končno je poslala svoje čete v Afriko, v Evropo in Azijo, ker niso bili zavezniki, pri vsej gmotni pomoči, Nemčiji in Japonski kos. Amerika ni bila neposredno ogrožena od Nemčije ali Japonske, in del ameriškega naroda je bil zato proti vstopu Amerike v svetovno vojno. Ali njej je š!o za tem, da zlomi totalitaristični na-cifašistični način življenja in pojmovanja, k je slonel na diktaturi, na nasilju, na za-tiranju svobode poedinega človeka, na odpravi svobodnega gospodarstva in trgovine ter na oboževanju države kot nevidnega ter Hitlerja in Mussolinija kot vidnih malikov. Atlantska listina (karta), ki je bila od Roosevelta in Churchilla podpisana in od vseh združenih narodov slovesno sprejeta kot končni cilj minule svetovne vojne, vsebuje štiri prostosti, za katere so se zavezniki borili: prostost od strahu, prostost od pomanjkanja, prostost vere in prostost misli. Za te cilje in prostosti je šlo v boj
j ‘0 milijonov Američanov in potrošilo na t.soče milijard dolarjev svojega premoženja, da uniči tri tirane in osvobodi svet su-' ženjstva, ki mu je od njih pretila. Amerika ni imela osvajalnih namenov, ni zahtevala vojne odškodnine, ni zahtevala zemlje, šla je v boj za prostost in svobodo celega sveta.
VOJNA JE PRINESLA LE FORMALNO ZMAGO IN RAZKOL SVETA
Iz vojne je Evropa izšla razbita in obubožana. Amerika je Evropo podpirala po UNRRI tudi po vojni, do konca 1946, ker je želela pomagati v vojni združenim evropskim narodom na noge. Zato je bilo nujno potrebno složno delo vseh evropskih držav za obnovo. Med vojno je bil svet prepričan, da bo po vojni Sovjetska zveza, ki je bila v vojni razpustila svetovno komuni-nistično internacionalo, krenila ideološko bolj na desno in prilagodila svoj gospodarski sistem zapadnemu privatnolastninske-mu načinu življenja; ali pa vsaj opustila komunistično popagando v drugih evropskih državah. Tako bi bile iz vojne komaj izšle države mogle posvetiti vse svoje sile obnovi svojega gospodarstva in svoje imo-vine.
Ali komaj se je bil Stalin zavedel, da je postal zlom Nemčije neizogiben in da ne preti s te strani več Sovjetski zvezi nevarnost za poraz, se je vrgel še med vojno z vso zagrizenostjo starega boljševiškega revolucionarja na propagando za boljševi-zacijo Jugoslavije, Bolgarije, Poljske, Romunije in Češkoslovaške. Po vojni je Sovjetska zveza to akcijo pospešila in jo podpirala s pritiskom svojih čet in delovanjem svojih agentov. S tem je nastal razkol na eni strani med Sovjetsko zvezo in boljševi-ziranimi državami, ki so uvedle, razven češkoslovaške, boljševiške režime, ter med zapadnimi zavezniki na drugi strani.
Radi tega razkola je svet dve in pol leti po končani vojni brez miru, v živčni vojni. Evropa je polna nezadovoljstva, pomanjka-
jucostavi j a
V	Jugoslaviji so praznovali 29. novem-
bra t. 1. obletnico proglasitve federativne ljudske republike Jugoslavije. Temelje za novo Jugoslavijo so postavili 29. novembra 1943 leta v Jajcu v Bosni na kongresu antifašističnega sveta. 29. novembra 1945 pa je proglasil jugoslovanski parlament na svečan način ustanovitev federativne ljudske republike Jugoslavije# pod vodstvom maršala Tita. Ta dan je sedaj državni praznik.	,
V	Rimu so podpisali pretekli teden jugo-slovansko-italijansko trgovinsko in plačilno pogodbo. Ta pogodba, katero so sestavili 19. aprila tega leta v Beogradu, predvideva izvoz iz Jugoslavije v višini 16 milijard lir in nekoliko manjši izvoz iz Italije.
V	Vami sta podpisala jugoslovanski ministrski predsednik maršal Tito in bolgarski ministrski predsednik g. Dimitrov pogodbo o prijateljstvu med Jugoslavijo in Bolgarijo. Vsebine te pogodbe sicer še niso objavili, vendar je izjavil maršal Tito, da vsebuje ta pogodba tudi carinsko zvezo med Jugoslavijo in Bolgarijo.
KANADA
Kanada je zašla v velike gospodarske težave. Ta država je zgradila svojo trgovino na načelo, da bo za izkupiček pri izvozu živil lahko kupovala svoje potrebščine v Ameriki; ker pa svet nima dolarjev, Kanada ne zasluži dovolj dolarjev in ne more kupovati svojih potrebščin v Ameriki. To je povzročilo resno znižanje kanadskega življenjskega standarda. Kanada je med vojno zelo plemenito pomagala drugim državam. Tudi po vojni je pomagala Brita-niji z denarjem in s pšenico po polovičnih svetovnih cenah.
VEtIKA BRITANIJA
Po mnenju nekaterih dobrih opazovalcev je britanska vlada začela izgubljati tla poleti, ko je pošlo ameriško posojilo in se je začela pojavljati gospodarska stiska. Konec posojila je bil nenaden in ga je bilo težko razumeti ali obrazložiti. Omejitve bencina so prav tako razburile javnost, nedavno racioniranje krompirja pa je prišlo kot težak udarec. Vse to in še marsikaj dmgega je prispevalo k preobratu v občinskih volitvah. Po drugi strani pa imamo takrat znatno povišanje premogovne proizvodnje, kar gre v prid vladi-Če bo šlo tako naprej, bodo morda dvomljivci spremenili svoje mnenje o naciona-
njal mizerije in gladu, žrtev političnih bojev, štrajkov in sovraštva. Nesposobni, da bi se sama dvignila iz te solzne doline, ji je ponudila Amerika svojo pomoč.
MARSHALLOV NAČRT
J Ameriški minister za zunanje zadeve Marshall je dal 5. junija 1947 evropskim državam pobudo za gospodarsko obnovo Evrope. Ta načrt predvideva gospodarsko pomoč evropskim državam za njih obnovo pod pogojenj. da se one sporazumejo med seboj za skladno delovanje. Amerika je tedaj obljubila pomoč 25 milijard dolarjev v treh letih, toda je obenem zahtevala, da evropske države same napravijo skupen načrt za obnovo. V Parizu so se sestali v juliju Bevin, Molotov in Bidault. Ali Sovjetska zveza je sodelovanje odklonila, češ, da se z ameriškim načrtom krši suverenost in gospodarska neodvisnost evropskih držav, četudi je bilo izrečno naglašeno s strani Amerike, Anglije in Francije, da ne bo organizacija za obnovo podvzela ničesar, kar bi moglo biti nezdružljivo s suverenostjo in gospodarsko neodvisnostjo posameznih držav, Sovjetom je bilo na tem, da ne izgube vpliva in nadzorstva nad sateliskimi državami. Ali njim je šlo tudi zato, da se podaljša v Evropi nered, nezadovoljstvo, uboštvo in kaos, vedoč, da je mogoča boljševi-ška revolucija le med lačnimi in obupanimi ljudmi.
Češkoslovaška republika je dokaz, da ni sovjetom šlo v račun, da bi si evropski narodi opomogli z ameriško pomočjo, češkoslovaška je bila že prijavila svoj pristop v organizacijo evropskih držav za obnovo Evrope na podlagi Marshallovega načrta. Ali na pritisk iz Moskve je morala preklicati pristop. Zato sodeluje v organizaciji 16 evropskih držav; med njimi Anglija, Francija, Belgija, švedska in Norveška, ki jim načelujejo socialistične vlade. Italija in druge demokratske države. Pomoč pa so odklonile: Sovjetska zveza, Poljska, Romunija, Bolgarija, Ogrska, Albanija in Češkoslovaška.
lizaciji industrije. Doslej je pri nadomestnih volitvah zmagovala vlada, čeprav postopoma vedno z manjšim številom glasov. Zdaj bomo videli, kako daleč je zanihal politični kazalec.
NEMČIJA
V	času, ko se zunanji ministri pogajajo o mirovni pogodbi z Nemčijo, se notranje razmere v Nemčiji niso ustalile, ampak postajajo z dneva v dan slabše. Gospodarski napredek Nemčije je ključ za politični napredek. Gospodarskega napredka pa ni mogoče doseči brez reforme nemškega denarja, ki je danes praktično brez vsake vrednosti. V Nemčiji za denar ni mogoče nič dobiti. Notranja izmenjava se vrši na črni borzi. Živila, pijače in obleka romajo iz rok v roke po groznih inflacijskih cenah. Tisoč mark, to je povprečna mesečna plača, je vrednih le dva funta kave po črnoborzijanski ceni. Manufakturisti nočejo prodajati za denar, ampak si pomagajo na druge načine, po možnosti z medsebojno menjalno trgovino. Svojega blaga nočejo vreči na redni trg, ker ga nočejo prodati za marke, ki niso nič vredne. To pa je silno udarilo izvozni trg, najvažnejši trg po zavezniškem načrtu, po katerem naj bi se Nemčija polagoma sama vzdrževala, če hočejo zavezniki svoj načrt pri sedanjem stanju izvesti, morajo posegati po najstrožji kontroli, Če naj njihove obljube ne povzročijo cinizma in obupa. Nemci pravijo ,da se zavezniki bojijo nemške trgovinske konkurence in jo hočejo zato preprečiti. če hočejo zavezniki resnično dvigniti sedanjo nemško moralo, potem mora priti na dnevni red sedanje londonske konference tudi vprašanje o reformi nemškega denarja, čepra.v bi vsi ministri ne bili s tem soglasni.
(»Yofkshire Post«, London.)
ZDRUŽENE DRŽAVE
V	ZD Amerike se predvideva, da bo letošnji pridelek koruze za eno četrtino manjši od lanskega, ki je znašal 167,390.000 hi; verjetno bo tudi najnižji od zadnjih osem let. Vzrok temu je zmanjšanje obdelane površine kot tudi manjši donos na hektar.
Nasprotno pa predvidevajo zvišanje pridelka v deželah Južne Amerike, v katerih bo pridelek predvidoma za 9% ivišji od lanskega in za 34% višji od predvojnega povprečja.
Komunizem na zahodu
Londonski list »Times« poroča o veliki degeneraciji političnih prilik v zahodni Evropi. List navaja zadnje nasilne izbruhe v Italiji ter Franciji in nadaljuje:
»Skozi dve in pol leti so masovne stranke, ki so nastale po invaziji kljub nenormalni napetosti in zagrenjenosti, delovale v parlamentarnem okviru. Koalicijske vlade so sledile druga za drugo v silno težkih razmerah. Komunisti so z naraščajočo nepotrpežljivostjo in mržnjo gledali, kako .«o se postopoma vračali v politično življenje ljudje, ki so prej sodelovali z Vichy-jem in Mussolinijem. Desničarski pritisk se je povečal, ko so se v Italiji pojavile stranke, katerih nazori se ne razlikujejo veliko od fašizma in ko je začel v Franciji general De Gaulle protikomunistično križarsko vojno. Sredina ne more računati na kako pomoč ali milost bodisi z levice, bodisi z desnice.
Komunisti so pred dvemi leti sodelovali s sredinskimi strankami ter s socialisti zaradi začasnega zavezništva med zahodnimi , silami in Sovjetsko zvezo. Namesto tega pa je zdaj, stopilo sovraštvo, ki stalno do-biva izraz v sovjetski politiki in propagandi ter odseva v Trumanovi doktrini. To poglavje pa je zaključila sovjetska odklonitev sodelovanja pri Marshallovem načrtu. Ustanovitev kominforme pomeni začetek nove dobe komunističnega nasprotovanja proti zahodni politiki. Komunistični voditelji so tolmačili Marshallov načrt kot napadalno dejanje proti Evropi in kot orodje proti komunizmu ter so v Varšavi izjavili, da je svet razdeljen v dva tabora. S tem dejanjem so stvarno razdelili svet v dva tabora.«
»Timesov« uvodnik na to razčlenjuje zloslutne besede italijanskih ter francoskih komunističnih voditeljev ter nasilje komunističnih množic. Iz tega je jasno, da hočejo komunisti doseči s silo to, česar ne morejo doseči pri volitvah. Na zmago De Gaulla pri občinskih volitvah so komunisti odgovorili z direktno akcijo. Medtem pa narašča inflacija, z njo pa se vedno veča razlika med plačami in cenami. Iz takega nenaravnega tekmovanja ne more priti nič dobrega. Spričo političnega nastopa skrajne desnice in možnosti njene zmage napenjajo francoske in italijanske sredinske stranke svoje zadnje moči, da bi zmagala zmernost. Na eni strani jim grozi nevarnost komunizma, na drugi strani pa desničarska diktatura. Te stranke pa bodo brez moči, če si ne bodo mogle zagotoviti zadostne podpore množic, da bi zadržale nasilje ter ohranile ugled parlamenta.
Medvojna ameriška sromož Sovjetski zvezi
Dunajski list »Wiener Kurier« je pred kratkim Sovjetski zvezi osvežil spomin o tem, koliko so dobili med vojno in po vojni od Združenih držav.
List je navedel vse od jeepov (mali a odlični ameriški vojaški avtomobili — Op. ur.) do gumbov za vojaške uniforme, pa od traktorjev do perutnine.
»Wiener Kurier« odgovarja v svojem članku Sovjetom, ki silijo Avstrijo, naj zavrne ameriško pomoč ter izvede obnovo z lastnimi sredstvi. Omenjeni uvodnik pomeni višek v debati med Američani in Sovjeti, katero' je povzročil sovjetski general Kurasov, ko je v govoru ob obletnici oktobrske revolucije rekel, da je »Sovjetska zveza dosegla svoj uspeh brez zunanje pomoči«. »Wiener Kurier« piše, da je težko verjeti, da bi imeli Sovjeti tako kratek spomin in bi pozabili, da so zavrnili nacistični napad z zunanjo pomočjo. Ruske besede, ki so napisane na ameriških jeepih, ki dirjajo po sovjetskem področju, menda vendar niso tako vabljive, da bi general Kurasov pozabil, od kod so ti jeepi prišli.
In kako je sovjetska armada korakala proti Dunaju? Čete, ki so prišle sem, so tudi bile deležne petnajst milijonov štiristo sedemnajst tisoč vojaških čevljev, ki so jih Združene države med vojno poslale njihovi domovini. Če pa Sovjeti niso korakali, pa so se vozili na nekaterih od 375 tisoč avtomobilov ,katere jim je Amerika po zakonu o najemu in zakupu poslala.
Pri napredovanju Rdeče armade v Avstrijo — nadaljuje »Wiener Kurier«, so jih verjetno ščitile eskadre letal, sestavljene iz 14.834 letal, ki so jih Združene države poslale Sovjetom. Sovjetske čete verjetno še danes uporabljajo nekatere od 131.633 brzostrelk, ki so jih prav tako dobile od Amerike. Poleg tega so Sovjeti dobili med vojno od Amerike 1981 lokomotiv, 11.155 tovornih vagonov, 160 milijonov metrov bombažnega in volnenega blaga za uniforme ter gumbe v vrednosti 1,647 000 dolar- • jev. List zaključuje, da še danes prihaja na račun zaostalih pošiljk UNRRE veliko strojev, živine in drugega materijala za sovjetsko obnovo.«
Po zemeljski obli
France Prešeren in njegova pesem
Kadar koli smo se spominjali velikih naož, smo običajno listali po starih revijah in časopisih ter se ustavljali ob skoro brezpomembnih dogodkih iz njihovega življenja. Danes hočemo posvetiti par minut našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu. Pri tej priliki pa ne bomo gledali njegovega zasebnega življenja, temveč njegovo delo.
Če bi gledali Prešerna v njegovem zasebnem življenju, bi morda zmedlela marsikatera svetla lučka njegove slave, kar pa bi bilo krivično. Pri Prešernu, ki je naš največji pesnik, moramo presojati Prešer-na-pesnika in ne Prešerna-človeka.
Kot človek se Prešeren od drugih ljudi ni bistveno razlikoval. Bil je kot drugi obdarjen s slabimi in dobrimi lastnostmi in si je mogel le' s trdim delom in neštevilni-mi razočaranji služiti vsakdanji kruh. Razen tega pa je imel še nekaj značilnih lastnosti, ki jih drugi niso imeli. Globoko čustven, kot je bil, je znal svojo notranjost izliti v verze in povedati to, kar je čutil, tudi drugim.
Doba, v kateri je Prešeren živel, je prinesla Slovencem marsikaj novega. Ideja francoske revolucije, ki je odjeknila po vsem svetu, je našla svoj odmev tudi pri nas. Tudi naš narod, ki je bU vseskozi hlapec, si je zaželel svobode in enakopravnosti. Tudi on je hotel deliti z drugimi dobro in slabo in ni bil več zadovoljen le s tem, da je svoj, s trudom prisluženi kruh sprejemal iz valptove roke.
Prešeren, sin kmečkih staršev, ki je doumel vso skrivnost narodove duše, je postal nenadoma glasnik nove in boljše bodočnosti. Njegova uporna, a bistra narava ga je skoro v trenutku dvignila nad takratne povprečne politikante in kar je največ, dajala mu je moč, da je povedal resni, co in to vsakemu in vsekdar. Razumljivo je, da je bil zaradi tega skoro povsod nepriljubljen. Pa priljubljenosti niti iskal ni. Njegov svet je bil pri preprostih ljudeh kmečkih hiš, pri res dobrih in pravih prijateljih ter pri mladini, ki ga je vzljubila kot nikogar poprej.
Prešernove pesmi gotovo pred sto leti niso bile slabše kot danes. A če primerjamo današnje razpoloženje naroda do njih in takratno, vidimo veliko razliko. Danes pozna Prešerna vsak šolarček, pred sto leti pa niti njegovih pesmi niso dovoljevali tiskati. Kljub vsemu zatiranju pa je Prešernova beseda našla pot v srca zatiranih in razžaljenih. V teku desetletij je rodila bogate sadove in končno je postala res pravi simbol narodove volje in njegovega stremljenja. Z desetletji so njegovi klici po poti v lepšo bodočnost postali celo gesla ulice in Prešeren to, kar ni bil nikoli — prvobo-ritelj vseh mogočih političnih struj.
Nam na Koroškem Prešeren ni tuj. Morda ga včasih zaradi svojstvenega načina postavljanja besed nekoliko težje razumemo, vendar nam je njegova misel blizu, da ne rečemo, da je naša. Mi smo še danes v razmerah, v kakršnih je živel Prešeren, še danes se borimo proti krivicam, katere je tudi Prešeren krčevito pobijal, zato ni čudno, da se tudi mi oprimljemo njegovih načel in sprejemamo njegovo pesem kot nekaj svojega, nekaj nam lastnega.
V Prešernu, ki je na najjasnejši način dokazal, kako lep in plemenit je naš jezik, reS ne vidimo samo slovenskega pesnika.
Prešeren je obenem za nas sin naroda, ki nas uči ljubiti to, kar je našega domačega in ki nam odkrito pove, da je zatajiti svoj narod največja sramota. Razen tega pa je ravno Prešeren tisti, ki nam obenem z zapovedjo ljubezni do lastnega naroda kaže tudi spoštovanje do drugih. Prešeren je ljubil najbolj to, kar je bilo slovenskega, zato se je tudi uprl ilirizmu, ki je hotel izbrisati slovenski jezik, istočasno pa je zapel pesem o svetovnem bratstvu. Za svoj narod ja zahteval spoštovanje drugih, a tudi drugim ni odrekal spoštovanja,-ki jim gre.
Prešernove pesmi, ki so kljub mojstrski obliki preproste in domače, so bile prekaljene v srcu dobrega, od trpljenja preizkušenega človeka. Prešernova največja mojstrovina je »povest v verzih«, ki jo je leta 1836. sam založil in izdal v 600 izvodih. To je bil »Krst pri Savici«.
Snov za to najlepše pesniško delo je Prešeren našel v Valvazorjevi »Slavi vojvodine Kranjske«, kjer so obširno popisani dogodki iz časa pokristjanjevanja Slovencev. V poveljniku poražene poganske vojske, Črtomiru, je pesnik ustvaril podobo ži-vljensko strtega človeka, ki pa iz čiste ljubezni do Bogomile, nekdaj Živine svečeni-ce, prejme krst ob izviru Savice in se odpravi v Oglej, da se od tam vrne med rojake oznanjevat pravo vero.
Četudi ima pesem vse epske prvine, je v nji toliko lirike, da kar čutimo, s kakšno zbranostjo in osebno predanostjo je pesnik ustvarjal to umetnino. Nesrečni Črtomir je Prešernova podoba v času, ko je izgubil Čopa in ni več upal na Julijo.
Črtomir je v poganskih malikih spoštoval le postave pradedov. Bojeval se je zanje, a ko je videl, da je vsega konec, mu je le Bogomilina podoba zadržala samomorilno roko. Mlado krščanstvo ga ni premagalo samo z zunanjo silo — z orožjem, marveč tudi z notranjo — z milostjo.
Obilo so pisali o svobodomislecu Prešernu v zvezi s krščansko idejo »Krsta pri Savici«, a končne sodbe ni mogel reči nihče. Ali je Prešeren »Krst pri Savici« in posve-tilni sonet napisal le pod vtisom Čopove smrti, torej le iz kratkotrajne, hude potrtosti, in mu je bil nauk krščanske vere le trenutna tolažba, ostane nerešeno vprašanje.
Razen »Krsta pri Savici« zavzema posebno mesto pri Prešernovih pesmih »Zdravljica«. Prešeren v njej ni več samo velik Slovenec, marveč že pravi humanist: pred očmi mu je sreča vsega človeštva. Zdravljica je hvalnica slovenstvu, slovanstvu, bratstvu med narodi, ljudem dobre volje in pravih misli. Nazdravlja slovenski zemlji, svobodi, edinosti in spravi, slovenskim mladenkam — bodočim materam, slovenskim fantom — branilcem domovine, skupnosti složnih narodov in končno vsem tistim, ki z dobrimi mislimi gradijo nov čas.
Tak je bil Prešeren v' svoji zreli dobi in takega ga želimo v svojih srcih ohraniti tudi mi. Oprimimo se njegove ideje bratstva, a poboljšajmo najprej sami sebe, če hočemo, da bomo tudi mi spadali v skupino tistih, ki z dobrimi mislimi pomagajo pri graditvi novega časa. •	—d.
Le čevlje sodi naj kopitar.. .«
V	zadnjem času se je nek koroški listič
ponovno lotil dokazovanja ničevosti slovenske kulture. Izvajanja in zaključki, do katerih listič prihaja, nas niti malo ne vznemirjajo, ker nam kažejo le nerazgledanost in pomanjkanje zgodovinskega znanja do-tičnega, ki jih je napisal. Kljub svoji duhovni revščini pa zasluži zadeva nekoliko več pozornosti. To pa zaradi tega, ker se iz članka zelo ostro čuti protislovenska ost, proti kateri se skušajo danes vsi pošteni Korošci boriti, da bi tako vsaj delno odpravili vsakdanje spore med obema sosednjima narodoma na Koroškem.	X
V	članku, ki govori o razvoju slovenskega jezika, pravi list, da ni jezik nikak dokaz za narodno pripadnost, najmanj pa še na Koroškem (kjer je verjetno — kakor Si ta zakotni listič najbrž zelo želi — treba izvršiti Hitlerjevo oporoko: »Napravite mi to deželo nemško«).'
Koroški Slovenci nimamo nič proti temu, če se teorije, ki jo list tako lepo razvija, oprimejo nemški deželani, vendar ne bi želeli, da bi hoteli kdaj postati Slovenci. Vsak naj bo to, kar je, kajti dolžnost vsakega je, da ljubi svoj narod in brani njegove kulturne pridobitve. Kot si mi ne pustimo reči vsega, kar bi nam nekateri radi rekli in nas s tem blatili, tako tudi mi drugim ne podtikamo tega, kar ne drži. Da pa v bo-dofe ne bo nejasnosti o nastanku slovenskega jezika, navajamo par zgodovinskih dejstev.
(pfamo dveft piijateCjev
Pred kratkim sem prejel pismo svojega prijatelja, ki je imelo naslednjo vsebino: »Ni dolgo tega, ko me je obiskal na domu prijatelj — trd Nemec. Med drugim vzame iz žepa pismo nekega svojega sošolca, ki je trenutno učitelj na eni izmed mnogih dvojezičnih šol na Koroškem in mi pravi: »To te bo gotovo zanimalo.« Vzel sem pismo in ga pričel že po prvem stavku z velikim zanimanjem čitati. V pismu je bilo napisano (navajam dobesedno) :
»Gotovo se boš čudil, če Ti povem, da poučujem sedaj slovenščino, katere niti ne razumem. Kako pouk izgleda, si lahko misliš. Pred poukom grem k upravitelju, ki mi napiše nekaj slovenskih besed. Te vtepa-vam potem otrokom v glavo in sicer z velikim naporom in težavo ...«
To je gola resnica. Želel bi samo, da bi to pismo prečital gospod dvomi svetnik Scheichelbauer, mogoče bi potem tudi on priznal, da je kaj takega na naših šolah le Že mogoč%«
Tudi drago pismo ni bolj razveseljive vsebine kot prvo. Nek znanec, trden slovenski kmet fz Zilje, mi piše:
»Pri nas so odprli nadaljevalno šolo. Značilno pa je. da na njej ne poučuje slovenščino	ki jezik dobro obvlada,
temveč učiteljica,- ki je s slovenščino neko-
liko skregana. Gospodična poučuje slovenščino sicer le enkrat tedensko, a kljub te-mu. Lepe so te razmere! Naša dekleta bi se rada naučila nekaj slovenskih pesmi, pa se jih ne morejo, ker jih učiteljica ne zna. Radi bi ,da bi šolska oblast zadevo čimprej uredila, da bi bila šola res šola in ne »enajsta šola« pod mostom, v katero hodi otro-čad preganjati proste ure.«
Tem vrsticam bi lahko pridružil še svoje, ki hi izgledale nekako takole:
Pred nedavnim so prejela šolska vodstva vprašalne pole, v katere je bilo treba vpi-sati za vsakega učitelja posebej, če obvlada slovenščino ali ne. Predvsem je to važno za upravitelje oziroma upraviteljice, ki morajo po zakonu o dvojezičnih šolah obvladati oba deželna jezika. Neka upraviteljica iz Rožne doline, ki ne zna drugega kot »dober dan« povedati po slovensko, je na-pisalaftv vprašalno polo, da slovenščino popolnoma obvlada. To svojo izjavo je potrdila tudi & lastnoročnim podpisom. Radovedni smo, koliko je še drugih učiteljev na isti način izpolnilo vprašalne pole? Zanima nas tudi, če bo šolski nadzornik ugotovil, katera upraviteljica je bila to. Kot kraj iskanja priporočamo eno izmed šol, ki leže med Borovljami in Št. Jakobom v Rožu.
V naš ponos povemo, da se je slove n-skiknjiževnijezikrazvilv veliki, če ne v največi meri izkoroškega slovenskega narečja. Prvo slovnico je izdal Korošec. Ta slovnica je igrala v razvoju slovenskega književnega jezika pomembno vlogo. Če pomislimo, da je bil Celovec nad pol stoletja metropola slovenske književnosti in da sta ravno v Celovcu živela in delovala naša slavna slovničarja dr. Šket in Janežič, imamo dokazov več kot dovolj, da je jezik koroških Slovencev del skupnega slovenskega jezika. Pri tem lahko omenimo še to, da je bil v preteklem stoletju slovenski živelj na Koroškem tako močan, da so mogli tu ustanoviti Družbo sv. Mohorja, ki se je uspešno in nadvse zadovoljivo razvijala-
Nikdar nam še ni in nam tudi ne bo prišlo na misel, da sosedje, ki govore posebno nemško narečje (dialekt), nemščine ne znajo, temveč da se poslužujejo nekega popolnoma tujega jezika, kot to o naši sloven-ščini trdi članek dobrlovaškega lističa. Tudi iz pobeljenih slovenskih grobov, ki jih navaja pisec v podkrepitev svojih izvajanj, ne bomo dokazovali, da smo bili Slovenci na Koroškem pred Nemci. Vse te stvari so gospodovalnemu sosedu le v sramoto, nam pa v spomin na najžalost-nejše čase našega narodnega hlapčevanja, ko so nam s pomočjo domačih nacistov krojili pravico v Berlinu.
Pomilujemo ljudi, ki tako slabo poznajo zgodovino lastne domovine, katere zvesti sinovi bi hoteli hiti. Tem ljudem hi tudi priporočali, naj se ne ukvarjajo s slavistiko, če vidijo, da v njej nimajo uspeha in naj ne packajo po nepotrebnem po papirju. Nam pameti ni treba soliti, ker mislimo, da smo vsaj še tako pametni kot tisti, ki takim izvajanjem nasedajo. Naš jezik ni jezik hlapcev, kot bi to nekateri hoteli. S 1 o-venski narod ima procentualno največ knjig med vsemi narodi na svetu. Razen tega nimamo Slovenci nepismenih ljudi, kot jih lahko pri drugih narodih naštejemo na tisoče, pa čeprav so ti narodi premožnejši in bi lažje zidali šole za svoje otroke kot pa mi. Na vse to smo
iiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmimiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiniiitimiiiiiiiiiiiii
OPOZORILO NJtROCNlKOM
Cenjenim naročnikom sporočamo, da bo. mo od časa do časa priložili (deloma smo jih že ▼ eni zadnjih številk) „Kroniki" položnice, s katerimi nam potem lahko vsakdo nakaže naročnino za Ust.
Kdor bi položnico dobil, pa je naročnino že plačal, naj položnico shrani za drugo priliko.
Istočasno obveščamo vse bralce lista, da smo razprodali vse božične in novoletne razglednice. Kdor jih še želi, naj jih kupi pri naših prodajalcih. Isto je z „Mladim Korotanom", ki ne izhaja več kot priloga „Koroške kronike", temveč je samostojen mladinski list.
Uprava „Koroške kronike“
mi ponosni, zato nam niti na misel ne pride, da bi se dali blatiti od ljudi, ki ob svoji vročekrvnosti niti ne pomislijo, da s tako smešnimi trditvami ne blatijo samo nas, temveč v prvi vrsti sebe, ker pred vsemi javno in očitno razgaljujejo svojo duhovno revščino. Te trditve imajo namreč svoj izvor v dr. Graberjevi nacistični zgodovini (primerjaj stran 116) iz leta 1941, ki je kot del nacistične literature uradno prepovedana.
Toliko v odgovor ljudem, ki mislijo, da smo se v zadnjih letih navadili molka in potrpljenja' Nihče naj ne pozabi, da ima tudi naš narod lasten vir moči, iz katerega črpa pripravljenost in upravičenost do življenja. Ta vir je naša ljubezen do zemlje in kulture, ki so nam jo v tisočletju ustvarili naši predniki.
iimiiiMiiiiiiiiniiimuiuiimniiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiininmmiuiiiiinnmi
(Slo vunsltci \ o F o s fm v sliki
Prihodnji teden bo izšel v založbi Britanske obveščevalne službe v Celovcu album »Slovenska Koroška v sliki«. Album, ki je prva in edinstvena tovrstna izdaja, bo vseboval 87 slik iz vseh predelov Slovenske Koroške. Razen pokrajinskih slik bodo v albumu tudi slike iz raznih prireditev koroških Slovencev, kakor tudi narodni običaji.
V uvodu poudarja založništvo, da poklanja album vsem koroškim Slovencem, zlasti pa ga izdaja v spomin onim, ki so padli v obrambo svojega naroda:
»Ta album polagamo ob vaše božične jaslice in ga posvečamo spominu žrtev koroških Slovencev v minuli svetovni vojni, ki so svojo lepo zemljo tako ljubili, da so zanjo žrtvovali najdragocenejše, kar je človeku od Boga dano, svoje življenje. V tihem občudovanju in globokem spoštovanju jim posvečamo ta košček svoje ljubezni.
Skrbno čuvajte v srcih sliko svoje domovine, ostanite ji zvesti, negujte in čuvajte izročila svojega naroda, svetinje svojih očetov, in dana vam ho moč pri delu za boljšo bodočnost koroških Slovencev.«
Platnice albuma so trde (kartonirane) in opremljene z lepim slovenskim ornamentom v štirih barvah. Hrbet albuma je iz platna, tako da tudi vezava odgovarja kvaliteti papirja in lepoti slik.
Takoj za kratkim posvetilom je slika vojvodskega prestola, pod katerim je napis: »Na Gosposvetskem polju vojvodski prestol stoji...« Celotna slika prestola je obdana z narodnimi ornamenti, ki so bili nalašč za to izdelani. Enako tudi ostale slike v albumu. Naslednja slika predstavlja Gospo Sveto z napisom: »Pri Gospe Sveti zvoni. Bo ta glas zbudil zatrto slovensko zavest?« Sliki Gospe Svete sledita dva posnetka Celovca, njima pa slika zbora koroških pevcev, ki so 14. junija letošnjega leta prvič peli v celovškem gledališču. Nato slede slike v naslednjem redu: Blatograd, kjer je župnikoval slovenski prvoboritelj Urban Jarnik in kjer je škof Slomšek imel znamenito pridigo o spoštovanju materinskega jezika; slika cerkvice v Zgornji vasi pri Kostanjah; Kostanje nad Vrbo; sončni zaton nad Vrbskim jezerom; Otok; Hodiško jezero; dva posnetka Škofič; cerkev v Bil-čovsu; zimski motiv s poti med Kotmaro vasjo in Bilčovsom; dva posnetka žihpolj; pogled na Košuto; Rož; severna stena Košute in Borovlje; zimski motiv z Bajdiško Borovnico; slika zimskega večera v kmečki hiši, kateri sledi slika Miklavževega obiska: posnetek iz Medvedje doline; Slovenji Plajberk; pogled na Sele s Košuto; Košut-nik; Obir; Šmarjeta v Rožu; Galicija; Ško-cijan; Dobrla vas in Globasnica s Peco; posnetek iz romanja pri D. M. v Trnju; »Ante pante« — slika narodnega običaja iz Železne Kaple; dva posnetka s poti v Korte; »Fiki«, ki vozi med železno Kaplo in Sinčo vasjo; dva posnetka s prireditve »Tekma koscev«, ki je bila lansko leto v Šmihelu pri Pliberku; slika kmečkega očanca, kateri sledijo trije posnetki iz Pliberka; slika kmečke mamice; dva posnetka prireditve »Miklove Zale« v Nonči vasi; Božji grob; Rinkole; jaslice pod Bogkovim kotom; dve sliki cerkve na Lisni gori; slika cerkve Marija Loreto v Št. Andražu.’ kjer je bil nekdaj sedež lavantinske škofije; posnetek stare gotske cerkve v Št. Andražu, kateri sledi slika št. Pavla v Labodski dolini; nato je več slik večnolepih Djekš; posnetki Vovber, Tinj, Krčanj, Podgorja in št. Ožbolta; slika Marijinega kipa iz 14. stol. iz cerkve v št. Ožboltu; nato nas pozdravijo posnetki iz Gornjega Roža in Zilje, med njimi Loče s Kepo, Bače, Drevlje, Ziljska Bistrica z Dohračem in posnetki s štehvania. Zakliučna jdika albuma predstavlja pogled na Kamniške planine in zemljevid južne Koroške s slovenskim področjem, na katerem so označeni vsi kraji, katerih slike smo nrej našteli.
Celoten album je odlično urejena zbirka krasot naše zemlje in je lahko v ponos vsakemu koroškemu Slovencu. Ko boste al-bum nreieli. se boste laV’ko o njegovi vrednosti tudi sami prepričali.
ZADNJE POGLAVJE
Počasi si Tine popravi nahrbtnik, porine v raztrgano vojaško torbo še knjigo, ki jo je med vožnjo bral, in se pomeša med ljudi, ki silijo k izhodu. S prosto roko gre preko cela, .ko da ga slepi opoldansko sonce ali ko da bi hotel odgnati rahel glavobol, ki se ga je prijel pri zibanju ladje.
Preko mostiča kar skoči. Še skozi zatohel in prašen trg, preko proge in v prvi klanec. Tega dela poti že izza otroških let na mara. Sedaj pa še posebno ne, ker se ljudje na cesti ozirajo sa njim. Seveda, obleko ima zmečkano in umazano, obraz kosmat in up^lel. štiri leta vojske pa še štiri leta troega ujetništva ima za sabo. To ni kar tako! In samo enkrat ves ta čas je bil doma. Pa še takrat ni dobil domačih. Izselili so jih. V taborišče ni mogel za njimi. Telegram ga je že klical nazaj. Da je oče umrl tam, so mu še enkrat pisali, potem pa nič več. Po osmih letih jih bo spet videl. Da so vsi doma in zdravi, mu je pravil včeraj znanec, domačin, ki dela v Celovcu. V nedeljo je še govoril z njimi. Tn da jim gre dobro...
Z veselo mislijo je kar naenkrat iz trga v ® polju. O, ta pot skozi polja. Ko pesem se zdi Tinetu, ko davna mladost. Mir in toplota, polnost in življenje, sreča in ljube, zen... Kar vriskal bi.
»Bog daj dober dan«, dohiti ženo. Me-žnarjeva je in že deseto leto v Beljaku poročena. Ga li bo spoznala?
»Bog daj! Kam pa?« je brž radovedna. Ni ga spoznala.
»V hribe,«
»Ko bi le tako strmo ne bilo«, se ona od-dihuje.
»Prava reč. Je pa gori lepo ko v raju«, se mu zasvetijo oči v veselju.
»Poleti že, poleti! Zdaj na jesen je pa dež in burja.«
»Ah, kakšna jesen? Poglejte polja! še vsa v poletnih barvah!«
»O ne, je že jesen. V kosteh jo čutim.«
»Čuti, kar hočeš v kosteh«, si misli Tine in hoče naprej. Pa ga spet ustavi.
»Kam pa v hribe?«
»K Jezerskim«, ji iznenaden po pravici pove.
»K Jezerskim? K pogrebu?« ogleduje začudena njegovo zaprašeno, zmečkano obleko.
»H kakšnemu pogrebu?«
»I no, Jezerskih mati so umrli.«
»Jezerskih mati?« Naglo se obrne k njej. Še tesneje stisne vojaško torbo pod levo pazduho, z desnico sq nasloni na ograjo,, z bodečo žico opleteno. Pa je ne čuti.
»Saj ni mogoče! Še včeraj mi je nekdo pravil — v nedeljo je bil gori —, da so vsi zdravi.«
»Seveda, kar dva pogreba smo imeli ta teden. V ponedeljek je umrl stari Primož, tam pri podružnici je bil za mežnarja. V sredo so ga pokopali in ta dan je tudi »Jezerskih mati umrla. Pravzaprav ne! V torek je umrla... Seveda, saj je bil danes pogreb. Včeraj mi je neka znanka z gore pravila. Veste, jaz pridem le redko kdaj
gori«, doda še ko v opravičilo, ko zazre njegov odrevenel obraz.
Naka, tega ji pa ne verjame. Tone je bil še v nedeljo tam. Da so vsi zdravi ,je rekel. Kaj pa ve ta ženska. Saj je ni nikoli doma. In ljudi tudi ne pozna več. Posebno zdaj po vojski. Morda pa kako drugo misli...
Da se mu mudi, se opraviči in jo pusti kar sredi pota. Šele zdaj ugleda, da mu desnica krvavi. Pa kaj to? Če je pa le res? Še krepkeje se zažene v hrib.
Baš na ovinku ga zbudi glasno govorjenje .iz mrkih misli. Da bi se izognil radovednim pogledom, se umakne v goščavo. Ljudje od pogreba ? Seveda, vsi so v črnem. Pa še nekaj oddaljenih sorodnikov spozna med njimi, če je pa le res...? A še več' je neznanih obrazov. Ti ne bi hodili na naš pogreb, ga prešine upanje. Da so znanci iz taborišča, ne pomisli. O pogrebu govore: »Da so jokali otroci. Posebno dekleta.«
»Pretresljivo!«
»Saj je res hudo. Očeta tudi nimajo več.«
»Najstarejšega še tudi ni iz vojske.«
»Ga tudi ne bo. Naš je že nekaj namignil. Seveda sedaj ne pove!«
Že je potihnilo govorjenje spodaj pod ovinkom, ko pride spet na pot. V oči mu silijo solze. Če je pa le res!... ?
In hiti, hiti v hrib ...
»Domov, domov«, so mu pela kolesa cel teden. In on je vriskal z njimi. Zdaj na domačih tleh mu pa lijejo solze.
Mati! In Ivanka, Marica, Tonček in Stanko! Da se več videli ne bomo, šo vam pravili. Prekleto sožalje! Jaz pa matere res ne bom več videl, se mu meči kletev v jok.
Ves poten pride na vrh grebena. Nepri-
jetno se mu lepi mokra srajca po hrbtu in krog pasu. Noge se mu šibijo od napora in slabosti. Zadihan se vsede na štor kraj poti. Da, tu je včasih nabiral črnice kot majhen fantič. Če je vriskal, so ga slišali domov, on pa nje, kadar so ga klicali k ju-žini. Lepo je bilo takrat, si misli in prižiga cigareto. A dim mu ne de dobro. Črno mu postaja pred očmi, tema, ki jo sekajo svetli krogi in ga bodejo v oči. Tudi v grlu ga peče. Od dima in od zadržanih so!?.
Pri fari zvoni poldan. Ni še vrgel ogorka stran, kar se oglasi še navček. Ta ga predrami iz slabosti in sanjarjenja. Če je pa le res ?
Kar zažene se preko ravnice v hrib. Že se mu smehlja nasproti domača hiša.;Moj Bog! Kolikokrat si je vqs ta strahotni čas vojne slikal to pot domov: sani ho šel preko ravnice. Domači bodo tam pod hišo na dolgi njivi želi... in zdaj je že požeta, se ozre nanjo ... O njem bodo govorili in najmlajša dva brata se bosta vsako minuto ozirala na pot preko ravnice, če morda že prihaja.
' On pa bo prišel prav tiho. da ga ne bodo videli. Šele ped njivo bo' zavriskal. Pogledali bodo in že bosta Tonček in Stanko hitela k njemu. Mati se mu bo smehljala z njive. Ivanka in Marica tudi...
In zdaj ? ...
Mimo starega oreha je že. Skozi košate češplje ga pozdravljajo okna. Na srednjem gorita dve sveči. In križ je med njima. Kot se spodobi po pogrebu...
»Ivanka!« sreča v veži sestro.
V	črno obrobljenih očeh se svetijo solze. A ga vseeno spozna.
»Tine, mama!« se ga v glasnem joku oklene.
V	hiši potihne šum pogrebcev.
Ko je v mraku stal z bratom ob materinem grobu, je zavel veter preko pokopališča, se zapletel v lipo in žalostno šumel. Nekaj ovelih rumenkastih listov je zaplesalo preko grobov, prav na svežo gomilo in se zapletlo v smrekove vence med bele rože. Zdaj je Tine vedel in verjel, da je jesen ...
Janko.
Limbarski:
MAVRICA
(Nadaljevanje in konec.)
»Mamica, moja draga mamica!« je kriknila mladenka ter se oklenila matere z obema rokama. »Nebo je uslišalo mojo prošnjo.
Mavrica mi je prinesla srečo, kakršne nisem pričakovala...«
»Marica, moja ljuba zlata Marica!« Starki se je tresla beseda ter se izgubljala v tihem ihtenju. »Odpusti mi, ker sem te zapustila, preden si me poznala. Hud je bil boj med ljubeznijo in sklepom, katerega sem morala izvesti, preden sem se odločila. Pomanjkanje me je prisililo, drugače bi ne bila kaj takega storila. Vendar pa nisem pozabila nate; vsak dan sem bila v duhu pri tebi, bolj kakor vse drugo me je skrbela tvoja usoda. Koliko noči sem prejokala, upanje me je tolažilo, toda vest se ni dala pomiriti. Zdaj pa vidim ter se ra-dujem, ker si našla ljudi, ki so te sprejeli kakor svojega otroka.«
»Imajo me kar za domačo,« se je deklica pohvalila, »Do zdaj še nisem okusila trpljenja.«
»Hvala vam vsem skupaj za vse, kar ste
PISMO
Ko sem stopil v sobo, sem se zdrznil.
»Pismo! ?...«
Ležalo je na mizi. Ostro se je odražalo od nje, da me je bodlo v oči. Roka se mi je nehote stegnila po njem. Pa ga nisem dvignil ... Niti dotaknil se ga nisem..,
»Od koga... ?«
Stopil sem bliže in pogledal naslov.
»Kje sem že videl to pisavo? .. •«
Neenakomerno razmetane črke so pričale, da je pisano s težko okorno roko.
Ko sem tako strmel v krivenčaste črke, se mi je zazdelo, da se je dvignil iznad pisma bled obraz. — Obraz, poln skrbi... Sivi lasje so silili izpod črne rute. Preko čela so se vlekle globokim brazdam podobne gube. Oči globoko vdrte in vlažne od solz. Okoli usten pa sta se zarezali dve globoki gubi, ki sta dajali vsemu obrazu otožno trpek, a častitljiv izraz.
Vedno bolj živo sem ga videl pred seboj.., In čimdalje sem ga gledal, tembolj se je odražalo z njega trpljenje. Dve solzi sta se zableščali in počasi zdrseli po licu. Trepalnice so se dvignile ... Dolg poljubljajoč in proseč pogled me je zadel. Ustnice so se zganile:
» Sin .., !«
Komaj slišno so zašepetale ...
»Moj sin .. ■ !«
»Mati!...« sem kriknil v nemi boli...
Zakrib'1 sem z rokami in se sklonil k obrazu. Trdo sem udaril ob mizo, da je za-
bobnelo ... Ozrl sem se preplašen po sobi. Nikjer ni bilo nikogar. Iz kota me je gledal Odrešenik, s stene pa se je sklanjal k meni angel, s palmovo vejico v roki... Na mizi se je dvigal kup knjig, zraven pa je ležalo pismo in se odražalo od zelene mize.
Skozi okno je silila pusta jesenska megla.
Segel sem po pismu. Kakor mehka božajoča materina roka se mi je zdelo. S tresočo roko sem prestrigel ovoj.
»Dragi sin...«
Vejike, nerodno razmetane črke so se gnetle na listu. Toda iz njih je dihala topla, božajoča materina beseda. Nisem mogel brati naprej.
Zopet sem videl bled, trpeč materin obraz, prepreden z globokimi gubami. Videl sem jo, kako se sklanja nad papir in piše:
»Dragi sin ...!«
Nato sem jo videl, kako je končala:
»Pa Zbogom in na svidenje ...«
Slišal sem. ko je zgrnila lis.t...
Globok vzdih se ji je' izvil iz prsi. S počasnim, drsajočim korakom je omahnila v kot pod razpelo ...
Potem sem slišal samo njeno ihtenje in tiktakanje stare stenske ure...
-*
Na licu sem začutil nekaj toplega. Kakor skozi kopreno sem videl solzo, ki mi je zdrknila na pismo, kjer so bile materine besede:
»Dragi sin ... !«
ji storili dobrega. Nebo naj vam povrne!« se je zahvaljevala in solze hvaležnosti so ji polzele kakor srebrne kapljice po velem licu.
Naslonjeni druga na drugo sta ostali mati in hči dolgo časa v tesnem objemu. Selško so se jima ustavile Solze veselja, tedaj je prenehalo tudi božanje in poljubo-vanje. Pričeli sta se razgovarjati: najprej o očetu, ker je Marico najbolj zanimalo. Izvedela je, da ga je mati našla po dolgem iskanju daleč na tujem svetu. Tam sta se poročila, pridno delala in varčevala v nadi, da jima bo srečno naključje privedlo hčerko, kateri sta namenila svoje imetje. Sklepala sta, da jo poiščeta, obenem pa tudi odlašala let» za letom. Nedavno pa je mož nevarno obolel in smrt je zahtevala svojo žrtev.
»Tedaj ga ne bom nikoli videla!« je mladenka bridko zaihtela.
»Nikoli!« je potrdila mati.« Zakaj smrt samo vzame in ničesar ne vrne.«
Povedala ji je, da po njegovi smrti v tujini ni mogla več ostati. Sklenila je uresničiti to, kar sta z možem poprej nameravala — poiskati hčerko ter ji izročiti svoje prihranke. Napolnila je tri velike zaboje ter jih poslala na bližnjo 'postajo. »Nekaj imam že tukaj pri sebi«, je rekla in odprla kovčeg, ki je stal poleg nje na klopi. »Vzemi darilo svojega očeta,« je dejala ter ji potisnila v roko šopek bankovcev in ličen zvezek, iz katerega so se dali ločiti posamezni listi.
»To so vrednostni papirji«. Mlakar je segel po zvezku, obračal list za listom in po tihem računal. »Zneski so izstavljeni v tu-ji valuti in se bodo ob znamenju podvojili. Marica je sedaj najbogatejše dekle v naši okolici...«
»Bogatejša kakor Močnikova Micka«, si je mislil Stanko, kateremu je ugajalo očetovo priznanje. »Nevihta se je izlila in razčistila ozračje. Mavrica je napovedala lepo vreme.«
»Marica je preskrbljena za vse življenje«, je omenila' starka in vprašala, kje bi mogla najti kako mesto, kjer bi se s hčerko naselila.
Tedaj se je Stanko dvignil in stopil pred mater. »Marica bo ostala vedno pri nas,« jo je iznenadil in dostavil, da je ta sklep že davno dozorel v njegovem srcu.
Žena je pogledala hčerko, kar je pomenilo, da mora ona odgovoriti.
»Hočem,« je privolila brez1 pomišljanja. »Samo ako vi ostanete pri meni. Midve se ne moreva več ločiti. ..«
»Čemu bi se ločili?« je mrmrala Neža. »Kjer je hčerka, tam naj bo tudi mati. Kar pri nas naj ostane ter si odpočije na stara leta.«
Drugi dan je pripeljal Stanko s postaje
Francetu Prešernu
V grobu truplo že počiva, truplo slavnega moža; vsa slovenska domačija preko meje ga pozna.
V tem življenju le bridkosti, razočaranja, obup sta kazila mu mladosti hrepenenja sreče up.
Bolečine tega sveta tožil mož nikomur ni, mrka bol in nje osveta le iz pesmi govori.
Danes nad njegovim grobom vrba sklanja glavo k tlom:
.tih šepet nad novim domom se z. njegovim zliva snom.
PODLESKI
Kakor izumrla se vije cesta med zastarelimi hišami. Kupi ruševin in razdejanih ostrešij; zidovi, moleči v zrak, še vedno žalostno spominjajo na strašno uničevanje vojne.
Pred eno teh nekdanjih hiš stoji dekle in brezupno upira oči v to gmoto kamenja, zvitih prečnikov, očrnelih tramov, prevrnjenih centralnih pečic in pomečkanih žičnih ograj. Izgleda, kakor bi vsako življenje izumrlo tukaj. Samo razdejanje, nikjer najmanjšega predmeta, ki bi spominjal na le-pa, davno minula leta.
Tam, kjer so bile nekoč stopnice, udarja enakomerno koš lepenke ob steno. Veter se bori. da bi vrgel s sten še zadnje ostanke uničenih podob.
Dekle dvigne oči do prvega nadstropja. Tam je bil velik balkon, kjer je nekoč imela svoje cvetlične zabojčke. A kaj je to ? Med prahom in drobci opeke zagleda bele cvetove.
»Smem vprašati, kaj želite tukaj?« — Miren, odločen glas moškega jo prikliče nazaj v realnost.
Njej srce poka od domotožja, a on jo sprašuje, kaj išče tukaj! — »Nekoč sem stanovala tu pri svojih starših«, obrne proti njemu svoj lepi obraz, ki ga močijo solze.
»Potem vam moram povedati, da ni varno tukaj stati-« Rahlo jo je potegnil nazaj. — Kolikokrat v zadnjih letih je že videl ta obupen izraz v očeh težko preizkušenih tovarišev, v potezah trpečih žena. Tudi on je že nekdaj tako zaprepadeno stal pred porušeno hišo — domačijo' sVpjih staršev.
Toda to je bilo že pred leti. Od tedaj je Andrej moral spoznati, da se življenje ne ozira na posameznika in da se močno srce vselej prebije do novega življenja. Sedaj si je/hotel tukaj med ruševinami napraviti bivališče.
»Pohištvo in druga imovina mojih star-šev — zadnje, kar mi je še ostalo. Oh!« zajoče dekle in še vedno ne more doumeti-Res, neizrekljivo težko je biti leta in leta v tujini in medtem izgubiti domače ognjišče za vselej ...
. »Ali so mrtve stvari važne?« zamolklo mrmra Andrej bolj sam pri sebi. »Ali te ne spremlja duh očetove hiše skozi vse življenje? Je kakor utrip, ki vedno poživlja naše delovanje. Srečen človek, ki more nadomestiti le mrtve stvari, medtem ko še lahko ponese zdravega duha in ves svoj jaz k novim ciljem...«
še govori mladenič o trpljenju,, hrepenenju in odrekanju. Kakor temni akordi udarjajo v skrivnostno pesem življenja. Človek najde preko njih pot do samega sebe. — Nezasluženo trpljenje mladeniča in vedna pripravljenost oblikujeta njegove misli in besede.
Jelka nemo' posluša, njeno obličje se polagoma jasni. Nič ne reče, kakor bi se bala skruniti to tišino. Kar podzavestno seže z mehko roko med ruševine in tiplje po belih cvetih. Brez besede jih potisne v roko ne-poznanemu mladeniču, kakor bi se mu hotela zahvaliti za bodrilne besede. V njenem pogledu ni več obupa in ne solza; v njem se drami želja do življenja.
tri velike, svetlo okovane kovčege, napolnjene z raznovrstno vsebino. Mlakar sam je moral priznati, da takih stvari še ni imela nobena .kmečka nevesta.
»Tedaj ne boste več ugovarjali?« je Stanko izkuša! očeta, ko sta ostala sama »Pa tudi stricu Hribarju povejte, da je zadeva urejena.«
»Seveda ga bo treba obvestiti«,#je odgovoril potiho starec. Kratke' so bile njegove besede, pa so povedale vse, kar je hotel sin izvedeti. Večerna mavrica je napovedala lepo jutro novega/ življenja, k# je zavladalo pri Mlakarju v Zatišju.
Stanko je uresničil svoje načrte in Marica je postala še tisto leto njegova zakonska družica. Mavrica jima je po vsakem deževju osvežila prijetne spomine na tisto nedeljo, ko se je na njuno zdravje napila iz vaškega studenca.
Današnje poslanstvo preprostih narodov
Mnogokrat se človeku zdi, da njegovo življenje nima nobenega smisla. Toda prej ali slej spozna, da v življenju ni nič slučajnega. Težava je samo v tem, da smisel dogajanj in dogodkov spoznamo navadno šele pozneje. Neredko se primeri, da se kdo ne more otresti občutka brezvrednosti in odvečnosti. Pa se nenadoma sreča z osebo, ki jo drugi morda komaj opazijo, njemu pa prav to odkrije vrednost’ lastnega življenja. Mnogokrat se jezimo nad udarci usode, čez leta pa se izkaže, da je bilo tako za nas boljše.
Enako je z življenjem narodov. Tudi ti imajo svoje posebno poslanstvo v družini narodov, v človeštvu. Tako so nam Judje v najbolj čisti obliki ohranili vero v enega Boga, stari Grki položili duhovne temelje zapadnoevropske kulture, Francozi so Izot blikovali do vrhunca stavbarstvo (gotske katedrale), Italijani kiparstvo (Michelangelo), Nizozemci slikarstvo (Rembrandt) itd.
ODKRITJE TZV. PRIMITIVNIH NARODOV
Ko so osvajalci na novo odkritih predelov Afrike, Indije, obeh Amerik, Avstralije naleteli na tamkašnje prvotno prebivalstvo, so najprej ugotovili, da žive precej drugačno življenje, kot smo ga vajeni v starem svetu. Smatrali so jih za manj vredne in v svojem pohlepu po zemlji in zlatu se niso strašili niti zločinov. Zaradi tehnične premoči novih naseljencev so se morali prvotni prebivalci umikati vse bolj v notranjost dežele in'v neugodnejše kraje' za naselitev. Danes izumirajo, ker jim je beli človek prinašal »kulturo«. To prinašanje »kulture« je bilo za te tzv. primitivne narode še bolj usodno, kot je bilo za slovenski narod usodno prinašanje »kulture« »Kul-turträgerjev« nemškega, italijanskega in madžarskega kova.
POVRŠNOST SE MAŠČUJE
Iz bežnih opisov življenja teh narodov oziroma njih ostankov, ki so živeli ločeni od ostalega sveta po pragozdovih in težje dostopnih krajih, so znanstveniki 19. stoletja skovali »dokaz«, češ da se je človeštvo postopno razvijalo iz živali v človeka in da se je tudi vera v Boga razvila iz sanj, iz strahu pred bliskom in gromom, iz češčenja-prednikov in podobno. Trdili so, da se je človeštvo polagoma dvigalo iz oboževanja narave in naravnih sil (svete živali v Egiptu in Indiji) do mnogoboštva in končno do vere v enega Boga. Opirajoč se na izrodke pri nekaterih teh tžv. primitivnih narodih so se povzpeli do trditve, da ni Bog ustvaril človeka, ampak človek Boga.
Toda veselje teh površnih znanstvenikov je bilo kratkotrajno. Darwin, ki je po Haeckelu »znanstveno« utemeljil domnevo o izvoru človeka iz opice, je bil dvakrat na Ognjeni zemlji in sicer skupno dva meseca. Njegovo proučevanje je veljalo sicer predvsem rastlinstvu, in živalstvu, ven' dar je prinesel s seboj v Evropo tudi trditev, da so prvotni prebivalci Ognjene zemlje brez vere. Svet, tudi znanstveniki, je Danvinu na besedo verjel, čeprav bi moral sumiti, da bi ob neznanju jezika domačinov in ob zanimanju za, druge stvari mogel podati glede vere teh prvotnih prebivalcev dokončno mnenje. Ker je takratnim pripadnikom razvojne teorije ta izjava Darwina dobro služila, so jo ponavljali do nedavnih let, pri tem pa zamolčali, da je Darwin sam pozneje svoje mnenje spremenil, ko so bila v Londonu objavljena poročila misijonarjev angleške južnoameriške misijonske družba. Nadaljnja proučevanja poklicnih etnologov (narodoslovcev), predvsem članov Družbe božje Besede (sedež ima v Möd-lingu — najbolj znana sta W. Schmidt in
ZANIMIVOSTI * 1
Da je zemlja okrogla, najbolj dokazuje Magalhaesovo potovanje okoli sveta. Odjadral je leta 1519 v španski službi iz Evrope ter jadral preko Atlantskega in Tihega oceana. Ustavil se je na Filipinski!^ otokih, a tam so ga divjaki pobili. Ostali mofnarji pa so srečno prijadrali okoli Afrike zopet v Evropo.
D a n a š n j i N e w Y o r k se je prej imenoval New Amsterdam, katerega so usta-novili Nizozemci. Naraščalo pa je tako, da je sedaj največje mesta sveta.
Papir so prinesli v Evropo Arabci. Ne-
1 kateri učenjaki trdijo, da so ga dobili od Indijancev.
Odkod ime tolar? V Nemčiji so v srednjem veku kovali v malem mestu Johannistal poseben srebrn denar, ki so ga imenovali Johannistaler. Ko pa so ga zaželi kovati tudi drugod, so ga imenovali
W. Koppers), so privedla do povsem dru-. gačnih izsledkov, ki jih moremo podpreti z dokazi od vseh primitivnih narodov vsega sveta (W. Scmidt je izdal delo »Izvor božje ideje« v šestih knjigah, ki obsegajo skupno nad 6000 strani zbranega gradiva.) Dokazali so namreč, da je mogoče pri vseh, tudi najbolj primitivnih narodih najti sledi vere v neko višje bitje — božanstvo.
DANAŠNJI IZSLEDKI
Med tzv. primitivnimi narodi moramo ločiti narode, ki so ohranili svoje kulturno življenje v svoji prvobitni obliki in take, ki so že* na stopnji razpadanja prvotne kulture. Oboževanje naravnih sil, izvajanje izvora svojega rodu iz svete živali ali rastline (totemizem), vnašanje duha v naravo (animizem), oboževanje neživih predmetov (fe-tišizem), vnašanje spolne razbrzdanosti v verske obrede in podobne izrodke najdemo samo pri narodih, ki doživljajo že razpad . svoje kulture. Pri narodih pa, ki so ohranili svojo kulturo še brez tujih vplivov, najdemo izključno vero v eno najvišje bitje, ki ga pojmujejo kot duha, kot osebo. Večina narodov ga imenuje »Oče«. Ti narodi poznajo v tej ali oni obliki nauk o stvarjenju in izrecno naglašajo, da je podobnost med Bogom in človekom v njegovi duhovnosti. Poznajo tudi nauk o padcu in odrešenju yi o ljubezni kot vezi med Bogom in človekom, pa tudi med ljudmi. Niti ljubezen do sovražnikov jim ni neznana. Vsi poznajo tudi molitev in večina narodov takozvano primicialno daritev, kar pomeni, da se ljudje odrečejo prvemu ali najboljšemu delu bodisi lova, bodisi pridelka, da s tem priznajo svojo odvisnost od Najvišjega. Vse to nabrano gradivo kaže tako enotno vero v enega Boga, da opravičuje tudi znanstveno sklep na prarazodetje, na katerega se velik del teh primitivnih narodov izrecno sklicuje.
NEKAJ PRIMEROV
V naslednjem navajamo za zgled nekaj primerov iz lani objavljenih izsledkov W. Koppersa (»Pračlovelf in vera«, Olten 1946) iz lastnega proučevanja pri plemenu Bhil 1 v Osrednji Indiji (1938/39) in pri plemenu
Vsem znana in vsem dobrodošla je ona smešnica o pipi, ki jo je očlfa ali dedek ali stari dedek na vse kriplje iskal in že obupan nazadnje ugotovil, da jo ima v ustih. Nauk te smešnice je dovolj obširen in celo globok. Da je izgubljena pipa nadvse pogrešana stvar za onega, ki mu je zvesta spremljevalka in da bo vse podvzel in žrtvoval, da pride spet do nje, je za vsakogar kot na dlani. Če jo ima pa kdo v ustih in jo kljub temu išče, pa je nadvse smešno in rekli bomo, da je vzrok pozabljivost. To je res. Vendar s tem še nismo zadeli žeblja na glavo, kajti dedek je radi tega ni našel, čeprav jo je imel v ustih, ker se mu je njegova ljuba pipica skrila, primuznila se mu je, v svoji raztresenosti jo je hotel prijeti v roke, jo nabasati in prižgati, ona pa se mu je tako prilegla, se tako k njemu potuhnila in le zato, da se je še bolj razveselil.
Pip seveda ne kade samo stari ljudje, pač pa bi mogli to v toliko zaokrožiti, da bi si upali z gotovostjo trditi, da je kadilec, ki stalno kadi pipo, res pravi kadilec in da je v umetnosti uživanja nikotina med »Zgoraj stoječimi«. Novinec namreč ne prične s pipo. Ta najprej z zavistnimi pogledi spremlja tiste, ki kade cigarete, dviga smrček kot zajček, dokler ga v kakšnem kotu oblečena »polovička« ne za-
taler. Iz tega smo Slovenci dobili tolar. Amerikanci pa dolar.
Domovina prave s v i 1 e je Kitajska. K nam so jo prinesli od tja misijonarji. Največ svile v Evropi pridela Italija. Ker pa je prava svila zelo draga in jo je težko dobiti, so začeli v velikem obsegu izdelovati umetno svilo iz lesa.
Otok Novo Gvinejo so tako krstili evropski mornarji, ki so prvi prišli tja. Najbrž se jim je zdela ta pokrajina podobna oni, v Afriki, dodali pa so še — nova, od tedaj pa se imenuje Nova Gvineja. Enako je dobila ime Nova Zelandija, katero so tako imenovali holandski mornarji, ker se jim je dežela zdela podobna neki pokrajini v svoji domovini.
Kitajski ž i d je dolg 2700 km, šj-rok pa toliko, da bi se lahko ognila dva avtomobila, če bi vozila po zidu. Zgradili so ga marljivi Kitajci že v 3. stoletju pred Kr. in so s tem ogromnim delom zavarovali mejo proti Mongolom, ki so s severa vdirali na Kitajsko.
Jamana na Ognjeni zemlji (skupaj s profesorjem Gusindejem, ki so ju domačini sprejeli za člana svojega rodu).
Pleme Bhig
Najvišje bitje imenujejo Bhagvan, kar pomeni po naše: vzvišeni, veličastni, razen tega tudi »najvišji« in »dajalec žita«. K njemu opravljajo jutranjo molitev, n. pr.: »O bog, o veliki gospod, ti si nas ustvaril, osreči nas danes«, ali »O dajalec žita, bodi mi danes dober. Ne dopusti, da bi me doletela kaka škoda. Ne dopusti, da bi kakor koli škodil svojemu bližnjemu; in ne odteguj nam žita in obleke!«
V stiski moli: »O bog, toliko zlo naj ne zadene niti mojega sovražnika in zločinca.« Znana jim je tudi neke vrste kletev, ki jo zlasti izrekajo žene, če jim umre mož: »O bog, naj izgine tvoja sled, ker si prizadel mojo hišo. Moj mož je po tebi utrpel škodo, ti si vzel življenje mojemu možu-« Pleme Jamana
Jamananci imenujejo Boga Vatauineva, kar pomeni: stari, večni, nespremenljivi, često ga nazivajo tudi Hitapüan, t. j. .moj oče. Kot molitvene obrazce poznajo tožbe, prošnje, zahvale. Naj sledi nekaj primerov:
»Nikdar ne bi bil mislil, da me bo moj oče tako kaznoval!« Mati toži ob smrti otroka: »Zato torej mi ga (otroka) je dal; da mi ga bo zopet vzel!« ali žena ob smrti moža: »On sam tam zgoraj naj me poroči, oče, o žalost!« Ob bolezni: »Vatauineva me je obiskal z zobobolom, kako boni prenesel?« Prošnje: »Moj oče, daj, da bom gledal lepo vreme.« »Nam vsem naj bo milostljiv vsak dan, oče!« Zahvala: »Hvala, moj oče! Hvala ti, dobri stari!« »Hvala, moj oče, ti si bil milostljiv, podaril si nam lepo vreme!«
NAUK ZA SODOBNEGA ČLOVEKA
W. Koppers zaključuje poročilo o svojih raziskovanjih z naslednjo mislijo: »Nič ae ne dogodi slučajno. Mar je zgolj slučaj, da stopa v današnjem času tako daljnosežne odtujitve in odmaknjenosti Bogu ter s tem zvezanimi strašnimi posledicami za vse človeštvo, vera teh primitvnih narodov v Boga iz tisočletne prikritosti v duhovno obzorje
pelje. Prva posledica tega »prestopka«, je seveda kašljanje, če ne celo bljuvanje in glavobol. Moj Bog, ko bi le vsak imel pri potrebnih stvareh, pri koristnih rečeh toliko vztrajnosti kot jo pri novi karijeri pokaže cigaretni bruc. V drugič namreč ni nič bolje ..., pa pustimo ... Konča se ta križpot tako, da se kandidat uvrsti nekega dne med »javne« kadilce. V šolah to vmesno dobo kaj malo omenjajo ali pa celo v neprijetnem smislu, pisatelji se te hvaležne snovi kaj malo poslužujejo... in vendar je toliko žrtev in naporov bilo potret^nh. Kar velja o nesrečnem dekletu: »Očka so bili, tepli me, mati nad mano jokali se...«, to velja nedvomno zanj. Koliko šolskih opominov in ukorov z vsemi posledicami je bilo treba prenesti, koliko očitkov in ponižanj »smrkavec, zelenec« itd. je moral požreti. — Pustimo to.
Ko »možak« postane javen kadilec, takrat se po navadi zgodi, da kaditi že sme, pač pa cigaret ni (praznik prejema prve tobačne karte radi mladoletnosti še ni napočil). Tedaj novopečeni kadilec vsak konček cigarete (ogibajmo se prostaškega naziva »čik«) skrbno spravi in ga pokadi tako, da se z njo postavi, n. pr.: pred svojo »izvoljenko«, predvsem pa v družbi odraslih in najraje na javnem prostoru (se kdaj vozite opoldne. s cestno železnico ali omnibusom?)
Treba je namreč vsem pokazati ,da je kadilec, da je mož...
Pustimo zdaj tega moža po njegovi živ-Ijenski poti. Nekega dne (a ne vsakemu) mu pride v glavo misel, ki jo pozneje imenuje ideja, kasneje spoznanje in končno nujnost... da mora kajpak kaditi pipo. Če človek kadi pipo, je videti namreč še bolj možat, dobi namreč dostojanstven, skrivnosten, na vsak način spoštovanje in zanimanje vzbujajoč izraz.
Mnogi se seveda odločijo za pipo v zrelih poznih letih, ko so že očetje ali stari očetje, v dobi, hočem reči, ko je v njih ožjem sorodstvu že mnogo takih, ki po kotih, zavijajo prve »polovičke« ... Vidite, dragi či-tatelji, pri teh je pipa prizanesljiva, jim nudi roko, ni treba prevelikega snubljenja, jim brž nudi ves užitek, kade jo in se ne ločijo več od nje. In kako uvidevna je pipa. Prav ljubo ji je, če jo čez nekaj časa nadomestiš z drugo. Tudi to drugo kadilec, ki ima obzir do pipe, zamenja z- naslednjo.
Pravi kadilec ima namreč več pip in vse enako ceni in uporablja. To pa je zelo daleč od primere s haremom in sem prepri-
sodobnega človeka? Bog uporablja pogosto zelo rad na zunaj neznatna sredstva za dosego svojih velikih ciljev. Morda se poslužuje tudi teh najneznatnejših in najprimi-tivnejših našega rodu teh iz pradavnih časov preostalih zibelk človeštva, da bi zaklical ljudem sedanjega časa, ki so v svojem titanskem ponosu zabredli, naj se strezne-jo in vrnejo k svojemu Gospodu in Bogu., da bi jih tako zopet pripeljal k njihovi blaginji in ozdravljenju? V tej lu£i gledano bi morali ti stari in prvotni narodi — tako-rekoč umirajoč — izpolniti še važno poslanstvo.«; (Str. 138).
Ti narodi im(Pk> namreč lepo urejeno družinsko življenje in ne poznajo gospodarskih ter političnih kriz, kolikor jih belci ne motijo. Tudi današnje človeštvo bo našlo pot do miru in do znosnejše ureditve gospodar, skega in državnega ter mednarodnega življenja le, če bo večina ljudi začela dosledno živeti po veri. Dokler tega ne bo, bodo vse konference zaman in so še hujše krize neizbežne.
O OKUŽiTVAH VOBČE
Okužitev se. izvrši, ko pridejo provzroči-telji bolezni v človeško telo. Toda s tem do-tičnik še fii vselej obolel. Za razvoj nalezljive bolezni so odločilni ti-le činitelji (faktorji) :
Najprej mora preiti v človeško telo zadostna množina bakterij, ki so zmožne pro-vzročiti bolezen. Nadalje je treba, da imajo te bakterije močno virulenco (količino strupa) in da lahko premagajo vse ovire v telesu. Važen faktor pri okužitvi je pa tudi odporna sila človeškega telesa, čim večjo odporno silo ima telo, tem teže se v njem ustalijo provzročitelji bolezni in pri tem tudi lahko poginejo. V tem oziru je zlasti važno dejstvo, da se nobena nalezljiva bolezen ne pojavi takoj, nego da poteče od infekcije (okužitve) do izbruha bolezni vedno gotovo število dni; ta čas imenujemo »inkubacijsko dobo«. To dejstvo priča, da se človeško telo že takoj ob infekciji začne z vso silo braniti zoper provzročitelje bolezni ; torej si prav lahko mislimo, da v tem času, t. j. v inkubacijski dobi, nekateri ljudje zbole, drugi pa ne, ker imajo dovolj odpornih sil v telesu.	•
Vhodišče bolezenskih kali je v prvi vrsti človeška koža. Koža je ustvarjena tako, da bakterije ne morejo skozi njo, ako ni ranjena. Za infekcijo pa zadošča že najmanjša rana, ki je morda s prostim.očesom niti ne vidimo. Pa. tudi v koži se infekcija ne more razširiti vselej, ker mezgovne žleze in žjji-ce marsikdaj ne pripuste nadaljnjega prodiranja bakterij-, nego jih uničijo že takoj na mestu. Krvavenje iz kožnih ran že samo dobro vpliva zoper infekcije; kri, ki priteče iz rane, namreč rano mehanično očisti nesnage.
Okužitev pa se tudi lahko izvrši po sluznicah. Ker so sluznice po anatomski sestavi dosti nežnejše od zunanje kože, je okužitev po njih veliko lažja. Sluznice imajo sicer prav tako obrambne pomočke zoper okužitev kakor koža, toda vendarle se po njih izvrši največ okužitev. To pa se godi jako različno. Človek se lahko okuži tudi tako, da preidejo bakterije iz oči po solznem kanalu v nos in odtod v dihala ali pa v hranilni trakt. Istotako lahko prehajajo bakterije skozi nos in usta, skozi sečno cev nožnice, skozi odprtino črev v človeško telo.
Provzročitelji bolezni pa morajo vedno priti tja, kjer lahko provzroče to bolezen in se razvijejo. Tako n. pr. bacil kolere, ako ga postržemo na kožo, ne provzroči nobene bolezni; različni koki (povzročitelji gnojenja) pa provzročajo gnojitve na njej.
Prihodnjič bomo govorili podrobnejše o virih okužitve.
čan, da to ni vzrok, če ženske pip ne 'marajo.
Brez vsega moremo potrditi, da je pipa tem zvestejša spremljevalka, čim starejši je kadilec.
Poleg tega pa ima pipa še nekatere druge prednosti. Dandanes še posebno. Potrpežljiva je in zadovoljna z vsem. Natlači vanjo bukovega listja, doma pridelanega tobaka ali pa angleškega »čuta«, z vsem se sprijazni. Če hočete zavijati cigarete, je potreben cigaretni papir in spretnost. Povrh tega cigareta predebelo narezan tobak enostavno odkloni.
O cigarah je škoda izgubljati besedi.
Pipa ima pa še neko drugo, zelo važno in zanimivo prednost, ki jo namenoma šele sedaj povem: pipa je ena zadnjih obrambnih postojank pred žensko emancipacijo. Ženske naj le kar kade cigarete, naj plešejo budži-vudži, naj pijejo gin ali vodko, naj hodijo v hlačah ali pa naj traktorje ali aeroplane vozijo — tisti, ki kadi pipo, jo lahko mirno strese in znova nabaše ter se posmehne: »Mene ne bodo posnemale.« V tej zavesti se mirno vsede, puha dim s filozofsko mirnostjo in visoko zadržanostjo. Ker pač kadi pipo. Je možak. F. F.
Tobačna pipa ni kar tako

Za naše gospodarje!
Narava miruje
Že vse’ miruje, kakor da ni več življenja v naravi. Zdi se nam, kakor da se pripravlja narava pb trudapolnem delu na spanje.
Pa to je samo navidezno, tudi narava je samo navidezno umrla, ‘saj prave smrti ni, ta je samo prehod k novenft življenju. Tudi v naravi se že v tem času zimskega mirovanja snuje in poraja novo življenje, ki nabira sile za novo vstajenje.
Le na zunaj je vse navidezno mrtvo: ptice, ki so nas razveseljevale s svojim petjem, so utihnile, nobene cvetlice ni več, žalostno stojijo brez listja drevesa v gozdu in ob poljih.
Toda dvignimo pod tem drevjem rušo mahu: sto in sto ličink je pod tem mahom, sto in sto pajkov, hi-oščev, polžev. In če bi vzeli pod travniško rušo pest zemlje in bi jo preiskovali: na tisoče in tisoče malih živih bitij tudi v času navideznega popolnega mirovanja narave dela neprenehoma naprej in pripravlja pogoje za novo življenje, za novo rast. Življenje tudi‘pozimi ni mrtvo, le skrilo se je v tišino, v mrak in temo.
Iz temne, tihe noči bo nastal svetel dan, na sedaj golih vejah bodo zopet vzbrsteli novi cveti, na sedaj- zapuščenih njivah bo zopet vzklil nov blagoslov: iz bolečin, žalosti in težav rasteta veselje in blagoslov.
Sredi temne noči in sredi smrti narave se bodo kmalu glasili angelski glasovi: »Sveta noč, blažena noč ...«, in naznanjali rojstvo nebeškega Deteta, ki je prineslo »mir ljudem na zemlji, ki so blage volje.«
Leto je pri kraju. V.4ak mesec smo opazovali, kako se spreminja narava in kako se tekom letnih časov vrstijo kmečka opravila. Že smo v zadnjem mesecu tega leta.
Kakor majhen otrok, ki se veselo igra, se je pričelo leto. Ta otrok pa se je hitro razvil v lepega dečka. Z vejicami cvetja je tekal po pisanih livadah, poln sončnega vigrednega veselja. Iz njega je bil naenkrat postaven, krepak mladenič, ki je kosil po trajnikih in' njivah, vezal snopje in že kot mož je obiral sadje in spravljal plodove zemlje. Njegov korak je bil vse težji, lasje na sencih so mu začeli siveti, odložil je pisano obleko in končno stoji tu pred nami kot onemogel starček v sivi obleki; z belimi lasmi in dolgo sivo brado.
Smehlja se nam nekako skrivnostno ta starček in pravi: »Vedno krajši je dan, vedno daljša je noč. Kmalu bo 21. december, ko bo noč najdaljša in takrat me ne bo več. Pred vami bo zibelka, v nji mlado dete in novo leto se prične.«
OBRAČUN DELA
Z začetkom zime pride tudi za kmeta čas, ko delo ni tako neodložljivo, ko »delo malo počaka«. V tem času in zlasti ob koncu leta naj bi vsak kmetovalec preudarno premislil, kakšno je bilo preteklo leto v gospodarskem oziru, ali je bilo dobro ali slabo.
To pa more ugotoviti le, ako je med letom zapisoval vsaj vse važnejše denarne prejemke in izdatke in ves važnejši trgovski promet. Koncem leta bo mogel nato kmečki gospodar oceniti in preceniti svoje imetje ,svoje premoženje.
Pri tem bo pa ugotovil tudi, od kod prihajajo uspehi v gospodarstvu in zakaj včasih ni imel uspehov. Premislil bo vse možnosti, ki naj bi mu v prihodnjem letu zagotovile pri gospodarstvu boljši uspeh. Ko bo pa na koncu leta mogel kmečki gospodar ugotoviti dober uspeh pri gospodarstvu, bo ta uspeh pravilno ocenil in se bo s svojimi najožjimi in najdražjimi nad uspehom svojega dela primerno veselil.
Pa tudi če se sreča in uspeh nista vedno smejala, ne sme kmečki gospodar nikdar izgubiti poguma. Vedno mora znova poizkušati napraviti boljše, in tako tudi uspešnejše.
ZIMSKA OPRAVILA
Tudi v prvem zimskem času je še dosti neodložljivih opravil v kmečkem življenju. * Nikdar ne vemo, ali bo zima mila in kratka ali pa dolga in huda. Vedno pa je boljše, da računamo na hudo zimo, saj »vojska, davkarija in zima nikdar nič ne prizanesejo«, pravi že star pregovor.
Mnogokrat se zgodi, da pozimi zamrzne Voda v ceveh, zlasti pri iztoku. Zato moramo studence in vodne napeljave še pravočasno zavarovati pred mrazom. Najboljše, najcenejše in najednostavnejše napravimo to tako, da vse one dele vodne napeljave, ki niso dosti globoko v zemlji, ali so izven zemlje in, izven zaprtih in ogrevanih prostorih, zavijemo v slamo. Ako cevi in pipe puščajo vodo, dajmo jih pred nastopom hudega mraza popraviti. Ako na vse to ne mislimo pravočasno, se lahko zgodi, da bomo celo zimo brez vode in bomo morali vodo voziti po poledenelih poteh.
SKRB ZA ORODJE
Poljska dela so končana. Poljsko orodje in stroji so za to leto odslužili, ne potrebujemo jih več, do vigredi jih pustimo kje pod kapom ali pa jih vržemo v kak kot.
Ni prav, ne smemo tako! Stroj in orodje sta dragocen pripomoček, da moremo delo dobro in pravočasno opraviti. Skrbeti pa moramo, da se orodje čim dalje časa ohrani in da stroji ostanejo čim dalje uporabni.
Zato vse orodje in stroje, ki jih pozimi ne rabimo, sedaj najpreje dobro osnažimo in nato pregledamo, če niso kje pokvarjeni in če ne manjka kak vijak. Kar je pokvarjenega, damo takoj popraviti. Ne odlagajmo na vigred; takrat so vsi obrtniki najbolj preobloženi z delom, ne morejo večkrat pravočasno dobiti potrebnega materi-jala in stroji ter orodje leži še takrat ne-porabno pri kovaču ali kolarju, ko je že treba pričeti z delom.
Stroje nato namažemo deloma z oljem (ležaje) in prevlečemo z apnenim beležem,
da ne rjavijo. Nato pa jih na primernem mestu postavimo lepo v red, da tako počakajo vigredi in jih moremo takoj vzeti v roke, ko jih bomo potrebovali.
Dober in skrben gospodar se pozna tudi po tem, kako ravna s svojimi kjnetijskimi stroji in v kakšnem redu ter v kakšnem stanju ima kmetijsko orodje, vozno opremo in vprego. Zanemarjeni stroji pričajo ravno tako kot zanemarjene živali, da kmet še ne pozna dobro svojega poklica, pa četudi že mnogo let »kmetuje«. »Kakršen gospodar, taka živina«, pravi pregovor; »in tako kmetijsko orodje«, bi še lahko pristavili.
Pravilnega oskrbovanja kmetijskih strojev se je treba ravno tako naučiti kot pravilnega oskrbovanja živine. Kdor hoče živali res pravilno oskrbovati, mora živali poznati, mora takoj opaziti, in spoznati vsako spremembo pri njihovem obnašanju.
Ravno tako je s kmetijskimi stroji, četudi se bo mogoče komu zdelo, da je stroj pač mrtva stvar, kateri je vseeno, kako se z njo ravna. Resnica je. da je stroj mrtva stvar, vendar pa jo. mora oskrbovalec vseeno poznati v vse potankosti, on stroja ne sme le videti, ampak mora stroj tudi slišati. Iz šuma in ropota, ki ga povzročajo posamezni deli kmetijskega stroja, mora znati presoditi, ako je stroj v redu in pravilno deluje ali pa ne.
Da pa bodo stroji v vigredi v redu in brezhibno delovali, zato je treba skrbeti že sedaj.
KLET, GNOJ, SADONOSNIK
V kleti preglejmo krompir in, sadje, vse gnile in nagnite plode odstranimo.
Na polje zvozimo, gnoj in kompost.
Ta mesec opravimo lahko mnogo koristnega posla v sadonosniku.
Najpreje moramo pregledati, ako tega že nismo napravili v prejšnjem mesecu, kje je v sadonosniku praznina in bi bilo primerno zasaditi novo sadno drevesce. Ravno tako pregledamo tudi, katera drevesa so že tako slaba, da ne bodo več rodila in jih je zato treba odstraniti. Na njih mesto mora priti novo drevo.
Mlada sadna drevesca bomo sadili zgodaj v vigredi, že sedaj pa moramo primerno pripraviti prostor za nje. Zato izkopljemo v pozni jeseni ali zgodaj pozimi jame, ki so najmanj 114 m šičoke in le 50—60 cm globoke. Dno jame pa nato še zrahljamo. Stene jame naj bodo navpične. Pri kopanju jame je treba zemljo sortirati tako, da pri-de dobra gornja plast z rušo na eno stran, spodnja slabša plast zemlje pa na drugo stran.
Čim dalje pozimi je jama izpostavljena vplivu vremena in zmrzovanju, tem bolj se zemlja razkroji, tem boljše bo to za mlado sadno drevesce.
Pri pregledu sadnega drevja bomo opazili tudi suhe veje in vejice, vse te odstranimo. Da pa s temi suhimi vejami ne bomo pomagali razširiti razne bolezenske klice sadnega drevja, ta odstranjeni les čimprej pokurimo, vejice najboljše kar pod drevjem.
Zemlja pod drevjem je navadno shojena, stlačena in jo moramo zato zrahljati z lo-patenjem. To je še posebno važno po takih suhih poletjih in jesenih, kot sta bili letošnje poletje in jesen. Ako je površina zemlje stlačena, izgubi namreč mnogo več
JANEZ JALEN:
6\/*&z Mačka
25.
Naravnost kričala je. Poklukar pa se še zmenil ni za njeno prošnjo, ampak je bil in bil: »Lump, lump!«
Pristopil pa je Marko, ki je baš prispel na Zelenico, in prijel Poklukarja ža roko: »Nehaj! Misliš, da pes ve, zakaj ga pretepaš? Če ga pa namerjaš ubiti, ga pa s se-kiro, ne z bičem.«
Poklukar pa je bil jezen: »Tebi nič mar.« Spet je zamahnil.
Marko pa ni odnehal: »Imej pamet. Že zaradi otroka, ki te prosi, nehaj.«
Tedaj se je oglasila Rotija. Marko še vedel ni, da je tudi ona na Zelenici. Bolj zadirčno menda ni mogla 'izpregovoriti, kakor je: »Poklukar! Pa nehaj, če želi Primoževa strdena punčka.«
Marko jo je grdo in jezno pogledal: »Kaj pa se ti vtikaš vmes?«
»Z isto pravico kakor ti«, se mu je ^posmehovala Rotija. »Mar misliš, da boš ti vsej vasi ukazoval in da te bomo hodili vpraševat, kdaj kdo sme pretepsti svojega psa? Seveda. Kaj pa si: Smrkov ovčar, čeprav paseš pri Podlipniku. Pač nič drugega-«
»Tiho bodi!« je zakričal nad Rotijo Marko.
»Saj sem šele začela. Ovčar, pa prav nič drugega. Prava reč, če si gledal za Podlipni-kovo Ančko. Dobro te je vlekla. Ne veš, kako sta lep par, kadar gresta z Višnarje-vim Šimnom iz cerkve.«
Marko je čutil, da postaja v glavo rdeč.
Rotija pa je še bolj hitela: »No, saj Vi-šnarjev skoro vedno tiči pri Podlipniku. To je fant za Ančko, pa ne ovčar. Prav privoščim ga ji, čeprav nismo kdovekako vzeti s Podlipnikovimi.«
»Pa ga brusi, če ne znaš nehati.«
Poklukar med prerekanjem ni nič več udaril psa. Ko je odšel Marko z Manico v kočo k Franci, ga je odvezal in odpeljal na Jezerca. Rotija pa je še dolgo jezikala in se škodoželjno posmehovala.
Marko se je izgovoril na skorajšnjo temo in hitro odšel nazaj za Šijo. Franca mu ni branila, saj je videla, kako ga boli Rotijino posmehovanje.
Manica je po Markovem odhodu utihnila, čez dolgo pa je, kakor bi se bila predramila iz sanj, povedala: »Franca!«
»No, kaj ?«	»
»Če bi bila jaz Podlipnikova Ančka, bi pa rajša imela našega Marka kakor pa Višnar. jevega,' ki je tako prevzeten.«
»Manica, ne razmišljaj takih stvari. Premajhna si še.«
*
Zvečer so po cesti peli fantje. Ančka je spoznala med njimi šimnov glas.
Ponoči je prebudila Ančko hoja pod oknom.
»Ne, Marko ni. Drugače hodi.«
Zbudila se je tudi Rozalka.
Obe sta slišali, kako je nekdo prislonil k oknu lestvo, zašumeli. so nageljni in obe sta čuli, kako je stopal od klina do klina, dokler ni previdno prijel za kovano omrežje. Druga pred drugo sta se potuhnili, kakor bi spali.
»Ančka«, je narahlo poklical vasovavec.
Obe hkrati sta spoznali šimna.
»Ančka, ali spiš?«
Noč je bila tako tiha, da bi človek skoraj svoje misli slišal.
Rozalka je ugibala, ali bi se Ančka ogla-sila Šimnu, če bi sama ležala v sobi, ali bi se ne. In če bi vstala in če bi šla k oknu in če bi dolgo z njim govorila in če bi ga poljubila: »O, bi. Ali pa bi ne.« Pa sama ni vedela, kaj Ančka bi in kaj bi ne.
»Ančka! Oglasi se!«
»Mir nama daj, da bova z Rozalko spali.« Ančka ni govorila pridušeno.
»Napoti sem jima«, je obsodila Rozalka.
»Nisem vedel, da spiš z lanovko.« Šimen je spet počasi in tiho stopal od klina do klina.
Ančko pa je skrbelo, ali ni pustil Višnar-jev iz nagajivosti ali pozabljivosti k oknu prislonjene lestve. Vstala je. in se šla prepričat. »Jo je odnesel, jo je.«
»Rozalka, ali spiš?«
Rozalka se ni oglasila in je zopet obsodila: »Samo jaz sem jima napoti. Se bom že umeknila.«
Ančka pa je mislila, kako lepo bi bilo, če bi prišel Marko vasovat: »Poljubila bi ga.«
Zunaj pa je bila tako tiha noč, da je v temi Ančka slišala Rozalkine misli.
Tema je še bila, ko je odšla Rozalka s pisanim škafom v roki po mleko na Zelenico. Zato se je tako podvizala, ker se je namenila iti čez šijo, dobiti Marka še pri ogra-dih in se z njim pogovoriti:
»Naka! Napoti ne bo nikomur. Najmanj pa Ančki in šimnu.«
Saj Marku ne bo povedala, da jo hodi Šimen klicat. »Ali pa bi. Da bo vedel, pri čem je.«
• Marko je zagledal Rozalko že od daleč in se je je razveselil. Volkun ji je stekel naproti. Ko pa je Marko od blizu pogledal v
vlage kot pa zrahljana zemlja. Razen tega zrahljana zemlja pozimi tudi dobro premr-zne.
ŽIVINA
/
V nasprotju z lanskim letom je bila letos košnja sena še razmeroma dobra in tudi otave je še nekaj bilo. Pač pa je dolgotrajna suša vplivala slabo na pašo in zato je bilo kljub lepi jeseni treba živini že večinoma dodajati seno. Tako je pred nami spet dolga zima mi skrbeti moramo, kako bomo živimo v tem dolgem zimskem času še kolikor toliko dobro prekrmili.
Najpreje mora’ kmet-premisliti, kje bo dobil poleg sena še potrebno krmo. Seveda pride tu najpreje v poštev slama. Te pa seveda nato spet manjka za steljo in treba je poizkusiti vse, dobiti steljo drugje.
Dvakrat važno pa je v času pomanjkanja krme isto pravilno razdeliti. Nepravilno in nepremišljeno je začeti s skrbnim krmljenjem šele tam po Božiču, ko so zaloge krme še male. Že v novembru bi bilo potrebno, skrajni čas pa je, da sedaj takoj preračunamo, kako bomo shajali s krmo preko zime.
Pri tem bomo dobro seno imeli za krave in za teleta, ko so odstavljena. Tudi ne bomo vseh krav krmili enako, brez ozira ali dajejo en liter, pet ali pa tudi deset litrov mleka.
DECEMBER V PREGOVORIH
Dne 22. decembra ob 17. uri 43 minut je takozvani zimski solsticij ali zimski sončni preokret. Takrat je pravi začetek zime in je to najkrajši dan in najdaljša noč. Saj je noč ta dan dolga celih 15 ur in 20 minut, dan pa le še 8 ur 40 minut. Nato pa se začne zelo, zelo polagoma, začetkoma samo zvečer, dan spet daljšati. Toda tako počasi, da tega do konca meseca še ne opazimo.
Za mesec december so značilni tile vremenski pregovori:
Če je rimska cesta čista in svetla, se kmet dobre letine nadeja.
Kakor je gruden, taka to prihodnja vigred. Kakor december žvižga, tako pleše prihodnji junij.
Snežen december, v njem mnogo mrzlih dni, prihodnje leto bo polno rodovitnosti.
Ako snežni viharji v decembru zavijajo,
najlepšo pesem kmetu pojejo.
Ako pred Božičem ne zmrzuje, zima to v vigredi dopolnjuje.
Ako vrana pred Božičem v detelji sedi, za Veliko noč v snegu stoji.
Ako za sv. Eligija zmrzuje, mraz skozi 4 tedne ne ponehuje.
Ako na Miklavževo dežuje, to nam zimo hudo in trdo prorokuje. Ako se na sv. Lucije dan gos po blatu
sprehaja,
za Božič se bo po ledu drsala.
Svetla in jasna sveta noč, obilo blagoslova za novo leto prinaša. Bel Božič — zelena Velika noč.
Ako Nedolžni otročiči prezebajo, mraz se še kmalu poslovil ne bo.
Kakor, se dnevi od Božiča do Treh kraljev
vrstijo,
tako za celo leto meseci nam vremenijo.
Rozalkin zamišljeni obraz, ga je zaskrbelo, ali ni doma kaj narobe.
»Manico bi peljala domov, pa koze bi s sabo vzeli in bi spet doma spali. Tako sama sem.«
»Kaj ste se mar z Ančko sporekli?«
»Ne. Se nisva. Tako čudna je, odkar si bil ti na rovtih. Ne vem.«
»Morda se je prevzela, ko se tako imenitno moži.«
»Kdo pa ti je že povedal?«
»Rotija je oni dan na Zelenici prav na široko vpila in se norčevala iz mene.«
»Morda pa ni res. Marko. Tako žalostna postane, če kdo tebe omeni. In onikrat, ko si ponoči poklical, je bila zjutraj vsa objokana. Saj pravim; morda ni res.«
»Kaj ne bo res?«
Malo sta pomolčala. Potem pa je svetovala Rozalka: »Ko bi ti prignal na sol, bi se še najlaže dogovorila.«
»Nič. Do konca bom solil v planini. Za kužka ji ne bom.«
»Jaz ne vem.« Rozalka je postala zamišljena.
" »Ali si videla, koliko sena imam že pod Srednjim vrhom?«
»Veliko. Priden si moral biti.«
Trop je gnal proti Zelenici in prav vesel je bil, da je Rozalka odgnala koze, ker se mu ne bo treba več ukvarjati z maslom in sirjenjem. Ko je bilo komaj vredno. Od dveh koz.
Volkun je zalajal za kozami, kakor bi hotel zavpiti: »Prav vam je. Nič več mi ne boste nagajale.«
Manica se je že tudi naveličala planine in je rada odšla domov. Nekaj dni je bilo vsem majercam dolgčas po njej.
*
Jok in Marko sta sedela pred bajto. Jarci
SELE
Bolj ko se bliža zima, tem bolj je postalo živahno gibanje med kandidati za zakonski stan. Prvs se je podala na to pot Slavica Jug, po domače Cof lova, ki si je izbrala za zakonskega druga Antona Rainerja iz Trate pri Glinjah. Posestnik daleč naokrog poznane Trklove kmetije in gostilne, Maks Rakušek, je pripeljal na svoj dom mlado in izšolano gospodinjo Zofko Dovjak iz Srednjega Kota. Na veselem ženitovanju so prišle do veljave razne stare šege in navade. Isti dan 17. novembra se je poročil tretji par v romarski cerkvi na Žihpoljah in sicer Ana Ogris in Albin Užnik. Teden pozneje sta zaključila letošnje poroke drvar Janez Baumgartner z Jerico Zupanc. Vsem mladim poročencem naj da Bog obilo sreče in blagoslova božjega.
Tekom vročega poletja, ko je bilo dosti dela, je pri nas kulturno delo malo počivalo, le knjižnica Prosvetnega društva je marljivo poslovala. Kot uvod v kulturne prireditve je bila dobrodelna farna prireditev z igro »Sveta Elizabeta«. Igra je zelo primerna za take namene in vsebuje mnogo lepih in ganljivih pa tudi šaljivih prizorov. Igralci' so igro prav dobro podali in nabita dvorana jim je trud nagradila s hvaležnim ploskanjem. Prostovoljnih prispevkov so bili deležni najbolj potrebni farni ubožci.
KUTE
Smrtna kosa je pokosila posestnika Gregorja Savnika, po domače Zarnonika. Pokojnik je bil daleč naokoli znan po svojem mirnem in blagem značaju ter je bil zaradi tega povsod, kjer so ga poznali, priljubljen. Bil je vseskozi vzoren mož, skrben in ljubeč oče ter zgleden sosed. Od mladih dni je živel lepo krščansko življenje. Ob veliki udeležbi pogrebcev od blizu in daleč, v spremstvu domačih gasilcev in turobnih zvokih godbe, smo ga pospremili na njegovi zadnji poti na farno pokopališče v Ločah. Za njim žaluje in joka neutolažljiva vdova ter osmero otrok. Naj počiva v miru, preostalim naše sožalje.
Vzela sta se in si obljubila večno zvestobo Majroferjeva Lizi in Arihov Franci-Mladima poročencema čestitamo in jima želimo mnogo življenske sreče in, blagoslova. Lizi spada med one redke neveste, ki ji ni bilo treba, intonirati ne pred ne po poroki One znane uspavanke »Spavaj dete sladko« ali one turobne »Ujela sem. se, na te presnete limance ...«
Zadnjič smo tudi mi z zanimanjem brali v »Koroški kroniki« o grabaljskih terica.h. Reči moramo, da so tudi pri nas podobne nava.de. Razlika bo menda le v tem, da naše terice ne »napadajo« samo ljubiteljev deklet oziroma »prisiljenih« samcev, ampak umevno najraje one, kjer slutijo cvenk. O tericah — toda ne morda o naših, kar bodi posebej poudarjeno, da ne bo kake zamere — kroži tu okrog narodna pripovedka, da so nenasitne. Enkrat — menda še v dobrih starih časih — sta dva kmeta stavila za najlepše govedo, eden, da bo terice tako
»nafutral«, da sploh ne bodo mogle več jesti, drugi pa, da to sploh ni mogoče. Zaklal je najlepšega vola, teleta, svinjo, petelina, kuro, raco, gos, mačko in tako naprej. Terice so jedle in pile, nič jim ni šlo dol, »klicale so že Abrahama« na pbmoč. Pospravile pa so le vse, kar je bil kmet zaklal. Že je mislil, da je stava dobljena, ko ga je sosed dregnil in pokazal skozi okno, kako so se terice obešale po češpljevih drevesih in jedle žlahtne sadeže.
KOPANJE
Iz daleč okoli poznane narodno zavedne Učeve hiše je nenadno umrl sedanji lastnik Hanzej v starosti 37 let. Zapustil je brata in štiri sestre. Iz druge svetovne vojne se je vrnil kot invalid s precej pohabljeno desno roko, pa je vseeno prevzel veliko domačijo in se uveljavil daleč okrog kot do-
Besede pomenijo: ;
Vodoravno:	1. Mesni proizvod; 6.
Slovenski pisatelj (»Višnjeva repatica«);
18.	Prvi veliki slovanski kralj (7. stol.);
19.	Staroslovanska boginja smrti; 21. Na-
gajiv; 23. Pevska nota; 25. Afriška reka; 26. Koroška reka; 27. Tekmovanje, vrsta pogodbe; 31. Slovenski ljudski izraz za prepir, zmešnjavo; 32. Mesto na Finskem; 34. Vrsta žganja; 36. Kazalni zaimek; 37. Posode, žitne mere; 37. Začetnici imena in priimka slovenskega pisatelja (»Za pravdo in srce«, »Mati«); 40. Pečat; 41. Kuhinjska priprava; 44. Priprava za gledališkim odrom, znak, začetka;	45. Slovenski pisa-
prostori za živino; 65. Sloviti italijanski izdelovalec gosli; 67. Moško krstno ime; 70. Obrtnik; 71. Brati; 73. Vprašalnica po cilju; 74. Pripravljena hrana; 77. Zemeljska vzpetina; 7'9. Pritrdilnica; 80. Sanje, pri-telj (Bajke in pripovedke iz Gorjancev); 50. Beloglavi jastreb; 52. Ovoj, zavitek; 53. Odgovor na vprašanje »zakaj?«; 54. Predzadnja in druga črka v abecedi; 56. Eden izmed staroslovanskih bogov; 58. Hrib pri Ljubljani; 60. Obed; 62. Staje,
ber in skrben gospodar kot njegovi predniki. Ob turobnih zvokih godbe ga , je spremljala na zadnji poti ogromna množica ljudi, sorodniki, znanci in prijatelji od blizu in daleč ter domači gasilci, katerih član je Hanzej bil. Pokopali smo ga na domačem pokopališču v Ločah, kjer bo počival, v grobu svoje'stare matere. Naj počiva v miru, svojcem pa naše sožalje.
MOHLICE
Človek ne ve, kaj naj bi rekel:	hvala
Bogu ali žalibog.' Od junija do novembra se ni pri nas nič posebnega zgodilo. Nekaj pa vendar le.
Oženil se je mladi Štumfič na Peceljnu, Herman Seidenader. Vzel je Krilnikovo hčerko, Karolino Kapellari iz grabštajnske župnije. Oba sta še mlada, saj premoreta oba skupaj komaj 37 let. Ožbejev Tevžej je šel po Krofičevo Miciko. Ta dva sta malo starejša in štejeta skupaj 42 let.
• Življenje je pač tako, da se ljudje samo ne rojevajo in ženijo, ampak tudi umirajo. V tem času je umrl Cenklov oče na Goričah, Jozej Miillner v starosti 80 let ter Po-
vid; 81. Vrsta obrtnika; 84. Prvi človek; 86. Žitarica; 88. Večja stavba, grad; 91. Pozitivni električni pol; 94. Pokojni slovenski župnik na Koroškem, žrtev preganjanja; 95. Cankarjeva povest.
Navpično : 2. Igralna karta; 3. Industrijska rastlina; 4. Prijatelj (španski); 5. Poziv v cerkvi; 6. Del telesa; 7. Ognje-niški izmeček; 8. Žensko ime; 9. Pritrdilnica; 10: Cankarjevo krstno ime; 11. Oblika pesnitve; 12. Preprosto prevozno sredstvo; 13. Jeza, mržnja; 14. Veznik; 15. Skrajšano žensko ime; 16. Starinski izraz za ječo, zapor; 17. Domače moško krstno ime; 19. Rimski črki za »1500«; 20. Druga in tretja črka besede pod 19. vodor.; 22. Nalašč; 24. Prihod gosta; 27. Suha trava; 28. Vrsta naselja; 29. Osebni zaimek; 30. Uradna listina; 33. Drugo ime za Madžara; 35. Brez Posode, žitne mere; 39. Začetnici imena in 38. Kemična označba za neko prvino; 42. Del krogovega oboda; 43. Oblika suhe zemlje: 44. Slavnostno oblečen, slavnosten; 46. Kratica slovenske literarne revije (bivše); 47. Kratko žensko krstno ime; 48. Oblika osebnega zaimka; 49. Riževo žga-
grančeva stara mati, tudi na Goričah, ki dosegla 85 let.
Pred nekaj dni smo pokopali tudi nekaj neznanih vojakov, ki so bili do sedaj pokopani v gozdu in na polju. Pokopali smo jih pri domači cerkvici.
V jeseni so nas obiskali tudi tatovi in so kar na polju omlatili v eni noči ves »raps«, ki je bil last Kovača ng Goričah. Isto noč so omlatili, tudi kar na polju, »raps« posestnika Jožapca iz Mohlič. Tako sta oba posestnika ob precej litrov olja. Pa še drugič kaj.
GEABALJA VAS
Vsak teden težko čakamo na »Koroško kroniko«, ki prinese vedno nekaj novega in zanimivega, pa tudi poučnega; za nas ženske pa zanimiv »Ženski kotiček«, ki ga prav rade in z zanimanjem prebiramo. Ko prinese pismonoša »Kroniko«, vsak takoj pogleda, kaj je okrog po svetu, zlasti pa iz naše okolice novega.
Ko smo dobili »Kroniko« od 14. novembra, smo hitro pogledali, ali je kaj. o Ško-cijanu. Ker ni bilo nič, smo šli hitro po delu. Pa pride soseda in vpraSa: »Ali ste ve grabaljske terice?« Vprašamo, kaj se neki tako posmehuje. Ona nato: »Ali ste res take, da se še žegnanega ne bojite?« Ni mi dalo mira, da ne bi šla pogledat, ali smo grabaljske terice res kakšno neumnost »ustrelile«, da bi moglo biti o nas res kaj napisanega, ko vsak ve, da smo poštene device in lažnice (če je treba). Prva beseda je pa res od vraga bila. Ne zaradi tega, ker pravi, da smo babe, ampak da se še žegnanega ne bojimo. Takega se sploh ni treba bati. Kadar teremo, se ne vpraša, ali je že-gnan ali ne. Dolžnost in navada teric je, da vsakemu, ki pride, nasujejo »pšenice« za vrat. Tako se je tudi tema dvema žegnani-ma zgodilo. Bila sta radovedna, kaj pri sosedu tako razbijajo. Pa nismo tako hude in nevarne. Krvi še nismo nikomur puščale, kakor so jo na žegnanju pri sosedu. Bila je le zabava. Smo pač dobile dva v naše roke.
Za prihodnje leto pa povabimo zopet oba. Toda že,naprej povemo, da morajo prihodnjič biti vsaj štirje litri. Saj ga samo ena suha baba sama popije, kje smo pa druge. Za kožo pa se ni treba nikomur bati, čez eno leto bo gotovo že dosti usnja. Bolj prav bo, če se bojita za žganje.
nje; 51. »Večno mesto«; 53. Koroška reka; 54. Središče čevljarske, industrije na Češkoslovaškem; 55. Del cvetličnega stebla; 57. Majhna lesena stavba; 59. Gozdna rastlina; 61. Velika lesena posoda; 62. Bližnja sorodnica; 63. Oblika vodne, površine; 64. Glagol premikanja; 66. Neke barve; G8. Vrela voda; 69. Neke barve; 72. MošM» krstno ime; 75. Okrajšano moško krstni ime; 76. Nasprotje od noči; 78. Nasprotje od črn; 80. Oblika glagola biti; 82. Žensko krstno ime; 83. Preprosto glasbilo; 85. Začetnici imena in priimka pisateljice Kmetove; 87. Začetnici imena in priimka slovenskega »pesnika Sorškega polja«; 88. Pravi, reče; 89. Predpredzadnja in tretja črka v abecedi; 90. Okrajšava za »svojeročno«; 92.-Prva pevska nota v lestvici; 93. Ploskovna mera.
m: r p		1 i5 i iffiir r r r i i					10	■■		11 j 13 j 13	14	15 116		m
17"WI 1			.lir r i i i i mm							21 1 I -P				22
23	24	«!25 1		m 2g j		Hi27	28 |		Ž9	30	1^:37 |				I	
33 |	:i:S lüi34		1” m a;-	m	37	|	j				1" MM” 1					
+0 M IH		41 1 1 I42 I43 M"			1	WM			45	J 46 J47 |48		49	m	
®50 mr o»	5L	SP M MM 5<J	«ftsaitx) i	lüi		53	- lir ! r,2 i			55	für	Ul56	:| |57			

74 !75 ^ IS77
mr 11™.
187 «nins;88 18» I
p
* r mm
I l9a I93 II
195

so že polegli in Volkun in Hrust sta čuječe postopala okrog ogradi, njuhala v zrak, kakor bi hotela dognati, ali ni v bližini kje zverine.
Jok je ogrnil burnus: »Hladno je postalo in poletje gre h koncu. Po prvem dežju bo pognal doma po vrtovih in mejah podlesek in prišla bo jesen. Tudi meni že davno raste podlesek in kmalu me bo zasula zemlja.«
»Kdor o smrti govdri, še dolgo živi.« Marko ni vedel reči drugega.
Jok, ki je sedel sklonjen, se je zravnal in prijateljsko udaril Marka po rami: »Pa bi res še rad dočakal.«
»Česa?«
»Kako se bo tebi življenje obrnilo.«
»Kako. Kakor vsem trpinom. Hudega dovolj : veselja malo ali nič.«	'
»Tega ne veš ne ti ne jaz; Bog ve.«
Marko je skomizgnil z rameni.
Jok pa se ni dal zmotiti: »Bog ve, ki vodi naše misli in pa naša srca. Leta in leta hodiš okrog pravega spoznanja, pa ga ne vidiš, kakor slepec. Pa posveti Bog ...
Pred tremi leti sem preudarjal svoje življenje in me je zaskrbelo: Vsa poletja nič k maši; molil sem z usti in ne s srcem; in še ta ali ona nerodnost; Jok, kako boš obstal pred Gospodom ? In sem se odločil: Kar si zamudil, utegneš na božji poti do svojega svetega patrona v Komposteli popraviti. Dokaj truda sem prestal, nekateri nevarnosti si'cčno ušel in kaj cerkva obiskal. Pa kakšnih cerkva! /
Se še spomniš pomladi, ko st prvič prignal v Reber in si Hrustu nastavil robevnico in dvignil mene iz resja? Marko! Nikoli v ži-
vljenju in tudi na grobu svojega patrona svetega Jakoba v Komposteli nisem tako s
srcem molil kakor med zadnjimi vrtinci cvetočega resja na domači gmajni. Tako molil, da se mi je življenje preobrnilo. Pa sem skoraj tri leta trpel za tiste minute in mi ni žal. Takrat, tisto uro, bi bil vdano umrl. Tudi sedaj bi, samo še to bi rad doživel, kako se bo tebi življenje zasukalo. Naj mi Bog tega ne šteje za hudo. Saj ni to babja radovednost; ljubezen je.« '
Jok je obmolknil.
Marko pa je vzdihnil: »Vse bi bilo dobro, ko bi Ančka ne bila taka.« ■
»Če je res prevzetna, kakor praviš, bi ti morda kdaj oponesla, da ti je ona kupila konje in voz in da se imaš za’ vse njej zahvaliti. Do smrti bi te bolelo.«
»Res je.«
»Če pa ni —. Kakor vama je namenjeno. Čim bolj bosta drug za drugega trpela, tem bolj se bosta v zakonu rada imela.«
»Tudi to je res.«
»Voljno trpi, pa bo že Bog posvetil.«
Psa sta legla v ogrado, vsak k svojemu tropu. 'Ovčarja pred kočo sta utihnila, na nebu pa so angelci prižgali zvezde.'
12. PLANINE SE PRAZNIJO
Miza pod smreko pri rodinski koči na Jezercih je bila vsa obložena s tisovimi vejicami in z zakesnelim cvetjem. Majerce so spletale vence kravam za okrog rogov.
Bajtnikova Mica ni bila dobre volje, kakor nikoli ne, kadar so basali z višave niže, z Zelenice na Jezerca ali pa z Jezerc domov. Jezno je odtrgala nit prediva, s katero je privijala tisove vejice in rože na motvoz, vrgla dopleteni venec v travo in udarila s klopčičem- po mizi: »Pred nekaj tedni smo od samega cvetja bolehali, sedaj ni več poštene rože, da bi jo človek zateknil najbolj-
ši mlekarici za roge.«
Freejeva Reza, ki ni vedela, da je Mica vsako leto, kadar se poslavlja od'planine, nabrskana, jo je hotela umiriti: »Naletela sem na nekaj cvetov zaostalega sleča. Na, te vpleti!«
Mica tudi svoji privzeti hčeri ni prizanašala: »Pozna se ti, da si ob drugi pomladi, ob sleču, šfrlela in ob tretji, ob murkah, tako ponorela, da se ti pamet še na jesen ne vrača. Ali pa si, kakor tistole bledo cvetje sleča, ki ni zaostanek, ampak le ni moglo dočakati pomladi in je že sedaj stra-palo. Tvoj kolednik naj si ga za pamet za-takne, če je kaj ima!«
Brkovčeva Franca, kateri je Mica še pretekli teden pohvalila Mežkovega Joža, kako se je ves izpremenil, in da bi moža z boljšim srcem Rezka težko dobila, je hotela ustaviti njeno zabavljanje: »Mica! Čez teden boš pozabila na gore in ti bo tudi v dolini lepo.«
Franca je šele naletela: »Seveda, ti! Ki komaj čakaš, da se naješ svojega Miha. Ko bi bila jaz Podlipnik, bi mu še za božič ne ukazala priti domov. Misliš, da on tudi vedno za tabo tako zdihuje? Saj ni neumen. Manjka mu deklet po svetu! Na ostajanje ima gofših, kakor si ti.«
Poskusila je še Triejeva Meta: »Takole raztogotena pa še nobeno leto nisi bila na ta dan.«
»Verjamem, da se tebi tudi mudi v dolino, da se brž komu obesiš, ko nisi mogla ujeti Primoževega Marka. Nič ne poskušaj, še Rotijinega Tevža, našega tretjineka, boš rada vzela, če te bo le hotel.«
Meta bi se bila skoraj razhudila: »Pa ga ne bom; tega vem, da nikoli ne.«
Mica je opazila, da ,se majerce muzajo
njeni razdraženosti in da zbadanja ne vzamejo resno. Začela se je umikati: »Babe, neumne. Manica je bila še za vse tri pametna.«
»V njenih letih je še vsaka pametna«, se je zasmejala Franca.
Tudi Mica se je glasno nasmejala in zapela:.
■ »Ljubezen presneta, ki moti dekleta.«
Pa je takoj pristavila: »Rezka! Kje pa imaš Joža? Zagodel bi nam. Kdo bi mu bil prisodil, da se bo tako hitro navadil na škant? Skoraj sram me je, da sem mu ga iz nagajivosti kupila.«
»Ne vem, kje hodi.« Rezka se je v za-dregi ozrla.
Mici je bilo že žal, da je Rezko nahrulila: »Ne drži se tako kislo. Teh par tednov bosta že prestala drug brez drugega. Saj fant se dela. še do sita se ga boš najedla.«
Pa so se mlade tri z očmi sporazumele in dražile Mico, dokler jih ni nagnala z navihankami.
Izpod Srednjega vrha je prignal Tomaž konje, s Podjavora je prišel pred kravami črednik Lukež; tretjinek Tevž je poganjal zadaj.
Prvi je bil pri majercah Tomaž: »Nič ne rečem. Ne podali bi se konjem rogovi:- kadar pa brez nesreče prepasem vso planino, kakor sem jo letos, bi kar rad videl: če bi jim zadnji dan zrastli rogovi, da bi prinesli vence domov.«
Spet je ugovarjala Mica: »Saj ne veš, ali boš brez nesreče pfepasel.«
»Eh, te dni, kar bom še ostal na Jezercih.«
(Dalje prihodnjič.)
RAD HO CIE10WIIIEC . • .
fywod časopisu
ZADNJA DVA CELJANA
Že grof Herman je pripravljal, a ne doživel povišanje svojega rodu v čin državnih knezov rimsko-nemške države, šele po njegovi smrti je cesar Sigmund 30. novembra 1436. leta povzdignil grofa Friderika, njegovega sina Ulrika in vse njune naslednike v poknežene grofe, jim podelil grofije Celje, Ortenburg in Sternberg kot državne fevde in te povišal v državne kneževine. Celjani naj imajo poslej visoko sodstvo od države, svoje plemiško sodišče v Celju, rudogorski regal in pravico kovati lasten novec.
Za Habsburžane je bil to nov hud udarec. Celje se jim je v Alpah in na Krasu v taki meri odmikalo, da je že grozila habsburško oblast na-slovenskih tleh prerasti nova celjska kneževina. Vrhu tega so nekaj let poprej (1434) dosegli tudi mogočni Walseejevci, dediči Devinskih ob morju in na Krasu, od Luksemburžanov krvno sodstvo na vseh svojih gospostvih v habsburških deželah. Od furlanske in istrske strani pa se je ob istem času ojačil pritisk Benetk, ki so leta 1420 strle in nasledile svetno oblast oglejskih patriarhov. Vse je kazalo, da so bili veliki napori Habsburžanov, s katerimi so se preko slovenske zemlje dokopali do morja, zastonj in da bodo na jugu Celjani njihovi dediči.
Za grofa Friderika II. (umrl leta 1454) in grofa Ulrika II. je dosegla politika Celjanov največji razmah. Grof Ulrik II. je bil sin grofa Friderika iz njegovega zakona z Elizabeto Frankopanko. Njegova žena je bila od leta 1433 Katarina, hčerka srbskega despota Djurdja Brankoviča, o kateri piše anonimni avtor »Celjske kronike«: »Grof Ulrik je imel za zakonsko ženo hčer velemožnega gospoda in kneza, gospoda Djurdja, despota srbskega. Ta ni bila naše, marveč grške vere, je tudi živela po svoji veri in imela svoje vere duhovnike in kaplane. Le redkokdaj se je udeležila naše maše in službe božje.«
Odkar so postali Celjani državni knezi, so bili njihovi odnosi do Habsburžanov v Notranji Avstriji še posebno napeti. Po letu 1436 je prišlo do dolgotrajnega vojskovanja, v katerem je zlasti trpela slovenska zemlja. Zapovednik Celjanov, češki plemič Jan Vitovec, je s svojimi najemniškimi četami napadal in plenil posest Habsburžana vojvode Friderika in njegovih zaveznikov na Štajerskem in Kranjskem. Hkrati so znali Celjani izkoristiti nasprotstva ene veje Habsburžanov do druge. Dočim se je grof Ulrik II. vojskoval m vojvodo Friderikom, je stal obenem v najboljših odnosih do vojvode Albrechta, ki je v letih 1438 do 1439 združeval kot kralj nemško, češko in ogrsko krono. Grof Ulrik je bil tedaj njegov namestnik na Če-škem.
Po Albrehtovi smrti se je grof Ulrik zapletel v prepire zaradi nasledstva na Ogrskem, stopil na stran Albrehtove vdove Elizabete in njenega, po očetovi smrti rojenega sina Ladislava, ter tega leta 1440 okronal za kralja ogrskega. Med varuhi mladega Ladislava pa je bil tudi vojvoda Friderik, ki je leta 1440 postal nemški kralj. Stara nasprotstva zaradi celjskega državnega kneževstva so spori, ki so se sukali okrog varuštva in nasledništva Ladislavovega na Ogrskem, Češkem in Avstriji, še povečali. Vojskovanje med celjsko in Friderikovo stranko je trajalo na slovenskih tleh kar naprej. Na strani Celjanov je bil sempatja Friderikov brat, vojvoda Albreht, na strani kralja Friderika pa hrvatski Frankopani, ki so bili od umora Elizabete Frankopanke najsrditejši nasprotniki Celjskih. Do pomirjenja med habsburškima bratoma in Celjani je prišlo šele leta 1443. Kralj Friderik prizna in ponovno poviša Celjane v državne kneze ter sklene z njimi vzajemno dedno pogodbo. Ako bi izumrli Habsburžani, naj pripade njihova istrska posest ter del kraške (Postojna, Vipava), kranjske (Metlika, Mehovo, Kostanjevica, Novo mesto) in savinjske (Laško, Vojnik, Žalec) Celjanom, ako bi pa ti izumrli pred Habsburžani, naj ti dobe vsa njihova gospostva v nemški državi. Celjski grofje so torej zmagali in ostali-državni knezi. Kralj Friderik je zaenkrat podlegel, priznati je moral celjske grofe kot sebi enake,' dosegel pa za bodoči razvoj velevažno dedno pogodbo.
Po ureditvi zadeve z državnim knežev-stvom je dobil grof Ulrik svobodnejše roke za vmešavanje v ogrske in avstrijske notranje prilike. Na Ogrskem je postal Ulrik nasprotnik Ivana Hunjadija, zlasti odkar je bil ta državni upravitelj Ogrske (1446). Hunjadi je kot nasprotnik Ulriko-vega tasta, srbskega despota Djurja Brankoviča, nastopil po smrti kralja Tvrtka II.
proti celjskim zahtevam v Bosni in skušal omajati položaj celjskih grofov na Hrvat-skem in v Slavoniji. Boji med hunjadijev-sko in celjsko stranko, do katerih je kmalu prišlo, so se v glavnem vršili na Hrvat-skem in Štajerskem, končali pa so se pod vtisom poraza, ki so ga Turki prizadejali ogrski vojski leta 1448 na Kosovem polju, s pogodbo, sklenjeno leta 1451 v Smederevu. Na podlagi te je Ivan Hunjadi obljubil, da bo oženil svojega sina Matijo z Ul-rikovo hčerko Elizabeto. V smederevski pogodbi je izrečno povedano, da mora tudi po možitvi ostati Elizabeta v »grški veri« ter da morajo v njeni okolici stalno živeti’ duhovniki ter spremstvo njene vere.
Pogodba iz leta 1443 ni končala spora med Habsburžani in Celjani, nasprotno, prišlo je do novih konfliktov med njimi in
kraljem — od leta 1452 cesarjem — Friderikom zaradi varuštva nad mladoletnim sinom kralja Albrechta. Grof Ulrik je zopet nastopil proti Frideriku ter stopil na stran avstrijskih stanov in bil v letih 1452 in 1453 celo regent za mladega Ladislava.
Vsi ti spori in nasprotovanja so več ali manj vplivali na razmere v slovenskih deželah, kjer so se nasprotne stranke pogostokrat spopadle v vojnih praskah. Tako so se kralji in knezi, svetna in cerkvena gospoda prepirali za čim večjo politično veljavo in materielne dobrine v času, ko je Turek vedno bolj silil na srednjeevropska tla ter bi bila edinost med krščanskimi vladarji in knezi bolj potrebna kot kdaj prej. Spomnimo se le, da je leta 1453 padel Carigrad v roke Osmanov in se je bilo tri leta kesneje zahvaliti samo vnemi Ivana Hunjadija in frančiškana Ivana Kapistra-na, da ni sultan zavzel tudi Beograda. V onem času razpravljajo zgodovinski viri, nastali in napisani med Slovenci in na slovenskih tleh, prvič obširneje o Beogradu. Mesto imenujejo »Grški Beli grad«.
(Dalje prihodnjič.)
Radia
Celovec
Nedelja, 7. decembra:
7,30 Glasba s plošč.
17,10 Petminutna oddaja.
19,30 Polurna oddaja.
/
Ponedeljek, 8. decembra:
7,15 Zgodovinsko predavanje 17,10 Poročila.
Torek, 9. decembra:
7,15 Glasba s plošč.
17,10 Poročila.
Sreda, 10. decembra:
Jutranja oddaja zaradi z . odpade.
17,10 Poročila.
■ijc toka
Tudi apno je važno
Že na. zunaj moremo presoditi, kaki zemlji apna manjka. Na taki zemlji uspevajo V veliki meri samo nekatere rastline in sicer predvsem razne kislice, razno ščavje, razne mačehe, zajčja detelja in medena trava.
Na kislih, torej na takih zemljah, kjer primanjkuje apna, bomo trosili le taka umetna gnojla, ki vsebujejo tudi apno. Trosili bomo torej Thomasovo moko in apneno-amonijev soliter, ne pa superfos-fata in žvepleno kislega amonijaka.
Apno kot griojilo
Za apnenje uporabljamo tele vrste apnenih gnojil:
1.	Ogljikovo kislo apno ali apneni prah. To je zmleti apnenec. Čim bolj drobno je apnenec zmlet, tem več je vreden. To gnojilo je zlasti dobro za travnike in za rahlo zemljo. Deluje polagoma, toda dalje časa in ga zato trosimo vsaka štiri leta po 20—25 centov na hektar,
2.	Mešano apno je mešanica žganega apna, ki v zemlji hitro učinkuje, in zmletega apnenca, ki učinkuje počasi. Dobro je to apno za vse težke zemlje, posebno pa za njive in to 15—20 centov na hektar.
3.	M leto žgano apno je lahko topljivo in zato zelo hitro učinkuje. Priporočljivo je uporabljati tako apno za gnojenje težke, zelo kisle zemlje in pri obdelovanju ledine. Priporočati pa moramo previdnost pri vskladiščenju tega apna. V dotiki z vlago se namreč zelo močno ogreje in nastane s tem nevarnost požara. Trosimo ga 10—15 centov na hektar.
Najprimernejši čas za gnojenje z apnom je v jeseni in v pozni jeseni, pa tudi v zgodnji vigredi. Zelo važno pri tem je, da apno enakomerno raztrosimo po vsej povr-
(Nadaljevanje)
ako v šini. Apno trosimo le ob suhem in mirnem vremenu; Na travnikih učinkovitost gnojenja z apnom zelo povečamo, ako raztroše-no apno prevlečemo s travniško brano. Moremo pa uporabiti tudi njivsko brano, na katero smo privezali snope vej oziroma grmovja.
Krompirju ne gnojimo z apnom, ker povzroča to bolezni krompirja. Priporočljivo ga je gnojiti krompirju z apnom ob suhem vremenu, ko so krompirjevi grmušlji že. za ped visoki.
Tudi mladim žitnim posevkom je priporočljivo gnojiti z apnom, ako se vidi, da manjka apna v zemlji. To se vidi po tem, da so konice lističev mladih žitnih rastlin bledo rumenkaste barve. Trosimo po 10 centov apnenega prahu na en hektar. Trositi pa smemo le ob popolnoma suhem vremenu, ker bi drugače več škodovali kot pa koristili.
Ako je na površinah, posejanih z lucer-
Četrtek, 11. decembra:
7,15 Predavanje o zakonu.
17,10 Poročila 18,00 Polurna oddaja.
19,15 Pouk slovenščine za nemško govoreče.
Petek, 12. decembra:
7,15 Literarno predavanje.
17,10 Poročila.
Sobota, 13. decembra:
7,15 Iz svetovnega tiska.
17,10 Poročila
Morebitne spremembe bomo objavili po radiu.
no, premalo apna, gnojimo z apnom vsako jesen. S stalnim vsakoletnim gnojenjem z apnom moremo doseči, da uspevajo detelje in tudi lucerna na zemljiščih, kjer preje niso uspevale.
Vprašanje apna in gnojenja z apnom je torej za naše kmetijstvo zelo velikega pomena in bi zaradi izboljšanja pridelkov bilo nujno, da bi naši kmetje začeli tudi na gnojenje ž apnom bolj misliti. Za vigredno gnojenje z apnom pa naj bi že sedaj v zimskem času preskrbeli potrebne količine apna.
Dr. Leöpold Markitz
prakt. zdravnik
je 24. novembra 1947 otvoril zdravniško prakso za bolniško blagajno in privatne ordinacije v Celovcu.
V najem vzamem
malo posestvo
blizu železnice ali avtobusa. Orodje in živina na razpolago.
Najemnina po dogovoru, tudi v drugih vrednostih.
Dopisi na upravo pod „434".
Slrojni ključavničar
srednjih let in vesele narave želi spoznati koroško Slovenko v starosti od 26 do 30 let. Vdove z enim otrokom imajo prednost. V poštev pridejo samo poštena dekleta.
Ponudbe s sliko poslati na upravo Usta pod „Vesel".	434
Izšla bo 3. številka mladinskega lista
MLADI
IKOMOTAN
Tokrat 12 strani s tridesetimi slikami. Dostava samo na posebno željo. Uprava
„KOROŠKE KRONIKE“
Celovec, Völkermarkter Ring 25
Se mučite z izbiranjem božičnega darila?
Pišite upravi „Koroške kronike" in rešeni boste vseh skrbi.
cStovensfia ^Koroška v slifii
je najlepše božično darilo. Dokončna cena 30 šilingov. Denar vplačajte takoj, da ne boste za praznike brez albuma!	'
Zima prihaja in z njo dolgi večeri
V tem času vam bodo nudile lepe slovenske knjige najprimernejše razvedrilo.
Pišite naši upravi in poslala vam bo:
Cankarjev roman: Križ na gori, 3 šil. Mauserjev roman:	Rotija, 4 šilinge.
Mauserjev roman: Sin mrtvega, 4 šil. Bazilij-Kunčičevo knjigo: V kraljestvu lutk in Cmokec Poskokec, obe povesti v eni knjigi, cena 3 šil. Slovensko slovnico, 3 šil. in za otroke lepo ilustriran „Mladi Korotan" (50 grošev), ki ga bodo lahko tudi v šoli s pridom uporabljali.
Sporočite nam naslov, knjige bomo poslali po povzetju.
Uprava „Koroške kronike* Celovec, Völkermarkter Ring 25. Teleion 3651/38
Za pouk slovenščine je nujno potrebna
SLOVNICA
Dobite jo pri upravi „Koroške kronike" Celovec, Völkermarkter Ring 25/1. soba 22 — za 3 šilinge (naročnina po pošti 3,20 šil).
Na željo naročnikov je naša uprava odkupila od Mohorjeve družbe v Celovcu večjo množino
9/foÄ,
'totjevofjn
ftolecli
arja
za leto 1948.
Naročniki ga lahko dobe pri naši upravi za 5 šilingov. Za poštnino je priložiti 20 grošev.
Otilasi v „Koroški kroniki” prinesoio nspoli
llinil!llllllllllllllll!l!!llilllllllllll!l|||||||!l|||||||||illlllllllll|||||||||||||||i|||j|!|||||||||j||j||||||||||||||||||||||||||||||||||||||j|M
Ce iščete službo, delavce in nameščence ali če hočete kaj prodati ali kupiti, dati ali vzeti v najem, zamenjati ali vzeti posojilo, če želite spoznati življensko družico ali pa si dopisovati, za vse sprejema uprava lista oglase po oglasni tarifi. Plačate lahko tudi šele po objavi v listu. Oglase sprejema
Uprava Koroške kronike, Uelover, Völkerinarkler Ring 25
„Koroška kronika' izhaja vsak petek. — List Izdaja Britanska obveščevalna služba — Uredništvo lista je v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1 Telefon 3651/02_____Uprava
in oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. —- Tisk: Tiskarna „Carinthia*,
\