Struktura jaza in samopodobe JANEKMUSEK POVZETEK V zgodovini moderne psihologije beležimo več poskusov, da bi odkrili sestavine jaza in samopodobe. Med avtorji teh poskusov so npr. James, Freud, Jung, Mead, Sullivan, Rogers, Berne in drugi. Tako se je razvila nekam nepregledna in zapletena podoba raznih kategorij, struktur, instanc, arhetipov, personifikacij, vlog, stanj idr. Teoretsko pojmovanje jaza je postalo skoraj kaotično, če ne že kar himerično. To nepregledno situacijo pa je moč prevladati, če integriramo pojmovanja jaza v okvir kognitivne psihologije. Vidike in komponente jaza ter samopodobe moramo pojmovati kot posamezne kognitivne sheme, ki so organizirane znotraj hierarhično razvejane sheme jaza. V sestavku so prikazani rezultati multivariantnih analiz individualne strukture samopodobe. Faktorske in klastrske analize so pokazale več pomembnih dimenzij, ki sestavljajo psihološki prostor posameznikovega jaza. Med glavnimi dimenzijami, ki smo jih odkrili, so: pozitivni nasproti negativnemu jazu, moški nasproti ženskemu jazu, zreli nasproti nezrelemu jazu, materialni nasproti duhovnemu jazu, bližnji nasproti oddaljenemu jazu, nevarni nasproti neškodljivemu jazu in nekonformni nasproti konfonnnemu jazu. ABSTRACT THE STRUCTURE OF THE SELF CONCEPT Many attempts were made in the history of modem psychology have been to reveal the components of the self, including the contributions of prominent authors (James, Freud, Jung Mead, Sullivan, Rogers, Beme and others). As a consequence, a complex and unclear theoretical picture of the self emerged, containing a variety of different categories, structures, instances, archetypes, personifications, roles, states and so on. The conceptualization of the self or self-concept became rather chaotic or even chimeric. This odd situation could be surmounted by the integration of the theory of self into a theoretical framework of cognitive psychology. Different aspects and components of self-concept should be regarded as cognitive schemata organized within the complex and hierarchically structured self schema. An exemplary individual structure of the self-concept was analyzed by means of various multivariate methods. A clear and distinct structure of dimensions of the self-concept was found on the grounds of cluster and factor analyses. The main dimensions which constitute the psychological space of the self are: the positive versus negative self, the masculine versus feminine self, the mature versus inmature (un-grown) self the material versus spiritual self, the real (close) versus remote self, the dangerous versus friendly self and the nonconforming versus conforming self. OSEBNOSTNO JEDRO Po stari predstavi ima osebnost svoje "jedro". Gre za pojmovanje, da pripada nekaterim delom ali strukturam osebnosti nekako osrednje mesto v celotni zgradbi osebnosti; strukturam, ki naj bi bile centralne, jedrne, ki naj bi nadzirale druge dele osebnosti in obnašanja. V psihološki tradiciji se je uveljavil naziv za te strukture in je tudi že prešel v širšo uporabo. Je zgovoren, saj v izvornem pomenu označuje osebo (ali osebnost) v "prvi osebi". Zaimek jaz je postal v nekoliko prenesenem pomenu oznaka za takšno jedrno strukturo osebnosti. Še nekoliko bolj Filozofsko zveni drug pojem, ki ga uporabljamo v zvezi s temi jedrnimi deli osebnosti - pojem sebstva. Kot vidite, gre za samostalnik, izpeljan iz besede "sebe"; seveda pa to ni beseda, ki bi bila kdajkoli zares živa - kot je npr. beseda "oseba". Je pa vendarle dovolj uveljavljen in morda tudi dovolj posrečen strokovni izraz. Tudi če ga ne bi bilo (točno rečeno ga navsezadnje res "ni bilo"), bi ga morali iznajti, tako kot so nekoč rekli za "ranjko Avstrijo", drugače namreč ne bi imeli izraza, s katerim bi lahko dobro prevedli nemški "Das Selbst" ali angleški "the self'. Nekaj časa bi morda zadostoval dobri, stari "jaz". A kaj, ko so tuji avtorji nenadoma začutili, da bi bilo treba razlikovati med "selfom" in "običajnim" jazoili (me, I - spet seveda v substantivnem pomenu). Recimo npr., da pridemo kot recimo Carl Gustav Jung do spoznanja, da je "jaz" (das Ich) dober izraz za središče zavestnega dela osebnosti; toda če po našem mnenju obstaja še (nezavedno) središče celotne osebnosti, neki prikriti in malo skrivnostni "globinski" jaz, in če rečemo, češ, tega pa imenujmo "das Selbst", potem, če ne drugega, vsaj spravimo v zadrego vse prevajalce iz jezikov, ki ne poznajo prvega sklona za substantivni "sebe". In natančno tako je tudi s slovenščino. Vsi skloni so tu, od rodilnika do instrumentala: "sebe, sebi, sebe, pri sebi, s seboj", le nesrečni nominativ, ki bi ga zdaj tako potrebovali, seje povsem izgubil. Nemec najde svoj "Selbst" in Anglež svoj "self, le v slovenščini je pri roki samo nesrečni "jaz" (oziroma ustrezni osebni zaimki za druge osebe). Znanost take praznine ne more trpeti in zdaj, ko smo iznašli "sebstvo", lahko začutimo olajšanje. Šalo na stran. Jaz in sebstvo namreč označujeta dogajanja, ki so v sklopu osebnosti izredno pomembna. Že filozofska psihologija je pojem jaza povezovala s človekovim samozavedanjem in z občutjem samoidentitete. Pomeni ji osebo, v kolikor ta pojmuje samo sebe in doživlja samo sebe kot subjekt; jaz je to, kar "ve, daje" in "kar ve, da ve, da je". Za Descartesa je jaz drugo ime za misleči subjekt, celo drugo ime za umsko substanco nasploh ("res cogitans"1). Vemo pa, kako tesno je Descartes povezal mišljenje, bivanje in samozavedanje, saj ni kar tjavdan zapisal svojega "mislim, torej sem". Tudi pri drugih filozofih pomeni jaz osebo kot misleči subjekt, zlasti kolikor se ta 1 Dobesedno "misleča stvar", torej duh, ideja, za razliko od "res extensa", "raztezno stvar", ki pomeni materijo. pojmuje kot izvor lastnega delovanja in kot nosilec lastnega delovanja - kot tisto, kar je v tem delovanju identično in stalno. V tem pojmovanju se npr. nemški filozof Immanuel Kant ne razlikuje veliko od indijskega filozofa in razlagalca Šamkare. Za oba jc jaz poslednji subjekt mišljenja, ki ga več ni mogoče opredeljevati z nobenim nadaljnjim subjektom; jc subjekt delovanja, ki si ga ni mogoče predstavljati kot predikat kakega drugega subjekta. To zveni precej težavno, a se da razumeti: o katerikoli stvari, ki jo mislim, lahko rečem, da sem jaz kot subjekt mišljenja tisti, ki jo misli (čuti, hoče, doživlja...). Prav o tem subjektu pa tega ni mogoče več reči, on je tu, njega ne misli noben nadaljnji subjekt. Tudi če kdo ali nekaj misli o tem subjektu, o jazu, tedaj misli v bistvu o samem sebi. Za psihologijo jc ta vidik jaza samo eden od mnogih. Je morda posebno pomemben, a morda tudi nekoliko manj zanimiv. Pravzaprav so psihologi kmalu ugotovili, da se za jazom ali vjazu skriva mnogo stvari. In kot kaže, jih je od vseh vidikovjaza najbolj zanimal tisti vidik, ki zajema podobo (pojem), ki si ga posameznik ustvarja o samem sebi. Psihologijo pri jazu morda najbolj zanima vsebina in narava predstav, ki jih gojimo o sebi in ki so pomemben del jaza. Stvar je zanimiva zlasti zato, ker imajo te predstave močan vpliv na naše obnašanje - uravnavali ga bomo tako, da bo v soglasju z njimi. Nima jedrnega položaja samo jaz kot dejavni subjekt našega delovanja, kot njegov "čisti" akter, tudi samopodobi in njenemu delovanju gre neka osrednja vloga pri osebnosti in pri regulaciji obnašanja. VSI NAŠI JAZI Psihologi so zgodaj postali pozorni na različne - deloma že omenjene - aspekte jaza. Med zgodnjimi analizami jaza, ki jo zlasti pogosto navajajo, in to povsem zasluženo, je razčlenitev, ki jo dolgujemo ameriškemu filozofu in psihologu Williamu Jamesu (še enemu od "očetov" psihologije). Po Jamesu moramo najprej razlikovati dva vidika jaza. Po eni strani imamo jaz kot subjekt; tu gre za jaz, ki deluje kot akter, nosilec delovanja. Po drugi strani imamo jaz kot objekt, kot podobo, ki si jo jaz ustvarja o samem sebi. No, če zaposluje filozofsko misel morda predvsem prvi aspekt jaza, je psihološko posebno zanimiv drugi aspekt. Zanimivo je npr. to, da (vsaj tako meni James) podobe o sebi ne moremo pojmovati le kot predstavo, ki jo ustvarimo o sebi kot o delujočem subjektu, čeprav zajema seveda tudi te predstave. Psihološko gledano je namreč jaz zlasti to, kar mislimo o sebi, da smo in - v smislu, ki se ga je James zelo dobro zavedal, tudi to, kar želimo pokazati, da smo. Ta psihološki vidik podobe o sebi po Jamesu ne vključuje samo pojmovanj in predstav, kijih imamo o sebi kot miselnem, psihičnem, duhovnem bitju. To je le del jaza, namreč spiritualni jaz. Po Jamesu vključuje jaz vse, kar posameznik po pravilu misli o sebi in to je veliko več kot le duhovni del samopodobe. Bistven del samopodobe so naše predstave in pojmovanja, kijih imamo o lastnem telesu - telesni jaz. In ne samo to, del naše samopodobe so pojmovanja in predstave, ki jih imamo o tem, kaj drugi mislijo o nas in o tem, kako naj samega sebe predstavimo in prikažemo pred drugimi, na socialnem prizorišču. To je socialni jaz, ki po Jamesu ne nastopa v eni sami, stalni obliki - toliko je socialnih jazov, kolikor je ljudi in skupin, na katerih mnenje kaj damo in za katere domnevamo, da od nas karkoli pričakujejo. In včasih je težko razmejiti socialni jaz od telesnega; npr. naše predstave o videzu in oblačenju segajo nekako na obe področji. Psihološki del jaza, jaz kot objekt, je odtlej postal izjemno pomemben predmet raziskovanja v psihologiji. Pri tem se moramo zavedati, da se na ta pojem veže več različnih strokovnih izrazov. Med najpomembnejšimi so izrazi samoidentiteta, samopojmovanje (pojem samega sebe, pojem jaza, angl. "self- concept"), samopodoba (podoba o sebi) in shema o sebi (shema jaza, "self-schema"). Med starejšimi avtorji, ki so poleg Jamesa pomembno prispevali k razvijanju pojma jaza, je zlasti Sigmund Freud. Tudi on se jc poigral z zaimki. Jazu je prisodil vmesno mesto v osebnostni strukturi, položaj, ki posreduje med globinskimi nagonskimi impulzi onega in zahtevami okolja, ki se pozneje ponotranjijo v najmlajši intrapsihični instanci - nadjazu. V jazu je po Freudu sedež zavestnega delovanja in samozavedanja, vendar je prav Freud jazu v mnogočem odrekel osrednje mesto. Jaz ni izvorna instanca osebnosti, je sekundarna instanca in jc videti včasih bolj igrača v rokah onega in nadjaza, kot da bi se pulila za to, kdo ga bo bolj dobil v roke. Celo velik del jaza samega jc po Freudu nezaveden. Če je Freud opozoril na nezavedne aspekte jaza, torej "samopodobe", je hote ali nehote odprl vrata novemu vidiku jaza. Temu aspektu so nekateri rekli kar nc-jaz, vseboval pa naj bi vse tiste lastnosti, ki jih imamo, pa zanje ne vemo, da jih imamo, ker jih ne maramo. Ne samo to, to so lastnosti, ki se nam dobesedno upirajo in nočemo niti misliti na to, da bi jih sploh lahko imeli. Seveda je nekoliko protislovno, če rečemo, da so te lastnosti na neki način del naše samopodobe. In kako naj jih odkrijemo, če pa je zanje značilno prav to, da so potlačene? Pa ni tako težko; navadno zadostuje, da pomislimo na lastnosti, ki se nam zdijo najbolj zavržene, nevredne. Skušajte opisati, kakšen naj bi bil nekdo, ki je takšen, kakršen bi si vi najmanj želeli biti. Ta opis bo kar blizu vašemu ne-jazu oziroma "nezaželenemu jazu". Pri tem ne bo verjetno prav nič tolažilno spoznanje, da je kak delec tega ne-jaza, ki ga za nič na svetu nočemo priznati in ki ne vemo zanj, morda dobro znan drugim ljudem. Ne pozabimo, da našo samopodobo kot senca spremlja podoba, ki jo imajo drugi o nas. Vendar imamo pri roki protitolažbo: tudi drugi ne vedo nekaterih stvari o nas, ki pa jih mi vemo. Tudi to jc lahko aspekt jaza, ki se bolj ali manj ujema z oznako "zasebnega" ali "privatnega" jaza. JAZ ZNAN NEZNAN O P M Q ZNAN NEZNAN Slika 2. Zavestni in neznani aspekti samopodobe in predstave drugih o nas. Nove aspekte jaza, če na kar pravcate "jaze v jazu", jc dodal Carl Gustav Jung. Omenili smo že, daje prav Jung poudarjal razliko med jazom kot središčem zavestnega dela osebnosti in sebstvom kot dejanskim, globinskim jedrom osebnosti. Jung jc dalje ugotavljal, da se v duševnosti posameznika oblikujejo številne globinske (kolektivnemu nezavednemu pripadajoče) predstave o osebnostnih likih, ki so sestavni del celotne, sebstvu podrejene osebnosti. Te predstave, ti osebnostni arhetipi pomenijo globoko zasidrane podobe: podobo popolnega sebstva (arhetip sebstva), podobo socialne, javno funkcionirajočc osebnosti (arhetip personc), podobo potlačene, nagonske, negativne biti (arhetip sence), globinsko podobo ženske in moškega (arhetipa anime in animusa), naših spolnih "komplementarnih" narav. Ti arhetipi so oblikovani kol relativno avtonomne cclotc znotraj osebnosti in imajo lahko velik vpliv na obnašanje posameznika (ne da bi se on tega zavedal). Nekaj pozneje je ameriški psihiater Sullivan (1953) skrbno analiziral razvoj in strukturo t.i. sistema jaza (self-system). V tej strukturi se pojavljajo posamezni vidiki samopodobe, personifikacije "dobrega jaza" (lastnosti, ki jih drugi odobravajo pri nas), "slabega jaza" (lastnosti, kijih drugi kritizirajo in zavračajo) in "ne-jaza" (lastnosti, kijih popolnoma odklanjamo in zanikamo). Carl Rogers jc vpeljal pojem "realnega jaza" in "idealnega jaza" (slednji se delno prekriva s predstavo o superegu) itd. (Rogers & Dymond, 1954). Berne, teoretik transakcijske analize, govori o transakcijskih vlogah t.i. ego stanj "otroka", "starša" in "odraslega", ki se izmenjujejo v posameznikovi osebnosti. S tem še ni konec množice naših jazov. Zelo veliko jih je dodala socialna psihologija, ko jc uvedla pojem vloge. Po Krechu, Crutchfieldu in Ballacheyu (1972) je vloga Vzorec hotenj in ciljev, prepričanj, občutij, stališč in dejanj, ki naj bi po pričakovanjih pripadnikov neke skupnosti tipično označeval ljudi, ki zasedajo neko pozicijo". Posamezniki internalizirajo takšna vlogovna pričakovanja in se obnašajo skladno z njimi. Velik pomen vlog se kaže ravno v tem, da tako močno vplivajo na obnašanje; ne motimo se, če rečemo, daje poznavanje vlog med najbolj zanesljivimi prediktorji našega obnašanja. Pomembne so zlasti tiste vloge, ki jih Kelly (1962) imenuje jedrne vloge (pa smo spet pri jedru ifMifiiič javni jaz slepa pega privatni :: jaz osebnosti): poklicne, družinske in generacijske, partnerske, spolne, starostne, vloga dobrega prijatelja idr. Te vloge pomenijo izdelan kompleks kognitivnih konstruktov in predstavljajo glavne determinante naše identitete. SAMOPODOBA Vloga in funkcija samopodobe Freudova koncepcija jaza je vnesla nekaj nelagodja in razočaranja; razumljivo, saj (zavestni) jaz nenadoma ni bil več v središču osebnosti, prej celo v dokaj odvisni vlogi. Nekateri so se znotraj same psihoanalize temu uprli in začeli odkrivati izvorne, primarne in avtonomne funkcijc jaza (egopsihologija in egopsihoanaliza). Drugi so z vnemo nadaljevali Freudovo "rušilno" delo in je denimo v očeh strukturalnih psihoanalitikov ali pa predstavnikov kritične teorije subjekta ("Frankfurtska šola") zavestni jaz le še zbirka vseh mogočih predstav o sebi, ki kot nekakšna navlečena kramarija zapira vhod v naslednji prostor in tako ustvarja vtis, da prostor ni prazen, da jaz vendarle nekaj jc. Tu je jaz res samo še psihološki papirnati tiger. Takšno pojmovanje jaza in samopodobe pa je precej zgrešeno. Zelo hitro se namreč pokaže, da samopodoba ni papirnati tiger, ampak da močno vpliva na naše ravnanje; včasih vpliva na naše obnašanje prav usodno in mnogokrat nezavedno in celo proti naši volji. Lahko bi govorili o pravi upravljalski, menedžerski funkciji samopodobe. Pred leti (Musek, 1985) sem opisal model referenčnega delovanja jaza oziroma samopodobe (slika 3). Osnovna ideja modela je v tem, da je podoba o sebi referenčni okvir (standard, kriterij), ki uravnava naše delovanje. Temeljno načelo tega uravnavanja je težnja po vzdrževanju relativno visoke ravni samovrednotenja (to, kar včasih imenujemo težnjo po samospoštovanju in samoprestižu). Podobne ideje najdemo vsekakor tudi pri drugih avtorjih, npr. Tesserju ("model vzdrževanja samovrednotenja" ali "SEM-model",2 Tcsser & Paulhus, 1983). V našem psihičnem aparatu potekajo (bolj nezavedne kot zavestne) primerjave aktualnih informacij o sebi in našem ravnanju s standardi, ki jih zahteva samopodoba. Od izidov teh primerjav je odvisno ravnanje, pri čemer uporabljamo vse mogoče strategije, ki nam omogočajo vzdrževanje relativno visokega samovrednotenja, nekako tako kot posadka v balonu, ki odmetava balast, da bi se balon lahko dvignil dovolj visoko. OBLIKOVANJE SAMOPODOBE Socialna konstrukcija samopodobe Velik in pomemben del samopodobe nam zgradijo drugi. Od drugih dobimo nekatere bistvene informacije, ki postanejo temeljni del podobe, ki si jo ustvarimo o sebi. Drugi nam povedo, kakšni smo in kakšni naj bomo. Povedo nam, kaj pomeni, da smo taki in taki. Starši, sorodniki, vrstniki, znanci, učitelji in vsa dolga vrsta t.i. "socialnih agensov" že od malega konstruira našo samopodobo. Dopovedo nam, v čem smo "dobri" in v čem smo "slabi". V našo samopodobo se vtisnejo izjave drugih, recimo o tem, kako smo "pridni", "poredni", "živi"... Vsa ta sporočila se bolj ali manj "primejo" naše duševnosti 2 Self-evaluation-maintenance model. jaz, podoba o sebi Iti izidi komparacije /i/je v skladu z/+/ Al/>=/e/ /V