Inseratl se Bprejemajo in veljA tri stopila vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, 12 „ „ n n f 'i 15 „ n II n a M Pri večkratnem tiskanji se eena primerilo zmanjša.
Rokopisi
i« ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništv > administracija) in ekspedicija lia Starem trgu k. St. 16.
SLUUENEf!
iJuU v Mllttlp«
Političen list za slovenski narofl.
Po poŠti prejeman velja:
Za celo leto . . 10	kr.
/.a pol leta . . 6 . — i . .. ,,
za četrt leta . . ■• 5i) M
V administraciji velja:
/.a celo leto . . za pol leta
za četrt leta . . 2 , V Ljubljani na dom velja 60 kr. več ua letu
VredniMvo je na Stolnem' hiš. št. 284.
Izhaja po tl i krat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Dogodki v Selcjili.
„Slovenec" je 20. februarija 1.1. v št. 22. imel dopis iz Selc, v kterem so popisovanj dogodki pri eksekutivni iztirjatvi glob zarad šolskih zamud v selški dolini. Slavna c. k. deželna vlada pa je z dopisom št. 342/D. Š. S. v „Slovencu" 0. marcija št. 28 dogodke v dopisu iz Selc ovračala (demontirala). Na vse to nam je došel naslednji dopis:
„Sprejmite te-le vrstice, ki spričujejo resnico zastran dogodeb o izvršitvi okrajnogla-varske sodbe v Sekali, in se dajo po pričah dokazati.
Že 1. 1873 je bila starišem, ki so njihovi otroci šolo zamujali, globa uakladana, pa je gosposka ni iztirjala. Ubožnejši so jo plačevali, premožnejši pa so jo odkladali tako, da je poslednjič niso plačali. To si ljudje dobro zapomnijo. 1874. leta se jim globa zopet naloži, pa je nobeden ue plača. Ali sedaj se globa brez usmiljenja iztirjuje. Ubozega osebnika Petra Svolšaka, ki je imel bolno ženo in je otroke zavolj uboštva dal služit, je okrajni poglavar v Kranj poklical, da bi globo plačal. Ubožec je prosil, da naj ga raji zaprejo, ker nima s čim plačati. Poglavar mu je že mislil prizanesti. Slišati pa iz ust njegovih, da je iz Selc, poglavar začne besneti in zove Selčane potepuhe, medvede, divjake, ter tirja globo. Zakaj je pa poglavar tako hud na Selčane? Ker nikoli niso po njegovi volji volili, ker so si vrlega narodnjaka izbrali za župana.
Da bi se kdo plačevanju naravnost upiral, ni nikomur bilo v mislih. Nepotrebno je tedaj bilo pošiljati v Selce štiri žaudarje, kar je razdražene ljudi še bolj kačilo. Ko pride gosposka v Češnjico, se ljudje niso zbirali in rubež se je prav mirno godil; le predrznih so se iz
Kranja poslani iti v hišo, kjer ni bilo nikogar doma, in ne da bi bili obsojenega Jurija Peharja rubili, so vzeli njegovemu osebniku Ja-kopu Blazniku zimsko suknjo in kamižol, kar je bil potem Jurij Bebar primoran rešiti. V Sekali so rubili kajžarja, ki ga ni bilo doma; brez usmiljenja pa vzamejo odejo njegovi bolni ženi, ki je bila komaj tisti dan vstala. Rubili so tudi pri drugem osebniku, kjer je bila k njegova žena Marija Bebar z otroci doma. Ker žena noče dati ključa od Skrinje, ji nastavita dva žandarja svoja bliskeča bajoneta na telo. Otroci strašno zakričijo in na to pride hišni gospodar Nace Semen, in reče: „Kaj delate v moji hiši?" Na te besede, s kterimi gotovo ni hotel ovreti službe 4 žandarjev, 2 beričev in tajnika, ga zvežejo in s puškinim kopitom po stopnjicah pahajo. Tudi njegovo mater, ki je zraven prišla in vprašala: „Kaj vam je moj sin storil'', so po stopnjicah pahali. Njegovo teto Magdaleno Kantovo je žandar udaril po ustih, da jej je kri tekla. Še le, ko so Načeta Semena po vasi peljali, so skupaj vreli otroci in ženske, kakor je ob takih prilikah navada povsod. Na upor pa nobeden ni mislil, zlasti pa še ne otroci in ženske, zato tudi ni bilo treba nad njimi vpiti, da naj se razidejo.
To so resnične dogodbe, ki jih tukaj naznanim iz tega namena, da se poštenju Sekano v krivica ne dela."
Slavna deželna vlada v svojem popravku trdi, da se opira „na uradne pozvedbe zarad tega narejene". Radi bi vedeli, kje so se te pozvedbe izvrševale? Po današnjem dopisu soditi, vlada dogodkov ni preiskovala tam, kjer so se godili, ampak se je najbrže obrnila do g. Derbiča samega, ki je reč, se ve da, v svojem smislu poročal. Jt;-li pa tak popravek,
kteremu se vladi na čast tolažilo, ga deželni vladi preiskavati v po vradniku ne pa po g. „judex in pt naj se obrne movali.
tako točno in odločno oporeka, Namesto da bi se ljudstvo poje to še bolj zdražilo in slavni ne bo kazalo drugače, nego reč dotičnem kraju samem in sicer od nje nalašč v to pooblaščenem, Derbiču. kteri vsaj ne more biti opria causa". Osebe, do kterih , smo ji že dovolj določno zazna-
Politični pregled.
V Ljubljani, 12. marcija.
Avstrijske dežele.
X državnem /.boni se nadaljuje razgovor o postavi zarad davkov od poslopij. Stavijo se nevtrudljivo nasveti o premembah posameznih določeb, a večina jih ravno tako nevtrudljivo podira. Precej živahen razgovor se je vnel tudi o inkompatibilitetni postavi. Oficijozni listi hodijo krog te postave kakor mačka krog vrele kaše. Mlado-liberalci pa so že izrekli, da med seboj za poslance ne bodo trpeli takih ljudi, o kakoršnih je vOtenheimovi pravdi bilo govorjenje. Bo pač težko tej stranki dobiti poslancev, ki bi imeli popolnoma „čiste roke."
\a Dunaji je mnogo govorjenja o neki novi stranki, ki se boje snuje pod imenom „stranka poštenjakov." Zlasti „N. fr. Presse" se je stogotila nad njo, češ, saj so pri vsaki stranki „pošteni ljudje." So, to trdimo tudi mi, a najmanj jih je pri stranki, v ktere imenu hoče „N. fr. Presse" govoriti. Žalostno pa je na vsak način za Avstrijo, če, se že take stranke snujejo. Kako bo svet sodil nas Av-strijance ali prav za prav nemške liberalce,
Geschichte Krains
von der ältesten Zeit bis auf das Jahr ISIS.
Von
August Dimitz.
Laibach 1874. Druck und Verlag v, Kleinmayr <f: Bamberg.
(Konec.)
Nektere stvari g. pisatelj obširnejše opisuje, kakor se nam potrebno dozdeva. Na pr. pravljica o Scharfenbergovi smrti str. 223, ali str. '229 dolgi imenik leta 13G0 v Ljubljani pričujočih gospodov ali v ustanovnem pismu ljublj. škofije imenovanih prič str. 302. Enake stvari imajo primerniše mesto med opombami drobnejše natisnjenimi, kjer ob enem manj prostora potrebujejo.
Da ob enem g. Dimitzu slovenski spisi nič kaj ne ugajajo, spričuje med drugim, da dolge razprave o turških bojih v Letopisu slov.
Matice 1871 niti enkrat ne omeni, v tem ko male članke Kozinove ali RadiČeve ne more dostikrat imenovati. Vendar se ne drznemo trditi, da je g. pisatelju popolnoma neznana; nekteri oddelki v njegovi knjigi kažejo nekako sorodnost. A naj si bodi kakor koli, škodovalo bi gotovo ne bilo, ko bi jo bil natančneje pregledal; marsikterih pogreškov bi se bil ognil. Na str. 250 dogodbe 1. 1396 tako pripoveduje, da bi človek sodil, da so Turci takrat Ptuj dvakrat razdjali. Andrej Hohenwart ni bil deželni glavar 1. 14G9, kakor hoče str. 280, ampak poveljnik metliški, ki je, kakor g. pisatelj nekaj vrstic poprej sam pripoveduje, Metličane sprejel v trdni grad metliški, kjer ob enem tli mogel biti stotnik tudi Viljem Auersperg. Vicedoni je bil Jurij Itunski ali von Rain, ne pa von Stein. Dvomljivo je, da se je v devetih dneh sošlo 20000 mož. Toda recimo, da je res, zakaj ta vojska ni nič storila, saj se je sovražnik še osem dni mudil na Kulpi? (Glej Letopis za 1871 str. 31.)
Str. 281. Friderik IV. je prepovedal zbor v Voitsbergu, ne shoda v Šent-Vidu, sicer ne bi bili došli iz Kranjske možje, ki so bili udani cesarju, kakor škof ljubljanski Žiga Lamberg.
Da je beseda „tabor" nemška, str. 284. op. 2, umejemo, saj iz nje menda izpeljujemo čisto nemške izraze, kakor taborit, vtaboriti se in druge, ki jih najdeš v Letopisu 1874 str. 173? —
Na str. 283 najdemo z razprtimi pis-menkami, da je Friderik IV. Židom naložil 4000 gld. Čemu neki? Da so bili Izraelci v naših pokrajinah naseljeni, povedal je v poprejšnjih poglavjih, in ker so bili dokaj premožni, je li tako čudo, da so plačali tudi oni? Z debelimi črkami naj pa vsaka kranjska zgodovina oznanuje: kako malo, ali prav za prav nič niso storili za slov. dežele Nemci, ki so vedno na vso sapo trdili, da je Kranjska del nemške države; kako so se morali Slovenci sami braniti, da sebe otmejo turškega robstva
od kterih sc je že vse jelo lupiti, kar na poštenje še kaj drži! Vendar pa se na ime ni treba loviti, „poštenjaki'" se pri nas imenujejo zdaj že vse sorte ljudje.
I» ^CNkes» pošiljajo nemčursko liberalne kupčijske zbornice in nekteri enaki mestni zastopi ministru Banhausu zaupnice, kar mu ueki tako dobro de, da misli že v štirih tednih popolnoma okrepčan nazaj na Dunaj priti.
0£i'*ki «Iržitvui xltor obravnava državni preračun. Sprejeta je bila potrebščina za državni zbor, vzajemni stroški, prineski za državni dolg iu obresti, potrebščina za uiini-stersko predsedstvo, hrvaško opravo in ministerstvo itd. Daljši razgovor se je vnel zarad dispozicijskega fonda. Csanadv je vlado zelo zgrabil. Ko je pa baron Sennyey izrekel, da bo glasoval za privoljenje dispozicijskega fonda in sicer, ker se mu to upravna reč zdi, je večina glasovala za privoljenje.
Vnanje države.
]\cmška vlada je v kulturnem boji zoper katoliško cerkev že tako daleč, da zavoljo sramote že več ne more nazaj. Zdaj je odgovorila na papeževo okrožnico, ktera je izrekla, da v maju dane postave niso veljavne, s tem, da je predložila zboru postavo, po kteri se ima katoliški cerkvi odtegniti državna podpora, ki jo je do zdaj dobivala po neki po godbi s papežem; dajala naj bi se le tistim duhovnom, ki bi se pismeno zavezali, da se bodo držali onih postav. Kes junaštvo ni, ako se v duševnem boji rabi tako materijelno orožje. Bismark in Falk gotovo tudi ue bosta dosegla svojega namena, čeravno se opirata na privoljenje tO katoliških poslancev, kajti če bi tudi 10, ali 100 tisuč katoličanov taki postavi pritrdilo, bi to še nič ne izdalo; saj se ve, kako znajo dandanes s silo in denarjem ,.ka toličane" delati.
Francosko ministerstvo ue bo menda nikdar sestavljeno. Büffet se je zdaj popolnoma odpovedal. Jeli so iskati drugih.
Š|»unjski poslanec za Berolin bo te dni iz Madrida odpotoval ter sabo vzel za Mac-Mahoua in Bismarka red „des goldenen Vliesses", kterega razun španjskega kralja le še avstrijski cesar deli.
Izvirni dopisi.
Iz Kile cerkve, <3. marcija. (Varujte se sleparjev!) Pred par tedni pride nc-zuau gespodič v našo okolico k nekemu kmetu,
ga pokliče iz hiše, ker si v hišo menda ni upal iti in uni za vogalom začne pripovedovati čudno skrivnost. Rekel mu je: ,,Kaj ne, vi se pišete I. I., po domače se pa imenujete I.; vi imate ueki tudi dve hčeri za možitev? Vse je tako, pravi nadalje ptujec, ali pa tudi veste, da imate veliko denarja skritega pod streho? Meni je v Ljubljani neki vojak pravil, da je lišal, kako sta se dva jetnika menila, da je vaši hiši veliko zlatega denarja skritega; ali bi mi dovolili iskati ga, in koliko hočete imeti, da ga meni prepustite?' „V moji hiši ni nič denarja skritega", mu odgovori gospodar; , če ga pa kje pod mojo streho najdete, mi boste pa že dali, kolikor boste hoteli."
Zdaj gre slepar na pod (ali na kaščo, ne vemo prav), išče in šteje strešnje, pa le nič ne najde, kar naenkrat zavpije: „Aha, smo že skupaj" in izleče spod strehe vrečo polno lepih, rumenih cekinov. Pa gospodar je bil pameten in ni hotel teh cekinov od tujca kupiti, temuč tujec mu da dva cekina — tutki — in odnese seboj najdeni zaklad.
To se je godilo v Čučjimlaki v Skocijanski fari. Tukaj je bilo sleparju tedaj spodletelo, pa v nekem drugem kraju je neko ženo ven-dar-le opeharil. Pokazal ji je tutke in ponudil ji te cekine za srebro, ktero mu je žena dala misleča, da je cekine prav dober kup dobila. Čez nekaj časa pokazala je ciganom, ali komu že, svoj zaklad iu v svojo žalost izvedela, da to niso cekini, ampak same igralne tutke. Hitro je to naznanila žandarjem, ki so sleparja v neki gostiluici prijeli in v Krško odpeljali. A ta je neki iz zapora ušel in ne ve se, kam jo je potegnil. To smo poročili, kakor smo čuli, in naj se razglasi ta sleparija, da bi se ljudje varovali takih goljufov. Čudimo se le, ker se je neki tudi lani nekaj enakega na Notranjskem zgodilo, kakor smo v časuikih brali, da gosposka ne ukaže teh sleparij po županijah oklicati. da bi se tudi manj previdni ljudje takih sleparjev vedeli ogibati.
Otl sv. Jožefa nail tVljon
tO. marca. (God sv apostolov Cirila in Metoda). Pred kakimi 25 leti je bilo v naših krajih priprostim ljudem le malo znano ime onih dveh velikih dobrotnikov vseh Slo vauov, ki sta 1. 863 po Kristusu prišla iz jutro vega mesta Salonika k moravskemu vojvodi Rastislavu, pod čigar varstvom sta začela v Moraviji in sosednih slovanskih deželah luč sv. vere širiti od Velehrada sem dol do naših krajev. Še le ko je 1. 1852 po rajnem našem knezoškofu Antonu Martinu bila bratovščina
tema apostoloma v čast osnovana v ta namen, da bi udje te bratovšine vsaki dan molili za to, da bi Bog po njuni priprošnji vse naše slovanske brate, ki so se v 9. ali 11. stoletju ločili od prave katoliške vere in zabredli v razkolništvo, zopet nazaj pripeljali v naročje pravo izveličavne cerkve, smo mi Slovenci začeli ta dva svetnika prav častiti. — Posebno so prebivalci Savinske doline postali njuni goreči častilci, ker je tema svetnikoma v čast pri čč. oo. Lazaristih že po rajnem škofu Slom-šek-u bil tukaj altar postavljen in je bila cerkev sv. Jožefa odločena za inaterno cerkev te bratovščine za vse Slovence. Vsako leto se je god teh dveh apostolov slovesno obhajal posebno za časa rajnega narodnega g. opata M. Vorlušek-a, ki so v drušini svojih duhovnikov, kedar so le mogli, to svečanost povzdigovali. Zato pa tudi še zdaj število udov te bratovščine pri nas veduo raste, in je letos narastlo že do 20.500, ter se je bilo že včeraj toliko vernih zbiralo k drugemu slovesnemu opravilu, ktero je imel č. g. celjski vikar, France Ogradi, da je bila prostorna cerkev premajhna.
Ako pomislimo, de se je število udov te lepe bratovščine v matičnih knjigah, ktere se hranijo v mariborskem semenišču, in v kterih so tudi udje iz Češkega in Moravskega vpisani, že pretečeno leto narastlo na 146,740, je jasno, da ta bratovšina je gotovo ena največjih na Slovenskem in upati smemo, da bo Bog našo združeno vsakdanjo molitev vslišal in nam dal včakali veselje, da se bo pregaujanje katoliških kristjanov med Slovani nehalo in bo koraj en hlev in en pastir.
V ta namen bodo tudi za naprej vsi narodni duhovni to prav katoliško in vzajemno slovansko bratovšiuo radi podpirali, ker je gotovo ona ena najlepših in najpotrebniših. Mili Bog tedaj ohrani med nami seme, ktero sta že pred več kakor tisuč leti razsevala sv. brata Ciril in Metod !
'ffi Dunaja. 8. marcija. (Shod Šent-M i h e 1 o v e bratovščin e). Že zadnjič sem omenil, da šentmihelova bratovščina ima namen biti v podporo in brambo pravic rimskega prestola ; skuša ga pa doseči na dvoje: najprej se trudi vzbuditi in oživiti katoliško zavest, vtr-diti kat. prepričanje, ter to prepričanje, veličanstvo in preblaga načela sv. cerkve zmir globokejc zasajati v srca, da bi od ondot pognala, stopila v življenje, zmiraj bolj se raz-jširjevala v vseli krogih in počasi s pomočjo (družili delavnih moči postavila temelj, nakte-
nemške dežele pa barbarstva; koliko naših očetov je poginilo v teh dolgotrajnih, ljutih borbah. To je Nemcem jako treba vedeti, da bodo nas bolje spoštovali in vendar kedaj spoznali, da niso sami oni rešili omiko in deželo, ampak da so k temu pripomogli največ Slovenci (če se tudi ostentativno niso zvali tako), kteri zaslužijo, da so vendar kedaj svoji gospodarji na zemlji, ktero so si odkupili s krvjo svojo. Ne moremo sicer reči, da tega g. Dimitz ni vsaj nekoliko prepričan, vendar premalo naglaša to zgodovinsko resnico v svojem delu, ki se nam zdi prav pri opisovanji te za nas žalostne pa slavne dobe nekako hladno sestavljeno, kakor kak vraduišk zapisnik, kar se malo strinja z navdušenim vvodom njegovim.
Leta 1477 Turci niso bili na Gorenjskem. Na str. 289 navedenih regest (Sinnacher VI. str. 595, 598, C02 in G04) prvi dve govorite o napadu preteklega leta 1476, poslednji dve pa le omenjate turški prihod ua Kulpo, o kterem na kratko poroča Unrest str. 628; zakaj
leta 1477 so jo Turčini pomerili ua Furlanijo.
Na str. 292 omenja g. pisatelj k letu 1481, da so Osmaui pridrli na Koroško, a to se je zgodilo 1. 1483, zatoraj isto dogodbo pripoveduje dvakrat, k letu 1481 iu 1483.
Ker str. 296 Hrvatje I. 1491 po poročilu Viljema Turjaškega niso naznanili Kranjcem prihoda turških čet, koj izdihne g. Dimitz: Saue qui peut! Kolikokrat bi trebalo enako stokati glede na druge narode! Sicer pa Unrest str. 751 piše, da so naši slov. sosedje Turčine na potu proti domu dobro otepli, kar kaže, da so Hrvatje težko mir sklenili z ljutim sovražnikom. O bivanji cesarja Friderika IV. na Kranjskem leta 1489 bi radi kaj več čitali, kakor malenkost, ki jo nam podaja na str. 294.
Pri povestnici mesta Kranja bi ue bil g. pisatelj napačno zadel, ko bi bil pokukal v Letopis Matični za 1870, marsikaj bi bil dopolnil na str. 307. Eukrat beremo: Velesovski samostan je bil vstanovljen 1. 1221, na drugem mestu pa, da se je to zgodilo 1. 1238;
na str. 309 Ludovik celjski (namesto Herman) je pal raz konja pri Begunjah. Take in enake pomote se dajo popraviti konec vsega dela, častne nikakor niso knjigi, od ktere smemo zahtevati dovršenost, kakoršna je mogoča pri sedanjih sredstvih in tirjatvah novega zgodopisja.
Toda predolgo že natezamo potrpežljivost čast. čitateljev, zatoraj konečno rečemo: Zgodovina g. Dimitza je na vsak način korak k boljšemu, glede kritike presega svoje prednice vse, pisana ni strastno ampak mirnejše, nego bi se nadejali v današnji narodni razburjenosti; ko bi se bila ogibala, kar smo na kratko grajali v tem članku in ko bi bila pisana slovenski, pozdravili bi jo z veseljem izobražeui Slovenci. Upajmo, da bode druga polovica kranjske zgodovine bolje vstrezala opravičenim našim željam in s tem dosegla kolikor mogoče visoko stopinjo objektivne pisave pravega, resnicoljubnega historika.
rcui naj bi &e oživila in ozdravila sedaj jako bolna, v naročju zoperkristjanskih načel umirajoča Evropa; potem pa dejanski, z denarjem skuša podpirati sv. Očeta; vsako leto lep dar pošlje nasledniku Petrovemu, v znamenje iskrene sinovske ljubezni.
Sinoči se je pri shodu združil obojni namen. Velika množica se je zbrala v širnih prostorih za shod odločene sobane. Moški in ženske, mladi in že osiveli možje, prosti obrtniki, kupČevalci, grofje, knezi, civilisti, vojaki, duhovni, dva kardinala, dunajski namreč in praški, dva škofa, nuncij in dunajski pomočni škof: vsi ti so se zbrali v pravem, resničnem, ker katoliškem bratovstvu.
Predsednik, delavni in iskreni gr. Pergen, pričel je razgovore s kratkim, čvrstim nagovorom. Na kristjanski pozdrav „Hvaljen bodi Jezus Kristus", zadouel je iz vseh kotov prisrčni „na veke, amen!" Potem nadaljuje in primerja s trpečim Gospodom našim sedaj trpečo cerkev; njegovo obnašanje naj bo nam v poduk, podobe njegovega trpljenja nam v tolažilo Cerkev se zaničuje in zasramuje, ona voljno z Zveličarjem trpi; cerkev se izdaja krivičnim sodnikom pretečim jej s smrtjo, pa odgovarja z gospodom: ne imeli bi oblasti, ko bi vam ue bila od zgoraj dana; Zveličarja slečejo, bičajo, križajo, on trpi vse v spravo za naše zadolženje; tudi mistično telo njegovo, to je, cerkev, slačijo, bičajo in na križ pribijajo, a ona trpi, da bi potolažila jezo pravice božje zarad premnogih hudobij vršečih se v vseh plasteh nesrečnega človeštva. Trpimo s cerkvijo, spremljajmo jo na krvavem potu, z molitvijo pa tolažimo pravični srd Gospodov, delajmo vsak v svojem krogu, vcepljujmo katoliška načela, bodimo pripravljeni na novo mučeništvo in prišli bomo do zmage. Gromeča pohvala je sledila lepo in navdušeno izpeljani podobi.
Za predsednikom govore zajored: oba kardinala, grof Ivufstein, grof Leo Thun in Černv, v r a d n i k. Naj v kratko glavne ideje posnamem.
Liberalizem kaže zmiraj bolj očitno svoje roge: proč s kristjanstvom, to je njegovo bojno geslo. Zatrobil je v nekem listu: ljubša nam je hudobija, kakor jezuiti; ko bi bil djal, ljubša nam je hudobija, kakor krščanstvo, izpovedal bi se bil bolj popolnoma. Zapravil je Boga, dušo, neumrjočnost, zato je zapravil in zgubil tudi čast človeško. Edino varhinjo še te časti, kat. cerkev hoče vničiti, vničiti v šoli, v družini, v državi. Izriva iz naše zavesti večne ideje, zaseva pa res zločinstvo; spodkopava splošno pravo, prelaralja svete zaprisežene pogodbe, razširja pa sebičnost, prekanjenost in brez-ozirno trinoštvo. Vse v imenu čiste vednosti in človekoljubnosti. Pa oskrunil je vednost, oskrunil pravo človekoljubje.
Ni davno, kar je kričal, da nimamo vsi skupnega očeta Adama, daje več prvih očetov, le, da bi dokazal, vaše sveto pismo se laže, vednost drugače uči. Toda ko ga je pravo znanje osmešilo in dokazalo, da ima sv. pismo vendar le prav, znajdel je drugo hipotezo: ,,da enega očeta imamo, trdi, toda moja vednost", „edino resnična vednost uči, da je opica naš oče, da smo le bolj razvito živinče." Pa tudi ta „edino resnična vednost", se je pokazala za velikansko zmoto; a kaj za to liberalizem mara, brž si novo vednost in resnico zmisli: „a ne naš oče, le bratranec naš je opica, od skupnega očeta izviramo," res, do sedaj tega „častivrednega očeta še ni nikdo videl, ker mora brž ko ne tam v srednji Afriki nekje pokopan biti." Tako uči natančna liberalizmova vednost, vse budalasti rada pripozna, le, da
zoper cerkev kriči, le, da se more valjati v svojem neverstvu.
Enako oskrunja vednost na vsih poljih, posebno ua zgodovinskem. Pa oskrunja tudi človekoljubje. Sicer ga vedno v ustih nosi, toda, ali je človekoljubje, zadnje solde iz žepov druzih izprazniti, ž njimi obogateti, iz tako nabranega denarja morda malo miloščino dati, in se zato še v časnikih hvaliti? ali j" človekoljubje, usmiljene sestre odpoditi od bolnikov, pa jih zročiti neusmiljenim plačanim postrež-nicam ? ali je človekoljubje, škofom zlate križe iz vratov trgati, ter jih na boben prodati, škofe in duhovne zapirati, vernike puščati v silah brez dušne tolažbe, ropati jim s težkim denarom sozidaue cerkve; ali je človekoljubje, ubozega delavca trpinčiti po fabrikah, trgati mu zasluženo plačilo, jemati mu nedeljo, kije zanj dan počitka, in ga iz službe spoditi, če se predrzne v nedeljo delo opustiti, da more iti k sv. maši? če se pa nasproti hudodelci po ječah dobro pitajo?
Tako dela liberalizem: oskrunja človeško čast, oskrunja vednost, oskrunja človekoljubje, razdira društveno in državno življenje. Le natura mu je bog, taji vse naduatoruo življenje; zato se je zaprisegel zoper kat. cerkev, zato jo jel preganjati tako silno, da je nek mogočen nam nasprotnik djal: „Cerkev gotovo pogine; ako pa zmaga, verujem, da je božja naprava in koj se k nji povrnem."
Naslikal se je cerkveni položaj po raznih deželah. Izrazilo se je tudi upanje, da se počasi na bolje obrača; zopet bomo prišli do kristjanske države. Mi v Avstriji smo še srečni, še imamo temelj iu glavne stebre, drugod je že vse razdrto. Konec minulega stoletja se je v postave vrinil brezverski duh, rationalistični elementi so zmiraj v njih ostali, manjkalo je spoznanja in dejavnosti, da bi se bili odstranili. Prišlo je leto 1848. Morale so se postave spremeniti, odstraniti se brezverski elementi, a vravnati se po kristjanskih načelih. Naredila se je poštena sprava s cerkvijo: to je pomen konkordata. Pričel se je boj zoper njega. Žali-bože tudi katoličani niso imeli pravega spoznanja, bili so mu nasprotni, ali vsaj malomarni do njega. Konkordat je padel. Prišle so postave leta 1867, 25. m. 1868 in ove lanskega leta. Kdor ni slep, mora videti, kam bomo prišli. Izneverjene so šole, cerkev se vklepa, kristjanstvo se hoče vgnati: katoličanom se oči odpirajo in to je prvi korak na bolje. Enako je na Angleškem. Vsled Vatikanskih določeb se je pričela huda borba pismena med prvimi možmi obeh strank; na čelu sta kardinal Manning, na nasprotni Gladstone; tisuče in tisuče katoličanov in protestantov ima oči in srce obrnjeno na to boritev. Gladstone se je odpovedal vsemu javnemu delovanju, le da more dotična verska vprašanja študirati. Gibanje se je pričelo; živahnost narašča in kjer se resno študira, tam mora resnica zmagati.
Pa kaj hočemo mi avstrijski katoličani storiti? Mi smo zaspani. Koliko velikanskih denarnih pomoči nabere in pošlje Francozka za misijone na Jutrovem, in pri nas? Koliko pošlje mala Belgija sv. Očetu v podporo, iz Avstrije dohajajo le pičli pomočki. Kako se gibljejo angleški katoličani, ko so se jim brez-verske šole še le napovedale, od ljudskih šol do vseučilišč skušajo si osnovati uk na katoliški podlagi, v to žrtvujejo moči in bero velikansko denarja; kaj pa storimo mi pri nas v Avstriji, kjer imamo brezverske šole že do-gnane? kjer starši ne vedo, kam bi še smeli z mirno vestjo otroke poslati?...
Delajmo vsak v svojem krogu. Odločno
; spoznajmo svojo vero. Cerkev je božja ustava, na Golgati je ustanovljena, le v nji je rešenje; tudi država ne bo prej srečna, dokler v se ne sprejme krščanskega duha, prej ne more biti prosta, pravična. Posebno molimo za prijatelje in neprijatelje. Katoliško čuvstvo se bo oživilo; nanj se bodo potem naslanjali možje poklicani v zborih zopet oživiti državo, zopet dati narodom pravice, zopet s cerkvijo skleniti pošteno spravo in dati Bogu, kar je božjega.
Boj med vero in nevero narašča, valovi se penijo, v ladijci smo, kakor učenci, ko je Zveličar spal. Na klic njihov se je prebudil, zapovedal je vetrovom, valovi so polegli in mirno je plavala batčica po gladkem površju. Kdaj se bo pri nas Zveličar zbudil? Delajmo! Molimo! — Trpimo! Morda še dolgo, še jako hudo, sedaj še nismo vredni svetega boja za cerkev, zaslužimo ga! ko bo čas, Zveličar se bo zbudil, barčica se bo rešila, ktera? Sv. evangelij nam pove le o eni; tista, v kterej je počival Gospod. —
Tako se je govorilo. Človeka veselo pretrese, ako vidi toliko svetega prepričanja; če sliši v naših žalostnih časih iz ust laikov in sicer ne le nizkega, ampak visocega rodu ozuanjevati Kristusa križanega, navduševati za božjo vstanovitev sv. cerkve, podžigati ljubezen do sv. očeta in klicati k molitvi, k vdanosti, k trpljenju. Da, avstrijski katoličani smo še prezaspaui, nismo še dosti spregledali, nimamo še dovolj poguma in pa volje k žrtvovanju, premalo molimo in v Boga zaupamo, zato še nismo vredni, da bi nam božja previdnost milostno podelila priliko k mučeništvu. Zaslužimo ga! Delajmo vsak v svojem krogu ne zaspano, ampak navdušeno; molimo za velike može, naj nam jih Bog podeli izmed škofov in duhovnov, posebno tudi izmed neduhovnov! Ako bomo tako delali, prišel bo čas, da bo zapela vesela bojna tromba v boj k novemu življenju!
Domače novice.
V Ljubljani, 13. marcija.
(Deželni zbori) so sklicani za 6. aprila 1.1. in bodo trajali neki 6 tednov.
(Cislaleem dr. Coste) naznanjamo, da je nedavno v našem listu omenjeno njegovo doprsno podobo naš izvrstni kipar g. Franjo Zajec te dni izgotovil. Kdor je videl to podobo v umeteljuika atelieru, mora priznati, da je nepozabljivemu našemu dr. C o s t i frapantno [lodobna. Nadejamo se, da bodo naši rodoljubi radi in urno naročevali to podobo, temveč, ker gre tu ob enem tudi podpirati g. Zajca, ki je ne samo mojster v svoji umeteljnosti, temuč tudi vrl narodnjak. Dr. Gostov a omenjena doprsna podoba, iz gipsa narejena, je 18 palcev visoka in cena jej je za ljubljanske uaročnike 3 gld., za zunanje pak 3 gld. in 50 kr. ter se pošilja s poštnim povzetjem. Adresa našega umeteljnika je: Franjo Zajec, akad. kipar, v vrvarskih ulicah štev. 2!), v Ljubljani.
Pri tej priliki naznanjamo tudi, da gosp. Zajec namerava, ako se oglasi dovolj naročnikov, v ravno taki velikosti, kakor je dr. Costova, izdelati še dr. B 1 e ivveis-ovo doprsno podobo in sicer tudi po tisti ceni. — Ako se pomisli, koliko sta dr. Costa in dr. B l e i w e i s storila za povzdigo naše narodnosti, menimo, da se bode ta namera gosp. Zajca radostno pozdravila in materijelno podpirala. Kdor se misli naročiti na dr. Blei-vv e i s- o v o podobo, pridene lahko svoje naročilo onemu za dr. C o s t o v o oprsje, da se
tlelo prične, kedar bode toliko naročnikov, da se izplača trud.
(.Slovensko gledišče). O zadnji predstavi ne moremo po vsem vgodno poročati. Prva igra „Perziški šawl" je sama na sebi že dolgočasna glista, po slabem prevodu pa je zgubila še tisto sol, kar je ima v izvirniku. Zato je pa tudi živo in vrlo igranje gospodične Pod-krajškove in gosp. Schmidta ni moglo obdržati nad vodo; pogreznila se je — upajmo, da za zmiraj. — „Sklenica čaja" je v nemškem jeziku pač kratkočasna, živahna burka, a prevod v slovensko je poln najhujših slovniških in drugih napak. Kaj tacega pač na našem odru še nismo nikdar slišali, (,'eže tisti, ki se prevoda loti, ne pozna slovenskega d u a 1 a, bi moral vsaj odbor dramatičnega društva ga poznati ter igro toliko očediti, da je jezik vsaj toliko spodoben, kakor v burkah sploh, v kterih se sicer ne gleda toliko na slovnico. Stavek pa „Wir (zwei) werden im Haine lustwandeln" se še v burki ne sme posloveniti: „M i se bomo po gaju sprehajali." Ali so bili pa morda igralci tako kosmatih ušes, da takih dissonanc niso čutili? Ali so morda take na pake njihovi „popravki"? Škoda, da je igra tako nespretno poslovenjena, kajti ni dvomiti, da bi bil gospod Kajzelj še bolj originalen, kakor je bil, ako bi mu bil prestavljavec dal pripravnejše besede v usta. Gospodična Ledar-jeva je bila boljša, ko navadno, zato bi bili pa radi slišali iz njenih ust „dual" namesto „plurala", kterega je v pogovoru v enomer kresala. Gospod Juvančič je postopal elegantno, slabega prevoda v pogovoru pa tudi on ni popravljal. Igro to bomo radi še večkrat slišali, toda ne več v tako normalno-dijaškem prevodu, prosimo! — Opereta „Mesečnica" se je pela in igrala našim razmeram primerno. Gospodične Piskarjeva, Namretova in Barnasova — zadnji dve prvikrat v opereti nastopivši — so zadovoljile v solo-petji še bolj ko v skupnem ter kazale dokaj neprestrašenosti. Pridnost in dobra volja premagate vse. Le tako naprej! Gospod Nolli je v opereti vselej v svojem elementu. Da pa je opereta sploh mogla na oder, zato gre hvala še posebno pevovodji g. Stöcklnu, ki je neutrudljivo vadil pevke in pevce. Vojaška godba se je vrlo obnašala, gledišče je bilo še zadosti polno. — Jutri se bo igrala že zadosti znana izvrstna burka „Čevljar-baron", v kteri ima g. Kajzelj nalogo kakor nalašč za-nj.
(„Brencelj1') je prišel po velikih težavah včeraj zopet na svitlo. Na koncu lista prosi, da bi mu naročniki poslali vsaj zaostalo naročnino za že prejete liste, da mu bo tako mogoče dalje izhajati. Prihodnjič bo prišlo več številk.
Razne reči.
—	Nesrečne tri delavce, ktere je bilo v zagorskih premogokopih zasulo, so 10. t. m. zjutraj izkopali mrtve. Itešili so se bili na nek prostor, pa ko jim je za dihanje pri-manjkalo zraka, so umrli. Njihove klice na pomoč so boje še prva dneva slišali, a nihče ni mogel do njih, ker se je blato vedno z novega na nje vdiralo. Mrtvega četrtega tovariša, kterega je bilo blato že prvi dan seboj prineslo, so že v nedeljo pokopali.
—	V snegu zasut je bil 31. dec. p. 1. rudokopač Andrej Leskovec iz Jeličjega vrha logaškega okraja, ko je šel iz Idrije proti domu. Šli so ga iskat, a dobili ga še le 2. jan. t. 1. mrtvega pod snegom. Bil je oženjen in oče treh majhenih otrok.
Listnica opravništva.
G. A. 1'. k. P. Poslanih 5 H. prejeli, za letos zadostuje.
G. O. D. v L. 'Zahtevano poslali. Mislite li res, da je marsikaj gnjilega „im Staate Dänemark?" Tudi mi tako mislimo, samo da po Vaših mislih ne.
J. K. v L. Poslali, mislimo, da smo Vam vse, ker ekspedicija enkrat vravnana, gre redno svojo pot. Primeri se pa tolikokrat, da „Slovenec1' ne pride naročnikom v roke, da tudi zanikerna ekspedicija ne mogla bi lahko toliko napak napraviti. Ne enkrat, ampak mnogokrat se nam je že primerilo, da smo naslov lastnoročno pisali, „Slovenca" pri tisti priči v poštni zavitek vtaknili, pa — poštni zvezek je na pravo pošto dospel, napisani naslov z listom je pa „dezertiralkje? kam? in zakaj? vedo menda že nekteri, a mi ne. Kolikor vemo, se nemškim listom tudi kaj tacega primeri, luij bi se tudi ne? ali tako pogosto, kakor slovenskim konservativnim — nikoli nikjer ne.
V s i m čast. i n e p o š t o v. naročnikom bodi le toliko rečeno: Gotovo nam je na tem ležeče, da si list pridobi več naročnikov in da mu stari zvesti ostanejo, kar se pa gotovo nc doseže, ako list neredno dohaja. Dalje bi s tako »erednostjo le sami sebi največo sitnost delali, „Slovencu" pa stroške. Vendar pa prosimo le vselej in nemudoma reklamirati, kadar lista ni; ker reklamacija pomaga na dve strani.
G. A. T. v T. Hvala lepa za ves Vaš trud. Prej ni bilo mogoče. Več pismeno.
Telrgralične denarne cene 1-2. marcija.
Papirna renta 71.50. — Srebrna r.*nt.a 76.95. — 18601etno državno posojilo 112.25 — Bankiue akcije 960. — Kicditne akcije 236.— - London 111.30 — Srebro 105.—.— Ces.br. cekiui 5.25,— 20Napoleon 8.88.
Tržna cena preteklega ledna:
M e r n i k
......* ~~ 7..........~
is	al 8	■	«i
Mesta :	a	g «	a %	;;
»M >N v > ~ , t.	o O-K^OHCCMM
v Ljubljani 2.60 1.80 1.50 1.05 1.60, 1.50 1.65	2.00
v Kranji 2.65 1.75 — 1.00 — — 1.60	—
v Loki	2,65 1.70 — 1.00 — 1.50 1.70	—
vNovomestu 2.65 1.85 1.75 0.95 1.90 1.60 2.00	2.15
v Sodražci 2.85 — 1.85 1.00 1.90 1.60 1.85	—
v Mariboru 2.25 2 05 1.95 1.10 1.50 1.40 1.90	—
v Ptuju 2.15 1.70 1.50 1.00 1.38 1 23 1.55	—
v Celji	2.50 2.00 1.20 1.30 1.60 1.50 1.60	—
v Celovcu 2.34 2.13 1,40 1.00 1.35 — —	—
v Trstu 2.60 1.86 1.92 1.33 1.75 — , —	—
v Zagrebu 2.30 1.60 1.40 — 1.50 — j —	—
v Varaždinu 1 2.05 1.55] 1.50 0.95 1.30 1.00 1.00	—
:
na Dunaju 2.20 — 1.35 1.20 1-30 - ! —	—
v Pcštu ; 2.70 1.60 1.60 1.10 2.00 — j —	—
v Pragi 2.75 2.30| 1.80 1 00 — — | —	—
v Gradcu j 2.55j 2.00| 1.80! 1.36 1.70 — ' — 1	—
V Trstu: Kava Rio 46—56, Mocca 70 gld. en cent, sladkor & cect 19 — 20 gld., olje dalinat. 24—20, boljše 35—38 gld. en cent. Petrolej 8.50 — 9 gld. v sodčkih.
SSC f Pravi
Wilhelmov
anliarlritleui anlircvmalieni čaj za čiščenje krvi.
(Čisti krv zoper protin in revmatizem)
je kot
zimsko z dr a vlj«nj<5
edino gotovo zdravilno krv čisteče sredstvo,
Vsleil Nj. V. l. Najviše)» pme-Ijii /,!]hm' pi> mi rojenje zavamino. Dunaj 28. marca 1871.
»ker je od prvih ^ medicinskih b avtoritet
l Evrope
s privoljenjem c. k. dvorno pisarne vsled sklepa ntt lliintij 7. dec. 1858.
Eksekutivne dražbe.
15.	marca. 3. Jož. Tekstor-jevo iz Potoške vasi, — 3. Jan. Crnivc-evo iz Bučiee (106S gl.), obe v Litiji. — 3. Davorin Povše-tovo (2128 gl.),
—	3. Neže Jama-ve (9800 gl.), — 3. Janez Čuček-ovo (500 gl.), — 3. Andrej Brumerjevo (410 gl.), — 3. Peter Tomšič evo (4300 gl.),
—	3. Karoline Petronio-ve (5400 gl.) — Tine Maternik-ovo, vse v Ljubljani.
16.	marca. 3. Jan. Meršnik ovo iz Bitne (1100 gl.), — 1. Tone Ilerščak-ovo iz Prema (1100 gl.), — 1. Tone Knafele-evo iz Zagorja (1(368 gl.), — 3. Mart. Punko vo iz Parja, vse v Bistrici. — 2. Mat. Krašovc-evo iz Biušine vasi (780 gl.), — 2. Marka Logarjevo iz Trnove (1650 gl.), obe v Metliki. — 2. Peter Koritnik-ovo v Cerkljah (655 gl.) v Kranju. ■— J. Telban-ovo iz Verde na Vrhniki.
bilo z nujboljim uspehom upotrebljtvann.
Ta čaj čisii celi organizem; preišče, kakor nobeno drugo sredstvo, dele celega trupljn in ol-vrne iz njega po notranjem upotrebljevanji vso nečisto za bolezen nabrane reči; tudi je učinek gotovo ustrajajoČ.
Temel jilo o/.dr.o I jcn je prodna, revma-tisma, otročjih žil in zaataranil) trdovratnih bolezni, vedno gnoječih se ran, kakor vseh spuSajev pri spolnih boleznih in po koži, n a/.olov pu telesu ali po licu, lišajev, sifilitičnih ran.
Poselmo ugoden vspeli je iinol ta čaj pri zagnjrtenji jeter in vranice, enako pii zlati žili, zlatenici, silnem bolenji po čutnicah, kitali in udih, potem pii tišanji v želodcu, vetrovih, zaporu, vodnih nadlogah, močenji, moškem oslabljenji, loku pri ženah itd.
Ilole/.lli, kakor bramorji, žlezni otok, ozdravijo najlo in temeljito, ako so pije čhj' nepreneh-Ijivo, kajti oti ie hladeče sredstvo, ki raztopi in žene scavnico Celi kup spričeval, pripoznavalnih in pohvalnih pisem, ki se tirjane snstonj dopošiljajo, spričuje resničnost zgoioj navedenih razlogov.
V dokaz re'enega navedemo tukaj vrsto pripoznavalnih pisem:
Gospodu Kranju Wilhelmu, lekarju v Neuokirchen-u.
K lad no pri Pragi (Ceska) 4. sept. 1874.
Vživavši nekoliko časa Vaš Wilhelmov antiartritični, antirevmatični kr. čistilni čaj, so Vain zahvaljujem za pomoč po njem.
Z velikim spoštovanjem Adalbert Gerber, usnjar.
Gospodu Pranju Wilhelmu, lekarju v Nennkirehen-u.
Grubišpolje i Be'ovarslti komitat), pošta Daruvar, 8. sept. 1874.
Prosim, dami pošljete vnovič Skrinjico Vašega Wilhelmovega antiarti itičnega antirevinatičnega kri čistilnega čaja kar najprej mogoče, s poštnim povzetjem pod gori navedenim naslovom. Pomaga vrlo e«lo pri bolozuih na koži, ki so sililitičnega vira.
J o ž f. Malih, okrajni zdravnik.
Gospodu Pranju Wilhelmu, lekarju v Neuukirchen-u Nürnberg, 22. sept. 1874.
Ker mi je prijatelj lia Dunaji pravil o Vašem izvrstnem čaju, sem ga prosil, da bi mi preskrbe! ga paket., katerega sem porabil do zadnjega in sem ž njim že dozdai zelo zadovoljen, ker imam že več. let trdovratno bolečino v želodcu, se bom še dalje ozdravil. Prosim Vas te.laj, pošljite mi še štiri paketo. S poštovanjem.
Andrej Deinzer, (18 — 3)	vratni pisar v Niirnbergu.
Svarimo pred ponarejanjem in sleparijo.
Pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi se dobiva le iz prve mednarodne f'abrikacije Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega čaja za čiščenje krvi v Neun-kirchen pri Dunaji ali v mojih časnikih navedenih zalogah.
Zavitek, v 8 obrokov l a/.del jen. po pred pisu zdravnika pripravljen, s podukom v različnih jezikih 1. gld., posebej za kolek in zavoj 10 kr.
Na ugodnost p. n. občinstva se pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi tudi dobiva: v Ljubljani pri Peter Lasniku; v Postojni, pri Jožefu Kupferschmldu; v Celji, pri Baumbachu lekarju, Franc Rauscherji, lekarju in Karol Krisperju; v Gorici pri Franzonič-u lekarju; v Celovcu pri C. Clementschitsehu; v M ari b or u Alois Quangestu; v Prassbergu pri Tribucu ; v N o-v e m in e s t u pri Dom. Ricoli-u ; v B 1 a k u pri Matevž Fiirstu ; v Varažditiu pri dr. A. Halterju lekarju.