LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLIV. letnik                         1924                            72. številka
Anton Novačan / Očetu
Kje si, moj stari volk?
Ali astralno telo svobodno v brezmejnem vsemirju, blaženi del duha v skrivnosti vesoljne luči, vedno vseviden, vseveden, z vsem eden? — Ali pri Jezusu in pri Mariji gori v nebesih, kjer ti strežejo angeli in te Bog Oče pohvali v družbi očakov včasi za modro besedo? — Ali res le votla črepinja trohneča v materi zemlji, s črnim križcem med prsti, svoje vere znamenjem, prah iz prahu in bitje samo še v mojem spominu?
Kje si, moj stari volk?
Zimski večer je bil, jaz sem pridirjal iz boja,
v sebi razjeden in truden, ah, tako truden brez nade.
Krotek pred tabo v mraku iskaje tvojo desnico:
«Kam se naj skrijem?» dejal sem. «Mene nikdo ne razume.
Če govorim resnico, me pitajo s slabim značajem,
če domišljijo, me gonijo vsega v oblake,
če se uprem krivici, mi vežejo roke z železom,
če jim pokažem zobe, beže navidez pred mano
in mi za hrbtom skrito kopljejo jamo!»
Vzdih in nasmeh sem slišal; odtegnil si roko,
glavo položil v dlani in rekel mlademu volku:
«Dokler še dvomiš o sebi, udaj se!»
Tvojim nasvetom poslušen vzel sem ovčjo obleko, vsakemu se uklonil in videl božja čudesa: Glupan se mi je rogal, kje da sem glavo izgubil, slepec je vpil, da vidi, le jaz da sem vdarjen s slepoto, grbavec, da sem izplečen, on pa visok in raven, gobavec, da sem okužen, on pa čistega zdravja. Šlevi sem bil strahopetnik, plahim zajčkom spotika, lopovu tat in sleparju ničvredna potuha.
45
705
Fran Albrecht: Na zadnjem pragu
Revščina si je ob mene otirala nogo,
pes bcgatin je vnovčil moje ideje,
last moje srčne krvi nizko oskrunil cinik.
Prišel sem k tebi in tožil, a ti si mirno odvrnil:
« Volkov poznajo zob, nisi za ovco, pa kolji!»
Slekel sem ovco in planil v stajo zatohlo,
kjer prebivajo blaga in miroljubna teleta,
pitani voli in dobro očesane sivke:
«Volk sem,  dajte, da živim med vami po volčje.
nisem vajen sena in privezan biti ne morem.«
Zložili skupaj so glave in bili prekrasna večina,
z rogom iz topega čela so me stisnili k zidu.
Vol jurist mi je sodil v imenu družabnega reda,
drugi, duhoven, mi za pokoro obetal nebesa,
da bi me križalo, vol demagog zahteval od ljudstva.
Klonil sem ... In zdaj pohabljen ob tvoji gomili
grenko razumem, roditelj, tvoje poslednje besede:
«Greh je le to, kar si sam odpustiti ne moreš!»
Kje si, moj stari volk?
Z vrbe žalujke veter raznaša listje rumeno, mračni november v mrtvaške strmi hrizanteme, krči se nizko nebo v somoma obzorja — tajno življenja in smrti — kdo razodene? ?v
Fran Albrecht / JNcl zadnjem pragu
Kdor ni nikoli smrti v lice gledal z očmi spokornimi, kdor ni nikdar reči poslednjih v svoji duši tehtal ter zaihtel nad tem, da solnce sije, da trava raste in da gozd šumi, da svet je bel in da nebo je zlato, da je on sam cdsvit lepote večne in da je človek z zadnjo bilko v rodu, on, solnca sin in iz teme ustvarjen, z lažjo ovenčan in z gorečo krono resnice kronan —: ta ne ve, da je.
/,(%*isZ*^)al    , W,/,H
Na zadnjem pragu so prižgane luči.
706                                                           U          *fj,z ^
M
j t i,