1094
Bogdana Herman
Pesmi
JESEN     po preperelih travah diši,
po osmukanem listju in modri robidi.
veliki voz in mali voz prevažata sanje in seno,
Pesmi
burja se lovi
s prezrelimi sadeži,
s prepolnimi kaščami,
megla se spusti
vsako noč
vse niže.
Mati Jolanda pospremlja svoja otroka do šole, oče Maks jima da za krpana in kruh, striček Bert se s trebuhom, prašnim od moke, sklanja nad ribezov rožni žele.
Muha Ina si išče polnočne toplote, Molj Bertrand se utaplja v polarni lisici, Pajek Tim je zaverovan v svojo premoč.
POLETJE JESEN
so take dobe ko hladi in piha in gori zrak in se zadiha prijateljevo pismo sem grede
so take dobe
ki jih nočem pa jih moram
in jih vendar maram
nevede
so take dobe
ko se trava skloni
in ulomi sad svoj in odpre
so take pesmi
ki jih rečeš in urečeš svet
in se podre
BLAGINJA
horde dimonoscev se plodijo
po tovarnah,
pijani mašinenfirerji jih znova predelajo
v krvavi humor.
borov atomski vek ni nič
v primeri s stanjem,
1095
1096
Bogdana Herman
ki ga zaznavajo moji čuti:
voham plin, tipam beton,
poslušam sirene,
ki poskušajo dati prvo pomoč
pijanim mašinenfirerjem.
zdomci dokončno rešujejo
svoj eksistencialni problem
na cesti essen — istambul.
prav kače so, prav kače do doma.
zlasti poleti, za praznike in poroke.
riba reče vodi amen in pokaže trebuh
zadimljenemu nebu,
še v jesenskem kostanju je svinec,
mali, ne nosi ga domov.