Oton Župančič 1878—1978 Spominu svojega učitelja Dušana Pirjevca 89 I. OTON ŽUPANČIČ IN SLOVENSKA MODERNA Pesnika Otona Župančiča smo navajeni videti in razumeti v družbi treh literatov: Ivana Cankarja, Dra-gotina Ketteja in Josipa Murna. Skupaj z njimi naj bi tvoril neko pomensko in delovno celoto, ki ji pravimo Moderna. Ta tvorba ima celo vrsto posebnosti, ki jih na tem mestu — žal — ne bomo mogli dovolj plastično predstaviti. Temu, kar je že splošno znano, nima smisla pripisovati dolgočasnih opomb pod črto, kot najbrž ni treba vsega skupaj preprosto ponavljati. Vendar bomo na tem mestu poskusili v zvezi s problematiko Moderne osvetliti neka manj samoumevna vprašanja, ki utegnejo našega pesnika predstaviti v sveži luči: ne tako, kot da gre za dolžno spoštovanje do slovenskega literarnega klasika (kar Zupančič, po vsem sodeč, pač je), ampak tako, da bomo mogli z njim navezati kar se da živ stik. Ce razmišljamo o Moderni, nas »preseneti« že prvi biografski podatek. Oton Župančič že v tem pogledu predstavlja izjemo. Primerjajmo letnice: 1. Oton Župančič: rojen 23. januarja 1878, umrl 11. junija 1949; 2. Ivan Cankar: rojen 10. maja 1876, umrl 11. decembra 1918; 3. Dragotin Kette: rojen 19. januarja 1876, umrl 26. aprila 1899; 4. Josip Murn: rojen 4. marca 1879, umrl 18. junija 1901. Res je, da so bili člani Moderne skoraj vrstniki, vendar je Zupančič od njih edini dočakal relativno visoko starost, 71 let (Cankar 42, Kette 23, Murn 22 let). Dočakal je ne samo ustanovitev Jugoslavije, ampak je kraljevino tudi preživel in preživel je dve svetovni vojni, kar za raziskovalca, ki ima količkaj posluha za družbene pogoje umetnosti, ne more biti zanemarljiv podatek. Ce bežno pregledamo bibliografsko plat Moderne, prav tako naletimo na zanimivosti. Ketteju so pesmi (Poezije) izšle v knjigi šele leta 1900, Murnu-Aleksandrovu (Pesmi in romance) šele leta 1903, kar pomeni dvoje: da se omenjenima pesnikoma ni bilo mogoče uveljaviti za življenja, in da Dimitrij Rupel 90 Dimitrij Rupel zanju — za razliko od Cankarja in Zupančiča — ne moremo reči, da sta se poklicno ukvarjala z literaturo. Treba je pripomniti, da je Murn sicer objavljal pesmi v almanahu Na razstanku, v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovencu ter drugih manj znanih glasilih; Kette v Lj. zvonu, Slovencu in še kje . . . Vendar sta oba pesnika to počela večidel zatajevano, skrivno: podpisovala sta se s psevdonimi. Tajen značaj je imelo seveda tudi njuno sodelovanje v literatrnem klubu Zadruga, ki velja za nekakšno prvotno stičišče naših imodernistov. Zadruga (1892—1898) je bila pravzaprav edino mesto, kjer je prišlo do pravega sodelovanja štirih modernistov: tam so si izmenjavali izkušnje, se ocenjevali in skupaj sanjali o novi slovenski kulturi. V Zadrugo sta Cankar in Kette stopila 1893., Zupančič 1894., Murn 1895. V zvezi z Zadrugo je morda treba pripomniti, da ji je za vzor veljal Anton Aškerc, ki je njegov pomen za Moderno sčasoma obledel, dokler ni prišlo do odprtih sporov: vsaj za Zupančiča in Cankarja lahko trdimo, da so njuna količkaj pomembna dela nastala zunaj Aškerčevega vpliva. Prav tako so jo okrog 1896. leta vsi modernisti zapustili, kar pomeni, da je pomenila relativno kratko epizodo: tega leta je Kette odšel v Novo mesto, Cankar na Dunaj, prav tako Zupančič. Zanimivo je tudi, da sta Cankar in Zupančič svoji knjigi objavila pred Kettejem in Murnom: Erotika je izšla aprila 1899., takoj za njo pa še Časa opojnosti. Treba je reči, da izdaja knjige za njenega avtorja pomeni bistveno spodbudo oz. vpliv takšne ali drugačne vrste; tega niti Murn niti Kette nista doživela in zato težko rečemo, da bi se njuna poezija dogajala v intenzivni družbeni komunikaciji, še posebno če pomislimo na razsežnosti, ki jih je utegnila takšna komunikacija prinesti v tistih časih. Tu mislimo na požig sedemsto izvodov Erotike in na kompleksna strankarska, ideološka in sploh družbena razmerja na Slovenskem ob izteku devetnajstega stoletja. Lahko bi še dolgo razpravljali o »zunanjih« razlikah med štirimi slovenskimi literati: npr. o Zupančičevem startu v okviru katoliškega tiska in Cankarjevem pritisku nanj, o različnem socialnem izvoru modernistov (Cankar in Murn sta bila proletarca, Kette in Zupančič izobraženca) itn. Za razliko od raziskave, ki upošteva samo »gole« tekste, bi nas raziskava o »zunanjih« razsežnostih pripeljala do kompleksnih socioloških vprašanj. Vsekakor bi prišli do ugotovitev, ki bi močno načele ustaljeno oznako Moderne kot enotnega družbenega pojava, ki pravzaprav nikoli ni bil niti utemeljen niti razložen. Vseskoz razpravljamo o Moderni kot literarnem fenomenu in tiho predpostavljamo, da gre tudi za enotno družbeno gibanje. Seveda namen te drobne razprave ni v izpodbijanju ustaljenih pojmov, kakor tudi ni rečeno, da nas k ugotavljanju pomembnih razlik ne bi pripeljala tudi t. i. imanentna, zgolj literamozgodovinska analiza del štirih modernistov. Namen pričujočega pisanja prav tako ni kompleksna analiza družbenih pojavov, v katerih so delovali naši pesniki in pisatelji, čeprav bi takšna analiza še kako plodno osvetlila literarno produkcijo Moderne; pri tem bi bilo seveda potrebno vztrajati pri natančni preiskavi ravno »zunanjih« pogojev in razlik. Tako imenovani »zunanji« vidiki neke literarne produkcije se kaj kmalu lahko skažejo za »notranje« vidike! 91 Oton Župančič 1878-1978 Tu hočemo govoriti o tistem od četverice, ki je bil najdlje od vseh izpostavljen družbenim vplivom slovenskega kulturno-političnega življenja, in ki domala po vseh ocenah predstavlja enega mejnikov slovenske književne tvornosti: o Otonu Župančiču. Seveda bomo morali tu in tam poseči tudi širše in to svoje govorjenje ilustrirati s podatki iz življenja in dela sodobnikov, predvsem Ivana Cankarja. Pričnimo pri osnovnem podatku, da literarna zgodovina dela Cankarja, Župančiča, Murna in Ketteja označuje z izrazom slovenska Moderna in poudarja, da tvori umetnost štirih enoten pojav. »Takšno ravnanje,« piše Pirjevec (1959/60), »je v precejšnji meri upravičeno in utemeljeno.« To literarno gibanje so »vsaj na začetku . .. usmerjali enaki, estetski cilji«. »Pri tem pa ne gre pozabiti na razlike v nazorih, estetskih okusih in sodbah o raznih perečih zadevah. Znano je, da se Cankar dolgo časa ni mogel ogreti za Murnovo poezijo in jo je zelo kritično ocenjeval. Kette je razmeroma odločno zavračal dekadenco, ki je bila Cankarju nekaj časa literarni program in vzor. . .« (Pirjevec, 1959/60: 1) Predvsem zanimiv pa je spor med Cankarjem in Zupančičem: »Oba ohranjata v svojem delu vrsto bistvenih impresionističnih in simbolističnih sestavin in načel, medtem pa si postajata v nekaterih svetovnonazorskih vprašanjih vedno bolj tuja, njuni estetski nazori in okusi si večkrat popolnoma nasprotujejo in ne moreta se več sporazumeti o vseh zadevah tedanjega slovenskega družbenega, političnega, kulturnega in literarnega življenja.« (Ibid.: 2) Že leta 1900 piše Cankar svojemu bratu Karlu, da je bil Zupančič »v Ljubljani mesec in prišel je na Dunaj že pol zaprašen. Ali ni to žalostno? . .. Škoduje mu samo to življenje, ki ga živi zdaj . . . škoduje mu tista skrita samozavest, ki je mnogo bolj pogubna od očitne in škoduje mu najbolj to, da je ostal popolnoma naiven, kakor je bil že od nekdaj .. .« (Cankar/26: 73) Zupančič piše o Cankarju leta 1901: »Cankar dobiva počasi korekture svoje komedije. . . On jo ceni visoko in si obeta velikega uspeha od nje, a meni se zdi vkljub vsem vrlinam malo prepridigarska, ali kako bi se izrazil« (Cf. Pirjevec, op. cit.: 24). Leta 1904 si Župančič o Cankarju piše v beležnico: »Od začetka sem se silil, da sem čital, ker mi Cankarjev slog že preseda... Jaz, zase, vidim svoje oilje drugje, nego Cankar, ker je — sedaj šele vidim — najino svetovno naziranje povsem drugo.« (Ibid.: 25) V nedokončanem pismu Cankarju pride Zupančič leta 1909 na dan s takšnole radikalno kritiko: »Cankar — Ti si strup. Ti misliš, da je narod bolan, in da ga z njim zdraviš — veruj mi, narod, je zdrav, in če bi bil Tvoj strup hujši, bi ga otroval, a hvala bogu, naš mali narod je le prevelik organizem za tako koli-činico. Drastilo za živce — sem pa tja ne škodi, a za vsakdanji kruh ni. Tako mislim jaz o Tebi, Cankar; odkrito rečeno: dokler ne boš velik, pravi človek, ne boš velik, pravi umetnik. To mislim: umetnik naroda, dušni vsakdanji kruh narodu. In pravi človek še nisi, ker si — nervozen nevrastenik.« (Ibid.: 33) 92 Dimitrij Rupel Iz istega leta je ohranjen še en Župančičev zapis o Cankarju: »Največja fraza, ki jo pozna naša zgodovina: da je mogel par let Cankar pisati iz svojega mačka in ga zavijati v fraze nekega vzvišenega demonstva in hamletskega pesimizma. Namestu reči: mea culpa — je kričal: vestra culpa.« (Ibid.: 41) V istem času piše še, da je Cankar zašel »v popolen esteticizem in sentimentalizem«, da pa se »vrača — seveda ne z onim naivnim instinktom, s katerim Kette in Muren — nego baš tepen, iz krize, ki jo je doživel v svojem patološkem pretiravanju esteticizma — v realnost« (Ibid.: 42). Kakorkoli že, Župančič in Cankar sta si bila, čeprav sta, posebno Cankar, poskušala ostati v osebno poštenih odnosih, »za dobrih sto klafter narazen« (Cankar/28: 22). Jasno je, da so bile razlike med Cankarjem in Župančičem ideološke narave. Zelo poenostavljeno bi jih lahko označili kot razlike med Zupančičevim zanosnim optimizmom in Cankarjevim pesimizmom pa tudi kot razlike med Župančičevim zmernim in Cankarjevim radikalnim odnosom do vladajočih skupin na Slovenskem v začetku dvajsetega stoletja. Seveda pa je mogoče te razlike imenovati, kot smo jih, če ne upoštevamo kompleksnosti kulturnopolitičnega položaja, v katerem je živel slovenski narod. Kompleksna pa je bila tudi Župančičeva pesniška in intelektualna narava, da o Cankarjevi sploh ne govorimo. Jasno je, da je Zupančiču spor s Cankarjem legel na dušo z vso težo: v njej je šlo za važne stvari v zvezi z estetiko, v zvezi z življenjskimi načrti ambicioznega pesnika Čase opojnosti, v zvezi z usodo naroda in seveda z druščino slovenskih literatov. Konec koncev je bil Cankar Zupančičev intimen prijatelj in zaveznik v boju zoper ustaljene avtoritete v slovenskem kulturnem življenju; skupaj sta stopila v literarno življenje, skupaj študirala, veseljačila in kar še spada zraven. Zdaj je Zupančič ugotovil, da ju ločijo tako važne meje, da jih ni več mogoče preiti z lahkoto ali vljudnostjo. Le še tu in tam, v posebno srečnih in mehkih trenutkih je lahko to, kar ju je vezalo, preglasilo razlike. In še takrat, ko sta se botala, je Zupančič mislil, da je Cankar spoznal svojo zmoto: »V svojem kabinetu bi bil plel še nadalje mrtvaške rože in plesal svoj danse macabre, tako pa ti izkleše iz žive skale kolosa naše zemlje (Župančič misli Cankarjevega Hlapca Jerneja, op. D. R.). Mrlič je odšel z Dunaja, rodna zemlja mu je dala življenje...« (Pismo Ivanu Prijatelju, cf. Gspan, 1963: 796) Naleteli smo na eno centralnih Zupančičevih prispodob oz. na temeljni znak Zupančičevega socialnega in pesniškega nazora: »rodna zemlja«. Čas je torej, da se poglobimo v Zupančičev estetski in ideološki svet. 2. ZUPANČIČEV ESTETSKI IN IDEOLOŠKI SVET Zupančičeva izjava v pismu Ivanu Prijatelju, ki je nastala v Bregenzu decembra 1908. leta, da je namreč Cankar končno našel pot iz mrtvaškega plesa, in da je začel pisati dobro literaturo, ko je zapustil tujino ter okusil 93 Oton Župančič 1878-1978 sladkosti rodne zemlje, ni naključna ali osamljena. Gre le za enega najbolj direktnih Zupančičevih izrekov o pomenu in ciljih literature. Že leta 1899. je Zupančič v pismu Kraigherju zapisal: »Kako zdrava in krepka poezija mi puhti naprot od ljubljanskega polja in njegovih borštov, od barja in od Krima! To me polni z življenjem in močjo, a ne z zadimljenimi, onemoglimi sanjami, kakor ponočne kavarne. Svetosti in ljubezni je treba našim proizvodom, a zato je treba svežega in čvrstega življenja. Pa kaj bi modrijanil, ko se mi morebiti smeješ. A meni se zdi kljub temu prav tako.« (Cf. Pirjevec, op. cit.: 18) 1909. leta je nastalo že omenjeno nedokončano pismo Cankarju, kjer Zupančič razmišlja o odnosu moderne književnosti do publike in obratno. »Nam je premalo zaslombe v občinstvu?« se sprašuje naš pesnik. »Nas ne more razumeti? Poučimo ga. Nas noče razumeti? Primorajmo ga...« V istem tekstu nadaljuje takole: »Oslabeli so nam živci, vsem; in vsa obupnost izhaja odtod, dragi moj.. . Tvoj zdravi instinkt; oko Ti še ni zamrl, poslušaj ga. Pusti kavarno, pusti gostilno in pojdi ven, v majki prirodi se izgubi in tam se najdeš; in ko se prebudiš iz svoje malodušnosti (ki ni nič drugega nego z alkoholom impregnirani in z nikotinom ožlindrani živci) boš trezen kot kristal in mlad kakor rosa na bilki pomladanji. In videl boš, da je življenje lepo, da je zdravje čist cvet, da je svet med in Ti bučela. In čutil boš, da si središče vesoljstva, da je v Tebi solnce, luna in vse zvezde, navadne in repatice, in človeštvo in domovina, da je vse v Tvojem srcu.. .« (Ibid.: 32) V tem, nekoliko daljšem in za razumevanje Zupančičeve usmeritve bistvenem tekstu, zvemo tudi, da bi Župančič rad» dal narodu umetnost«, ki je kot pogača in potica za praznike, to pa bo dosegel predvsem tako, da bo naredil »iz sebe človeka, zdravega, krepkega telesa in duha, ki je dobre volje«. Nato sprašuje Cankarja: »Nisi izšel iz družine? Iz naroda? Iz človeštva? Ono ti je podarilo svoj dragoceni sok, ki ga pretaka iz veka v vek — ali boš to dragoceno dediščino vnemar pustil? Je ne boš hranil v spodobni posodi? Ga ne boš čuval nesnage in nezgode?« Na koncu sklepa na način, ki ne pušča nobenega dvoma: »... sam na sebi boš čutil, da si zvezan z družino, z narodom, s človeštvom s tisoči in tisoči vezi. In če jih res ne čutiš — potem si odpadek z drevesa, svinje te pojedo in v govnu je tvoja sled.« (Ibid.: 33) Ponavljajo se gesla oz. sintagme: zdravo, krepko, življenje, majka pri-roda, trezen kot kristal, družina, narod... z njimi pa so zvezani aktivistični pozivi na boj, na prebujanje, poučevanje in primoravanje, na ohranjanje in čuvanje. V tem času (januar 1909.) napiše Zupančič še en osnutek pisma in že spet steče namišljeni pogovor s Cankarjem: »Razvoj je temeljni princip življenja, razvoj mikrokozma od kaosa do kozma se ponavlja v nas — vse naše čustvovanje, misli, hrepenenja, v 94 Dimitrij Rupel mladem srcu in v glavi tako burna in tako zmešana stremijo ravno tako po jasnini, po harmoniji; ravnovesje sil, ki so v tebi, medsebojno, in soglasje tebe s svetom (podčrtal D. R.), to je cilj, po katerem sem stremel od prvega . . .« (Ibid.: 34) Zdi se, da je Zupančič prišel do izdelanih predstav o svoji vlogi v svetu, prišel je v nekakšno ravnovesje in soglasje, do jasnosti... in to, kar razklada v gornjem tekstu, je racionalizacija te jasnosti. Kot da si je odgovoril na vsa bistvena življenjska, če hočete, filozofska vprašanja. »S čim boš polnil srce in glave ljudstvu . . .?« se sprašuje v pismu Lajovicu (cf. ibid: 38), kar pomeni, da resnice več ne išče, ampak jo hoče poučevati tistim, ki je še niso našli. Res, kot da si je prišel do konca na čisto glede svoje umetnosti in njenega družbenega položaja! Lahko bi rekli, da je v tem času (govor je o letih 1908 in 1909) Župančič postal neverjetno trden pri svoji resnici, celo tako trden, da bi bil voljan to resnico razlagati ljudem brez poezije, resnico in jasnost samo: ».. . literaturi in njenemu napuhu pa sem zaklical še izdavna: ,apage Satanas' ... To bi rad videl, ali sem zmožen obrzdati tega konja, ki je življenje, ali ne, in ga voditi po svoji volji . .. Moj cilj je: tista lepa harmonija med besedami in dejanjem, mož, ki pravi Platon o njem, da je uglašen ne na jonski ne na frigiški način, nego po edini pravi dorski skali itd... . Literaturo zaničujem — a kako?. . . Jaz iščem jasnosti na vse strani, zadnje resnice vsega, pa naj bo še tako strašna, hočem ji pogledati v obraz. In gledal sem našo literaturo — in sem se zgrozil. Videl sem danse macabre, kjer bi morali rajati živi ljudje (podčrtal D. R.) . . . .... To: v literatu je tičal ves neuspeh, v umetniku, ki je bil prej umetnik nego človek . ..« (Ibid.: 39—40) Ne le da bi shajal brez umetnosti, tu Zupančič obtoži umetnost, da je kriva zakrivanja resnice. Literatura stori, da so besede nekaj samosvojega, različnega od dejanj; Župančiča pa očitno zanimajo samo dejanja, zanima ga življenje, obrzdanje življenja, obrzdanje živih ljudi. Povsem jasno je, da se je Zupančič tu zapletel v spoznavne in akcijske probleme platonske (omemba Platona ni naključna: mar ni ravno on izključil iz Države pesnikov, češ da jim ni dostopna prava resnica?) oziroma ničejanske filozofije. Seveda je tu zašel v težka protislovja, kakršno je na primer tisto, ko v istem odstavku govori, da »zdravemu človeku« ni treba razmišljati o umetnosti, nato pa pravi: »Večja je naloga umetnika, nego kogarkoli na svetu, večja nego politika ali duhovnika ali zdravnika — kajti on je svojemu narodu vse to hkrati, in ne samo za čas svojega življenja, nego i preko sebe naprej, rodovom, ki jih ni. . .« (Ibid.: 42) Da misli kljub vsemu še niso dovolj »jasne«, je moralo biti očitno samemu Zupančiču: zato tekstov, ki jih navajamo, ni odposlal. Seveda Zupan- 95 Oton Župančič 1878-1978 čiču ne bomo sodili po pravilu filozofske strogosti, logike in koherentnosti, poskušali bomo samo dognati, kam vodijo in kako učinkujejo Župančičeve besede: »Da ni življenje kriterij umetnosti? Le življenje in stokrat življenje .. .« (Zapisek iz istega časa — 1909 — cf. ibid.: 42) Kot rečeno, nam gre za ugotovitev strukture Zupančičevega estetskega in ideološkega sveta, torej za ugotovitev mesta in funkcije navedenih stavkov ter sklepov v njem. Pirjevec meni, da je v navedenih izrekih na Zupančiča najbolj vplival Nietzsche: »... smemo domnevati, da je za tisto podobo človekove osebnosti, kakršno postavlja Zupančič proti Cankarjevi »neagilnosti«, nekje v ozadju vendarle ravno Nietzschejeva ideologija. Naš pesnik je torej črpal pobude predvsem iz tistega splošno evropskega toka, ki je oznanjal aktivnost in suverenost individua, občudoval voljo, moč in samozavest, in ki mu je ob koncu prejšnjega stoletja dal novega poleta prav Friedrich Nietzsche. Neprimerno bolj določeni in neutajljivi pa so sledovi Nietzschejeve miselnosti v Zupančičevem vitalističnem in voluntarističnem imoralizmu, ki se razodeva npr. v njegovi podobi ustvarjalca . . .« (Ibid.: 76) Ob vsem tem se nam seveda odpira kopica zanimivih vprašanj, med katerimi ni najmanj zanimivo tisto, ki se zastavlja glede Zupančičeve različnosti od Cankarja v prvem desetletju našega stoletja. Ta različnost je tudi edina, ki o njej lahko govorimo, saj je (od Moderne) edini dejavno prisoten le Cankar. Lahko bi rekli, da Cankar (posebno še za naše oči) predstavlja eno temeljnih postavk moderne slovenske literature, nekakšno temeljno barvo ali ozadje, na katerem se potem bolj ali manj »odražajo« druga literarna dela. Primerjava Zupančiča s Cankarjem je toliko bolj upravičena, če upoštevamo, kolikšen del svoje zavesti o slovenski literaturi dolgujemo ravno avtorju Hlapcev. In če tedaj pri avtorju Čase opojnosti ugotavljamo nadvse pomembne razlike, oz. kontraste na ozadju Cankarjevega dela, smo tako rekoč pri temeljnih vprašanjih slovenske literature sploh. Le pomislimo: »spor« med Cankarjem in Zupančičem se je zaostril okrog leta 1908 in leta 1909. Cankar ni hotel napisati ocene pravkar (za božič 1908) izšlih Samogovorov, Zupančič pa je Cankarju pisal, da je »strup«, in da si narobe predstavlja poklic umetnika. Nato je Cankar ugotovil, da sta si z Zupančičem »sto klafter narazen«. V tem času je Cankar predaval tržaškim delavcem, se udeleževal političnega življenja kot kandidat socialdemokratske stranke, napisal Hlapce in pripravljal Belo krizantemo. V tem istem času Zupančič ni kazal prevelike skepse do vladajočih razmer na Slovenskem (tu in tam je celo pohvalno omenjal klerikalce) in je postavil intimno zvezo z rodom, rodno zemljo, »majko prirodo«, zdravim življenjem itn. Kot smo že omenili, si pesnika nista hotela javno škodovati, oz. javno oznanjati razlik; rajši sta o njih molčala ter tu in tam poudarjala, kaj ju kljub vsemu še druži. Če v luči teh podatkov ponovno preberemo stavek, ki smo ga navedli zgoraj (str. 9), da je namreč Zupančič od nekdaj stremel k »soglasju ... s svetom«, k »ravnovesju sil«, nam je problem še jasnejši. Zupančič je zares v nekem temeljnem smislu različen od Cankarja in od moderne literature, 96 Dimitrij Rupel kakor je podoben tradicionalnemu slovenskemu literatu. To je seveda zelo smela trditev in jo je treba z marsičem utemeljiti. Oglejmo si, najprej s pomočjo Župančičevih teoretičnih in ideoloških tekstov, v čem je bistvo tega soglasja s svetom in ravnovesja sil. Ze leta 1900 piše Župančič v Ljubljanskem zvonu takole o Kettejevih poezijah: »Narodni duh, to je ona, rekel bi, širša individualnost, na podlagi katere se more šele razviti osebna individualnost krepko in svobodno. Osnovni ton mišljenja in čustvovanja vseh velikih umetnikov harmonije z mišljenjem in čustvovanjem ljudstva, iz katerega so izšli. In vse Kettejeve poezije preveva pristen narodni duh .. .« (1900: 508) Zanemarimo Kettejeve poezije in se osredotočimo na Župančičevo splošno misel o poeziji in pravzaprav o človeškem življenju kot takem: osebna individualnost se lahko razvije šele na podlagi narodnega duha oz. z njim v soglasju; mišljenje umetnikov je v soglasju ali harmoniji z mišljenjem ali čustvovanjem ljudstva. Zelo preprosto povedano: posamezniku ali posameznemu umetniku mora biti prva misel, naloga in obveza — narod, iz katerega je zrastel. Nobena vrednota ne more biti močnejša od te »širše individualnosti«. Na drugem mestu (cf. 1976) smo pokazali, da je vsa slovenska literatura do Cankarja gojila prav takšno kolektivno zavest, in da je tej širši individualnosti na oltar žrtvovala vse, kar je bilo tako rekoč že v navadi v svetovnih literarnih razmerah: junakovo individualnost, junakov radikalni spor s svetom, junakov polom, zaostrene odnose med »strankami« v zgodbi itn. Na omenjenem mestu smo tudi poskušali pojasniti, zakaj se slovenska literarna ustvarjalnost obnaša deviantno glede na evropske norme: ker je bila v pomanjkanju drugih institucij poglavitni varuh slovenske nacionalne identitete, ki je bila sama v strašanskem deficitu, pač spričo gomile nemških institucij itn. Slovenske zgodbe se praviloma srečno končajo, junaki se praviloma ne iztrgajo kolektivu, iz katerega so izšli itn. Tu zdaj pravimo, da je Zupančič v nekem smislu nadaljevalec te slovenske tradicije, ki jo je utegnil in zmogel prekiniti (pa še to ne popolnoma dosledno) le Ivan Cankar, npr. s teksti, kot so Tujci, Hlapci, Za narodov blagor in še nekateri drugi, predvsem esejistični (Bela krizantema . . .). Je zares tako? Primer je res zamotan. Po eni strani imamo z Zupančičeve strani vrsto potrdil o tem, da se je zavzemal za »realno« politiko, za soglasje z narodnim duhom, za podreditev osebne individualnosti narodni individualnosti, za »soglasje tebe s svetom«, za jasnost in trdnost glede resnic(e), za zvezo z rodno zemljo, majko prirodo itn...; po drugi strani je skupaj s Kettejem, Murnom in Cankarjem predstavljal literarno in morda celo politično strujo, ki je bila v usodnem sporu z narodnim duhom, z veljavnimi resnicami ustoličene politike, kar se je dokazovalo kar naprej, ne nazadnje v požigu Erotike in v negativnih ocenah poezij Moderne, tudi Zupančiča (cf. ZD/I: 361—363)' Eden od izhodov, ki se je ponujal Zupančiču, je bil seveda ta, o katerem je bil deloma že govor: prekiniti z vrstniki, predvsem s Cankarjem. Drugi izhod je bil: braniti sebe in skupino Moderne pred napadi z zanikanjem širše narodne individualnosti in vladajočih resnic. Nekaj podobnega je Zupančič tudi storil, in sicer v sestavku iz leta 1903, posvečenem Murno-vim pesmim: 97 Oton Župančič 1878-1978 »Naši novejši poeziji se očita, da je slabotna in malodušna, da ni v zvezi z življenjem in njega borbami. Oglejmo si to življenje in njega borbe pri nas in kako se zrcalijo v naši slabotni in malodušni poeziji! A ko je umetnost najzvestejša hčerka življenja in če je slabotna in malodušna, mora ti-čati vzrok temu prikazu v naših razmerah ... ... Kak narod smo pravzaprav mi? ... Prešeren, mislim, je odkril nevede in nehote, instinktivno, skrivnost našega značaja: črtomirstvo . .. ... Črtomir, naš klavrni junak, to si ti, narod naš! ... V vsakem Slovencu se ponavlja ta poteza v miniaturi, in naša zgodovina nam kaže v celoti isto črto: veliki, kruti in brezobzirni boji in poraz in konec vsega... ... Drugi narodi imajo može .. .« (1903: 298) Seveda je mogoče obe stališči (prvo, ki zahteva podreditev osebnosti narodnemu duhu, in drugo, ki kritizira prav ta narodni duh — in to v imenu možatosti nasproti črtomirstvu) v skrajnem primeru tudi uglasiti; gledati ju kot proizvoda iste volje in ideologije. Šlo naj ne bi za soglasje s svetom, kakršen dejansko je, in narodnim duhom, kakršen je utelešen v Bledweisu, torej v slovenskem liberalizmu; šlo naj bi za narodni duh, kot ga še ni. Šlo naj bi za drugačen koncept obravnave nacionalnega vprašanja, drugačen od tiste, ki je bila na Slovenskem v tistem času prevladujoča. V tem sta si bila lahko s Cankarjem celo blizu, saj sta oba napadala liberalno politiko. Zupančič: ». .. tudi mi imamo svojega moža: v vsaki gostilni visi na steni Bleivveis. Fi-lister od nog do glave ... In tak narod smo mi Slovenci: tega srednjega človeka brez vsake izrazovite črte smo si izbrali za svojega junaka .. . On, vte-lešeni duh reakcijonarstva, bedi nad našimi vzori, vlada naše navdušenje, da ne prekorači mej dostojne priznane srede . . .« (Zupančič, 1903: 299) Cankar: »Da, vidiš: boj s klerikalizmom je lahak, jednostaven in zanj ni potrebno posebnih talentov, ne posebnega poguma; vsak paglavec je lahko liberalen veljak, občinski svetnik in nositelj svobodne misli; tudi analfabetu je na razpolago gnojnice dovolj, da jo razlije nad najbližjim kaplanom. Ali neizprosen in težak bo boj s tem zlaganim, nazadnjaškim, hinavskim liberalizmom, ki nima niti toliko iskrenosti, da bi nastopil za svoje ideje . . . Svobodomiselne stranke, ki bi slonela na resničnih potrebah naroda, na Slovenskem ni. Zato je danes zastonj ves boj s klerikalizmom; liberalna stranka je sojena in obsojena; taka, kakoršna je, bo izginila jutri ali pojutrišnjem. Da bi izginila čim preje! Nevarna je pravi svobodi bolj kot armada kaplanov-agitatorjev ...« (pismo Karlu Cankarju »okoli 22. marca 1900«, ZD/26: 76—77). Župančič v letu 1909: »Sploh — klerikalci delajo imenitno, kakor se meni zdi, in mislim, da je za naš narod in za slovenstvo najboljše, da je zavladala ta stranka skoraj neomejeno. .. 98 Dimitrij Rupel ... Z liberalizmom pa tako ni bilo nič. Take brezidejnosti, kakoršna vlada med njimi, ne najdeš izlepa v večji skupini ljudi; njih lenoba (klerikalci so šli med ljudstvo) izvira iz duševne praznine ... Poglej, kako je naš narod sedaj prebujen . . . prebuditev naših mas k zanimanju za stvari. .. je delo klerikalcev. Duša jim je Krek. . .« (cf. Pir-jevec, 1959/60: 38) Če zdaj na podlagi tu reproduciranih Zupančičevih tez o razmerju med osebno in narodno individualnostjo, med umetnikom in ljudstvom in med ustvarjalnostjo ter »dostojno priznano sredo« napravimo nekakšen sklep o Zupančičevi idejni usmerjenosti v času pesnikove vse večje slave in skorajšnje družbene ustoličenosti, moramo reči naslednje: vsekakor opazimo intenzivno zanimanje za narodno vprašanje. To vprašanje je po Zupančičevem prepričanju za slovenskega pesnika prvo, in vsa pesniška produkcija mora biti v znamenju uveljavljanja narodne individualnosti. Seveda je Zupančič svoja stališča tu in tam spreminjal in v dolgoletnem razvoju opazimo v njih določene ekskurze, spremenjene poudarke itn. Vendar Zupančičevo zanimanje za — če tako rečemo — »nad-individualne« vrednote, ostaja prejkoslej konstantno. To zanimanje seveda ne more biti nekakšno povprečno, vsakdanje, »dostojno« zanimanje, kot ga vidimo v prevladujoči slovenski praksi, temveč mora biti zanimanje na način posebne gorečnosti, strasti in možatosti. Nikakor ne črtomirovsko, spravljivo zanimanje, ki vodi v poraz, oz. ki ima poraz že nekako v sebi; temveč bojevito, zmagovito, močno, ognjevito zanimanje. Takole ga opisuje Zupančič v že omenjenem tekstu o Murnu: »Ako se nočeš zatajiti, izgubiti se v povprečnosti, ne preostaja ti drugega, nego nastopiti boj proti društvu in njega nazorom — ali zapreti se in zaživeti svoje življenje. To je bila pot Aleksandrova: zapri se, reši, kar ti je še ostalo in živi svoje življenje! Vse temnejše so njegove nočne fantazije in vse trpkejši je njegov prezir. S kako sovražnim očesom je gledal zadnji čas v svet in kako je sodil o sladkem človekoljubju, nam kaže najostreje pesem: »Ti sam si drag si«. Vse zveze so pretrgane, vsi kompromisi zavrženi. . .« (Op. cit.) Kot se nam zdi, da smo že dojeli bistvo Zupančičeve ideologije, nas tako resignirane izjave vendarle nekoliko zmedejo in nam zbudijo pomislek, če morda ne gre za protislovje. Kako naj spravimo v sklad zgoraj omenjeno razumevanje Murnove poezije in stavek iz leta 1909, ki pravi: »soglasje tebe s svetom«? Najnaravnejša razlaga, ki se ponuja, je pač v tem, da se je Zupančič v teh letih razvil iz skeptika v konformista ali vsaj iz neizoblikovanega v dokončno formiranega kritika, ali ko bi temu rekli danes: iz destruktivnega v konstruktivnega kritika! Takšna razlaga pa nas vseeno ne more do konca potešiti, saj pesnik Čase opojnosti že 1899. leta piše Kraigherju, da je »našim proizvodom .. . treba svežega in čvrstega življenja« in opisuje občutke z obiska v domovini kot rešitev iz onemoglih sanj. Prav tako je nasprotje med destruktivnim in konstruktivnim elementom prisotno v istem članku iz leta 1903, kjer hkrati graja domače politične razmere in meditira o »drugih narodih«, ki imajo »može« in ne Črtomirjev. 99 Oton Zupančič 1878-1978 Kako naj tedaj pojasnimo našteta »protislovja«? Izberimo si drug vzorec: oglejmo si Župančičev članek iz kasnejšega časa, iz leta 1932; v njem naš pesnik razpravlja o ameriškem pisatelju slovenskega rodu, Louisu Adamiču. Takole piše Zupančič: »V to našo večno slovensko žalost in revo zazveni nenadoma smeh! Slovenski smeh iz Amerike, Adamičev smeh. Ali bi si ga bil ohranil, da je ostal doma? Ne vem. Težko. Meni se je zdela včasih vsa naša literatura kakor stokanje nadložnega starca, ki se premetava po škripajočem ležišču in mu ni na nobeni strani bolje ...« (1932: 513) Seveda bi lahko takoj odpravili ta novejši tekst, češ da je bistveno kasnejši od onih, ki smo jih obravnavali zgoraj. Čeprav je tako, se zdi, da nadaljuje natanko isto vprašanje, namreč vprašanje o narodu. Nadaljuje ga v tistem smislu, ki ga je leta 1900 načel Ivan Cankar v pismu svojemu bratu, kjer piše, da je bil »Zupančič v Ljubljani mesec in prišel je na Dunaj že pol zaprašen«. Gre za vprašanje vpliva domačega življenja na pesnika oz. pisatelja. Leta 1932 je Zupančič praktično potrdil Cankarjevo podmeno: kdor »ostane doma«, težko ohrani smeh; komaj mesec dni živiš v Ljubljani in že si zaprašen ... Zupančič je v članku »Adamič in slovenstvo« popisal svojo usodo, ki jo je sicer opisoval že v pismu Kraigherju iz leta 1899: »Kako zdrava in krepka poezija mi puhti naprot od ljubljanskega polja in njegovih borštov, od barja in od Krima! To me polni z življenjem in močjo .. .« Omamljen od vpliva domačih razmer je Zupančič prišel na Dunaj in se Cankarju zdel zaprašen. Na tak način bi se seveda laže približali problemu »protislovij« v Zupančičevih izjavah. Da ne gre le za neko zunanje, manjvredno vprašanje, se lahko prepričamo, če pomislimo, s kakšnimi plastičnimi in usodnimi besedami je Župančič opisoval transformacije, ki jih človek doživlja ob menjavanju fizičnega okolja. »Mrlič je odšel z Dunaja,« piše Zupančič Prijatelju leta 1908, »rodna zemlja mu je dala življenje.. .« Lahko bi tedaj rekli, da tu razpravljamo o centralnem problemu slovenske literature, saj so vsi njeni najvidnejši predstavniki nenehno »na poti« iz domovine ali vanjo; slovenska literatura nastaja tako rekoč v znamenju nenehnega fizičnega transfera njenih producentov. Lahko bi rekli, da centralno vprašanje ali osnovna snov slovenske literature ni opis, predstavljanje ali podajanje slovenskega življenja samega na sebi, marveč je bolj ali manj natančna slika šokov, ki so jih doživljali slovenski pisatelji v zvezi s slovenstvom v najširšem in najglobljem pomenu te besede. Slovenski pisatelj je resda poznal slovenske razmere in jih na neki način tudi uravnaval, vendar je to počel z neke dokaj izjemne, lahko bi rekli, mejne točke. Tako Zupančič kot Cankar sta bila v položaju opazovalca in akterja, ki opazuje in deluje bolj ali manj »od zunaj«. Meja slovenske dežele predstavlja tedaj še neko drugo mejo, ki določa pisateljevo ideološko in estetsko gledanje. Da je tako, ponazarjajo že naslovi del: pri Cankarju »Iz tujega življenja«, »Tuja učenost«, »V tujini«, »Tujci« ... pa »Naši umetniki«, »Slovenski umetniki na Dunaju« itn.; pri Zupančiču: »Z vlakom«, »Tuje in domače ime«, »Zemljevid«, »Tuji mož«, »Naša beseda«, »Naša pisma« itn. 100 Dimitrij Rupel Na neki način so »protislovja«, o katerih je bil govor, rezultat teh nenehnih prestopkov meja, te visoke potovalne, »prestopniške« frekvence, tega neprestanega menjavanja pojmov tujine in domačije. Cankar je odšel na Dunaj z dvajsetimi leti, leta 1896. Ponovno je odšel zdoma 1898. leta, in sicer za deset let, tako da je potoval domov, ikot da potuje zdoma. Na Slovensko je prihajal 1903., 1907., 1908., 1909., nato pa se je 1910. naselil na Rožniku. Zupančič je prvič šel na Dunaj leta 1896., od koder je do leta 1900 hodil domov na počitnice. Leta 1905 je šel v Pariz, odtod spet na Dunaj, odtod na Wurttemberško, Vorarlberško in Bavarsko. Šele 1910. se je vrnil domov. Seveda bi bilo mogoče pripomniti, da je bil takrat Dunaj glavno mesto tudi za Slovence, in da je potovanje na tuje bolj ah manj pomenilo potovanje znotraj države Avstro-Ogrske. Seveda je mogoče na takšno pripombo odvrniti le to, da je to dejstvo problem samo otežilo: odhajati z doma, ki niti ni prava institucija, v tujino, ki formalno niti ni tujina, je še bolj boleče in socialno ter psihološko zveriženo dejanje. Za slovenskega pisatelja je tujina prejko-slej ambivalenten pojem. Po eni strani je to tista točka, s katere je mogoče marsikaj bolje, jasneje videti, in v kateri je mogoče dobiti stik z utripom sveta; po drugi strani je to gnezdo vseh nadlog, vir zla in naročje bede — oporišče sovražnika. Kako slovenski umetnik ni nikjer zares doma, niti na Slovenskem niti na Dunaju, pretresljivo opisuje Cankar v Tujcih. Drugi pomislek, ki se utegne upirati našemu toku misli, bi bil, da so vsi »veliki« pisatelji potovali zdoma, ise dolgo mudili v tujini, in da je kozmopolitizem nekakšen osnovni pogoj za umetnost sploh. Tega pomisleka ni treba zavračati, saj nas le prehiteva v slutnji, da je umetniški poklic kot raziskovanje resnice slejkoprej robna, mejna zadeva, in da je resnica odprta predvsem tistim, ki v njej niso pognali korenin, ki zanjo niso neposredno »materialno« zainteresirani. Tu seveda ne pojmujemo resnice v filozofskem smislu niti ne kot nekakšne višje resnice iznad realnih razmerij v družbi. Gre slejkoprej za družbeno, sociološko resnico, ki je dostopna v postopku opuščanja vseh prenesenih in sprejetih resnic, v prepuščanju stvari sami do meje tveganja in bolečine. Kako bi se Cankar in Zupančič mogla upirati slovenskemu primitivizmu, ko bi bil Zupančič Lampetov ali Aškerčev, Cankar pa Govekarjev uslužbenec? Svojo neodvisnost in resnicoljubnost sta si naša pesnika ohranila tako rekoč s samoodpovedjo, s stradanjem, s tem, da nista — vsaj v začetku ali vsaj Cankar ne — bila udeležena pri delitvi nagrad v slovenskem administrativnem, t. j. vladajočem razredu. Bila sta na neki način izključena iz slovenske delitve dela, kar včasih pomotoma pripisujejo pomanjkanju razumevanja za umetnost v slovenski družbi. Slovenska družba je imela celo vrsto »zaslužnih« umetnikov, ki pa smo jih danes seveda že pozabili. Vrnimo se še za trenutek k Zupančiču in njegovemu spisu o Adamiču! Trditi smemo, da je v tem tekstu naš pesnik — resda nekoliko pozno, če štejemo Cankarjeve dosežke — razvil koncept modernega slovenstva, in sicer ravno na temelju teze o človeški ter civilizacijski odprtosti nasproti drugim ljudem in narodom, kar lahko vzamemo kot svojevrstno sintezo dilemi o osebni in širši individualnosti, v znaku katere poteka notranji dialog Zupančičevih ideoloških pa tudi (kot bomo videli) pesniških proizvodov. »Amerika je naš problem,« zgoščeno piše Zupančič, nato pa razvija svojo tezo o slovenstvu: 101 Oton Župančič 1878-1978 »Adamič je ostal Slovenec v prvinah svojega duha, v instinktivnem pogonu, v tajnem bistvu ... Pri nas so vstali zadnje čase budni stražarji, ki so v silnih skrbeh za to notranje slovenstvo, ki je sploh neizgubljivo. ... Resnično slovenstvo pa živi po svoje in uhaja na vse strani iz umetno postavljenih pregraj... ... In tako je slovenski človek vsepovsod, kjer se orje in zanje in kosi, kjer se koplje ruda iz zemlje, pri strojih po tovarnah, pri stavbah, na vseh frontah človeške borbe, telesne in duševne. . . ... Res, v tem budnem stražarstvu vidim jaz nevarnost za našo miselnost, da naj se družijo in spajajo in plode naše ideje po nekakem duševnem incestu, ki nas utegne dovesti v osamelost in ozkosrčnost, da se bomo smatrali kakor Izraelci za izvoljeno ljudstvo in vse, kar ni prebilo preizkušnje pred stražarji, za nečisto in zavrženo. Svet bi nam moral vračati in nas izločiti iz vseobčosti. Jaz vsaj čutim, kako je to pojmovanje slovenstva nestrpno in megalomansko, o, in tako jalovo. Daleč od poštene samozavesti, rojeno iz strahopetstva in precenjevanja samega sebe. ... Evo Adamiča! Amerika mu je dala, kar mu je mogla dati... Ničesar pa mu ni vzela ...« (1932: 513) Po branju pravkar navedenega odlomka iz Župančičeve razprave »Adamič in slovenstvo«, ki je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu leta 1932, vidimo ali slutimo, kako daleč je prišel naš pesnik v premišljevanju o slovenskem junaštvu oz. črtomirstvu, o optimizmu oz. pesimizmu, o rodni grudi oz. tujini. Res, amplituda, ki opisuje skrajna pola tega premišljevanja in izjavljanja, je velika; prav tako velika pa so morala biti nihanja pesnikovih občutkov in spoznanj o možnostih slovenskega pisanja, oz. o možnostih razvoja slovenske nacionalne skupnosti. Dejstvo, ki ga ni treba posebej razlagati, je, da je Slovenski narod ravno v času, ko Župančič piše svoje zgoraj opisane izjave, doživljal dovolj resne in vsekakor prevratne čase, ki so morali v temelju pretresti stara pojmovanja meja med domovino in tujino in ki so mogli usodno razburkati pesnikov kompas, ki ga je dotlej vodil od ene do druge glediščne točke. Treba se je le spomniti nekaterih trenutkov iz slovenske politične zgodovine: to so izmenični spori in sloge med političnimi strankami, kot so liberalna, klerikalna (ta je vsebovala važno »notranjo« opozicijo v obliki Krekove struje krščanskih socialistov), •in socialdemokratska; aneksija Bosne in Hercegovine; vprašanje Velike Srbije; vprašanje trializma; vprašanje jugoslovanske federacije, sproženo s strani socialnih demokratov v Tivoliju (1909); septembrski dogodki leta 1908 (slovensko-nemški spopad v Ljubljani, kjer sta bila ubita Adamič in Lunder); in seveda I. svetovna vojna, v kateri so Slovenci morali korakati v vojski, ki se je bojevala zoper njihove vitalne interese in ne nazadnje zoper kasnejše sodržavljane. V tem času nacionalno vprašanje nikakor ni moglo biti (vsaj za razgledanega in prenicljivega Zupančiča ne) nekaj enostavnega in eno-smiselnega. Kot je še malo prej ali celo ob istem času nacionalni boj predstavljal objektivno napredno politiko, je obenem postajal tudi reakcionaren. O tem piše Kardelj takole: »Vse do Kreka so odločilni slovenski konservativni in liberalistični prvaki večidel sovražno odklanjali demokracijo, »navduševali« so se le za »narodno enakopravnost«. Na ta cilj pa so gledali seveda prvenstveno skozi prizmo svojih lastnih socialnih, ekonomskih in političnih 102 Dimitrij Rupel interesov, se pravi predvsem kot na problem izbojevanja močnejših samostojnih gospodarskih in političnih pozicij slovenskih vrhnjih socialnih plasti v pogojih gospodarske konkurence, kakršne je prinašal razvoj kapitalizma. Seveda, zgodovinsko vzeto, je tudi ta tendenca ob svojem času imela progresivno vlogo v razvoju naroda in njegove borbe za osamosvojitev. Vendar so se v času, o katerem govorimo, socialna nasprotja, ki jih je prinašal s seboj kapitalizem, že tako zaostrila, da narodna politika, zasnovana prvenstveno na tej buržoazni tendenci — se pravi bolj ali manj v okviru znane krilatice »svoji k svojim« — ne le ni bila sposobna mobilizirati širokih delovnih množic v mestih in na vasi, marveč je prihajala vse ostreje v nasprotje z elementarnimi ekonomskimi in socialnimi interesi teh množic« (1970: 391). 3. PESNIŠKI SVET OTONA ZUPANČIČA Kot je razvidno iz zgoraj napisanega in kot bo očitno iz vrstic, ki še sledijo, seveda ni mogoče obravnavati Zupančičevih idej in ideologij povsem ločeno od njegovega pesniškega dela, kot tudi ni mogoče niti ideoloških (člankov, razprav. ..) niti pesniških izdelkov izločiti oz. strogo ločiti od družbenih gibanj prvih desetletij našega stoletja. Metoda, ki se z njo skušamo približati pojavu »Oton Zupančič«, je pač takšna, da se osredotoča na vprašanja, ki niso ozko literarnozgodovinske ali literarnoteoretične narave, ampak so »širša« literarna, ali — če hočete — literarno-sociološka vprašanja, kar seveda pomeni, da nas zanimajo pogoji produkcije literature, njeno funkcioniranje v času, njena ideološka plat in njeno mesto v splošni intelektualni produkciji. Eno od najvažnejših vprašanj je seveda tudi mesto pojava »Oton Zupančič« v slovenski literarni zgodovini, za katero vemo, da je v pogojih še neosvobojenega in neinstitucionaliziranega naroda predstavljala eno temeljnih postavk nacionalnega življenja sploh. če tedaj govorimo o pesniškem svetu Otona Zupančiča, ne bomo ugotavljali posebnih pesniških figur, ritmičnih in zvočnih soglasij v pesniških tekstih, marveč nas bojo v njih zanimale predvsem tiste razsežnosti, ki (pač na pesniški način) reflektirajo družbene probleme, kar pomeni, da se bomo ukvarjali z vprašanji družbenih družbene resnic(e), kot se je razodevala in se razodeva v pesmih oz. verzih našega pesnika. Pesmi oz. verzi stojijo na meji pesnikovega osebnega in širšega družbenega življenja in predstavljajo vir oz. mesto družbenih odnosov, ki širijo svoje delovanje, ki si ga lahko predstavljamo približno kot širjenje krožnih valov, kadar v vodo vržemo kamen. Metafora ne bi bila točna, če ne bi pojasnili, da družba ni nikakršna mirna gladina, ampak gibljiva vodna masa, kamor pada vse polno »kamnov«, in kjer se vodni krogi — ob tem, da se »vozijo« s tokom, križajo z vse mogočimi drugimi krogi in valovi. Če metaforo izrabimo do kraja: največkrat niti ne vemo, kakšen je »kamen«, ki povzroča »kroge«, kje je mesto, kjer se je »potopil«. Le približno lahko sklepamo o njegovi velikosti po tem, kako »močno« je valovanje, mesto padca pa si predstavljamo nekako v sredini koncentričnega valovanja. Omenili smo že, da je Zupančič leta 1899 objavil pesniško zbirko Časa opojnosti, ki v splošnem velja za produkt Zupančičeve dekadentne estetike. V njej beremo pesmi, ki bi jih z eno besedo lahko imenovali osebne in i 103 Oton Župančič 1878-1978 mistično distancirane. V njih večkrat nastopa prisluškujoči, zaneseni, iščoči »jaz«, ki mu je okolje bolj ali manj abstrakten pripomoček za opisovanje osamljenih celo odtujenih življenjskih stanj. Berimo: Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal... In moje srci zaslutilo je tvojo tajno moč, T ™le srce za