Štev. 19.
"V X_ij-u.Tolja.xii, lO. olrtoTora. 1889.
Hietiiife II.
Obče gospodarske zadače Slovanov.
Ni davno, kar je vabil avstrijski nemški-nacijonalen list Nemce iz Velikonemčije, naj bi se preseljevali v Avstro-Ogersko, ter je dokazoval, da je tu prostora dovolj še za trinajst milijonov prebivalcev, ne da bi delali ti stisko ali napotja dosedanjim prebivalcem naše države. Opozoril je list, da se preseljujejo Nemci iz Velikonemčije v prevelikem številu v Ameriko; tam da se sicer zjedi-njajo z rojaki, naposled da, če se tudi potujčijo, zlivajo se vendar le v germansko prasmo, katera prevladuje v Severni .Ameriki. To, da je prav in lepo, ali vender se preselivši soplemeniki preveč oddaljujejo od domovine, da se tako rekoč izgubljajo za narodno stvar. V Avstro-Ogerski pa bi bili bliži drugih rojakov in utrjevali bi tu nemško kulturo proti vstoku. Naposled priporoča naj bi v pruskonemškem cesarstvu uvaževali ta nasvet in dosedanje preveliko preseljevanje v Ameriko zasuknili proti vstočnim deželam Evrope.
No, tega nasveta ni bilo niti dajati nemškim so-plemenikom zunaj Avstro-Ogerske, ker oni se dejanski preseljujejo v zmislu tega nasveta.
Narodi balkanskih dežel potrjujejo, da se nemške naselbine množe med njimi jako naglo, in kakor je bolgarski list opomnil pred kratkim, vedo balkanski narodi da se Nemci ne naseljujejo samo med njimi, ampak še dalje proti vstoku, zlasti tudi v Mali Aziji. Kar se pa dostaje Avstro-Ogerske same, so se zlasti na Ogerskem v njegovem južnem delu nemške naselbine namnožile v jednem stoletju toliko, da zasedajo že po cele oddelke Banata in drugih sosednih krajev. V novejšem času je zraslo nekaj nemških naselbin v Bosni in Hercegovini, kjer sestavljajo že po cele občine s povoljno velikimi zemljišči, z lastnimi cerkvami in šolami.
Povdarjati ni treba posebe, da nemške naselbine teže dandanes ravno tako proti balkanskim in vstočnim deželam, kakor so se doslej množile v Ameriki. Znano pa je tudi, da zasedajo Nemci po cele kraje južne Rusije Toda nočemo naštevati nemških in v obče ger-
manskih naselbin; kajti znano je, da germansko pleme se razširja po raznih celinah ali svetovih. Razširja se še intenzivneje in vspešnejše, nego se utrjujejo po raznih svetovih romanski narodi.
Slovani v obče se zanimajo bolj zato, kaj počenjajo Germani in Romani, nego sami zase in pred vsem, kaj bi bilo početi njim samim.
To, da se tujci naseljujejo po starih slovanskih zemljah, dokazuje prvič, da je na teh zemljah še prostora za pomnoženje prebivalstva, drugič, da je tu tudi uslovij ugodnih zato, ker drugače bi tujcev ne mikalo v slovanske zemlje. Z druge strani pa se kaže, da se preseljujejo tudi Slovani, in pogostoma ravno iz onih dežel in krajev, kamor se preseljujejo tujci, in kjer isti tujci napravljajo tla za pomnoženje lastne krvi, lastnega plemena. V tem morajo tičati vendar posebni vzroki. Tu nočemo poštevati ne narodnih, ne narodnopolitiških vzrokov, ki naganjajo narode, da se križajo pri naseljevanju, da n. pr. zapuščajo Rusi rodovitna svoja tla, pa da se naseljujejo v azijatskih krajih, kjer jim je zemljo še le preobdelavati in prirejati za evropske naselbine, v tem ko se na njih stara zemljišča naseljujejo tujci raznih plemen, sosebno pa nemške narodnosti.
Da se preseljujejo Slovani, zlasti pa zapadni Slovani, to ni njih plemenu, njih narodnostim na korist. Oni so redko, razmerno povsod redko naseljeni, in moči, ki se izseljujejo iz njih srede, so glede na narodnost velika izguba. Ako se izseli Slovan v Ameriko, je to veliko neugodniše za slovansko narodnost, nego pa za germansko ali romansko, kedar se preselijo odlomki teh skupin v isto Ameriko. Kajti Amerika ima tako obilo romanskih in germanskih življev, da se v najneugodnišem slučaju romanski in germanski izseljenec zlije zopet v v germansko in romansko kri, če ne naravnost v odgovarjajočo narodnost romanskega plemena ali romanske skupine.
Roman in German delata pri naseljevanju zares prostor v rojstvenih deželah stiskanemu sokrvnemu prebivalstvu; Slovan pa zapušča prostor, kjer ni bilo nobene stiske zastran prevelikega prebivalstva in oddaje svoj prostor običajno tujim življem, tujim naselbinam. To je vsekakor bistvena in velikanska razlika med preseljevanjem Germanov, Romanov in Slovanov.
Jeden glavnih za Slovence neugodnih vzrokov pri preseljevanju tiči v svojstvu narodnega gospodarstva. V tem ko razvijata Roman in German že od nekdaj poleg kmetijstva tudi obrtnijo in trgovino, in sicer v po voljnem razmerju, je Slovan doslej jako pristranski, ker se bavi prek in prek in z večine samo s kmetijstvom. Kar stori glede na obrtnijo in trgovino, ni zadostno, ne zadovoljuje potreb slovanskega plemena, ne zadovoljuje povsem niti potreb, ki jih ima slovanski kmet ali oratar. To nepovoljno nerazmerje je vladalo v slovanskem plemenu v prošlosti in v sedanjosti.
Iz tega pristranskega, jednostranskega občega gospodarstva med Slovani je mnogokaj umeti v dosedanjem razvitju slovanske zgodovine. Pred vsem je jasen razlog, zakaj je mikalo tujce, da so se naseljevali med Slovani, na slovanskih zemljah. Tujci so prihajali med Slovane, da so dopolnjevali one strani narodnega gospodarstva, katere je zanemarjal Slovan sam. Tujci so torej med Slovani ne morda kmetje, ampak pred vsem obrtniki in trgovci. Obrtnija in trgovina je tujce bogatila med Slovani ; vsled tega je bilo možno, polagoma s tako pridobljenim bogastvom tujcem nakupovati tudi zemljišča iz slovanskih rok. Ko se je to zgodilo, je bilo možno utrjevati tudi tuje gospodarstvo in s tem tuje prebivalstvo med Slovani. Tako so se širile tuje naselbine med Slovani in v vrsti mnogih rodov zasedli so isti tujci po cele pokrajine, so zagospodarili med Slovani in konečno jih tudi tu pa tam izpodmaknili popolnoma. Naravna posledica vsega tega pa je tudi bila, da se je zasejevala tuja kultura sredi slovanskega prebivalstva. Saj že tuja obrt sama izpodmika začetke domače obrti, in če je domača obrt še toliko razvita in umetna, ne more zmagovati tuje obrti, ker ne zadoščuje domačim potrebam. Tako se domača umetnost izgublja s tem, da se izpodmika domača obrt.
Ce tu torej tudi ne poštevamo zgodovinskih dejstev, da je .tujec namenoma in pozitivno preganjal in izpodmikal slovansko kulturo, izpodmaknil je velik del te kulture celo mirnim potom, to pa vsled nedostatnega, jednostranskega narodnega gospodarstva.
Kakor so delovali taki činitelji neugodno v prošlosti med Slovani, jednako in v povečani meri delujejo isti zakoni, isti razlogi med istimi Slovani. Ugovor, da se tudi Slovani poprijemljejo v veči meri vseh oddelkov narodnega gospodarstva, tu ne velja; kajti brez lastne obrti in trgovine niso bili Slovani nikdar; kar jih je kljubu temu potlačilo, tiči v meri, v nedostatku do
male obrti in trgovine. Kaj pomaga domača obrt in trgovina na malem, v malem stilu, ako pa tuji obrtnik, tuji trgovec s kolikostjo blaga in kapitalom napravlja v svojem obližju monopol ter izpodmika malega ali redkega slovanskega obrtnika, rokodelca kupca in trgovca !
Kamorkoli se ozremo, tudi med Ruse, povsod so med Slovani jednake prikazni do današnjega dne. Od tod pa je posneti za Slovane prevažen postulat, da morajo oni razvijati poleg kmetijstva ali poljedelstva tudi obrtnijo in trgovino, odgovarjajočo vsakodobnim potrebam po kakovosti in ravno tako ter še sosebno tudi po kolikosti. Samo tako vstvarijo gospodarske razmere med seboj, katere ne bodo mikale tujcev, da bi se naseljevali med njimi zaradi nedostat-nega slovanskega gospodarstva in z namenom, da bi med njimi bogateli ter dosledno se množili po naselbinah in izpodmikali slovansko prebivalstvo, pa vstvarjali nato pokrajine popolnoma tujih narodnostij. Tuj kapital spravlja Slovane v zavisnost vsled nedostatnega gospodarstva slovanskega, tudi kjer se kapitalisti ne naseljujejo neposredno med Slovani.
Da torej Slovani popolnijo narodno gospodarstvo kvalitativno in še bolj kvantitativno, je jedna prvih gospodarskih zadev, katera, ako jo izvrše, zabrani, da se ne bo Slovanom treba izseljevati v tolikem številu, kakor doslej. Ker pa se tudi pri vsej dobri volji nemore razvijati samostalna obrtnija in trgovina naglo, kakor bi bilo želeti, bodo se Slovani še nadalje v najugodnišem slučaju še dalj časa izseljevali v tuje kraje. Za ta del bi bilo pa tudi Slovanom pomisliti, kako bi preseljevanje zasukali na ugodnišo stran. Naravno bi bilo vendar, da bi Slovan selil se med Slovane. To bi moral storiti, tudi ko bi ne znal nič drugega, nego orati in kopati. Kajti zemlja, kar je je Slovanom še ostalo, je poprek silno rodovitna, in na slovanskih tleh bi srečno razvito gospodarstvo in s tem srečno razvito socijalno življenje ne preredilo samo še 10 in 20, ampak tudi sto in še sto milijonov prebivalstva. Da se torej Slovan izseljuje, krive so poleg tu pa tam neugodnih politiških razmer tudi socijalne razmere, pred vsem primitivno in prejedno-stransko ali popolnoma nerazvito obče gospodarstvo.
Ako kakemu plemenu ali pojedinemu narodu, potreba je Slovanom, da pospešujejo med seboj poleg kmetijstva tudi obrtnijo, veliko industrijo in vsake vrste malo in veliko trgovino. Obrtniki in rokodelci slovanske krvi naj, ako že sila kola lomi, pred vsem iščejo kruha med Slovani, in tu ga najdejo sebi in soplemenikom na srečo.
Zapadni Slovani so izobraženi tudi v gospodarstvu po zapadnem kroju; ali so vendar vsaj slovanske krvi, inako se priselijo med vstočne Slovane, kjer je prostora in plodovite zemlje še obilo, zanesejo sicer tudi oni med vstočne Slovane zapadno kulturo po svojem znanji. Ali
vendar je bolje, prvič da se Slovan naseli med Slovani, nego pa tujec, drugič, ker zapadni Slovan se utegne prej asimilovati pristni kulturi vstočnih Slovanov, nego pa tujec. Vstočen Slovan je sam zamudil preveč, da se že sam uklanja stilu zapadne* obrti in trgovine, ako pa pride zapadni Slovan med vstočne Slovane, je vendar verojetniše, da bosta oba mislila, kako bi gospodarski sistem prestrojila v soglasju z ostanki gospodarskih institucij vstočnega Slovanstva. Tako bi zapadni Slovan otresel se zapadnega kroja, in vstočni Slovan^bi rešil stari kroj ne samo v kmetijstvu, ampak tudi v obrti in sosebno v razmerju med kapitalom in delom. Vsekakor nastane veči dobiček za vstočno Slovanstvo, ako se preseli med nje zapadni Slovan, nego pa German ali Roman. In zapadni Slovan reši svojo narodnost ali svojo kri, v tem ko bi se prej ali slej popolnoma pogubil v amerikan-skih naselbinah.
Tako nastajajo za Slovane v obče in zapadne Slovane v narodnogospodarskem pogledu dve glavni zadači: prva je, da razvijajo med seboj po razvitju potreb vse
glavne stroke obče ekonomije in se s pomočjo te obdrže na lastni prvotni zemlji, druga pa, da, ako in dokler sili nedostatek tega gospodarstva ali kak drug činitelj, da se mora Slovan izseljevati s prvotne zemlje, da se preseljuje med krvne brate med Slovane, ter da tako reši sebe in pomaga med brati doslej zamujeno gospodarstvo razvijati na vse strani. Prva zadača, da se Slovani ohranijo na prvotnih zemljah, je važniša, kajti, ako bi Slovani povsod začeli intenzivniše razvijati glavne stroke občega gospodarstva, ne bilo bi se jim treba preseljevati, potem pa bi tudi tujec ne posezal med nje in jih tako polagoma izpodmikal, kakor se je to godilo, od kar poznamo slovansko zgodovino. Vsekako je torej jasno, na katero stran se je Slovanom lotiti glavnega dela v gospodarskem pogledu, da jih ne prehiti tujec in jim tudi mirnim potom z gospodarski bolj razvitim sistemom ne odvzame doslej ostale jim zemlje.
Ti postulati kot načela, so utrjeni na slovanski zgodovini ter so vredni, da se uvažujejo med slovanskimi narodi.	F. Podgornik.
Državno pravo v Avstriji.
Vprašanje, ali se izvrši češko koronanje ali ne, je zadnje tedne pokazalo, da imajo Madjari in liberalni Nemci različne pojme o državnem pravu v našem cesarstvu, kedar govore o veljavi tega prava glede na Nemce in Madj are, z druge strani pa glede na Slovane, oziroma Čehe in Hrvate. Dosledno mišljenje pogodi kmalu, kako je rešiti pravično to vprašanje; ali slovanski nasprotniki ribarijo lehko v motni vodi, zategadel, ker imamo v tostranski polovici z jedne strani ustavo, z druge strani pa stranke, ki zagovarjajo ali pa oprovračajo sosebno državno pravo češko, nekoliko ali uslovno (uvetno) tudi pravo hrvaško. Stvar je važna pa tudi za stranke in narode, zlasti slovanske, ki se ne potegujejo za kako državno pravo, ker potem, kakor razumejo stvar, se pridružujejo dejanski ali vsaj simpatiški narodom in strankam, za posebno državno pravo potegujočim se. Zato je silno poučna v tem pogledu razprava, ki jo je priobčil v obliki dopisa iz Prage „Parlamentar" od 22. sept. t. 1. Tudi v interesu in v pouk Slovencev je vreden ta v državniškem duhu sestavljeni spis, da ga prevedemo v celoti čitateljem „S1. Sveta". Dopis se glasi doslovno:
^Diskusija v državnopravnem pogledu traja nadalje, in mi smo dolžni, da se je udeležimo, dasi nismo preverjeni o njenem praktičnem vspehu. Ali je v avstrijskem državnem pravu skupine dežel umeti kcVt državnopravne obstojnine, to se da razsoditi jedino po zgodovini nastanka in razvitka Avstrije. Objektivno pojmljena, je bila in je ostala Avstrija, hišna moč našega najvišega vladarskega doma, vedno dinastična država. Avstrijsko državno
pravo se opira na nasledstvene pogodbe med dinastijami. Pogodbeno pravo pa se je ukrepilo nekaj po volilnem pravu, nekaj pa po koronanju, katera poslednja akta sta se oba smatrala takisto kot pogodbene oblike svečane vrste. Ako se je tudi pozneje nadomeščala pogodbena volja, t. j. sprejemalo se molče, kar se je poprej dogajalo izrecno, ni to čisto nič spremenilo na avstrijskem pravu kot pogodbenem pravu. Ravno kedar je šlo za globoke naredbe, je dobivalo pogodbeno pravo zopet polno veljavo, o čemur svedoči od deželnih zborov zahtevano odobrenje avstrijskega osnovnega zakona, pragmatske sankcije. Avstrijsko državno pravo pomenja po svojem zgodovinskem nastanku in razvitku razmerje najviše dinastije k državnopravnim skupinam, iz katerih se je polagoma sestavila Avstrija, in to razmerje ima za vsebino državno pravno ločitev ali ločeno mesto pojedinih dežel-skih skupin.
No, ne da se tajiti, da po viharnih letih 1848—49, ko so dajale Avstriji mnogo opraviti ravno državnopravne skupine, so čutili potrebo, avstrijsko državno pravo postaviti na moderno podstavo in odstraniti državno pravo deželskih skupin. Zaradi tega je bila diktatura potrebna. V resnici je mogel baron pl. Bach državno pravo deželskih skupin porušiti jedino s tem, da je vzel avtonomijo narodov v podstavo avstrijskega državnega prava in je organizoval narodne upravne pokrajine, najprej v vstočnem delu Avstrije, kjer se je bilo državno pravo pokvarilo v revolucijo. Vitez pl. Schmerling je bil poklican potem, nadaljevati na ustavni poti delo Bach-ove
39*
diktature, pa se je pokazal preslabega, da bi se mogel ustaviti viharju državnopravnih strank. Državno pravo avstrijsko je zmagalo, in zmaga je za sedaj končala z državnopravno ločitvijo Ogerske in potem trojedine kraljevine. Samo dvajset let je bilo prešlo od leta 1868., in princip državnega prava deželskih skupin je zmago slavil.
Zopet dvajset let pozneje pride v razgovor isti princip v širšem okrogu. Potem ko je začelo državno pravo deželskih skupin delovati v velikem delu Avstrije, recimo takoj, v polovici države, ni bilo možno, z nivelovanjem deželskih skupin v naši državni polovici v ustavi, popolnoma zajeziti državno pravo. Liberalna stranka je za-sejala seme, ko je pritrdila državnopravni ločitvi Ogerske, s Trojedino kraljevino vred. v tem ko so bile državno-pravne slovanske stranke doma, in so tako staro avstrijsko državno pravo zopet spravile v veljavo. Sankci-jonovanje zakonov je sledilo in sledi še vedno, kar je pomenljivo, od korone za kraljestva in dežele pod vestnim poštevanjem državnega prava dežel. Čitajmo samo uvod k že razglašenim in razglašajočim se zakonom, da se preverimo o vsebini živega avstrijskega državnega prava; za kraljestva in dežele veljavna ustava se odnaša na po-litiška in narodna prava državljanov, ni pa ničesar spremenila na državnem pravu dežel, o čemur dokazujejo obravnave, katere so se od leta 1867. ponovljeno vršile med vladami in državnopravnimi strankami Slovanov.
Iz teh razlogov je mogla vstopiti n. pr. češka delegacija v državni zbor, ne da bi bila odstopila od državnega prava deželskih skupin Češke, Moravske, Šlezke in Osviecim-Zatorja, katero državno pravo je obstojnina živega avstrijskega državnega prava. Od ponovitve državnega prava za Ogersko in Trojedino kraljevino ni moglo iti za našo delegacijo za kako, temveč jedino za kedaj. Ura za državno pravo češke korone more biti le tedaj, ko spoznajo, da je ponovitev tega prava
akt v interesu najviše dinastije. Dvajset let od ponovitve državnega prava za Ogersko in Trojedino kraljevino je jednako dvema desetletjema 1848—68. Ako razglaša liberalna stranka, da hoče bojevati se proti državnemu pravu korone češke, naj bi bila pobijala in ne odobravala državnega prava korone ogerske. Kdor je rekel A, mora reči tudi B. Liberalna stranka je pripoznala avstrijsko državno pravo v državnem piavu deželske skupine za celo državno polovico, in bi ji bilo torej danes vsaj molčati, ko bi hotela češka delegacija državno pravo korone češke spraviti v razgovor. Ako bi nam odgovorila, da ni imela dovolj moči, zavirati državno pravo Ogerske, naj ve, da ne bo imela tudi to pot dovolj moči, da bi zabranila državno pravo korone Češke, ko bi pokazala najviša dinastija temu pravo naklonjenost. Staro avstrijsko državno pravo, pod čegar veljavo je postala Avstrija velika in mogočna, je nekoliko več vredna, nego liberalne doktrine, katere se vsak dan razpravljajo in posvečujejo hvalisanju francoske ljudovlade in njenega »prvega državljana" Carnot-a.
V slučaju ponovitve državnega prava korone Češke ni treba se bati liberalni stranki za našega meščana in kmeta, katera da se neki izročita stanovoma plemstva in duhovenstva. Na Ogerskem se stanovi ne reaktivujejo in se, ako Bog hoče, tudi pri nas ne bodo reaktivovali. To liberalna stranka z lehko vestjo prepusti lehko nam; mi se tudi za liberalce ne brigamo, kako se hočejo zveličati. Nemcem v deželah češke korone se ni treba bati za svojo bodočnost; kajti sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda je že skrbelo zato, da imamo z Nemci skupno cerkev in pismo, skupno znanstvo, od katerih se ne more ločiti naš voditelj (dr. Rieger), po tem ko je po njegovih nazorih Praga na poti od Berolina na Dunaj, in je neki vsakemu Čehu znati nemški, ako hoče kaj pomeniti v zapadni civilizaciji."
0 kritiki dr. Mahniča.
i.
Nasprotniška razpravljanja o namišljenem pro-pagovanju vstočnega razkola.
(Dalje.;
Kakor stvar razumemo mi, igra frivolno igro vsak, ki se predrzne dvomiti o dolžnosti vernikov, z nasprotniške strani zabeleženi kot pravo, da kot absolutno pravo, držati se od Boga razodetega veronauka in po istem uravnati svoje življenje, oziroma ki se predrzne postavljati isto dolžnost kot tako, ki se da prenašati od vernikov na cerkev in škofe, in tako igro bi si imel najmanj dovoljevati kot čuvaj čisto katoliškega veronauka nastopajoči svečenik, zajedno doktor in profesor bogoslovja. Mi moramo take čudovitosti, izvirajoče jedino
iz strastnosti in površnosti našega častitega gospoda nasprotnika, samo obžalovati ter se obračamo torej k po-jasnjenju one trditve, po kateri v našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočena brošura se neki ne uklanja niti papežu, da, nastopa nasproti njemu z grožnjo.
Skupna vsebina z nasprotniške strani napadene brošure, ako ne gledamo na nekaj kot veljavnih navedenih dejstev, snuje ah opira se na sveto pismo, na kon-cilijarne sklepe, sosebno pa na razsodbe in naredbe papežev: Gregorja velikega (pag. 30, 31 in 50), Leona II. pag. 23, Adrijana II. in Ivana VIII. (pag. 23 in 51), Pavla V. in Urbana VIII. (pag. 34), Benedikta XIV. (pag. 33, 34, 35 in 55), Pija VIL (pag. 34, 35) in Nj. Svetosti vladajočega papeža (24 in 52). Strani 33 do 39
brošure so malone do cela napolnjene s citati iz papeških naredeb, čemur se ni bilo izogniti zaradi tega, ker tendencija vse brošure je obrnena na to, da stopa ravno tako odločno proti posezanju škofovske okrožnice ne samo v področje državne oblasti, ampak še prav posebe v zadeve, katere so odtegnene diecezanskim škofom, ker so izrecno pridržane razsodbi rimskega apostolskega stola, kakor stopa istotako odločno proti nameri, v isti okrožnici razglašeni, proti nameri zaviranja na srečo od države prosto dane neposredne dotike vernikov z njih najvišim pastirjem, učiteljem in očetom.
Da, brošura gre še dalje, varujoč imenitnost pa-peške avtoritete, ko na pag. 51—56 povdarja naravnost osodepolno skrivno delovanje latinizatorjev, posledice tega delovanja v cerkvenem razkolu XI. stoletja, kakor tudi v protestantizmu, ko zajedno biča do današnjega dne opažano vedenje latinizatorjev nasproti Apostolskemu rimskemu stolu, ko niso ti varčni s praznimi besedami in zagotavljanji, da bi se odlikovali v ulogi najgorečniših zastopnikov papeške znamenitosti tam, kjer ji morejo jedino škodovati s svojo nepoklicano in okorno inge-rencijo; kjer pa gre za javnanje po papeških naredbah, katere se razglašajo proti Iatinizatorjem na korist naci-jonalnih obredov kot podstava narodnosti pripoznanih, ali kedar papeške naredbe v obče ne ugajajo Iatinizatorjem : tam in tedaj se isti latinizatorji ne pomišljajo popolnoma prezirati znamenitost cerkvenega poglavarja, kakor tudi njegovo neposredno pristojnost ali kompe-tencijo.
Kako resnična da je ta karakteristika, kaže proti nam obrneni članek »Rimskega katolika". Tudi v tem ne varči naš častiti gospod nasprotnik z besedami, da bi se kakor je bilo dokazano zgorej, nad vse okorno pokazal kot pripadnik papeške avtoritete, da, on jo tira tako daleč, da nas obdolžuje cezaropapizma in razširjanja vstočnega razkola in da nam očita, kakor da bi se mi ne uklanjali niti pred papežem. To ga nikakor ne zavira da bi papeški avtoriteti povsod, kjer ima ista dejanski dobiti veljavo, ne nasprotoval skrito, pa odločno. On, kakor smo videli ne pozna nikakih causae maiores, katere ima že v prvi instanciji reševati Apostolski stol; on ne pozna nikakih zadev, ki so specijalno pridržane razsodbi istega Apostolskega stola; on pošteva v obče vsako neposredno dotiko višega poglavarja z njegovo čredo kot tako, ki bi nad vse nasprotovala duhu katoliške cerkve; po njegovem razumu naj bi sveti Oče ne poznal svojih otrok drugače, kakor po diecezanskih škofih, ki so neki ravno zaradi tega pri svojem pravu, ako, odstranjeni Placetum regium nadomeščujoč s Placetum episcopale, stalno zavirajo vsako neposredno dotiko členov cerkve z njih poglavarjem.
Ta poslužnost latinizatorjev, ki se da označiti z besedami »de verbis, quantum vis", nam je tuja in zoperna. V našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih spo-
ročena brošura ne pošteva avtoritete cerkvenega poglavarja s praznimi besedami, ampak s tem. da, povdarjajoč spolnjevanje papeških naredeb kot dolžnost vseh vernikov tudi s škofi vred, ugovarja posezanju diecezanskih škofov v rimskemu Apostolskemu stolu pridržane zadeve, kakor tudi od istih škofov namerjanemu zaviranju neposredne dotike svetega Očeta z-, njegovimi duhovnimi otroci, da, brošura v obče spominja nepretržno na to, da je razun škofov tudi obči najviši pastir, čegar najvišo, torej mero-davno avtoriteto je priznavati ne samo teoretiški, ampak tudi praktiški. Brošura se uklanja dosledno pred papežem, ko se v zahvalo spominja papeškega lista »Grande munus", kakor tudi postavljenja slovanskim apostolom posvečene kapele v Rimu in misli, da se more nadejati ravno od Nj. Svetosti vladajočega papeža reaktivovanja slovanskega cerkvenega obreda med Slovenci. Celo ono mesto brošure, kjer se pošteva slučaj, da bi se mogla odvrniti na to reaktivovanje obrnena želja Slovencev, še to mesto varuje nasproti škofovski okrožnici papeško avtoriteto; kajti ono se doslovno (pag. 36) glasi: »Ona (želja) se ve da utegne se tudi zavrniti, kar bi morali silno obžalovati v pogledu na posledice: ali k temu je zopet jedino in sicer izključno apostolski stol rimski pristojen." *)
In ravno navedeno mesto brošure izrablja naš častiti gospod nasprotnik takisto kot napad proti nam, kajti v stavku »kar bi morali silno obžalovati v pogledu na posledice" ne vidi on nič manjšega, kot se ve da prazno žuganje z ruskim razkolom, torej z odpadom Slovencev od Rima. Nahaja se sicer na isti 36. strani brošure in sicer v neposredno na to sledečem odstavku, torej v sestavi tudi pojasnilo teh posledic, katere bi mogli zaželeti jedino latinizatorji, da, katere bi mogli imeti s popolnim zadoščenjem kot viden vspeh svojih naporov; vsi pa, katerim je na srci ohranjenje slovenskega naroda, kateremu grozi latinski živelj v njegovem obstanku, in s temi vsi pravi katoliki, katerim delajo preglavico odnošaji pri nas nevzdržno napredujočega latinskega življa od ustanovljenja italijanskega kraljestva k poglavarju katoliške cerkve, da, celo nekatoliki, kolikor čutijo avstrijsko, torej perhoreskujejo okrepljenje Italije irredente v deželah avstrijskih, v katerih prebivajo od nekdaj Slovenci, vsi ti bi imeli po vsem vzrok obžalovati te posledice. Ali to nikakor ne zavira dr. Mahniča, da kakor po navadi popolnoma zamolčuje pojasnilo brošure, katero izključuje vsak dvom, ker sledi neposredno in stoji v stvarni zvezi, da zamolčuje to pojasnilo brošure, o kateri priznava, da jo je dobil in čital, da nam more namisliti žuganje z ruskim razkolom, katero pa da se ne bo spolnilo tako kmalu! — Tudi mi se hočemo
*) „Er (der Wunsch) kann freilich, was wir Angesichts der Folgen tief beklagen miissten, auch zuriickgewiesen werden; dazu ist jedoch wieder nur und zwar ausschliesslich der aposto-lische Stubl Roms competent."
nadejati tega; kajti sedaj vsekakor močno, ali do cela katoliško gibanje med Slovenci spremeniti v nekatoliško gibanje bi se moglo posrečiti jedino boljše stvari vredni nadgorečnosti latinizatorjev, in ti utegnejo še potrpeti, da se ukrepi njih vpliv toliko, da bi mogli napraviti katoliški stvari nove poboje.
K 7. Glede na trditve, ki so neki prešinjene od nekatoliškega duha, in katere, kakor se izraža rad naš častiti gospod nasprotnik, bijejo z vsako svojo besedo ravno tako zgodovini, kakor najjasnejšim dejstvom v obraz, torej da so poštevati do cela kakor robate laži, nas je dr. Mahnič od primerjevanja od ruskih misijonov z razmerno majhnimi sredstvi med pagani doseženih vspehov z vspehi jednakega imena katoliških misijonov, razpolagajočimi z velikanskimi duševnimi in gmotnimi pomočki, od te zadače nas je oprostil dr. Mahnič s tem, da obeta o tem predmetu posebno obravnavo; mi pa se tu nočemo oddaljiti od večkrat navedenega članka »Rimskega katolika". V naslednjem se torej omejimo na to, da dokažemo veljavnost namišljenih ostalih robatih bro-šurinih lažij, sosebno, da je stremljenje latinizatorjev,*) v katoliški cerkvi latinski narodnosti in njenemu jeziku zagotoviti neomejeno gospodstvo in ravno zaradi tega, ravnati z nižo duhovščino in lajiki tako, kakor da bi ne spadali k cerkvi, da to stremljenje pravimo, a) ni zakrivilo samo odpada prebivalstva Nemčije, Rusije, Anglije, združenih držav Severne Amerike in veliko manjših držav, ki nikakor ne kažejo do današnjega, da bi se hotele vrniti v naročje katoliške cerkve, ampak tudi, da isto stremljenje b) je krivo, da se širi odpad od katoliškega mišljenja in dosledno tudi bolestne ali žalostne prikazni, da je katoliška cerkev obvezana celo za svoj nadaljnji obstanek posvetni oblasti.
V brošuri, napadeni z nasprotniške strani, se trditev k a) na pag. 55 in 56 utemeljuje s tem, da na stotine milijonov duš znašajočih izgube katoliške cerkve, katere čisti veronauk je nenapaden, ni pripisovati Konstatino-poljskemu patriarhu Mihaelu (Caerularius), še manj pa tako imenovanim reformatorjem Luterju, Kalvinu in Cving-liju. Vsi ti nasprotniki katoliške cerkve bi se bili dali ob svojem času v stvareh veronauka lehko razorožiti, torej osamiti (izolovati); ali vsi ti so našli v nekaterih zunanjostih cerkve, sosebno pa v vidnem stremljenji la-
*) Z nasprotniške strani se rabi prav za prav namesto izraza rlatinizatorji" izraz »katoliška cerkev". Ali z nasprotniške strani napadena brošura govori vedno o „cerkvi Kristovi" ali o katoliški cerkvi", katera bi morala prenehati biti katoliška, ko bi se dala identifikovati z latinizatorji. Brošura pošteva vrhu tega latinizatorje kot od najviše cerkvene avtoritete pripoznane in take škodljivce, katerim grozi z ostrogimi kaznimi, kot škodljivce katoliških interesov in dosledno kot skrivne, pa ravno zategadel nevarne nasprotnike katoliške cerkve. Dr. Mahnič torej ni imel kratko nikar pravice, v našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočeni brošuri namišljati od vsakega pravega katolika perho-reskovano identifikovanje katoliške cerkve z latinizatorji, kateri ne razumejo čistega nauka in njene vzvišene zadače.
tinizatorjev, v katoliški cerkvi stalno zasnovati (utemeljiti) gospodarstvo latinskih narodov nad vsemi drugimi narodi, v tem pa zavirati narodni razvoj poslednjih in torej tudi njih politiško zavisnost, našli so v tem trdna oporišča, da bi v veliki celoti potegnili seboj vse nela-tinske narode, oziroma odtegnili od katoliške jednote in žal, da se je pokazal pri tem vpliv latinizatorjev dovolj krepak, da je zabranil pravočasno krnitev.
Mnenja, izvirajočega iz globokega pogleda v zgodovino, da je latinizatorje poštevati kot ono glavno zlo, katero zavira razširjenje katoliške cerkve in ji napravlja poboje, držal se je v ostalem, kakor razpravlja brošura pag. 52 in 53 že mnogoskušeni Thomas a Jezu*), in na pag. 55 je kot pravo poudarjal papež Benedikt XIV v svoji encikliki od 26. julija 1755 „Allatae sunt'-' (§ 19.) Ta okrožnica obseza, kakor se naglaša na pag. 39 brošure, v § 48. zajedno mesto: ut omnibus patefiat bene-volentia, qua Sedeš Apostolica catholicos orientales com-plectitur dum praecipit ut omnino serventur veteres ipsorum ritus .... exoptans vehementer, ut diversae eorurn nationes conserventur, non destruantur, omnesque (ut multa paucis complectamur), Catholici sint, nonut omnes latini fiant." Ona je torej, kakor prejšnja, v brošuri pag. 33 navedena, od 24. decembra 1743 „Demandatam coelitus" obrnena proti latinizatorjem, nahajajočim se v vrstah misijonarjev, katerim se žuga z najstrožimi kaznimi, ako bi se predrznih, dotikati se čistosti narodnih obredov, oziroma dovoljevati v njih spremembe ali celo priporočati spremembe.
To utemeljitev napadati ni naš častiti gospod nasprotnik niti poskusil, kar bi bilo pač primerno, da bi bil razkril namišljene zagrešbe proti zgodovini, kakor proti pripoznanim dejstvom, s kratka, nam očitane debele lazi. On se obrača jedino proti stavku, da oni, ki so odpadli od katoliške cerkve, ne kažejo, da bi se hoteli povrniti v njeno zvezo, ko se kaže na vspehe katoličan-stva. dosežene v tem stoletju v Angliji, in izreka zatrdno nado, da nekatoliški narodi mogočnih svetovnih držav (Anglije in severnoamerikanskih držav) se vrnejo že v bližnji piihodnosti v naročje katoliške cerkve in da se bodo klanjali nezmotni besedi rimskega papeža.
To so pač zlate nade, katerih želimo od vsega srca, da se izpolnijo, o katerih pa, žal, nam je dvomiti, ker ne moremo pripoznati soliditete podstavam, na katere se loti iste nade zidati naš častiti gospod nasprotnik. Nam ne neznani vspehi katoličanstva v Angliji in v združenih državah Severne Amerike se ne smejo precenjevati, ker so nastali bistveno iz časnega duha našega stoletja ter so jedva veči, nego vspehi protestantizma in celo židovstva v katoliških državah. Pač pa ni vprašanja, da hierarhija v Angliji in v severnoamerikanskih državah zelo razširjene anglikanske visoke cerkve se je nasitila svoje osamljenosti, kar utegne vzbuditi mnogokako ilu-
*) Thomas a Jesu opera omnia. Coloniae Agrippinae 1648.
zijo; ali ta hierarhija skuša, kar je pomenljivo in kakor brezdvombeno dokazuje pismo, katero je primas Anglije v imenu skupnega angleškega episkopata nedavno povodom praznovanja devetstoletnice pokristijanjenja Rusije poslal Kijevskemu metropolitu, ta hierarhija skuša pridružiti se ne katoliški, ampak grško-vstočni cerkvi.
Ako je torej dr. Mahnič prisiljen, zamolčati tako obče znana dejstva, da bi nade, katere morebiti goji, pokazal kot verojetne in da bi potem iste nade izrabljal kot dokazilo utegne ta njemu svojstveni umetni ali sle-pivni pomoček v čitateljih »Rimskega katolika" po kakovosti njih individualne narave prozvati občudovanje, začudjenje ali pa pozabljenje tega, za kar gre pri tem. Da bi se pa našel čitatelj, kateremu bi mogel tak umeten pomoček imponovati toliko, da bi ga pošteval kot oprovržbo nam z nasprotniške strani namišljenih debelih lažij, bi mi dvomili, ker se nade nikdar ne morejo jemati za dokazilo, še ko bi bile bolje utemeljene, in bi ne bile omejene samo na angleški narod in Severno Ameriko, ter bi bile torej splošnejše, nego so one, katere se navajajo i nasprotniške strani.
Konečno bo katoliška cerkev pač triumfovala, kajti za to nam daje poroštvo božja obetev, da bo samo jedna čreda in jeden pastir. Ali od te dobe smo, kakor se kaže, še oddaljeni; kajti latinizatorji, kakor kaže ravno razgovorjeni članek »Rimskega katolika", se še vedno jako gibljejo, in bi bil, da bi se napravili ti neškodljivi, potreben strog ukrep, s katerim bi bilo dolgo časa postopati neprizanesljivo. Kajti latinizatorji so, katerim kakor je bilo omenjeno zgorej, ni pripisovati samo na stotine milijonov duš znašajoči odpada od katoličanstva, ampak tudi bojazen odpadlih pred zopetnim združenjem. Spominjali smo se zgorej čudnega stremljenja anglikanske cerkve, katero je vsakakor nastalo jedino iz bojazni pred vplivom latinizatorjev, ki se po nesreči silijo celo naprej; hočemo pa, v namen strože karakteristike delovanja latinizatorjev tudi v prejšnjem času spominjati se njih po-čenjanja, katero se ne da kvalifikovati, in s katerim so znali zopetno združenje skupne vstočne cerkve zaprečiti v času, ko se je kazalo, da je bilo združenje že zagotovljeno.
Pri tem se ne bomo, da se izognemo vsakemu očitanju in celo ugovoru, da kažejo včasih zgodovinopisci pristranstvo, držali zgodovine, ampak najavtentnišega vira, o katerem ni dvomiti nikomur, namreč razsodbe velikega papeža Inocencija III. od leta 1205, kateri počenjanje latinizatorjev, zlasti njih hlepenje, gospodovati, bogatiti se in dobrožitje gojiti do skrajnih mej razkošnosti, opisuje brez ovinkov tako, da ne potrebuje nikakor ni-kakega komentarja.
Njegov izrek se glasi: „Vos, nullam in Graecos iurisdictionem aut potestatem habentes, a puritate voti vestri temere declinasse- videmini, dum non contra Saracenos, sed contra christianos arma movistis, non intendentes
ad repecuperandam Hierusalem, sed Constantinopolim occupandam, terrenas opes coelestibus divitiis praeferendo. Illudque longe gravius reputatur, quoi quidam nec reli-gioni, nec aetati nec sexui pepercerunt, sed fornicationes ad nlteria et incestus in oculis hominum exerentes non solum maritatas et viduas sed etiam matronas et virgines Deo dei-catas exposuerunt searcitiis garsionum: nec imperiales suffecit divitias exhaurire, atd diripere spolia maiorum paritev et minorum, nisi ad ecclesiarum thesauros et, quod gravius est, ad ipsarum possessiones extenderitis manus vestras, ta-bulas argenteas de altaribus rapientes, violatisque sacrariis, iconas, cruces et reliquias asportantes, ut Graecorum Ec-clesia, quantumcuncque persecutionibus affligitur, ad obedientiam S. Sediš redire contemnat, quae in Latinis nonnisi perditionis exempla et opera tene-brarum aspexit et iam merito illos abhorreat plus, quam canes*
S posebnim zavzetjem stopa nasproti naš čast. gosp. nasprotnik pod b) omenjenim trditvam v našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočene brošure; kajti uvr-ščenje istih trditev med debele laži, ki bijejo zgodovini in znanim dejstvom v obraz, mu ne zadoščuje, on meni, še vrhu tega, da je dolžen dati svojemu začudjenju izraz, kako da more še izobražen človek dandanes govoriti o odpadu katoliškega mišljenja v obče in o njegovih posledicah? Dandanes, vsklika dr. Mahnič, ko smo z lastnimi očmi videli ponosno protestantsko Nemčijo vkloniti se rimskemu papežu; ko smo se prepričali lani, da ideja rimskega papeštva čim dalje bolj prešinja Evropo in vesoljni svet, in ko čutimo sami, kako vsako leto prinese katoliški ideji novih zmag, kako se je v zadnjih desetletjih pomladila katoliška cerkev, in s kako ljubeznijo se oklepajo dandanes katoliški narodi rimske stolice.
Takošna je nasprotniška oprovržba tega oddelka naših namišljeno zgodovini in znanim dejstvom v obraz bijočih debelih lažij, kakor tudi naših, izobraženega človeka nedostojnih neprikladnostij ali absurdnostij, katere pa imajo to bistveno hibo, da misli naš č. g. nasprotnik imeti pravico, z jedne strani spoštovanje, katero tako rekoč nehote izkazujejo znamenitim osebnim lastnostim sedanjega naslednika Petrovega celo svobodo katoliške cerkve najbolj omenjujoči nekatoliki, brez drugega postavljati kot katoliški cerkvi dan tribut; z druge strani pa ima med katoliki pred očmi jedino od katoliške ideje oduševljene, torej papežu z večine pod osebnim sodstvom njih škofov uklanjajoče se stotisoče, ne omeni pa onih, stotine milijonov znašajočih katolikov, ki neposredno ali posredno odločilno vplivajo s svojim glasom na sestavo katoliški cerkvi, sosebno pa njenemu poglavarju nič manj, nego prijaznih legislativnih korporacij in vlad katoliških držav.
*) Scriptores rerum austriacarum XII. Urknnden der alteren Handels- und Staatsgeschichte mit besonderer Beziehung auf Byzanz und die Levante I Theil 814—1205. Wien 1856, pag. 561—565 Innoc. m. Epist. lib. VIII. ep. CXXXIV edit. Brequigny t II. pag. 768.
Dr. Mahnič, kakor se kaže, čuti sam popolno neveljavnost svojih razlogov; kajti neposredno za oprovržbo navrščuje (pag. 294) priznanje, da seveda ne manjka tudi krščenih brezvercev in odpadnikov, ne manjka držav, ki (katoliško) cerkev stiskajo, tolaži pa se z nado na katastrofo, katera da je dovolj, da popiha vojske, kakor prah s ceste, in da poruši moč posvetnih držav, v tem ko da je moč katoliške cerkve v ideji, katera se je mogla doslej ustavljati vsaki katastrofi, sedaj pa ko zopet vstaja zmagovito, in se ji udajajo narodi, da je močna dovolj, da ukroti Evropo, tako gotovo, kakor je gotova vsemogočnost njenega početnika. O tej prečudni nadi, izraženje katero bi bili mi prisvajali pač kakemu anarhistu, nikakor pa ne svečeniku, govorili smo že na drugem mestu; zatorej menimo, da nam je tu samo ponavljati, da je sledilo doslej, kakor naravno, vsakemu porušenju državne oblasti zajedno zaviranje cerkvenega delovanja, da pa v ostalem ne dokazujejo nade ničesar, celo ako bi bile veliko bolj krščanske in utemeljene, nego so nade, katere goji naš častiti gospod nasprotnik.
Pri oprovračanju nasprotniku očitanih debelih lažij in izobraženega človeka nedostojnih neprikladnostij se nedodastek razlogov ne da nadomestiti z nadami, sosebno ako se cpirajo te na razuzdano strast onih narodnih množic, katere je doslej ukrotila orožena moč držav, množic, katere vodijo vedno danagogi, in katere se dajo napotiti ravno tako lehko do vsklika „Hosannau kakor „Crucifige", poleg tega v svoji premagujoči večini razodevajo ravno v najnovejšem času nasproti katoliški cerkvi po najmanj nad vse dvomljivo mišljenje, kakor je bilo zgorej dokazano, s pomočjo sestav legislativnih korporacij in vlad v katoliških deželah. Poleg tega nam je ne-umevno, kako ravno med Slovenci bivajoč rojen Slovenec, kateri kljubu temu očitno nastopa kot latinizator nasproti povsod veleuvaženemu nacijonalnemu interesu, kako ima tak Slovenec pogum, stavljati nade na propadenje državne oblasti in na razuzdane strasti narodnih množic, ne da bi pomislil, kaka osoda bi ga morala zadeti v takem slučaju, ki se na srečo jedva pripeti.
Ako možno še neumevniše bi nam bilo povečano, da ne rečemo, do komičnega sezajoče zavzetje, s katerim nastopa naš častiti gospod nasprotnik ravno proti k b) navedenim mestom v našem »Slovanskem Svetu" sporočene brošure, ako bi ne vedeli, da latinizatorje vodi po navadi slepa strast, in da ugaja istim prikladna, zajedno njih namene pospešujoča površnost. Našemu učenemu gospodu nasprotniku, ki, kakor se kaže, je samo površno čital škofovsko okrožnico, katero se je lotil zagovarjati, in brošuro, katero je imel za vredno oprovra-čanja, se je namreč pripetila nezgoda, da je pritoževanje o odpadu od katoliškega mišljenja, katero se bolj ali manj vrši v vseh krogih, in tožbo, da je katoliški cerkvi neskončno mnogo trpeti v katoliških in nekatoliških državah, torej da jo preganjajo v obče, kakor tudi očitno
priznanje, da, ako je v Avstriji še katoliška cerkev, imamo se za to zahvaliti po Bogu jedino domu Habsburškemu (torej posvetni moči), pripetila se je, pravimo, dr. Mahniču nesreča, da to pritoževanje, to tožbo in to priznanje očita brošuri, katero seje lotiloprovračati, oziroma »Slovanskemu Svetu", v tem ko je bilo posneto iz škofovske okrožnice, katera se je skušala zagovarjati z nasprotniške strani.
Ako bi se bil dr. Mahnič, če že ni imel časa, pazno prečitati škofovsko okrožnico, katero je bilo zagovarjati, bavil*) vsaj z vsebino brošure, katero je bilo oprovreči: bi ne bili mi potisneni v prečudno vlogo, nastopati kot, zagovorniki onega dela škofovske okrožnice, kateri del se opira z jedne strani na priznana dejstva iu celo na papeške alokucije,**) z druge strani pa na avstrijsko***) zgodovino. Sebi pa bi bil naš častiti gospod nasprotnik prihranil jedva kedaj se pripetivšo blamažo, daje trditve in izraze, ki se rabijo v okrožnici, katero se je lotil posebe zagovarjatit namreč v okrožnici episkopata goriške cerkvene pokrajine, ožigosal kot znake nekatoliškega mišljenja, kot zgodovini in pripoznanim dejstvom z vsako njih besedo v obraz bijoče debele laži, da kot izobraženega človeka nedostojne nepri-kladnosti ali absurdnosti!!
Na kak način so se naši visokospoštovani škofje zahvalili ali se mislijo še zahvaliti za takošno zagovarjanje vsebine svoje okrožnice pri našem častitem gospodu nasprotniku, zajedno izključno privilegovanemn čuvaju čistosti katoliškega veronauka, tega ne vemo, torej tudi ne moremo sporočiti našim čitateljem, naj bi se še toliko zanimali
tudi zato. Zatorej prejdemo v bodoče k II. delu tega odseka.
*
* *
*) Dotični odstavek, s katerim pričenja brošura pag. 48, je namreč jako jasen in razločen, kajti on se glasi:
,Und sonderbar! — in demselben Rundschreiben, welches eine soartige Erniedrigung nicht nur der katholischen Laien, sondern auch des Priesterstandes; eine solche Enunciation uber das Wesen der katholischen Kirche; eine so entschiedene Stellung-nahme gegen jede selbst die berechtigste Regung des Gefiihles der Nanonalitat und Vervvandschaft iiberhaupt in sich fasst: wird zu-gleich der sich in allen Kreisen mehr minder vollziehende Abfall von katholischer Gesinnung beklagt und dariiber geklagt, dass die katholische Kirche sowohl in katholischen als unkatholischen Staaten unendlich viel zu leiden habe, also allgemein verfolgt werde; iiberdies unumwunden eingestanden, „Dass wenn es in Oesterreich noch eine katholische Kirche gibt. wir dieses nach Gntt nur den edlen Herrschern aus dem Hause Habsburg (also der weltlichen Macht) zu danken hatten." Ueber den causalen Nexus jedoch, der zwischen der Enunciation des Rundschreibens, welches wohl nicht vereinzelt dasteht, und dem sich leider vollziehenden Abfall von katholischer Gesinnung, der die Leiden der katholischen Kirche entquillen, scheint demungeachtet Niemand — ernstlich nachzudenken."
**) Zadnja, katero je bila držana jedva pred nekoliko tedni, je sosebno karakteristična.
*■**; Malone celo naše cesarstvo, ne izvzemši dežele, v katerih bivajo Slovenci, so bile začetkom XVII. stoletja protestantskev in zasluženje zopetnega postavljenja katoliške cerkve pristaje po Bogu v resnici vladarjem avstrijskim.
Ignacij.
Siika iz zapadne Prusije. Iz poljščine preložil —ki—. (Dslie in konec.)
Sestra ji je začela očitati:
„ Andrejeva, ali imate Boga v srcu, da morete tako mučiti gospoda? Mari ne veste, da so bolni? In naj vam umro, kdo vam bo potem delil svete zakramente ? Oj, bodo vam, bodo! Ali se ne spominjate Jontka krčmarja iz Široke Volje? Člel je za duhovnikom, člel in tri dneve ni mogel skončati. Morali so mu pripeljati duhovnika iz Ociržina. Jontek že ni mogel več govoriti, ko je prišel duhovnik. Duhovnik ga je poblagoslovil in podelil mu sveto poslednje olje. Bog se ga je usmilil in poklical njegovo dušo v očiščilišče (vice)."
Zgovornost dekanove sestre znala je Andrejevo prepričati. Jontek imel je ob času „kulturkampfaa, ko je bila medijanska župnija brez pastirja, najeto krčmo v Širokej Volji. V krčmi so ostajali tihotapci, in v njih nočnih pohodih stal je Jontek na čelu dokaj številni tolpi tihotapcev ter poznal se dobro z vsemi konjskimi tatovi na onej strani meje. Govorili so, da je mnogokaka kaplja človeške krvi omadeževala njegove roke. Zgodovino njegove smrti pripovedovali so si ljudje na več milj naokrog. Nekoliko kmetov, čijih loke niso ležale baš predaleč od krčme v Široki Volji, prisegalo je celo, da so videli, kako je ob času smrti Jonteka po noči zlodej na črnem konju begal (lovil) okolo krčme, in še le potem, ko je duhovnik odmolil odvezo, je jezdec zginil, slišal se ropot in žvepleni smrad razširjal se v ozračju. Andrejeva se je prekrižala, ko se je spomnila na Jenteka.
„Istinito", mislila je, nemara je vendar-le greh duhovnika tako mučiti ?"
Pobesila je roke in nemo zrla pred se. V duši postalo ji je neskončno pusto in žalostno; čustvo neizmerne nezgode, neizmernega osamočenja zaglušilo je v njej vse druge misli. »Torej tudi tukaj nobene nade, nobene pomoči ni?"
„0 žalostna Mati božja, pomagaj ti meni, revni siroti v mojem trpljenju!" zaklicala je jokajoč in dvignila roki k nebesom kakor k molitvi. In zdelo se ji je, kakor bi iz oblakov, razpenjajočih se nad njo, zablisknil smeh solzeče se Marije, in znovič je slišala oni tajni šepet v svoji duši: »Glej na moje bolečine, Andrejeva, in uči se trpeti!"
Duhovnikova sestra vzela je Andrejevo in Ignaca seboj v kuhinjo, pripravila jima kave, narezala nekoliko grižljejev kruha in postavila pred nju. Ignac se je z veseljem lotil jedi. Andrejevo pa je stiskalo pri vsakem požirku nekaj za grlo. Kavo je izpila, a kruha se ni dotaknila, toda kar ga je ostalo, spravila je skupaj in zavila v robec za Ignaca. Do duhovnika in sestre imela je vendar nekako skrito žalost. Jedva seje znala premagati,
da se njima je zahvalila pri odhodu. Domu grede je težko vzdihovala. Delo ji ves dan ni šlo od rok, razgovor z ljudmi jo je mučil. Najrajša bi se bila zaprla v čumnato, da bi se izjokala do sitega. Drugega dne bilo ji je nekoliko laže, toda nekako tiha, bridka žalost ostala ji je odslej nerazločljiva tovarišica. Čutila je sedaj prvo-krat vso težo svojega vdovstva. Ako bi bil še živel njeni ranjki Andrej, on bi si bil nemara poprej domislil nečesa v varstvo Ignacija. Toda njej, vdovi, kje je bilo najti razsodnosti v glavi za to?
Tako je prešlo nekoliko tednov. Andrejeva jela se je konečno pomirjati, začela je verjeti, da so pozabili na Ignacija, da so nemara odstopili od namere, izgnati ga iz dežele. Iz tega neba nadej, sunil jo je v peklo obupa nazaj poziv, naj bi se nemudoma predstavila amt-manu. Prepustivši Ignacija v varstvu Blažejeve, napotila se je sama v amtmanovo bivališče. Gospod amtman jo je vljudno sprejel. Poprašajoč po Ignaciju, ji je naznanil, da po doseženih informacijah iz aktov civilnega urada, spisanih v času Elizabetine poroke, moči je razbrati, da je njen mož, Jakob Čmonik, pohajal iz mesta X., ***skega okraja in da je na zahtevo pruske vlade uže dospel njegov krstni list, torej je sin njegov, vnuk Andrejeve, Ignacij Čmonik, brezdvomno ruski podložnik, kateri mora po postavi v . . . progrianstvo.
Andrejevi se je stemnilo v očeh. Iz besed gospoda amtmana razumela je samo to, da ima Ignacij biti izgnan, in znovič se je spustila v neutolažni plač. Gospod amtman imel je dobro srce. Pred nekolikimi meseci izgubil je sam zlatovlasega fantiča z rudečim ličicem in modrimi očmi — jedino dete svoje. Pri spominu na svojega Valthera padla mu je debela solza na goste brke; znal je iz skušnje, kakošna je ta roditeljska bolečina. Začel je torej Andrejevo tolažiti, konečno ji je celo obečal, da napiše sam prošnjo do ministra, naj bi Ignacija osvobodil pred prognanstvom. Minister, to je bilo nekaj, česar Andrejeva ni razumela. Po njenih nazorih bil je največji vladar kralj, ki prebiva v Berolinu, in za njim gospod landrat (deželni sovetnik), ki je prebival v okraju in za njim pride uže gospod amtman, ki prebiva v Neprušicah. Ali moralo je to biti nekaj velikega, ker mu je celo gospod amtman hotel pisati, in ako kdo, ta ji gotovo more pomagati. In da ji bo pomagal, ako mu le gospod amtman piše, o tem nikakor ni dvomila. Stisnila je torej gospoda amtmana za kolena in šla pomirjena domu.
Gospod amtman je obljubo tudi izpolnil. Napisal je v Berolin obširno poročilo, predočil v njem posebnosti te zadeve, ter dodal na koncu, da obziri človekoljubja
40
govore proti prognanstvu deteta, katero je sirota, in čegar naravna varuhinja je njegova babica Neža Banasiak. Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati. Pismo, prevideno s kolekom in pečatom obsegalo je strogo karo za ne-formalnost, ki se je provzročila s tem, da so se prezrle posredovalne instancije (stopinje sodišča); dalje je sledil kategoriški navod, da se od dotične naredbe ne sme niti za pičico odstopiti; konečno bil je gospod amtman še kaznovan vsled prestopka, da si jo. dovolil kraljevemu ministerstvu podati svoje pomisleke in napotljeje, in da bi se ne zgodilo kaj tacega v bodoče, je obsojen k platežu globe v tamošnjo „redno" blagajnico v znesku 100 mark.
Gospod amtman vrgel je pismo po mizi, zamomljal nekaj o nmiserableBureauweisheit", kazen plačal, ne rekši ni besede, toda Andrejeve ni zapustil. Poklical jo je znovič k sebi, povedal ji, kako je stvar in ob jednem dodal, da ob kratkem obišče zamejne okraje, da bi se o stanju progonstev osobno prepričal, gospod vladni so-vetnik B., sodnik v prognanstvenih zadevah, ki pride tega in tega dne v okrajno mesto, da Andrejeva stori najbolje, ako se napoti s svojo prošnjo k njemu, češ, nemara, da ji pomore še on. Andrejeva, prišedši domu, napisala si je dan prihoda vladnega sovetnika, na vrata pod velikimi G. M. B., ki so tamkaj ostale še od prejšnjega leta.
Naznačenega dne bežal je proti jutru spanec od nje. Še pred solnčnim vzhodom je vstala ter šla ven po prstih, da bi ne zbudila Ignacija. Jutro bilo je po zimsko megleno, veter je pometal ostalo uvenelo listje; in Burek je ležal sključen v svojem pesjaku, drgetoč od mraza. Takošno vreme imeli so tedaj, ko so pokopavali Elizabeto. Spomin na Elizabeto jo je močno razžalostil. Vrnila se je v sobo, zapalila ogenj in vsedši se pred ognjiščem, vprla v praskajoči ogenj svoj oslepeli pogled . . .
Ignac se je sprebudil. Andrejeva je še prisrčnejše nego drugekrati pokrila ga s poljubci, nahranila, oblekla in pospremila k Blažejevi, njegovi krstni kumici. Tudi sama izvlekla je iz skrinje najlepšo janko, zavezala si na glavo bledorožnato volneno pečo, ki jo je kupila na zadnjem somnju in kaj urno napotila se v mesto. Prišla je tjekaj dosti zgoda. Žid Aron, faktor slivniškega gospoda, imenoval ji je hotel, v katerem nastanil se je gospod državni sovetnik. Šla je v hotel. Tukaj so ji povedali, da je gospod državni sovetnik ravnokar odšel v rotovž. Andrejeva se je napotila proti rotovžu. Uradne pisarne bile so v gornjem nadstropju. S trepetajočim srcem stopila je v dolgi, na pol temni hodnik ter obstala pred vrati. Srce ji je močno utripalo; prsno ogrodje postalo je tako naglo preozko; sapa ji je zaostajala, noge se pod njo tresle in pot ji stopal na čelo. Gospoda deželnega sovetnika je še le jedenkrat videla v življenju, tedaj ko je prišel škof v Medijanovo birmovat. Bil je pri gospodu dekanu na obedu, z nojevim peresom in v pre-
obilno, skoro opremanem manduru, z mečem na strani. Krepak gospod, leskee se v zlatu kakor svetnik na oltarju. In sedaj imela je govoriti z gospodom, ki je bil še stareji od gospoda deželnega sovetnika. Kako bo mogla ona, revna vdova, ž njim govoriti ? Strah jo je bilo, ko je premišljevala o tem. V izbi je nekdo hodil z velikimi koraki. Očevidno moral je biti močno razburjen, kajti Andrejeva slišala ga je tedaj pak tedaj jezno zakričati . . .
V	Andrejevi je srce umiralo, ni smela pritisniti kljuke. Toda tu je šlo za Ignaca; ojačila se je torej, odprla duri in stopila v sobo.
V	sobi ni bilo ni gospoda landrata, niti gospoda sovetnika, ampak sam okrajni tajnik in pri stranskih mizah dva pisarja. Gospod tajnik bil je rojen v okolici Lasina, sin poljskega kmeta Jarneja Šimonka. Odpravljen zgoda na gimnazijo v Grudziadu in obkoljen s čisto nemškim življem, jel se je zgoda sramovati svojega poljskega naroda. Ko je odrastel, začel je ošabno gledati na očeta in mater za to, ker sta govorila zgolj poljski jezik, kateri, kakor je rekel, bil je samo jezik ^pobla", ljudij brezi vsake „bildunge". Na gimnaziji se je osnovala tajna zveza dijakov viših razredov. Šimonek bil je kaj vnet njega članek (ud), uživajoč med svojimi sovrstniki dokaj spoštovanja, kajti imel je močno glavo ter zmogel izpiti na jeden večer do trideset vrčev piva. Na nesrečo so šolske vlade za to tajno društvo zvedele, in udje njegovi bili so z gimnazija izbacneni. Oče o svojem spačenem sinu ni hotel nič slišati, in Šimonek moral si je sam poiskati kruha. Nizko svojo službo nastopil je pri sodišči, a potem, ko je odslužil vojaščino, prišel je k administraciji (upraviteljstvu). Postavši malomaren k narodnosti, ni brigal se več, kakor je to v tem kraju zapadne Prusije brez izjeme navadno, tudi za vero. Na-redbam katoliške cerkve jel se je posmehovati s tem, da se je oženil z evangeljičanko, otroke svoje dal je od-gojevati po evangelijsko, in tudi sam je na veče narodne praznike zahajal v evangeljsko cerkev. Bil je ud vseh „vereinov", a v „krigervereinu" postal je celo starešina in začel se pisati odslej Schiemonneck . . . Pri gospodu „regierungsprezidentu" bil je kot najbolje zapisan in stal le nekoliko pod deželnim sovetnikom, kateremu so očitali, da je v prognanstvenih zadevah opešal — ali tudi poleg njega. Bil je on tisti, ki je skupno z žandarjem Fritzigom zavohal Ignacija.
Gospod tajnik bil je danes v strašnem humorju. Prejel je ravnokar od načelnika ***skega okraja pismo . . . v katerem načelnik, navajajoč položaj otroka, prosi za možnost, naj bi v deželi ostal, kjer mu ne dostaje ni hrane niti potrebnega varstva . . .
Andrejeva je vstopila in obstala pokorno pri vratih. Gospod Schiemonneck se je ustavil, pogledal na njo s svojimi rujavimi, zelenkastimi očmi, v katerih se je opažala zloba in sovraštvo ; mraz jo je spreletel, zdelo se ji je, da ji srce zaostaje v prsih, da besedice ni
mogla spregovoriti. Gospod Schiemonnek govoril je kaj dobro poljski, toda poljska beseda mu ni prišla črez jezik, zlasti ne v službi. Zavreščal je torej pikro nanjo: „Was will sie?" in obrnivši se k jednemu od pisarjev, ponovil: „Fragen Sie mal das Frauenzimmer, was es haben will ?" Pisar ponovil je vprašanje po poljski:
»Kaj hočete — žena?"
»A prišla sem prositi milosti veleslavnega sodnika," rekla je Andrejeva, nizko se priklanjajoč; »jaz sem namreč Neža Banosiak, vdova po Andreju Banosiaku, ki je bil kočijaž v Slivnici in je, prevzdignivši se pri senu, umrl pred petimi leti ..."
Gospod Schiemonneck postal je nestrpen.
»Lassen Sie das verruckte Frauenzimmer nicht so lange reden, und fragen Sie es noch einmal kurz, was es haben will", pretrgal je jezno Andrejevi jedva začeti govor.
»Ali to nas ne briga', rekel je znovič pisar; »vi imate le kratko povedati, po kaj ste prišli?"
»Prišla sem prosit milosti veleslavnega sodnika," rekla je Andrejeva, znovič se priklanjajoč k tlem; »sem vdova Banasiak in prišla sem prositi za mojega vnuka."
»Und wer ist ihr Enkel?" povprašal je gospod Schiemonneck.
»Moj vnuk je Ignac . . . Ignacij Cmonik, sin moje hčerke Elizabete . . .
Gospod Schiemonneck ji ni dal dogovoriti. Ime Čmonik vzbudilo je v njegovi duši neblage spomine. Oči njegove so se škodoželjno zažarele. S kričem: »Raus mit diesem verdammten polnischen Vieh!" in peneč se od jeze, skočil je k Andrejevi, prijel jo za rame in zasa-divši vanje svoje prste ter odprši duri, začel jo vlačiti. Andrejeva je od strahu skoro znorela, upirajoč blede oči v besnega g. Schiemonnecka, pa začela grozno plakati. Glas gospoda Schiemonnecka, tresoč se od razburjenosti in stokanje Andrejeve, razlegal se je po celi hiši; pisarji v sosednih sobanah so prestah pisati, nastavili so ušesa in ^tovariši gospoda Schiemonnecka, drugega okrajnega tajnika, ki je uradoval v pisarni na nasprotni strani hodnika, je že kar vleklo nekaj, da bi šli in se prepričali, kaj se tu godi. Ali kaj ? gospod sovetnik bi utegnil priti vsak hip, torej ni bilo moči iti pogledat.
Glas gospoda Schiemonnecka doletel je tudi do sobane, kjer je gospod sovetnik z gospodom landratom bil na konferenciji. Oba sta prihitela ven na hodnik pogledat, kaj se tvi godi? Opazivši ju, spustil je gospod Schiemonneck Andrejevo in se zravnal po koncu. Andrejeva pa ni prestala plakati. Gospod sovetnik bil je še mlad človek, imajoč okolo petintrideset let. Mil in gladek v zasebnem občevanju, bil je v službi strah svojih podložnih. Poleg črk zakona, poznal je le še jednega Boga nad seboj, vladarja nebes in zemlje, t. j. pot življenja (karijero). Temu bogu na čast in hvalo izmetal je čisto prostor svojega srca od vsega tega, kar zadeva človeška
] čustva: usmiljenje, ljubezen, žalost in gnjev, ter postavil na njem žrtvenik. Na tem oltarju zapalil je neugasni ogenj, in ako bi bil bog njegov zahteval od njega žrtve, kakoršno je terjal Jehova od Abrahama, pa bi mu bil gospod sovetnik brez premisleka žrtoval ne samo sina, marveč tudi ženo in bratu, mater in očeta. Bog mu je to njegovo gorečnost v službi tudi očevidno blagoslovil. Gospod sovetnik bil je še mlad prisednik, in uže ga je gospod vladni predsednik rabil za posebne opravke. V sedemindvajsetem letu postal je deželni in po skončanju tridesetega leta državni sovetnik ... V prognanstvenih zadevah razvijal je toliko bistroumja in eneržije, da se je temu kar čudil g. vladni predsednik. Prilika za ta-! košno delavnost bila je tukaj, in te prilike poslužil se je gospod vladni sovetnik z vsem zapalom svoje »koper-neče" duše. Uradne spise prognancev znal je malone na pamet in nič ni ušlo njegovemu bistremu očesu.
Andrejeva, opazivša gospoda landrata (deželnega sovetnika) z nekim drugim gospodom, o katerem ji še na misel ni prišlo, da bi moral biti viši nad gospodom landratom, je pokleknila na pragu ter sklenila roke kakor k molitvi.
»Najslavnejši landrat!" je zaklicala jecljaje, „rešite me, oh rešite me od mojih muk!"
Gospod deželni sovetnik bil je uže prileten človek, blag in še krepak. Znal je poljski in v teku svoje tridesetletne službe vzrastel je nekako s svojim okrajem, poznal v njem malone vsakega človeka. Z naredbami prognanstva se ni mogel spoprijazniti nikdar; kjer je le mogel, polajševal je žalostno osodo izgnancev, podaljševal jim pravico bivanja in sam priporočal krajnemu pomožnemu društvu one nesrečnike, katerim bila je pomoč njegova potrebna. Poznal je Ignacijevo zadevo in kaj rad bi mu bil pomagal. Toda bil je brez moči . . . Govorili so, da je uže prestar, da ni več za novejšo rabo, pa so mu dodali v pomoč mladega prisednika in dne 1. aprila prihodnjega leta imel bi stopiti v pokoj. Sko-mizgnil je torej z ramami in pokazal z očmi na zraven sebe stoječega vladnega sovetnika. Andrejeva je ta nemi znak razumela in vrgla se s svojo prošnjo k njemu. Plazeča se po kolenih, prijela ga je za nogi in začela plakajoč jecljati svojo prošnjo. Gospod vladni sovetnik bil je bolj začudjen nego ganjen nad tem prizorom. Vprašal je tedaj navzoče:
„Was will sie haben?"
Gospod Schiemonneck je pojasnil, da pros. milosti za svojega vnuka, Ignacija Cmonika.
»Tschmonik? Tschmonik?" ponavljal je gospod vladni sovetnik, otirajoč si čelo, kakor bi se hotel posi-loma vspomniti nečesa. — „Ach, so, Tschmonik! Nein, das geht nicht, das geht vvirklich nicht . . . Sagen Sie's ihr doch, dass das nicht geht."
Zadeva Ignacija bila je glasna v uradniških krogih, zlasti vsled dogodka — z gospodom amtmanom. Gospodu
40*
vladnemu predsedniku moral se je poslati o njej posebni »bericht" (poročilo).
Andrejeva ostala je na hodniku sama, klečeča z glavo sklonjeno k tlem. Dolgo je trajalo, predno se je spametovala in zbrala svoje misli. Naposled je razumela, da za njo ni soveta; težko vzdihaje in solze otirajoč si s predpasnikom, šla je navzdol po stopnjicah in stopila na ulico. Breme bolesti tlačilo jo je k zemlji, blesk solnčne svetlobe jo je palil v oči, v glavi se ji je vrtelo, in opotekala se je kakor pijana. Morala si je potoma nekolikokrat odpočiti, predno se je privlekla domu. In odslej jo je nekaka znotranja bolezen jela razjedati v notranjosti. K Ignacu privezala se je še toliko strastneje, kolikor bolj se je bližal čas, v katerem bi ga imela izgubiti. Toda v ostalem duša ji je bila omedlela, pobita. Njeno prejšnje veselje do dela umaknilo se je nekakemu
apatičnemu čustvu malomarnosti za vse, kar jo je obko-ljevalo; v kočici in okolu kočice bili so čedalje razloč-nejše videti sledovi zanemarjenosti. Za koga bi imela delati, ako ji hote na stara leta odvzeti to, kar jo je še vezalo na življenje, njenega uboževanega Ignacija? Pamet se ji je zmešala. V njenem srcu jelo se je buditi nekako gluho sovraštvo do vseh ljudij, celo tistih, ki so se ji bližali z najboljšo voljo potolažiti jo. Celo na du • hovnike čutila je v srcu nekako pregrešno jezo, katero si je zaman trudila pregnati z verskimi dokazi. Njena zunanja postava bila je zvesto ogledalo znotranjega stanu njene duše. Postava Andrejeve se je sklonila, postala žolta, vlasje so ji osiveli, oči pridobile nekak bedast izraz, in na obrazu pokazovala se je nekaka nezdrava rudečica.
/
Dopisi.
Izmed ogerskih Rusov, 22. septembra. Naše jedino glasilo mesečni »Jlacroiri)" (Listok) objavlja v 17. številki t. 1. na čelu lista, kako se ravna s pol miljonnim ruskim narodom na Ogerskem v srednjih šolah. Ko je imel katehet pred mladino ogersko-rusko propoved v ruskem jeziku, stopi 16. junija t. 1. učitelj Ludvik Bodragi med prepovedjo, pred svetim opravilom liturgije, pretrže zakonoučitelju besedo ter pozove mladino, da bi se oddaljila v sobo, kjer se propoveduje po madjarski. »Ne mislimo, da bi se našel blagorazumen človek, kateri bi ne obsodil takega postopanja: kajti tu je razžaljen ne samo ves ogro-ruski narod v svojem njemu od Boga danem pravu: rabljenju rodnega jezika; ampak razžaljena je tudi grško-katoliška cerkev v svobodnem izvrševanju božjega opravila: propovedanja božje besede, razžaljena je mladina in svečenik . . .
Svečenik se je pritožil, in nadejati se je bilo, da ne samo uprava škofije Mukačevske, ampak da tudi ministerstvo poda zadoščenje razžaljenemu narodu, cerkvi, svečeniku. Ali ministerstvo je stvar rešilo tako, češ, da katehet je kriv in da se mora odstraniti, in da zakon božji in prepovedi je treba držati po madjarski. Tako rešitev smo dobili mi, je dobil naš, svoji domovini vsekdar verni, svoji patrijotiški dolžnosti (davek, krvi in imetja) vsekdar točno s samozatajevanjem spolnjujoči ogro-ruski narod! Škofijska uprava pa je pozvana, da bi potrdila ministersko razsodbo! Ali nam ne prihajajo na misel besede basni : „cur mihi, inquit, turbu-lentam fecisti atjuam?" Taka razsodba dela na to, da bi ogro ruski narod ne prouspeval že tudi v verskih rečeh, da bi zabil tudi verske resnice, da bi propadel tudi nravstveno, — ne more pa uspevati duhovno, ako mu začnejo pridigati na nerazumljivem njemu jeziku, ali, ako začnejo duhovni očetje ž njim občevati posredstvom tolmača.
Sami madjarski listi in celo vladni listi so neoporečno dokazovali, da je neobhodno potrebno božji zakon in božjo besedo prepovedovati mladini v ruskem jeziku v U n g v a r u , in da je treba zavrniti razžaljivo postopanje učitelja Bodragija. Mi pa s svoje strani objavljamo : da, ako bodo nas i na dalje žalili takim načinom o naših najsvetejših čustvih, bomo mi, po danem vsakemu veroizpovedanju pravu, sami skrbeli za obučenje naše mladine zakona božjega na rodnem jeziku; pri nas v Užgorodu je dovolj učenih svečenikov, kateri morejo biti zakonoučitelji; ali pa pojdemo s pritožbo naravnost k Njega Veličestvu cesarju, kateri bo umel zaščititi proti samovolji svoj verni ogro-ruski narod. Tako uredništvo „Listka", kateri kaže, da se je boriti ogerskim Rusom do skrajne mere proti madjarskemu šovinizmu.
Franc Deak je bil vendar modrejši; on, kakor po-natiskuje »Listok" njegove misli, je tako-le sodil: »Vsaka narodnost, najsibode tudi nepolitiška narodnost, na vsak slučaj ima pravo na to, da bi ji bil dan sposob otroke svoje vzgojevati, izobraževati. Naj si bode v državi tudi 300 gimnazij, bodi jih toliko, da bi na vsakih 6 milj prišla jedna: ako na kaki deželni gimnaziji se mladina ne uči v tem ali vsaj z večine v tem jeziku, kateri je temu kraju narodni jezik, tedaj bo brez dvombe težavno preuspevanje izobraževanja.
Spominjajmo samo sebe, koliko težave nam je prizadevalo v mladosti, ko se je bilo treba učiti jeden tuj, jeden mrtev jezik, in poglejmo, koliko je olajšano učenje naši mladini s tem, da se uči v madjarskem jeziku. Podobno pa je glede jezika vseh ostalih narodnostij. Ko bi se otroci, ki ne znajo in ne morejo znati madjarščine, silili učiti se v madjarskem jeziku na gimnazijah, mladina bi ne preuspevala, roditelji bi brezuspešno tratili denar in otroci bi izgubljali čas brezpotrebno.
V obče, ako želimo mi prikloniti narodnosti, ni pot k temu , da bi jih madjarizovali vsakakor, ampak ta, da bi jih silili ljubiti ogerske odnošaje. Kajti jedno iz dvojih čisto stoji pred menoj: želeti iztrebiti jih, bilo bi i tedaj še brezbožno barbarstvo, ko bi ne bile toliko številne, da jih ni moči uničiti. Ni v našem interesu spreobračati jih v naše sovražnike. V podobnem položenju so tudi te narodnosti.
Ako bi one mogle napraviti veliko nacijo, jaz bi jih umel, možno, daje k temu obrneno stremljenje; no pri evropskih politiških odnošajih je to nemožno. — Obema, stranema je torej potrebno, stremiti, da bi skupno in poleg živeli v kar možno najboljšem soglasju" Kaka razlika med temi besedami madjarskega poli-tika-modrijana in pa dejstvom sedanjih šovinistov mad-jarskih!
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
10.000 gld. »Slov. Narod" priporoča deželnemu zboru kranjskemu, naj bi privolil 10.000. gld. za šolske knjige; potem bi utegnila Slovence podpirati tudi vlada na to stran. Z vladnim sporazumljenjem naj bi se ustanovil pri deželnem odboru poseben odbor šolnikov, ki bi upravljal ta fond, a ob jednem presojal, katere knjige bi se zalagale iz tega fonda, in katere podpirale, ako jih izda privaten založnik. S tem bi se zboljšale slovenske učne knjige.
Mestna hranilnica Ljubljanska se je slovesno otvo-rila 1. oktobra t. 1. Pred sedmimi leti je bil sklenil občinski sovet Ljubljanski ustanoviti hranilnico; ali do izvršbe tega sklepa je bilo daleč, kajti delale so se tudi tu razne zapreke. Ta zavod je silno važen v narodnogospodarskem, moralnem, pa tudi narodnem pogledu. Hranilnica, kakor se je nadejati, zadobi največe zaupanje med vsemi stanovi, ker mesto Ljubljansko jamči s svojim imetjem za vse vloge, to je za ves kapital, ki ga vlagajo stranke v mestno hranilnico. Narod se priuči hraniti svoje privarčene vsote in vsotice v domačem zavodu, ter polagoma preneha podpirati hranilnice, ki so v tujih rokah, in katere odločujejo vsako leto velike vsote za tuje zavode in podpore. Hranilnice so na Slovenskem tujčevalke onih slojev, od katerih dobivajo denar v varstvo, in je bila velika nesreča, da so Slovenci začeli tako pozno misliti na ustanovitev lastnih denarnih zavodov. Toliko veče zasluge imajo oni, ki niso stvari odlašali, temveč premagovali raznovfstne zavire, da so vsaj v Ljubljani dosegli plemenit namen.
Hranilnico je otvoril upravnega odbcra predsednik g. F. Souvan z besedami: „Z zjedinjenimi močmi." Za sedaj ima zavod dva uradnika: blagajnik je g. Endlicher, kontrolor pa g. A. Trstenjak. 1. dan je bilo izdanih 105 vložnih knjižic, kar je dobro znamenje. Opomnimo še, da je mestna občina Ljubljanska po § 2 pravil hranil-ničnih položila za hranilnico posebno kavcijo v znesku 20.000 gld. v obligacijah.
Deželni zbori, razun že zaključenega dalmatinskega, se otvorijo danes, 10. okt. Ta in tam pride nekaj novih močij v te zastope. Te bodo skušale oživiti nekoliko mlačno življenje deželnih zastopov; vendar premagujejo povsod stari življi, stare stranke; Slovanom neugodne večine bodo še odločevale in sklepale prvim neugodne zakone. Poljaki bodo še pristranski prezirali interese ruskega naroda v Galiciji; Nemci istotako na Moravskem, Šlezkem interese češkega naroda, na Štirskem, Koroškem pa slovenskega naroda. V Istri in Trstu bodo brezozirno teptali pravice slovenskega in srbohrvatskega naroda. V Gorici pa bo v najugodnejšem slučaju vse pri starem, če
ne ukrene italj stranka še posebe kaj neugodnega za Slovence. Nadejati se je kake veselejše izjave od nekaj novih, čilejših močij iz kranjskega deželnega zbora. Na Kranjskem in Goriškem pa bi napravili neki življi radi razpor v lastnem taboru; če pride do tega, bo konečna škoda največa tam, odkoder bo prihajal razpor. Nade-jajmo se, da premaga modrost nad zaslepljeno strastjo.
Zaprti petardisti. Ob vsaki priliki, ko je bilo izkazovati zvestobo nasproti najvišemu cesarskemu domu Habsburžanov, torej ob rojstvu ali godu cesarjevem, ob odkritju spomenikov, ob raznih lojalnih slavnostih, pokale so na raznih krajih v Trstu petarde. Godilo se je to tudi ob belem dnevu, in tu pa tam so bili vsled tega tudi ljudje ranjeni in ponesrečeni, da zamolčimo posledice izvirajoče iz prestrašenja. Ali nikdar niso prišli na sled izdajalcem domovine. Pač pa je bilo čitati po poluradnih listih, vselej dan po vrženih petardah, da so bile le »otročarije". Naposled so začeli na najvišem mestu dajati takim otročarijam drug pomen, in najnovejši nasledek tega je, da so zasačili nekoliko doslej skritih petardistov v Trstu, ki ima neizmerno srečo, da ga vedno zagovarjajo kot lojalno mesto. Dne 24. sept. so zaprli v Trstu Domenika Sacco italijanskega podanika, 25. sept. pa dijaka trgovinske akademije Atilja Clementini iz Trsta, zatem trgovskega pomočnika Joppi-ja iz Vidma (Ddine), naposled pa Alfijerja Rascovich-a, sina predsednika ital. delavskega društva in slovanskega odločnega nasprotnika v Trstu. 26. sept. je bil zaprt Camillo de France sc h i, sin poznanega istrskega zgodovinarja iz Gologorice Karola de Franceschi-ja, katero je on prekrstil v Moncalvo. Sodnija stvar sedaj preiskuje, a »Naša Sloga" pravi, da je razvidno iz tega, kako se goji v istrsko-italijanski mladini avstrijsko domoljubje.
Stari Slovani na Kranjskem. Muzejsko društvo v Ljubljani je novejši čas jako marljivo, ima pa tudi med svojimi člani veščake. Muzejski kustos g. Alfonz Miillner je predaval o novejših starinskih najdbah na Kranjskem, ki so se izkopale pri polaganju cevij za novi Ljubljanski vodovod, na Vačah in Igu. G. Miillner misli, da nekdanja Emona ni bila na mestu sedanje Ljubljane, ampak na Igu. Na mestu Ljubljane da je stala trdnjava, »Aqui-lina", ki je zapirala dolino. Posebno znamenite so najdbe na Vačah. Tu je mogila, ki kaže dve plasti, v gorenjo so se pokopavali mrliči, v dolenji pa je bilo 6 zdrobljenih, s ploščami pokritih šaric, z ostanki sežganih mrličev. G. Miillner trdi, da ljudje, katerih ostanki so se našli v dolenji plasti, so bili Slovani, ter dokazuje to s pomočjo bizantinskih pisateljev, o katerih je tudi izrekel svoje mnenje. Taki nazori bi se vjemali z dokazi, ki se izsledovateljem kopičijo na Moravskem; nadejamo
se, da g. Miillner priobči obširniši spis, ki bo dokazoval obširniše to, kar je predaval v muzejskem društvu.
b) Ostali slovanski svet.
Velegrad na Moravskem. Stari, častitljivi Velehrad, kjer sta delovala sveta apostola Ciril in Metod, izroči se, kakor poročajo češkoslovanski listi in „Parlamentar", očetom jezuitom. Prvotno so delovali na tem posvečenem mestu slovanski črni redovniki; potem so dobili Velegrad cistercijenzi. Za cesarja Josipa II. se je izročil svetskim svečenikom. Sedaj bodo gospodovali tukaj jezuiti. Cerkev velegrajska je tako stara, da je jeden dei še izza dobe sv. Cirila in Metoda, kakor dokazujeta stavbarja Mercse in Bergman. Da so bili na Velegradu najprej črni redovniki, je dokazal v najnovejši čas preiskovalec Stoček zgodovinsko in po virih. Češki list „Melničan" pravi o o tem, da Olomuški nadškof Fiirstenberg se je bavil že dolgo s to mislijo, izročiti Velegrad jezuitom. Tako je premestil proti samemu grofu Taaffeju velegrajskega dekana P. Jos. Vykidala v jedno največih župnij moravskih v Cholinu, katera je imela po obetvi grofa Taaffeja pripasti državnemu poslancu P. Ig. Wurm-u. Velegrajske dekanije ne bo več, a nadškofijstvo Olomuško uvede tam red jezuitov. Mesta je tam dosti, kajti bivši samostan, v katerem se nahaja dekanija, je jako razsežen in dobro ohranjen. — Kake spomine vzbuja v narodu moravskem ta novi čin naše hierarhije! Pred 30 leti bile so svetinje velegrajske naravnost do celav pozabljene kakor od naroda, tako tudi od duhovenstva. Še le proti koncu petdesetih let na spodbudo nekaterih domoljubnih duhovnikov moravskih, med njimi na prednjem mestu P. Ig. Wurm iz Brna in P. Jos. Vykidal, tedanji kapelan v Kunovicih (nedaleč od Velegrada) je začel narod moravski zopet obračati oči k mestu, s katerega sta sv. slovanska apostola Ciril in Metod razširjala krščanstvo na Moravi in v Čehah, in je počel gromadno potovati na Velegrad. Prvo romanje velegrajsko je bilo 1. 1858 z Brnenskih Klobouk, in P. Wurm in njegov brat Jos. Wurm sta vedla pobožni narod na mesto zašle slave moravske, in P. Vykidal je imel v cerkvi velegrajski krasen, domoljubnim duhom navdahneni govor, v katerem je slikal velikost in slavo države velikomoravske, pomen sv. apostolov Cirila in Metoda, nju preganjanje od nemških škofov itd. Od te dobe je bil Velegrad naglo cilj tisoč in tisoč romarjev. A takoj v početku ni ne hierarhija, ne vlada videla posebno rada takega romanja, in so se stavljale razne zavire, ker romanje je obujevalo v narodu zgodovinske in cirilometo-dijske spomine in domoljubje! Ali narod in domoljubno duhovenstvo moravsko sta premagala vse zadržke, in Velegrad je postal narodu moravskemu zopet sveto mesto, h kateremu roma vsako leto tisočero potnikov, da bi v cirilometodijskih spominih bivali na mestu slave velikomoravske, od koder se je razlila zarja prosvete in učenje ljubezni po vseh zemljah slovanskih. — Hierarhija, ki ne more ustaviti tega gibanja, in ki vidi, da na Moravi v duhovenstvu in narodu se vedno bolj oživlja gibanje cirilometodijsko, čegar pomen je ravno tako malo ljub našim sedanjim vrhovnim pastirjem, kakor je bila malo všeč njih prednikom pred 1000 leti samostalna cerkev cirilometodijska v Čehah in na Moravi, ta hierarhija je prišla na misel, zlomiti temu gibanju ost, o kateri menijo, da je obrnena proti Rimu. In zato se ima sveti Velegrad iztrgati iz rok domoljubnega duhovenstva mo-ravskega in izročiti se jezuitom, kateri neki postavijo slovanska, sveta apostola Cirila in Metoda pri pobož nem
narodu moravskem v pravo „svetlo latinsko", kateri iz Velegrada učinijo zopet to, kar je bil za šestdesetih let — pozabljen samostan, h kateremu ima narod moravski gojiti bivšo mlačnost, ali vsaj navadno romarsko mesto, kakoršnih je na stotinp. Ali se posreči ta načrt?"
Graško vseučilišče je štelo v prešlem poletnem tečaju 1311 slušateljev, in sicer: 112 bogoslovcev, 504 pravoslovce, 540 medincev, 67 modroslovcev in 88 farmacevtov. Kakor se vidi s tega in z Dunajskega vseučilišča se števi'o modroslovcev silno krči, v tem ko raste število juristov in medicincev.
Dr. Rački, bivši predsednik jugoslovanske akademije, odlikovan je za zasluge v znanstvu in književnosti z redom sv. Save prve stopinje.
Nemški zastopniki na Češkem ne stopijo tudi letos v deželni zbor. Pogajanje, katero je bil zopet sprožil knez Schonburg, ni zopet imelo nikakega vspeha; izgovarjajo se, češ, da ne Čehi, ne vlada nočejo ničesar privoliti glede na zahteve, katere so bili Nemci stavili ob svojem izstopu iz češkega deželnega zbora; potem pa, ker nečejo, da bi se izvršilo češko koronanje, in ker grof Taaffe ni ustregel nemškim zastopnikom s tem, da bi se bil izjavil, kako misli on o tem koronanju. No, češkim Nemcem raste pogum, ker imajo zunanjo moralno podporo na svoji strani. Sicer je s pravega češkega in avstrijskega stališča prav, da se češki Nemr; nočejo sporazumeti; kajti staročeška stranka se pogaja vedno le v interesu sedanjega češkega kraljestva, v tem ko spada pogajanje pred forum vsega češkega naroda, torej v državni zbor, kjer je razsoditi v imenu vsega češkega naroda, jednako, kakor zahtevajo Nemci, da češki Nemci delajo v interesu skupnega avstrijskega nemštva. Bati pa se je, da, ko bi zaukazavala samo staročeška stranka, bi ona naposled se udajala in udajala glede na delitev sodnij itd., da bi de facto Nemci dosegli razdelitev češkega kraljestva, ne da bi se stvari zbolj-šale na Moravskem in Šlezkem. Zato je dobro, da rasejo in se krepe tudi druge stranke v češkem narodu, in da te čujejo, kjer je nevarnost od staročeške stranke, katera dela čim dalje veče napake. Pozabiti ni, da v češkem narodu so še drage stranke čuvarice, nego pa samo Sta-ročehi in Mladočehi, in to je velika tolažba.
Dvojno učno načelo. Šolski strokovnjak govori v naučni prilogi lista „N. F. P." od 4. okt. t. 1. o slabem napredku, ki ga kažejo nemški učenci na avstrijskih gimnazijah. Med raznimi razlogi nepovoljnih vspehov našteva on tudi nemški jezik, torej materinščino dijakov, katere ima on pred očmi. On pritrjuje mnenju onih, ki zahtevajo, da mora biti učenec trden poprej v nemškem stavkoslovju, nego pride do latinskih vaj. Potem pravi: »Nezadostno znanje nemščine (maternega jezika) je v obče pripoznano kot največa zavira, učiti se drugega jezika. Zategadel skušajo stvar zboljšati po raznih reformah . . . Zato pridejo morda tudi kmalu do spoznanja, da je izdatniše gojenje nemščine (maternega jezika) v viših razredih osnovne (ljudske) šole za učence, ki hočejo prestopiti na srednjo ali kake obrtne šole, največega pomena." Potem da bi bil tudi pouk iz latinščine in grščine vspešniši.
Tu se torej izražajo in povdarjajo načela, katerim bijejo v obraz teoretiški najbolj v istem listu, kjer se povdarjajo ta načela, potem v parlamentih in dejanski po raznih šolah. Tu je govor samo o nemških učencih, in kar velja za te učence, velja tudi za učence vseh drugih narodnostij. Tu navedeni šolnik vidi nevspehe
latinščine in grščine v tem, da nemški učenci ne poznajo dovolj materinščine. To trdi o učencih, ki so že vsaj deset let stari, in ki prehajajo in so že na srednjih šolah, oziroma gimnazijah.
Ako pa napreduje slabo nemški učenec v latinskem in grškem jeziku zastran slabega znanja maternega jezika, kaj bi rekel isti šolnik o tem, da se n. pr. slovenski učenec poučuje v latinščini v nematernem,v nemškem, še za nemškega gimnazijalca v 1. letu prete-žavnem jeziku? Kaj bi rekel o tem, da slovenski deček mora še le misliti ali iskati slovar za nemške besede, da bi razumel nemški stavek, ki ga ima prevesti na latinski jezik? Slovenski gimnazijalec mora zunaj Kranjskega do današnjega dne na podstavi slabo razumljenega nemškega stavka naprav-ljati prevod na latinski jezik. Potem naj slovenski gimnazijalec napreduje!
A še temnejša je druga stran pouka ravno na Slovenskem. Po več pokrajinah se morajo otroci učiti po nemški, bolj nego slovenski, in predno znajo slovenski. S tem ubijajo sposobnost k mišljenju že pri začetku, in celo germanizatorji sami delujejo sebi nasproti, ako zahtevajo učenje nemščine na osnovnih šolah, predno se slovenski otrok nauči misliti in govoriti povoljno v slovenskem jeziku. Ako ne napreduje latinščina zastran slabo podkovanih učencev glede na materinščino, je dosledna resnica tudi ta, da slovenski otroci ne morejo napredovati v nemščini na podstavi neznanja materinega jezika. Ako je barbarstvo nemške otroke poučevati v latinščini, predno znajo nemščino, je podvojeno barbarstvo v poučevanju latinščine slovenskih otrok s pomočjo slabo razumljenega nemškega jezika, in še veče barbarstvo, takoj od začetka mučiti slovanske otroke s pomočjo tujega jezika, naj si bode ta jezik nemški, italijanski ali madjarski. A vsi ti jeziki se vsiljujejo slovanskim otrokom, predno poznajo dobro svoj materni jezik, v zmislu, kakor je potreben pri prevajanju iz jednega jezika v drug jezik. Slovenske zastopnike pa konečno opozarjamo tudi na navedeno izjavo nemškega šolskega strokovnjaka, sosebno za slučaj, ko bi hoteli zopet še le skušati, ali se obnese gimnazijski pouk na podstavi materinščine. in ko bi se še nadalje ubotavljali uvesti pa-ralelke tam, kjer jih za slovenske gimnazijalce še ni.
Nova semenišče duhovno grško-katoliškega obreda so otvorili v Levovu, kamor je došel za to priliko tudi minister nauka in bogočastja pl. Gauč. Ta se je obrnil proti odgojencem, katere je spodbujal zvesto služiti grško-katoliški cerkvi in vladajoči dinastiji, in morejo vsekdar nadejati se pomoči in podpore vlade. Metropolit Silvester je rekel med drugim: »Danes je posvečen cvetnik, v ■ katerem naj se izobražajo in odgujejo vojaki Kristove cerkve, vodje ruskega naroda in apostoli vzajemne ljubezni in občega miru, t. j. duhovni pastirji. Duhovno pastirstvo — kakor se izražnjo sveti očetje, in med njimi sv. Gri-gorij Nazianzenski — je ars artium, to je umetnost umetnosti ..."
Ministerstvo prosvete je izdalo naredbo vsem deželnim šolskim oblastim, v katerem zaukazuje izvršiti statistiški popis narodnih šol, in sicer do 30. aprila 1890. Med 30 vprašanji, na katere je odgovarjati, je tudi ta, da se zapiše »znanje jeziku", ki ga govore šolski otroci. Vsled tega odpade odgovor, kateri da je materni ali ob-čevalni jezik.
Vezenja slovaška (štikana dela) je priredil slikar g. Pavel Sochan v Pragi v prostorih obrtnega muzeja.
Na vseh potih po Slovaškem je zbiral jako karakteristična dela domača, izvirne umetnosti, in je s tem, kakor pristavlja »Zlata Praha" pridobil si veliko zaslug ne samo za razširjenje znamenitostij o kulturnem življenju slovaškega naroda, ampak je vrlo prispel k dopolnjenju dejanj prostonarodne umetnosti v obče. Sochan je izdal v lastni založbi » Vzory slovenski/ch l'udovych vgšiviek". Napravil je 30 fotografij slovaškega narodnega vezenja, katere je priporočati zlasti dekliškim šolam in muzejem. Nadejati se je, da se bodo naročali na taka izborna dela slovanske umetnosti tudi po Slovenskem.
Krajevne slike s Štirskega, Kranjskega, Reke in Primorskega razstavi lo zimo v Pragi krajevni slikar g. Karol Liebscher, ki se je dalje časa mudil s proučevanjem teh dežel. On ima tudi posebno šolo v svoji delavnici, katero letos otvori 15. okt.
Kraljica Natalija je prišla po mnogih zaprekah in odlogih v Belgrad, kjer jo je narod sprejel z velikim oduševljenjem. Iz najodličniših družin ji je šlo naproti na stotine gospej in gospodičin ter so jo obsipale s cveticami. Veliko tisoč ljudij je stalo po ulicah, koder se je peljala na vozu, od zasebnika ji poslanem, na preprosti zasebni dom svoje prijateljice. Ker ni hotela sprejeti uslovij, kakoršne je narekoval po regentstvu bivši kralj Milan, tudi ni bila oficijalno sprejeta, in dvor (konak) mimo katerega se je peljala, bil je to pot prvikrat zaprt. Milan ji je potem še posebe huda in nečastna uslovja določeval glede na to, da bi smela videti in občevati s sinom svojim, kraljem Aleksandrom. Ali ona je odločno zavrnila taka uslovja, in ne ve se še, kako se razreši vozel tega vprašanja Med tem je odpotoval Milan v Švico. Največi greh vidijo pri Nataliji v tem, da pozna | činitelje, kateri delujejo na srečo srbskega naroda, m da izraža svoje simpatije oni politiki, ki bi Srbijo rešili iz neugodnega stanja, v katero so jo spravili poprej bivši vladar in njegove neslovanske vlade. Še nemški naci-jonalci pripoznavajo, da proti sedanji Srbiji ščuvajo židovski listi najbolje zaradi tega, ker se Židom ne godi več tako dobro, kakor za Milanovega vladarstva. Da je pred vsem tudi madjarska politika proti preobratu v Srbiji, razume se samo po sebi. Madjari bi radi gospodovali in gospodarili v Srbiji ter strahovali kakor ne-madjarske narode doma. A vidi se, da še sami sebe ne znajo vladati, ko gazijo vedno bolj proti propadu moralno in ekonomiški.
Skupština. ki je na novo izbrana, šteje sedaj 102 radikalca in 15 liberalcev, otvori se 13. okt. Prejšnja tako imenovana naprednjaška stranka, ki se je bratila z Židi, ki je delala dolgove in uganjala neslovansko politiko, propadla je popolnoma. Radikalna stranka v Srbiji ima v širšem narodu, na kmetih svojo oporo; nova srbska ustava pa je taka, da kmetov ne izpodmaknejo več popolnoma, kakor se je godilo doslej. Ah ni naj veča ne-prikladnost, da kraljevina, ki sloni povsem na kmetijstvu, ni imela kmečkih zastopnikov v skupščini?
Car Aleksander III. pride danes ali te dni v Be-rolin. V tem ko je šel minister zunanjih del, pl. Giers, nekaj tednov na odpust v notranjo Rusijo, bodo v Be-rolinu s carjem ruski minister carske hiše, grof Voroncev Daškov, glavnega stana poveljnik, generalni pobočnik Ricliter, načelnik vojaške pisarnice, grof Osujev, in njegov pristav, bar. Budberg. Nemške novine so vedno kazale, kakor da večkrat napovedani in odloženi obisk carja Aleksandra v Berolinu ne bo imel politiškega pomena. Bomo videli, kako bodo pisale pa odslej. Kaže se, da
bi Nemčija vendar rada sporazumela se z Rusijo, seveda na škodo Slovanstva. Vsi diplomatiški ukrepi in koraki velikonemške politike imajo tako smer, a nobeni diplomaciji se menda še ni boljše godilo, nego nemški; kajti ona je vse tako napeljala, da delajo drugi narodi, druge države v interesu Velikonemčije. V obče priznavajo, da knez Bismark peha druge naprej v velikonemškem interesu, doma pa svetu razglaša, da njemu je Bolgarija itd. Hekuba.
Cesar Viljem II. pojde na svatbo v Atene, od tod pa v Carigrad, kjer se bo mudil kakih 8 dnij. Že zdavna so govorili, da zapadne države hočejo Turčijo pridobiti in jo pridružiti srednjeevropski zvezi. Vsled tega, da ji hočejo celo dolgove poplačevati, zlasti nasproti Rusiji. Morda da tudi vsled tega raste pogum onim, ki sedaj že odločno zahtevajo, da bi se pripoznal Koburžan Ferdinand v Bolgariji. »Fremdenblatt" je bil priobčil v tem zmislu članek in ž njim provzročil veliko hrupa po vsej Evropi. Vse kaže na to, da se srednjeevropske oblasti hočejo pripraviti ze vse slučaje; Nemčija kar hlastno seza po vedno novih zaveznikih in prijateljih, in če se ji ne posreči zavleči še sedanje razmerje, najdbe ob tre-notku, ko bo menila, da je vse pripravljeno in v redu, povod za sproženje ali za početek vojne, velikanske svetovne vojne, katere nas reši Bog. Kakor se vidi, ima Berolin v rokah mir in vojno; zato se najbolj giblje, ker ima pred seboj in pred svetovno zgodovino največo odgovornost za nadaljnje razvijanje stvari v Evropi. Zato pa tudi Evropa opazuje vsak korak Nemčije, in tudi potovanju cesarja Viljema k sultanu v Carigrad pripisuje velik pomen.
Črna Gora. Knez Nikola se je podvizal, da bi v prvi mah pomagal Črnogorcem, kateri stradajo od gladu. V Odesi je kupljeno 50.000 metriških centov turšice (koruze) na račun Črne Gore, in 10.000 centov koruze je poklonil jeden od ruskih velikašev, da se razdeli med uboge v Črni Gori. Črna Gora je izplačala »Lander-banki" 800.000 gld. Ta je bil jedini dolg knježevine Črne Gore.
KNJIŽEVNOST.
Ilustrovani narodni Koledar za navadno leto 1890. Leto II. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar, Tiskala »Narodna Tiskarna" v Ljubljani, 1889, 4, 97 str. Cena 45 kr., po pošti 55 kr. Ta koledar obseza poleg katoliških krstnih imen vsporedno tudi slovanska imena ter zabeležuje imenitne dogodke, sosebno take, ki se tičejo slovenske in slovanske obče, kulturne m književne zgodovine. Poleg vsebine navadnih koledarjev našteva tudi vsa najimenitniša deželna, cerkvena in državna ob-lastva v vojvodinji Kranjski. Zabavni del obseza živo-topise: Josip Juraj Strossmajer, Matej Cigale, A. M. Slomšek, Drag Rudež, slike teh mož in zajedno s sliko Vodnikovega spomenika v Ljubljani, potem popis božje poti na Dobrovi, Jelinekovo sliko: V noči Rusalk, in razgled po svetu: Sokolova 25letnica, Vodnikova slavnost v Ljubljani, Slovenska zmaga v Velikovci, dogodki v Srbiji itd. itd. Kakor popisi in vse snovi, je tudi ves Koledar
spretno sestavljen in ličen po zunanji obliki, a zajedno nizke cene. Zasluži dejanski ime narodnega koledarja, in da se obilo razširi po slovenski domovini.
Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda. III. zvezek. Izdalo in založilo vodstvo. Tiskala »Katoliška Tiskarna" v Ljubljani 1889. 8, 40 str.
Narodne pesmi Koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal J. Scheinigg, c. kr. gimn. prof, v Celovci. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayer & Fed. Bamberg v Ljubljani 1889, in 8, 466 str. Tu je, kakor poročajo, kritiško urejena zbirka 1041 daljših in krajših narodnih pesmij Koroških Slovencev. „Lj. Zv." pravi: »Slovenci! pok ažite se zahvalni g. izdajatelju in povrnite mu veliki trud njegov s tem, da si omislite to prekrasno knjigo,
Historya Stoivian przed sadem w Berlinie. Odbitka z Historyi polskiej. Krakovv. 21 str.
I{ypz epa.mdaitc/iaeo upava (Kurs graždanskago prava. II. del. Spisal K. P. Pobedonoscev, prokuror sv. Sinoda. Tretje izdanje. Knjigo pošteva ne samo rusko, ampak tudi inostransko zakonodavstvo ter je važno zlasti za vsakega jurista.
Russiscli - deutsches Sprachbuch. Pod tem naslovom je začel izdajati o. dr. Nikolaj Dimitrijevič, pravoslavni vojni kapelan v Levovu veče delo, z namenom, da bi služilo častnikom avstrijske vojske. Knjiga je razdeljena na 4 dele, namreč: bukvar, (Abc) gramatiko, čitanko in slovar, »červ. Rusja piše o »bukvarju" ki je že izšel: Ta del obseza 23 tiskovnih pol in izzivlja povoljno priznanje svojemu avtorju. Sestavljen je po vseh pravilih pedagogike, preskrbljen z osnovnim in pristopnim po-jasnenjem veliko - ruskega izgovora, obilnim številom | zgledov naglasi — v obče obseza vse, kar je prikladno poslužiti naglemu in lahkemu izučenju jezika. Delo o. : Dimitrijeviča je drago ne samo za Nemce, ampak more napraviti veliko uslugo vsakemu, želečemu se naučiti li-teraturnega ruskega jezika, in umečemu vsaj nekoliko nemški jezik. Prvi del stoji 1 gld. 20 kr. Dobiti je možno knjigo pri avtorju (Levov ul. Zamojskega št. 11) in v knjigarni »Stavropigijskega instituta (v Levovu) Vojaški krogi so sprejeli knjigo z vsem priznanjem. Knjiga je jedina svoje vrste.
IljecHuuumo. (Pjesništvo). Djela Matije Bana. U Beogradu. Kraljevska srpska državna štamparija 1889. ; Ta knjiga obseza dve drami: Takovski Ustanak i Uskrs Srspka države.
Popravki.
V	16. št. „Slov. Sveta". Str. 263 na levi 17. vrsta od zdolej čitaj: cap. LXXVI1I. epist. 34), do cesarice Konstancije.
V	18. št. »Slov. Svet a". Str. 290 na levi 11. vrsta zgorej: v katere se . . .; ondi 18. vrsta zgorej: časa nam. česa; ondi desna 5. vrsta zgorej ; v Rusij i p e r h o r e s k u j e j o načel za ustave iste . . .; str. 291 leva 1. vrsta zgorej: in krivo boriti se . . nam. in treba; ondi 4. vrsta zgorej: narodi del nam. narodni del; str 292 desna 7. vrsta zgorej: ko so za goli nam. ko so goli; str. 293 leva 1. vrsta zdolej: se mora razumeti kot gol . .; str. 296 desna 10. vrsta zgorej: glede na posledice nam. na posledice; str. 298 3. vrsta zdolej: den Tross nam. Trost; str. 301 leva 7. vrsta zdolej: slovenskemu nam. slovanskemu.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici,
ulica Barzellmi 4.___
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk.