T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja106 LAZAR Tomaž, dr., višji kustos, znanstveni sodelavec, Narodni muzej Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20, tomaz.lazar@nms.si Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja: münchenski rokopis Cod.icon. 222 Zgodovinski časopis, Ljubljana 71/2017 (155), št. 1-2, str. 106–163, cit. 153 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Po naročilu kralja Maksimiljana I. je v prvih letih 16. stoletja nastalo več obsežnih popisov orožja v habsburških deželah. Ena od manj znanih, zgolj fragmentarno ohranjenih različic je danes v lasti Bavarske državne knjižnice. Ta popisna knjiga (Zeugbuch) doslej še ni doživela celovite objave in je slovenskemu zgodovino- pisju tako rekoč neznana. Pregled njene vsebine pa kaže, da gre za izjemno dragocen dokument, ki izčrpno opisuje stanje oborožitve na gradovih, v mestih, trgih, utrjenih taborih in samostanih v slovenskem prostoru in bližnji soseščini. Ključne besede: orožje, topništvo, inventarji, vojaška organizacija, Maksimiljan I. LAZAR Tomaž, PhD, Senior Curator, Research Associate, The National Museum of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20, Ljubljana, tomaz.lazar@nms.si Armament of Slovene Lands in the Early Sixteenth Century: The Munich Manuscript Cod.icon. 222 Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 71/2017 (155), No. 1-2, pp. 106–163, 153 notes Language (Sn. (En., Sn., En.) Several extensive inventories listing weaponry in the Habsburg lands were compiled at the behest of King Maximilian I in the fi rst years of the sixteenth century. One of the less known versions preserved solely in fragmentary form is nowadays kept in the Bavarian State Library. This inventory (zeugbuch) is yet to be published in its entirety and is virtually unknown to the Slovene historiography. An examination of its contents shows that this is an extraordinarily valuable document, which provides a detailed insight into the armament of castles, cities, towns, market towns, fortifi ed churches, and monasteries in the Slovene ethnic territory and its immediate surroundings. Key words: weapons, artillery, inventories, military organisation, Maximilian I, inventory books Tomaž Lazar Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja: münchenski rokopis Cod.icon. 222 Slovensko zgodovinopisje se je v splošnem le malo zanimalo za preučevanje vojskovanja, oborožitve in vojaške organizacije v srednjem in zgodnjem novem veku. Kljub svežemu zagonu v zadnjih desetletjih, ki je vsaj delno presekal dolgo- trajni zastoj vojaškozgodovinskih raziskav, omenjena tematika za zdaj ostaja ena vidnejših belih – ali pa vsaj sivih – lis domače stroke.1 Eden od najpoglavitnejših razlogov za takšno stanje je gotovo sorazmerna skromnost vsebinsko povednih virov. Zato vsak poskus pisanja vojaške zgodovine slovenskega prostora v srednjem veku prejkone spominja na sestavljanje mozaika iz drobcev, zbranih iz množice listinskega gradiva, pripovednih virov in drugih dokumentov, ki se nemalokrat zgolj posredno dotikajo dogajanja v slovenskih de- želah. Svoje doda še izjemna razpršenost gradiva, zlasti arhivskih dokumentov, ki jih v pretežni meri ne hranijo domače ustanove, temveč tiste v sosednjih državah ali celo v bolj oddaljeni soseščini. Odveč je pripominjati, da takšna izhodišča zavirajo velikopoteznejše, bolj sintetično zasnovane zgodovinopisne raziskave. K sreči pa načrtna prizadevanja za sistematično objavljanje, v zadnjem času tudi digitaliziranje dragocenega arhi- vskega gradiva slovenskim medievistom odpirajo vse udobnejšo pot do še nedavno težje dostopnih ali domači stroki neznanih virov, ki se lahko izkažejo za nesluteno zakladnico podatkov. Eno takšnih nedavnih pridobitev dolgujemo Bavarski državni knjižnici, ki je na spletu objavila odlično skenirano digitalno reprodukcijo celotnega rokopisa Cod. icon. 222. Pod to signaturo se skriva ena od manj znanih variant ilustriranih popisov orožja kralja (in pozneje cesarja) Maksimiljana I., za katero se ob podrobnejšem pregledu izkaže, da razkriva resnično izjemen vpogled v vojaško organizacijo in oborožitev slovenskih dežel ob koncu srednjega veka.2 Maksimiljan – vladar in vojskovodja Maksimiljan I. (*1459–†1519) se je v zgodovino zapisal kot ena najprepoznav- nejših osebnosti iz dolge linije habsburških vladarjev. Njegova doba je v prostoru vzhodnih Alp sovpadala z zatonom srednjega veka in rojstvom moderne države 1 Nabergoj, Oboroženi stan, str. 9–15; Lazar, Viteštvo in vojskovanje, str. 27–28. 2 BSB, Cod.icon. 222. Dostopno na: http://daten.digitale-sammlungen.de/~db/0002/ bsb00020956/images/ (14. 2. 2016). Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) | 106–163 107 T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja108 na pragu novega veka. Maksimiljana se pogosto spominjamo kot zadnjega viteza. Mirne vesti bi ga lahko označili tudi za pravega renesančnega moškega, le da je neverjetno široka paleta znanj, ki jih je menda obvladal, bolj kot talente »lepih« umetnosti zajemala najrazličnejše vidike umetnosti vojne.3 V času, ki je doživljal prelom s srednjeveško tradicijo, a se je kljub temu čutil neločljivo zavezan starim viteškim idealom, takšne značajske lastnosti nikakor niso delovale arhaično. Tedanja družba je od svojih vladarjev še vedno pričakovala so- lidno obvladovanje vojaških znanj. Ta so morali državni voditelji na bojnem polju dokazovati kot (vsaj nominalni) poveljniki svojih vojsk, po možnosti pa osebne bojevniške spretnosti potrjevati tudi z zmagami na napornih turnirskih tekmah in viteških igrah. V tem pogledu se Maksimiljanu ni bilo treba bati, da bi razočaral svoje pod- ložnike ali širšo evropsko javnost. Že od malih nog se je navduševal nad orožjem, borilnimi veščinami, lovom, športom in jezdenjem. Njegovo naravno nagnjenje k bojevniškemu življenjskemu slogu je odlično pristajalo duhu časa, še bolj pa ga je v očeh javnosti utrjevala vztrajna državna propaganda, ki je Maksimiljana povzdi- govala v človeka malone nadnaravnih sposobnosti. V takem slogu ga ne nazadnje slika cikel slovitih (avto)biografskih del Theuerdank, Freydal in Weißkunig – za današnji okus očitno domišljijsko obarvanih, morda celo naivno prenapihnjenih literarnih stvaritev. Kakor koli že presojamo vrednost tega opusa, vendarle zelo zgovorno priča o tem, kako je Maksimiljan dojemal samega sebe in kakšen vtis je želel pustiti na spomin poznejših rodov.4 Bržkone ni treba posebej pripominjati, da je olepšana, že kar mitologizirana podoba Maksimiljana kot idealnega vladarja in nepremagljivega bojevnika v prvi vrsti zapuščina cesarjevih propagandistov, ki so želeli svojega naročnika prikazati v kar najsvetlejši luči. Tako vzvišeni ideali niso nujno verno odražali zgodovinske realnosti, pa tudi ne bolj kritičnih mnenj, ki jih vsaj zunaj habsburškega dvora še zdaleč ni manjkalo. O Maksimiljanovih vladarskih sposobnostih so veliko črnila prelili že njegovi sodobniki. Posebej nenaklonjeno jih je v 23. poglavju svojega dela Vladar ocenil Niccoló Machiavelli, ki je bojevitega Habsburžana postavil naravnost za zgled pretirano skrivnostnega, vase zaprtega, a po drugi strani neodločnega in nestano- vitnega vladarja. Te osebnostne pomanjkljivosti naj bi Maksimiljana vedno znova zapeljale v snovanje nelogičnih, nikomur razumljivih načrtov, katerih končni izid je bila omahljiva, pogosto neuspešna politika brez prave premočrtne strategije.5 V Machiavellijevih pronicljivih ocenah se gotovo skriva vsaj zrno resnice. Tudi v modernem zgodovinopisju o Maksimiljanovi vladavini, vojaških podvigih in političnem delovanju ne manjka zadržanih ali odkrito negativnih sodb. Kljub temu se njegova državniška vloga s perspektive novejših zgodovinskih raziskav kaže v bolj prizanesljivih odtenkih. Navsezadnje Maksimiljanu niti bolj kritično 3 Kurzmann, Kaiser Maximilian I.; Simoniti, Vojaška organizacija, str. 26–71; Murphey, Ottoman Warfare, str. 6 sl. Prim. Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 113–116. 4 Schultz, Der Weisskunig; Kos, Turnirska knjiga, str. 45–49. 5 Machiavelli, Vladar, str. 105. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 109 nastrojeni pisci ne morejo odrekati nespornega poguma, energije in osebnih vrlin, s katerimi se je odlikoval kot eden najuglednejših vojskovodij svojega časa. Še težje bi bilo zanikati njegove izjemne zasluge pri reformiranju habsburških oboroženih sil, uvajanju sodobnejših tipov oborožitve in zlasti izgradnji najučinkovitejšega topniškega parka v Evropi na prelomu iz 15. v 16. stoletje. Ti dosežki so v celoti še toliko bolj vredni občudovanja, če upoštevamo njihov zgodovinski kontekst ter vse prej kot naklonjene okoliščine, v katerih je bilo Maksimiljanu namenjeno preizkusiti vladarske kvalitete.6 Živahno zanimanje za vojskovanje in težnje po razvijanju novih taktičnih pristopov ter najmodernejše oborožitve so zaznamovali vsako poro Maksimiljanove vladavine. Ambiciozni Habsburžan je živel v času, ko so vodilne evropske države iz nekdanjih temeljev fevdalnega izročila bliskovito preraščale v moderne nacio- nalne monarhije z vse učinkovitejšo centralno upravo in obsežnim birokratskim aparatom. Ta je po eni strani omogočal tesnejši nadzor nad vladarjevimi posestmi in podaniki, po drugi strani pa je v državno blagajno prinašal večje denarne prilive, brez katerih preprosto ni bilo mogoče ustvariti stalne poklicne vojske z najsodob- nejšo oborožitvijo. Prav izgradnja učinkovitih, vladarju zvestih in vsak čas za boj pripravljenih oboroženih sil je v resnici pomenila najočitnejšo kratkoročno spod- budo za vzpostavitev modernih zgodnjenovoveških držav. Te so orjaško večino svojega proračuna – vsaj tri četrtine ali tudi več kot 90 % – namenjale izdatkom za vojsko, kar povsem jasno dokazuje, kaj je v resnici vodilo evropske vladarje k moderniziranju svojih držav.7 Maksimiljan je kot značilni vladar svojega časa tem trendom sledil vse od prvih velikih osebnih preizkušenj v bojih za burgundsko dediščino. Ta epizoda ga je zaznamovala za vse življenje, saj se je bil že kot mladenič prisiljen spoprijeti s težkimi izzivi vojnih pohodov in visoke politike. V Burgundiji se je srečal z vi- soko razvito, tehnološko zelo napredno vojaško organizacijo, ki mu jo je zapustil pokojni tast, vojvoda Karel Drzni. Hkrati se je mladi Maksimiljan znašel iz oči v oči s Francijo, nesporno najmočnejšo evropsko silo, in od blizu spoznal inovativno taktiko Švicarjev, najslavnejših vojakov tistega časa. Ti zgledi so Maksimiljana zgovorno usmerjali na težavni poti, na kateri je v naslednjih desetletjih temeljito posodobil organizacijo lastne države in oboroženih sil.8 Reforme, s katerimi je Maksimiljan posegel globoko v ustroj vojaške ure- ditve habsburških dežel, so bile večinoma postopnega značaja, zato bi jih težko objektivno označili kot revolucionarne spremembe. Na kratko bi jih lahko povzeli z zaporedjem ključnih izboljšav, ki so bile deloma organizacijske, deloma tehnološke narave. Najpomembnejšo inovacijo je zagotovo pomenila vzpostavitev najemniške pehote landsknehtov, oboroženih in izurjenih po švicarskem vzoru. Landsknehti so tako postali novo jedro habsburške armade, a še vedno ob močni podpori težko oklepljene konjenice kot tradicionalnega udarnega vojaškega rodu. Izjemno težo 6 Kurzmann, Kaiser Maximilian I., str. 185–189. 7 Ayton, Price, The Medieval, str. 1–22. 8 Hall, Weapons & Warfare, str. 122; Contamine, War, str. 136–137; Simoniti, Vojaška organizacija, str. 30 sl.; Smith, DeVries, The Artillery, str. 41. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja110 je v Maksimiljanovi strategiji pridobilo habsburško topništvo, ki si je z načrtnimi investicijami in prelomnimi tehničnimi izboljšavami do začetka 16. stoletja izbo- rilo ugled najmočnejšega artilerijskega parka v Evropi. Redno vzdrževanje velike poklicne armade je seveda zahtevalo ogromna sredstva, zato je bilo treba preure- diti način novačenja in fi nanciranja vojaških enot. Nekdanji sistem razdrobljenih deželnih sil, namenjen predvsem lokalni obrambi, je doživel korenito prevetritev z obrambnimi redi, predvsem innsbruškim libelom iz leta 1511, katerega določila so sedem let pozneje razširili na vse habsburške dedne dežele. Za izvajanje zah- tevnejših, predvsem ofenzivnih vojaških operacij je bilo nujno izgraditi tudi trdno logistično mrežo, ki se je opirala predvsem na velike, centralno vodene orožarne. 9 Osrednje organizacijsko gonilo Maksimiljanovih vojaških reform je bilo torej povečanje vojaških zmogljivosti pod neposrednim vladarjevim poveljstvom. To pa je že pomenilo jasen odmik od tradicionalne fevdalne vojaške organizacije, ki 9 Kurzmann, Kaiser Maximilian I.; Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 56–81, 160–177. Slika 1: Maksimiljan I. je svoje oborožene sile reorganiziral v učinkovito moderno armado. Njena udarna moč je temeljila na usklajenem delovanju najemniške pehote, topništva in konjenice. Značilno podobo takšne vojske kaže upodobitev bitke pri Pavii leta 1525 na lesorezu Hansa Schäufeleina. (Staatliche Graphische Sammlung München). Maximilian I reorganised his armed forces into an effi cient modern army, whose striking power was based on the combined action of the infantry, artillery, and cavalry. A typical image of such an army is conveyed by the depiction of the Battle of Pavia in 1525 in a woodcut by Hans Schäufelein. (Staatliche Graphische Sammlung München). Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 111 je temeljila na razdrobljenih lokalnih silah plemiške elite, fi nanciranih s prihodki z zemljiških gospostev. Tu se je Maksimiljan spoprijemal z velikimi izzivi, saj si je moral zagotoviti tesnejši nadzor nad obrambnimi zmogljivostmi svojih posesti in podanikov, ob tem pa neizogibno dregniti v avtonomijo zemljiških gospostev, kot si ni drznil še nobeden od njegovih predhodnikov na prestolu. Okrog leta 1500 je bil Maksimiljan še precej oddaljen od svojega končne- ga cilja, kljub temu pa so njegove dotedanje reformne težnje že povsem jasno nakazovale smer, v katero se je gibala preobrazba habsburških oboroženih sil. Težišče Maksimiljanovih vojaških zmogljivosti je bilo tedaj že zgoščeno v mrežo ključnih orožarn, s središčem v innsbruškem arzenalu. Hkrati se je pokazala neiz- ogibna potreba po jasnem pregledu nad oborožitvijo vladarjevih podložnikov in lokalnih orožarn, razpršenih po habsburških dednih deželah. To težavno nalogo je Maksimiljan zaupal Bartolomeju Freislebnu, vrhovnemu topniškemu mojstru v Innsbrucku. Plod Freislebnovega mukotrpnega dela so čudovito ilustrirani popisi orožja v habsburških dednih deželah (Zeugbücher), ki prinašajo prvovrsten vpogled v Maksimiljanovo vojaško organizacijo na začetku 16. stoletja.10 Münchenski rokopis Cod.icon. 222 Freisleben je v prvih letih 16. stoletja prepotoval habsburške dežele, si ogledal lokalne orožarne in popisal tamkaj shranjeno oborožitev. Tako pridobljene podatke je zbral v sistematično zasnovanih inventarnih knjigah, izdelanih v več različicah. Najbolj znan in tudi edini dokončno urejeni izvod danes hrani Avstrijska nacionalna knjižnica na Dunaju.11 Sloviti dunajski Zeugbuch že vsaj od objave znamenitega avstrijskega preu- čevalca starega orožja Wendelina Boeheima sodi med najbolj prepoznavne vire, ki pričajo o oborožitvi habsburške armade na pragu novega veka. Monumentalni rokopis se osredotoča na osrednje Maksimiljanove orožarne – Innsbruck, Sigmundskron, Verono, Dunaj, Ostrovico na Koroškem, Gradec, Gorico, Breisach in Lindau.12 Zaradi nazornih, večinoma zelo kakovostnih upodobitev orožja in vojaške opreme je dunajski Zeugbuch morda bolj kot klasično zgodovinopisno usmerjene raziskovalce pritegnil umetnostne zgodovinarje. To tendenco je opaziti že v Boe- heimovi usmeritvi, saj se je bolj kot dokumentarni vsebini popisov posvetil tipom upodobljenega orožja ter jih podrobno umestil v klasifi kacijo zgodnjesrednjeveške oborožitve, še posebej topništva, ki v popisih zajema daleč najreprezentativnejše mesto. Taki pristopi so nehote potisnili v ozadje druge vidike tega obsežnega popisa. Bržkone zaradi zavajajočega občutka, da gre v prvi vrsti za likovni vir, zanimiv predvsem s stališča umetnostnih zgodovinarjev, je bil dunajski Zeugbuch v kla- sičnem zgodovinopisju deležen precej manj intenzivne obravnave. Tako je ostalo 10 Boeheim, Die Zeugbücher I, str. 96–97. 11 ÖNB, cod. 10824. 12 ÖNB, cod. 10824; Boeheim, Die Zeugbücher I, str. 116; Boeheim, Die Zeugbücher II. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja112 redkeje opaženo, da se prava izpovedna vrednost Freislebnove popisne knjige ne skriva zgolj v upodobitvah oborožitve, temveč je to obsežno delo tudi prvovrsten dokumentarni vir – pa tudi, da druge ohranjene variante popisov niso zgolj bolj ali manj identične različice enega samega rokopisa, temveč med njimi obstajajo velike vsebinske razlike. Eno od teh različic hrani Bavarska državna knjižnica v Münchnu.13 V primerjavi s svojim dunajskim vrstnikom je münchenski rokopis zgolj fragmentarno ohranjen. To je bržkone eden od razlogov, zakaj je bil deležen precej manj zanimanja. Boeheim ga je sicer povsem korektno vključil v svoje študije Maksimiljanovih orožarskih popisov in ga zgoščeno opisal, žal pa so poznejši pisci dokument bolj ali manj prezrli.14 Doslej ni pritegnil resnejše pozornosti raziskovalcev srednjeevropske vojaške zgodovine. Neznan je ostal tudi slovenskemu zgodovinopisju, najbrž pre- prosto zato, ker rokopis vse doslej ni dočakal natančnejše analize, ki bi pojasnila njegovo vsebino in kontekst. K sreči je po zaslugi nedavnega digitaliziranja in spletne objave münchenski Zeugbuch odslej zlahka dostopen strokovni javnosti. Pri natančnejšem pregledu rokopisa se izkaže, da je bil Cod.icon. 222 očitno zamišljen kot dopolnitev bolj znane dunajske različice. Medtem ko slednja pokriva osrednje, torej največje in najbolje založene Maksimiljanove orožarne, münchenski rokopis prikazuje stanje oborožitve v mestih, trgih, na gradovih in drugih obrambnih točkah po celotnem prostoru habsburških dežel. Prvotno je vseboval vsaj okrog 650 listov oziroma 1300 strani. V sedanji, zelo okrnjeni obliki ga je ohranjenega manj kot polovica, 558 strani, ki večinoma niso zvezane po prvotnem vrstnem redu. 15 To precej otežuje vsebinsko orientacijo, saj je treba rokopis za celovito razume- vanje najprej preurediti po izvirni foliaciji. Podrobnejša analiza kodeksa je navsezadnje zahtevna tudi zato, ker imamo opraviti z dokumentom, ki zahteva dobro poznavanje historične topografi je geografsko zelo obsežnega prostora. To je nedvomno še razlog več, zakaj rokopis doslej ni bil v celoti objavljen ali izčrpneje obdelan, saj ta naloga jasno presega okvire osnovne arhivistične obravnave same po sebi.16 Kolikor lahko rekonstruiramo prvotno strukturo rokopisa na podlagi njego- ve vsebine in fragmentarnega kazala, so se inventarni popisi začeli s Tirolsko, se nadaljevali s Švabsko, Breisgauom, Alzacijo, Sundgauom in Spodnjo Avstrijo.17 Z vidika domačega zgodovinopisja je posebej zanimiva druga polovica kodeksa, kjer okrog prvotnega folija VC (500) popis doseže slovenski prostor. V tem delu je rokopis slabo ohranjen, a se je očitno nanašal na pomembnejša mesta, denimo Ptuj, Ljubljano in Reko. V veselje slovenskih raziskovalcev je vsebina od folija 13 BSB, Cod.icon. 222. 14 Boeheim, Die Zeugbücher I, str. 99–107. 15 Prvotna paginacija je v rokopisu označena z rimskimi številkami na zgornjem desnem vogalu folijev. 16 V sedanji spletni predstavitvi dokumenta je vsebina popisov razumljivo le zelo zgoščeno predstavljena in posebej navaja zgolj peščico krajev, navedenih v rokopisu. Tudi pri teh izbranih toponimih ponekod naletimo na pomote, saj jih obdelovalcem dokumenta ni uspelo pravilno locirati. Brem so npr. namesto notranjskega Prema interpretirali kot kraj na južnem Tirolskem. http://daten.digitale-sammlungen.de/~db/0002/bsb00020956/images/ (8. 2. 2016). 17 BSB, Cod.icon. 222, fol. 2r–8r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 113 VCXLIIII (544) do VICXV (615) tako rekoč popolna in navaja popise po lokacijah od Gorenjske, Posavja, Dolenjske in Bele krajine do Notranjske, Primorske, Istre in vzhodnega roba Furlanije. S tem se nam odpre bogastvo podatkov, ki je za raziskave vojaške organizacije slovenskih dežel v Maksimiljanovem času neprecenljivega pomena. O oborožitvi gradov, mest in trgov na Slovenskem ob koncu srednjega veka vemo razmeroma malo, saj nas pri poznavanju te tematike vedno znova omejuje pomanjkanje ka- kovostnih virov. Münchenski rokopis pa to vrzel odlično zapolnjuje z izčrpnimi popisi orožja, shranjenega na Kranjskem, Štajerskem, Goriškem in v Istri med letoma 1500 in 1507. Podoba obrambne ureditve slovenskih dežel, kot jo razkriva Maksimiljanov Zeugbuch, temelji na zelo pestri mreži utrdb. Ta se je opirala predvsem na gradove, utrjena mesta, trge oziroma v istrskem prostoru obzidane kaštele, a tudi utrjene samostane, cerkve in tabore. Večina teh obrambnih točk je bila razmeroma majhnih in zlasti v primerjavi z veliko večjimi osrednjimi orožarnami dokaj skromno opre- mljenih. Toda njihovo skupno število in zgostitev v celoti sestavljata upoštevanja vreden obrambni pas vzdolž južne meje cesarstva, to pa povsem nedvoumno priča o vojaški vlogi slovenskega prostora v okviru habsburške strategije. Oborožitev, ki jo navajajo Freislebnovi popisi, obsega zlasti lažje topništvo, ročno ognjeno orožje in samostrele z bolj ali manj obsežno zalogo streliva, delno tudi hladno orožje. Posebni izjemi sta grad Kamen pri Begunjah in bližnja Radovljica. Tam so v času popisa poleg druge opreme hranili še nič manj kot 8000 dolgih pe- hotnih sulic.18 Ta ogromna strateška rezerva, nakopičena tik pred izbruhom beneške vojne, daleč presega lokalne potrebe in je bila gotovo namenjena Maksimiljanovi armadi poklicnih najemnikov. 18 BSB, Cod.icon. 222, fol. 210r. Slika 2: Sodobna rekonstrukcija husitske tarasnice na lesenem podnožju. Orožje tega tipa se je v sredini in drugi polovici 15. stoletja razširilo po vsej srednji Evropi, predvsem pri obrambi obzidij in improviziranih poljskih utrdb iz vozov. (Husitské muzeum, Tábor). A contemporary reconstruction of a Hussite trestle gun on a wooden mount. This type of weapon was widely used throughout Central Europe in the mid- and the second part of the 15th century, fi rst and foremost, in the defence of walls and wagon forts. (The Hussite Museum, Tábor). T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja114 Slika 3: Maksimiljanova landsknehta pri streljanju s težko kavljasto puško, nameščeno na podstavku. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 25r, 72r). Maximilian’s landsknechte shooting a heavy hackbut on a rest. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 25r, 72r). Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 115 Med tipi topništva, ki jih navaja Zeugbuch, prevladujejo tarasnice – maloka- librski topiči na lesenih podstavkih –, havbice – lahki poljski topovi na kamnite krogle – in kače, modernejši dolgocevni topovi na sprednje ali redkeje zadnje polnjenje z ločenimi smodniškimi komorami. Občasno so omenjeni tudi možnarji, lažje topniško orožje z zelo kratko cevjo za streljanje pod visokim kotom. Med težjim orožjem se pojavljajo predvsem težke bombarde (Hauptbüchse), daljši »če- trtinski« topovi nekoliko manjšega kalibra (Viertelbüchse) kot predhodniki novejših kartavn in občasno še dolgocevni oblegovalni topovi težjega kalibra (Scharfmetz). Redkeje naletimo na druge tipe, denimo orgelne topove z več vzporedno nanizanimi cevmi manjšega kalibra (Orgelbüchse). Posebej eksotično deluje Hagelbüchse, kratkocevni protipehotni top, ki so ga razvili posebej po Maksimiljanovih načrtih. Prirejen je bil za izstreljevanje po sredini prevrtanih krogel, v katere je bil prečno vložen železni drog. To eksperimentalno orožje se v praksi ni obneslo, a ga kljub temu občasno zasledimo na seznamih.19 Osnovno obrambno oborožitev sestavljajo težke kavljaste oziroma trdnjavske puške (Hakenbüchse), ki jih je bilo treba za streljanje opreti ob naslon. Z njimi sta navadno ravnala po dva moža, saj kavljaste puške v tem času praviloma še niso bile opremljene z netilnim mehanizmom in jih je bilo treba prožiti ročno, z razžarjenim železnim prižigalom ali vžigalno vrvico oziroma lunto. Konstrukcijsko identične, le nekoliko manjše so bile »polovične« kavljaste puške (Halbhakenbüchse), na katere prav tako občasno naletimo v inventarnih zaznamkih. Splošno razširjene so bile tudi že arkebuze na lunto (Handbüchse), lahko in tehnično precej sodobnejše zasnovano orožje manjšega kalibra, opremljeno z netilnim mehanizmom na počasi tlečo vžigalno vrvico, zato je bilo z njimi mogoče streljati prostoročno. Ognjeno orožje je v splošnem doseglo že tako visoko stopnjo razvoja, da je večinoma izpod- rinilo loke in samostrele. Ponekod popisi omenjajo še orožje na drogu, denimo helebarde, partizane, težke lovske sulice (Schweinspiess, Tierspiess) in bojne osti (Ahlspiess), občasno tudi ščite oziroma paveze (Tartsche). Preostali del inventarjev zapolnjujejo zlasti večje količine krogel, svinca, smodnika in sestavin zanj, puščice ter različno orodje in pribor, tudi kalupi za ulivanje svinčenih krogel (Modl).20 Tako velikopotezno popisovanje oborožitve je gotovo zahtevalo izjemne napore in tudi precejšnje stroške. Uspešna izvedba te dolgotrajne naloge jasno kaže, kako zelo se je do začetka 16. stoletja povečal domet habsburške uprave. Osrednji razlog za sistematično pregledovanje orožja in opreme je bil gotovo povsem praktične, vojaške narave. K temu pa moramo dodati tudi Maksimiljanove težnje po trdnej- šem nadzoru nad dednimi deželami in podreditvi njihovih vojaških zmogljivosti osrednji vladarski oblasti. To je seveda pomenilo odkrit poseg v avtonomijo zemljiških gospostev. Zato ne preseneča, da Freislebna in njegovih sodelavcev niso povsod sprejeli odprtih rok. Popisovanje orožja na deželnoknežjih posestih je razumljivo potekalo brez večjih 19 Boeheim, Die Zeugbücher I, str. 108–111, 117–199; Kurzmann, Kaiser Maximilian I., str. 122–138. 20 Prim. Boeheim, Die Zeugbücher I, str. 109–199. Gl. tudi Kurzmann, Kaiser Maximilian I., str. 72–73; Kempers, Hacquebuts. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja116 težav. Zapletlo pa se je, ker je Freisleben poskušal v svoje popise vključiti tudi oborožitev na gospostvih, nad katerimi deželnoknežja oblast ni imela neposredne pristojnosti. To se mu zaradi odpora posameznih zemljiških gospodov oziroma njihovih oskrbnikov ni vedno posrečilo. V freisinški Škofji Loki mu glavar Jurij Thurn ni dovolil popisati oborožitve gradu in mesta brez privolitve škofi je, saj ta o Freislebnovi nameri ni bila vnaprej obveščena oziroma ni izdala ustreznega soglasja.21 Z enakim argumentom je freisinški oskrbnik Andrej Turjaški na gradu Prežek popisovalcem preprečil dostop do orožarne.22 Podobno sta oskrbnika rodbine Kreig zavrnila Freislebna na blejskem gradu in na Čretežu.23 Popisa ni bilo mogoče izvesti tudi na gradu Švarcenek pri Divači ter na Vogrskem, saj se je tam grajski oskrbnik preprosto izgovoril, da gospoda Friderika Ungerspacha trenutno ni doma.24 Številni zemljiški gospodje na Slovenskem torej še malo niso bili navdušeni nad vdiranjem v njihovo zasebnost, bržkone zaradi upravičenega strahu, da bi to utegnilo še bolj podžgati Maksimiljanove apetite po krepitvi centralizirane državne oblasti na račun lokalne avtonomije in tradicionalnih plemiških pravic. Ne glede na takšne zadržke je Maksimiljanova birokracija v veliki meri uspešno opravila svojo nalogo in si s sistematičnimi inventarji pridobila odličen vpogled v oborožitev slovenskih dežel tik pred začetkom velike beneške vojne. Prav kopičenje orožja za odločilni spopad z Benetkami je ključno za razume- vanje zgodovinskega konteksta Freislebnovih inventarnih knjig. Ko so leta 1507 Maksimiljanovi popisovalci sestavljali zadnja poglavja münchenskega rokopisa, so bile priprave na vojno že v polnem teku. Zdi se, da je Freisleben posebno poglavje namenil težji topniški oborožitvi, zbrani za načrtovano ofenzivo proti Benečanom. Od tega se je žal ohranil le skromen fragment, ki priča, da so v slovenskih deže- lah za ta namen pripravili »2 baziliska, 4 Scharfmetzen ter veliko drugih kartavn in topov«.25 Povedno je, da so inventarji istrskih kaštelov Lupoglav (Marnfels), Kožljak (Waxenstein) in Kršan (Karschan) ostali nepopolni.26 Popisa na njih torej niso izvedli, verjetno zato, ker je Freislebna tik pred koncem monumentalnega dela prehitela vojna. Popisi orožja v slovenskih deželah in bližnji okolici Rokopis Cod.icon. 222 doslej še ni izšel v obliki celovite kritične izdaje. Tega cilja seveda ne more izpolniti niti pričujoča obravnava, saj je zamišljena kot pred- stavitev tistih delov dokumenta, ki so posebej relevantni za vojaškozgodovinske raziskave slovenskega prostora. 21 BSB, Cod.icon. 222, fol. 209r. 22 BSB, Cod.icon. 222, fol. 274v. 23 BSB, Cod.icon. 222, fol. 209r, 274v. 24 BSB, Cod.icon. 222, fol. 261v, 264v. 25 BSB, Cod.icon. 222, fol. 245r. 26 BSB, Cod.icon. 222, fol. 100r, 109v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 117 Transkripcijo oziroma prevod izbranih delov rokopisa Cod.icon. 222 smo nedavno že objavili kot samostojno poglavje v monografi ji Poznosrednjeveško topništvo na Slovenskem.27 Pričujoči prispevek je zamišljen kot dopolnjena nad- gradnja omenjene objave z vsebinsko razširjeno spremno študijo, ki je v knjižno monografi jo o topništvu na Slovenskem ni bilo mogoče vključiti zaradi prostorskih omejitev. S tem želimo vsebino münchenskega rokopisa približati tudi drugim slovenskim raziskovalcem, saj gre za večstransko uporaben, doslej praktično neznan primarni vir. Inventarni popisi so navedeni po prvotni foliaciji. V objavo so zajeti vsi prepoznani kraji na prostoru sedanje Republike Slovenije in tudi lokacije v bližnji soseščini, ki so bile tesno povezane s historičnimi slovenskimi deželami. Pri manj znanih ali nejasnih terminih smo v oklepaju navedli nemški izraz, ki se pojavlja v rokopisu, vendar za lažje razumevanje v zapisu, prilagojenem sodobnemu nem- škemu pravopisu. Na podoben način smo pri krajevnih imenih vključili nemška poimenovanja v sodobni oziroma uveljavljeni obliki, saj so v besedilu zapisana nedosledno, včasih v težko prepoznavnih različicah. 500 Mesto Gradec (Graz)28 3 havbični topovi (Haufnitzbüchsen)29 1 četrtinski top (Viertelbüchse) 4 havbice 4 kače 508 Ptuj (Pettau)30 1 četrtinski top in 1 tarasnica brez lafet, sodita v Maribor 6 kač v orožarni 1 protipehotni top (Hagelbüchse) 1 orgelni top (Orgelbüchse) 2 krogelna kalupa za kače 1 polnjenje za Hagelbüchse ok. 12 centov smodnika 200 svinčenih krogel za kače ok. 1 cent smodnika Leta 1507 so na Ptuj poslali še 1 sodček smodnika. 27 Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 92–130. 28 BSB, Cod.icon. 222, fol. 241r. 29 Kako natanko je bilo to orožje zasnovano, ni povsem jasno. Očitno se je razlikovalo od klasične havbice, a je bilo po vsej verjetnosti še vedno zamišljeno za uporabo kamnitih krogel. Logično bi bilo predvidevati, da je bila njegova cev nekoliko daljša kot pri tradicionalni havbici. 30 BSB, Cod.icon. 222, fol. 101r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja118 Slika 4: Popis orožja na Ljubljanskem gradu. Najimenitnejši primerek oborožitve, ki so ga te- daj hranili na gradu, je bila očitno težka bombarda »Tržačanka« ali Triesterin. Poimenovanje reprezentativnih kosov težkega topništva po domačih mestih je bilo v Maksimiljanovem času ustaljena navada. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 102r). Inventory listing weaponry at Ljubljana Castle. The most exquisite piece of weaponry kept there was clearly the “Triestine” or Triesterin, a heavy bombard. Naming representative pieces of heavy artillery after domestic cities was commonplace in Maximilian’s period. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 102r). Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 119 542 Ljubljana, Ljubljanski grad (Laibach)31 1 velika bombarda 1 majhna bombarda 1 dolga kača 1 nov zaščitni zaslon za bombardo in leseni deli za še 2 takšna zaslona ok. 300 kamnitih krogel 543 Grad Reka (St. Veit am Pfl aum)32 2 četrtinska topova 18 kavljastih pušk ok. 1 cent smodnika; v bitki s Turki sta bila porabljena ok. 2 centa smodnika 1,5 sodčka žvepla 100 krogel 200 puščic Oborožitev, ki pripada gradu: 7 kavljastih pušk 8 centov smodnika 4 arkebuze na lunto 8 samostrelov 3 helebarde 2 sulici 3 paveze 543' Mesto Reka (St. Veit am Pfl aum)33 2 železni tarasnici 7 železnih havbic, od tega 3 majhne in 3 velike 544 Grad Polhov Gradec (Billichgratz)34 1 železna havbica 1 železna tarasnica 12 železnih kavljastih pušk 3 polovične kavljaste puške 75 funtov smodnika 200 krogel za kavljaste puške 31 BSB, Cod.icon. 222, fol. 102r. 32 BSB, Cod.icon. 222, fol. 97r. 33 BSB, Cod.icon. 222, fol. 98r. 34 BSB, Cod.icon. 222, fol. 245v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja120 ok. 200 puščic 4 arkebuze na lunto 546 Mesto Radovljica (Radmannsdorf)35 20 železnih kavljastih pušk 1 železna havbica ok. 50 funtov smodnika 1000 puščic in puščičnih stebel 200 krogel za kavljaste puške 20 funtov svinca 546' Pusti grad (Waldenberg) nad Zgornjo Lipnico36 2 železni tarasnici brez podstavkov 4 kavljaste puške 1 funt smodnika 1000 puščic in stebel 200 krogel za kavljaste puške 547 Grad Kamen (Stein) pri Begunjah37 22 kavljastih pušk 8 arkebuz na lunto 1 tovor smodnika 1000 krogel za kavljaste puške Na Kamnu in v Radovljici je shranjenih še ok. 8000 dolgih pehotnih sulic. Grad Gutenberk (Gutenberg) pri Tržiču 24 kavljastih pušk 2,5 centa smodnika 7000 puščic 6000 krogel za kavljaste puške 4 samostreli 35 BSB, Cod.icon. 222, fol. 209r. 36 BSB, Cod.icon. 222, fol. 209v. 37 BSB, Cod.icon. 222, fol. 210r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 121 547' Grad Tržič (Neumärktl)38 2 železni tarasnici 32 železnih kavljastih pušk 10.000 krogel za kavljaste puške 5 centov smodnika 24 jeklenih (samostrelnih) lokov39 1000 puščic Novi grad na Kokri (Neuburg an der Ganker) pri Preddvoru 12 kavljastih pušk 4000 krogel zanje 1 cent smodnika 548 Stolp Šrotenturn (Schrottenturn) na Kokri pri Preddvoru40 1,5 centa smodnika 9 kavljastih pušk 400 krogel zanje 9 jeklenih lokov41 7 arkebuz na lunto 700 puščic Samostan Velesovo (Michelstetten) 24 kavljastih pušk 12 arkebuz na lunto 0,5 centa smodnika 800 krogel 10 samostrelov 800 puščic 10 bojnih osti (Ahlspiesse) 548' Grad Goričane (Görtschach)42 8 kavljastih pušk 50 krogel zanje 0,5 centa smodnika 4 samostreli 200 puščic 38 BSB, Cod.icon. 222, fol. 210v. 39 Stählin pogen. Zaznamek se verjetno nanaša na jeklene loke za samostrele. 40 BSB, Cod.icon. 222, fol. 211r. 41 Prim. op. 38. 42 BSB, Cod.icon. 222, fol. 211v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja122 Grad Smlednik (Flödnig) 1 bakrena tarasnica 6 železnih kavljastih pušk 4 polovične kavljaste puške ok. 1 cent smodnika ok. 1 cent žvepla 250 krogel za kavljaste puške 549 Grad Kamnik (Stein)43 1 bakrena havbica 2 železni tarasnici 14 kavljastih pušk 5 arkebuz na lunto 2 sodčka smodnika 1 cent svinca 5 polnih sodčkov puščic 1 polna skrinja krogel Mesto Kamnik (Stein) 2 železni havbici 1 medeninasta tarasnica 3 železne havbice 10 kavljastih pušk 8 polovičnih arkebuz na lunto 1,5 sodčka smodnika 1000 krogel 1000 puščic 549’ Grad Kolovec (Gerlochstein)44 1 bakrena kača 2 tarasnici, poškodovani 4 bakrene tarasnice 24 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 3 sodčki smodnika ok. 2000 krogel 1000 puščic 43 BSB, Cod.icon. 222, fol. 212r. 44 BSB, Cod.icon. 222, fol. 212v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 123 Slika 5: Na začetku 16. stoletja so se med najnaprednejše tipe habsburškega topništva uvrščale kače na zadnje polnjenje. Konstrukcija takega orožja z ločeno smodniško komoro je dopuščala veliko hitrost streljanja kljub težavam z nezadostnim tesnjenjem in posledično izgubo potisnih plinov. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 21v). At the beginning of the 16th century, breech-loading culverins belonged to the most advanced types of the Habsburg artillery. The construction of this type of weapon with a separate powder chamber allowed quick reloading, despite diffi culties associated with insuffi cient sealing and, consequently, loss of propellant gasses. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 21v). T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja124 Črnelo (Rotenbüchel), Jablje (Habach) in Lebek (Liebeck) 1 železni možnar na Črnelem 4 železne tarasnice 2 železna topova na zadnje polnjenje (Kammerbüchsen), brez smodniških komor (Pulversack) 50 pravih in polovičnih kavljastih pušk 16 arkebuz na lunto 3 centi smodnika dovolj puščic in krogel 550 Krumperk (Kreutberg)45 8 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 1 cent smodnika 400 krogel 4 samostreli 300 puščic Rožek (Rudolfseck) pri Moravčah 5 kavljastih pušk 3 arkebuze na lunto 100 krogel za kavljaste puške ok. 32 funtov smodnika 550' Belnek (Wildeneck) pri Moravčah46 6 kavljastih pušk 8 arkebuz na lunto 1 tovor in 1 sodček smodnika 400 krogel za kavljaste puške 1 cent svinca 6 samostrelov 1000 puščic in puščičnih stebel Žebnik (Siebenegg) 17 železnih kavljastih pušk 2 polovični kavljasti puški 1 železna havbica brez lafete 1 cent svinca 70 funtov smodnika 600 puščic 45 BSB, Cod.icon. 222, fol. 213r. 46 BSB, Cod.icon. 222, fol. 213v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 125 Jurij Egk je Andreju Turjaškemu leta 1501 na grad poslal še tole oborožitev: 1 polovična kača 12 železnih kavljastih pušk 1 cent svinca 1 cent smodnika 600 puščic 551 Gamberk (Gallenberg)47 Jakob Gall je prevzel ta grad od gospe Afpalterjeve, Lambergerjeve matere. Od deželnoknežje oborožitve je na gradu našel tole: 3 železne kavljaste puške 5 polovičnih kavljastih pušk Gospa Apfalterjeva pa je s seboj odpeljala veliko dobrega ognjenega orožja in opreme. Zato bi bilo treba poizvedeti, ali je ta oborožitev pripadala gradu ali ne. Oborožitev Jakoba Galla: 6 kavljastih pušk 8 arkebuz na lunto 20 funtov smodnika 400 krogel 1 cent svinca 400 puščic 1000 stebel za puščice 10 samostrelov 8 sulic 8 turških ščitov 2 ročni pavezi 3 bojne osti 551' Svibno (Schärffenberg)48 1 železna havbica brez lafete 2 polovični kavljasti puški Erkenštajn (Erkenstein) pri Radečah 2 železni tarasnici 5 kavljastih pušk 2 polovični kavljasti puški 2 centa smodnika 47 BSB, Cod.icon. 222, fol. 214r. 48 BSB, Cod.icon. 222, fol. 214v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja126 300 krogel za kavljaste puške 50 krogel za tarasnice 2 centa smodnika 3000 puščic 552 Boštanj (Savenstein) pri Sevnici49 10 kavljastih pušk 3 arkebuze na lunto 0,5 centa smodnika 600 krogel 3000 puščic Rekštajn (Ruckenstein) pri Sevnici 1 železna havbica 5 železnih tarasnic 5 kavljastih pušk 13 polovičnih kavljastih pušk 2400 krogel za kavljaste puške 2 centa smodnika 2000 puščic (za samostrel)50 1000 stebel za puščice 400 puščic (za lok) 1250 železnih zagozd za smodniško polnjenje51 552' Krško (Gurkfeld)52 2 železni tarasnici 50 kavljastih pušk 7 centov smodnika 400 krogel za tarasnice 10.000 krogel za kavljaste puške 10.000 puščic 49 BSB, Cod.icon. 222, fol. 215r. 50 V veliki večini primerov so v popisih navedene bojne samostrelne puščice (Hauspfeil). V poznem srednjem veku so v slovenskem prostoru med orožjem na tetivo v vojaški rabi izra- zito prevladovali samostreli. Na omembe lokov – bodisi kompozitnih bodisi lesenih oziroma tisovinastih – ter puščic zanje naletimo le redko, kot denimo tu v primeru Rekštajna. 51 Zagozde za utrditev smodniškega polnjenja v komori topovskega orožja so praviloma izdelovali iz lesa. Zato omemba tako velikega števila železnih zagozd (Klotz) vzbuja pozornost. 52 BSB, Cod.icon. 222, fol. 215v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 127 Mokrice (Mokritz) 12 kavljastih pušk 9 arkebuz na lunto 6 polovičnih kavljastih pušk 6000 krogel zanje 1,25 sodčka smodnika 6000 puščic 2 centa svinca 553 Grad Kostanjevica (Landstraß) na Krki53 14 kavljastih pušk 2 poškodovani kavljasti puški 1 cent smodnika 1000 krogel 1000 puščic 2 železni havbici, pripadajoči mestu Samostan Kostanjevica (Landstraß) na Krki 8 kavljastih pušk 8 polovičnih kavljastih pušk 5 arkebuz na lunto 50 funtov smodnika 7 nabijal za smodnik 100 krogel za kavljaste puške 300 puščic 553' Mesto Kostanjevica (Landstraß) na Krki54 1 bakrena havbica 2 železni havbici 3 železne tarasnice, samo ena od njih na podstavku 3 bakreni topiči na karteče (Streubüchsen) 9 polovičnih kavljastih pušk 30 krogel za havbice 50 krogel za tarasnice 100 krogel za kavljaste puške 53 BSB, Cod.icon. 222, fol. 216r. 54 BSB, Cod.icon. 222, fol. 216v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja128 Raka (Arch) 6 kavljastih pušk 200 krogel zanje 200 puščic 1 cent smodnika 554 Žumberk (Sichelberg)55 5 kavljastih pušk 2 Schüß56 smodnika zanje Kranjski vicedom je na grad poslal še tole oborožitev: 0,5 centa smodnika 400 puščičnih stebel Toda Nikolaj Semenič je to opremo odpeljal z gradu, kot je to bilo popisano med prenosom posesti. V njegovem času je bilo na Žumberku še tole: 1 bakreni četrtinski top 1 bakrena havbica 2 železni havbici 4 železne tarasnice 20 kavljastih pušk 7 arkebuz na lunto 4 sodčki smodnika 5000 puščičnih osti 15 funtov solitra 554' Mesto Metlika (Möttling)57 5 železnih tarasnic 1 železna havbica 5 kavljastih pušk 3 sodčki smodnika 200 krogel za kavljaste puške ok. 1000 puščic in puščičnih stebel Pankrac Turjaški je med prenosom posesti meščanom s silo odnesel za 260 lb črnih pfenigov smodnika, poleg tega jih je prisil v opravljanje tlake. 55 BSB, Cod.icon. 222, fol. 217r. 56 Pomen tega izraza ni jasen. Verjetno ga ni mogoče razlagati v pomenu, da bi na gradu hranili dovolj smodnika za komaj dva strela (Schüsse). Morda je mišljena skleda ali podobna posoda (Schüssel). 57 BSB, Cod.icon. 222, fol. 217v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 129 555 Grad Metlika (Möttling)58 29 kavljastih pušk 2,5 sodčka smodnika 2000 krogel za kavljaste puške 1000 puščic 1 poln sodček krogel za kavljaste puške 1 sodček oglja za izdelavo smodnika je Pankrac Turjaški prepustil Sigmundu Pirsu, vso oborožitev pa je odpeljal s seboj. 556–556' Komenda nemškega viteškega reda v Metliki (Möttling)59 7 kavljastih pušk 6 polovičnih kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 6 samostrelov 3 tarče 3 bojne osti 2 lovski sulici (Schweinspiesse) 98 krogel za kavljaste puške 49 krogel za arkebuze na lunto 75 funtov smodnika 1 partizana 556' Grad Gradac (Gradaz) pri Metliki60 8 kavljastih pušk 1 arkebuza na lunto 3 jekleni samostreli 1 kompozitni (roževinasti) samostrel 24 funtov smodnika 100 krogel 557 Črnomelj (Tschernembl)61 9 kavljastih pušk 4 polovične kavljaste puške 1 cent smodnika 58 BSB, Cod.icon. 222, fol. 218r. 59 BSB, Cod.icon. 222, fol. 218r–218v. 60 BSB, Cod.icon. 222, fol. 218v. 61 BSB, Cod.icon. 222, fol. 219r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja130 400 krogel za kavljaste puške 2 železni tarasnici 2 železni arkebuzi na lunto Straussov stolp (Straussenturn)62 in Turn (Thurnau) pri Dragatušu 4 kavljaste puške 4 polovične kavljaste puške 5 arkebuz na lunto 1 cent smodnika 900 krogel za kavljaste puške 13 samostrelov 800 puščic 557' Kostel na Kolpi (Castel an der Kulp)63 8 kavljastih pušk 200 krogel za kavljaste puške 1 sodček dobrih in slabih puščic 2 poškodovana samostrela V lasti Hansa Ravbarja: 3 kavljaste puške 2 arkebuzi na lunto 1 cent smodnika Grad Poljane (Polan) na Kolpi 24 kavljastih pušk in 2 poškodovani 2 tovora sodčkov smodnika 1 sodček smodnika 300 krogel za kavljaste puške 300 puščic 2 samostrela 558 Tabor pri cerkvi sv. Lenarta v Mozlju (Mosel) pri Kočevju (Gottschee)64 7 kavljastih pušk 19 arkebuz na lunto 200 krogel 10 funtov smodnika Poleg tega imajo kmetje lastne samostrele in puščice. 62 Natančna lokacija tega stolpa za zdaj ni jasna. Očitno gre za utrdbo v okolici Črnomlja. 63 BSB, Cod.icon. 222, fol. 219v. 64 BSB, Cod.icon. 222, fol. 220r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 131 Fridrihštajn (Friedrichstein) 3 kavljaste puške 4 polovične kavljaste puške 100 krogel 400 puščic 1 cent 8 funtov smodnika še 1 cent smodnika je dal deželni vicedom 558' Mesto Kočevje (Gottschee)65 20 kavljastih pušk 1 cent smodnika 100 krogel in prav nič druge opreme 558'–559 Grad Ribnica (Reifnitz)66 11 kavljastih pušk 3 železni možnarji brez lafet 2 železna možnarja na lafetah 8 polovičnih kavljastih pušk 300 krogel za kavljaste puške 3 lovske sulice 600 puščic Poleg tega še oborožitev v lasti Andreja Hohenwarterja: 4 železne tarasnice 4 sodčki puščic Sigmundova oborožitev: 2,5 tovora sodčkov smodnika 559 Grad Trebnje (Treffen)67 2 železni tarasnici 8 kavljastih pušk 6 arkebuz na lunto 400 krogel za kavljaste puške 1,5 centa smodnika 1000 puščic 65 BSB, Cod.icon. 222, fol. 220v. 66 BSB, Cod.icon. 222, fol. 220v, 253r. 67 BSB, Cod.icon. 222, fol. 253r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja132 559’ Grad Kozjak (Kosiack)68 10 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 200 krogel za kavljaste puške 50 funtov svinca 1 cent smodnika 4 samostreli 600 puščic 560 Žužemberk (Seisenberg)69 Kralj Maksimiljan je za obrambo Žužemberka poslal 1 železno havbico. V popisu je navedena oborožitev v lasti Viljema Turjaškega: 20 kavljastih pušk 7 arkebuz na lunto 200 krogel 1,5 centa smodnika 1000 puščic 0,5 centa žvepla 1,5 centa svinca 8 samostrelov 561 Šumberk (Schönberg) in Mirna (Neudegg)70 2 bakreni kači 1 bakrena havbica 2 dolgi železni kači 9 železnih tarasnic 62 železnih kavljastih pušk 11 bakrenih kavljastih pušk 20 železnih arkebuz na lunto 3 bakrene arkebuze na lunto 11 centov smodnika 11 centov solitra 9 centov žvepla 20 centov svinca 4000 puščic 3000 železnih krogel za kavljaste puške 10 samostrelov 20 lovskih sulic 68 BSB, Cod.icon. 222, fol. 253v. 69 BSB, Cod.icon. 222, fol. 202r. 70 BSB, Cod.icon. 222, fol. 268r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 133 11 bojnih osti 5 helebard 4 češki cepci71 561' Grad Vrhkrka (Obergurk)72 4 kavljaste puške 2 arkebuzi na lunto 50 krogel 4 funti smodnika 3 samostreli 200 puščic 562 Grad Soteska (Ainodt)73 6 kavljastih pušk 18 polovičnih kavljastih pušk 8000 puščic 3 centi smodnika 2000 krogel 9 centov smodnika 8 samostrelov 8 prač na drogovih – fustibalov (Stabschlingen)74 562' Grad Rožek (Rosegk) – Podturn pri Dolenjskih Toplicah75 2 železni tarasnici 14 kavljastih pušk 2 arkebuzi na lunto 1 cent smodnika 5 samostrelov 2000 puščic 700 krogel 71 Značilno husitsko orožje, ki se je uveljavilo tudi v širšem srednjeevropskem prostoru. Popis ga dobesedno navaja kot beheimsch Trischel. 72 BSB, Cod.icon. 222, fol. 268v. 73 BSB, Cod.icon. 222, fol. 269r. 74 Orožje, namenjeno predvsem lučanju zažigalnih izstrelkov pri obleganjih, v času okrog leta 1500 že zastarelo. 75 BSB, Cod.icon. 222, fol. 269v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja134 563 Cerkev pri Rožeku (Rosegk) – Podturn pri Dolenjskih Toplicah76 8 kavljastih pušk 150 krogel 1,5 centa smodnika 50 funtov svinca 4 arkebuze na lunto 3 samostreli 563' Stolp Težka voda (Swarnbach)77 pri Novem mestu78 3 kavljaste puške 200 krogel 10 funtov smodnika 14 puščic in puščičnih stebel 564 Novo mesto (Rudolfswerth)79 1 bakrena havbica na kamnite krogle 52 železnih kavljastih pušk 0,5 centa smodnika 200 krogel za kavljaste puške 3000 puščic Meščani imajo tudi 32 Vorderteile,80 ki pripadajo kralju (Maksimiljanu). 564' Stolp Graben (Mordaxturn) pri Novem mestu81 10 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 2 centa smodnika 400 krogel 4 samostreli 800 puščic 76 BSB, Cod.icon. 222, fol. 270r. 77 Lokacije za zdaj ni mogoče natančno določiti. 78 BSB, Cod.icon. 222, fol. 270v. 79 BSB, Cod.icon. 222, fol. 271r. 80 Na kaj se ti Vorderteile nanašajo, ni jasno – očitno na dele oborožitve oziroma vojaške opreme. 81 BSB, Cod.icon. 222, fol. 271v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 135 565 Grad Mehovo (Meichau)82 14 kavljastih pušk 2 arkebuzi na lunto 1 cent smodnika 200 puščic 12 sulic Viljem Turjaški (kranjski deželni glavar v letih 1483–1501) je dal z gradu po smrti svojega brata Jurija Turjaškega odpeljati vso oborožitev, veliko dobrih topov različne velikosti. 565' Hmeljnik (Hopfenbach)83 1 železna tarasnica 1 bakrena tarasnica 6 kavljastih pušk 12 polovičnih kavljastih pušk 1 arkebuza na lunto 10 samostrelov 2 tovora smodnika 3000 puščic 3 centi svinca 1 sodček krogel 566 Stari grad (Altenburg) pri Otočcu84 12 kavljastih pušk 6 arkebuz na lunto 1 cent smodnika 400 krogel 400 puščic 566' Samostan Pleterje (Pletriach)85 1 železna havbica 1 polovična tarasnica 35 železnih kavljastih pušk 14 železnih arkebuz na lunto 2 centa smodnika 82 BSB, Cod.icon. 222, fol. 272r. 83 BSB, Cod.icon. 222, fol. 272v. 84 BSB, Cod.icon. 222, fol. 273r. 85 BSB, Cod.icon. 222, fol. 273v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja136 5000 krogel 3 centi smodnika 32 samostrelov 5000 puščic 567 Tabor v Šentjerneju (St. Barthelmä)86 8 kavljastih pušk 2 polovični kavljasti puški 5 arkebuz na lunto 3 centi smodnika 200 krogel 50 funtov svinca 300 puščic 2 samostrela 568 Otočec (Wördl)87 8 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 2 centa smodnika 400 krogel 6 samostrelov 400 puščic 568' Klevevž (Klingenfels)88 12 kavljastih pušk 2 arkebuzi na lunto 0,5 centa smodnika 100 krogel 1000 puščic 0,5 centa svinca 569 Gorenji Mokronog (Obernassenfuß)89 4 kavljaste puške 100 krogel ok. 12 funtov smodnika (a ga ob popisu ni bilo več) 86 BSB, Cod.icon. 222, fol. 274r. 87 BSB, Cod.icon. 222, fol. 275r. 88 BSB, Cod.icon. 222, fol. 275v. 89 BSB, Cod.icon. 222, fol. 205r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 137 569' Dolenji Mokronog (Unternassenfuß)90 8 kavljastih pušk 1 tarasnica 150 krogel 300 zagozd za smodniško polnjenje 1 cent smodnika 8 funtov svinca Oborožitev v lasti oskrbnika Mordaxa: 6 kavljastih pušk 2 tarasnici 570 Stolp Višnje – Turn pri Višnji Gori (Weichselberg)91 4 kavljaste puške 4 arkebuze na lunto 3 samostreli 50 funtov smodnika 200 krogel 400 puščic 570’ Šentjurjeva gora (St. Georgenberg)92 14 kavljastih pušk 8 arkebuz na lunto 1,5 centa smodnika 8 krogel 571 Knežija (Graffenweg) pri Litiji93 8 kavljastih pušk 5 arkebuz na lunto 50 funtov smodnika 600 krogel 90 BSB, Cod.icon. 222, fol. 205v. 91 BSB, Cod.icon. 222, fol. 254r. 92 BSB, Cod.icon. 222, fol. 254v. 93 BSB, Cod.icon. 222, fol. 242r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja138 571' Lihtenberk (Lichtenberg) nad Šmartnim pri Litiji94 6 kavljastih pušk 8 arkebuz na lunto 1 cent smodnika 700 krogel 4 samostreli 400 puščic 572 Roje (Roy) nad Grmačami95 8 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 1 cent smodnika 800 krogel 4 samostreli 400 puščic 572' Samostan Stična (Sittich)96 30 novih kavljastih pušk 64 starih kavljastih pušk 5 arkebuz na lunto 1,5 centa smodnika ok. 6000 krogel 10 samostrelov 10 tarč (ščitov) 1000 puščic 8 centov svinca 573 Grad Višnja Gora (Weichselberg)97 4 mali in veliki železni možnarji, nobeden nima lafete 30 funtov smodnika Vso drugo oborožitev je dal gospod Viljem Turjaški odpeljati drugam. Vicedomova oborožitev: 12 železnih kavljastih pušk 6 medeninastih kavljastih pušk 94 BSB, Cod.icon. 222, fol. 242v. 95 BSB, Cod.icon. 222, fol. 243r. 96 BSB, Cod.icon. 222, fol. 243v. 97 BSB, Cod.icon. 222, fol. 249r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 139 21 medeninastih arkebuz na lunto 300 krogel za kavljaste puške 1000 krogel za arkebuze na lunto 5 jeklenih samostrelov 3 kompozitni (roževinasti) samostreli 2 sodčka puščic 1 cent svinca 20 sulic 10 medeninastih arkebuz na lunto 573' Mesto Višnja Gora (Weichselberg)98 18 kavljastih pušk 4 polovične kavljaste puške 5 arkebuz na lunto 25 funtov smodnika 400 krogel 600 puščic Poleg tega imajo meščani doma lastne arkebuze na lunto, samostrele, sulice in drugo oborožitev. 574 Šrajbarski turn (Hardesturn, Turn am Hart)99 6 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 0,5 centa smodnika 200 krogel 3 samostreli 100 puščic 574' Galenštajn (Gallenstein) pri Podpeči100 8 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 50 funtov smodnika 400 krogel 4 samostreli 800 puščic 98 BSB, Cod.icon. 222, fol. 249v. 99 BSB, Cod.icon. 222, fol. 250r. 100 BSB, Cod.icon. 222, fol. 250v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja140 575 Škrljevo (Greulach)101 8 kavljastih pušk 5 polovičnih kavljastih pušk 1 majhna železna tarasnica 4 arkebuze na lunto 20 funtov smodnika 500 krogel 6 samostrelov 600 puščic 6 bojnih osti 575' Ig (Sonegg, Igg)102 4 kavljaste puške 9 polovičnih kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 30 funtov smodnika 100 krogel 6 samostrelov 2000 puščic 576 Ortnek (Ortenegg)103 1 železni možnar Lambergerjeva oborožitev: 8 kavljastih pušk 1 sodček puščic 50 funtov smodnika 300 krogel 577 Turjak (Auersperg)104 14 železnih havbic 1 bakrena havbica 2 bakreni kači 9 železnih tarasnic 1 bakrena tarasnica 6 železnih možnarjev 101 BSB, Cod.icon. 222, fol. 251r. 102 BSB, Cod.icon. 222, fol. 251v. 103 BSB, Cod.icon. 222, fol. 224r. 104 BSB, Cod.icon. 222, fol. 227r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 141 106 kavljastih pušk 14 polovičnih kavljastih pušk 20.000 puščic ok. 20.000 puščičnih osti 1 sodček smodnika velik kup malih in velikih kamnitih krogel za možnarje in havbice 2000 krogel za kavljaste puške V zaprti obokani kleti so shranjeni še smodnik, soliter, žveplo, svinec in drugo, kar sodi zraven. Toda oskrbnik nima ključa od kleti, tega hrani le gospod Volker Turjaški. (Zato streliva ni bilo mogoče popisati.) 577' Breg (Billingrain) pri Ribnici105 22 kavljastih pušk 3 arkebuze na lunto 2 sodčka smodnika 100 krogel 2 sodčka puščic 8 sulic 16 samostrelov 578 Čušperk (Zobelsberg)106 20 kavljastih pušk 1 tovor smodnika 600 krogel 2000 puščic 579 Grad Lož (Laas)107 1 železni četrtinski top 1 železna havbica 3 železne tarasnice 8 kavljastih pušk 3 polovične kavljaste puške 3 krogle zanje 120 puščic 105 BSB, Cod.icon. 222, fol. 227v. 106 BSB, Cod.icon. 222, fol. 256r. 107 BSB, Cod.icon. 222, fol. 257r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja142 Oborožitev oskrbnika Andreja Durrerja: 5 kavljastih pušk 1 arkebuza na lunto 3 helebarde 2 partizani 2 metalni kopji (Scheffl in) 3 samostreli 2 jeklena ročna loka 3 loki iz tisovine 76,5 funta smodnika 579' Mesto Lož (Laas)108 1 železna tarasnica 14 dobrih in slabih kavljastih pušk 15 arkebuz na lunto 11 samostrelov 236 krogel 360 puščic 2 funta smodnika 2 helebardi 29 kopij 20 partizan 21 pavez 580 Tabor Nadlišek (Nadlischeck) na Blokah109 20 kavljastih pušk 3 sodčki smodnika 1 železna tarasnica dovolj puščic in krogel 580' Snežnik (Schneeberg)110 2 polovični tarasnici 12 kavljastih pušk 8 arkebuz na lunto 1,5 centa smodnika 700 krogel 8 samostrelov 1100 puščic 108 BSB, Cod.icon. 222, fol. 257v. 109 BSB, Cod.icon. 222, fol. 258r. 110 BSB, Cod.icon. 222, fol. 258v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 143 581 Šteberk (Stegberg)111 12 kavljastih pušk 500 krogel 50 funtov smodnika 1 sodček solitra 1 sodček zmletega žvepla 581' Hošperk (Hasberg)112 8 kavljastih pušk Ravbarjeva oborožitev: 8 kavljastih pušk 1 železna tarasnica 1 top (Fartzerl)113 1 sodček smodnika 582 Planina (Alben) pri Rakeku114 32 kavljastih pušk 3 tarasnice 1 bakreni četrtinski top 1 havbica 1 bakrena polovična kača 6 sodčkov smodnika 5 sodčkov solitra 3 sodčki žvepla dovolj krogel in puščic 582' Postojna (Adelsberg)115 18 kavljastih pušk 2 železni tarasnici brez podstavka 5 polovičnih kavljastih pušk 1 tovor puščic 400 krogel 1 tovor smodnika 50 funtov smodnika 111 BSB, Cod.icon. 222, fol. 246r. 112 BSB, Cod.icon. 222, fol. 246v. 113 Ta termin se pozneje še pojavi, a ga za zdaj ne moremo natančneje opredeliti. Gotovo je le, da se nanaša na vrsto topa, po vsej verjetnosti zasnovanega za zadnje polnjenje. Gl. op. 121. 114 BSB, Cod.icon. 222, fol. 247r. 115 BSB, Cod.icon. 222, fol. 247v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja144 Oborožitev v lasti Bernardina Raunacherja: 7 kavljastih pušk Slika 6: Popis razmeroma dobro založene orožarne na gradu Jama z upodobitvijo značilne kače na sprednje polnjenje. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 263r). The inventory of a relatively well-stocked arsenal at Jama (Lueg) Castle with a depiction of a typical muzzle-loading culverin. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 263r). Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 145 583 Jama (Lueg)116 1 železna kača (na zadnje polnjenje) z 1 smodniško komoro 3 železne tarasnice 7 kavljastih pušk 2 polovični kavljasti puški 1 polovična tarasnica 1 polovična kača, poškodovana 3 železni možnarčki 1 železna havbica, poškodovana 1 poškodovan možnar 250 krogel 2 centa smodnika Gallenbergerjeva oborožitev pri oskrbniku: 4 arkebuze na lunto 5 samostrelov 50 puščic 583' Grad Senožeče (Senosetsch)117 2 železna topova (na zadnje polnjenje) s 6 smodniškimi komorami nekaj obklesanih kamnov za topove 3 majhni železni topovi na starih lafetah nekaj razpadlih puščic 0,5 sodčka smodnika 1 brusni kamen Oborožitev gradu: 26 kavljastih pušk 4 arkebuze na lunto 2 sodčka smodnika 1 sodček solitra 1 sodček žvepla 600 krogel 584 Trg Senožeče (Senosetsch)118 4 kavljaste puške 1 železni možnar ok. 25 funtov smodnika Poleg tega imajo tržani še lastno oborožitev. 116 BSB, Cod.icon. 222, fol. 263r. 117 BSB, Cod.icon. 222, fol. 263v. 118 BSB, Cod.icon. 222, fol. 223r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja146 585 Prem (Prem)119 1 železna havbica 1 bakreni četrtinski top z železnim obročem120 1 bakreni možnar 6 železnih možnarjev 15 starih in novih kavljastih pušk, 1 poškodovana 1 tovor smodnika 50 funtov svinca 400 puščic 60 kamnitih krogel za havbice Orožje, ki pripada gradu: 13 kavljastih pušk 1 železna kača 800 krogel 585' Gotnik (Gutenegg)121 2 železna možnarja 1 železni top na zadnje polnjenje (Fertzerl) s 3 smodniškimi komorami122 15 kavljastih pušk, 2 poškodovani 1 tovor in 1 cent smodnika 300 krogel 30 kamnitih krogel za možnar 200 puščic Oskrbnikova oborožitev: 2 železni tarasnici 2 centa smodnika 4 arkebuze na lunto 6 samostrelov 586 Mesto Kastav (Kastau, Castua)123 6 kavljastih pušk 6 polovičnih kavljastih pušk 119 BSB, Cod.icon. 222, fol. 108r. 120 Morda je mišljen železni obroč za dviganje cevi, lahko pa tudi železna ojačitev cevi. 121 BSB, Cod.icon. 222, fol. 108v. 122 Gl. op. 112. 123 BSB, Cod.icon. 222, fol. 252r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 147 586’ Trsat (Tersatt, Tersatto)124 14 kavljastih pušk s kopiti 4 kavljaste puške brez kopit 50 funtov svinca 150 puščic 50 krogel 588 Kaštel Boljun (Finale) pri Lupoglavu125 2 tarasnici 5 kavljastih pušk 3 polovične kavljaste puške 50 krogel 20 funtov smodnika 200 puščic 589 Rakalj (Rackel)126 3 kavljaste puške 1 poškodovan samostrel 591 Kaštel Lindar pri Pazinu127 9 kavljastih pušk 20 arkebuz na lunto 12 samostrelov 1 cent smodnika 591' Grad Završje (Piemonte d'Istria)128 12 kavljastih pušk 1 cent železa 1,5 sodčka smodnika 1 cent in 33 funtov svinca Oskrbnikova oborožitev: 5 kavljastih pušk 7 polovičnih kavljastih pušk 124 BSB, Cod.icon. 222, fol. 252v. 125 BSB, Cod.icon. 222, fol. 109r. 126 BSB, Cod.icon. 222, fol. 100r. 127 BSB, Cod.icon. 222, fol. 255r. 128 BSB, Cod.icon. 222, fol. 255v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja148 9 arkebuz na lunto 14 samostrelov 200 krogel 4000 puščic 592 Kaštel Završje (Piemonte d'Istria)129 3 kavljaste puške 2 arkebuzi na lunto 1 železni možnar 593–593' Grad Trst (Trieste)130 1 velika bombarda 10 starih možnarjev 688 puščičnih osti 6 sodčkov solitra, skupne teže 10 centov in 94 funtov 12 sodčkov smole, skupne teže 15 centov in 1 funt 4 sodčki smodnika, skupne teže 5 centov in 95 funtov 7620 krogel za kavljaste puške 59 kavljastih pušk in 4 poškodovane 12 arkebuz na lunto 2 torbi za smodnik 5 svedrov (Nebiger) za topove 1 skrinja puščičnih stebel 0,5 tovora puščičnih stebel 777 preštetih puščičnih stebel 1 sodček smolnatih vencev (Pechkränze)131 3 krogelni kalupi za kavljaste puške 5 velikih in malih vrvi vsakovrsten les za mlin132 2 okovani stojali in 1 velike klešče za dvigovanje kamnov 1 železna veriga in 1 na vodnjaku 1 nov okovan dvokolesni voz 1 lesen štirikolesni voz 1 dolga skrinja s starim in novim železom ter prav takšnimi motikami in lopatami 3 sodčki žebljev, skupne teže 2 centov in 77 funtov 12 bojnih osti 4 ključavnice za vrata 129 BSB, Cod.icon. 222, fol. 111r. 130 BSB, Cod.icon. 222, fol. 228r–228v. 131 Zažigalna sredstva, namenjena obleganjem utrdb. 132 Verjetno za mletje smodnika. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 149 596 Grad Prosek (Prossegg, Prosecco) pri Trstu133 6 kavljastih pušk in 1 poškodovana 1 sodček smodnika 460 železnih krogel za kavljaste puške 100 dobrih in slabih puščic 2 vlečni vrvi 599 Spodnji Devin (Tybein, Duino)134 6 krogelnih kalupov za kavljaste puške 10 kavljastih pušk 200 krogel zanje v 1 sodčku 2 stari kratki tarasnici 18 železnih zagozd zanje 1/3 sodčka smodnika 600 Vipava (Wippach)135 12 kavljastih pušk 2 arkebuzi na lunto 1 železna tarasnica 1 železni možnar 1,5 tovora smodnika v sodčkih ok. 200 krogel 0,5 tovora svinca 1 bakreno tarasnico je Simon Ungerspach poslal v Vipavo iz Krmina. 4 tovore solitra je poslal Ambrosius iz Trsta 600' Spodnji grad v Vipavi (Wippach)136 15 kavljastih pušk 5 arkebuz na lunto 4 železni možnarji 2,5 centa smodnika 500 krogel za kavljaste puške 600 puščic 133 BSB, Cod.icon. 222, fol. 199r. 134 BSB, Cod.icon. 222, fol. 261r. 135 BSB, Cod.icon. 222, fol. 221r. 136 BSB, Cod.icon. 222, fol. 221v. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja150 601 Stolp pri Vipavi (Wippach)137 2 kavljasti puški 5 kavljastih pušk pripada stolpu 2 arkebuzi na lunto 200 krogel za kavljaste puške ok. 0,5 centa smodnika pripada cerkvi 601' Rihemberk (Reifenberg)138 12 kavljastih pušk in 4 poškodovane 4 polovične kavljaste puške 400 krogel za kavljaste puške 2 tovora sodčkov smodnika in še 0,5 centa (smodnika) 602 Dornberk (Dornberg)139 1 železna polovična kača 13 kavljastih pušk 3 centi smodnika 500 krogel 7 samostrelov 200 puščic 608–608' Krmin (Karmaun, Cormons)140 55 kavljastih pušk 3 velike železne kače na stolpu 3 bakrene kače 1 velika pomožna kača (Notschlange) 1 četrtinski top 1 top na kamnite krogle 1 tricevni topič na podstavku (Bockbüchse) 1 majhen top na kamnite krogle 1 majhen možnar brez lafete 60 svinčenih krogel za medeninaste kače ok. 300 kamnitih krogel za četrtinski top 20 kamnitih krogel za pomožno kačo 24 krogel za mali možnar 137 BSB, Cod.icon. 222, fol. 230r. 138 BSB, Cod.icon. 222, fol. 230v. 139 BSB, Cod.icon. 222, fol. 264r. 140 BSB, Cod.icon. 222, fol. 289r–289v. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 151 ok. 1 cent svinčenih krogel za kavljaste puške ok. 18 centov železnih krogel za kavljaste puške 8 krogelnih kalupov za kavljaste puške 2 krogelna kalupa za železne kače 3 krogelni kalupi za medeninaste kače za ok. 6 tovorov sodčkov prečiščenega solitra 3 sodčki smodnika 23 polnih sodčkov žvepla velik kup oglja 9 centov in 70 funtov svinca krminske teže nekaj šotorov in kosov bakra 608 Belgrado v Furlaniji141 28 železnih kavljastih pušk, od tega 2 poškodovani 4 bakrene arkebuze na lunto, od tega 1 poškodovana 4 sodčki smodnika 4 centi žvepla 400 puščic 200 krogel ok. 30 funtov svinca V lasti oskrbnika: 5 arkebuz na lunto 4 samostreli 1 kavljasta puška 610 Novi grad (Neuburg) – Podgrad na Krasu142 8 kavljastih pušk 1 polovična kavljasta puška 7 bakrenih arkebuz na lunto 1 majhen tricevni bakreni top 1 železni topič, nasajen na drogu 4 stari samostreli 1 staro samostrelno napenjalo – zobata letev (Winde) 4 stare furlanske sulice (Friauler Spiesse) 1 stara partizana 2,5 sodčka smodnika 0,5 centa svinca 141 BSB, Cod.icon. 222, fol. 262r. 142 BSB, Cod.icon. 222, fol. 222r. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja152 Oskrbnikova oborožitev: 7 kavljastih pušk 7 samostrelov 1200 krogel za kavljaste puške 400 puščic 613 Mesto Pordenone143 100 kavljastih pušk 14 polovičnih kavljastih pušk 7 železnih arkebuz na lunto 2 železna možnarja 3 paveze 6 centov smodnika 3 centi solitra Skupna oborožitev meščanov: 302 sulice, partizane in kopja 28 samostrelov 51 kavljastih pušk in arkebuz na lunto 35 brigandin (Corassin) 32 runk (Ranchoni) in helebard ok. 40 lokov 615 Bela peč (Weissenfels) pri Ratečah144 Bartolomej Freisleben je grofu Henriku Hardeggu na novo poslal: 12 železnih kavljastih pušk 12 medeninastih arkebuz na lunto 2 krogelna kalupa zanje 6 centov smodnika 143 BSB, Cod.icon. 222, fol. 229r. 144 BSB, Cod.icon. 222, fol. 292r. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 153 Slika 7: V začetku 16. stoletja so se staromodne bombarde na kamnite krogle že umikale sodobnejšemu težkemu topništvu. Kratki kartavni na prevoznih lafetah novega tipa sta dober primer moderne vojaške tehnologije, ki je Maksimiljanovi armadi zagotavljala občutne prednosti na bojnem polju. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 37v). At the beginning of the 16th century, old-fashioned stone-fi ring bombards started to give way to more modern heavy artillery. Short kartaunen on new-pattern mobile carriages are prime examples of contemporary military technology, which provided Maximilian’s army with consi- derable advantage in the battlefi eld. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 37v). T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja154 Vsebinska analiza popisov Münchenski rokopis opisuje oborožitev dežel pod habsburško oblastjo, ki so jo hranili zlasti za lokalno obrambo. Kako zelo razvejana je bila ta obrambna mreža na Slovenskem, jasno priča množična koncentracija vojaških oporišč posebej na Dolenj- skem, Notranjskem, Primorskem in v Istri. Popisi posameznih lokacij se le v grobem ujemajo z deželnimi mejami, vendar si kljub temu sledijo v logičnem zaporedju bolj ali manj sklenjenih geografskih enot. To bržkone ni zgolj posledica poteka popisov na terenu, temveč vsaj do določene stopnje izraža strateško strukturo Maksimiljanovih dežel na predvečer spopada z Benetkami. Glede na temeljitost in razsežnost popisov münchenski Zeugbuch ostaja brez prave primerjave v znanih zgodovinskih virih. Tako sistematičnih, izčrpnih podatkov o oborožitvi slovenskega prostora ne poznamo ne iz zgodnejših in tudi ne precej mlajših obdobij. Kljub temu našteto orožje glede na količino in tipe ne odstopa posebej izrazito od sporadično ohranjenih popisov grajskih orožarn, kot jih denimo razkrivajo približno 60 let starejši dokumenti freisinške ali krške škofi je. V tridesetih in štiridesetih letih 15. stoletja sestavljeni inventarji gradov v Škofji Loki, v Vitanju in na Bizeljskem navajajo podobne koncentracije kavljastih pušk, samostrelov, tarasnic, havbic in streliva, kot bi jih na primerljivih lokacijah zasledili v Freislebnovih poročilih vsaj dve človeški generaciji pozneje.145 To je po eni strani znak, da vojaška tehnologija v drugi polovici 15. stoletja ni napredovala s prav bliskovitim tempom. Naprednejše vojaško orožje, še posebej to- pništvo, je vsekakor pomenilo veliko naložbo, zato starejših tipov oborožitve ni bilo mogoče zamenjati z novejšimi kar mimogrede. To navsezadnje niti ni bilo smotrno, vsaj dokler so starejši primerki še lahko učinkovito opravljali svojo nalogo in so jih redno vzdrževali. Po drugi strani je očitno, da je bilo vojskovanje v slovenskem prostoru po- znega srednjega in zgodnjega novega veka bolj kot ne endemični pojav, menjavali so se kvečjemu aktualni viri vojaških groženj. Tako kot je bilo nujno zavarovati izpostavljene gradove pred nenadnim napadom v času celjsko-habsburške fajde, so morali generacijo ali dve pozneje branilci tega istega prostora računati z možnostjo bliskovitega vdora ogrskih čet, turških plenilcev ali celo beneške armade. Vzdrževanje vsaj osnovne vojaške pripravljenosti in zaloge orožja, streliva in druge opreme je bilo tako nenehna potreba. Münchenski Zeugbuch zaradi narave popisovanja in nepopolne ohranjenosti dokumenta ne prikazuje celotnega stanja oborožitve, ki so ga v prvih letih 16. stoletja hranili na Slovenskem. Freislebnovi popisi so v osnovi zajeli zgolj deželnoknežje po- sesti. Delno sicer pokrivajo tudi nekatera druga gospostva, ki niso bila pod neposredno deželnoknežjo jurisdikcijo – vsaj tista, katerih lastniki so popisovalcem zagotovili vstop v lastne orožarne. Nekateri deli popisa so se sčasoma žal tudi izgubili. Z vidika slovenskega zgodovinopisja gre posebej obžalovati izgubo tistih poglavij, ki so se nanašala na Koroško in večje mestne naselbine. 145 ADG, HS 122, fol. 31v, 43v; Orožen, Das Bisthum VI, str. 453–454; Stopar, Ostra kopja, str. 106; ADG, HS 106, fol. 139v–140r, 141r–140v; Orožen, Das Bisthum VIII, str. 454–457; Stopar, Ostra kopja, str. 103–106; Bizjak, Obračuni 3, str. 363; Bizjak, Obračuni 4, str. 455; Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 32–46. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 155 V grobem je tu obravnavani izbor lokacij, zastopanih v münchenskem ro- kopisu, na severu zamejen s črto od Karavank do Gradca, na vzhodu z Dravo in Sotlo, na jugu sega do Kolpe, Reke in osrednje Istre, na zahodu pa do tržaškega zaledja in skrajnega vzhodnega roba Furlanije. Če odštejemo Prekmurje, ki je tedaj sodilo pod oblast ogrskega kraljestva, popisi pokrivajo veliko večino slovenskega etničnega prostora v okviru Svetega rimskega cesarstva, s še najočitnejšo izjemo Koroške. Vsaj približno lahko površino tega prostora ocenimo na okrog 20.000 km2, na katerih je živelo do 500.000 prebivalcev.146 Kljub naštetim vsebinskim omejitvam količina orožja, zajeta v popisih, deluje impresivno. Prave razsežnosti oborožitve, ki so jo hranili v teh krajih, se pokažejo še bolj jasno, če podatke s posameznih lokacij združimo v pregledno tabelo. 147 Ha vb ice Če trt in sk i t op ov i Bo m ba rd e Ka če M ož na rji Ta ra sn ice Pr eo sta lo la hk o to pn išt vo Ka vl jas te pu šk e1 47 Ar ke bu ze n a l un to Sa m os tre li Lo ki Or ož je na d ro gu Šč iti Uporabni primerki 54 8 3 30 41 98 19 2112 445 334 45 8538 50 Izrabljeni ali poškodovani 6 1 1 9 9 22 1 36 Seštevek popisanih tipov orožja pokaže, da so bile obrambne zmogljivosti obravnavanega prostora na začetku 16. stoletja vse prej kot zanemarljive. Količina težjega topništva, kamor sodijo bombarde in četrtinski topovi, je bila resda skromna. To niti ne preseneča, če upoštevamo, da je bilo takšno orožje zgoščeno predvsem v maloštevilnih centralnih orožarnah. Hkrati je slika, ki jo kaže münchenski rokopis, v tem delu verjetno nekoliko popačena tudi zato, ker so iz kodeksa zlasti okrog folijev 500 do 544 izpadli popisi nekaterih večjih urbanih središč – prav tistih, v katerih so bržkone hranili znaten delež težje topniške oborožitve in preostali vojaški material, namenjen velikopoteznejšim bojnim operacijam. Toliko več je naštetega poljskega topništva – skupno 125 uporabnih havbic, kač in možnarjev ter še 27 primerkov, ki bi jih bilo po vsej verjetnosti prav tako mogoče v kratkem usposobiti za boj z manjšimi popravili ali namestitvijo na lafete. K temu je treba dodati še 19 kosov lažjega topništva različnih tipov ter najmanj 98 tarasnic, ki so bile v prvi vrsti namenjene obrambi utrdb, ne pa delovanju na bojnem polju. Daleč največjo skupino v popisani oborožitvi predstavljajo kavljaste puške. Ta zvrst strelnega orožja je zagotavljala temeljno obrambo utrjenih postojank, učinkovito pa bi jo bilo mogoče uporabiti tudi za neposredno ognjeno podporo na 146 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 127. 147 K tej in naslednji kategoriji je treba dodati še skupno 51 kavljastih pušk in arkebuz na lunto v oborožitvi meščanov Pordenona. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja156 bojišču. Precej manjšo, a kljub temu zelo vidno vlogo zavzemajo lažje, tehnično modernejše arkebuze na lunto. Te so v prvih letih 16. stoletja predstavljale najso- dobnejši tip ročnega ognjenega orožja in so številčno tudi že prekosile samostrele.148 V splošnem je očitno, da je zmagoviti pohod smodnika v zahodno vojskovanje do tega časa že izrazito zasenčil orožje na tetivo. Število samostrelov, navedenih v popisih, je resda še vse prej kot neznatno in na večini naštetih lokacij so zanje hranili tudi bolj ali manj obsežno zalogo bojnih puščic. Ne glede na to je iz razmeroma visokega deleža poškodovanih oziroma nedelujočih samostrelov razvidno, da se je ta zvrst orožja postopoma umikala iz aktivne bojne uporabe. Po drugi strani so veliko redkeje zastopani loki. Največ, okrog 40, so jih hranili v mestu Pordenone. V tej skupini bi verjetno našli določeno število refl eksnih kompozitnih lokov. Iz drugih občasnih omemb se lahko prepričamo, da v slovenskem prostoru niso bili povsem neznani niti dolgi loki iz tisovine ter celo takšni, izdelani iz jekla. Vseeno pa so bili tod loki kakršne koli že konstrukcije v vojaški rabi očitno zgolj eksotično, bolj ali manj izjemoma zastopano orožje. Med popisanim hladnim orožjem naletimo samo na tiste tipe, ki so jih hranili v orožarnah, da bi z njimi v primeru vojaškega spopada opremili bojno osebje. To je v praksi pomenilo pravzaprav le orožje na drogu – predvsem sulice, redkeje helebarde, runke in bojne osti. Skupno število kosov orožja na drogu je na prvi pogled izjemno veliko, a izključno po zaslugi velikanskega kontingenta 8000 pe- hotnih sulic, uskladiščenih na gradu Kamen in v Radovljici. Ta oborožitev je bila na Gorenjskem verjetno shranjena zgolj začasno, kot premišljeno zbrana rezerva za Maksimiljanove landsknehte neposredno pred vojno napovedjo Benečanom, zato je ne moremo brez pridržkov zajeti v statistično obravnavo lokalnih obrambnih zmogljivosti slovenskih dežel v širšem časovnem obdobju. Kot zanimivost omenimo tudi, da med popisanim orožjem na drogu skupno zasledimo 45 bojnih osti in 50 ščitov različnih vrst, predvsem velikih pehotnih tarč oziroma pavez. Kombinacija bojnih osti in pavez je bila značilna za težko pehoto, oboroženo po zgledu čeških husitov. Ta rod oboroženih sil, v vzhodnoalpskem okolju zelo v čislih od sredine pa vse do konca 15. stoletja, je bil priljubljen tudi v sloven- skem prostoru, dokler ga po letu 1500 ni dokončno izpodrinila pehota landsknehtov, oboroženih zlasti z dolgimi pehotnimi sulicami, helebardami in strelnim orožjem.149 Absolutne številke, ki jih lahko razberemo iz Freislebnovih popisov, zaradi obsega popisanih lokacij nesporno pomenijo zanimivo izhodišče za statistične obravnave in nadaljnje vojaškozgodovinske študije. Dejstvo pa je, da zaradi svojih vsebinskih omejitev ne kažejo popolnega stanja vojaške oborožitve v slovenskem prostoru, saj bi morali popisanemu orožju dodati še vse tisto, skladiščeno na drugih krajih, ki jih popisi niso zajeli. Zelo v grobem morda lahko ocenimo, da količina tu naštetih bojnih sredstev predstavlja dobro polovico vsega orožja, tedaj shranjenega na slovenskem etničnem ozemlju pod habsburško oblastjo. Za celovitejšo sliko bi morali vključiti še zaloge 148 Prim. Contamine, War, str. 135; Willers, Kaiserburg-Museum, str. 33. 149 Düriegl, Das Wiener Bürgerliche, str. 12; Waissenberger, Die wehrhaften Bürger, str. 22–26; Düriegl, Die wehrhaften Bürger, str. 7; Lazar, Vitezi, najemniki, str. 137–142. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 157 orožja na tistih krajih, ki jih Freislebnovi popisovalci niso obiskali ali pa so se nji- hovi inventarni seznami pred vezanjem rokopisnih listov izgubili. Poleg nekaterih mest in trgov, ki v popisih niso zajeti, manjkajo tudi inventarji kopice grajskih stavb, najočitneje na Koroškem in Štajerskem. Zlasti tiste v lasti pomembnejših plemiških rodbin in še posebej cerkvenih gospostev so bile nedvomno vsaj tako dobro založene z orožjem kot gradovi, ki jih je Freisleben imel priložnost pregledati od blizu. Ob takem hipotetičnem preračunu bi lahko sklepali, da je bilo v prvih letih 16. stoletja v lokalnih orožarnah na Slovenskem za potrebe neposredne obrambe dovolj kavljastih pušk, arkebuz, samostrelov in orožja na drogu za približno 10.000 mož.150 K temu bi morali po zgornji oceni prišteti skupno še kakih 200 tarasnic in drugih kosov lahkega topništva ter okrog 250 poljskih topov, vključno z manjšim številom težjih bombard in četrtinskih topov. Ravnanje z vsakim kosom takšne topniške oborožitve je zahtevalo bolj ali manj izurjeno veččlansko posadko in dodatno podporno osebje, vključno s primernimi transportnimi zmogljivostmi za morebitno delovanje v operacijah onstran domačega obzidja. Za prostor s približno pol milijona prebivalcev je bila to vsekakor občutna količina oborožitve, še toliko bolj, ker moramo upoštevati, da ta številka ne zajema orožja plemiške konjenice in najemniških vojakov – z izjemo velike zaloge pehotnih sulic na Gorenjskem –, ki so sestavljali ofenzivno hrbtenico Maksimiljanove arma- de. Popisi namreč niso zajeli osebnega orožja, zaščitne opreme in drugih vojaških pripomočkov ter pribora, ki so jih lastniki hranili pri sebi. Kot dokazujejo zgoraj omenjeni primeri inventarjev posameznih gradov freisinške ali krške škofi je, je bila takšna praksa na Slovenskem običajna že sredi 15. stoletja, saj popisi grajskih orožarn praktično vključujejo zgolj topništvo, ročno ognjeno orožje, samostrele in strelivo. Popolnoma enako stanje odražajo tudi pol stoletja mlajši Freislebnovi popisi. Iz naštetih inventarjev je torej izpuščena pisana paleta najrazličnejše druge oborožitve, ki je bila v tem prostoru prav tako množično zastopana, a se je izma- knila nadzoru uradnih evidenc. V to kategorijo so sodili denimo oklepi, čelade in konjeniška oprema kot ključni del oborožitve težke konjenice, prav tako razno- vrstno hladno orožje: konjeniška kopja, dvorezni meči, enorezni messerji, sablje, bodala, bojne sekire, buzdovani ipd. Poleg takšnega vojaškega orožja, značilnega za plemiško elito in poklicne najemnike nižjega rodu, ne smemo pozabiti na civilno oziroma samoobrambno orožje, ki je bilo v poznosrednjeveškem svetu dostopno tako rekoč vsakomur. Med meščani in kmeti so bili v tem času izjemno razširjeni enorezni meči in dolgi bojni noži (nem. Bauernwehr, Hauswehr), ki jih je za osebno zaščito nosil bolj ali manj vsak odrasli moški nižjega stanu.151 Ob koncu srednjega veka je bilo torej orožja na Slovenskem veliko – pa ne le v inventarnih evidencah oblasti in zemljiških gospostev, temveč tudi v zasebni 150 Zaloge 8000 pehotnih sulic s Kamna in Radovljice pri tem nismo upoštevali, saj je šlo očitno za orožje, namenjeno poklicnim najemniškim vojakom, ne pa lokalnim obrambnim silam. S kavljasto puško sta navadno ravnala po dva moža. Arkebuze na lunto, samostrele in orožje na drogu je načeloma uporabljal en sam vojak. 151 Seitz, Blankwaffen, str. 192–220; Dolínek, Durdík, Historische Waffen, str. 87–90; Müller, Albrecht Dürer, str. 62–67. T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja158 Slika 8: Ptujska havbica kalibra 190 mm, datirana v sredino 15. stoletja, je edini ohranjeni primerek svoje vrste na Slovenskem. Ta zvrst poljskega topništva je bila v slovenskem prostoru zelo razširjena vse do zgodnjega 16. stoletja. (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, inv. št. UO 963o, foto: Tomaž Lauko). A 190 mm calibre howitzer from Ptuj, dated to the mid-15th century, is the only preserved exam- ple of its kind in Slovenia. This type of fi eld artillery was used widely in the Slovene territory up to the early 16th century. (Ptuj – Ormož Regional Museum, inventory no. UO 963o, photo by Tomaž Lauko). lasti plemičev, meščanov in kmetov. Vsaj kak posamezen, preprostejši kos hladnega orožja, npr. velik bojni nož ali enorezni meč, bi našli skorajda na vsakem domu. To morda še ni zadosten razlog, da bi lahko družbo naših poznosrednjeveških predni- kov opredelili kot izrazito militarizirano. Večina orožja v osebni lasti večinskega civilnega prebivalstva, pa navsezadnje tudi v orožarnah gradov, mestnih naselbin, utrjenih cerkva, samostanov in drugih postojank, je bila namenjena predvsem obrambi v primeru neposredne nevarnosti. Glavno breme aktivnega bojevanja so ob koncu srednjega veka vendarle nosili poklicni vojaki in najemniki, ki so tvorili razmeroma maloštevilno, povsem samosvojo družbeno plast in jim je vojna po- menila vir preživetja, če ne celo življenjsko poslanstvo.152 Kljub temu vpetost orožja v vsakdan slovenskih dežel na prehodu iz srednjega v novi vek nedvoumno priča o času nenehno pretečih groženj, ko je bilo posame- znikovo preživetje v skrajni sili odvisno od njegove sposobnosti, da si ubrani lastno življenje. V tem smislu zagotavljanje varnosti ni bilo prepuščeno zgolj oblastem, plemstvu in poklicnim vojakom. Vsaj v trenutku najhujše nevarnosti je morala za orožje poprijeti vsaka za boj sposobna oseba, to pa je navsezadnje pomenilo določeno vojaško samoorganiziranje sleherne skupnosti, od mesta, trga, gradu 152 Lazar, Vojaška zgodovina, str. 79–80, 523–524. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 159 ali skromne vasi. V tem kontekstu lahko bolje razumemo občasne Freislebnove zaznamke – denimo pri popisih tabora v Mozlju, mesta Višnja Gora in trga Seno- žeče – ki potrjujejo, da so poleg bojnih sredstev v lokalnih orožarnah tamkajšnji prebivalci učinkovito vojaško orožje hranili tudi na svojih domovih. Količina orožja, shranjenega za potrebe deželne obrambe, sama po sebi ni enoznačni dokaz dejanskih vojaških zmogljivosti slovenskega prostora. Ob na- tančnejšem pregledu popisov se večkrat izkaže, da so bile posamezne lokacije le skromno založene s primernim orožjem, pogosto še slabše s smodnikom, kroglami, puščicami in drugimi potrebnimi pripomočki. Toda resnici na ljubo trčimo tudi ob orožarne, osupljivo bogato opremljene z vojaško tehniko, kot je posebej opazno pri primerih gradu Turjak in stiškega samostana. Kakšna je bila resnična bojna pripravljenost moštva, ki naj bi rokovalo z vsem uskladiščenim orožjem, je seveda drugo vprašanje, prav tako kakovost urjenja in organizacije te zgodnje različice »teritorialne obrambe« v Maksimiljanovem času. Ne glede na takšne pomisleke pa ob pravkar povedanem postane jasno, da je bil v začetku 16. stoletja delež prebivalstva na Slovenskem, tako ali drugače vključenega v vojaško organizacijo vsaj na ravni najosnovnejše lokalne obrambe, v resnici visok. Zgolj na številčni ravni ga zagotovo ne moremo primerjati s stanjem zmogljivosti profesionalizirane Slovenske vojske, ki ob dveh milijonih prebivalcev trenutno šteje komaj dobrih 7000 pripadnikov stalne sestave in 900 pogodbenih rezervistov.153 Bližjo vzporednico bi lahko potegnili šele z nekdanjim konceptom splošnega ljudskega odpora in naborniške armade, podprte z množično rezervo. V perspektivi širšega razumevanja vojaške organizacije slovenskih dežel je münchenski Zeugbuch dragocen zgodovinski dokument, ki zgovorno priča o ži- vljenjskih razmerah v nemirni dobi pred skoraj natanko pol tisočletja, na krvavem vrhuncu turških vpadov in v pričakovanju skorajšnje vojne z Benetkami. Freislebnova poročila se tako uvrščajo med najpomembnejše primarne vire, ki govorijo o vojaški oborožitvi prostora na pragu novega veka, vendar je iz njih mogoče vsaj posredno izluščiti tudi druge uporabne podatke. Po eni strani zanimive drobce o organizaciji kmečkih taborov, obrambni zmogljivosti mestnih naselbin in najrazličnejših utrjenih postojank, po drugi strani tudi indice o posestni strukturi nekaterih gradov, njihovem relativnem pomenu in življenju v času tik pred usodnim potresom leta 1511, ko je marsikatera od omenjenih stavb doživela hud udarec ali celo dokončni propad. S tem upamo, da bo pričujoča objava dokumenta iz Bavarske državne knjižnice koristno pripomogla k nadaljnjim raziskavam v slovenskem zgodovinopisju. 153 http://www.slovenskavojska.si/o-slovenski-vojski/ (6. 2. 2015). T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja160 Viri in literatura Arhivski viri ADG – Archiv der Diözese Gurk, Klagenfurt HS 106, Računska knjiga krških uradov v »Marki« 1425–1437 HS 122, Računska knjiga krških uradov v »Marki« 1438–1452 BSB – Bayerische Staatsbibliothek, München HSS Cod.icon. 222, Popisi orožja Maksmiljana I. ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek, Wien Cod. 10824, Popisi orožja Maksmiljana I. Objavljeni viri Bizjak, Matjaž, Obračuni gospostva Škofja Loka 1437–1439, 3. del. Loški razgledi 54, 2007, str. 353–380. —, Obračuni gospostva Škofja Loka 1439–1442, 4. del. Loški razgledi 55, 2008, str. 435–458. Boeheim, Wendelin, Die Zeugbücher des Kaisers Maximilian I. Jahrbuch der Kunsthistorischen Sammlungen des Allerhöchsten Kaiserhauses 13/1, 1892, str. 94–201. —, Die Zeugbücher des Kaisers Maximilian I. Jahrbuch der Kunsthistorischen Sammlungen des Allerhöchsten Kaiserhauses 15/1, 1894, str. 295–391. Machiavelli, Niccoló, Vladar. Ljubljana: Slovenska matica, 2006. Orožen, Ignacij. Das Bisthum und die Diözese Lavant, VI. Marburg: Cyrillus-Buchdruckerei, 1887. —, Das Bisthum und die Diözese Lavant VIII. Marburg: Cyrillus-Buchdruckerei, 1893. Schultz, Alwin, ed. Der Weisskunig. Jahrbuch der Kunsthistorischen Sammlungen des Allerhöch- sten Kaiserhauses 6/1, 1888, str. 1–551. Literatura Ayton, Andrew, Price, J. L., ur., The Medieval Military Revolution. State, Society and Military Change in Medieval and early Modern Europe. – London, New York: St. Martin’s Press, 1995. Contamine, Philippe, War in the Middle Ages. – Oxford: Basil Blackwell, 1984. Dolínek, Vladimír, Durdík, Jan, Historische Waffen. – Augsburg: Bechtermünz Verlag, 1996. Düriegl, Günter, Das Wiener Bürgerliche Zeughaus. Die Geschichte einer Waffensammlung. Düriegl, Günter (ur.), Das Wiener Bürgerliche Zeughaus. Rüstungen und Waffen aus 5 Jahrhunderten. Wien: Museen der Stadt Wien, 1977, str. 9–19. —, Die wehrhaften Bürger Wiens und ihre Waffen. Düriegl, Günter (ur.), Wehrhafte Stadt. Das Wiener Bürgerliche Zeughaus im 15. und 16. Jahrhundert, Wien: Museen der Stadt Wien, 1986, str. 6–11. Hall, Bert S., Weapons & Warfare in Renaissance Europe. – Baltimore: Johns Hopkins Univer- sity Press, 1997. Kempers, R. T. W., Haquebuts from Dutch Collections. The Journal of the Arms & Armour Society XI/2, 1983, str. 56–89. Kos, Dušan, Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Čas bojevnikov. – Ljubljana: Viharnik, 1997. Kurzmann, Gerhard, Kaiser Maximilian I. und das Kriegswesen der österreichischen Länder und des Reiches. Militärgeschichtliche Dissertationen österreichischer Universitäten 5. Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1985. Lazar, Tomaž, Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani (doktorska disertacija, tipkopis), 2009. Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 161 —, Viteštvo in vojskovanje na Slovenskem v poznem srednjem veku. Lazar, Tomaž, Nabergoj, Tomaž, Jerin, Barbara (ur.), Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 1, Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 27–39. —, Vitezi, najemniki in smodnik. Vojskovanje na Slovenskem v poznem srednjem veku. – Lju- bljana: Viharnik, 2012. —, Poznosrednjeveško topništvo na Slovenskem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož / Late-medieval artillery in Slovenia. A study of two early artillery pieces from the Regional Museum Ptuj – Ormož. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2015. Müller, Heinrich, Albrecht Dürer. Waffen und Rüstungen. Mainz: Phillip von Zabern, 2002. Murphey, Rhoads, Ottoman Warfare 1500–1700. New Brunswick: Rutgers University Press, 1999. Nared, Andrej, Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Thesaurus memoriae, Dissertationes 7. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009. Nabergoj, Tomaž, Oboroženi stan na Slovenskem na podlagi materialnih virov. Primer: meči. Ljubljana: Univerza v Ljubljani (magistrsko delo, tipkopis), 2001. Smith, Robert D., DeVries, Kelly, The Artillery of the Dukes of Burgundy 1363–1477. Woodbrid- ge: Boydell Press, 2005. Seitz, Heribert, Blankwaffen I. Geschichte und Typentwicklung im europäischen Kulturbereich von der prähistorischen Zeit bis zum Ende des 16. Jahrhunderts. Braunschweig: Klinhardt & Biermann, 1965. Simoniti, Vasko, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Stopar, Ivan, Ostra kopja, bridki meči. Ljubljana: Viharnik, 2006. Štih, Peter, Simoniti, Vasko, Vodopivec, Peter, Slovenska zgodovina. Družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2008. Waissenberger, Robert, Die wehrhaften Bürger Wiens. Düriegl, Günter (ur.), Das Wiener Bür- gerliche Zeughaus. Rüstungen und Waffen aus 5 Jahrhunderten. Wien: Museen der Stadt Wien, 1977, str. 20–38. Willers, Johannes, Kaiserburg-Museum des Germanischen Nationalmuseums. Nürnberg: Ger- manisches Nationalmuseum, 2001. S U M M A R Y Armament of Slovene Lands in the Early Sixteenth Century: The Munich Manuscript Cod.icon. 222 Tomaž Lazar It is due to Maximilian I’s reform efforts that the military organisation of the Habsburg lands underwent a profound change at the turn of the sixteenth century. Along with the introduction of new tactical methods and the most up-to-date arms technology, Maximilian put great effort into the system of recruitment and fi nancing of military forces and set up of a suitable logistical support, which relied on the network of well organised central arsenals. In order to obtain a clear overview of the existing military capacity the Habsburg ruler decided to produce a detailed inventory, listing weaponry kept in central state-run arsenals but also in castles, cities, market towns, and other fortifi ed strongholds. He entrusted Bartholomäus Freisleben, master of ordnance in Innsbruck, with this demanding task, which was concluded T. LAZAR: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja162 in 1507 and resulted in extensive inventory books (zeugbücher) listing military weaponry. The best known one and the only complete version thereof is kept in the Austrian National Library in Vienna. However, the fragmentarily preserved version form the Bavarian State Library is of far greater interest to the Slovene historiography. The Munich manuscript Cod.icon. 222 has yet to be exhaustively published and is thus practically unknown to Slovene historians. This is a highly important document, containing detailed reports on weapons stored in various castles, forts, fortifi ed villages, and urban settle- ments in Slovene lands and their immediate surroundings. Even though more than a half of the original sheets were lost, the preserved part provides inventories of a large majority of territorial princes’ but also other estates in the area extending from the Karawanks to the rivers Drava, Sotla, and Kolpa, Istria and the western edge of Friuli. With the exception of Carinthia, the preserved remainder of the inventory book thus covers almost the entire Slovene ethnic territory under the Habsburg rule. These data are all the more valuable considering that not much is known about the armament of Slovene lands in the Middle Ages and in the Early Modern Period, as merely a handful of sources provide reports on the subject matter. The publication of the part of the manuscript dealing with the Slovene space and its im- mediate neighbourhood aims to acquaint Slovene researchers with lists of locations embedded in the defence network of the Holy Roman Empire’s vulnerable southeastern border. Freisleben’s systematic lists provide an excellent insight into the local arsenals and weapons stored in them, which were intended, fi rst and foremost, for the local defence. Numerically, the majority of weapons consisted of fi rearms, particularly heavy hackbuts. This weapon, of which more than 2,100 items were listed in the Slovene lands, was widespread at the beginning of the sixteenth century and actually provided the foundation for the defence of fortifi ed posts. Lighter and technically more modern match-lock arquebus was gaining ground as well, a considerable number of crossbows, which were at the time gradually disappearing from combat, could still be found. Heavy artillery pieces, such as stone-fi ring bombards and quarter cannons, were relatively scarce. Field artillery, on the other hand, was numerically superior. This category includes particularly older howitzers, small-calibre trestle guns, mortars, and newer long-barrel culverins. Cold weapons listed in inventory books include merely weapons intended for group combat, mainly pole weapons, e.g. spears, awl pikes, and halberds. 8,000 long pikes stored in the castle Kamen (Stein) and Radovljica stand out in this set, they were to be used by Maximilian’s landsknechte. Along with weapons, inventories list also supplies of gunpowder, shot, arrows, and other equipment. Freisleben’s lists do not paint a complete picture of Slovene lands’ military capability in the period in question, partly due to their fragmentary nature and more so since they omit a large part of estates that were not under the immediate jurisdiction of the princely authority. For a comprehensive overview of the defence power in the Slovene space one has to take into consideration also the arms and armour owned by the nobility, mercenaries, and, last but not least, the civilian population in possession of various types of weapons for self defence. Regardless of such content-related limitations, the Munich Zeugbuch bears witness to the organisation of defence in Slovene lands in the period of intense Turkish incursions and preparations for the war with Venice. By analysing this document and considering its historical context, we can estimate that at the time this area, which was populated by up to half a million people, stored arms for about 10,000 men and 250 pieces of light artillery. If to all this we add the provincial cavalry and the support of well-trained mercenary troops along with a ramifi ed network of local fortifi cations, a distinctly clearer image of the military organisation on the threshold of the modern period is conveyed.