954 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 poudariti drznost urednikov, ki sta odprla vprašanje, kako lahko v glasbi skladateljic iščemo nekakšne odtise ženskosti. Ker sta to pripravila v pri­ merjalni perspektivi, je zadeva še bolj pohvalna. Redki so namreč primeri, ko se uredniki ali avtorji sami odloči­ jo, da bi znotraj zastavljenega okvira naredili primerjalni presek. Razlogov za to je verjetno več, glavni pa je v tem, da je za primerjalni presek treba najti najmanjši skupni imenovalec. V tem delu so to (mlajše) skladateljice. Seveda pa urednika ne odpirata samo teme »ženskega« pri skladateljicah, ampak – po mojem nevede – odpi­ rata širšo temo umeščanja ženskih skladateljic v nekdanjih socialističnih državah, danes državah v tranziciji (z izjemo Avstrije), v katerih še vedno prevladuje klasičen pristop, da je me­ sto skladatelja rezervirano za moške, nasploh pa biti skladatelj ni razumlje­ no kot resno delo. Kot takšen je že skladateljski poklic obravnavan neko­ liko omalovažujoče, o tem, kako v teh družbah razumejo skladateljice, pa si ne upamo niti razmišljati. A če si mi ne upamo, nam to povedo soavtorice monografije same. Vesna Mikić in Adriana Sabo že v naslovu razložita, da bosta analizi­ rali tisto, kar ne obstaja. Na prime­ ru njune analize Srbije po letu 1918 ugotovita, da »ne moremo govoriti o obstoju ženske glasbe oz. glasbenih vsebin, ki bi bile ženske«. Kot pou­ darjata, je vprašanje definiranja, kaj je v glasbi »žensko« in »ženskost« tako zapleteno, da bi morale skladateljice imeti poseben namen, da bi v svoji glasbi poudarjale prav te značilnosti. Boštjan Udovič Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Leon Stefanija (ur.), Katarina Bogunović Hočevar (ur.) Ženskost v glasbi skladateljic po 1918: Pogledi nekaterih manjših glasbenih kultur Evrope Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2019, 333 strani, 24,90 EUR (ISBN 978­961­06­0139­5) V času, ko je dilema o enakoprav­ nosti spolov več kot prisotna, ostajajo še vedno določena področja, ki niso tako vidna oz. niso še veliko slišala o enakopravnosti spolov. Knjiga ure­ dnikov Leona Stefanije in Katarine Bogunović Hočevar o ženskosti v glasbi odpira to Pandorino skrinjico, saj se ukvarja z vprašanjem, ki je druž­ beno prezrto oz. nevidno, sočasno pa izjemno pomembno prav v času, ko vsi deli družbe iščejo neko skup­ no ravnotežje. Bralec se sprva ustavi ob naslovu, ob besedi »ženskost«, ki odraža neposredni angleški prevod besede femininity. In se takoj zaplete v razmislek o tem, ali bo knjiga govo­ rila o »ženskosti« ali o »ženstvenosti«. Morda pa celo o »ženskem«? Četudi je vse videti podobno ali celo isto, to ni. Obstaja ženska glasba? Ali obsta­ ja samo glasba? In kako bi se žensko odrazilo drugače kot v ženski glas­ bi? Vprašanja, ki so legitimna, vse­ kakor pa v slovenščini zvenijo mal­ ce drugače, kot bi morda zvenela v angleškem jeziku. A ne glede na vso kompleksnost povedanega, moramo TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 955 ženskosti v glasbi preseženo z vpra­ šanji odkrivanja in razkrivanja ideo­ loških in družbenih pomenov«. Po njenem mnenju je tako kakršnokoli definiranje »ženskega« in »ženskosti« v glasbi odraz ideoloških silnic. Temu pritrjuje Kosovka Alma Bejtullahu, ki ženske skladateljice razume kot nosil­ ke ohranjanja tradicionalnih vrednot. To je izjemno zanimivo, saj je logika ohranjevalca tradicije in tradicional­ nih vrednot prenesena iz moškega na žensko, pa še skladateljico povrh. Ostali prispevki niso tako jasni oz. decidirano ne povedo, kaj je »žen­ skega« v glasbi skladateljic. Nekateri to prepuščajo poslušalcem (Romuni­ ja), drugi to izvedejo s pomočjo pre­ puščanja domišljiji bralcev. Enotnega odgovora na razmislek »ženskega v glasbi« ni, seveda ga nismo niti pri­ čakovali, ponuja pa knjiga nastavke za razmišljanje oz. za postavitev te­ meljne dileme, ali ni morda iskanje ženstvenega, ženskega ali žensko­ sti predvsem družbeni konstrukt za utrjevanje klasičnih družbenih vlog. Prav s poudarjanjem določenih razlik in posebnosti mnogokrat utrjujemo obstoječe stanje, na drugi strani pa ravno s klasificiranjem pridemo do točke, ko klasifikacijo ali avtoklasifi­ kacijo uničimo. S tem nevede povzro­ čimo prav tisto, čemur smo se želeli ogniti. Knjiga urednikov Leona Stefani­ je in Katarine Bogunović Hočevar je odlična zaradi treh stvari. Prvič, od­ pira prava vprašanja. Eno od teh je vprašanje pomena spola pri snovanju glasbe. S tem glasbo desakralizirata in umeščata v profani, vsakdanji svet. Kljub temu zaključita, »da je v Srbiji najti medije, postopke in žanre, ki so skladateljicam blizu, a jih ni mogo­ če opredeliti kot izključno ženske«. Avtorici še dodata, da je »pripadnost ženskemu spolu samo eden od seg­ mentov identitet avtoric in ni v nobe­ nem smislu nadrejen nacionalni pri­ padnosti, religiji«. Vprašanje, ki se po­ stavlja, je, ali to velja zgolj za Srbijo in srbske skladateljice ali pa bi lahko to posplošili tudi na druge kulture. Četu­ di se avtorici osredotočata na Srbijo, so zaključki, ki jih izpostavljata, vsaj po našem mnenju, univerzalni. Težko namreč v identitetni politiki ločuje­ mo med eno in drugo komponento osebnosti. Zato je več kot upravičeno vprašanje, ki ga inherentno zastavlja­ ta urednika, ali »ženska« glasba sploh obstaja. Gre za univerzalno in uni­ verzalistično vprašanje, ki postavlja »žensko glasbo« kot antipod »moški glasbi«, sočasno pa določa ključ za razumevanje glasbe kot nesamostoj­ ne enote, družbeno pogojene, pred­ vsem pa odraz neke osebne okoliš­ čine – spola, religije, narodnosti ipd. Razmišljanje o tem, ali obstaja »žen­ ska« glasba oz. »žensko v glasbi«, nas vseskozi vrača na začetek definicije, kako glasbo razumemo. Je ta samo­ stojna ali družbeno pogojena? In če je družbeno pogojena, kdaj nastopi trenutek, da se ustvarijo pogoji za nje­ ne specifike? Posledično – katere so njene specifike in kako se te kažejo? Ter končno – kakšno mesto v tem za­ seda ideologija? Na to vprašanje v po­ vezavi z »ženskostjo v glasbi« odgovo­ ri Ivana Miladinović Prica, ko pravi, da je v Črni gori »vprašanje spola in TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 956 navdiha in razmišljanja. Vire, ki raz­ bijajo ustaljene družbene vzorce in ki ne dajejo možnosti za odločanje kratke sape. O »ženskosti« v glasbi ne moremo razmišljati v ideološko do­ ločljivih kategorijah. Svet je namreč preveč kompleksen, poenostavljanje vzorcev pa je za vse škodljivo. Vse po­ vedano pa terja od bralca veliko stop­ njo zbranosti in sprotnega razmiš­ ljanja. Zato priporočam, da se knjigo prebere dvakrat. Prvič za vtis, kot vir za pridobivanje novih informacij. Mnogo jih je in iz vsega zapisanega se lahko naučimo veliko novega. Drugo branje pa naj bo vir temeljitega tehta­ nja, kaj glasba je in ni ter kako jo mo­ derna družba, v katero je vtkana, a jo sama tudi določa, (ne) razume. In jo tudi približata realnosti. Drugič, monografija daje izjemen pregled nad ustvarjalnostjo skladateljic v nek­ danjih socialističnih državah in njiho­ vim položajem v takratni in današnji družbi. Po našem védenju gre za pr­ vo takšno monografijo, zato je njena dodana vrednost še toliko večja. In končno, knjiga ne daje dokončnih odgovorov, ampak zahteva razmiš­ ljanje o tematiki. Urednika ne pri­ stajata na instant recepte in matrice »ženskost DA/NE«, ampak dopuščata možnost, da bralec sam presodi, kaj razume kot »ženskost« in ali se po nje­ govem mnenju v glasbi, ki jo posluša, zrcali prav omenjena/­o »žensko(st)«. Končnih odgovorov tako v tej mo­ nografiji ne gre iskati, najti pa je vire