s «
i I
C
I
o: O X ■NI t
Mala rubrika groze
Filmi, ki grizejo - sveža kri, nesmrtni klasiki in pozabljeni izdelki z nepotečenim rokom trajanja
Tomaž Horvat ¡n Miha Mehtsun
Zona mrtvih
Po dolgem pohodu po festivalih se je na DVD-ju končno znašla razvpita Zona mrtvih (Zone of the Dead, 2009, Milan Ko-njevič, Milan Todorovič), prvi zombijevski film s prostora bivše Jugoslavije, ki so ga za to priložnost preimenovali v Apocalypse of the Dead, le ko seje pred nekaj leti na Internetu pojavil predstavitveni trailer, je med ljubitelji žanra završalo, ko pa so se srbski producenti povezali z italijanskimi in s španskimi ter za glavno vlogo priskrbeli Kena Foreeja iz Zore živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978, George A. Romero), so pričakovanja postala izjemno visoka. Izkazalo se je, da previsoka, saj se je avtorjema v prvenec prikradlo enostavno preveč napak. Scenarij je neizviren in prerešetan z luknjami, igra je z izjemo veterana Foreeja porazna, k čemur svoje doda tudi »angleština« srbskega dela ekipe, režija je nerodna, še posebej pri akcijskih prizorih, celoten videz pa dokaj ubog. Vse to bi najbolj zagrizeni fani nemrtvih kreatur še požrli, če filma ne bi jemali prere-sno. Predvsem pa odpove v ključni postavki. Prizori z zombiji namreč kljub vrhunski maski mojstra Miroslava Lakobrije, ki ne skopari z umetno krvjo, črevesjem in ostalimi dobrotami, niso vznemirljivi, poskočna in begajoča kamera pa naredi več škode kot koristi. Med zanimivejšimi trenutki velja izpostaviti likvidacijo zombija s harpuno in zaključni množični prizor. Pomanjkljivostim navkljub pa je ogled obvezen zaradi zgodovinske pomembnosti filma, za napovedano nadaljevanje pa srčno upamo, da bo bolj sočno in začinjeno!
Prenašala
Če ste mnenja, da je nova gripa mačji kašelj, ste ravno pravšnji pacient za Prenašalce (Carriers, 2009, Àlex in David Pastor). Svoj prvenec sta španska brata posnela v ZDA za zdaj že ugasli Paramount Vantage, ki jima je omogočil sodelovanje z imeni, kot so direktor fotografije Benoît Debie (Nepovratno [Irréversible, 2002, Gaspar Noé], Vinyan), montažer Craig McKay (Ko jagenjčki obmolknejo[lbe Silence of the Lambs, 1991, Jonathan DemmeJ) in masker Stephan Dupuis (oskar za Muho [The Fly, 1986, David Cronenberg]). V poplavi filmov, ki se ukvarjajo s smrtonosnimi epidemijami apokaliptičnih razsežnosti, Prenašala kot svojevrstni amalgam drame, grozljivke In

carriers
road movieja izstopajo z odlično zgodbo in morečim vzdušjem, ki ne popusti do konca. Pri spremljanju potovanja dveh bratov in njunih spremljevalk skozi opustelo Ameriko še posebej navduši fotografija, ki v kombinaciji z učinkovito režijo poskrbi, da prostrane, s soncem obsijane pokrajine v gledalcu vzbujajo tesnobo in občutek prežeče nevarnosti. Neimenovana bolezen ljudi ne spremeni v pobezljane zombije, ki smo se jih že malce prenajedli, pač pa povzroča počasno in bolečo smrt. Zaradi nevarnosti okužbe in vsesplošnega pomanjkanja so redki preživeli drug drugemu največja grožnja in Se vprašanje časa je, kdaj bodo tudi med četverico protagonistov popustile krhajoče se vezi. Zaradi izdelanih likov in realističnega pristopa Prenašalci pustijo veliko globlji vtis kot večina podobnih filmov (na misel pride razvpita, a znatno šibkejša Cesta [The Road, 2009, John Hillcoat]) in predstavljajo dobrodošel oddih od bliskovite akcije in gejzirov krvi, ki skušajo prepogosto prikriti pomanjkanje idej.
Samurajska princesa
Japonski mojster posebnih učinkov Yoshlhiro Nishimura je že s sodelovanjem pri filmih, kot sta Meatball Machine (2005, Yudai Yamaguchi) in Machine Girl (Kataude mashin garu, 2008, Noboru Iguchi), pokazal izjemno domiselnost in talent, ugled pa je še okrepil z režijo izvstne groteske Tokyo Gore Police (Tokyo zankoku keisatsu, 2008). Scenarist slednjega je postal režiser Samurajske princese (Samurai purinsesu: Gedo-hime, 2009, Kengo Kaji), Nishimura pa je poleg skrbi za posebne učinke nase prevzel tudi producentske obveznosti. Nizkemu proračunu primerno je film večinoma posnet v gozdu z digitalno kamero, pa tudi režija je mestoma okorna. A komu mar, če pa že pred uvodno špico naša junakinja, ki jo Igra porno zvezdnica Aino Kishi, z mečem razseka razbojnika na kose, ki padejo naravnost v lonec, iz katerega da jesti
njegovim pajdašem, preden edemu od njih pri živem telesu odstrani možgane, iz njih dobesedno izstisne informacije in mu jih nato stlači nazaj v glavo, v drugega pa zaluča lastni
dojki, ki si ju prej odmontira in združi v eksplozivni projektil. Da škornjev na raketni pogon, ki ji omogočajo neslutene kara-tejske akrobacije, niti ne omenjamo! Bizarni zaplet, ki med drugim vsebuje mehansko maščevalko z enajstimi dušami, zgodovinske kostume, v krzno oblečene mobitele, minome-te, motorne žage, podivjane kiborge, norega znanstvenika in električno kitaro v vlogi smrtonosnega orožja, je odlična podlaga za nizanje osupljivih prizorov, ki s svojo energijo in z igrivostjo spominjajo na najboljše Tromine izdelke, norčije mladega Petra Jacksona in najdrznejše pogruntavščine Davida Cronenberga, seveda z nepogrešljivim dodatkom avtohtone japonske odštekanosti. Konjska doza sveže krvi, ki jo je rahlo upehani žanr grozljivke hudo potreboval!
Karneval duš
Carnival of Souls (1962, Herk Harvey) je še en kultni klasik, ki temelji bolj na suspenzu kot na eksplicitnejših žanrskih elementih. K temu prispeva tudi izrazito nizkoproračunsko vzdušje, ki ga Herk Harvey, sicer režiser izobraževalnih filmov, odlično izkoristi. Film je posnel za borih 30 jurjev - že takrat mikro proračunom - z ekipo petih ljudi in neznanimi igralci v le treh tednih. Čeprav je bil namenjen za distribucijo kot B-film, je z leti dobil status zanemarjenega kulta, katerega slava počasi,
a vztrajno narašča. Zanimivo, zgodila se mu je podobna usoda kot še enemu B-klasiku iz 60-ih, kije močno prerasel prvotne okvirje, Noči živih mrtvecev (Night of the Living Dead, 1968, George A. Romero), in sicer so mu avtorji in distributerji pozabili dodati avtorsko zaščito, zato je film vjavni domeni.
Fabula nekoliko spominja na podaljšano verzijo kake zgodbe tedaj zelo popularne Zone somraka (Twilight Zone, 1959-1964). Nič čudnega, osnovni zaplet filma je podoben pripovedi Ambrose Bierca (1842-1914) An Occurrence at Owl Creek Bridge in istomenskemu delu Zone somraka. Tokrat je v ospredju mlada organistka Mary (Canda-ce Hilligoss), ki s prijateljicima doživi prometno nesrečo, v kateri edina misteriozno preživi. Medtem ko nadaljuje svojo pot v Salt Lake City, kjer jo čaka nova služba cerkvene organistke, začne ob poti opažati zloveščo figuro neznanega moškega,
SI IK WAS A STHANr.Pt AMONG Ttl£ L1MTC-
ouisr niEDe MJ»TAR A UN MNO		
Wh	»m	[M
ki kmalu celo nadomesti njen odsev v ogledalih, moškega pa začne videvati tudi izven ogledal in odsevov. Dodatno jo prestraši dejstvo, da ga ne vidi nihče drug kot le ona, kar se stopnjuje vse do zastrašujočega spoznanja, da tudi nje same nihče ne vidi, kot da je preprosto ni. Sledi Maryjino kolebanje med dejanskim, živim svetom in čudnim svetom tega moškega, oz. svetom mrtvih, dokler ob igranju demonske melodije na cerkvene orgle ne pade v dramatičen trans, ko seji začnejo prikazovati še zlovešči duhovi. Ti jo začnejo zasledovati, Mary krčevito pobegne, meja med realnim in surrealnim pa se vse bolj krha ... Močno obžalujemo, da se Herk Harvey ni resneje lotil filmske kariere.
Kdo lahko ubije otroka?
Film spada med šokatnejše izdelke divjih 70-ih, še posebej za evropsko kinematografijo. Čeprav je za različne trge izšel pod več imeni (Island of Death, Death is Child's Play, Los niños, Lucifer's Curse, Trapped, Killer's Playground), kot seje spodobilo za to eksploatacijsko ero, je postal znan predvsem kot
Who Can Kill a Child? (¿Quién puede matar a un niño?, 1976, Narciso Ibáñez Serrador). Pod tem imenom se bohoti tudi v zadnji DVD-izdaji. Serrador, ki izhaja iz Argentine, je večinoma ustvarjal v Španiji in je bolj znan kotTV-režiser.
A njegov Kdo lahko ubije otroka? je pravi biser kultne kinematografije, mogoče je bolj mračni triler kot grozljivka, kr podžanr morilskih otrok pripelje na čisto novo motečo raven. Ko se mlajši angleški par odpravi na oddih na idiličen otok blizu španske obale, kmalu ugotovi, da je otok naseljen zgolj z otroci. A to ni vesela druščina, ki raja ob odsotnosti staršev tipa Kljuka [Hook, 1991, Steven Spielberg), niti razdeljena med dobre in slabe kot v kultnem romanu Gospodar muh Williama Goldinga in istoimenskem filmu (Lord of the Flies, 1963, Peter Brook), njihov sprejem je izjemno hladen, pogledi so odmaknjeni in zlovešči, hihitanje grozeče in psihotično. Še posebej, ko med navijanjem in vsesplošnim veseljem zvežejo nekega starca in ga uporabijo za igro piñate. Zadržujejo se v skupinah, delujejo kot množica brez izstopajočih posameznikov. Čeprav učinkovita in minimalistična naracija filma nikoli ne pojasni razlogov, je videti, kot da je otroke obsedla zla sila ali nalezljiva norost. Pravo naravo otoka in njegovih prebivalcev mladi par spoznava postopoma z odličnim stopnjevanjem suspenza In nelagodonosti, ki doživi vrhunec v finalnem obračunu in zelo mračnem koncu. Otroci pravzaprav predstavljajo neke vrste elementarno, popolnoma nenadzorovano silo, ki spominja na Hitchockove Ptiče (The Birds, 1963). A ker so to otroci, je ta toliko strašljivejša in močnejša, saj - le kdo lahko ubije otroka?