\
POSTJUGOSLOVANSKI HORRORJI:
IZHOD IZ GETA?
Avtor: Dejan Ognjanovič, Prevod: Renata Zamida
RAZPAD JUGOSLAVIJE, KI JE PRIPELJAL DO NASTANKA SAMOSTOJNIH DRŽAV, NI BIL ENOSTAVEN PROCES, GROZOTE KRVAVE DRŽAVLJANSKE VOJNE PA SO SE ODRAŽALE V VEČINI NOVONASTALIH NACIONALNIH KINEMATOGRAFIJ, MARSIKJE SO SE PRENESLE TUD! NA ŽANR GROZLJIVKE. TO SEVEDA NE POMENI, DA SE VSE GROZLJIVKE PO LETU 1990 UKVARJAJO IZKLJUČNO Z VOJNO IN NJENIMI POSLEDICAMI, SAJ SMO BILI PRIČA TUDI JASNIM POSKUSOM ODMIKA OD TE TEMATIKE, VENDAR JETEŽKO UGOVARJATI TEZI, DA SO PRAV NAJBOLJŠE GROZLJIVKE NOVEJŠEGA DATUMA PREŽETE S PSIHO-SOCIALNIMI UČINKI VOJNE.
SPLOŠNO GLEDANO SE NADALJUJE TREND IZ ČASA JUGOSLAVIJE: DVE ŠTEVILČNO NAJMOČNEJŠI KINEMATOGRAFIJI (HRVAŠKA IN SRBSKA) STA TUDI PO RAZPADU SKUPNE DRŽAVE OSTALI GLAVNI VIR MALOŠTEVILNIH HORRORJEV, ŠELE OB VSTOPU V 21. STOLETJE PA LAHKO OPAŽAMO TUDI PRECEJ SKROMNO IN ZAKASNELO ŽANRSKO PREBUJENJE V SLOVENIJI IN MAKEDONIJI, KAMOR SO SE PRIKRADLI PRVI SRAMEŽLJIVI ZASNUTKI GROZE IN STRAHU.
HRVAŠKA: VRNITEV LJUD! PODGAN
Filme, ki so relevantni za našo temo in so nastali v samostojni Hrvaški, lahko razdelimo na dve skupini: televizijske in kino filme.
Nekje med obojimi se pojavlja režisersko ime Krsto Papič, ki prinaša povratek svojega dobro znanega Odrešitelja (Izbavitelj, 1976) - podpisuje se namreč pod film Infekcija (2003), ki je hkrati priredba in nadaljevanje Odrešitelja, najbolj slavne ekranizacije zgodbe Aleksandra Grina, ki sicer obstaja v kar nekajTV in kino različicah. Namesto nedoločenega kraja in časa dogajanja iz originalne verzije je v nadaljevanju vospredju sodobna Hrvaška in poskusi kritike (politizacije) družbe:»Hotel sem, da film izide v času predvolilnih bojev, a se mi nato predsedniška kampanja ni zdela primeren kontekst. Zdaj ko so v času lokalnih volitev ljudje-podgane prilezli iz vseh lukenj, mislim, da je idealen čas za kino premiero,« je leta 2003 razlagal Papič. Zaplet je sledeč: nek pravni svetovalec ponudi pisatelju: Ivanu Gajskemu (Leon Lučev) donosen posel.Ta ga sprejme, a se začne kmalu zapletati v nenavadne situacije, vključnoz umorom prijatelja. Zintrigiran
z nizom nerazložljivih dogodkov začne Gajski iskati odgovore in se na povabilo lepe Sare (Lucija Šerbedžija) znajde v središču organizirane skupine, ki je doslej ni poznal.
Poskusi aktualnosti so precej dramaturško neprepričljivi in flH filmsko siromašni, kar je slikovito ubesedil že hrvaški filmski I kritik Željko Luketič, ki je za Infekcijo napisal, da gre za film, ki ^B je nevreden, da bi se uvrstil v filmografijo takega «klasika«, kot je Krsto Papič, ter da nivo amaterizma, ki ga dosega Infekcija, presega celo pojem nenamernega trasha. Poskusi aktualizacije filma so vidni tudi pri pionirskem delu - računalniški animaciji podganjih kreatur (pri tem je pomagal belgijski soproducent), a je na žalost animacija zaradi prenizkega proračuna na nezadovoljivi * ravni. V zvezi s tem je Luketič Papiča obtožil, daje »pognal kup 1 denarja in prepotoval ves svet, da so mu računalniški čudodelci ustvarili nekaj, kar izgleda kot osnovnošolska igrica v računalniškem programu za animacijo«. Film je imel v kinih precej nizko gledanost, kasneje so ga predvajali še na televiziji, kjer so ga razrezali na dva enako dolga dela, a nekoč sofisticirani Papičev režijski podpis je komaj kje prišel do izraza.
Iz čiste kuriozitete velja omeniti še dva TV-filma. Mor (1991, Snježana Tribuson), posnet po noveli Dura Sudeta, govori o prepovedani ljubezni med gozdarjem Morom (Filip Šovagovič) in mladenko Šu (Barbara Živkovič, kasneje Nola), hčerko veleposestnika. Prikrajšan za konzumacijo telesne strasti med njima se Mor od muk spremeni v volka oziroma volkodlaka. V kosmati preobleki potem kaznuje (offscreen!) Šuino promiskuitetno sestro in njenega tatinskega ljubimca. Izhodišče Mora je izjemno zanimivo in bi lahko v kontekstu starohrvaškega fevdalizma proizvedlo avtohtoni hrvaški gothic, žal pa koraki v to smerzastanejo na pol poti: dramaturško gledano ® je utrip filma premočrten, brez zadostne mere razburljivosti in strasti (o kateri se veliko govori, a seje ne vidi). Film je umeščen v ambient slikovitih gozdov in starih posestev, a za ustvarjanje okolju primerne atmosfere je potrebna bogatejša fotografija, kot jo lahko ponudi televizija. Vseeno pa je zanimivost filma, da je edini v zgodovini (eks)jugoslovanskega filma, v katerem se pojavi volkodlak (četudi le v enem prizoru, skrit za zaveso).
Hiša duhov (Kuča duhova, 1998, Bogdan Žižič), prav tako v


produkciji hrvaške televizije, predstavlja novo, tokrat hrvaško adaptacijo zgodbe Ksavra Šandorja Oalskega z naslovom San doktora Mišica (glej Ekran julij/avgust 2010 o ekranizaciji iste zgodbe v režiji Branka Pleše). Filip Nola igra racionalističnega zdravnika, ki zavrača obstoj nadnaravnega, vse dokler se mu v preroških sanjah ne začne prikazovati truplo mlade lepotice na obdukcijski mizi v propadajoči kapelici... Film niti ne poskuša ustvarjati gotske ali grozljive atmosfere: snemali so ga sredi poletja, v sončnih dneh, na zelenih in precej banalnih lokacijah, tako da z vizualnega in atmosferskega vidika Hiša duhov prinaša zelo povprečno TV-dramo brez opaznih umetniških ambicij. Film pa ni slab le v žanrskem smislu: spodleti mu tudi kot drami oziroma karakterni študiji, saj je izvedba mehanična in mlačna.
Od kino filmov tega obdobja vsebuje elemente horrorja le eden - a vreden omembe - Živi in mrtvi (Živi i mrtvi, 2007, Kristijan Milic). Gre za preplet vojnega filma z elementi fantastike in grozljivke in trdimo lahko, da je to ob Odrešitelju najboljši hrvaški horror doslej. Zaplet ima dva narativna toka: eden prinaša zgodbo skupine hrvaških domobrancev, ki se med 2. svetovno vojno prebijajo čez bosanske planine, dokler jih na čistini iz zasede ne napadejo in pokončajo partizani, drugi, osrednji narativni tok pa se dogaja v devetdesetih, ko se skupina HVO-jevcev prebija skozi iste bosanske planine, dokler jih na čistini ne pokončajo njihovi »naravni zavezniki«1.
Miličev vzor bi lahko bila Južnjaška uteha (Southern Comfort, 1981, Walter Hill), skozi nadnaravne sugestije duhov nedolžnih žrtev pa je prisotna tudi horror dimenzija. Vflashbackih vidimo ustaško pobijanje ujetnikov, v sedanjosti pa HVO-jevci brez potrebe pobijajo muslimanske vojake. Približevanje planini (Grobno polje), kjer so pred petdesetimi leti nastradali že njihovi predniki, ima učinek odštevanja ure pred nastopom neizbežne usode. Nekateri hrvaški kritiki so Miliču zamerili »izogibanje kontroverznemu družbeno-političnemu kontekstu«, kar je realni očitek. Sugestija, da sta 2. svetovna vojna in vojna blamaža iz devetdesetih primerljiva dogodka, je naivna, morda veljavna le v nekem najsplošnejšem smislu, zato vzporednice teh dveh časovnih tokov ~ četudi še tako filmsko vešče konstruirane -vseeno ne delujejo organsko povezano. Film vse preveč ohranja pri življenju stereotipe o tem, da so zločini in nasilje neločljivi del balkanskega vsakdana, da je tako bilo že od zmeraj in bo tudi v prihodnje. Živi in mrtvi tega stanja ne poskušajo analizirati ali pojasniti (v smislu, ali je to res realno stanje), temveč ga le registrirajo. Kljub temu pa film odlikuje kompaktnost, ves čas vzdržuje napetost in zanimivost naracije, Miličeva režijska kvaliteta (vidna je tudi v njegovih kratkih filmih), pa ga vsekakor vzpostavlja kot najboljšega kandidata za režijo prihodnjih hrvaških horrorjev.
MAŠČEVANJE SRBSKEGA FILMA
1	Hrvatsko viječe obrane, vojska hrvaške republike Herceg-Bosne,
ki sojo Hrvati razglasili v BiH takoj po začetku vojne. Njihov »naravni zaveznik« je bila bosanska armada. Načeloma naj bi oboji branili Bosno pred Srbi, a spopadi med njima se pričnejo že konec leta 1992. (Op. prev.)
Ne moremo ravno reči, da so Srbi grozljivkam bolj naklonjeni kot drugi narodi nekdanje skupne države, a dejstvo je, daje ta žanr v srbski kinematografiji zastopan bolj kot v drugih na tem ozemlju. V času SFRJ so v Srbiji posneli petTV-grozljivk in še pet kino grozljivk (glej prejšnji Ekran). Podoben trend se nadaljuje tudi v samostojni državi, s tem da v televizijski produkciji ni nekih relevantnih naslovov, so pa zato nekateri kino filmi dosegli vidne mednarodne uspehe.
Polno luno nad Beogradom (Pun mesec nad Beog radom, 1993) podpisuje Dragan Kresoja, na žalost pa njegova neizkušenost z žanrom botruje v nespretno zamišljenem in slabo realiziranem poskusu, da se vojna konceptualizira skozi nedomišljeno zgodbo o vampirjih in živih mrtvecih. Dragan Bjelogrlič igra novinarja, ki se poskuša izogniti mobilizaciji v vojsko in se znajde zaposlen pri vampirski družini... Kresoja, ki je bil sicer pomočnik režiserja in režiser druge ekipe pri filmu Variola vera, se od Markoviča očitno ni naučil lekcije, kako horror modro izkoristiti za podkrepitev in arhetipizacijo realnega dogajanja.
Dejan Zečevič s svojim T. T. sindromom (2002) sicer tudi ni imel takih ambicij, a njegov film znotraj začrtanega koncepta klavstrofobičnega slasherja deluje povsem solidno. Dva mlada para vstopita v javno stranišče v kalamegdanski trdnjavi, da bi se tam dobila z dilerjem. Medtem jih nekdo zaklene in začne s sataro pobijati enega za drugim. II sindrom je prva srbska grozljivka, posneta z namenom, da publiko zabava in straši po vzoru podobnih žanrskih izdelkov z Zahoda. To je predvsem izdelek ljubitelja grozljivk, namenjen drugim ljubiteljem grozljivk. Kljub proračunu, ki je nizek celo za srbske razmere, lahko II sindrom parira kateremu koli ameriškemu B-filmu. Zečevič inventivno izkoristi ambient zapuščene turške kopeli in javnega WC-ja. S svojo režijsko spretnostjo ustvarja otipljivo grožnjo v navidez banalnem okolju. Kompozicija kadrov je hkrati navdihujoča in funkcionalna. Film odlikuje žanrska veščost, vidna skozi hommage tujim vzornikom (Argento, Fulci, Carpenter) in domačim filmom, ki se jim pokloni predvsem z vlogama Džemaila Maksuta (prenašalec bolezni v Varioliveri) in Dušice Žegarac (Variola vera, Čovekkoga treba ubiti, Enigma). Izpostaviti I velja tudi posebne učinke maskerja Miroslava Lakobrije, ki seje t izkazal za balkanskega Savinija in si zagotovil sodelovanje pri .g vseh naslednjih srbskih grozljivkah, pa tudi pri filmih drugih I žanrov. II sindrom so s solidnim uspehom prikazali na številnih I tujih festivalih.
V podobnih nizkoproračunskih razmerah je nastal tudi Šejtanov ratnik (2006, Stevan Filipovič). Mladostno razigrani film je mešanica najrazličnejših žanrov (najstniška komedija, zgodovinski film, domišljijska pustolovščina, monster movie, slasher, akcija ...), likov (Karadordevič in Miloš Obrenovič, Teofil Pančič in Bora Čorba) in družbenih pojavov {skinheadi, resničnostni šovi...). Gre za rezultat nekaj navdušencev, ki so se z idejo tega filma ukvarjali že od mladih let in ga posneli praktično brez sredstev, pri takem entuziazmu pa je težko s

¥
prstom kazati na režijske in dramaturške napake. Bistvo zapleta tiči v starodavnem zlu, poosebljenem v arabskem demonu, ki ga v življenje obudi piflar Stanislav, da bi se maščeval vrstnikom, ki ga zasmehujejo. Film se očitno navdihuje pri vzornikih (od Lucasa in Jacksona do neodvisne Troma produkcije) in ekranizacijah srednješolskih anekdot brez večje koherence.
Če je film dramaturško in igralsko šibek, pa je zelo ambiciozen pri vizualnih učinkih in maski (Sendi Kumalakanta) po vzoru Djinna iz filma Gospodar želja (Wishmaster, 1997, Robert Kurtzman). Del filmske ekipe je namreč na Novi Zelandiji obiskal Richarda Taylora, ki je skupaj s Petrom Jacksonom soustanovitelj podjetja WETA za posebne učinke, kar je bila izpolnitev mladostnih sanj in je zagotovo (vzpodbudno) vplivalo na njihovo nadaljnje delo.
Zona mrtvih (2009) Milana Konjeviča in Milana Todoroviča je še korak naprej od mladostnih sanj. Čeprav se še vedno gibljemo na področju nizkoproračunskih filmov, je prvemu srbskemu zombie filmu uspelo pridobiti koproducente iz Italije in Španije, pa tudi nekaj vidnejših B-filmskih igralcev za glavne vloge, kot so Ken Foree, zvezda iz filma Zora živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978, George A. Romero), Kristina Klebe {Halloween, 2007, Rob Zombie), Ariadna Cabrol in Emilio Roso. Zgodba se začne z ekološko katastrofo v Pančevu, kjer izlitje toksične snovi prebivalce pretvori v ljudomrzne zombije ravno na dan, ko potuje skozi mesto posebni Interpolov transport nevarnega kriminalca.
Ta homage italijanskim B- in C-produkcijam iz 80. dosega nivo filmov, kot so Hell of the Living Dead (Virus/Inferno dei morti viventi, 1 980, Bruno Mattei) in Zombie 3 (1988, Lucio Fulci). Vfilmu je preveč shaky-cam stila, tako da so sicer solidne maske Mikija Lakobrije slabše vidne, akcijske scene pa težje spremljamo. Liki, dialogi in situacije so precej klišejski in pogosto nenamerno smešni. Zono mrtvih so prikazali na nekaj manjših žanrskih festivalih (brez nagrad), ustvarjalci pa so že napovedali nadaljevanje.
Povsem drugačne ambicije (in dosežke) imata dva najnovejša srbska filma, njuni mednarodni uspehi pa so prekosili vse, ki so na tem geografskem in žanrskem območju že kaj dosegli.
Prvi, Življenje in smrt porno bande (Život i smrt porno bande, 2009), je igrani debi Mladena Oordeviča, ki je zaslovel z dokumentarcem o srbski porno manufakturi Made in Serbia (2005). Žanrsko bi film lahko opisali kot mešanico drame, road movie-ja, grozljivke in črne komedije ali, še bolje: John Waters in Takashi Mrike srečata Žiko Pavloviča in Joco Jovanoviča. Glavni junak je režiser, ki mu nikakor ne uspeva pri snemanju grozljivk, zato svojo druščino narkomanov, travestitov in gejev s kombijem odpelje v srbsko provinco, kjer lokalce zabavajo s porno kabaretom. Tudi ta posel ne gre ravno rožnato, dokler mu sumljivi producent ne ponudi nekaj bolj donosnega -snemanje snuff filmov s prostovoljnimi žrtvami... Dordevič beleži kaos in brezdelje Srbije po Miloševiču, kjer so pod krinko kvazidemokracije na delu še vedno isti represivni mehanizmi (v filmu jih pooseblja policija, ki je stalno za petami Porno bandi). Motiv snuffa odraža željo po smrti, ki je v srbskem okolju popolnoma drugačna od ameriških grozljivk. Srbske žrtve ne bežijo, temveč prostovoljno prihajajo k svojim eksekutorjem, resignirane, že zdavnaj poražene... Odlični snemalec Nemanja Jovanov dokumentaristično lovi sence province, efekti maske nezamenljivega Lakobrije pa tudi tukaj oživljajo krvave smrti glavnih junakov. Mladi, neuveljavljeni igralci se odlično vživijo v svoje vloge in vnašajo toplino in človeškost v sicer mračno zgodbo. Film navdušuje inžanje uspeha na festivalih širom sveta.
Drugi zadetek v polno je Srbski film (Srpski film, 2010), posnet po scenariju Aleksandra Radivojeviča in v režiji debitanta Srdana Spasojeviča, ki mu je uspelo prebiti meje žanrskega geta in specializiranih festivalov ter postati eden najbolj kontroverznih filmov letos, o katerem pišejo vodilni kritiki in mediji. Vse seje začelo v teksaškem Austinu na festivalu SXSW, kjer je ta neizprosno oster in brutalen film šokiral in hkrati navdušil občinstvo (in večino kritikov). Farna o »najbolj groznem filmu, kar so jih kdaj posneli«, ga odtlej spremljala povsod, kjer ga prikažejo. Za kaj gre? Srbski film konceptualizira grozoto srbske stvarnosti skozi zgodbo o porno igralcu (SrdanTodorovič), ki sprejme še svojo zadnjo vlogo, da bi rešil obubožano družino, a izkaže se, da gre pri filmu, za katerega so ga angažirali, za nekaj veliko hujšega in nevarnejšega kot je navadni pornič. Moški, ženske in otroci so zlorabljeni in ubiti na načine, kot jih doslej še nismo videli na filmu, a tukaj ne gre za parado izživljanja, temveč za idejno
in estetsko osmišljen krik gneva in obupa, vešče zapakiran v žanrsko matrico. Pomenljivo je, da se tako Srbski film kot Življenje in smrtporno bande dogajata po Miloševiču in kažeta Srbijo še vedno v šapah tajnih služb in mračnih tipov {enega izmed njih prepričljivo igra SergejTrifunovic). Posnet brez državne pomoči in z nizkim proračunom, kar ob profesionalni fotografiji (spet Nemanja Jovanov), scenografiji in efektih (spet Miki Lakobrija) sploh ni opazno. Srbski film še najbolj šokira s tem, kako dobro je posnet, zrežiran in odigran - in to z zasedbo uglednih igralcev, ki se le redko pojavijo v filmih z ekstremno tematiko. Srbski film je mešanica med Gasparjem Noejem in Brianom De Palmo, stilsko In dramaturško se precej zgleduje po ameriškem filmu 70., a istočasno mu z aktualno tematiko in s pristopom uspeva biti prepoznavno srbski.
Uspehi Pomo bande in Srbskega filma na festivalih po svetu so prinesli ponovno zanimanje za srbski žanrski film, tako da so na prestižnem festivalu Fantasia v Montrealu julija letos organizirali programski sklop Subversive Serbia in prikazali sedem filmov - poleg omenjenih dveh še Carlston za Ognjenku (2008, Uroš Stojanovič), Editija (dolgometražni animirani ZF, 2008, Aleksa Gajič) ter nekoliko starejše, Variolo vero, Sveto mesto (1990, Oorde Kadijevič) in II sindrom. Projekcije je pospremila debata z naslovom »Uvod v srbski horrorfilm«. Očitno je torej, da se srbski horror po vseh otroških boleznih (trash, epigonsko imitiranje zahodnih vzornikov) prepričljivo postavlja na lastne noge in postaja vedno odmevnejši.
SENCE IN DRUGI SRAMEŽLJIVI POSKUS! ...
Poleg Hrvaške in Srbije, ki ju lahko na območju nekdanje Jugoslavije imenujemo kar žanrski velesili, se ob začetku 21. stoletja opažajo tudi prvi sramežljivi poskusi izdrugih nekdanjih republik: Makedonija je leta 2007debitirala sfilmom Sence (Senke) slavnega Milča Mančevskega. Film govori o mladeniču Lazarju (Borče Nacev), ki začne po prometni nesreči videvati mrtve ljudi. Najprej se mu prikazujejo zlovešče starke, kasneje pa duhovi postanejo vpadljivo seksi, tako da se z eno - debitantska vloga prelestne Vesne Stanojevske, sicer znane harfistke - zaplete celo v erotično romanco. Škoda, da je glavni junak precej papirnat in odigran dolgočasno, njegove dileme pa ne vzpostavljajo
odnosa z gledalcem. Film po eksplozivnem začetku izgubi ritem in se dolgočasno prebija skozi nepomembne in predolge scene, Lazarjeva samopreiskava pa je razvlečena in se konča z razočarajočim, predvidljivim antlklimaksom. Od žanrsko in filmsko pismenega Mančevskega bi pričakovali bolj navdihujočo stvaritev. V Sencah sicer izstopajo odlična fotografija in slikovite lokacije, pa tudi nekaj uspelih jeznih scen, a splošni občutek po ogledu je le frustracija zaradi izgubljene priložnosti za nekaj veliko boljšega2.
Tudi v Sloveniji so opazne žanrske sledi, a predvsem v obliki političnega trilerja [Pokrajina št. 2,2008, Vinko Möderndorfer), horror pa je zaenkrat omejen na dolgometražne amaterske poskuse skupine entuziastov iz Ljutomera in okolice, ki so do zdaj sproducirali štiri naslove: Groza ju jitsuzombijev (2005), Vinopiri: Blutvajnšpricar saga (2006), Korpus Krispi (2009) in Vinopiri: Ledena trgatev (2010)3. Žal pa ti filmi težko omogočajo resnejši uspeh že doma, kaj šele izven meja Slovenije. Za zdaj najpomembnejši plod istih entuziastov je Grossmannov festival filma in vina, posvečen grozljivkam in sorodnim žanrom, ki je v zadnjih letih prerasel v ugledni regionalni festival z gosti, kot so Lloyd Kaufman, Roger Corman, Brian Yuzna, Ruggero Deodato, Jörg Buttgereit, Uwe Boll in drugi. To je še pomembneje ob dejstvu, da Srbiji ali Hrvaški kljub profesionalni in redni horror produkciji ni uspelo vzpostaviti žanrskega festivala z gosti podobnega kova (razen gostovanja Daria Argenta v Beogradu leta 2007).
W\

T.T. SINDROM
Jasno je torej, da je žanrski film na tem geografskem področju še zmeraj odvisen od posameznikov in fanatikov, pa tudi to, da njihova vztrajnost in talent vse pogosteje dosegata odmevnost ne le v regiji, temveč tudi v svetu. Ostaja torej upanje, da pravi razmah horror žanra k nam šele prihaja.
(S tem zaključujemo prispevek o jugoslovanskem horrorju - prvi del je bil objavljen v Ekranu, jullj-avgust 2010).
2	Film je bil leta 2009 v severnoameriški distribuciji, s premiera v New Yorku, kjer je Mančevski tudi univerzitetni predavatelj. (Op. prev.)
3	Vse štiri je režiral Vitomfr Kaučič In producirala skupina Plan 9. lOp. prev.)