LISTEK. LV. MAZI3 NS ga! Med vsemi svojimi sošolci sem ohranil Štefana Brozgo v. najhvaležnejšem spominu. Še danes ga vidim suhljatega fanta S podolgovatim obrazom, zmršenega in pretkanega, kakor je bil. Bog znaj, kod roma, kako se mu godi; nikoli ni bilo po maturi več glasu o njem. Redki časi so bili, da je prišel v šolo s kako knjigo pod pazduho. Večinoma je nosil s sabo samo debel, ob robeh zavihan vezek, ki mu je bil obenem za shrambo vinčnika in držala. V tem so obstojale vse njegove šolske priprave, vsa štiri leta, :kar sem ga poznal. Tudi profesorjem je bilo to znano, in na sleherni konferenci je ;bil Brozga opominjan zaradi »pomanjkljiosti šolskih potrebsčin«. Toda Štefan je stal konservativec prej ko slej, iz opomiiov ni bilo drugega sadu, nego da je p<7 Vsaki konferenci narisal v svoj razjtuzniani zvezek prav nemarno karikaturo razrednika. Pod karikaturo je napisal daj^utn, se prav hudomušno nasmejal — in to "e bilo vse njegovo maščevanje. In vendar ni bil Brozga vkljub »po¦nanjkljivosti šolskih potrebščin« nikoli slab dijak. Na katedru se je zmerom dobro odrezal. Skromen kakor je bil, ni nikdar hlepel po odličnih redih. Pa saj je tudi vedel, da bi jih ne dobil, četudi bi jih bil zaslužil, ker so profesorji vedno upoštevali tisto »pomanjkljivost« pri klasifikaciji. Zlasti mu je ni pozabil očitati nikdar profesor Driska, ki pa je imel zato v Brozginem zvezku skoro v vsakem kotu svojo šilasto karikaturo. Nekoč je karikiral Brozga ves profesorski zbor pri konferenčni mizi. Še slugo je pritaknil tja za ravnateljev frak. Obrazi so bili izborno pogodeni, vsak jih je moral poznati že izdaleč. Ne vem več, kaj ga je bilo napotilo k tolikemu maščevanju, samo tega se spominjam, da je iztrgal Brozga to karikaturo iz zvezka in jo postavil ob desetih na ogled v okviru za urnik. Potem je stopil zopet v klop brez besede, samo s tistim običajnim hudomušnirn nasmehom v obrazu in očividno je bil zadovoljen, ko je videl, kako so se drenjali potem po katedru sošolci in so še iz drugih letnikov prihajali v celih trumah in so vsi v nepopisnem zadovoljstvu tleskali z dlanmi in klicali imena karikiranih profesorjev. Zlasti Driske se niso mogli nagledati. Driska pa je imel tisto dopoldne inšpekcijo na hodniku in neprestani klici njegovega imena so ga privabili, da je stopil v razred. Nihče drug ga ni opazil nego Brozga, ki je brž planil h katedru, razmaknil s čudovito silo navdušeno gručo ter pograbil karikaturo. Zdaj so šele zapa- | zili drugi navzoči original in se brž poizgubili po hodniku. Brozga in Driska pa sta se pogajala za izročitev karikature, toda vsa pogajanja so bila brezuspešna. Niti grožnja, da sicer pride stvar pred konferenco, ni mogla spraviti Brozge do predaje. In res so siromaku naprtili zato v semestralnem izpričevalu nezadosten red v vedenju. Brozga pa je karikiral še bolj pridno. Kadar je dobil le v roke košček praznega papirja, gotovo je dobil Driska na njem svoj zasluženi spomenik, ki je romal od klopi do klopi, iz letnika v letnik in rodil cele salve presrčnega smeha. Toda še bolj nego s temi mnogovrstnimi karikaturami, ki so bile res nekaj nedosegljivega, mi je ostal Brozga v nejzbrisnem spominu z naslednjo originalno zgodbo: V četrtem Ietniku je predaval higijeno mestni zdravnik dr. Koruznik. Prihajal je vsak ponedeljek prvo uro, široko sedel za mizo, odložil ščipalnik in med neprestanim zamahovanjem rok nadaljeval svoje dolgočasno predavanje. Fraze »takorekoč«, »kot taka«, »vobče« in podobna brezpomembna šara je vezala puste otrobe od ure do ure. Sreča v niesreči je bila, da ni imel ta človek nobenega zaznamka nasih imen. Njegovo maniro smo poznali še iz prvega letnika, kjer nas je moril en semester s somatologijo. Ob koncu semestra si je šele spisal naša imena in je potem v dveh urah opravil s klasifikacijo. Umevno je, dani zato ves čas nobenega poznal niti po imenu, niti po obrazu. To dejstvo smo v. četrtem letniku prav dobro izkoristili. Sedeli smo, kjer se je komu poljubilo, najmanj tretjina razreda pa je bila vsako uro odsotna, seveda izmenoma. Eni so rajši poležali doma, drugi so porabili to uro za izprehod, tisti pa, ki so bili navzoči, so večinoma izdelovali naloge za druge predmete. Trije repetentje v zadnji klopi so bili edkri, ki niso nikdar »špricali« te ure, toda porabili so io za marjašanje. Brozga pa je bil edini, ki ga sploh ves semester ni bilo k predavanju, ampak je porabljal to uro, kakor je večkrat zlovoljen pripovedoval, za »pretepanje« z gospodinjo. Ni mu namreč pustila, da bi v miru poležal »krokar krokarski«, kakor ga je zmerjala, ampak vselej ga je vlekla za suhe noge izpod odeje, in ker ji stare roke niso dosegle zaželenega uspeha, se je raorala zateči naposled h korcu vode in ga oblila med ploho »najžlahtnejših« priimkov iz besednjaka izvestnih študentovskih gospodinj. »Danes sva imela zopet cirkus,« je pripovedoval, kadar sta se posebno hrabro »duelirala«. Še danes mi je žal, da nisem imel prilike videti ta »cirkus« na lastne oči, moralo je biti res nekaj za bogove. Semester se je bližal h koncu. Brozga je vendar čutil potrebo, prisostvovati vsaj poslednjim predavanjem dr. Koruznika. Do »dueliranja« z gospodinjo mu itak ni bilo toliko, da bi ga moral baš pogrešati, zlasti še, ker ga je pričela nadlegovati skrb, da je klasifikacija pred durmi in da je mnogo zamudil. Trdno prepričan, da tisto uro še ne bo izpraševanja, ampak kvečjemu ponavljanje predelane snovi, se je napotil Brozga z mirno vestjo v šolo. Pred prihodom dr. Koruznika je še narisal prav posebno našemljeno karikaturo Driske in jo poslal »ad cirkulandum«. Smeha ni bilo re konca ne kraja, dokler si nista skočila v lase soseda Štrboncelj in Zarukan, ker si je hotel vsak izmed njiju prilastiti karikaturo. Zarukan je zmagal, Štrboncelj pa si je ohladil nevoljo s tem, da je tovarišu očital, da ni Zarukan, ampak Zarukan in da mu ne bo nikoli drugače rekel. Pozival je tudi nas druge, naj se odločimo za ta akcent, toda še preden je moglo priti do debate, je vstopil dr. Koruznik. Kakor običajno, je tudi topot široko sedel, ščipalnika pa ni odložil, in to je bilo že slabo znamenje. Ko pa je segel v notranji žep suknje, je završalo po razredu kakor v čebelriiaku. Vsak je hitel z mrzlično naglico listati po tistih bornih opazkah, ki si jih je bil tupatam nabral v kaki uri, ko je bil slučajno navzoč pri dolgočasnem predavanju. Brozga seveda ni imel ničesar. Sila je bila strašna. Dr. Koruznik je že obračal liste v notezu, in kamorkoli se ie Brozga ozrl, je videl, kako so tovariši krčevito držali zvezke v rokah in nervozno listali po njih, kako se jim je gubančilo in zopet napenjalo čelo, kako so se nekateri majali z životom, ošvigali za hip zdravnika in njegov notez in zopet hiteli listati. Ustnice so jim čebljale, kakor bi hotele povleči z nepopisno Ln neutrudno naglico vso učenost napisanih opazk v razpaljene mo-, žgane. Bilo je zaman, ko bi se bil Brozga morda domislil iztrgati katerpmu od sose-1 dov zvezek iz rok. Pol življenja bi bil moral dati zanj. Pa saj bi mu nazadnje tudi prav nič ne koristil tak manever, tudi če bi se mu bil obnesel, zakaj y tistih trenutkih bi mu ne mogla hasniti niti najboljša knjiga, kaj šele tiste raztepene besede, nemarno napisane, da jih še gospodar ni hotel poznati za svoje. Nič drugega mu ni preostajalo, nego vdati se resignaciji. »Saj mene ne bo poklical, menda ne, morda ne!« se je tihoma tolažil in kakor okamenel je gledal na dr. Koruznikov notez, ki so se v njem obračali listi zdaj naprej, zdaj nazaj. »Če bi šel po vrsti, bi me že poklical. Zadaj ho začel!« je dejal sam pri sebi ves vesel, ko je videl, da se je ustavil za več časa na zadnjih listih noteza, ali v tem hipu je prevrgel zopet vse liste in že se je tudi oglasil: »No — recitno — Brozga!« (Konec.)