Poštnina plačana v gotovini.
»Naš Dom« izhaja vsakega 10. v mesecu. Rokopise in vse, kar spada v uredniški del lista, je čimpreje po izitju prejšnje številke poslati na urednikov naslov: Dr. Meško Josip, Maribor, Magdalenski trg 3.	•
»Naš Dom« se naroča pri upravi »Našega Doma«, Maribor, Koroška cesta 5 in stane samo 12 dinarjev letno.
Kjer želite objavo slik, fantovskih skupin, pošljite Din 40.— kot odškodnino za napravo klišeja na naslov uprave.
Zaupniki in agitatorji »Našega Doma«! Delo in propaganda za naše glasilo naj se neprekinjeno in nezmanjšano nadaljuje. Vedite, da vsaka stotina novih naročnikov lahko pripomore do večjega obsega »Našega Doma«.
40 I □ TEM IN flNRM
Svetovna moč prostozidarstva. Pred nedavnim je izšla »Modra knjiga svetovnega prostozidarstva«, ki odpira poglede v tajno delovanje prostozidarskih celic. Posebno poučne so nekatere številke o stanju prostozidarstva v Zedinjenih državah ameriških (USA). Od 50 državnih guvernerjev v USA je 36 prostozidarjev; v senatu je 339 senatorjev prostozidarjev. Tudi so zanimivi podatki o mehikanskem framasonstvu. Med dosedanjimi predsedniki mehikanske republike jih je dvanajst pripadalo prostozidarskim ložam. Posebno bojevito je prostozidarstvo v romanskih državah (Francija, Španija itd.). Značilno pa je, da so nedavno francoski bojevniki v posebni spomenici zahtevali od pred-
sednika Doumerquea, da iztrebi iz javnega torišča kvarni vpliv prostozidarskih organizacij. Za tekoče leto je osrednja framasonska zveza »Veliki Ori-jent« v Parizu priporočila podrejenim celicam obravnavanje sledečih vprašanj: Fašizem in sredstva za njegovo pobijanje; finančna obnova Francije; kako osvojiti mladino za prostozidarske ideale; razorožitev in mednarodna sigurnost; uničenje verskih vplivov na državno vodstvo.
Katoliško šolstvo na Irskem. Osnovne šole na Irskem obiskuje 500.000 otrok. Od tega jih obiskuje 95'5% katolišk® šole. V srednjih šolah je 32.000 dijakov; osem desetin tvorijo katoliške šole, katerih je v vsej državi 230.
FKA na evharističnem kongresu.
Opozarjamo vse delovne skupine FKA, da korakajo v procesiji ob evharističnem kongresu skupaj in ne pri župnijah, oziroma dekanijah kakor ostali. Prapore FKA prinesite s seboj. Pri sve-
ti maši na Glavnem trgu stojijo fantje FKA pred oltarjem takoj za skupino belo oblečenih deklic, korakajo pa v procesiji pred njimi. Prapori bodo na čelu vseh skupin,
Katoliška akcija je organiziran apostolat. Organizacija dela apostolat učinkovitejši, ker bolj odgovarja najnovejšim časovnim zahtevam, Sicer pa je treba razlikovati med smernicami, ki so vsem deželam skupne, in pa med onimi, ki so le za italijanske razmere merodajne, (Iz knjige »Katholische*Aktion kurz und biindig«, ki vsebuje papeževa navodila in razglase, sestavljene od visoke cerkvene strani.)
Leto 26
Maribor, september 1934
Resolucija evharističnega kongresa.
»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor v me veruje, ne bo nikoli žejen« (Jan 6, 35). •
V Mariboru — 8. september! Dan manifestacije bo, dan vrvenja, prerivanja in ogledovanja. V skromnem tabernaklju pa bo čakal naš Gospod, da vse te množice, ki bodo prišle peš in na kolesih, z vlaki in vozovi, klonejo pred Njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. Pa ne bo samo poklon Najvišjemu, ta naša pot v Maribor, več mora biti. Biti mora spoznanje, da je On, ki živi med nami, človeku vse, — Luč v temi, Resnica v dvomih in zmotah, Življenje v tem čudnem umiranju duha in nadvladanju telesnosti.
Velika resolucija evharističnega kongresa je ena beseda: — Sv. Evharistija. Nobene bolj jasne, bolj točne, bolj določene resolucije ne moremo sestaviti, kakor to. Po njej in iz nje nam bo vse drugo jasno in znano. Videli bomo in spoznali, da je tu temelj, ki ga ne more nadomeščati noben nauk o človečanstvu, o naravni etiki ali nravnosti, sploh noben zakon.
Ni bila samo taktika, če so pred desetletji začeli Belgijci duhovno obnovitveno delo svojega naroda z evharističnimi krožki. Bila je edina možna in prava pot. Ravno zato so vso katoliško udejstvovanje, karitativno, socialno in prosvetno-vzgojno usmerili tako čudovito smotreno in uspešno.
Fantje! Upajmo, da bo iz dni evharističnega kongresa šlo naše mladostno gibanje v nova pota in novo življenje. Bo — toda samo, če bo ostal vir vseh naših misli, moč vsega našega dela, opora vseh naših naporov, ta zakrament moči in luči — presv. Evharistija, resolucija kongresa, kratko izražena, vendar vse obsegajoča!
K božjemu solncu . . .
K božjemu Solncu dvignimo srca, Večne Ljubezni vabi nas žar...
Novi prapori na čelu velike fantovske armade bodo zaplapolali ob evharističnem kongresu. Križ in evharistično solnce z označbo imena, ki je edinstveno, katero je čez vsa imena — Jezus — je na teh praporih.
Sv. Evharistija — solnce našega življenja! Kaj bi bilo, če bi ne sijalo solnce. Vso zelenje, vse, kar vidi lepega naše oko, bi zamrlo
in zbledelo. Ko bi solnce ne sijalo, kdaj bi dozorelo zlato žitno klasje, kdaj sočno sadje, kdaj žlahtno grozdje? Solnce daje toploto, toplota povzroča rast in življenje.
Vir in gibalo duhovnega življenja, duhovnega napredka in rasti, je sv. Evharistija. Ob žarkih tega božjega Solnca iz tabernaklja, poganja, brsti in cvete lepo katoliško življenje. 1 u se mehčajo in zorijo človeška srca za velika in heroična dela v prid trpečega človeštva. Od tu prihaja zdravje v duše, v družine, od tu zdravje v javno življenje. Pod vplivom milosti, ki teče iz tega božjega, nadnaravnega studenca v tabernaklju, cveto limbarji v srcih mladine. Pod toplimi žarki sv. Evharistije žare dragoceni rubini — vrtnice: ljubezen do trpečih, odpoved in žrtve, katerih se svet tako brani.
Kakor naše zemeljsko solnce uničuje kužne kali, ki ugonabljajo telesno moč in zdravje človeka, tako in še bolj uničuje nebeški kruh iz oltarja slabe vplive, ki prihajajo v nas v toliki meri, in v nas ubijajo božje, nadnaravno živlejnje. Nemogoča je rast duše kvišku v nad-zemske smeri brez toplih žarkov sv. Evharistije. Marsikdo v mladostnem 'zanosu in poletu usmeri svoj korak k dobremu, hoče se povzpeti nad povprečnost soljudi. Toda le nekaj časa se dviga, potem pa popušča ter se znajde tam, kjer je bil v začetku. Zakaj? Pač zato, ker premalo upošteva nebeško silo vn moč, katero vsebuje v najpopolnejši meri Najsvetejši zakrament. Duh je sicer voljan, a meso je slabo. Pomoč in oporo v slabosti pa nam daje naš božji Prijatelj. Le čujmo in prisluhnimo, kako vabi nas vse in kliče: »Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obremenjeni, da vas pokrepčam.« In zopet: »Ako boste jedli moje meso in pili mojo kri, boste imeli življenje v sebi.. .« Ne samo prošnja in želja, ampak celo zahteva je v Gospodovih besedah. Kdor ne prejema Njegovega Telesa, ta ne bo ohranil v sebi božjega življenja in ne bo deležen njegovega prijateljstva; izgubil bo delež, katerega nam je On pripravil s svojim trpljenjem.
Zato k božjemu Solncu! Strupen hlad, ki veje iz tabora protivnikov božjih, pronica tudi v naše duše in srca. Ali ne vidimo trdih in brezčutnih ljudi? Zastonj stega revež — naš brat, roko. Neradi dajemo — le jemali bi! Sebičneži! Le skromno drobtino bi trpečemu dali, sami pa hlepimo po tem, da bi čim več imeli, madna in mlačna so srca naša in ljudi. Bratje, odprimo jih na stežaj Solncu božjemu!
Ker smo dosedaj le zemeljske drobtine iskali, nas je pri tem iskanju zalotil mrak. V naših dušah je mrak — zato nam je včasih v srcih tako tesno, četudi smo mladi. V temi, brez solnca in zvezd tipamo — mi slepci! O, saj imamo oči — a vendar slepim sličimo. Zato je nesiguren naš korak — in brezden je polno okrog . . . Pojdimo, bratje k Luči! V tabernaklju, tam kjer večna luč gori, biva On, ki je rekel: »Jaz sem luč sveta«. K Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje!
V luči Evharističnega Solnca bo varen naš korak, svetla in solnčna naša pot. V srcih se bo stalil led, vzcveteli bodo limbarji beli — zažareli dragoceni rubini. Ne bo več trdih src, ljubezen človeka bo sledila Večni Ljubezni. Ob Evharistiji bodo zrasli fantje — vitezi junaških src, nepremagljive volje, kot gorsko jezero čistih oči, kot odsev angelsko čistih duš. — V žaru sv. Evharistije: hčera bo naših nežna milina, sinov bo naših krepek rod. . .! — Mirko Geratič.
bojna
Za resnico m pravico.
IX.
•
»Dragi Marko! Vest, da si bil ranjen pri spopadu s sovražnikom, nas je vse globoko potrla. Pa upamo in molimo, da Te Bog ohrani pri življenju. Dvakrat je bila pri nas hišna preiskava, češ, da si Ti skrival neke srbofilske spise. Vse so pretaknili in premetali, pa niso ničesar našli. Obe preiskavi je vodil Hanza, pa si moreš misliti, kako me je stiskalo srce ,ko sem morala vse to gledati in prenašati. Tudi pridelke nam jemljejo, tako da jedva ostane za hišo in rodbino. Ljudstvo je otopelo, staro in mlado mora v vojašnice polja, vsepovsod obup in žalost.
Samo Bog nam more v teh trpkih dneh pomagati. Željno pričakujemo svidenja, ko okrevaš.«
To pismo drage ženke Pavle je Marko čital v deželni bolnišnici v Gradcu; čital in spet čital. Potem je pismo izročil svojemu sosedu Kurnikovemu Francetu iz Špitaliča pri Konjicah. In je bilo v tej bolnišniški sobi še precej slovenskih fantov in mož, pa so si drug drugemu pisma izročali ter jih z globokim sočustvovanjem in umevanjem prebirali. Skupnost usode — skupnost veselja in žalosti.
Marko, ki ga je sovražna krogla zadela tik pod srcem, se je po večtedenskem zdravljenju v graški deželni bolnišnici za par dni ustavil pri svojih dragih svojcih v Št. liju, pa je moral takoj zopet na fronto . . . Hanza je bil tiste dni odpotoval v Maribor na mestno poveljstvo in tamkaj opravil svoj intrigantski posel. Marko je prišel takoj po vrnitvi v prve bojne vrste in je bil pri vpadu Rusov v karpatsko ozemlje ranjen v desno nogo. Zopet se je ponovilo: prišel je v neko budimpeštanske bolnišnico, kjer se je zdravil skoro dva meseca, se mudil po ozdravitvi nekaj dni pri dragih svojcih in moral nemudoma zopet na bojišče. Pri nekem patrolnem izsledovanju je bil v tretje ranjen v levo reberno stran.
Tema je legla na evropski svet in objela tudi slovensko zemljo. Leta so minevala in tema je bila vse gostejša in neprodirnejša. Toda prišlo je, da so to težko temo prodrli prvi žarki sončne svetlobe. Iz dunajskega državnega zbora je bila zmagonosno zadonela blagovest lepših dni ter prinesla razbičanemu narodu up in tolažbo. Bila je to blagovest majniške deklaracije.	(Dalje sledi.)
Malo družboslovja.
Družina in narod.
Ločimo naravne in umetne družbe (n. pr. pevsko ali športno društvo). Med naravnimi sta najimenitnejši družina, narod in država.
Družina temelji na zakonu med možem in ženo, življenjskem odnosu staršev do otrok in otrok do staršev, na odnosu med brati in sestrami ter ponekod še posli. Rodbino v ožjem smislu predstavljajo le starši in otroci.	*
Družina je jedro družbe, saj je družina prvič vzgojno sredstvo. V družini se uči otrok vraščati v družbo (po družinskih pravilih). Družina je kulturno občestvo, pri očetu in materi se najprej učita sin in hčerka. Gospodarsko občestvo, ker temelji na skupnem gospodarstvu, pri kmetih na kmečki grudi.
Družina je jedro družbe. Če so družine telesno in duševno zdrave, je tudi narod zdrav, razkroj družine znači tudi razkroj naroda. Sredstva za napredek družine so družinski dom z vrtom, svetost materinstva, biološko-higijenična posvetovalnica, vzgojna pomoč, a jedro družine, versko-nravna vzgoja.
Skupnost sorodnih družin ustvarja pleme in več plemen pa narod.
Narod je skupnost krvi, izročil, čustev. V jeziku se na zunaj izraža ta skupnost. Kraj, kjer tvoj narod prebiva, je tvoja domovina.
Narod moramo 1. ljubiti, saj smo od njega prejeli izobrazbo, vzgojo in omiko, 2. za narod moramo delati, vsak v svojem poklicu, 3. z narodom moramo sočustvovati. Če tvoji sorojaki propadajo in se mladina pokvari, te mora boleti. Njihova bolečina mora biti tvoja bolečina.
Konkretno se mora naša ljubezen do naroda razodevati v ljubezni do slovenske, hrvatske in srbske kulture, ki vse skupaj predstavljajo jugoslovanski državni narod.
Lastni narod moramo ljubiti in se zanj žrtvovati, tuje narode pa spoštovati.
Država, društvo narodov.
1.	Država je naravna in popolna družba. Naravna družba je, ker iste sile, ki ustvarjajo družino, stapljajo tudi družine v državo. Popolna družba je, ker država zajemlje deloma vse človekove dobrine (duševne, vzgojne in gospodarske) in je na zunaj neodvisna in nobeni višji oblasti podvržena.
2.	Smoter države je javna blaginja celotnega državnega ljudstva. Udejstvuje ga država s tem, da skrbi za obrambo in pravni red na znotraj in na zunaj ter ustvarja splošne pogoje posameznikom in stanovom za prospeh splošne kulturne ustanove (šolstvo), gospodarske (železnice, pošta, promet, socialna zakonodaja) in dobrodelne (bolnišnice, socialna higijena), V zasebno udejstvovanje sme država posezati le takrat, če poedinci zanemarjajo svoje naloge (varuštvo, kuratela) ali škodujejo celokupnost.
3.	Kakor vsaki družbi mora tudi državi načelovati neka oblast. Imenuje se državna oblast in se ji morajo državljani radi vesti v vseh pravičnih stvareh pokoriti.
Državna oblast se udejstvuje na treh področjih: zakonodaji (legislativi), upravi (eksekutivi) in sodstvu (justici).
a)	Zakonodaja ustvarja zakone, ki vežejo vse državljane. Obsegajo državljansko pravo, kazensko pravo in upravne uredbe. Način, kako se naj izsledi krivca, predpisuje civilni in kazenski pravni red.

b)	Uprava izvršuje od zakonodavca sklenjene zakone in skrbi s pomočjo ministerstev za javni blagor.
c)	Sodstvo skrbi za pravico. Sodniki razsojajo civilne in kazenske spore.
Vladavina ali državna oblika določa, kako se označene funkcije porazdele med izvršujoče činitelje. Ločimo tri vladavine: monarhistično, republikansko in demokratično monarhijo. V novejšem času še imamo fašistični in sovjetski tip vladavine.
Mednarodnemu občestvu držav načeluje Društvo narodov v Ženevi, ki ga je ustanovil bivši predsednik Združenih držav Wilson. Njegov namen je, da rešuje spore med poedinimi državami in prepreči vojske. — X, Maribor.
Oče Koren.
(Odlomek iz: Korenov grunt.)
Vidiš fant, grunt nekaj velja! Grunt, zemlja. Poglej našo rodovino! Vsi tisti, ki so se izneverili gruntu, so pomrli mladi, v cvetu let. Jože in France, moja strica, brata mojega očeta, sta šla v šole. Jože-bi naj postal duhovnik, pa ga potem ni veselilo; postal je učitelj. Eno leto je učil, samo eno leto, potem zbolel in prišel domov in doma umrl. Pa France isto. V sedmi latinski ga je prijelo. Jokala je mati in prosila: »Ljubi Bog, ohrani mi ga, saj bo tvoj in bo služil oltarju.« Pa ni dočakal: ne on, ne mati. Še tisto leto je umrl. Janez je imel že vse latinske ,pa ni hotel dalje ,ostal je doma in živi še danes, ko ima že osem križev in devetega pol. In moji bratje, tvoji strici: Maks, Jurij, Andrej. Drug za drugim so šli v tovarno, v rudokope, drug za drugim so se vračali bolani in obteženi domov k materi umirat.
In ti? Saj vidiš, da nisi takšen hrust, ker naša rodovina tudi ni rodovina hrustov. A zdravi smo, močni in krepki dovolj, dokler smo zvesti gruntu! —
Tone je molčal in ni odgovoril. Je resnica, kar govori oče; to je vedel. Ampak kljub vsemu! Če res vsi njegovi predniki niso dosegli cilja izven grunta, mar ga tudi on ne bo? Ali naj postane nesrečen v poklicu za vse življenje, samo da bo zvest gruntu? Kakor da bi se zbal žrtev, zbal nevarnosti, ki se stavijo človeku na pot. Ali naj zavrže vse lepe sanje, ki jih je sanjal že toliko dni in noči? .. .
»Poskusil bom vseeno, morda vzdržim« — je čez dolgo časa dejal Tone.
Sedaj je oče molčal in tiho odšel iz sobe. Saj mu ne brani; tudi on je imel včasih druge cilje, pa ni jih dosegel. Morda so bile krive razmere, morda sam, ker je bil preslab, da bi bil stopil na to pot. Sin sedaj stopa, ker stopa pač lažje ,in je menda v njem več volje, kakor je je imel on svoje dni.
V teh mislih je zašel oče Koren na polje. Ajda je nekoliko ovenela pod vročimi sončnimi žarki. Dežja bi bilo potreba. Malo bo otave, če dežja ne bo. Koruza postaja nekam rumena in krompirjevka se naglo suši. Vse to je dognal z naglim pogledom, pa se spet zatopil v druge misli. Grunt je svet zase. Ima svoje zakone, svoje postave. Zahteva
celega človeka, celega moža, vso ljubezen, kolikor je imaš. Ljubiti ga moraš in se boriti z njim, boriti z naravnimi silami, boriti z vso močjo, z vsem znanjem.
In ljubezen? Kakor mati svojega nebogljenega otroka tako moraš pestovati njivico. Da ima dovolj hrane, da ni lačna, da jo opleveš — umiješ — da je čista in lepa, kot dekle, ki se napravlja v cerkev. Ne ume vsakdo ravnati z zemljo!
Njegov oče na primer ni umel. Ljubil jo je, pa njegova ljubezen je bila razdvojena. Ljubil je krčmo, pa žganje in grunt. A to skupaj ne gre. Vedno ni bilo z njim tako. Ko mu je prva žena umrla, je žaloval. Dva mala otroka, pa zemlja, delo od jutra do večera; skrbi in delo, kamor se ganeš. A, komu naj potožiš svoje gorje, kdo naj te potolaži z lepo in dobro besedo? Takrat je rajni oče našel — žganje. Potem se je oženil drugič. — Ni napačna ženska — je sodil o njej poznjej; a Anka (tako je bilo prvi ime) le ni. — Vedela je za vse; znala vse; ob njej ni bil nikdar mrk in potrt. Samo besedo mu je rekla, pa je zbežala od njega vsa mrkost ali utrujenost. Povsod se je poznala njena roka, povsod njeno modro vodstvo, na polju, okrog hiše, v kuhinji in drugod. Pozneje je šlo z očetom in gruntom navzdol. Prodal ga je, za ostanek pa kupil v drugem kraju hišo in zemlje, da je lahko redil dve kravici. Dolgo je že od tega, ko je umrl. Le kakih sedem let je še živel in gospodaril v novem domu.
Takšen je bil njegov oče, a on, sin njegov, je drugačen. Kakšen bo pa njegov sin? Kdo ve? Najstarejši in edini hoče v šole. Tisoč se jih tam izneveri, tisoč izgubi...	,
* *
*
Oče Koren je bil res skrben gospodar. Nič podoben svojemu očetu, ki je iz obširnega posestva dogospodaril do male bajte. Zemlja, samo zemlja, njej je posvetil vse svoje sile in moči. Zato ima dom, ki si ga je ustvaril sam, ne da bi mu oče kaj pomagal. Ta njegov dom naj bi živel in rastel še dolgo. Še dolgo naj bi tu gospodaril Korenov rod. A, ne bo! Prav gotovo ne bo .. . Mar po njegovi krivdi? . ..
Na to vprašanje Koren ni vedel odgovora. — V-v.
Fant in sv. Evharistija.
Ko prebiramo življenje svetnikov, zlasti onih, ki so sprejeli venec mučeništva, se nam nehote vrine vprašanje: kje so zajemali moč, da so premagali vse ter tako junaško šli sltozi ogenj trpljenja? Odgovor nato nam da življenjepis sv. Lavrencija, kjer beremo: »Počasi je umiral med najstrašnejšimi mukami, a ni čutil bolečin, ker je bil dobro jedel in pil« — namreč presveto Telo in Kri Kristusovo, presv. Evharistijo. Milost, blagoslov in moč, ki jo ima presv. Evharistija, postane vidna in oživotvorjena v onih, ki jo vredno in pogosto prejemajo. In vsi prečudno lepi cvetovi katoliške Cerkve, bodisi oni iz prve dobe krščanstva, bodisi iz poznejših stoletij vse do danes, so vzrastli le ob studencu milosti, ob viru življenja, ki je presveta Evharistija.

Danes, žal, mnogi možje in fantje nekam posmehljivo pravijo: »E, to je za babe.« Motijo se! Toda, je li res samo za te? V sv. pismu najdemo vedno na prvem mestu može. Iz božje stvariteljske roke je prvi izšel mož — Adam in bil postavljen za gospoda nad stvarmi. Ko je Bog sklenil prvo družino, je moža postavil za glavarja v njej. In Kristus! Ali ni izročil vodstva in učiteljstva cerkve fantom in možem? Ce je Kristus, ko je živel še na zemlji kot človek, (poklical k sebi najprej može in fante, naj bi torej zdaj, ko prihaja k nam pod podobo kruha in vina, teh ne hotel imeti pri sebi, in sicer najprej in predvsem? Da, presv. Evharistija je za vse, tudi za može in fante. In če danes to mnogi zanikajo ter pravijo, da je le za »ženske«, potem ni čudno, da je življenje šlo v marsičem na stranpot.
Ne smemo pa tega mnenja seveda pospešiti. Zakaj, še vedno imamo može in fante, ki vedo, kaj jim je presv. Evharistija, ki se mesec za mesecem zgrinjajo okoli obhajilne mize v tako obilnem številu in v tako čudovito lepem redu. Ko jih človek gleda, se mu milo stori pri srcu, izraz veselja mu spreleti dušo in ves srečen pravi: še smo močni.
Da, fantje in možje, še smo močni, a biti moramo še močnejši! Močnejši, da bomo zvesto služili Najvišjemu, da se bomb z vso odločnostjo borili za resnico in pravico, da bomo svoje versko prepričanje izpovedovali odkrito in brez strahu, četudi bi šlo za glavo. Močnejši moramo biti, da bomo branili svoj dom, svoj rod in domovino nele pred zunanjimi sovražniki ,ampak tudi pred notranjimi, to je tistimi, ki delajo na to, da izrujejo iz naših src vero v Boga, brez katerega ni sreče. Kajti »če Gospod ne zida hiše, zastonj se trudijo, ki jo zidajo«.
Moč za vse to pa bomo dobili le v presv. Evharistiji. Zato pa, dragi fantje in možje, le korajžno in pogumno pred Gospoda! Ne dajmo se osramotiti od žensk! Tako radi se sicer bahamo in postavljamo nad ženskami, a smo pri prejemanju sv. Evharistije tako daleč za njimi! Sram nas bodi!
Od obhajilne mize bomo odhajali močni in plemeniti, polni značajnosti in navdušenosti za dobro in lepo. Naše besede bodo blage in mile, naša pesem poštena. V naše družine in društva se bosta naselila mir in sreča in tako bomo iz sv. Evharistije rastli v rod, ki bo v čast Bogu, v pomoč in ponos pa domovini... — Vostner Polde.
Junakinja do konca.
Pozno v noč so v župni cerkvi žalostno udarili zvonovi in naznanili, da je v vasi ogenj. Preplašeni so ljudje poskakali iz postelj in v vsakem je trepetalo: »Moj Bog, ko bi le ne bilo pri nas!« Ko so za silo oblečeni pritekli na dvorišče, in videli, da je ogenj nekoliko iz vasi in da ni nevarnosti za njih domove, jim je nekoliko odleglo. In tedaj so tekli, kar so jih noge nesle, da priskočijo na pomoč ubogemu vaščanu.
Kakor strele so švigali iz s slamo krite strehe dolgi ognjeni biči, se lovili med seboj ter se zopet spopadli in se kakor razkačeni psi
zagnali vnovič na drugi konec strehe in jo trgali s svojimi svetlimi čekani, da je hreščalo pod njimi. Neka žena, ki je komaj rešila življenje svojih otrok in ki ji je Angelica dala zavetja pod svojo streho, se je spomnila, da ni Angelice videla nikjer in da mora biti gotovo še v hiši. Naglo se je eden izmed pogumnih mož priboril skozi gost in grizoč dim do okna.
S hlastnim jezikom je lizal ogenj že notranje stene in tedaj je v njegovem svitu res zagledal ubogo dekle sredi ognjenega objema.
»Ne, Angelica, Ti ne smeš umreti. Ti si mi dala dostikrat kruha in dobro besedo,« se je pognal med ognjene zublje nek moški k Angeličini postelji, jo dvignil nezavestno na svoje roke ter z njo bežal skozi gost črn dim kakor brez uma. Tedaj je z grozo kriknila neka žena: »Požigalec!«
»Kdo?«, se je stisnilo sto pesti hkrati in nastala je zmešnjava, da so celo pozabili na ogenj.
»Ta, ki je rešil Angelico, ta je poižaglec«, se je sedaj zasvetilo v glavi ubogi ženi, materi peterih otrok. Spomnila se je, da jo je ta človek nekoč prosil kruha, pa mu ga ni imela dati in ji je zagrozil, da se bo maščeval.
»Sirkov Martin, slaboumen, požigalec? . . .«, so se ujele maščevanja žejne oči in bežali so za njim, da rešijo vsaj žrtev njegove blaznosti: Angelico. In res so ga našli ne daleč od hiše. Še vedno je držal v naročju onesveščeno dekle ter ihtel: »Angelica, saj nisem mislil tako! Zakaj me ne pogledaš, si jezna? . . . Oni ženski, ki mi ni dala kruha, sem hotel storiti hudo, pa sem Tebi storil.. . Angelica .. .«
Sedaj, ko so prišli možje do njega in se najprej mislili, da ga raztrgajo na sto kosov, ko ga dobijo, si niso mogli kaj, ko so videli ta prizor in na blaznem obrazu solze ...
»Kje le sem«, se je drugo jutro zbudila Angelica kakor iz dolgih sanj in si ogledovala krog sebe. Čudno jo je tiščalo v glavi, oči so jo žgale, da je komaj gledala in po vsem telesu je čutila nekaj pekočega. Mnogo postelj je stalo v dolgi vrsti ob zidu in iz vsake se je prikazal bled in bolan obraz.
»No, Angelica, je kaj bolje danes?«, jo je prisrčno vprašala sestra, ki je prišla pogledat k bolnikom in videla, da se dekle že razgleduje krog sebe.
». . . Sestra . .. kako to . .. zakaj so me v bolnico, sem li bila bolna? ...«, se ni mogla prav zavedati svojega položaja.
»Angelica, ne bodi žalostna: nič več nimaš doma, nekdo ga je užgal ... ali kako . ..,« ji je sedaj povedala sestra »in Tebe so nezavestno komaj rešili.«
Angelica ni nič več čutila, da jo boli, niti slišala ni, da so jo komaj oteli smrti, samo nekaj nepopisno bridkega ji je šlo skozi dušo: nič več nimaš doma ... — Lojzka Horvatičeva.	(Dalje sledi.)

Slovanski zgledi.
Iz zgodovine starih Grkov in Rimljanov se kažejo mladini razni zgledi značajnosti, junaštva, zvestobe, n. pr. Atilij Regulus kot zgled značajnosti, Leonida in Horacij Kokles kot zgled junaštva itd. Je že res, da so to lepi zgledi, a mi Slovani imamo tudi svoje junake, ki za onimi nič ne zaostajajo. Navesti hočem tu nekaj zgledov iz ruske zgodovine,
L. 1880 je oblegal »beli general«, slavni Mihael Dimitrijevič Skolebev turkmensko trdnjavo Geok-Tepe. Pri nekem nepričakovanem nočnem izpadu se je obleganim Turkmenom posrečilo, da so se polastili dveh ruskih topov in enega vojaka, kanonirja Agafona Nikitin. Ker Turkmeni niso znali streljati s topovi, so skušali z obljubami in grožnjami pridobiti ujetega Agafona Nikitin, da bi ž njimi streljal na svoje rojake. Toda ta se je branil in tega ni hotel storiti. Ostal je neomajan in vztrajen tudi potem, ko so mu Turkmeni odrezali vse prste na rokah in nogah. Na to so živega drli. In ker jim le ni hotel vstreči, so ga nazadnje med najstrašnejšimi mukami umorili. Rusi so proslavili spomin tega slavnega junaka s tem, da so v Kalvariji, njegovem rojstnem kraju, sezidali cerkev na čast sv. Agafonu. Da bi počastil spomin svojega odličnega vojaka, je k stroškom za cerkev prispeval tudi sam car Aleksander II.
Ali ni ta Rus pod hujšimi pogoji proslavil svojega značaja kot Atilij Regulus?
V bivšem kanatu Kokan v Turkestanu živi med drugimi mal narod, katerega nazivajo Kipčaki. Ko so imeli Rusi s tem kanatom boje, je močen oddelek Kipčakov obkolil oddelek vojske in ga popolnoma ločil od glavne ruske armade. Položaj Rusov je bil obupen. Krog in krog so bili obkoljeni od sovražnika. Poveljnik je obljubil, da bo vojak, ki bi prodrl sovražno vrsto in bi nesel poročilo v glavni stan armade, prejel red sv. Jurija in veliko nagrado v denarju. V začetku se nihče ni javil, ker je vsak izprevidel, da bi šel v gotovo smrt. Nazadnje se je le oglasil nek silno močen mož, I. Gromov, češ, da hoče nesti poročilo v glavni stan. V vsako roko je vzel nabasan revolver, golo sabljo med zobe in je dirjal naravnost proti gosti vrsti Kipčakov streljajoč vanje na desno in levo. Kipčaki so bili radi tako silnega nastopa vsi zmedeni in so ga pustili skozi vrsto. Samo eden ga je hotel ustaviti in je planil z mečem proti njemu. Gromov, ki je izstrelil že oba revolverja, je zgrabil za sabljo in je s tako strašno silo udaril nasprotnika, da mu je gladko odsekal celi prednji del glave z nosom in čeljustjo, ki je daleč v pesek odletela. Ko so Kipčaki to videli, so se prestrašeni razškropili, in Gromov je prišel v glavni stan armade v veliko začudenje vseh Rusov, ki so gledali ta strašni prizor.
Kje le bi se našel takšen junak kot je bil I. Gromov?
Rusi so se pa znali tudi zvijače posluževati najbrže nič manj kot stari Grki in Rimljani. Za časa, ko so Rusi imeli vojsko z buharskim emirom, so se približali mestu Džizak. Nek artilerijski častnik je bil prestavljen v Džizak in je potoval iz Taškenta v ta kraj. Potoval je v velikem poštnem vozu. V jasni noči ga je pa napadel oddelek
buharske konjenice. Ker se proti toliki premoči ni mogel boriti, si je izmislil zvijačo. Pri sebi je imel velik samovar, v katerem se kuha čaj. Tega je postavil na pokrit voz. Ko so se Buharci približali, je obstal in z močnim glasom zapovedal, da se top pripravi za strel. Buharci so poznali rusko povelje, pri luninem svitu so res mislili, da je top in so se razpršili. Častnik pa je ta trenotek porabil in dalje bežal z vsemi močmi. Ko so Buharci na strah pozabili, so dalje zasledovali častnika, ki pa je svojo zvijačo ponovil in na zadnje je le srečno prišel v Džizak.1
Naj bi te zglede slovenski fantje za dobro vzeli. Morda bodo tudi sami kedaj prišli v podoben položaj, da jim bo le neustrašen pogum ali zvijača pomagala. — Al. Kokelj.
Na vrtu belih rož.
Cvetele so na domačem vrtu in oznanjevale veselje. Mimo je šel mlad človek in se ozrl nanje. Tako lepe, nežne so bile, da jih je skrivaj ogledoval. Zelo je ljubil bele cvetove! V duši mu je raslo hrepenenje o lepoti, o nežnosti, o znanilkah ljubezni. — Bele rože. — Še enkrat se je ozrl nanje. 2e dolgo je iskal bele cvetove, a ni jih našel. In sedaj? — Zdelo se mu je kakor da čuje pesem tihe melodije, ki je prihajala iz vrta »belih rož«.
Nekoč je govoril fant z dekletom o ljubezni. V življenju sta se prvič srečala. Pripovedoval ji je, da jo že dolgo pozna, da ji vidi v njeno čisto dekliško dušo, ki je kot bela roža na vrtu. Vedel je, da mora priti.
Dekle mu je govorilo o svoji mladosti. Mati mi še živi, njo ljubim neizrečeno. Revna je, bolehna. Za očetom sva imeli pokojnino, ki ni zadostovala za obe, zato sem odšla v svet, da ji pomagam s prihranki ob trdem delu, da ji povrnem vsaj trohico njene ljubezni, kar je storila mati do zadnjega, dokler je bila še zdrava, za mene. V tem kraju sem dobila službo. Življenje se mi zdi brez življenja, ker ni matere poleg mene.
Dekle je zaihtelo v tesnobe notranjih bolečin po materi. Fant jo je tolažil. Misel mu je bila pri bolni materi. Koliko trpljenja v tej mladi duši. Revica! Pomagati ti hočem, brat ti hočem biti.
Ali nisem poznal te nežne duše že dolgo? Moje misli so jo iskale. Prišla je ona, ki mi jo je poslala Velika ljubezen.
Tam daleč se je utrnila zvezda. — Fant je prisegel v duši, da hoče živeti večno s to deklico. Prinesla je v njegov dom Veliko ljubezen resnice, miline lepe dekliške duše.
Pozneje ju je pot vodila k Gospodovi mizi, kjer sta si utrjevala skrivnosti notranjih čustev in v veri našla tolažbo.
Veselje je govorilo na vrtu o belih rožah in fantu, ki je prišel nekoč mimo njih, in čul, kaj so mu šepetale. Danes pa se je zgodilo, da je ljubezen našla zopet svoj pravi dom, kjer je bila še nedavno kakor tujka. — Mihevc Ivan.
1 Švare: Turkestan str. 144 in 188.
■('ODIfMT/ FtlNTI 1	I
Mi smo kres žareči! Katoliški fantje! V duhu vas gledam, kako pogumno ste sledili klicu našega velikega Rimljana. Dobro ste razumeli njegovo razkritje, s kako zlobo delujejo: pretirani nekrščan-ski nacionalizem, komunizem, kapitalistične struje in različni rdeči elementi. Povedal nam je, da je vse razen katolicizma prevara, smešna lutka. Kakor val gre gibanje v FKA po naši lepi Sloveniji. Uvideli smo, da je najtrdnejša podlaga narodne vzajemnosti verski preporod. Ni ga noža, ki bi mogel prerezati vez med nami in našimi voditelji. Slišali smo, kako se brusijo na skrivaj, pa tudi že očitno. Nas ne more razdru-žiti ne fašizem, ne framasonstvo, sploh je ni bakterije (sile), ki bi mogla okužiti stanovanje naših zvez, ker razkuževal-na stredstva našega proizvoda so prvovrstna. Kres žareči smo tovariši, katerega je sv. Oče zakuril; drv pa so nanj nametali pogumni možje, ki se žrtev za napredek edino pravega katolicizma ne boje. Vsaka Cerkvi in njenim naukom sovražna struja, ki bi si predrznila moč sv. Cerkve podvreči, se zlomi in razblini v nič. To dokazuje njena 19001etna zgodovina.
Naš kres pa medtem, ko razni protivnik; premišljujejo, kako in kaj ukreniti proti njemu, vedno bolj izžareva svojo velikansko silo. Ti se ga pa izogibljejo kakor ščurki svetlobe, saj bi jih njegova žareča moč očistila najmanjše napake. Obenem se iz sence zmot in prevar skuša na grmado prepričanja metati umazana in smrdljiva voda, hoteč jo pogasiti ali vsaj delno zmanjšati.
Fantje! Pomagajmo kuriti, da njegov svit seže v najglobokejše jame prevar in zmot. Dajmo našim nameram in spodbudam prave smeri in večjega zanosa. Naj ne bo zastonj trud naših voditeljev, ker žrtve so velike! Prej ko slej mora vsak katoliški fant in vsako katoliško dekle držati v rokah palmovo vejico zmage! — Črnec Franc, Slov. Konjice.
Duh prepričanja — rodi usoehe. S
kakšnim Svetim prepričanjem so se nekdaj Turki bojevali in prelivali človeško kri, češ: čim več pesjanov, (tako so imenovali kristjane) boš ubil, tem večje bo tvoje zasluženje pri bogu Alahu. Turki so seveda bili o tem nauku svete Alahove vere trdno prepričani,
zato so s takšnim pogumom in navdušenjem pohajali v boj proti kristjanom in z nekim srčnim veseljem po zverinsko ubijali nedolžne ljudi. Uspeh njihovega prepričanja je bil, da je tekla v potokih dragocena človeška kri in mnogi .mnogi Turek se je za svoje prepričanje v boju znašel v Alahovem objemu.
Takšnega prepričanja kot so ga ti Turčini imeli, si ga mi ne želimo. Čeprav so želi za svoje prepričanje uspehe, pa so ti uspehi bili delo zločinstva. Duh takega prepričanja je krivega izvora in njega dela so strašna, ogabna, nemoralna. Ob sadovih dela krivega prepričanja se mi ne smemo radovati in za njih nazore ne navduševati. Kaj nimamo pri sv. Cerkvi, na našem kulturnem, gospodarskem, socialnem polju in na domovinski fronti dovolj svetlih zgledov dela, svetega prepričanja iz duha krščanskih mož, kjer se lahko navdušujemo in zgledujemo? Naše slovenske šole, naša društva, strokovne in prosvetne organizacije, razne verske družbe, odseki, in da smo Jugoslovani, da nam svobodno teče po naši mili domovini naš lepi materni jezik! Ali niso to najlepši, najdragocenejši sadovi dela, izhajajočega iz večletnega borbenega prepričanja mnogih naših velikih mož, ki so za svoje prepričanje veliko trpeli, a vztrajali in končno zmagali? Naj nas ne plaši duh svobodomiselstva in vsega novodobnega strankarstva, tudi ne dela nasprotnikov.
Prelep zgled, da duh pravega svetega prepričanja rodi velike uspehe, so nam globoko verni Irci. To je narod, ki je stoletja trpel ponižanja in verska preganjanja, zgubil je zemljo, dom, ker je bil zvest svojemu prepričanju, zvest Kristusu. Trdno se je boril za svoje pravice, vedno živel in delal v mejah svojega globoko verskega in narodnega prepričanja za svobodo Irske. In to njihovo vztrajno, sveto in stoletno prepričanje je dalo sv. Cerkvi največ svetih junaških mož in žen ter končno uvrstilo verno irsko ljudstvo v vrsto svobodnih narodov. Tak je bil torej sad prepričanja trpečih, a vernih Ircev. Takšnega prepričanja se navzemimo tudi mi, kakor so ga imeli Irci, da se ne bomo spotikali ob polenah naših nasprotni-
kov, ne omahovali v boju za svoje	zvesto, četudi čez trnjeva pota in strme
pravice in zgubljali pravega prepriča-	bregove, do svobodnih in srečnih dni!
nja. S svetim prepričanjem korakajmo	Viktor Gasparič.

DEKLE
DEKLETU^.^
Oj, zlati čas —! Stojim ob potočku in opazujem valčke, kako trepečejo in naprej drve; zdi se mi skoraj, da se jim nekam mudi; gledam za njimi . . . Kam se ti tako mudi, valček? Odkod prihajaš? Tam v visokih gorah si privrel iz zemlje, si skakljal čez bregove. Sedaj se svetlikaš v solnčnem žaru, pa se zopet skriješ v senci ob vrbah. Večkrat čitamo v knjigah, da je čas podoben reki, večnost pa morju. Glej, dekle! Dan tvojega življenja je takšen mali valček, ki hiti dalje, dalje. Porabimo pa pravilno ta odmerjeni nam čas, čas naše mladosti, da ne zapravimo tistega svojega cilja, ki nas vodi k Njemu, kateri nam je dal um in prosto voljo. Stoj, drago dekle, na straži, varuj plemenitost svojega srca — vsak korak hiti naprej k večnosti. Vsak dan je utesnjen med dve noči.
Dekle! Ti lahko ustaviš uro, ne moreš pa ustaviti časa, ne ustaviti današnjega dne. Ne trati torej dragocenega, zlatega časa z dnevi, ki bi jih preživela
brez koristi, ali pa celo sebi in drugim v škodo.
Toliko spodbudnega čitamo v našem mladinskem listu — gledati pa moramo tudi, da bo rodilo obilno sadu. li si gospodarica same sebe — glej, da bodo vsi tvoji dnevi dobro porabljeni. Škoda pa vsake ure in minute, ki jo po nepotrebnem potratiš.
Minuta, ki minila, ne bo se povrnila; kar časa zamudiš, ga vekomaj zgubiš.
Pozdravljene, drage mladenke! — Mimika Weingerl, Sv. Lenart v Slov. gor.
Absolventke vseh kmetijsko-gosno-dinjskih šol naše banovine imajo 8. septembra v zavodu č. č, šolskih sester v Mariboru ob 7. uri zjutraj svoj sestanek. Vse, ki se zanimajo za ustanovitev lastne stanovske organizacije, vljudno vabljene! — Sagaj Bogomila, t. č. pred. priprav. odbora.

V

Mladina Slovenskih goric na verski manifestaciji. Delovna skupina fantovske KA pri Negovi je obhajala v nedeljo, 19. t. m. lep praznik, ki se je razvil v krasno manifestacijo slovenjego-riških fantov. Blagoslovljen je bil novi prapor negovske delovne skupine FKA. V nedeljo zjutraj so domači fantje v častnem številu pristopili k mizi gospodovi. Popoldne pa so k blagoslovitvi prihiteli fantje iz celih Slovenskiu goric. Prišli so peš, na okrašenih vozovih in okrašenih kolesih. Praznično pritrkavanje zvonov je oznanjalo praznik versko zavedne mladine. Cerkev se je skoraj napolnila samih fantov in mož. Dekan Gomilšek je v pridigi razvil kras-
ne misli o pomenu novega prapora in navduševal mladino k zvestobi do katoliških načel. Po pridigi se je izvršila blagoslovitev prapora, katero je izvršil dekan Gomilšek ob asistenci domačega župnika Granfole, šentlenarškega kaplana Kordeža in kaplana od Marije Snežne Janka Rojhta. Sledile so pete litanije Matere božje. Po večernicah se je vršilo v grajski dvorani versko zborovanje mož in fantov. Do zadnjega kotička so prostorno dvorano napolnili možje in fantje. Zborovanje je otvoril domači g. župnik Granfola ter podal besedo zastopniku škof. vodstva FKA Mirku Geratiču, ki je v lepih izvajanjih očrtal delo mladine v Katoliški Akciji v
tesnem sodelovanju z duhovniki. Sledili so pozdravi zastopnikov delovnih skupin. V imenu domačih fantov je pozdravil došle goste Franc Fekonja. Pozdrave so prinesli: Kramberger Franc iz Sv. Lenarta, Mohorič Stanko od Sv. Antona, Perko Leopold iz Marije Snežne, Kraner Janez od Sv. Ane, Žižek Miha od Sv. Benedikta, Minih iz Sv. Trojice in Drago Munda iz Maribora. Iz vseh govorov in pozdravov je izvenela ena sama misel kakor prisega: Zvestoba katoliškim načelom, zvestoba Kristusu Kralju. Zaključne ognjevite besede je spregovoril dekan Gomilšek. S pesmijo »Povsod Boga« se je zaključila lepa manifestacija slovenjegoriških fantov, kateri so vedno in ob vsaki priliki, in bodo tudi v današnjih kritičnih časih, polnih zmed in nereda, pokazali, da pravilno razumejo svojo nalogo pri izvajanju svojega apostolata, da zopet zavlada Kristus Kralj v dušah in srcih vseh ljudi.
Sv. Jurij v Slov. goricah. Nemara si mislijo prijatelji in čitatelji »Našega doma«, da Šentjurčani spimo, ker se nič ne oglasimo. Kaj še! Res, da o sijajnem delovanju v Kat. Akciji ne moremo poročati, pa upamo, da se bo v bodoče življenje v tem pogledu pri nas bolj razgibalo.
Tem bolj pa radi čitamo »Naš dom«, druge dobre časopise in knjige, ki so tako potrebne za današnje življenje. »Naš dom« se nam je tako priljubil, da bi ga težko pogrešali, ker nam ta lep mladinski list nudi toliko dobrega in je pisan čisto v sodobnem duhu. Potrudili se bomo, kar je tudi naša dolžnost, da se bo število naročnikov pri nas še zvišalo.
Udeležili smo se letos junija izleta na zeleno Pohorje z drugimi fanti Kat. Akcije, ki se ga z veseljem spominjamo. Bog živi! France od Sv. Jurja v Slov. goricah.
Šk. zbor fantov KA.
Ob priliki škofijskega evharističnega kongresa dne 7. septembra ob 3. popoldne v Karlinovi dvorani, se bo vršil škofijski zbor FKA. Na dnevnem redu so poročila vodstva, volitev novega vodstva, predlogi in slučajnosti. Vse delovne skupine naj pošljejo svoje zastopnike.
mš\ GROBOVI________4:
f Jožetu Gorišku v spomin.
Komaj tri mesece po bridki izgubi Radejevega Franceta je smrt drugič posegla v vrste rajhenburških fantov in nam tokrat iztrgala iz naše srede Jožeta Goriška.
"Goriškov Jože je utonil v Savi!« Ta vest se je v torek, dne 7. avgusta t. 1. proti večeru z bliskovito naglico raznesla po Rajhenburgu in okolici. Globoko je pretresla posebno nas fante, tvoje tovariše. Kako tudi ne? Saj je vse naše društveno življenje tesno povezano s tvojim imenom. Ves svoj prosti čas si žrtvoval že od šolskih let sem prosvetnemu društvu, bodisi kot knjižničar, ali pa kot igravec na deskah prosvetnega odra. Mnogi še sedaj niso pozabili tvojega »Čurileka« iz »Kraljične z mrtvim srcem«. Da, kdorkoli te je poznal, te ne bo zlepa pozabil.
Lep je bil tvoj pogreb. Čeravno je bil delavnik in je Zagreb daleč, vseeno nas je bilo natrpan avtobus, ko smo se peljali, da se na zagrebškem Mirogoju poslednjič poslovimo od tebe, dragi Jože! Naši fantje so te ponesli h grobu, kjer je opravil naš rajhenburški g. kaplan Zidanšek pogrebne obrede in se poslovil od tebe. Potem pa smo ti nasuli na krsto cvetja naših slovenskih vrtov kot zadnji pozdrav vseh onih, ki so te poznali in ljubili — a niso mogli na tvoj pogreb.
Dragi Jože! Hudo nam je, ker ne vidimo več tvojega dobrodušnega nasmeha in ne slišimo več tvojih čisto svojevrstnih kritik. Hudo nam je, a ne klonemo svojih glav, saj pred nami blesti križ, naše edino upanje. Dragi Jože! Le spavaj, saj zdaj ti je dobro, četudi je tesen tvoj dom. Odgrnil si zdaj zadnjo
zaveso in razrešil poslednji dvom. Pod rušo si nesel vse svoje skrivnosti in vso svojo bolest. Ni ti bila steza življenja preveč posejana s cvetjem — ker svet je trd in krivičen — pa je za to bila tem bolj tvoja gomila vsa zasuta s cvetjem, kot bi to cvetje hotelo zakriti vso gorje dvajsetih tvojih let.
Le spavaj, Jože, saj zdaj ti je dobro! Odkrila ti večnost je svojo prelest. Hrvatski gozdovi pa ti pojo pesem usna-vanko:
Počivaj mirno, sladko spavaj, saj kmalu snidemo se vsi: nad zvezdami v poljanah večnih, kjer ni gorja in ni skrbi.«
Bog daj pokoj tvoji duši, Jože!
Adolf Moškon, Rajhenburg.
f Jožetu Senčar, dijaku, v prijazen spomin!
Oh, prerano si zatisnil svoje miljene oči, v žalosti si nas zapustil in odšel v grob noči. Jože! Vedno veseli spomini na te so se mi spremenili v žalost, odkar vem, da te je obiskala ta nesrečna bolezen, katera je utrgala že toliko svežih cvetov iz naše srede. Trpel si. Bridko in tužno je bilo tvoje mlado življenje. Toda tolažil si se s tem, da tudi s trnjem ovenčani roži zasijejo nekoč lepi soln-čni dnevi. Obračal si pogled daleč tja v dijaško življenje, katero je bilo polno tihega veselja. Z navdušenjem si študiral in si gradil načrte za bodočnost. Pa Bog je hotel drugače. Poslal ti je bolezen. Pustil si šolo, katero si tako ljubil. Tvoja življenjska pota so postala samotna. Nobena družba te ni več veselila. Sameval si, sanjal o pomladi, o sreči, katere pa nisi dočakal.
Zaman so bile vse naše prošnje. Usahnil je cvet življenja in tvoja duša je odplavala daleč, daleč tja v rajsko domačijo. Sredi cvetoče življenjske pomladi si utihnil, sklonil nežno glavico in zasanjal večno spanje.
Naša srca krvave v nepopisnih bolečinah. Hladna zemljica nam je zakrila tvoje mlado truplo, polno idealov, tvoje nežno obličje. Ozka in temna je hišica. Vendar si našel v njej mir in pokoj. Ne slišiš hrupnega življenja, ne vidiš belega dne. Pri tebi je vse tako mirno in tiho. Nikdo te ne moti pri spanju. Sanjaš lahko o sreči minulih dni. Jože! Spominjaj se tudi nas tvojih nekdanjih sošolcev, kateri smo te tako radi imeli. Med nami živiš in boš živel v najlepših spominih. — Nevenka.
f Jošku Šumenjaku v spomin.
Ko sem proti koncu leta 1924 prišel od vojakov, je bil odsek Orla v Jarenini skoraj v popolnem razsulu. Tvorili so odsek pravzaprav le trije člani: Ivan Fuks, sin cerkovnika, ki pa je že januarja meseca leta 1925 nagloma umri na jetiki ter brata Joško in Martin Šu-menjak. Da je b!l orlovski odsek v razsulu, so bili vzrok osebni spori, nekaj članov pa je odšlo k vojakom. Z namenom, pridobiti za Orla novih članov, smo sklenili za propagando prireuiti v Jarenini srenjski orlovski tabor. Mnogi so nam to namero resno odsvetovali, češ: saj ste samo trije! In kdo bo pa kril izgubo? Toda nismo se dali preplašiti in posebno rajni Joško je bil ves navdušen za to idejo. Skoraj vse priprave smo izvršili sami; agitirali za udeležbo, pošiljali vabila na vse strani in vsem sosednjim župnijam, pripravljali telovadni prostor itd. Rajni Joško je vso zadnjo noč pred prireditvijo delal: stavil ograjo, pripravljal klopi itd. Vse naše delo in naš trud je bil kronan in bogato poplačan, ko je drugi popoldne partisočglava množica napolnila telovadišče. In rezultat? Poravnali smo vse stare odsekove dolgove, zraven pa naložili v blagajno še lepo število stotakov prebitka; priglasilo se je tudi še isti dan precejšnje število novih članov in tako smo svoj namen popolnoma dosegli.
Pri Orlu se je rajni udejstvoval do njega razpusta.
V poletju 1929 smo pričeli akcijo za postavitev društvenega doma. V ta namen naj bi se preuredila stara, zapuščena hiša, ki je služila svoj čas za shrambo sena in je bila last Posojilnice, oziroma cerkve. Treba je bilo odstraniti vmesne stene, porušiti zadnji zid in zraven pozidati par metrov nove stavbe za postavitev odra, sicer bi bila dvorana premajhna. Za prizidek je bilo treba skopati temelj globoko v hrib. Rajni Joško je bil med prvimi, ki je zasadil lopato v zemljo ter delal z vnemo in idealizmom, kot da gre za njegovo lastno korist. V par tednih smo imeli s pomočjo domače Posojilnice in prostovoljnega kuluka lepo urejen in precej prostoren društveni dom. Mirno lahko rečem, da gre pri tem največja zasluga družini Šumenjakovi, predvsem pa rajnemu Jošku. Ne samo, da je sam delal, tudi druge je navduševal, da so po svojih močeh pomagali.

In kadar smo imeli prireditve, pa če je bilo treba kaj popraviti, kaj oskrbeti ali kje kaj napraviti, smo samo rekli: »to bo že Jože popravil,« ali: »to bo že Jože preskrbel in napravil.« Vedeli smo, da bo naročeno mu nalogo tudi v resnici in dobro izvršil brez nadaljnjega. Nikoli ni vprašal, zakaj mora ravno on; tudi mu ni bilo nobeno opravilo pretežko in eni smo se tega že tako privadili, da se nam je zdelo samoposebi umevno, da on to mora napraviti; tako-rekoč izkoriščali smo njegovo dobrodušnost in potrpežljivost. Bil je res dobra duša, postrežljiv, vedno pripravljen pomagati. Z njegov smrtjo nas je zadela nenadomestljiva izguba, posebno se bo ta vrzel poznala v FKA, kjer je rajni vneto sodeloval.
Kljub temu, da rajni Joško ni imel druge izobrazbe kakor ljudsko šolo, je bil vsestransko zelo izobražen. Na prvi pogled bi mu človek ne prisodil toliko izobrazbe, le če se je spustil z njim v razgovor, je spoznal, da nima navadnega kmetskega fanta pred seboj. Poseben talent je imel za to, da se je znal v vsaki družbi takoj znajti in vživeti in da si je znal vsepovsod takoj pridobiti prijateljev. Ko je bil svojčas na Gori pri Sv. Petru pri Mariboru shod FKA, nas je peljal z avtom, ki je last njegovega očeta, v Št. Peter. Ker je bil opoldan v vseh gostilnah velik naval in smo morali še čakati cele pol ure na kosilo, je šel rajni Jože sam v kuhinjo in nam takoj postregel. Toda, ko je videl, da tudi drugi zaman čakajo, je postregel še njim. Ni minilo četrt ure in že je bil z vsemi v gostilni popolnoma domač ter stregel gostom po vrsti, kakor rojen gostilničar, zraven pa je vse goste zabaval, da bi spravil slehernega v smeh in dobro voljo.
Dva dni pred njegovo boleznijo sva se srečala na cesti. Pogovarjala sva se o raznih stvareh, nakar mi reče: »Joško! Ti si gotovo bolan, ker tako slabo zgledaš! Ti bom jaz prinesel medu (oče je znan čebelar!), pa se boš pozdravil!« Ravno čez tri tedne po tem razgovoru je bil njegov pogreb, a jaz sem še zdrav. — Ko sem ga za časa bolezni obiskal na domu, mi pravi: »Zdaj vsaj vem, kdo je moj prijatelj in kdo me ima rad, da me še obišče.« Ko so ga odpeljali v bolnico, sem šel v bolnico ga obiskat. Bilo je 36 ur pred njegovo smrtjo. Prav korajžno je govoril z mano, da niti od-daleč nisem slutil, da bo čez nekaj ur že mrtev. Ob slovesu mi pravi: »Boš še
prišel kaj k meni?« »Seveda bom še prišel,« mu odgovorim. »Bog ve, če ne boš prišel na moj pogreb,« mi pravi. Kar ustrašil sem se teh njegovih besed ter mu odločno zatrdil, da bo še zdrav, Bog daj, da bi bil,« reče žalostno. Morda je že slutil . . .
Žalostno so dne 27. junija zadoneli zvonovi iz lin jareninskega stolpa; otožno in plakajoče se je razlegal njih mili glas po lepi župniji jareninski; čez cvetoče travnike in zelene loge; čez sadne vrtove in vinograde; čez hribčke in dolinice je hitel njih jok. Slišale so ga ptice
pevke; utihnile so in žalostno povesile glavice. Slišale so ga pisane cvetke, ki so v svoji mladostni sreči in prešerno-sti razširjale razkošnoomamni vonj po vsej naravi. Povesile so lepe glavice in v nemi žalosti pozabile, da so lepe in mlade, pozabile so na srečo . .. Vsa narava je plakala za svojim sinom, katerega je tako dobro poznala in katerega je ljubila, kateri pa je tudi njo ljubil. Slišali smo pa milo plakanje zvonov tudi mi in onemeli od tajne groze; zabolelo nas je srce, zadrhtela nam je duša od bolesti; oči so nam zalile solze .,. Kakor da je planila med nas ostudna pošast, nam utrgala iz naše srede drago bitje, katerega pa nismo mogli rešiti, čeravno smo hoteli in čeravno je želelo rešitve . . . Plakali so zvonovi, plakala je narava in plakali smo mi za prezgodaj usahlim cvetom, ki bi lahko še dolgo cvetel v korist domačih in vse župnije. Prišla je bela žena, zamahnila je s koso, in — konec je bilo mladega, nadebudnega življenja za vedno.
Njegov pogreb je pokazal, kako smo ga imeli vsi radi, koliko prijateljev je imel, Parstoglava množica in trije duhovniki so ga spremljali na zadnji poti; jareninski in šentjakobski pevski zbor sta mu pela žalostinke; poslovil se je od njega pri cerkvi mil. g, kanonik Josip Čižek, na pokopališču pa zastopnik škof. odbora Kat. akcije Mirko Geratič in zastopnik šentjakobske FKA Hanžič.
Dragi Joško! Ni te več med nami! Rjava prst je pokrila tvoje mlado telo, tvoja duša pa je odplavala k nebeškemu Dobrotniku. Dobro ti je zdaj, dragi Joško, a mi te pogrešamo, ker se šele
zdaj zavedamo, kako smo te imeli radi in kako si nam bil drag. Srečen si zdaj, a nismo ti nevoščljivi te sreče; želimo le, da bi čimprej prišli za tabo, da bi čimprej bili rešeni trpljenja. Izognil si se boli, izognil trpljenju in razočaranju. Prosi Gospoda vojnih trum, naj tudi nas čimprej pokliče iz te solzne doline, polne boli, trpljenja in razočaranja.
Ohranili te bomo, dragi Joško, v večnem spominu, borili se za iste cilje, iste vzore in ideale, za katere si se boril ti. Hodili bomo po tvojih potih. — Slava ti!
J. S., Jarenina.
^ POUKU in RftZVEDRLirv^
Ura.
(J. Mlinarič; 15 točk.)
Važen nauk. (Franjo Lužnik; 10 točk.)
Ne	no	ur	ub	a	ne	no
do	st	a	d	na	pri	be
Iž	in	Zg	en	zaj	de	na
Skrit pregovor.
(France iz Središča; 15 točk.)
Gosala Jelačič gostilna.
Kraljevi sprehod.
(Melanjski; 20 točk.)
		Ka	iv		
	rd	ed	am	ež	
	ob	ni	v s	st	
		ra	am		
		m a	en		
	ti	ez	ad	hn	
I vs	rc	as	in	en	sa |
Konjiček.
(France iz Središča; 20 točk.)
			M				
	!	Ž	m	g	O	i	
	a	č	n	z	O	u	
i	e	a	a	z	e	ž	r
g	i	a	a	a	m	v	i
	k	m	a	a	g	k	
L		d			d		A
			-				
Uganke.
(I.; 15 točk,)
1.	Kateri mesec ženske najmanj klepečejo?
2.	Kakšnih kamnov je največ v Dravi?
3.	Katera ptica je golobu najbolj podobna?
Vse uganke prav rešene dajo 90 točk. Rešitev je poslati do 25. septembra na naslov: Mirko Geratič, Maribor, Koroška cesta 1. Dva, ki bosta izžrebana, dobita nagrado.
Rešitev ugank v avgustovi številki »Našega doma«.
1.	Nagradna križaljka; I. kvadrat: oaza, Adam, zalo, amor. II. kvadrat: luna, urar, nada, Arad. III. kvadrat: neva, Eden, vert, Anti. V. kvadrat: Nero, Epir, rima, orač,
2.	Preštevalnica: Vzameš vsako peto črko, dobiš: Zoper moč smrti, ni rože na vrti. A. M. S.
3.	Cenik: Denar je sveta vladar.
4.	P o s e t n i c i:	1. Ugankarica. 2.
Piskrovez.
5.	Steber: Poravnajte naročnino!
Te dni zapušča Maribor dosedanji urednik Našega doma dr. Franc Vatovec. Več let je urejeval »Naš Dom v splošno zadovoljstvo njegovih čitateljev. Urejeval ga je z namenom, služiti našemu katoliškemu gibanju, predvsem fantovskemu. Tako je pod njegovih urejevanjem stal »Naš dom« -na višku in dajal našim fantom jasne in času primerne smernice v katoliški akciji.
Z dr. Vatovcem zapušča Maribor, odkrito priznamo, človek vztrajnega dela. Kot podpredsednik bivše Prosvetne zveze, kot podpredsednik šk. odbora
6.	Kvadrat: Bog skrbi za vse ljudi na svetu.
Vse uganke prav rešene dajo 75 točk. Nagradna križaljka se ne všteje.
Prav sta rešila: Anton Kos (30) in Vaclav Jereb (30).
Nagradno uganko E. Kramar-šiča so prav rešili: Anton Kos, Anton Acman, Vaclav Jereb, Joško Makoter.
Izžreban je bil za nagradno uganko Anton Kos, Vojnik. Dobi 25 Din.
Mojim ugankarjem: Kos: Poslano priobčim v oktoberski številki. Se še priporočam. — Hudomušni tiskarski škrat je pri »Kvadratu« imel svoje nagajive prste vmes. V prvi vrsti, zadnja črka bi morala biti L —- tiskarski škrat, ki je hotel biti bolj pameten kot France, ki je uganko poslal, pa je napravil K. — Tokrat sem dobil presneto malo rešitev. Pa Vam ne zamerim. Vem, da ste zadnji »Naš dom« pozno dobili, vem pa tudi, da pri ogromnem delu, ki ga vršite doma na polju, ni mnogo časa za reševanje ugank, Nekteri, ki bi pa lahko, pa so prekomodni. Upam, da Vas bo prihodnjič kot listja in trave! Imena naknadnih rešilcev iz avg. številke, katere prejmem do konca avgusta, bom objavil v prihodnji številki. Tudi žrebanje se bo izjemoma vršilo koncem avgusta. Vse pozdravlja ugankarski striček!
gg§
fant. katoliške akcije itd. je dr. Vatovec neumorno in vsestransko služil veliki ideji narodove prosvete in katoliške akcije. V času, ko jih toliko stoji ob strani s prekrižanimi rokami, moramo delo maloštevilnih vnetih delavcev tem bolj ceniti.
Kot njegov sodelavec v našem fantovskem katoliškem gibanju in kot novi urednik »Našega doma« se v svojem in v imenu naših fantov dr. Vatovcu za njegovo delo iz srca zahvaljujem in mu želim na novem mestu dosti sreče in uspehov.	Dr. Meško Josip.
U. KM PRFIVI URFHNIK e
Slovenski lanrfje!
Vam je Slomšek zapustil najlepšo dediščino, knjigo:
Slovenci bi radi, da bi naš Slomšek prišel na oltar. Pa ta naša želja ne bi bila tako resna, če bi vsak slovenski fant ne hotel imeti Slomšekove knjige, ki jo je za fante napisal, če bi vsaka mali, vsak oče ne skrbel za to, da bi sin vsako nedeljo šel v cerkev s Slomšekovun molitvenikom v roki. V današnjih razmerah, ko razne organizirane družbe niso mogoče, je mogoča ena skupnost, skupnost Slomšekovega duha, ki se ga bodo fantje navzeli iz tega molitvenika. Ta Slomšekov duh bo ohranil naše fante zveste Bogu in narodu. Zalo, slovenski fantje, sezite po knjigi: „Življenja srečen pot*! Knjiga, ki v obliki ličnega molitvenika obsega 380 strani, stane vezana z rdečo obrezo Din 14'—, z zlato obrezo Din 20 —, v usnju in z zlato obrezo Din 30'—. Naročila sprejema
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
SLOVENSKI GOSPODAR ZAVARUJE SEBE, SVOJCE IN SVOJE It
EDINO LE PRI
H
?
(
VSAK

V LJUBLJANI
ZAVARUJE: POŽAR - VLOM - NEZGODE KASKO - JAMSTVO - STEKLO ZVONOVE - ŽIVLJENJE KARITAS
)
Podruž. Celje: Palača Ljudske: posojil.
Glav^asto^sfvo^larlbor^oSkaiilL^O
Krajevni zastopniki v vsaki fari
Izdaja Konzorcij Našega doma. — Urejuje in predstavlja lastnika dr. Meško Josip. —: Tiska Tiskarna sv, Cirila, predstavnik Albin Hrovatin. — Vsi v Mariboru.