935 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 83 (2023) 4, 935—943 Besedilo prejeto/Received:08/2023; sprejeto/Accepted:11/2023 UDK/UDC: 159.922.2:004.9 177.82:004.9 DOI: 10.34291/BV2023/04/Trontelj © 2023 Trontelj, CC BY 4.0 Nik Trontelj Vera – odgovor na osamljenost sodobnega človeka v luči osnovnega bogoslovja Faith – the Answer to Loneliness of Contemporary Man in the Light of Fundamental Theology Povzetek: Razvoj spletnih oblik medčloveške komunikacije v digitalni dobi je kljub neomejeni ponudbi za navezovanje stikov mnoge posameznike pahnil v druž- beno izolacijo in osamljenost. Z nastankom novih sredstev komunikacije v so- dobnem svetu ironično slabijo pristni medčloveški odnosi. V prispevku zago- varjamo tezo, da človeku življenje lahko osmisli le vera v Boga, ki se rojeva v odnosu do drugega človeka. Biti veren pomeni premagovati lastno izoliranost in iti »iz sebe« nasproti drugemu. Odgovor na »digitalno osamljenost« je vera, ki odnos do Boga udejanja v ljubezni do bližnjega in posameznika v polnosti uresničuje kot osebo. Svoje razmišljanje smo utemeljili na podlagi teološkega nauka izbranih predavateljev osnovnega bogoslovja, ki so v zadnjih petdesetih letih poučevali na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ključne besede: vera, osamljenost, digitalna doba, osnovno bogoslovje, medosebni odnosi. Abstract: The development of online forms of interpersonal communication in the digital age has plunged many individuals into social isolation and loneliness, despite the unlimited offer for establishing contacts. With the emergence of new means of communication in the modern world, authentic interpersonal relationships are ironically weakening. In the article, we argue that faith in God alone, which is born in relation to another person, can give meaning to human life. Being faithful means overcoming self isolation and going »out of yourself« towards the other. The answer to »digital loneliness« is faith, which manifests the relationship to God in love for another person and fully realizes the indivi- dual as a person. Our thinking is grounded in the theological teachings of se- lected lecturers of fundamental theology who have taught at the Faculty of Theology in Ljubljana within the past fifty years. Key words: faith, loneliness, digital age, fundamental theology, interpersonal rela- tionships. 936 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 1. Uvod Človek je z razvojem znanosti optimistično zrl v prihodnost. Od prejšnjega stoletja beležimo nagel tehnološki razvoj, ki je v življenje človeka prinesel marsikaj kori- stnega. 1 Pomislimo na medicinske dosežke, ki človeku lajšajo bolezen in mu omo- gočajo bolj zdravo življenje. Vendar pa ugotavljamo, da je razvoj prinesel tudi bi- stvene razlike v človekovem družabnem življenju in njegovih medosebnih odnosih. Lahko rečemo, da je zadnjih 50 let edinstvenih v zgodovini človeštva, saj so digitalni mediji povsem preobrazili družbeno življenje in optimizirali medčloveške odnose na najosnovnejšo izmenjavo informacij (Voiskounsky in Soldatova 2019, 24–25). Na področju poslovnih odnosov smo živa medčloveška srečanja nadomestili z ro- botizacijo in digitalizacijo delovnih mest, spletnim nakupovanjem, izvajanjem de- lovnih obveznosti od doma itd. Razvoj spletnih oblik medčloveške komunikacije pa je pomembno vplival tudi na zasebne stike med ljudmi in je kljub nudenju obilja možnosti za prijateljsko druženje mnoge posameznike pahnil v družbeno izolacijo in osamljenost (Xu in Takai 2020, 99). Z nastankom novih sredstev komunikacije v sodobnem svetu ironično slabijo pristni medčloveški odnosi. Komuniciramo z napravo, ne znamo pa se več pogovarjati s človekom poleg nas. Mladi kljub neo- mejenim možnostim za navezovanje stikov z vrstniki z vsega sveta hrepenijo po globljih in bolj neposrednih odnosih (Globokar 2018, 546; 553). Človek je v dobi razvoja informacijske tehnologije vedno bolj osamljen, izoliran in pasiven, kar je že pred skoraj tremi desetletji napovedal francoski mislec Paul Virilio (1996, 33). Jasno postaja, da tehnološki napredek sam po sebi ne more izpolniti človekovih pričakovanj po dobrem življenju. Četudi bi, denimo, znanstvenikom uspelo s po- močjo medicine človeka narediti nesmrtnega in mu zagotoviti zdravstveno blago- stanje, kar poskušajo nekateri transhumanisti, človeku to ne bi moglo osmisliti življenja. Človekovega hrepenenja po srečnem in polnem življenju, kar v religiozni govorici imenujemo odrešenje, ne more izpolniti tehnologija. Prepričani smo, da človeku življenje lahko osmisli le vera, saj človek ne živi »samo od kruha« (Mt 4,4). Vera je v svojem bistvu odnos, ki ga poraja sleherni medčloveški odnos (Osredkar 2019, 665). Če slabijo pristni odnosi med ljudmi, slabi tudi vera. Vera je za človeka pomembna, ker ga v izkušnji Presežnosti dviga od zgolj naravnih zakonitosti življe- nja na območje duhovnega sveta odnosov (Osredkar 2022a, 567). V religioznem kontekstu besedo Presežno enačimo z besedo Bog. Vera je odnos do Boga, s ka- terim človek zaradi zavesti lastne nepopolnosti hrepeni po pravičnosti, usmiljenju, čistosti v srcu in miroljubnosti (Bohak in Krašovec 1979, 231). Te kategorije pa doživlja in živi v odnosu do bližnjega. Vidimo, da je odnos do drugega zibelka vere, zato se v kvaliteti odnosa meri polnost življenja. Nesmrtnost človeka, ki jo zasleduje tudi tehnološki napredek, ne pomeni ohranjati posameznikovega biološkega življenja. V kontekstu religije in zlasti krščanstva nesmrtnost človeka ne pomeni preprečevanja naravne smrti, 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0269 „Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe“, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 937 937 Nik Trontelj - Vera – odgovor na osamljenost sodobnega človeka ... ampak večno ohranjanje občestva z Bogom (Waters 2015, 150). Življenje v polno- sti (ali bivanjski smisel) ne pomeni število preživetih dni, temveč biti v odnosu z Bogom oziroma imeti vero, ki jo živimo v odnosu s slehernim drugim. Če je človek brez povezave z duhovnim božjim svetom mrtev (Trstenjak 1973, 78), potem je zgolj vera tista, ki človeku daje polnost življenja. Naša teza je, da lahko človekovo življenje (tudi) v dobi tehnološkega razvoja osmisli le vera. Tehnološki razvoj in spremembe sodobnega načina življenja izzivajo teologijo k premisleku. Posebej sedanji čas krize odnosov in nihilizma, ki ga v neki meri spodbujajo tehnična sredstva brezosebnega komuniciranja, kliče po ubeseditvi smiselnosti vere v Boga. Že drugi vatikanski cerkveni zbor je ugotavljal prepad med tehničnimi iznajdbami in vprašanji človekovega smisla: »Človeštvo dandanes za- čudeno strmi nad svojimi iznajdbami in nad svojo lastno močjo. Toda pogosto ga vznemirjajo tesnobna vprašanja, kako se bo svet nadalje razvijal, kakšno mesto in nalogo ima človek v vesoljstvu, kakšen smisel imajo napori človeka kot posame- znika in v skupnosti, in končno, kaj je zadnji namen stvari in ljudi.« (CS 3,1) K predstavitvi razlogov za versko življenje je na poseben način poklicana osnov- na teologija (osnovno bogoslovje), ki ima nalogo spregovoriti o pomenu vere in lepoti krščanskega verovanja v različnih časovnih obdobjih in kulturnih okoljih. Naše razmišljanje o pomenu vere kot osebnega odnosa do Boga bomo utemeljili na podlagi teološkega nauka izbranih predavateljev osnovnega bogoslovja, ki so poučevali na Teološki fakulteti v Ljubljani. Skladno s temo našega prispevka bomo v obzir vzeli teologe, ki so delovali po zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru, saj je čas zadnjih petdesetih let doba pospešenega tehnološkega razvoja. To so teologi Franc Rode, Drago Ocvirk in Mari Jože Osredkar. Temeljna izhodišča navedenih avtorjev bomo predstavili kot možen odgovor na osamljenost sodobnega časa in pokazali pomen osebne vere v Boga za izpolnjeno življenje. 2. Osamljenost – rak rana našega časa Človek danes na mnogih področjih s pridom uporablja sredstva, ki jih nudi teh- nološka razvitost in si s tem upravičeno izboljšuje življenjske pogoje. Vendar se je potrebno zavedati tudi stranpoti tehnološkega razvoja, ki znižujejo kakovost človeškega življenja: uničevalna moč atomske in jedrske energije, ozonska luknja (Grmič in Rajhman 1978, 7; Ocvirk 1998, 216), na drugi strani pa poznamo moč digitalnih sredstev in razširjene zlorabe človeških odnosov na medmrežju v smeri sovražnosti, nasilja, spolne nedotakljivosti, kibernetskih napadov in spletnih prevar (Vicini in Brazal 2015, 153; Kodongan in Pandie 2022, 39). Vatikanski Dikasterij za komunikacijo je 28. maja 2023 izdal pastoralno pismo z angleškim naslovom To- wards Full Presence, v katerem je opozoril pred zapiranjem isto mislečih nasproti drugačnim na spletnih medijih, pri čemer gre za krepitev individualizma in širjenje nasilja (Towards Full Presence 15–16). Človek kot uporabnik in deležnik spletnih družbenih omrežij postaja žrtev ujetosti v strah in osamo. Brezosebna komunika- cija, nezaupanje in pomanjkanje čustvene bližine zlasti mlade vodijo v naraščajočo 938 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 osamljenost, zato nekateri govorijo o pojavu »digitalne osamljenosti« (Brennan 2021, 229; Gultom in Simanjuntak 2022, 18–19). Naše kulturno okolje mučita osa- mljenost in izoliranost (Towards Full Presence 54). S pojavom vsesplošne moder- nizacije človeškega življenja je torej možno ugotoviti razširjeno osamljenost mno- gih posameznikov. Ne pravimo, da so tehnični pripomočki ustvarili osamljenost, pogosto pa uporabnike zaradi nadomeščanja živih stikov z virtualnimi poznanstvi vodijo v družbeno izolacijo in jih s tem izpostavijo njeni nevarnosti (Globokar 2018, 552). Pomenljivo je, da se prav v kulturi izobilja zaradi pomanjkanja življenjskega smisla dogajajo samomori (Juhant 2013, 336–337; Osredkar 2019, 658). To je vsaj posredno posledica izključitve Boga iz skupne in posameznikove zavesti (Juhant 2013, 344), torej pomanjkanja vere. Skladno s tezo našega prispevka trdimo, da je odgovor na bivanjsko osamljenost sodobnega človeka le vera, ki osmisli življenje. Posameznik in družba se uresni- čujeta le v dialogu, zato je vloga vere in religije, ki vključujeta odnos z Bogom in med ljudmi, nepogrešljiva za preseganje individualizma, osamljenosti in (samo) uničevalnih teženj (346). Da je vera kot človekov osebni odnos do Boga temeljno potrebna za preživetje družbe in človeka, je pomembna misel ljubljanskih funda- mentalnih teologov, ki jih obravnavamo v prispevku. 3. Vera prinaša polnost življenja Vero pojmujemo kot človekov osebni odnos do Boga, ki zajema vse vidike njegove osebnosti: zmožnost komuniciranja, čustvovanja, razumevanja itd. Le dialoška vera more v polnosti osmisliti človekovo življenje in preseči posameznikovo izoliranost od sveta. Ni daleč čas, ko je v uradni katoliški teologiji še globoko v dvajsetem stoletju prevladovalo sholastično razumevanje vere kot razumskega sprejema- nja božjega nagovora. Šele drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–65) je poudaril komunikacijsko naravo vere kot dialoga med Bogom in človekom (BR 2), zato je razumevanje »filozofske« vere preraslo v zavedanje njene osebne in bivanjske razsežnosti. Vera odtlej v koncilskem duhu pomeni predvsem zaupanje in izroči- tev Bogu, srečanje človeka z živim Bogom (Rode 1979. 143). V svetu, kjer so med- človeški odnosi izpraznjeni in skrčeni na najmanjšo mero, je težje srečati živega Boga. Vendar v našem razmisleku izhajamo iz dejstva, da je tudi sodobni človek tehnične dobe, naslovnik pričujočega članka, človek upanja (Grmič in Rajhman 1978, 7–11), tj. bitje hrepenenja po preseganju samega sebe v iskanju drugega. V nadaljevanju bomo s pomočjo uvidov navedenih teologov s Teološke fakul- tete poskusili podati odgovor na pojav osamljenosti sedanjega časa. V duhu per- sonalizma so vsi poudarjali pomen odnosa za preživetje člo§veka kot osebe, ki se uresničuje v komunikaciji s sočlovekom in Bogom. Pokazali bomo, da vera prinaša smisel in lepoto človeškemu življenju. 939 939 Nik Trontelj - Vera – odgovor na osamljenost sodobnega človeka ... 4. Osebno srečanje z Jezusom Kristusom Kristjani vseh časov svoje življenje usmerjajo k Jezusu Kristusu, ki ga prepoznavajo kot Odrešenika in v njem najdejo ključ za razumevanje svojih življenjskih vprašanj. Osebno srečanje z živim Jezusom, ki je dejanje vere, je središčni motiv razprave o odrešenju pri dr. Francu Rodetu. Zgodovinski okvir njegovega teološkega snovanja predstavlja socialistični družbeni red, ki je zanikal racionalnost religije (Stres 1979, 80). V vsebinskih poudarkih njegove razprave najdemo pomene, s katerimi lahko pokažemo tudi smisel vere za osamljenega človeka sodobnega časa. Psihološke raziskave ugotavljajo temeljno povezanost med osamljenostjo in pomanjkanjem vere, saj je vera lastna človeški naravi (Le Roux 1998, 175). Zavra- čanje vere pomeni zavračanje odnosa, kar človeka oddaljuje od polnosti življenja. V tem smislu je Rode zapisal, da je bistvo osebne sreče odpiranje drugemu, bistvo pekla pa osamljenost zaradi sebičnosti (1969, 51). V našem okolju danes človek težje pride do trdnega verskega prepričanja in osebne pripadnosti Bogu, kar je posledica večstoletnega znanstvenega in tehničnega razvoja, ki je zmanjšal posa- meznikovo zmožnost dojemanja skrivnosti (Rode 1977, 119; 130–131; Greeley 2004, ix). Skupaj z Rodetom se vprašamo, kako lahko človek tehnične civilizacije pride do vere. Rode odgovor išče v antropoloških danostih človeka, ki Boga lahko prepozna na podlagi osnovnih bivanjskih izkustev in notranjega doživljanja sveta. To so eksistencialni razlogi kot so vprašanje rojstva in smrti, obstoj sveta, občutek negotovosti ob nesrečah, ranjenost medčloveških odnosov itd. (Rode 1979, 178– 182) Avtor se obenem zaveda, da v sodobnem človeku slabi zmožnost pristnega povpraševanja po temeljnih vprašanjih. Res je možno govoriti o nekem temeljnem izkustvu Resničnosti v vsakem človeku (Bohak in Krašovec 1979, 154), vendar se zdi, da sodobnega človeka bolj kot iskanje filozofskih odgovorov na bivanjska vpra- šanja nagovarja relacijska narava vere kot osebnega odnosa z Bogom. Rode zato odgovor o možnosti verskega izkustva v sodobnem času išče v smeri medosebne- ga razmerja med Bogom in človekom, ki je po svoji strukturi jaz – Ti podobno raz- merju med ljudmi (Rode 1979, 110; 197). Vero namreč opredeli predvsem kot osebno privrženost Bogu, ki za kristjana pomeni iskanje Kristusa in srečanje z njim (2009, 11). Vendar kako lahko človek sploh sreča Jezusa Kristusa, božjega Sina, ki mu pri- naša smisel življenja? To lahko stori le z odpovedjo samozadostnosti in sebičnosti (Rode 1979, 209). Človeku našega časa, v katerem vlada »hladna birokracija in tehnika« in kjer je družba »polna surovosti, nasilja, grobosti in nepoštenosti; ki veliko govori o humanosti, te pa je vse manj v medčloveških odnosih«, Kristus prinaša vabilo k medsebojni ljubezni in mu osmišlja življenje (207). Biti veren v času digitalne osamljenosti pomeni premagovati lastno izoliranost in iti »iz sebe« nasproti drugemu. Usmerjenost k drugemu postane kot temeljna zahteva verske- ga življenja razumljiva v kontekstu krščanstva, ki postavi ljubezen za najvišjo vre- dnoto (Rode in Grmič 1971, 16). Vera, ki se rojeva iz živega srečanja s Kristusom v zgodovini, mora človeka voditi v konkretna dejanja ljubezni do sočloveka. Nihče ne more živeti verskega odnosa ljubezni zunaj povezanosti z Bogom in sočlovekom, 940 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 saj kristjan v slehernem bližnjem prepoznava božje obličje (Osredkar 2016a, 131). Pot vere je nasprotna medosebni otopelosti sodobnega časa. 5. Živeti vero v odnosu do vsakega človeka O pomenu medčloveške komunikacije v krščanski veri še bolj temeljito sprego- vorita dr. Drago Ocvirk in dr. Mari Jože Osredkar, ki v zadnjih desetletjih veljata za vodilna teologa na področju osnovnega bogoslovja v slovenskem prostoru. Oba sta teološki študij opravila na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer ju je oblikovala zlasti teologija odnosa Guyja Lafona (Osredkar 2020, 83–84). Podobno kot je zapisal Rode (1979, 209), tudi njegova naslednika na Teološki fakulteti poudarjata nujnost človekove odpovedi samozadostnosti v odnosu do bližnjega in tudi do Boga (Ocvirk 1995, 329; Osredkar 2016b, 19–20; 23; Osredkar 2019, 665). Osredkar kot pripadnik Lafonove šole o veri razmišlja v območju od- nosov. Pomen odpovedi razloži v kontekstu teološko-relacijske teorije, ki pravi, da odnos sestavljata dimenziji prisotnosti in odsotnosti. To sta temeljni sestavini, ki sestavljata vsak odnos. Navzočnost oseb v medčloveškem odnosu pomeni njuno bližino, vera pa se začne tedaj, ko drugega prepoznam tudi v njegovi odsotnosti. Lahko si predstavljamo fizično, čustveno ali drugo vrsto odsotnosti. Vsak človek v odnosu do drugega že živi odnos vere, ko partnerja prepoznava tudi v različnih oblikah odsotnosti. V okviru omenjene teorije odpoved v odnosu pomeni spreje- manje odsotnosti drugega in to omogoča preživetje odnosa ter odpira vrata veri. O veri v Boga govorimo, ko človek pride do temeljnega izkustva o presežnosti od- nosa, da partner v odnosu obstaja tudi v odsotnosti, ko ga ne vidim in ne slišim ter da torej obstaja še nekaj več kot materialni svet (Osredkar 2021, 864). V tej izkušnji se znajde v odnosu do Presežnega (Osredkar 2022a, 567). Človek se je v odnosu z drugim srečal s tem, kar je poimenoval Bog (Osredkar 2016a, 21). V tem smislu ima lahko tudi komunikacija preko spletnih omrežij pozitivno vlogo pri ohranjanju odnosa (Globokar 2018, 552) in predstavlja možnost izkušanja Prese- žnega, če partnerja prepoznavamo v njegovi fizični odsotnosti. Jasno je, da lahko vera osmisli življenje oziroma vodi k polnosti življenja le v svojem uresničevanju do drugega človeka, kot pravi Kristus v Matejevem evange- liju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25, 40) Kristjan mora svojo vero ob posnemanju Kristusa bistveno živeti v od- nosu do drugega. To pomeni, da je odpiranje drugemu in preseganje zapiranja vase pot vere, ki temeljno odgovarja na bivanjsko izpraznjenost osamljenega člo- veka. Ocvirk in Osredkar poudarjata personalistično podobo vere, ki je usmerjena k sočloveku. Pomembna je odgovornost za drugega, medsebojno duhovno boga- tenje, služenje in darovanje, ljubezen, samouresničevanje v odnosu do drugega (Ocvirk 1992, 173; Ocvirk 2006, 12; 201; Osredkar 2021, 864). Človek lahko veru- je, ker je povezan z drugimi, ker je bitje odnosov. Bolj kot se zaveda pomena od- nosov, bolj hrepeni po presežnem in bolj uresničuje odnose z drugimi (Osredkar 2022b, 74). Potrebno pa je opozoriti, da ni vsak medčloveški stik pravi odnos, ki 941 941 Nik Trontelj - Vera – odgovor na osamljenost sodobnega človeka ... bi človeka vodil do presežnosti vere. V okviru naše razprave lahko rečemo, da vsa- ka oblika spletne komunikacije še ne pomeni pristnega odnosa med dvema su- bjektoma, saj odnos zahteva odgovornost za drugega, odločitev zanj in dejavnost v odnosu do njega (Osredkar 2016b, 19). Prav te razsežnosti pa v brezosebnih in instantnih srečanjih na spletu pogosto umanjkajo. Glede na dosedanje ugotovitve smo spoznali, da je človekova osamljenost po- sledica pomanjkanja vere. V okviru teologije odnosa lahko rečemo, da posameznik v svojih odnosih drugega ne prepoznava v njegovi odsotnosti in da v slehernem drugem ne prepoznava Kristusa, saj v drugem ne vidi več kot fizičnega telesa. Dru- gi ga ne vznemirja v njegovi nedoumljivosti in v njem ne zasluti podobe Boga. Osamljenost lahko opredelimo kot neskladje med posameznikovimi željami in pričakovanji glede medčloveških odnosov ter njegovimi dejanskimi odnosi z dru- gimi. Osamljeni človek hrepeni po določeni vrsti odnosov in odklanja nezadovo- ljive medčloveške odnose (Yavich idr. 2019, 12). Razvidno pa je, da hrepeni po odnosu z drugim in išče polnost odnosa. Krščanstvo pokaže pot do polnosti odno- sa s sprejemanjem slehernega drugega. Potrebno je premagati razdaljo, ki posa- meznika ločuje od bližnjega. To je možno storiti le z odpuščanjem njegove drugač- nosti. Osredkar poudarja, da odpustiti drugačnost drugega pomeni prepoznati osebo v njeni odsotnosti oziroma za vernika to pomeni prepoznati Boga v odnosu do človeka (2016b, 23). V moči vere smo sposobni sprejeti drugega in preseči strah pred ločenostjo od drugih, ker drugega kljub njegovi oddaljenosti sprejemamo za partnerja v odnosu. 2 Le ohranjanje vere oziroma ohranitev Boga v medčloveških odnosih rešuje človeka (Ocvirk 2008, 71). 6. Zaključek Tehnološka sredstva pogosto slabijo medčloveške odnose in človeka odtegujejo od (kakovostnih) odnosov z bližnjimi (Kodongan in Pandie 2022, 42). To se je pred desetletji pokazalo tudi v primeru večtedenskega izpada električne energije v ZDA, ko so ljudje pričevali o ponovnem zbližanju z družino, sosedi. Ob umanjkanju vpliva tehnoloških medijev v ospredje stopi zanimanje za sočloveka, spremeni se odnos do bližnjega (Ocvirk 2006, 17). V našem prispevku vero razumemo kot odnos do Boga, ki se dogaja v območju odnosov med ljudmi. Pomanjkanje pristnih odnosov v našem času zato pomeni tudi nezmožnost poglabljanja vere. Četudi sodobni elektronski pripomočki upo- rabnikom prinašajo različne vrste zabave, posameznika pogosto zapirajo v osebni svet osame in neizpolnjenih pričakovanj, saj ob umanjkanju fizičnega stika in od- sotnosti neverbalne komunikacije, ki pomembno sestavlja medosebne odnose v resničnem življenju, ne zmorejo razviti svoje osebnosti in empatije do brezoseb- nega drugega (Globokar 2018, 550). 2 Gre za različne oblike oddaljenosti: fizične, čustvene, idejne, duhovne itd. 942 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 Človek nujno hrepeni po življenjskem smislu in odrešenju ter je tudi danes bitje upanja (Janžekovič 1966, 3; Grmič in Rajhman 1978, 11; Osredkar in Harcet 2012, 50). V razpravi smo želeli pokazati, da vera prinaša nove možnosti človekovega osebnega razvoja, ki se nujno uresničuje v odnosu do drugega. Zagovarjamo trdi- tev, da vsak človek vstopa na področje presežnega, čeprav se tega ne zaveda (Osredkar 2022a, 568). Hrepenenje po odnosu z drugim je hkrati hrepenenje po Presežnem. Ob šibkih medčloveških odnosih, ki so značilni za digitalno dobo, je naloga osnovnega bogoslovja sodobnemu človeku – uporabniku digitalnih medi- jev, predstaviti lepoto krščanske vere, ki prinaša resnični smisel človeškemu življe- nju. S pomočjo naših teologov, ki so v preteklih desetletjih delovali na Teološki fakulteti in znanstveno sooblikovali slovensko teološko misel, smo pokazali vero kot življenjsko dobrino, ki človeku omogoča boljše življenje in ga v polnosti ure- sničuje kot osebo. Obravnavani teologi vero razumejo predvsem kot osebni odnos človeka z Bogom, ne zgolj kot poznavanje verskega nauka. Skupaj z njimi lahko zaključimo, da je odgovor na »digitalno osamljenost« le vera, ki odnos do Boga udejanja v ljubezni do bližnjega (Osredkar 2021, 865). Povabilo k večji ljubezni pa je aktualno tudi (in predvsem) za človeka sedanjega časa. Kratici BR – Koncilski odloki 2004 [O božjem razodetju]. CS – Koncilski odloki 2004 [O Cerkvi v sedanjem svetu]. Reference Bohak, Janko, in Jože Krašovec. 1979. Zakaj ni(sem) kristjan. Celje: Mohorjeva družba. Brennan, Edward. 2021. Digital Loneliness. V: Gabriele Balbi et al., ur. Digital Roots: Historici- sing Media and Communication Concepts of the Digital Age, 229–244. Berlin: De Gruyter Oldenbourg. Dikasterij za komunikacijo. 2023. Towards Full Presence: A Pastoral Reflection on Engage- ment with Social Media. Vatican. 28. 5. https:// www.vatican.va/roman_curia/dpc/docu- ments/20230528_dpc-verso-piena-presenza_ en.html (pridobljeno 17. 8. 2023). Globokar, Roman. 2018. Impact of digital media on emotional, social and moral development of children. Nova prisutnost 16:545–560. https://doi.org/10.31192/np.16.3.8 Greeley, Andrew M. 2004. Religion in Europe at the End of the Second Millenium: a Sociological Profile. New Brunswick: Transaction Publis- hers. Grmič, Vekoslav, in Jože Rajhman. 1978. Vpraša- nja našega časa v luči teologije. Tinje: Katoliški dom prosvete. Gultom, Joni Manumpak Parulian, in Fredy Si- manjuntak. 2022. Pastoral Strategies for the Loneliness Epidemic of the Digital Generation. Jurnal Jaffray 20, št. 1:17–37. Janžekovič, Janez. 1966. Smisel življenja. Celje: Mohorjeva družba. Juhant, Janez. 2013. Moderna, suicid in genocid. Bogoslovni vestnik 73, št. 2:335–348. Kodongan, Eva Monica Teresa in Remegises Danial Yohanis Pandie. 2022. Technological Developments in the Perspective of Christiani- ty. International Journal of Religion Education and Law 1, št. 1:38–45. Koncilski odloki. 2004. Ljubljana: Družina. Le Roux, Anda. 1998. The Relationship Between Loneliness and the Christian Faith. South Afri- can Journal of Psychology 28, št. 3:174–181. https://doi.org/10.1177/008124639802800308 943 943 Nik Trontelj - Vera – odgovor na osamljenost sodobnega človeka ... Ocvirk, Drago. 1992. Od misijonstva k evangeliza- ciji. Bogoslovni vestnik 52, št. 3–4:170–181. – – –. 1995. Strpnost in identiteta ali drugi kot bližnjica do sebe. Bogoslovni vestnik 55, št. 3:321–336. – – –. 1998. Tehnoznanosti in teologija. Bogoslovni vestnik 58, št. 2:209–226. – – –. 2006. Vpetost krščanstva v družbeno–ideolo- ško okolje in njegova izvirnost. Zv. 2. Osnovno bogoslovje. Ljubljana: Skriptarna Teološke fakultete. – – –. 2008. Služenje kot vzajemnost Boga in člove- ka v odrešenjskem dogajanju. Bogoslovni vestnik 68, št. 1:61–73. Osredkar, Mari Jože. 2016a. Teologija odnosa: in Beseda je človek postala. Znanstvena knjižnica 51. Ljubljana: Teološka fakulteta. – – –. 2016b. Krščanski dialog v medčloveških odnosih. Edinost in dialog 71:13–25. – – –. 2019. Religija kot izziv za transhumanizem. Bogoslovni vestnik 79, št. 3:657–668. https:// doi.org/10.34291/bv2019/03/osredkar – – –. 2020. »S smrtjo se odnos spremeni, ne pa uniči«: življenje in teologija Guyja Lafona. Bogoslovni vestnik 80, št. 1:73–88. https://doi. org/10.34291/bv2020/01/osredkar – – –. 2021. Upanje kot teološka krepost v luči relacijske teorije Guya Lafona. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:857–866. – – –. 2022a. Odnos kot človekova izkušnja Prese- žnosti. Bogoslovni vestnik 82, št 3:561–571. https://doi.org/10.34291/bv2022/03/osredkar – – –. 2022b. Guy Lafon: mislec odnosa. Znanstve- na knjižnica 80a. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Osredkar, Mari Jože, in Marjana Harcet. 2012. Pojem odrešenja in nauki o odrešenju v svetov- nih religijah. Znanstvena knjižnica 35. Ljublja- na: Brat Frančišek. Rode, Franc. 1969. Medosebna struktura vere pri sv. Tomažu Akvinskem. Bogoslovni vestnik 29, št. 1–2:44–51. – – –. 1977. Uvod v moderni ateizem. Tinje: Dom prosvete. – – –. 1979. Osnovno bogoslovje. Ljubljana: Cirilsko društvo slovenskih bogoslovcev. – – –. 2009. Vera in kultura v Evropi. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Rode, Franc, in Vekoslav Grmič. 1971. Smrt Boga, agonija človeka. Ljubljana: Naše tromostovje. Stres, Anton. 1979. Jugoslovanski marksizem in religija. 2. izdaja. Ljubljana: Družina. Trstenjak, Anton. 1973. V znamenju človeka. Tinje: Dom prosvete. Vicini, Andrea, in Agnes M. Brazal. 2015. Longing for Transcendence: Cyborgs and Trans- and Posthumans. Theological Studies 76, št. 1:148– 165. https://doi. org/10.1177/0040563914565308 Virilio, Paul. 1996. Hitrost osvoboditve. Knjižna zbirka Koda. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze. Voiskounsky, Alexander E., in Galina U. Soldato- va. 2019. Epidemic of Loneliness in a Digital Society: Hikikomori as a Cultural and Psycholo- gical Phenomenon. Counseling Psychology and Psychotherapy 27, št. 3:22–43. Waters, Brent. 2015. Is Technology the New Religion? Word & World 35, št. 2:143–150. Xu, Wenzhen, in Jiro Takai. 2020. Why Do People Experience Loneliness While Using Social Media? Intercultural Communications Studies 29, št. 2:99–115. Yavich, Roman, Nitza Davidovitch in Zeev Fren- kel. 2019. Social Media and Loneliness - Fore- ver connected? Higher Education Studies 9, št. 2:10–21.