PLANINSKI VESTN1K
natti, avtor knjige »Gore, moje gore«; dejstvo na dejstvo ob pripovedovanju dogajanj. Simpson pa za eno razsežnost še razširi pripoved: odkrito položi misli, razmišljanja in občutke pred bralca, brez domišljavosti, in pošteno pojasnjuje mejna področja in tako bistveno prispeva k razumevanju fenomena alpinizma. V predgovoru h knjigi piše Chris Boning-ton: »Knjiga zasluži, da postane klasika tega žanra.« Morebiti pa je že,
Aljaževa župnijska kronika
Če bi bil triglavski župnik Jakob Aljaž še živ, bi v petek, 30. marca, prav gotovo spremenil svoje mnenje o hvaležnosti In nehvaležnostt, ko bi videl, kako se je s svojimi deli ohranil v mislih in spominu ljudi. Dvorana v kulturnem domu na Dovjem je bila skoraj premajhna za številne obiskovalce, ki so prišli na predstavitev njegove »Dovške župnijske kronike 1889 —1923«, ki jo je izdalo Planinsko društvo Dovje-Mojstrana v lični publikaciji. Vesel pa bi bil tudi zglednega sodelovanja Planinskega društva, kulturnega društva In župnišča; skupaj so namreč poskrbeli za nepozaben kulturni dogodek, ki ga je olepšala še otvoritev razstave akvarelov domačina Gregorja Klančnlka. »Dovško župnijsko kroniko 1889—1923« Jakoba Aljaža, za katero je napisal uvod in opombe ter opravil redakcijo Janez Svoljšak, je izdalo PD Dovje-Mojstrana »v znak hvaležnosti za njegov odločilen vpiiv na razvoj planinstva na Slovenskem". Knjižica bi morala iziti že lani ob prireditvah ob stoletnici prihoda Jakoba Aljaža na Dovje, zaradi nekaterih težav pa Je izšla s polletno zamudo. Publikacijo je likovno opremil Gregor Klančnik, ki ima tudi največ zaslug, da je Izšla. Natisnilo jo je ČGP Delo — TOZD Revije kot svoj prispevek k Aljaževemu jubileju, izdajo pa sta podprla še Zavarovalnica Triglav in tovarna Krka iz Novega mesta. V Kroniki je Jakob Aljaž beležil vse, kar se je v njegovi far; ta čas dogajalo, in svojo dejavnost na številnih področjih, od gradnje planinskih postojank in gorskih poti do izboljševanja življenjskih pogojev svojih faranov, požarnovarnostne zaščite, kulturnega, predvsem glasbenega življenja, gradnje kulturnega doma, prizadevanja, da bi Dovje postalo letovišče itd. Knjižica je tako zaokrožila prvi snopič, ki je prav tako v založbi PD Dovje-Mojstrana izšel lanskega avgusta ob praznovanju 100-letnice Aljaževega prihoda na Dovje. Naslovna stran obeh knjižic oziroma snoplčev je barvna reprodukcija oljnega portreta Jakoba Aljaža akademskega slikarja Jake Torkarja, katere izvirnik visi v Aljaževem domu v Vratih, zad-232 nja stran pa je barvna fotografija mojstra
Jake Čopa, ki prikazuje Aljažev dom v Vratih s Severno triglavsko steno. Izdaja »Dovške župnijske kronike« je še ena lepa oddolžitev triglavskemu župniku Jakobu Aljažu za njegova velika dela, ki jih je opravil, in za bogato dediščino, ki jo je zapustil prebivalcem pod Triglavom in vsem Slovencem, pa tudi dragocen prispevek k zgodovinskemu spominu,
(Železa r)
Steletov Matterhorn, gora začetkov
»Nekatera ravnovesja narave so dokončna, nekatere lepote so popolne.« Z besedami Saint-Loupa uvaja avtor bralca v monografijo o Matterhornu, Je res monografija v najožjem pomenu: opisuje en sam vzpon, celo samo en vidik tega vzpona. Je oris skrivnostnih notranjih občutij ob srečanju z »goro začetkov«. Morda bi bilo jasneje, ko bi jo imenovat »goro vseh gora«. Mnogo gora je že prehodil, tudi na višjih je že bil, a se mu nobena ni tako vsedla v dušo kakor Matterhorn. Še po trinajstih letih hodi v duhu okoli nje in skuša sam sebi vedno jasneje dopovedati, kar mu je takrat povedala — nedopovedljivega. So namreč trenutki, tako polni spoznanj, da potrebujemo mesece in leta, preden v nas dozori jasnost o doživetem. Pravim »dozori«; samo doživetje je sicer povsem jasno, a nam je potreben čas, da iz svojih nejasnih izrazov izberemo tiste, ki se približajo bist-rini težko izrekljivega spoznanja. A je takšno spoznanje potem tudi dolgoletna hrana našega duha. Nehote se človek vrača k neizčrpnemu viru, ob njem oblikuje svojo podobo. Tako avtor France Štele ob »gori začetkov«; nobena druga ga več ne bo tako obogatila. Dosegel je svoj alpinistični vrh, najvišji domet misli in čustvene prevzetosti. To nam skuša prikazati na oseben, tehnično nov način: črnobela fotografija, na črni podlagi, da bo vse zares »nobel«, slovesno, daleč od vsakdanjosti. Najprej se spogleduje s svojo goro od spodaj, prihaja jI vedno bližje, že mora kriviti svoj vrat, da jo z očesom objame v celoti. Stiska se k njej, ona mu milostno dovoli predrznost, da nekaznovano leze po njenih gubah. Odkriva mu svojo skrivnost, čudež, da je, da obstoji, da Štrli iz zemeljske oble v vesoljska prostorja. A mu je tudi hvaležna za zanimanje, obisk In vdanost: nagrajuje ga z razgledi po svojem kraljestvu, razkazuje mu svoje vrstnike in vazale svojih višin... Žal pa mu to dopušča le za omejen čas, prehitro se zasliši opomin, da je čas obiskov minil, da je enkratno doživetje končano; z višin bo treba sestopiti v vsakdanje ni-žave, veliko srečanje se sme podoživljatl le v spominu in — sliki.
PLANINSKI VESTNI K
Vse to in še kaj pove avtor v sliki, a tudi v spremnem besediiu, katerega pa niti beseda ni njegova. Tudi to je treba znati: v besedah drugih ljudi najti svojo misel in svoje uvide. Največ navdihov je našel v starodavni modrosti, od Biblije prek Shakespeara, Byrona. Gibranovega Preroka do sodobnejših lirikov, z izrazito prevlado angleško pišočih. Šele to sklad-je med podobo in besedo nam zares odkrije razsežnosti avtorjeve notranje drame. V tem je, mislim, glavna vrednost knjige. Če se ji prepustimo, bomo tudi sami postali sposobnejši za podobna doživljanja. Ni najboljši pisatelj, pravijo, ki pove, česar še nihče ni slutil, temveč kdor zapiše, kar vsi čutijo, a Česar še nihče nI znal izreči. Pravemu gorniku ima vsaka gora veliko, veliko povedati. Toliko, da tega tudi sam pri sebi ne zna »obnoviti«. Ob branju te knjige bo to, upajmo, vsaj mato bolj znal. Potem mu bodo srečanja z gorami dragocen vir notranjega bogastva.
Knjigo je natisnila in izdaia Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana 1990.	Mma 2uiek
Jubilej Gorskega popotnika_
Gorski popotnik, glasilo PD Integral, je pričel izhajati zaradi boljšega obveščanja svojih članov, saj je v nekaj letih PD postalo odprtega tipa in ne le za člane delovnega kolektiva. Tak je njegov namen še sedaj, po 10 letih. Letos torej praznuje Gorski popotnik lep jubilej, kar je pohvalno za razmeroma mlado planinsko društvo.
Jubilejna številka, ki je izšla marca 1990, v uvodniku opozori na pomembni jubilej, nato pa posreduje nekaj informacij z občnega zbora, plan društvenih izletov ter njihov podroben opis. Na koncu najdemo dokaj aktualen članek »Vodnik in planinec skupaj na izletu«, kjer avtorica razmišlja, kaj morata storiti oba za uspešno turo. Tu je še namig za sprehod po malo znani Jesenkovi poti. Na zadnji strani je še nekaj drobnih obvestil PD. Gorski popotnik je skromne oblike, saj društvo ni zmoglo ob obnovi pogorele koče na Planini Jezero večjih stroškov za bogatejšo grafično opremo. Tak ostaja še tudi za jubilej — skromen, a obenem
Belsazar H acquêt
V zbirki Planinski klasiki je Nemška planinska zveza v založbi Bruckmann izdala na 488 straneh knjigo o Belsazarju Hac-quetu, ki sta jo za tisk pripravita Hedwig Rüber In Axel Strasser. Cena: 304 avstrijski šilingi.
Septembra 1781 se je bretonski naravoslovec in zdravnik Belsazar Hacquet
(1739/40—1815) odpravil na svoje veliko, kakšnih »200 milj dolgo« potovanje po Alpah proti zahodu. Pot je začel na slovenskem Matajurju tn šel od tod po Fur-laniji, Karnijskih Alpah in Dolomitih v Graubiinden ter do ledenika Rheinwald, nato pa nazaj na Tirolsko, Bavarsko, Salz-burško in Koroško do Ljubljane. Dodatno k temu se je leta 1783 poda! na potovanje po Liki In zahodni Bosni, vse to pa obsega vsebino prvega dela knjige, ki je zdaj pred nami. To njegovo »Fizlkalno-politično potovanje« je izšlo leta 1785 v Leipzigu, Hacquet pa v njem poroča o svojih neštevilnih in vsestranskih opazovanjih ter raziskovalnih izsledkih in ob vsem tem sporoča dotedanje videnje o Vzhodnih Alpah.
S členitvijo tega dela Alp in z raziskavami do takrat komajda znanega fenomena krasa, ki pa vsekakor še ni bil pojasnjen, je imel velik vpliv na vse poznejše raziskave Alp. Zato je mogoče Belsazarja Hacqueta postaviti med najbolj znane raziskovalce Zahodnih Alp, med drugim k Horacu-Benedictu de Saussuru.
Gorsko kolesarjenje danes
Na 200 straneh s 23 barvnimi stranmi, 145 črnobelimi slikami in 38 grafičnimi upodobitvami je v založbi Bruckmann izšla knjiga izpod peresa Andlja Heck-mairja in Gerharda Hirtlreiterja »Mountain-biking heute«, ki stane 304 avstrijske šilinge.
Gorska kolesa so vsestransko uporabna in trpežna kolesa. Z njimi se je mogoče voziti po brezpotjih, gričih in hribih, kar je zanimiva oblika rekreacije. Z njimi se je seveda mogoče voziti tudi po mestu, se peljati na lep kolesarski izlet ali oditi na daljše kolesarsko potovanje. Knjiga, ki je zdaj pred nami, daje vrsto praktičnih nasvetov in na razumljiv način pojasnjuje tehniko gorskega kolesarjenja, pri tem pa so predstavljena tudi splošna konstrukcijska načela in najpomembnejši nadomestni deli gorskega kolesa, ki bi jih potrebovali. Ta knjiga tudi svetuje, kako naj bi si izbrali pravo koto za lastne potrebe in zahteve. Kdor pa že ima gorsko kolo, bo v knjigi našel predloge za neštevilne možnosti uporabe, tehniko vožnje in priprave na ture. Da bi veselje do gorskega kolesa tudi ostalo, je v publikaciji opisano, kako naj bi koto vzdrževali in popravljali.
S to knjigo se lahko bralec odloči (ne glede na znamko in model), na kaj naj bo pri nakupu, sestavljanju in vzdrževanju gorskega kolesa še posebno pozoren. Poleg tega bo spoznal, kako naj ravna z gorskim kolesom, da bi si pridobil kolesarsko prakso In obvladoval vozilo v posebnih situacijah. To je, skratka, skorajda nepogrešljiv priročnik za vsakega prijatelja gorskega kolesarjenja.	233