Tone Pretnar
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O DEVOVEM DRAMSKEM VERZU
Ob 250. obletnici spevorečnikovega rojstva
1. Uvodna pojasnila in omejitve. Slovenska književna (Cenda, 1968: 327-40; Paternu, 1969: 237-42; Pogačnik, 1969:149-50; Koruza, 1977: 100 in naprej; Legiša; 1977: 405-14), gledališka (Škerlj, 1973: 209, 224,427, 437,440, 441; Kreft, 1980: 1; 1980:6-15) in glasbena (Cvetko, 1964: 125-6; Höfler, 1972: 123) veda je Devovo gledališko-glasbeno alegorijo že ustrezno klasificirala, osvetlila njeno notranjo organiziranost in zunanje spodbude; ugotovila je njeno programsko naravnanost in ji glede nanjo določila mesto v pisaniškem leposlovnem ustvarjanju in Devovem pesniškem opusu: tu je zlasti pomembno razmerje med Opereto in pesmima Kraynskeh modric žaluvanje in Vesele kraynskeh modric (Paternu, 1969: 237; Koruza, 1977: 82-99). Posebno pozornost je posvetila metričnemu ustroju besedila (Koruza, 1977: 137-58; Legiša, 1977: 411, 431): razmejila je verzno-kitične kompozicije arij od stihičnega dialoga v recitativu, oboje natančno analizirala (Koruza, 1977: 137-158) ter ob posameznih primerih opozorila na ljudsko genezo verza in njegovo umetniško funkcijo v novem zvrstnem položaju.
99
Tale zapis' ohranja opozicijo: Belin v Devovi dramski - Belin v Devovi lirski upodobitvi, se pravi: petemu dramskemu verzu zoperstavlja književni lirski verz, v mejah dramskega pa na osnovi delitve na verz arij in verz recitativa želi v Devovih izvirnih ali iz ljudskega in cerkvenega petega izročila sprejetih modifikacijah ljudskega kitičnega pravzora odkriti signale zavestne rabe ljudskega verza in njegove tvornosti v slovenski razsvetljenski dramatiki.
2. Verz Devove dramske upodobitve Belina. Verz je v Devovem dramskem besedilu gibalo stiliziranega dogajanja: ne ustvarja zgolj potrebne minimalne dramske napetosti, ki v večji meri temelji na kontrastu kot na konfliktu, temveč predvsem gradi sistem pesniških in življenjskih vrednot tako v arijah kot v recitativu in na ta način zbližuje obe glasbeno-besedni podzvrsti.
2.1. Arijo je mogoče definirati kot lirsko besedilo, ki je odziv na dramski položaj ali dogodek; je torej del večjega nehrskega besedila in se zato v njej lirski subjekt podreja dramskemu liku in dogajanju, vendar ne enoumno: nekatere arije iz svetovne operne literature smo se navadili sprejemati in doživljati kot pesmi, kar nam dovoljuje govoriti o hkratni absolutnosti in relativnosti arioznega hrskega subjekta pri oblikovanju sporočila in umetniškega sveta. Od njegovega stališča do sveta (dramskega dogodka) in sporočila (oblikovanja tega dogodka) je v enaki meri kot od dramske kompozicije, katere del kot dramski lik lirski subjekt je, odvisen izbor verznega vzorca za posamezne arije.
2.1.1. Amlibraško dvostišje 5/6, ki v posebni kitični kompoziciji oblikuje prvo, uvodno arijo, je nedvomno sprejeto neposredno iz domače poskočnice: ohranja sklenjeni, vami, neproblematični svet, s kakršnim je tematsko in oblikovno povezan ljudski pravzor, vendar pa kolektivni lirski subjekt alpske poskočnice, če jo razumemo kot štirivrstično (Merhar, 1964/65) upa:
Bod' moja, bod' moja, t' bom lešnikov dal, k' boš tiste potolkla, t'bom drugih nabral
ne le ponavlja v uvodnem delu vsake kitice, npr.:
O, glejmo, sestrice, valovi bejže, kipe že gorice, na kvišku svite,
temveč jo v jedrnem in sklepnem delu kitice modificira s temale metrično-kompozicijski-ma posegoma:
a) s slovnično-zvočno figuro, ki kot stalna notranja rima simestrično deli amfibraški še-sterec in grafično osamosvaja polstišji (o tem: Zois, 1859: 52): gonimo,/trudimo; gojzdi-či,/borštiči: mahnimojpahnimo;
b) s trivrstičnim koncem: 6-6-5
Nam jevke šupeče, nam smreke bodeče nasproti lete.
Z njima razbija lirski subjekt arije monotonost alpske poskočnice, hkrati pa v sklenjeni in varni svet vpisuje afirmativni program: uvodna arija ne napoveduje dramske akcije,
' Besedilo je sklenjen odlomek iz predavanja Občulenie lega srca nad pesmijo ali o Devovem verznem snovanju, ki sem ga 14. januarja 1982 prebral na proslavi 250. obletnice Devovega rojstva v Tržiški knjižnici.
100
temveč akcijo nasploh: delo bo poplačalo zlitje z božanstvom in nič ne kaže, da bi ga kaj utegnilo ogroziti.
Kitični modifikaciji sta tvomi tako v Devovem dramskem pesništvu kot v verznih partijah Linhartovega Veselega dneva: v Devovih arijah modificira slovnično-zvočna figura s simetričnim razpadom verza iz ljudskega pesništva sprejete trohejske in naglasne kitice, pri Linhartu pa je trivrstični konec Devove kitice postal važno stilistično sredstvo pri individualizaciji dramskega hka, amfibrahi:
Le ena je v stano zacelit to rano, to čutim, to vejm, al gori pogledat in to ji povedat jest revež ne smem.
izrazito ločijo Tončkovo petje tako od stiliziranega trohejskega petega dialoga v 4. prizoru 2. dejanja kot od navedbe izvirne poskočnice v 10. prizoru 4. dejanja:
Matiček: Je cvetla 'na rož'ca med trnjem lepo, al' zbodil se j' eden, k' je segal po njo.
Tonček:   Imam eno lub'co, me lubi, to vem
na tihem zdihuje, povedat ne smem,
ki nima individualno-stilizacijske funkcije, temveč je zgolj odrsko-ornamentalni namig na razplet dejanja.
Take, individualizatorske funkcije verzni vzorec v Devovem besedilu že zaradi zvrstnega in tematskega značaja igre ne more imeti, pomembno pa je le, da amfibraški verz v duhu ljudske pesmi, po kateri se zgleduje in jo modificira, uvaja v idilični svet in afirmativno ravnanje, ki v njiju ni videti nikakršnega dramskega nasprotja.
2.1.2. Trohejsko dvostišje 8/7 je z rabo v ljudski - tako lirski kot epski - pesmi izoblikovalo bolj zapleteno sekundarno semantiko: ni vezano zgolj na obvladljivi svet, temveč sega tudi na področje, ki je zunaj dosega moči in vedenja lirskega subjekta (ali pripovedovalca in junaka v epiki). Korespondenca s tem svetom je v ljudski pesmi lahko afirmativna, lahko negativna. V Devovem libretu so tri arije pisane v tem vzorcu: dve afirmativni in ena negativna.
2.1.2.1. Najbolj konzervativna in prazgledu najbolj pribUžana je konfliktna arija, ki jo Nimfe v drugem prizoru naslavljajo Burji. Osemvrstičnica ohranja ljudsko zaporedje verzov (lihi so osmerci, sodi sedmerci) in ljudsko prestopno rimanje:
Tigram, levam be kadili se sami oltarji vsi: za Boga be se molili gadi, kače, premogi, le medvedam be svetila sveta iskra se samu, ke b' oltarjev vredna bila moč neumna le samu.
Kitice se povezujejo v takole tematsko zaporedje: upor zoper nasilje, utemeljitev nesmiselnosti nasilja, ljubezen kot vir modrosti in božanstva. Preprosto ljudsko zaporedje verznih enot torej spremlja razsvetljensko razsodno urejena snov.
101
2.1.2.2. Belinova trohejska arija iz tretjega prizora modificira z že v 2.1.1. omenjeno zvoč-no-slovnično figuro trohejsko ljudsko štirivrstičnico tako, da vsak osmerec dosledno razpada v rimana četverca. Od slovničnega paraleUzma odstopa samo rima osamosvojenih polstišij:
zakaj k sreči uno k veči,
vendar uvaja nov, navidezno skladenjski paralelizem, ki ga dosega s ponovitvijo predloga k pred postopozicijskim prilastkom. Obrnjeni besedni red in z njim povezana stilistična privzdignjenost prizivata ton cerkvene pesmi prejšnjih obdobjih (Koruza, 1977: 158), posvetna tematika pa preko Linhartovega Madč^a, kjer je postopek v službi nadosebno-erotične izpovedi, vodi k Prešernovi osebno-erotični pesmi Pod oknom.
2.1.2.3. Poseg v zaporedje osem- in sedemzložnih vrstic ljudske kitice približuje drugo arijo Nimf iz prvega prizora obrednemu govoru: sosledje moških in ženskih trohejskih verzov je podvojitev trivrstičnega sklepa kitice v amfibraški ariji. Intimna obrednost prvih dveh kitic (hrski subjekt je v prvi osebi ednine):
Vse serce se v meni vname, ko moj aldov gorivzame moj Bellin, moj Buh vesel,
se v tretji zaobrne v afirmativni program:
O, Bellin, le te lubiU, lublene od tebe biti nam je lubše ked zlatu, k tebi bo serce veselu tudi še naprej gorelu, tebi večnu bo zvestu,
ki korespondira z amfibraško arijo, kar spet potrjuje tezo o pesniški in izpovedni (ter drugotno semantični) enoumnosti amfibraškega verza ter zvrstni (in drugotno semantični) poUfunkcionalnosti trohejskega
2.1.3. Verz arije Burje iz drugega prizora in sklepnega vzporednega arioznega speva Belina in Nimf, ki se po nekaterih znamenjih oddaljuje od strogega silabotonizma, lahko za rabo tega besedila, izhajajoč iz Pohhnove zahteve, da bodi pesem pisana v enotnem metru (1768: 179; 1783: 221), poimenujemo naglasni, čeprav ga od amfibraha loči le izmenjavanje šibkega in krepkega vzglasa in manj konsekventna dolžina jedrnega šibkega položaja. K takemu poimenovanju navaja tudi stališče lirskega subjekta do sveta in njegovega pesniškega oblikovanja. Gre namreč za pomenljivo distanco subjekta do samega sebe (česar v amfibraškem verzu ni bilo): v obeh arijah jo uresničuje zamenjava subjektovega jaz z imenom dramskega lika, ki ga subjekt izpoveduje:
Burja
Ha, Burja je mož. Burja velVati, Burja vkazvati.
Burja to noče, Burja ne zna.
Belin
Čestite
Bellina tedej.
Nej bo vaš
Bellin vaš,
vam Buh on vselej.
Zamenjava pa ni dosledna: v ariji Burje prihaja preko združitve subjekta jaz z likom Burja v verzu Jest Burja tu samu le znam do prevladovanja neposrednega govora subjekta o samem sebi: Koker le piskati/ke moji viharji začno:/se hrast perklon'vati,/smreke per-
102
pog'vati/berž meni pohlevnu začno. Vendar izpoved ni harmonična, prividna harmonija je šele posledica vsiljenega konflikta. V sospevu Belina in Nimf pa je položaj obrnjen: neposredno izpoved: je moja lestnust, /.../ je moja sladkust šele na koncu zamenja objektivno poimenovanje. Distanco subjekta od lika krepi trpnik (er ljubljen od vas biti, dejstvo, da jaz ni nikdar v imenovalniku, predvsem pa vzporedni spev Nimf, ki izpoved sprotno prevaja v nagovor. V tej ariji se najbolj očitno druži lirsko (izpoved) z dramskim (nagovor), vendar je Brska arioznost besedila podkrepljena z razpadom osnovnega verza v zvočno, slovnično in pomensko simetrični polstišji (lubite./čestite).
2.2. Recitativ. V problematiko Devovega recitativa uvedimo z recitativnim sospevom Burje in Nimf, ker se navezuje na dramsko dvoznačnost arioznega sospeva. Glede na predstavljeni svet je edini recitativni sospev opozicija edinemu arioznemu, kar širi recitativ od splošno dialoške funkcije na področje pesemske oblikovanosti (Koruza, 1977: 150). Konfliktnega položaja ne izražata samo oponentni slovar in skladnja vzporednih besedil, temveč tudi organizacija verzov:
Opazna je večja verzna pravilnost v spevu Nimf, kar na metrični ravni krepi njihovo pozitivno akcijo. Vzporedni besedih se verzno ujameta šele, ko zmaga afirmativni imperativ. Taka, dramatična funkcija zvočne organizacije nearioznega besedila opozarja, da recitativ ni zgolj nosilec dialoga, temveč sooblikuje vzdušje in razvršča vrednote; zdaj pri tem sega po opisu, zdaj veriga skladenjskih paraleUzmov priziva litanije:
Nizke fijolece, blede berkončice so tebi, moj Bellin, moje podložnoste, moje ponižnoste za en spomin. Tu moje sadovje. Tu moje klasovje. Ti moji veršiči. Ti moji grozdiči so naše hvaležnoste so naše podložnoste spomlivi dary, Belünu sveti.
Litanijsko naštevanje uravnava dvonaglasni verz, v katerem se izmenjujejo šibki vzglasi s krepkimi ter šibki izglasi s krepkimi in tekočimi verznimi konci, kar je vzrok raznoh-kega rimanja v recitativu. Zdi se, da recitativ najbolj opazno ločita od arije: dialoško členjenje na besedilno-organizacijski ravni, na verzno-kompozicijski pa svobodnejše povezovanje krajših verznih vzorcev z daljšimi. Razlika je tudi v izkoriščanju »sekundarne semantike« slovenskih (predvsem ljudskih) verznih oblik in vzorcev: arije aktualizirajo v
103
tradiciji preizkušene verzne vzorce in modificirajo kitične, recitativ pa jih svobodno kombinira z novimi, knjižnimi.
3. Devova lirska upodobitev Belina je kljub podobnim programskim izhodiščem verzno in kompozicijsko manj zapletena: obe pesmi sta- ne glede na osnovno razliko v izpovednem položaju - pisani v zaporedju jambskih aleksandrijskih dvostišij: 13/13, 12/12 ... Torej velja Koruzova ugotovitev, da Dev ni ločil junaškega aleksandrinca od elegičnega (1977: 90): reč se da zagovoriti z dejstvom, da je aleksandrinec novost v pisaniškem verznem repertoarju, zato domača raba ni mogla izoblikovati njegove sekundarne semantike, uvajanje oblike v pesniško rabo pa ni bilo pozorno za njeno izvirno sekundarno semantiko. Sosledje dvostišij je porušeno samo enkrat v Kraynskeh modric žaluvanju beremo namesto pričakovanega rastočega padajoče aleksandrinsko dvostišje:
Ah, ah, zakaj smo, zakaj smo navmerajoče,
ker vsaka vmret, le vmret od britkuste oče (51-52)
Iznejeverjeno pričakovanje ima po vsi priliki namen opozoriti na pomembnost sporočila in izpostaviti elegični oksimoron.
Tudi substitucija aleksandrinca s krajšim istoizglasnim verzom je redka, vendar pomenljiva: v Veselu kraynskeh modric nadaljuje deseterec v funkciji dvanajsterca v dvostišju:
BelUn je tu! Bellin! - Stoj, hitre voz! O stoj!
O! PegazI - Sto/7 O! - pravem jest: O! - Stoj! (71-72)
skladenjsko razdrobljenost prvega verza in jo bogati z onomatopoijo (nanjo v opombi pod črto opozarja Dev sam, najbrž tudi zato, da bi zagovoril rimanje navideznih enakozvoč-nic).
Z opustom prvega polstišja v sklepnem verzu Vesela kraynskeh modric:
------O lube naš Bellin
dosega dvoje: 1 ° zgovorni molk kot signal konca dolgega istoverznega in kitično nečle-njenega besedila, 2 ° vstop v svet dramske upodobitve Belina, pri čemer izrablja zanj značilno besedje in rimo.
Opozoriti bi kazalo, da Devov lirski aleksandrinec ne glede na izglas pogostokrat razpada na več stavčnih ali manjših skladenjsko-intonacijskih enot in da se verzno členjenje ne ujema vedno s skladenjskim. Posledica tega razkoraka je skladenjska raznolikost verznega sporočila, hkrati pa tudi razvezanost pesniške organizacije in sklenjenosti verza kot sporočilne enote besedila.
4. Sklep. Opereta s podomačenim mitološkim izrazoslovjem sprejema ljudski verz in modificira ljudsko strofiko; z njima ne sprejema ljudske metaforike in tipično ljudskih izraznih sredstev, pač pa glede na lirski subjekt posamezne arije izbira ljudski verzni vzorec »ustrezne sekundarne semantike«, ki jo je izobUkovala raba v ljudski ustni in cerkveni peti pesmi. Nekatere strofične modifikacije ljudskega pravzora so bile tvorne v Linhartovi komediografiji in preko nje segle v Prešernovo pesem. Obe lirski pesmi pa z adaptacijo mitološkega aparata adaptirata tudi tuj verz in ga metrično členita po principih izvirnika, skladenjsko pa mestoma drugače delita, kar izhaja tako iz potreb lirske izpovedi in zvočnega slikanja kot iz jezikovno-oblikovalne stiske.
Če bi na verzne vzorce, po katerih je v Opereti in obeh lirskih besedilih segel Dev, pogledali skozi prizmo zvrstne kodifikacije slovenskega verznega repertoarja, ki so jo jasno izoblikovale Prešernove Poezije 1847, bi morali ugotoviti, da vse verzne obUke iz Operete sodijo izključno v razdelek Pesmi in Balade in romance, torej v srednji in nizki stil, adap-
104
tirani jambski aleksandrinec pa je do Prešerna že prenehal biti tvoren. Zaradi poznejše kodifikacije ugotovljivo nasprotje med stilno visoko temo in stilno nizkim verzom je povzročilo, da Opereta nima v slovenski gledališki zgodovini tako vidnega mesta, kot ga imajo Devova pesemska besedila Občutenje tega serca nad pesemjo od Lenore, Aruyntb na oči svoje Elmire, Stanovitnost ali Clylia k Belinu ali soncu v razvoju slovenskega pesništva, čeprav so - razen Občutenja - pisana v isti trohejski meri kot arije iz Belina in čeprav so ariji kot zvrsti zelo blizu (Koruza, 1977i: 21).
ODNOSNICE
CENDA Marija, 1968: »Slovenski razsvetljenci in Metastasio«, Jezik in slovstvo, 13. CVETKO Dragoün, 1964: Sloletje slovenske glasbe
HÖFLER Janez, 1972: »Dev, Janez Damascen (Feliks)«, Gledališki leksikon. I, ur. Smiljan Samec.
KORUZA Jože, 1977: Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepih umetnost. Tipkopis doktorske razprave, ki ga
hrani knjižnica PZE za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
1977i: »Spremna beseda« k faksimilirani izdaji Pisanic.
KREFT Bratko, 1980: »Ob dvestoletnici slovenske opere«, Dokumenti Slovenskega gledališkega in lilmskega muzeja, 34/35.
1980i: »Anton F. Dev in njegov Belin«, Dokumenti Slovenskega gledališkega in lilmskega muzeja, 34/35. LEGISA Lino, 1977: Pisanice 1779-1782.
MERHAR Boris, 1964/65: Predavanja iz starejše slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. PATERNU Boris, 1969: »Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov od baroka do modeme«, Slavistična revija, 17/2.
POGAČNIK Jože, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva, 2. POHLIN Marko, 1768: Kraynska grammatika. 1783: Kraynska grammatika.
ŠKERLJ Stanko, 1973: Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih.
ZOIS Žiga, 1859: »Briefs des Freih. Sigm. Zois an Vodnik«, Vodniffov spomenik/Vodnik Album, ur. Etbin Henrik Cos-U.