Maruša Avguštin Radovljica
SLOVENSKI ILUSTRATORJI ANDERSENOVIH PRAVLJIC
(Iz arhiva Pionirske knjižnice v Ljubljani)
Članek obravnava likovne dosežke ilustratorjev Andersenovih pravljic v slovenskem jeziku v obdobju 1950-2003, ki jih hrani Pionirska knjižnica v Ljubljani. Ob njih si prispevek prizadeva prikazati spreminjajoči se značaj slovenske ilustracije in slikanice skozi polstoletno obdobje in poleg tega, kljub odvisnosti avtorjev od literarnih predlog, tudi različne rokopise posameznih ilustratorjev.
V arhivu Pionirske knjižnice v Ljubljani hranijo med drugimi knjigami tudi številne izdaje Andersenovih pravljic, ki so jih ilustrirali slovenski avtorji med leti 1950 - 2003. Med temi knjigami različnih založb in različnih formatov, od drobnih malih knjižic, kot je npr. Pravljica mariborske Založbe Obzorja z maloštevilnimi črnobelimi ilustracijami, do večjih ilustriranih knjig s črnobelimi in z barvnimi ilustracijami oz. do razkošnih slikanic, najdemo ilustracije 23 slovenskih avtorjev. V ilustriranih knjigah najdemo več pravljic, ki jih je ilustriral en avtor, kar velja tudi za Pravljice Založbe Obzorja. V novejšem času se pojavijo knjige Andersenovih pravljic z barvnimi ilustracijami enega ilustratorja ali knjige s pravljicami različnih avtorjev in različnih ilustratorjev. Članek obravnava ilustratorje, kakor so se pojavljali v skoraj polstoletnem obdobju.
Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1950. Ilustracije in oprema Evgen Sajovic
Snežna kraljica in druge pravljice. Ljubljana: mladinska knjiga 1953. Ilustracije Evgen Sajovic
Vžigalnik. Pravljica 9. Maribor: Obzorja, 1953. Ilustracije Milan Vojsk Zlati zaklad. Pravljica 24. Maribor: Obzorja, 1954. Ilustracije Milan Vojsk Popotni tovariš. Pravljica 15. Maribor: Obzorja, 1954. Ilustracije Milan Vojsk Slavec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1954 (Čebelica). Ilustracije in oprema Jože Ciuha
Snežna kraljica in druge najlepše pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1955. Ilustracije Evgen Sajovic
Labodi. Pravljica 50. Maribor: Obzorja, 1955. Ilustracije Vladimira Zorko Palčica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1957 (Cicibanova knjižnica). Ilustracije marija Vogelnik
84
Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967 (Zlata ptica). Ilustracije Lidija Osterc
Snežna kraljica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969 (Moja knjižnica). Oprema in ilustracija na naslovnici Milan Bizovičar
Kraljična na zrnu graha. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marija Lucija Stupica
Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975 (ob 30-letnici Mladinske knjige). Ilustracije Lidija Osterc
Palčica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marlenka Stupica
Vžigalnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Kostja Gatnik
Deklica z vžigalicami. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979 (Čebelica). Ilustracije in oprema Srečo Papič
Cesarjev slavec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Kamila Volčanšek
Grdi raček. Zagreb: Naša djeca, 1982. Ilustracije Danica Rusjan Cesarjeva nova oblačila. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marjeta Cvetko
Leteči kovček. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marija Lucija Stupica
Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984 (Zlata ptica), 3. natis. Ilustracije Lidija Osterc.
Pastirica in dimnikar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marija Lucija Stupica
Mala morska deklica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marija Lucija Stupica
Svinjski pastir. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988 (Velike slikanice). Ilustracije in oprema Marija Lucija Stupica
Grdi raček. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993 (cicibanov vrtiljak). Ilustracije Marlenka Stupica
Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998 (Veliki pravljičarji). Ilustracije Marija Lucija Stupica
Kakor napravi stari, je zmerom prav. Ljubljana: Prešernova družba, 2001 (Koledarska zbirka) Ilustracije Rudi Skočir
Deklica z vžigalicami. Ljubljana: Keleia, 2002. Ilustracije in oprema Petra Preželj
Cesarjeva nova oblačila. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003 (Velike slikanice) (Najlepše pravljice). Ilustracije Suzana Bricelj
Kraljična na zrnu graha. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003 (Velike slikanice) (Najlepše pravljice). Ilustracije Marjan Manček
Velika knjiga pravljic. Pripoveduje Neža Maurer. Ljubljana: DZS, 1999. Ilustracije Andreja Peklar (Med l7 pravljicami različnih avtorjev 3 pravljice H. ch. Andersena)
Veliki pravljičarji in njihove najlepše pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001. (Ilustratorji Andersenovih pravljic Svjetlan Junakovic, Zvonko Čoh, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman, Suzana Bricelj)
85
Pozorno pregledovanje posameznih ilustriranih Andersenovih pravljic skozi čas od 1950-2003 razkriva spreminjajoče se pojmovanje ilustracije. V 50. letih prejšnjega stoletja se pojavijo maloštevilne realistične črnobele ilustracije, sledijo jim izvirne barvne litografije prav tako že v 50. letih 20. stoletja, ki kažejo na zelo obetavne začetke moderneje zasnovanih slikanic. V 60. letih zasledimo le barvne ilustracije Andersenovih pravljic, leta 1973 pa s slikanico Kraljična na zrnu graha Marije Lucije Stupica dobimo prvo, pogojno rečeno, pravo slikanico, ki se v 80. in 90. letih 20. stoletja številčno namnožijo. Podoben trend velja za slikanice iz našega stoletja, čeprav se vmes vseskozi pojavljajo tudi ilustrirane knjige.
Kakor je pregledovanje knjižne zbirke Sinji galeb (Maruša Avguštin: Ob 50. obletnici knjižnih znirk Sinji galeb in Čebelica. Likovno razmišljanje. Otrok in knjiga št. 57, str. 42-53) v njenem začetnem obdobju opozorilo na odlične črnobele ilustracije mnogih takrat najuglednejših slovenskih likovnikov, tako tudi že prve Andersenove pravljice v slovenskem jeziku prinašajo ilustracije treh kvalitetnih ilustratorjev pravljičarjevih del pri založbi Mladinska knjiga in knjižni zbirki Pravljica mariborske Založbe Obzorja, ki jih pozneje ne zasledimo več med našimi ilustratorji. To so Evgen Sajovic (1913-1986), Milan Vojsk (r. 1922) in Vladimira Zorko.
Če se v navedenem primeru ne spuščamo v analizo slikanice kot monolitnega organizma besed in podob, ki je najbolj značilna za avtorsko slikanico, kar na tem mestu razumljivo ne prihaja v poštev, nas bodo verjetno najbolj zanimali posamezni ilustratorji in njihova uglašenost z velikim pravljičarjem ter z njihovimi avtorskimi rokopisi in prav tako tudi spreminjanje ilustracij od začetnih opisnih in krasilnih podob v čim bolj kompleksen slikarsko-oblikovalski organizem kot ekvivalent besedilu.
Evgen Sajovic s perorisbami in kombiniranjem perorisbe z večjimi črnobelimi površinami ilustrira posamezne pravljice v prepričljivem realističnem podajanju snovi, hkrati pa z inicialkami uvaja bralca v vsako novo zgodbo. Za rdečimi ini-cialkami se kažejo miniaturne krajine in figure, ki jih zajema iz pravljičnega dogajanja; navadno zgodbo zaključuje z miniaturno risbo. Pri slikarju, ki je bil uveljavljen krajinar in portretist in ki je v ilustracije vnesel svoj likovni izraz, še ne moremo govoriti o slikaniških težnjah ilustracije. Podobno oznako lahko zapišemo ob ilustracijah Milana Vojska, le da so poteze njegove risbe navadno daljše in tanjše in mestoma zelo spominjajo na risbo Nikolaja pirnata. Tudi Vladimira Zorko se poslužuje črne črtne risbe, ki je za razliko od Vojskove ali Sajovičeve mehkejša in bolj poudarjena. Njene celostranske ilustracije v knjižni zbirki Pravljica realistično prepričljivo spremljajo zgodbo. Jože Ciuha z ročno barvno litogra-fijo za Slavca predstavlja, četudi na majhnem formatu Čebelice, obetaven začetek slikaniškega podajanja pravljične vsebine z modernim reševanjem prostora in razgibanim prepletanjem ilustracij in besedila. Marija Vogelnik je z barvno ročno litografijo na velikem formatu Cicibanove knjižnice s Palčico načela poglavje slovenskih slikanic z njej lastno hitro, suvereno, dinamično risbo in z liki otrok in odraslih, ki »ne želijo biti lepi«. Vendar je šel razvoj slikanic za otroke v smer, ki je bolj izrazito poudarjala ljubkost otroških likov. Lidiji Osterc je uspelo v njenem celotnem ilustratorskem opusu, ki obsega številne Andersenove pravljice, uveljaviti svoj moderen, na topografskem principu temelječ način razporejanja figur in predmetov po ploskvi in obenem značilno dekorativno podajanje naravnega okolja s podobnimi, nič manj pravljično upodobljenimi stavbami. Tako je prepričljivo
86
ustvarila osebni slog med pravljičnostjo, resničnostjo in poetičnostjo, ki se zdi za našega mojstra pravljic kot naročen. Isto bi lahko dejali za slikarkino upodabljanje figur, še posebej otroških. Mariji Luciji Stupica je bil Andersen po njenih lastnih besedah med najljubšimi avtorji, ki jih je ilustrirala, prav zaradi njegove raznovrstne pripovedi, namenjene tako otrokom kot odraslim, če ne slednjim še bolj. Je tudi slikarka, ki je med našimi ilustratorji upodobila največ Andersenovih pravljic v slikanicah. Leta 1973 je še kot študentka ilustrirala Kraljično na zrnu graha in prejela zanjo svojo prvo Levstikovo nagrado. V njej je s črtno risbo v povezavi z barvami in s topografskim razporejanjem figur in predmetov po dani površini lahkotno in igrivo predstavila priljubljeno Andersenovo pravljico. Humor, ki ga izžarevajo te slikarkine ilustracije, se kasneje v interpretiranju pravljičarjevih del nikoli več ni pojavil v tako neposredni obliki. V Letečem kovčku slikarka modelira z barvo in v kombinaciji z risbo ustvarja v klasični slikarski tradiciji pravljično lep svet, humor pa ob njem postaja bolj rafiniran. Vse svoje slikanice in ilustrirane knjige Andersenovih pravljic je Marija Lucija Stupica reševala s študijsko poglobljenostjo v avtorjev pripovedno/izpovedni svet in ga upodobila v čutni ali kar nadčutni lepoti in harmoniji. Najsugestivnejša je umetnica v posredovanju tragičnega. Marlenka Stupica je s Palčico 1976 ustvarila svojo do tedaj verjetno najboljšo likovno interpretacijo literarnih snovi za otroke. Pravljični izraz je dosegla s polnoplastičnimi barvnimi eno- in dvostranskimi ilustracijami, ki združujejo slikarkino enkratno sposobnost kreiranja realnih prizorov iz narave, prenesenih v polje pravljičnega s pomočjo popolne likovne izvedbe, ki jim je v sorazmerju z majhnostjo Palčice nadela skrivnostno pravljično razsežnost s povečano velikostjo trav, cvetov in plodov. Njene barvne podobe npr. z niansiranjem zelenih tonov in s svetlobnimi igrami lahko živijo tudi povsem samostojno slikarsko življenje. Isto lahko trdimo za mnoge njene ilustracije, kakor tudi za ilustracije Marije Lucije Stupica in še nekaterih ilustratorjev. Grdi raček, kakor ga je upodobila Marlenka Stupica v slikanici iz leta 1993, je ponovil umetničino sposobnost z likovnim jezikom povzdigniti prizore iz vsakdanjega življenja v pravljično razsežnost in tako s sliko ustvariti presežek besedni umetnosti. Knjiga je bila leta 1993 razglašena za najlepšo slovensko knjigo. Kostja Gatnik je v slikanico Vžigalnik vnesel elemente stripa in risanih filmov ob hkratnih panoramskih pogledih in z risbo in akvarelom oblikoval vrsto karikiranih pravljičnih figur, ki razkrivajo dinamično in humorno ilustratorsko interpretacijo zgodbe. Njegova dvostranska ilustracija stopnišča v rjavem koloritu z vojakom na podstrešju razkriva slikarjevo veliko risarsko znanje in obvladanje perspektive, hkrati pa prepričljivo posreduje Andersenovo družbenokritično oko, saj obubožanega vojaka v njegovem revnem bivališču nihče več ne upošteva, pozabljen ždi in čaka, dokler ga vžigalnik zopet ne reši in mu ne povrne družbene veljave. Srečo Papič je Deklico z vžigalicami v vsej njeni tragičnosti sugestivno posredoval v tehniki pastelov za Čebelico, in sicer na oblikovalsko dokaj moderen način z različnimi perspektivičnimi prostorskimi rešitvami in ustvarjalno kombinacijo barv in črt. Posebej izrazno učinkovito je uporabil rumeno barvo, s katero tipa v onostransko razsežnost. Slikanica bi vsekakor zaslužila monumentalnejšo izvedbo v Velikih slikanicah. Cesarjev slavec Kamile Vol-čanšek izpričuje slikarkino originalno, študijsko poglobljeno likovno pripoved v bogati krasilnosti in barvni pestrosti ter hkratni odlični karakterni predstavitvi oseb v kombinaciji črt in kontrastnih barv. Marjeta Cvetko je Cesarjeva nova oblačila oblikovala v toplem, v ljudski umetnosti pogojenem koloritu in čokatih, smešnih
87
figurah z velikimi nosovi, ki verjetno zabavajo predvsem manjše otroke. Danes je ilustratorski zraz slikarke bistveno bolj rafiniran. Rudi Skočir je z ilustracijami zgodbe Kakor napravi stari, je zmerom prav ustvaril v svojem značilnem risarsko-slikarskem izrazu monumentalne enostranske slike, ki odkrivajo slikarjevo veliko znanje in spoštovanje Andersena, manj opazen pa je v slikarjevi govorici pisateljev humor. Slikanica Deklica z vžigalicami Petre Preželj je med prikazanim gradivom likovno najbolj raznoliko obravnavana. Oblikovalka uporabi popartovske prijeme in kolaž, poigrava se z združevanjem besedila in ilustracij, uporabi celo oblačke iz stripov, nosilcem zgodbe pa zmore dati prepričljiv in vsebinsko poglobljen izraz. Z modernim likovnim izrazom zajame kompleksnost Andersenove pripovedi od dekličine tragične usode do družbene brezbrižnosti in hipokrizije odraslih. Kljub nespornim ilustratorkinim kvalitetam pa celotna slikanica v posameznostih deluje morda nekoliko preobloženo. Suzana Bricelj je s Cesarjevimi novimi oblačili v živem, tudi kontrastnem koloritu in s kombinacijo črt in akrila prepričljivo posredovala humor in satiro velikega pravljičarja. Z množico karikiranih obrazov in smešnih telesnih drž posameznih figur ali celih skupin v dinamičnih in statičnih prizorih je slikarki uspelo na moderen ilustratorski način, ki se poslužuje vpliva filma in televizijskih risank, ustvariti slikanico, ki verjetno privlači mlade in morda še bolj manj mlade bralce/gledalce. Marjan Manček je Andersenovo zgodbo Kraljična na zrnu graha interpretiral na svoj izrazito izviren način. Kraljična in kraljevič se zdita kot iz stripov povzeta lika, kraljevič potuje na kolesu, ki je na Danskem zelo popularno prevozno sredstvo, Egipt s piramido in mumijo označuje današnjo potovalno mrzlico; v slikanici je skratka vse polno nadrobnosti, ki dajo zgodbi Mančkov pečat. Na svoj način Marjan Manček z nekonvencionalno risbo in žlahtnim humorjem spominja na angleškega ilustratorja Quentina Blake-a, ki je leta 2001 prejel Andersenovo nagrado za življenjsko delo. Andrejo Peklar omenjamo zaradi kvalitetne in duhovite, od ostalih znanih upodobitev dokaj drugačne predstavitve Cesarjevih novih oblačil v akvarelirani črtni risbi.
Ilustracije Andersenovih pravljic slovenskih avtorjev kažejo široko paleto likovnih izrazov. Če jih pri njihovi raznolikosti morda želimo primerjati tudi z nekaterimi tujimi ilustratorji Andersenovih del, ki jih hrani Pionirska knjižnica v Ljubljani, opazimo, da je na delo marsikaterega našega ilustratorja (tudi pri ilustriranju drugih, ne le Andersenovih pravljic) vplival Gustav Hjortlund, danski, realistično usmerjeni ilustrator Andersenovih zgodb. Te so izšle v obliki desetih ilustriranih knjižic leta 1963 v sodelovanju založb Mladinska knjiga v Ljubljani in Savremena škola v Beogradu. Navedeno malo zbirko odlikuje ilustratorjevo obvladanje figure, krajine in arhitekturnih prizorišč ter veder humor. Kaže, da so se nekateri naši ilustratorji zgledovali pri njem tudi v razporejanju ilustracij v edicijah, kjer si izmenjaje sledijo eno- in polstranske barvne ilustracije. Morda lahko pri njem iščemo tudi enega od vplivov na začetke oblikovanja slikanic pri nas. Mimo navedenega pa ugotavljamo, da so naše »pravljičarke« že v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je prevladovala črnobela realistična ilustracija, ustvarile zanjo nov tip z modernejšim reševanjem prostora, idealizacijo pravljičnih likov in s prefinjeno barvitostjo. Vzporedno z njo se je pojavljala na risbi sloneča, tako realistična kot moderneje oblikovana ilustracija.
V petdesetih letih 20. stoletja ilustrirarjo pri nas največ Evgen Sajovic, Milan Vojsk in Vladimira Zorko. Skoraj istočasno se pojavita z modernejšim, slika-niškim obravnavanjem pravljičnih snovi Jože Ciuha in Marija Vogelnik. V 60.
88
Ilustracija Marlenke Stupica (Palčica, 2005) in Marije Lucija Stupica (Leteči kovček, 1983)
Ilustracija Kamile Volanšček (Cesarjev slavec, 1981)
Ilustracija Marjana Mančka (Kraljična na zrnu graha, 2003)
in 70. letih med ilustratorji Andersenovih del izstopa Lidija Osterc, ki je poleg Jožeta ciuhe vnesla v ilustracijo največ elementov modernega slikarstva. Drugačne novosti prinašata v 70. letih, četudi vsak na svoj način, Srečo Papič in Kostja Gat-nik. Osemdeseta najbolj vidno zaznamuje Marija Lucija Stupica s prevladujočo melanholično občuteno slikarsko ilustracijo. Njeno pravo nasprotje je v istem času Kamila Volčanšek z dekorativno, humorno in živo barvito slikaniško ilustracijo. V 90. letih zasledimo med ilustratorji Andersenovih del le Marlenko Stupica in Marijo Lucijo Stupica s klasično slikarsko ilustracijo, medtem ko začetek našega stoletja prinaša poleg Skočirjevih realističnih risarsko-slikarskih ilustracij zopet nove oblikovalske rešitve: v ilustracijah Suzane Bricelj so vidni elementi filma in elektronskih medijev, pri podobah Petre Preželj so jasno opazni popartistični vplivi in bogata raba kolaža, Marjan Manček pa v Kraljični na zrnu graha poleg uvajanja elementov karikature, ki bolj ali manj vseskozi zaznamujejo njegovo ilustracijo, izvirno in duhovito posodobi pravljico s številnimi dodanimi prizori in jo približa današnjemu mlademu bralcu.
In najvažnejše vprašanje: kako so se posamezni ilustratorji približali pravljičarju Andersenu? Ker je ilustracija zvrst likovne umetnosti, vezana na zgodbo, se ji ilustrator ne more in ne sme izogniti. Vendar ji kot ustvarjalec dodaja svoj osebni pečat. Najbolj uspele so zato tiste ilustracije, pri katerih se doživljajska in miselna svetova obeh ustvarjalcev pokrivata. Zaradi tega različni avtorji iz istih zgodb izbirajo različne motive in si v redkih idealnih pogojih celo sami izbirajo pisce. Pri nastajanju ilustracije je ob razreševanju likovnih problemov enako ali včasih še bolj pomembna njena pripovedno/izpovedna moč in zraven dojemljivost za mlade gledalce. Le tiste ilustracije, v katerih se ustvarjalno povežeta pisateljeva in ilustratorjeva imaginacija, lahko postanejo prave ilustratorske umetnine. Primerjanje različnih ilustracij več avtorjev, še posebej ko gre za dela na isto temo, razkrije kompleksen, zapleten oseben odnos med ilustratorjem in umetniškim besedilom. Za ponazoritev povedanega nam npr. lahko služi primerjava med poetično občutenimi, avtorsko zelo različnimi ilustracijami Lidije Osterc in Marije Lucije Stupica za Malo morsko deklico in Snežno kraljico. Njun poglobljen in po svoje soroden odnos do del velikega pravljičarja se kaže tudi v tem, da sta med slovenskimi ilustratorji v svoje pravljično-poetične podobe prav oni uvrstili največ Andersenovih pravljic.
Ilustracije različnih avtorjev
Osebni rokopisi so najbolj razvidni pri ilustriranju istih zgodb, vse pa kažejo na različno pojmovanje ilustracije skozi polstoletni čas. Ilustracije, ki jih je na predavanju predstavila avtorica članka:
Evgen Sajovic, Grdi mali raček, 1950
S perorisbo s tušem slikar prepričljivo predstavi skromen interier z ženo, ki je prinesla hrano svojima ljubljencema, muci in kokoški, in ob tem zagledala malega račka.
Marlenka Stupica, Grdi raček, 1993
Pastelno učinkujoča barvna ilustracija predstavlja značilen holandski dom kmečke
89
družine v Andersenovem času. Kmet v naročju prinaša domov prezeblega račka. Prizor odlikujeta veliko slikarsko znanje in prijazna domačnost.
Milan Vojsk, Vžigalnik, 1953
S tanko, jasno, skoraj skicozno risbo nakazan prostor s samozavestnim vojakom in z grdo čarovnico. Risba spominja na Pirnatovo.
Kostja Gatnik, Vžigalnik, 1976
Karikirana, dinamična figura samozavestnega vojaka v kolorirani risbi. Mogočno stopnišče, ki likovno domiselno posreduje družbeno izločenost vojaka, ko se znajde na podstrešju brez čudežnega vžigalnika. Duhovit način likovnega posredovanja Andersenovega razgaljanja hinavščine malomeščanske družbe.
Vladimira Zorko, Leteči kovček, 1953
Z mehko črtno risbo s tušem skicozno zajeto prizorišče s turško kraljično na postelji in zaljubljenim trgovčevim sinom pred njo.
Marija Lucija Stupica, Leteči kovček, 1983
Primer umetničinega izvirnega likovnega dopolnila zgodbe v obliki dvostranske panoramske slike v svežem koloritu in razkošno opravljenih, rafinirano karikiranih figurah.
Trgovca vidimo dvakrat: enkrat k publiki obrnjenega gizdalina s klobukom na glavi in drugič brez bleščeče oprave v hrbet.
Jože Ciuha, Slavec, 1954
Z barvno litografijo ekspresivno podan prizor, ko smrt pride po cesarja. Lidija Osterc, Slavec, 1975
cesarja gane petje slavca. Figuralna kompozicija dvorjanov z osrednjo figuro cesarja na prestolu in s komaj opaznim slavcem na stojalu. V bogati barvitosti in dvigajoči se kompoziciji se zdi dogodek podoben gledališkemu prizoru. Slikarka sledi svojemu likovnemu izrazu in hkrati v očeh, laseh, oblačilih in z izbiro barv dobro označi kitajski izvor pravljice.
Kamila Volčanšek, Slavec, 1981
Originalna, študijsko poglobljena likovna prezentacija zgodbe v kombinaciji nian-siranega akvarela in črt, učinkuje zelo dekorativno in impresivno. Humor in ironijo izraža slikarka s figurami, ki težijo h karikaturi, mestoma celo h groteski.
Marija Vogelnik, Palčica, 1957
Palčica med krtom in miško, izvirna barvna litografija.
celotno pravljico v likovni predstavitvi avtorice označuje bogata, realistična, dinamično razgibana pripoved s prijaznimi neidealiziranimi liki. Naš prizor razkriva ilustratorkin humor z učinkovitim karikiranjem pravljičnih junakov.
Marlenka Stupica, Palčica, 1976
Palčica v likovni upodobitvi Marlenke Stupica kaže skrivnostno pravljičnost in lepoto. Umetnica ju dosega z natančno upodobitvijo drobnih detajlov iz narave,
90
povzdignjenih v monumentalno razsežnost in z barvnim in svetlobnim modeliranjem pravljičnih prizorišč.
Evgen Sajovic, Deklica z vžigalicami, 1950
Perorisba s tušem, s katero slikar čustveno poudarjeno upodobi prizor srečanja umirajoče deklice z babico. Svetloba, ki jo posreduje ogenj vžigalic, se spreminja v utripajoče zvezde na nebu.
Srečo Papič, Deklica z vžigalicami, 1979
Z barvno in svetlobno igro zlato-rumenih in zelenih pastelov je Papiču uspelo dekličino glavo, obdano z obdajajočimi valovitimi lasmi in gracilno držo rok, prestaviti v polje nezemeljskega.
Petra Preželj, Deklica z vžigalicami, 2002
Petra Preželj je to pravljico interpretirala oblikovalsko moderno in vsebinsko poglobljeno. Prizor s celostransko žensko figuro na desni in z besedilom v oblačku na levi strani razkriva zlagano sočutje odraslih. To potrjujeta tudi brezbrižni moški figuri na desni in povsem neznatna deklica v spodnjem levem kotu.
Lidija Osterc, Mala morska deklica, 1967
Prizor s pravljično arhitekturo na kopnem in srečnim življenjem morske deklice v varnem zavetju vode med stiliziranim rastlinjem je prikaz življenja morske deklice pred usodnim srečanjem s princem.
Marija Lucija Stupica, Mala morska deklica, 1986
V	nasprotju s prizorom iz Male morske deklice Lidije Osterc vidimo morsko deklico Marije Lucije Stupica pred čarovnico v votlini, polno romantično občutene groze. Polnoplastično oblikovanje figur in kontrast modro-bele barve skupaj s skrivnostno svetlobo stopnjuje izrazno moč prizora.
Lidija Osterc, Snežna kraljica, 1975
Gledamo v belo mehkobo odeto ljubko Snežno kraljico in prisrčnega paža Kaja na belih saneh. Na modrem nebu lunin krajec, pod junakoma čarobno mesto. Slikarka je z likovno govorico posredovala toplo občutje pravljičnega motiva.
Marija Lucija Stupica, Snežna kraljica, 1998
Skoraj bolestno krhka in hladna Snežna kraljica v svojem ledenem steklenem »gradu« kakor da ne predstavlja le Snežne kraljice, temveč hkrati pooseblja umetničino aristokratsko odmaknjeno melanholično naravo. Tudi deček s poslovilnim pismom v desnici s sklonjeno držo pod »gotsko katedralo« izraža svoji kraljici bolest ob slovesu. Modeliranje s hladnimi zeleno-belo-modrimi barvnimi odtenki, svetlobe in sence, ki se poigravajo na sliki, izrazito vertikalno grajena kompozicija - vse govori o osebni izpovednosti, ko se ilustracija spreminja v sliko.
Marjeta Cvetko, Cesarjeva nova oblačila, 1983
V	toplem, kakor iz ljudske umetnosti izposojenem koloritu in majhnih, čokatih figurah z velikimi debelimi nosovi je slikarka posredovala humor, prijazen in razumljiv majhnim otrokom.
91
Andreja Peklar, Cesarjeva nova oblačila, 1999
Isti prizor s cesarjem pred ogledalom je Andreja Peklar rešila z rafinirano kombinacijo tanke risbe in akvarela. Njen jedek humor je bližji razumevanju odraslih.
Suzana Bricelj, Cesarjeva nova oblačila, 2003 Še tretji prizor cesarja pred ogledalom.
Akrilne barve v kombinaciji s črno risbo, gibi rok in nog, karikiranih obrazov in drž dvorjanov, ki služijo cesarju pri njegovem najljubšem opravilu, ves direndaj okoli cesarjevega preoblačenja, vse razkriva slikarkino dinamično likovno govorico, ki sprejema vplive tudi iz filma, risank in novih medijev sploh.
Rudi Skočir, Kakor napravi stari, je zmerom prav, 2001
Rudi Skočir je v to slikanico prenesel svoj slikarsko-risarski likovni izraz in vanj zajel bogato pripoved, ki govori o brezpogojni ljubezni žene do moža. Andersenov humor je razumljivo tu manj opazen.
Marjan Manček, Kraljična na zrnu graha, 2003
Marjan Manček je z njemu lastnim humorjem, ki vsebuje marsikatero modrost in z razumevanjem mladih vnesel v Andersenovo zgodbo toliko aktualnosti, da skoraj ni mogoče, da jih ne bi pritegnila tudi danes. Prav po približevanju klasičnih besedil današnjim mladim je Marjan Manček med našimi najbolj aktualnimi ilustratorji.
92