Mati, ali sem ti všeč?
Rezika je bila samostanska gojenka. Nič posebnega ji ni bilo očitati; součenke so jo močno rade imele, ker je bila tako ljubezniva in srčno-dobra do vseh. Seveda med angelce bi je ne bili mogli še uvrstiti; manjkalo ji je še marsikaj, ne sarao peruti. Sestre redovnice so zlasti to napako opazile, da se je hotela dvanajstletna Rezika nekako gizdavo oblačiti. Svojo ničevo domi-šljavost je izpričala tudi z drobnim pisemcem, ki ga je poslala pred Božičem dobri mamici na dom. Glasilo se je pisemce  takole :
27
»Ljuba mamica! Zopet se bližajo veseli božični prazniki. Ker mi zaradi dolge vožnje ne kaže, da bi prišla na počitnice, smem upati, da mi pošljete od doma kako zanimivo božično darilce, Izpričalo, ki sem ga dobila, res ni bilo najboljše, a obljubljam, da bom vse popravila. Veste, mamica, kaj si jaz tako močno želim ? S kakim ličnim ogledalom bi mi najbolj ustregli. Zdaj mi ga Elza posojuje ; če se pa kaj sporečeva, mi ga pa nc mara dati. Prosim pa za precej veliko ogledalo, kcr sem od poletja že zelo zrastla. Pa tudi lep okvir pre-skrbite, mamica! Za vse to Vam bo zelo hvaležna Vaša Rezika.«
Božični prazniki so se približali. V zavod je došlo mnogo poštnih pošiljatev. Gojenke so odpirale z željnim pričakovanjcm in z napeto zvedavostjo zavoje in šatulje. Tudi Rezika je dobila od doma precejšen zabojček. Z debelimi črkami je bilo od zgoraj zapisano; »Pozor! Ne prevračati!« Z radostnim vzklikom jame deklica od-pirati zabojček. Ko odstrani pokrovček, odvija hlastno omotani papir in v srcu že hvali dobro in Ijubeznivo svojo tnamko, ki je tako hitro ustregla njeni želji. Ni še docela odvila zaželjene pošiljatve, ko ji pade v roke pismo z naslovom »Pozdrav od mamice!« Rezika se ni mogla premagati, da ne bi bila takoj pogledala, kaj ji sporoča ljubljena mamica. Z radosti tresočim glaskom je  brala:
»Ljuba Rezika ! Veseli me, ker obljubljaš, da boš v šoli še bolj pridna in da boš popravila nepovoljne rede v izpričalu. Naj se ti torej izpolni tvoja želja. Pošljem ti tukaj lepo, veliko ogledalo. Le velikokrat in globoko poglej vanj! Za danes samo toliko. Imam mnogo dela z božičnim drevescem. Še nekaj! Bodi uljudna do predstojnikov inglej, da boš rada ubogala. Pozdravljamo te  vsi,  zlasti pa tvoja mamica.«
Komaj je Rezika hipno prebrala pisemce, je že bila obenem odstranjena tudi zadnja plast svilenega ovojnega papirja, ki je zakrival dragoceno pošiljatev. Toda — glej razočaranje! Namesto ogledala — je bila v zaboju krasna podoba brezmadežne Marije. Pod podobo pa napisano vprašanje :   »Mati,  ali sem  ti všeč ?«
28                                                                               ^^
»To jc torej ogledalo, ki hoče mamica, da bi jaz večkrat vanje gledala.« Te besede so privrele Reziki nehote iz nežnih usten. Razočaranje in veselje obenem se je mešalo v njenem srčecu; toda kmalu je zmagalo veselje in navdušenje, »Mama, o dobra mama ! Saj Vas razumem.   Ta   podoba naj me uči,   kakšna moram   biti:
ponižna, pobožna, skromna in čista deklica.  Mama želi, da bi bila jaz Marijin otrok.«
Čez Božič se je Rezika vsa izpremenila. Od srednje-dobre učenke se je povzpela med prve odličnjakinje ne lc po pridnosti in napredku, ampak osobito še po lepem vedenju in uljudnosti. Njena varihinja, sestra Stanislava, )e razvozljala   to   nenavadno   izpremenjenje drugim uči-
29
teljicam takole: »Ali niste videle, da ima Rezika na svoji mizici krasno Marijino podobo ? Ali ne opažate, kako vestno in redno poklekuje vsak dan prednjo ne samo zjutraj in zvečer, ampak tudi takrat, ko gre v učilnico? Zdi se mi, da res vprašuje svojo nebeško mater Marijo z besedami, ki jih je pod podobo zapisala njena mamica: »Mati, ali sem ti všeč ?« Bog daj in ljuba Mamka božja,  da bi Rezika zmerom  taka   ostala I
Čez nekaj tednov potem je klečala Rezika z neka-terimi drugimi tovarišicami pred Marijinim oltarjem v hišni kapeli. Njena bela obleka, njen ličen pajčolan je bil tako lep znak njene notranje čistosti in svetosti. Kako srečna se je čutila, ko je kot Marijin otrok (sprejeta je bila v Marijino družbo) mogla govoriti posvetilne besedc:
»Izvolim te, Marija, danes za svojo Gospo, Matcr in Zavetnico.«
Ko se je zopet vrnila v učno sobo, je polna hvalež nosti pokleknila   pred   podobo   Marijino.   Solze so se ji potočile   iz   nedolžnih   očesec   in   še   nikdar ni s toliko samozavestjo in s toliko presrčnostjo kot tedaj  zaklicala k nebeški Materi :   »Mati,  ali setn ti všeč!«         A. Č.