PODBEVŠKOVPROBLEM   
FranPetre
Ena generacija je navadno dovolj, da iz literarnih objav p rese je, kar je vrednega, in ostalo prepusti pozaibi a'li kvečjemu morda še preveč sikrfonemu literamemu zgodovinarju.
Talko oibdobje, računano na trideset let, mineva sedaij za književni rod iz časa prve svetovne vojne in neposredno' po' njej. Takrat se je del modeme prelomil v ekspresionizem, nakar sta obe smeri živeli vzporedno dalje. Kolikor ni izvršila oceno književna kritika, čas še ni raziskan. V literarnem snovanju zavzema posebno mesto vojna proza in poezija. Njeini problemi niso zapleteni. Toda nanjo se je neposredno' navezala anarhična vojna lirika Antona Podbevška, ki preidstavlja eno izmed zelo za'motainih vprašanij.
1
Pred prvo vojno je vladal nad večino slovenske poezije lirični sub-jeiktivizem, nežni otrok moderne civilizacije. Bil je plod pesnikovega življenja med razvito meščansko družbo' in obenem izraz odpora proti njej.
Vojna, ki je udarila na Evropo, je morala povzročiti v dojemIjivi!h didiovih pravo opustošenje. Njihov etični čut je zrasel, se zgrozil in se vprašal, kaj daje podpihovalceaca vojne pravico, da izpostavljajo^ s^mrti množice ljudi in cele dežele uničevanju. Ko so ljudje gledali začetke vojne in postopke oblaisiti, ki bo^ zapirale, internirale, obsojale in streljale, sta v njih rasla groiza in odpor. Sredi zaslkribljenosti, ki je vladala v vseh , družinah, je Avstrija skušala dvigniti državljanski patriotizem. Iz tako neenotne gmote, kakor so bili narodi v monarhiji, so hoteli zvariti napadalno in obrambno silo; ustvarili so propagandni aparat, ki je deloval preko tislka, poveljstev, šol, cerkve in uradov. Za nadzorstvo nad ostalim tiskoim so se posluževali vojne cenzure, ki je strogo bdela nad vsako vrstico. Književniki so sprva molčali. Mnogi so mislili, da se njihova beseda sploh ne bo več oglasila, dokler ne mine čas težkih preizkušenj. Na ta čas je m.i^lil F. X. Salda, ko je decembra 1917 zapisal v listu VenkoD:
»Vojna literatura: gnusna beseda in žalostna reč za njo.
Imel sem trenutke, v začetku vojne, ko sem veroval, da ne bo pra-
«reiga življenja ne resnične poezije in ustvarjanja, dokler se ne bo zaprl
posleidnji par oči, ki so zrle ali pa ugledale samo delček bestialnosti,
kakršna se je v zadnijih letih razbesnela  okoli  nas, dokler se ne bo
674
pogreznil v večno gl-uihoto poslednji sluh, ki je dojel nekaj stoka in ihtenja njenih žrtev.«
Vendar pisci niso oineimeli. V slovenski književnosti so se pojavili novi motivi že takoj 1914. leta. Idilika narave, pomladi, cvetja, ljubezenskih nemirov in razmiišljanj o razklanem, človeiku, podajana v mehkiK poltoinih impresionističneiga načina, je prepustila ob seibi prositorček snovi, ki je bila dotlej skoraj fneznana — vojni. Iz vseh izpovedi je trepetal neznanski strah, neikaj  mučnega, tesnega, negotovega.
Prvi so izpregovorili pesniki mlade generacije. Stali so pred nevarnostjo, da bodo najgloblje od vseh doživeli vojno. Nanje (SO čakale kasarne, vojaški marši in fronte. Redke pesmi imajo neko- svojsko. črtoi: zaradi vojne cenzure sskrivajo misel, zaradi katere sO' napisane.
Skriti izraz vojne lirike! Pesniki so mislili na vojno, pisali pa so o zvonovih žalovanja, o molitvi, višji kot najvišja gora in globlji kot najgloblje morje, o lesovih, ki naj zamajejo- vrhove in se v tuleči vihri zabliskajo v grobove, da vzdramijo' mrtve. Ideja je med doživetjem in izrazom prešla pot dolge transformacije, da je otresla s sebe vse neposredno in prevzela povsem abstraktno obliko. Poezija govori sicer o vojni kot najstrašnejšem doživetju, toda ne govori o mobilizaciji, orožju, me-naži, zapuščenih ženah in smradu v vojašnici. Lirik se je poslnžil simbolov, ki jih je dvajsetletna raiba v času modeme tako udomačila, da so bili vsakomur jasni. Čudno je, da cenzura ni preprečila tudi tega načina.
Y pesmi Reguiem iz sredine 1914, eni prvih prilkriitih vojnab peemi y Ljubljanskem Zvonu, pravi Fran Albreht:
Brezčuten in krut preko nas plove čas, njega črna perut udarja ob nas.
Bralec je vedel, da vanj ni udarila resnična črna perut časa, marveč vojna, zelo otipljiva vojna, zaradi katere se je moral vsak dan omejevati pri hrani in gibanju. Obseg konkretnih predstav bi bil ozek, abstra;ktno posploševanje je bilo široko in poleg tega je imelo še prednosit, da je močneje zaposlilo človekovo domišljijo, ker je v njem siprožilo vsakovrstna doživljanja, ki so bila bolj emocionalne, kakor logično-miise;lne narave.
Ce ni hotel, si pesniku ni bilo treba izmišljati simbole. Pred njim so že drugi ustvarili stalne rabe. Največ simbolov je bilo vzetih iz evangelijev in sploh iz biblije. Trpljenje je bilo osrednji vojni motiv. Stari krščanski simbol trpljenja je Kristus v zadnjih dneh, kakor jih opisuje biblijska legenda. Motiv je tako pogost v vojni poeziji, da je predstav-
«'                                                      675
Ijal že navado'. Posluževali so se ga pesniki vseh nazoroiv, taiko' da njegova raba niikalkor ne pomeni verskega poglabljanja. Predstava je pravzaprav izgubila svoj prvotni pomen in se v miselnosti prelevila v simbol z občečlovešlko črto. Vojna ni imela nobene zveze z nebom, zvezdami, cvetovi, skrivnostmi in podobno, in vendar je prav ta metaforika izredno močno zastopana v vojni liriki. Pod konec prvega vojnega letnika je urednik Ljubljanskega Zvona tvegal objaviti prvo odprto vojno pesein. Pelin rožo Cvetka Golarja. LirsJka balada je napisana po duhu in jeziku v slogu starih ljudskih vojaških pesmi in se ostrO' loči od drugih prav po tem, da govom o vojni naravnost. Med vso vojno- poezijo stoji v svojem idiličnem realizmu nekako gola, ker ji manjka prikrite simbolnosti.
Pesniki so prenesli posploševanje takoj tudi na psihično podobo vajneiga človeka.
Subjektivizem je veliko grebel po duševnosti. Dvigal je vedno- nova spoznaiUJa. V njego-vi predstavi so bili vsi notranji odnosi neskončno zapleteni in vsak trenutek pripravljeni, da se menjajo. Pesniški ideal predvojne dobe je bil popolnoma svoboden člo\'ek, glasnik pravice, snemalec moralne krinike z obraza meščanstva in Prometej, ki se bori s peklom in nebom v sebi. Potrebno- je pogledati samo razpon Župančičeve poezije, da se ugotovi, kako stojimo pred ^modernim človekom, ki mu niso skrite nobene strasti, nobeno vino preveč opojno za njegove sanje in nobene daljave prevelike, da ne bi hotel prodreti vanje.
Vojna je temeljito posegla v mikavnost občutka svobodne osebnosti. Ljudem je nadela uzde in jih pognala v boj za goli obstanek, v strahovit boj za ohranitev. Zožila je tok njihovih misli na vojne dogodke. V teh so se družila strašna nasprotja. Po eni strani je ves aparat poudarjal, da gre za obrambo najbolj dragocenih stvari, ki si jih je izgradila ljudska skupnost, za državo in narodnost, po drugi je isti aparat organiziral množično ubijanje, pustošenje in nasilje in ee zato poslužil znanosti, tehnike, industrije in kar je še bilo človeških stvaritev. Cerkev je blagoslavljala topove in moritve. Človek je sam bil ogrožen in tisoči in tisoči so bili ogroženi in pri tem se je lahko zgodilo, da je moral biti sam ubijalec.
To moralno vpraišanje je  že  takoj  po  začetku  vojne vznemirjalo duhove. France Bevk je svoj ciklus Vojna začel s pesmijo:
Kdo si, ki kličeš človeka? —• Človeka ni! —
Ki kličeš brata, očeta? — Ne očeta ne brata ni! —
Zver je udrla iz kletke in divja . ..
Vse. kar smo na.brali od veka do veka — gori!
Dvajset stoletij v curku krvi do nebes se podi.
676
Pesem ne nosi znakov moderne ne v motivu ne v izrazu, ohranila pa je določeno simbolnoist, ki se kaže zopet v tem, da pesnik misli na vojno, a ne govori o vojni. Poslužil se je dveh simbolov: klicanja človeka — kar pomeni, da je vojna medsebojno odtujila ljudi in v njih ulbila človečnost — in zveri, vojna je storila, da je človek posital razbesnel uničevalec dobrin. Zadnja dva aforistična stiha dajeta ugotovitvam strahotno zgodovinskoi razsežnost. Vse je izraženo simbolno', pa vendar vseskozi jasno, nekonkretno, pa vseeno> razumljivo. Načet je osrednji moralni problem vojne in izražen v nekaj stihih na zgoščen način. Vsa tehnična izrazna sredstva so' podrejena značaju osnovne ideje. Ta govori o dis-akordu v družbi. Zakaj l>i pesnik izražal tako težko' misel z blagoglasnim sozvočjem vokalov, kakor ga je ustvarila in uvedla moderna? Ali ni bolj priroden postopek, da duševni disakord ponazore še zvočni dis-akordi? Od tod v Bevkovi vojni pesmi številni neugodni soglasniki k, č in š, ki nosijo intonacijo pesmi in niz visokih i-jevskih samoglasnikov na izpostavljenih mestih stihov. Veren dedič modeme, recimo Igo Gruden, ne bi mogel napisati take pesmi. Zanj ne bi bila lepa. Nastajala je nova estetika.
Večina ljudi je stala pred istimi nadlogami in njihov duševni svet se je spreminjal. Kroig vprašanj, ki so jih mučila, se je stesnil. Doživljanje se je zožilo na nekatere bistvene pojave. Temeiljno doživetje človeka tistega časa je bil strah. Motiv strahu v književnosti ni bil nov. Že nekaj let pred vojno se je oglašal pri pesnikih, ki jih je zaradi visokega kapitalizma in imperializma toliko skrbela usoda Evrope, da so ga občutili kot najvažnejši pojav in so ga zato postavili v osredje svojega ustvarjanja. Nastal je nov uraetniiški program, ki je zožil vse mnogovrstne življenjske manifestacije na nekatere osnovne, bistvene in prenesel težišče umetniškega navdiha od zunanjih vtisov, impresij, na notranje niiiselne procese, ki so' imeli svoje korenine v stopnjevani družbeni zavesti pisca. V skladu z idejnim programom je prišlo do poenostavitve izraznega načina. Nova smer je dobila prav ob začetku vojne pri Nemcih tudi svoje ime — ekspresionizem. Teoretiki in kritiki so ga prevzeli iz slikarstva, ki je bilo, kot se zdi, tedaj nekoliko- pred književnostjo.
Čim dlje je trajala vojna, tem bolj so se redčili krogi sodelavcev revij. Številke so izhajale z veliko' zamudo. Neredkoi je na njibovih straneh zevala praiznina, ki jo* je povzročila vojna cenzura. Eljub nevarnosti, kateri se je izpostavljalo' uredništvo, če je skušalo' objaviti prispevek, ki bi slabil moralno silo v državi, sO' se vojni motivi vrstili skozi ves vojni čas, čeprav sorazmerno' redko.
Vojno so obravnavali Fran Albreht, Anton Gaspari, Pavel Goba, Ivan Albreht, Rudolf Maister, France Bevk, Alojzij Remec, Narte Veli-
677
Iconja in neposredno v begunsikih pesmih Alojz Gradniik in Joža Lov-reaičič. Zelo pogumno jo je načenjal Fran Milčinski v svojih humoreskah. Svoj vrhunec je dosegla vojna književnost v simbolno-vizionapnih črticah Ivana Canfkarja, zbranih kasneje pod naslovom Podobe iz sanj, in reali-stičnih slikah in povestih F. S. Finžgarja iz ciklusa Prerokovana. Pridružil se jima je Oton Župančič z liriko nemirnih vojnih slutenj. Zlasti Dom, in svet je verna podoba vojnih let. Cankar je v uvodnih besedah vojne knjige poudaril, da je nastala v izrednih pogojih, ko se je moral oziTaii na cenzuro: »Te ,Podobe iz sanj' so bile napisane v letih strahote 1914—191?. Zaito je razumljivo, da marsikatera beseda ni tako' postavljena, kator bi po vsej pravici morala biti, in da je marsilkatera zastrta in zabrisana.«
Slovenisika književnoet je zavzeanala od samega začetka vojne, od prvih vojnih stihov pa do konca, izrazito protivojno' stališče. V nobenem trenutku ni bila to vojna lirika, ki bi poveličevala vojno^ ali kakršne koli ideale, ki so bili z zvezi z vojno. Vsi stihi, ki so bili napisani, so' zasledovali nasprotni cilj: oslabiti vojno, premagati vojno.
Konec vojne je bil objavljen 11. novembra 1918.
Armade so se nenadoma zrahljale in se začele brez pravega reda prelivati sem ter tja. V tistih dneh se je vrnil v Ljubljano^ avstrijski 17. regiment kranjsikih Janezov. Na Kongresnem trgu soi priredili parado. Med navdušeno množico jih je pozdravil z govorom župan dr. Ivan Tavčar.
Voja;ki so bili trudni in umazani. Za seboj so imeli dolgo pot. Devet dni jih je na maršu žgala vročina. PrišM soi peš iz Italije čez hribe do Jesenic. Tam so jih naložili na vlak za sprejem, v LjuJbljani. V kompa-niji na čelu kolone je stal suh kadet aspirant, ki se je komaj držal na nogah. Imel je gripo. (Talkrat je razsajala španska bolezen.) Poleg tega je staknil garje.
Zima je navalila na polje oikoli mesta veliko vojnega materiala. Vsevprdk so ležale topovskie lafete, konjski komati, vozovi in izpraznjeni zaboji intendanc. Nenavaden čas je bil. Zdelo' se je, da nobena stvar nima več lastnika. Predmestni otroci so hranili na podstrešjih puške, ki so jih pobirali po njivah. Drvarnice so se spremenile v istaje za konje. Matere so izgubile oblast nad otroki. Združevali so se v krdela in odhajali odkrivat čudne svetove. Od vseh strani so se vračali trudni vojaki in ujetniki v zmečkanih plaščih. Povsod je vladal glad. V neprestanih sejah se je ustvarjala domača oblast in naig"!© ispremirnjala svoje oblike.
678
2
Del čet je odšel vnovič v boje na Koroško. Na blatniih tleli cerkve sve-tetga Jožefa so delili pičle obroke moke, na katero so' povorke ljudi čakale po cele noči. Drugi so z vozički ali nahrbtniki hodili daleč na kmeie in moledovali od hiše do hiše za krompir ali fižol. Po' mestnih ulicah so še vedno tolkli čevlji z lesenimi podplati. Obenem pa je bilo v živi zavesti ljudi spoznanje, da se je bil izvršil največji politični prevrat, ki so ga. moigli doživeti, razpad monarhije.
Res, ljudje so se navadili iia vtse in težko bi jih še kaj presenetilo.
Nekako tak je bil časi, to je demobilizirani vojak Anton Podbevšelk izročil uredništvu Doma in soeia svoje vojne pesmi. Revija je izhajala z zamudo in po dve številki hkrati, kar se pred vojno ni godilo'. Prve pesmi so končno izšle julija 1919.
Nastop je bil celo za tisti burni čas pTedrzen. Se taki, ki so brali najnovejšo poezijo v tujih revijah, so trdili, da kaj podobnega nisoi videli nikjer. Vse se je zdelo nenavadno^, predvsem pa jezik in oiblika. Vseibina se je dala težko raizvoKlati. Bivši ruski ujetniki, ki so poznali Majaikov-skega z revolucijskih plakatov, so trdili, da so brali nekaj podobnega, da pa je bilo vseeno jasnejše. Čudni so bili že Podbevškovi naslovi:
Iz cikla Na razpoiju: Traverza; Iz cikla Na prerijah: Ali vem?; O prerijskem, bivolu. (Kakor suličast tempelj so njegovi rogovi.)
Katoliška književna revija je v prvih povojnih številtkah široko odprla vrata umetnostnim novostim. Začasni urednik dr. Jože Debevec, klasični filolog, prevajalec Damteja in mladinski pisaitelj siarejše generacije, ni bil naklonjen prevratništvu. Toda pritisk mladih sodelavcev, ki jih je vzgojil Izidor Cankar, je bil močnejši. Pri tem je vplivala tudi čvrsta katoliška namera, da ne bodo več zaostajali v umetnostnem življenju. Obenem s Podbevškom so si utrli pot v Dom in svet komponist Marij Kogoj, pesnik Miran Jarc in slikar France Kralj, ki je prav tedaj končal dunajsko aJkademijo in krepko krenil v slikarskoi posploševanje, upodabljanje oblih oblik. Smer, ti se je podtalnoi pripravljala ves vojni čas, se je s tem okrepila. Njen začetnik, Joža Lovrenčič, jo je tedaj označil za »eksperimentalno poezijo^ (DS 1919, 50), a France Bevk za »ekspresionizem«, ki ga je oprededil \z naslednjo definicijoi; »Ekspresionizem je posebno izražanje novega doživetja v naših dušaii, ki zahteva novih, sebi primernih izrazov in oiblik« (DS 1919, 175).
Podbevšek v začetku ni nastopil kakor predstavnik sikupine. Ko Je tiskal svoje pesmi, je sprožil plaz polemik. Pripombe O' njem spominjajo na Cankarjev čas, ko sodolbnifki niso razpravljali le o tem, ali je dober ali slab pisec, razumljiv ali nerazumljiv. O Podbevšku je med meščan-stvoim vladalo prepričanje, ki so ga označevala mnenja —• pretiran, zmeden,  duševno* bolan,  noro ambiciozen,   predrzen,   skratka,  pomilo-
679
Vanja vreden. Sam je nemir v javnosti še stopnjeval, ko mu nekaj kasneje niso bile dovolj objave. Hotel je s svojo pesmijo med množice. Začel je prirejati z bučno reklamo podprte bralne večere, da bi vplival tudi z govorjetno besedo. Mala skupina kritikov se je brezuspešno trudila, da bi ga približala publiki. Raizprave pred tridesetimi leti so pustile vprašanje odprto.
Generacija, ki je bila vajena estetsikega pravilnika moderne, se je ob pojavu notranje slabo organiziranih pesmi prvih ekspresionistov vpraševala, če so to sploh še pesmi, podobno, kot so* si isto vprašanje zastavljali za moderno', zlasti še za njene svobodne verze, pripadniki rodu 90-tih let, šolani na načelih strogo vezane metrike. Spor nastaja redko okoli vprašanja, kaj obravnava pesnik, pač pa ob tem, kako opisuje svoj predmet.
V Podbevškovem primera imamo< opravka z vrstoi vprašanj, ki se zde pri branju izelo zamotana, se pa razjasne, če jih pogledamo malo natančneje.
Napisal je malo. Od prvih priobčenih pesmi leta 1919 do zbirke Človek z bombami iz leta 1925 je objavil vsega skupaj devetnajst pesmi, tri krajše proze in eno kombinacijo stihov in proize, torej 24 prispevkov. Kasneje se ni oi^lašal z leposlovjem.
Vse delo ima v osnovi samo- eno doživetje — vojno. To je pesnik mržnje nasproti vojni in apoteoze upora proti militarizmu. Ce pri analizi za trenuteik prezremo vse, kar bi nam motiloi čistO' dojemanje vsebine, se nam odkrijejo preproste stvari, ki so vse izvirale iz življenjskih izkušenj mladega človeka, so torej avtobiografskega značaja.
Za lažje razumevanje motivov in primerjave je potrebno reči nekaj pojasnil o človeški usodi tega pesnika.
Izšel je iz siromaštva podeželskega mesta (letnik 1898). Svetovna vojna ga je ujela v petem razredu gimnazije. Ko je bil v osmem, so ga 1. februarja 1917 mobilizirali in poslali v Judenburg v enoletnO' šolo. Tam je bil degradiran, zaprt in določen za fronto. Na dopiistu je opravil v rodnem Novem mestu vojno maturo. Marškompanija, ki je šla na soško fronto, je v Celovcu, zvedela, da so Avstrijci fronio po strahovitih bojih prebili. V Kranjelki gori je pri VI. armadi prevzemal laške ujetnike. Nato so ga dali k armadi, ki je preplavila benešlko ravnino. Bil je na Piavi, sodeloval je v ofenzivah 1918 in opravljal posle kurirja. Dobro je spoiznal kraje ob frontni liniji Gemona—Codroipo—Conegliano. V veliki JTiinijsiki ofenzivi 1918 je bil pri delavski kompaniji.
•                  680                                           '
3
Vojak je bil blizu dve leti, od teg-a polovico na fronti; v vojsko je šel, ko je bil star oseninajst let in pol.
Po koncu vojne je ležal dva meseca v novomeški vojaški bolnišnici in zdravil garje. Nato se je vpisal na filozofsko fakulteto v Zagrebu in ostal tam do začetka decembra 1921, ko je prevzel uredništvo Napreja, dnevnika socialne demokracije v Ljubljani, in bil izbran za člana tajništva socialnodemokratske stranke. Dve leti kasneje je postal dnevni reiporter Jutra.
Življenjski podatki govore vsekakor o greaiki, zapravljeni mladosti. Pesmi jih dopolnjujejoi z gradivom, ki nam razodeva, kakšni so bili duševni kolobarji, v katerih se je vrtel svet rekruta in kasneje študenta. V glavnem je v njih pet motivov, ki so med seboj povezani: vojna, tuga za izgubljeino mladostjo, neizživeta ljubezen, bližina smrti in končno misel, da bi moral biti nadčlovek, če bi se hotel rešiti more tega oizračja. Redko je v pesmi samo en element, navadno se jih meša več.
Tvorba, kjer soi stvarni opisi dogodkov iz vojne, predstavlja najbolj realistični del Podbevškove poezije. Nikoli ni toliko objavil kakor leta 1919 v Domu in svetu. Vse spodnje pesmi so izšle tedaj, razen Črne lilije, ki je iz leta 1920. Lirika je torej nasitala v času vojne ali takoj nato.
Pesem Ob dnevu vpoklica na kolodvoru podaja sliko, kakor jo je opažioval pisec pred odhodom vlaka. Iz množice, ki se je poslavljala, je izbral ločitev očeta od otrok iai ga poglobil s tem, da mu je pritaknil mit o Kristovem žrtvovanju. Motiv ločitve očeta in otrok je ena izmed najbolj vidnih snovi v Župančičevi vojni liriki. Traverza opisuje vožnjo s tovornim vlakom od peščenega Tagliamenta proti Piavi. Topovsko streljanje, mesto Conegliano v plamenih, granate na pšenično polje, eskorte laških ujetnikov v blatu in dežju, regljanje strojnice z nekega stolpa, drdranje letal v zraku. Ko se vleče v gorečo daljavo, ima občutek, da se vzpenja nad prepadom. Črna lilija je dobila kasneje naslov Izumitelj na zemlji. Pesem, ki se že čisto približuje ritmični prozi, pripoveduje o vojaških izkušnjah: kako je padel med zdivjane in božjastne ljudi, kako se je voizil sem in tja, bil degradiran, stražaril, nosil drva, hodil kakor crkajoča mačka okoli zdravnikov in iskal usmiljenja, kazal živinskim ljudem s srebrnimi zvezdami nago in koščeno telo', nakar se je pričenjalo večno trkanje po hrbtu, kako je sanjal o pomladi, jedel opoldne korenje, zvečer grenko' kavo in vedno' mislil, kako bi se do sitega najedel. Nikoli ne stoji pri Podbevšku realističeii otpis osamljen, marveč se veže s sanjami za roladostjoi (V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil) ali pa z apokaliptičnimi predstavami razsula. Ce so' sanje, je pesem lahko čisto' kratka, rimana in skoraj konservativna v obliki. Take so Ali vem in Strmenje. Rdeča lilija je pesem hrepenenja po travnikih,
681
peseni obupa zastrupljenega in bolnega človeka, ki si želi nekdanjega mini. Paraboliona Žolta lilija še poglablja simbol hrepenenja.
Erotična motivika ne vnaša jasnosti, pomiritve in svetlobe v razbito duševnost pesnika vojne. Iz nje je nastalo največje število pesmi. Opisi so skopi, pesnik se ne razkriva preveč. Tečkrat je delujoča oseba siploh žena in so nanjo' prenesene misii O' krvavih posegih vojne v človekov čustveni svet. Molk je taka tesnobna izpoved dekliških samotnih noči. F mesečini so roimantične sanje o tenkolasi ljubici v črnem gradu — privid daljave in samote. A^^oč je delež k pogostenau obravnavanju vojnega motiva o ženski nezvestobi vojaku na fronti. Tanialinada je umerjena pesem z globokim pogledom na psiho vojaka: če se bo vrnil, naj se mu ne meče na prsi in ne joče; telo je viselo na križu, za vse ima samo žolt smehljaj. V samoti pomeni baladni krik dekleta v obupni noči po prejemu obvestila o smrii na fronti: primešana je ironija na uradnO' vest, da je padeil, hrabro se boreč za domovino^ in cesafja. Hipoteza bolnega kraljeviča je najbolj čutna Podbevškova pesem in obenem največje tavanje po labirintih romantične samote. V skupino spada še lirska proza Na deželi, katere podnaslov pravi: Ob mojem 19. letu. Objavljena je bila šele v zbiriki Človek z bombami. Vojak pije v grajski kleti in zgodba s točajko se zapleta na dve strani, v poletnoi mladost, ki je preteklost, in trnjevo bodočnost pred njim. Zgodba je vedra, a polna prezira do meščanskih gostov.     J
Motiv bližine smrti je v izključno' vojni liriki neizbežen. Najdemo ga v pesimi Bol, v že omenjeni Rdeči liliji in kakor zasenčeni podton v vrsti drugih izlivov. Nasprotno zazveni kot neorganski privesek motiv nadčloveka, satanizma, titaniznia in v neikem stihu celo božanstva, ki spremlja Podbevškovo delo od samega začetka (Traverza, Ali vem.). Mladi človek, ki je bil brez moči proti kolosn, v katerega rokah je bila njegova usoda, si je ustvarjal osebni mit.
Površen pogled na vsebino je pokazal, da se je Podbevškova poezija hranila skoraj iziključno iz vojnih doživetij. V njem je silno domotožje po preprostih otroških letih in intimni pokrajini, medtem ko je stvarnost strašna v dimenzijah vojnega uničevanja in poniževanja človeka. Podbevšek ni protivojni pesnik iz programa, marveč zaradi telesnega in duševnega trpljenja, v katero ga je vrgla vojna. To je zopet eden izmed pesnikov samotnega revolta, užaljene in ranjene individualnosti. Malo-meiščamstvo zasmehuje, vojno sovraži iz dna duše. V nemočnem odporu se je rodil njegov idealizem, misel, da se more kot posameznik dvigniti nad stvarnost s kultom izjemne, vzvišene osebnosti. Toda preden se poglobimo v to vprašanje, je treiba pogledati nekaj drugega.
682
Nasprotje med stvarnostjo in snom je edem izmed vodilnih motivov v Podbevškovi poeziji in izhodiščna točka za njegovo otblikovanje pesniške besede in izraza. Predvsem moramO' oipozoriti na popolno dvojnosit oblike. Nasproti si stojita dva tako različna -tipa, da se hočeš v prvem hipu prepričati, če res poitekata izpod iste roke. Prvi je do^maič, enostaven, intimen. Pesmice imajo eno ali dve kitici, kitico vežejo rime hitite — letite, neba. — srca, slavčha — vrančka, droban — dan, sije — ni je, slekle — dekle, solzami — rokami, grad — mlad itd., sami stari rekviziti v slovenski liriki. Da bi napravil izraz še Ijnbkejši, je posegel po deminutivih, ki jih je uvedel njegov prednik na novomeških šolskih klopeh, Kette. Dragotin Kette je pisal golobček, metulček, jeziček — hudiček, poljubček — janček, slavček itd. — Podbevšek: koštrunčki — oblački, ptički — pijančki, oeseljački — oblački, žganjarčki ¦— pijančki, moji janjčki, paglavčki, slavček, vranček itd. To' je drobno sredstv o, toda značilno za človeka, ki je iskal, kako bi si prisanjal mlaidost čim bolj prisrčno. Nekatere Podbevškove pesimi so čist slovenski tradicionalni lipski izraz, ki ima svoj vzor neposredno v domačih lirskih ljudskih pesimih z oibičajnim peterostopnini jambom ali trohejem. Mogle bi v vsako zbirko ljudskih pesmi (Strmenje, Bol, Molk, Ali vem, V mesečini. Noči, Tantalinada). To črtoi opazimo tudi pri njegovem rojaku Miranu Jarcu. Ce bi hotela, bi bila oba lahko dobra verzifikatorja na gladkih tleh izročila. Vse navedene pesmi so v zvezi s Podbevškovoi pesniško fikcijo domovine, prve mladosti ali ljubezni, pesmi sna in iluzij torej.
Istočasno je pisal  povsem, drugačne,  diametraJlno  nasprotne stihe.
Ce se je umetnik lotil slikanja vojne, je njegovo delo cesto dobilo zverižene ali pretirano dimenziouirane oblike, da se je čudno odbijalo od ostalega ustvarjanja v doibi. Goya je jasen in vendar tuj v svojih groizotnih predstavah vojnega opustošenja. Tak zanesen mistik postane Podbevšek, ko stopi v svet vojne z njenim grozečim uničevanjem. Vse postane groteskno pretirano. Kaikor da je pozabil na enega bistvenih pogojev stiha, na osredotočeno zbranost in notranjo dkonomijo, se razliva s stihi brez vsake discipline in jih tira tudi v trideset stopic. Stopic tu niti ni več. Ostal je le ritem, ki se gnete, prehiteva, dviga, hrešči, pada, reži in joka. Ce bi raziskovali, kakšno je pore'klo te kitice, bi našM njen začetek, res samo začetek, v Župančičevi vizionarni liriki.
Težka, razpotegnjena, okorna Podbevškova oblika je napolnjena s posebnim besednim materialom. Opisuje vojno, zato rabi vojne strokovne izraze (rakete, eskorte, čelade, motorji, aeroplani, strojne puške) in glagole, ki spadajo k njim (drdranje, regljanje...). Uničevanje, ki mu je bil priča, je posledica razvite tehnike, zato je dodal tehnični slovar, n. pr. platforma, lokomotiva, stroj, avtomobilske luči, motoma kolesa,
683
svedri itd. Njegova domišljija deduje mrzlično in razbrzdano, zato si izmišlja izredno številno metaforično obtežo, ki jo povečini zajema iz prirode. Pokrajina nastopa že v pesmih sna in iluzij v neposredni in v prispodobni obliki: vinogradi zlatih sanj, volnene košuljice brez, trepe-tanje gabrovih dreves, pšenično polje, škrlatni maki, krvava mesečina, sončne livade, gorski grebeni... Čezmerno se poslužuje metafor iz živalskega sveta, ki mu služijo v svojih raznoterih pomenih za vse skrajnosti doživljanja: ptički-pijančki za misli, prerijski bivol za njegova iskanja, ptič droban — znanilec smrti, kragulj — nemir srca, kolibriji v labirintih sanj; bedno telo se zvija kakor jegulja; so delali z mano kakoP s steklim psom; polipove svoje roke; klopotačin rep; rastejo mi krila, kakor bi bil kondor; konju belcu grivo češem; jaz — leteči zmaj; kačja pastirica (== dekle) itd.
Vsaka umetnostna smer ima po izrazni strani svoje poisebnosti. Pod-bevšok se je zelo oddaljil od moderne. V nekem pogledu je njeno nasprotje in negacija. Šel je še dalje po poti, ki sta jo utirala Lovrenčič in Bevk. V njegovem delu ni opaziti nič one zavestne ali podzavestne blagozvočnosti, skrbmeiga izbiranja glasov, zlasti skladnoisti vokalov, ki jo tako značilna za Zuipančiča in vrstnike. Deloma je še ostal simbolni pomen barv: bel molk, žoli smehljaj, krvava mesečina — zelena pomlad, bel list, bele grudi, rdeče rože, črne perutnice, sivi oblaki. Prvi primeri kaižejo, da se je predstava barve že povsem odtrgala od prvotnega pomena m se poduhovila. Opustil je poltone, kakor vsi ekspresioiiisti. Postavlja večino dogajanja v noč. Redka je pesem, kjer ne bi našli noči v alegorijskem pomenu ali v dejanski predstavi, ki je seveda ustrezala osnovnemu razpoloženju. Noč je eden izmed najbolj pogosto rabljenih izrazov pri novonioškem liriku.
Iz take zmesi je sestavljena senzacionaina vojna lirika Antona Pod-bevška. Ce je eikspresianizeim izraz tesnobe v človeku, groze zaradi zmagoslavja tehničnega uiničevanja nad razumnostjo, občutka zatona človečnosti in vseobjemajočega strahu, potem je poezija mlade žrtve vojnega mehanizma tipično ekspresionistična. Iz pregnanih čustev se je razvil književni izraz, ki je šel do skrajnih meja upodabljanja nemira. V idejnem pogledu so tudi te pesmi dokaz idejne krize individualizma, ki vidi pojav nevarnosti in ne zna razsoditi njenih družbeno-zgodovinskih vzrokov. V celotnem, razvoju ekspresionizma je stopila vojna kot gibalna sila v njegovo središče in ga za ndkaj let obvladala.
Podbevšeik je zajel prav tisito njeno stran, ki je prignala do psihične krize, da se je čutil človelk kot preganjana žival.
Vendar je v Podbevškovi poeziji še neki vpliv, in sicer vpliv futu-rizma. Nanaša se na njegovo' izraizno, a ne idejno stran.
684
Skupina italijanskih posinikov, ki jim je bil na čelu F. T. Marineitti, je pred vojno napovedala boj literarni tradiciji. Nastopila je zelo bučno, z manifesti, da se je hitro razkričala. Smatrali so, da bi morala postati književnost napadalno, ag:njevito gibanje, ki bi razvetrilo zatohlo me-ščanskoi Evropo. O tej najiiiodernejši literarni šoli je obvestil Slovence Ivan Gruden z zelo informativnim poročilom UHalia fuiurisia v Domu in svetu 1913. Tam je citiral Marinettijevo' dopolnilo futurietičnega manifesta iz revije Poesia:
»Mi propagiramo na literarnem polju ideal velike, močne, znanstvene literature, katera naj, prosta vsake smešne klasičnosti, vsega pedantiskega purizma, poveličuje najnovejša odkritja, novo pijanost hitrosti in nebeško življenje aviatikov. Naša poezija je bistveno, in sicer totalno uporna vsem rabljenim oblikam. Moramoi podreti tračnice verza, razstreliti mostove stvari, O' katerih se je že govorilo, in spustiti lokoimo-tivo inspiracije na slepo srečo prekoi brezmejnih polj novega in bodočega. Boljša je sijajna katastrofa nego monotona dirka, ki jo ponavljamo vsak dan. Smo že italk predolgo trpeli postajenačelmke v poeziji in neumno točnost prozodionih dinevnih redov.« (DS 1913, 334.)
»Tehnični manifest futuristične literature«, za katerega pravi Ma-rinetti, da ga je diktiral v letalu dve sto metrov nad Milanom (letalo je bilo takrat novost), je dopolnil program: zavrgel je sintaksoi, zagovarjal pisanje samoistalnikov na slepo srečo, dal vsaikemu dvojni pomen in odpravil ločila. Poudaril je pomen pisanja analogij. Zelo je dvignil veljavo podob. Poezija naj bo nepretrgana zaporednost novih podob, ker te tvorijo njeno kri. Toda orikestrirati jih je treba v največjem neredu. »Red in disciplina so fatalno znamenje previdnega in konsei^vativnega razuma.«
Marinetti je propagiral koilonialno' vojno, panitalijanizem, imperialistično dinamiko in menil, da bi morala postati italijanska vlada futu-ristična.
Podbevška je močno prevzel futuristični program; pod njegovim vplivoim je pisal tehnične izraze, malomarno povezoval misli, si izmišljal nove oblike in pisal nad pesmi bombastične naslove, ki čosto niso v nobeni zvezi z vsebino in samo zavajajo bralca. Morda mu je futurizem obnovil tudi misel o nadčloveku, titanizem, ki je tako tuj slikanju vojnih tegob, sko'zi katere je šel poet. Nasprotno^ niso vplivale nanj Marinetti-jeve politične misli.
Podbevšek je v srednješolskih letih zelO' veliko' čital. Pri novomeškem patru Pavlu Potočniku je imel na razpolago revije, dela svetovne književnosti in najnovejše knjige. Zelo zgodaj je spoznal Whitmanovo poezijo in bral njegove misli, da je prišel čas, ko bi morali opustiti stroge stopice
685
in rime, da vsaj v angileiškem jeziku najpristnejša in najvzvišenejša podzija ne bo več napisana v rimanih kiticah in da je treiba prenehati s formalnim razlikovanjem med prozoi in poezijo. Vedel je, da je pisal proste Sitihe Bruneto Latino že v začetku italijanske renesanse, takrat, ko je nastal sonet. Reclamova biblioteka in nove izdaje so mu odpirale literarna isikanja zadnjih let. Vnete občudovalce so imele v novomeškem krogu Zupančičeve zbirke, ostala slovenska pesniška tvorba študenta 7 Grma skoraj ni zanimala. Ze v začetku vojne je sanjal o temeljiti pre- j obrazbi sloveiiske poezije. Odločno je poslal v Ljubljanski Zvon svoje' pesmi (bil je star šestnajst let) in dobil naslednji odgovor:
UREDNIŠTVO >LJUBLJANSKEGA ZVONA«
„         .           ,,                             V Ljubljani, dne 28. marca 1915
Cenjeni gospod!
»Najmodernejša struja« ima brezdvomno mnogo zdraveiga v sebi, toda Vaša »Zolta pisma« niso žnjo v nikakem sorodstvu. Kaj tako abnormalnega nisem našel niti pri najbolj eksotičnem futuristu! Nevaren je Vaš poskus — zgradbo jezika na tako nesramen način bagatelizirati in smešno je citati Vašo apokaliptično megleno vsebino brez predlogov itd. Poezija se še vedno šteje med umetnosti in ni nikaka zbirka rebusov tudi pri — »najmodernejši struji« ne! Tako perverzno početje spada v delokrog psihijatra in ne esteta ...
Blagovolite oprostiti, da s ipotslanim blagom ne morem v javnost; pa tudi drugod na zemlji bo Vaš poskus taksiran enako! Tolažim se z mislijo, da ste me z ozirom na bližajoči .se I. april hoteli — potegniti.
Dr. J. Slebinger
Ne vem, če se je Podbevškova pošiljka ohranila, toda Šlebingerjeve Oznake so dovolj natančne, da si jo* moremo zamisliti. Ker je zaničeval pravilno izražanje, lahko sklepamo, da je pri njem tedaj prevladoval futuristični vpliv, lahko pa je šel še deij.
S pesmimi, ki so izšle v Domu in svetu 1919. in deloma 1920. leta, se je Podbevšelk primalknil bliže k ekspresionizmu. Med prvoi ponudbo Ljubljanskemu Zvonu in temi oibjavami je bilo njegovo doživetje fronte.
Odpor v javnosti Podbevška ni usitavil na izibrani poti.
V naslednjih letih, med 1920 in 1922, je dbjavil v katcliiškem književnem časopisu, ki je taiko dobrohotno podprl novotarske posikuse, tri nove prispevke v ritmični prozi. Novi urednik dr. France Štele je bil umetnostni zgodovinar, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva, a je že pred vojno kaizal zanimanje za najmodernejše smeri; sedaj je postal tudi v
686
4
kritiki njihov najgloiblji tolmač. Četrti prispevek je bil objavljen v Treh labodih.
Pri analizi ie proize (ali poezije) je poleg drugih tudi ta težava, da se mora tolmač posluževati običajnega logičnega jezika, ki ne more priti blizu svojevrstnemu predstavnemu svetu, na katerem ta proza temelji, drugačnega jezika pa še niso našli in ne vem, če ga bodoi kdaj našli. To delo se namreč izmika veljavnim prijemom, 'ker je nastalo iz na pol podzavestnih, neorganiziranih predstav.
V z;elo nepopolnem, samo shematičneim posnetku bi bila vsebina štirih proz nekako naslednja.
Himna o carju mavričnih kač je fantastična vizija o človelku, angelu ali demonu, ki se je nag pognal v zrak in plove nad prepadi, drevesi, velerekami, puščavami, slapovi, viadukti, kolodvori, smodnišnicami in cirkuškimi mesti. Naenkrat je opa!zil, da se ga ovijajo mavrične kače. Nastane boj, iz karterega se je rešil s srebmo' piščalko, ki so mu jo dale vile. Pričel je žvižgati, iz glave so mu leteli kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki (-»To so moje misli!«). Kače so pričele s plesom. Zdelo se je, da se podirajo svetovi. Y roki se mu je našlo- žezlo'. — Misel je morda zopet odraz titanizma: pevec je s svojo pesimijo' prdkričal strahote apokalipse na svetu.
Električna žoga je neposredneje povezana z doživetjem vojne, toda njene predstave so še bolj meglene in zamotane. — Pisec se kakor električna žoga odbija od modrijanov. Odbil se je visoko v zrak: pod seboj vidi korakati ogromne armade raznih Ijudsitev z vso oborožitvijo. Spomnil se je svoje mladosti, nobene rožice več, nobene dušice, nobene zvezdice. Hoče si prerezati žile. V daljavi zagleda vrsto delavcev s kosami, približujejo se. Vprašuje se: »Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?« — Smisel je morebiti v spoznanju: videl sem vojno in z njo tako težke stvari, da sem si hotel prerezati žile. Vse, kar je storila in dosegla doslej znanost, ni nič. Bom mogel živeti s to dediščino?
Čarovnik iz pekla je posvečen tovarišu, ki je padel tik pred koncem vojne. Razvija se v ndke vrste raztrganem, namišljenem dvogovoru, ki se prepleta, čeprav se sobesednika ne razumeta. Prizor je na pokopališču. Tovariš je izrazil dvom, da bo preživel vojno- ier se vrnil v ljube domače kraje, in načel razgovor o lepi mladi kapitanki. Pisec sanja o igri otroških let in kasnejšem času, ko- je vodil svoje tovariše. Zase misli, da je človek s planetov, ki ne more resnično ljubiti. Vrnila sta se v zasedeno mesto-, ujela ju je ploha in stopila sta v cei^kev. Same so- se prižgale sveče, pregibale slike, začela se je veličastna in -strašna maša mrtvih. Vizija se je razširila na vso zemeljsiko oblo, kjer mrgoli ljudi
687
različnih plemen, ki se poibijajo* med sehoj. Naenkrat sledi popolnoma realističen opis umika in vprašanje, kaj če bi obležal tudi on? Dalje je misel titanizma: nihče ne ve, da nosim v evojih prsih načrte za več sto let, da sem prehodna točka, skozi katero bodo morali vsd, ki let;ajo po zraku in hočejo biti silni. Na razmesarjenem telesu, ječi njegove duše, ima polno ran. — Vizija se nanaša na zadnje dni vojne. Vmes je spomin na nepristopno vdovo italijan>skega oficirja. Občutek, koliko prerašča okolico. Slika splošne anarhije.
Plesalec d ječi je vizija simultanih, časovno pomešanih predstav, ki si slede kakor v verigi, toda brez loigične medsebojne zveze. Prizorišče se neprestano' menjava. Vizija je sestavljena iz mnogih vojaških spominov. Sedi pri delavni mizi svojega generalnega štaba. V glavnem mestu je, v plesni dvorani. Opazuje čelistinjo-, strel. Pri izhodu vojaško taborišče, stražar, ki je napravil samomor. Sijajno razsvetljene letoviške dvorane.
V  celici ga je nadrl četovodja. Realističen opis vojaškega pokopa, nirli-čeva mati in hči, ki sta, prišli iz glavnega mesta. V celici; milijoni žena kličejo cesarja. Vizija vojne — velikanski smrtoglavec je razprostrl krila. Razmišljanje o sebi, domu, mladosti, smrti, posmrtnem življenju zaključuje alegorija z zvezdarnOi in daljnogledom. Bil je v poikrajinah, ki jih še ni videlo človeško oko. — Ječa so mu pač vojni sponiini. Snov utrinki nekih dejanskih doživljajev. Izliv je brez odstavkov. Opisovanje razrva-nih lastnih miselnih predstav.
Posnetki vsebine ne izčrpavajo predmeta, vseeno pa vsaj približno nakazujejo smer tipanja. Iz vsega je jasno, da stojimo pred čisto posebnim pojavom v književnosti, ki ga ni mogoče obravnavati z običajnimi kriteriji logičnega in lepega. Da ga ne bi odklonili, preden smo- ga spoznali, se je potreibno vživeti v njegove osnove.
Podbevšek predvsem ničesar ne opisuje. V pesmih smo še mogli ugotoviti določene namene, ki jih je polagal v svoje delo: pesmi so tožile nad  vojno, govorile o njeg-ovi  osamljenosti, obtoževale uničevanje itd.
V   prozi je funkcija pisanja povsem druga. Kopičijo se druga preko druge zelo bujne slike, spomini, misli, vizije. Vse je nepopolno, na videz brezglavo, le nakazano, nepričakovano, pa vendar a' svoji celoti na neki način določeno usmerjeno. Notranji mehanizem teh predstav ni viden. To je najenostaDnejše beleženje utrinkov, kakor se javljajo človeku D Časih, ko ne daje mislim logične povezanosti in niso usmerjene na to, da bi jih razumsko podajal u govoru. To je nekako filmanje begotnih predstav, ki se komaj pojavljajo izpod zavesti in zopet tonejo vanjo. Z nakopičenim, prehitevajočini se pisanjem, ki se ni oziralo na čas in zaporedje, so misli prenesene nepoisredno, da so ohranile čisto svežosi asociacaj. Ustvaril je povsem nov sistem pisanja, zgrajen iz nelogičnih,
¦           688
le na pol zavestnih ali neizaveetnih, neodgovornih duševnih stanj. S tem je hotel ujeti ono drugO' realnost, stvarnost duševnih stanj v čim bolj nedotaknjeni, nespremenjeni reBnačnosti.
V letih 1921 do 1924 Podbevšek ni edini raziskoval te povsem neiz-hojene poti v lunetniški inspiraciji. Pojav se ni omejeval na književnost. Bil je izraz dvoma v absolutno zanesljivost logičnega doživljanja in popolnost klaeične psihologije. Vojni dogodki so postavljali človeka pogosto v stanja, ki so se daleč oddaljila od meja izkušenj normalnih časov; izkazalo se je, da so pod zunanjo skorjo nagnjenja, o katerih sam ni imel pojma. Fizika je razvijala in prevračala poglede na osnovna vprašanja biti življenja in stavbe vesoljstva. Bil je čas, ko' so se razširjale Einsteinova filozofija in psihološke kombinacije Sigmunda Freuda. Iz dadaistične negacije, ki j'0 je med vojno propagiral v Švici mladi Romun Tristan Tzara s svojimi manifesti dadaizma, je v nadaljevanju prišlo 1921. leta v Parizu do poskusov Andrea ^retona in Philippa Soupaulta, da bi brez popravkov predstav zabeležili psihični avtoma-tizem na čim bolj neposreden način. Podbevškove nekontrolirane logične izpovedi so bile objavljene: prvi dve 1920., tretja 1921., četrta 1922. leta. Kasneje, med 1922 in 1924, je prišlo v Franciji do urejevanja novega načina inspiracije in pritegnitve novih senzacij, mehanizma sna, halucinacije in hipnoze, kot sredstev navdiha, kar je osnova nadrealizma, kakor so začeli imenovati io gibanje.
Ce so ti moji zalključki točni, bi bil Anton Podbevšek eden od predhodnikov ali začetnikov evropskega nadrealizma, in sicer brez zveze s francoskimi tvorci.
Drujgo vprašanje, ki se vsiljuje, je vrsta, značaj Podbevškovih podzavestnih predstav, izvir njegovih nevidnih slik in brizgajočih misli. Kakor so burne, razdivjane, bizarne in temačne, izhajajo vendarle vse zopet iz enotnega doživetja, zatrte, neizživljenje mladoeti in doživetja vojna Pri Podbevšku ni dadaističnega zanikanja smisla vsega. Njegov osrednji problem je intelektualne in moralne narave: hako se bom s strašnim doživetjem vojne vrnil v navadno življenje, ko nisem sposoben za nič, ker je bila v meni ubita vera v človeka?
Njegove izpovedi so prišle do skrajne meje zdravja, kjer se že začenja živčna razdraženost in razrvanost, ki nosi značaj bolezni. Psihični avtomaitizem pisanja je to vemo razkrival v čestih omembah bolezni, kot so umobolnost, božjasitnost, jetičnost, garjavost in živčna prenapetost. Opisi telesnih stanj se pri njem približujejo brezobzirni naturalistični natančnoeiti. Intervencija psihiatra dr. Alfreda Serfka ob Podbevškovih oibjavah, ki je tedaj vzbudila mnogo prahu, je bila po tej Strani
44   Naša sodobnost
689
upravičena, le da profesor ni opazil globljiih zvez pojava s potjo iskanja novih, inspiracij v evropski iMnetnosti in književnosti.
Postavlja se vprašanje priisitnosti Podbevškovih razbolelih orgij. Njegovo doživljanje groize ima tako- apokaliptično' razsežnost, da nas sipominja na slikarske fantazije Pietra Bruegla, ali še bolje, na nemškega mistika Hieronymusa Boscha iz konca 15. stoletja in njegovo Poslednjo sodbo, kjer v plazovih drve nakazna živa bitja, v katerih je zbral slikar najbolj odurne telesne dele, ki si jih je mogla izmisliti razbičana strast verskega gorečneža. Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi si tako' dez-OBganizirane predstave slikal človek, ki bi želel ustreči le literarni modi časa v sli za novotarijo. Še en dokaz priča ot pristnosti teh doživetij, čeprav so nenavadna. Podbevšek prepleta v organsko' celoto predstave, ki so plod bolestnega tavanja, in misli in spomine, ki so se mu vtisnili ob konkretnih dogodkih. Sredi skrajne imaginacije najdemo mesta, ki so popolnoma realističnai, toda pisana v istem burnem ritmu. Tak nenadni primer je v Čarobniku iz pekla opis umika avstrijske vojske nekje na Taigliamemtu (sodim, da gre za Vittorio Veneto), 'ki se glasi:
»Vlekli smo se v daljavo kakor čreda preganjanih volkov, za nami, kakor se nam je zdelo, sovražnik. Pet noči sem že ležal ob istražnih ognjih, ves garjast sem strmel v nebo — zdelo se je s svojimi meglami prav tako raztrgano in bolno — mimo je drvel tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so dolge kolone utrujenega vojaštva- Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje, govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brneli zrakoplovi — pravkar se je zaletel pri spuščanju na tla eden izmed njih ob bližnje drevo in pričel goreti s tako bliskovito naglico, da smo našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, ko smo prihiteli k njemu — na naši levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki, pri katerih so bile še strehe zasedene od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih trumoma padali na tla in je šel vlak čez nje, železno in zategnjeno žvižgajoč.«
Na tako neposredno', pretresljivo doživeto sliko' se je takoj navezala ena izmed misli brezmejnega povečevanja laistnega pomena.
Podbevšek je verjetno- z veliko bolečino doživljal te stvari. Izraz »srčna kri« se tako pogO'sto ponavlja v raznih zvezah in variantah, da prepričuje o tem.
V Treh labodih, zasnovanih leta 1922, je dbjavil Podbevšelk samo Plesalca d ječi. V družbi z Josipom Vidmarjem in Marijem Kogojem je uredil prvo številko, medtem ko v drugi ni več podpisan kot sourednik. V reviji, ki je prenehala izhajati po drugi številki, je imel več posnemovalcev.
Sorodno kakor Anton Podbevšek v poeziji, je iskal Marij Kogoj za glasibo novih možnosti ustvarjalnega navdiba in tehničnih positopkov, ki
.690
bi zmogli to realizirati. V članku O umetnosti, posebej glasbeni zaključuje svoja razmišljanja: »Pojave poltonskega sestava je v njih izrabitvi treba izčrpati, da že skoraj dasežemoi prihodnji sestav, ki bo v svoji mogočnosti stal ob robu doiznavnosti in se v svojih sredstvih dotikal mej nezavestnoeti« (DS 1919, 114). Rob doznavnosti, meje nezavestnosti — na tak način so formulirali nekaj kasneje svoje težnje nadrealisti.
Zaključni akt Podbevškove literarne dejavnosti je zibirka Človek z bombami, izšla z zamudo leta 1925. Vnovič so' bile priobčene stare objave, vendar je precej pesmi izpuščenih. Med temi naj omenim Nočno tragedijo s Kaptolske ulice z zagrebškim doživljajem titanistične pri-rode, ki je bila 1919. leta priobčena v progresivni zagrebški reviji Plamen pod uredništvom Avgusta Cesarca in Miroslava Krleže. Nova je v zbirki uvodna pesem V pravljičnem gorovju... zopet s titanskim motivom: T>Kakor poješ ti u sredini zemeljske oble, poje po eden na skrajnem severu, jugu, vzhodu in zahodu!«
Ob izidu zbirke Človek z bombami je bila v sestavu slovenske lirike Podbevškova poezija že premagana preteklost. Cas je zacelil vojne rane in s tem je usahnil studenec Podbevškovega navdiha. Pesnik se je ura-čunal v domnevi, da bo domače ustvarjanje zapustilo čvrsto zgradbo poezije. Tudi najmlajši mu niso- več sledili na poteh razdrapanega indi-vidualizma. Književnost se je poglabljala v domačo stvarnost, ekspresio-nizeim in nadrealizem sta gnbila privlačnast. Pesniški izraz, ki je iako vihamo zavaloval v prvi povojni dobi, se je v skladu s človeško- in socialno vlogo pozneje zopet unesel in se umiril v mejah slušnega smisla lepote. Zgodilo se je, kakor se vedno godi s skrajnimi sunki: kar je vrednega ostane, drugo zamre.
Čeprav je Podbevšek trideset let mrtev pesnik, je njegovo ustvarjanje dalo slovenski poeziji pozitivne prispevke. K zavestnim koni-pleksom duševnosti, ki nastopajo kot motor inspiracije, je odprl raz-sežni svet na pol zavestnih in podzavestnih predstav, asociacij in vizij in s tem mogočno razprl izvore navdiha za umetniško ustvarjalno delo. Generacija, ki mu je sledila, se je dovolj zatekala in se še zateka k duševnim fenotmenom z meje stroge zavesti, s čimer se je poglobilo in razširilo poznanje duševne stvarnosti. Prav je imel Oskar Davičo, ko je nedavno izjavil: »Danes pri nas ni pesnika, ki v neikem pogledu ne bi bil dolžnik nadrealizmu.« Na področju izraza je Podbevšek nadaljeval delo moderne in še dalje sproščeval pesniško dbliko od metričnih shem, ki bo bile podedovane od realizma. V tem je šel do s'krajnih možnosti, kar je morda škodovalo vrednosti njegove poezije, bilo pa je dobrodošla izkušnja za vso generacijo. Za njim ni nihče več zapadel posikusom, da je
44'
691
brez škode možno pomesti z vso tradicijo,, vsi pa so se čutili svoibodnejši v cbravnavanju oblike. V idejnem pogledu je Podbevšek primer bolestnega individualizma, ki se zaman rešuje po samotni poti iz razpadanja meščansikega sveta. Ne glede na tako ali drugačno vrednost umetniške strani njegove tvorbe, je njegovo delo krik protesta proti imperializmu in militarizmu in važen sestavni del slovenske protivojne književnosti.
Po drutgi isvetovni vojni so se nekatere panoge umetnosti, zlasti film, slikarstvo in poezija, vnovič zaie;kle k na pol zavestnim stanjem, podzavesti, vizijam, sanjam in halucinacijam. Film in pripovedništvo- sta v zvezi s tem slikala zlasti tudi obniočja skrajnih padcev človeika, kakor so razrvanost, razna omotična stanja, zločin in podobno. Teoretiki im zahodu pišejo, da so danes samo trije pojavi v umetnoisti zares moderni: konstruktivno-funkcionalna arhitektura, abstraktno (ali absolutno) slikarstvo in kiparstvo in nadrealizem v književnosti.
Veliko je razlogov, da se je v najmlajšem slovenskem slovstvu navedeni kult sorazmerno' slabo razvijal. Na zahodni polobli ga je zopet sprožila vojna, toda ta največji in najstrašnejši dogodek generacije pri nas ni osvetljen kot zaton človeštva v prerazviti civilizaciji, marveč z drugega zornega vidika. V obrambnem značaju vojne se je izoblikoval nov človek, aktivni borec, ki se je uprl okupaciji in nasilju in našel svoj smisel v istočasni graditvi pravičnejšega sveta. Iz takega pojmovanja se ni mogel razviti razklan, omajan in brezizgleden človek. Književnost je sledila življenju in oblikovala nasprotni tip: ne ravno heroja, ki ne bi vedel nič za življenjske težave, marveč človeka, ki v zapletenem stanju sveta vidi družbeno perspektivo in svoj smisel.
692