Let* IX.. štet. 36.
Poitnma platan* r gotorini.
V	LJUBLJANI, v soboto, 5. septembra 1925.
Današnja Številk« Din 1*5(1
razen ponedeljka ln dnava p« prazniku vsak dan.
Uredništvo in upravništvoi Ljubljana, poštni predal štet. 168.
a telegrame: >Naprej<, Ljubljana.
Cakovnl račun št 18.807.
NAPREJ
SHaaa nesel*#	.... Din 25-—. |
n iaKemstre	.... Din 35 — |
Oglasi:
P**sk>r 1X55 mm 60 par. Mali oglasi: besed« 60 par, najmanj 5 Din.
Bepise frtnkirajte in podpisujte, sicer se n« priobči j*. — Rokopisi se ne vračajo.
Reklamacija za list so poštnine prosto. |
Glasilo Socialistične stranke Jugoslavije.
Izhaja začasno le enkrat na teden in stane mesečno 6 dinarjev.
Letnik VII., štev. 36.
Četrtkova »Naprejeva" Sievilka Izhaja koS tednik:
LJUDSKI GLAS
Glasilo Rmetsko-delavske zveze
Stanc letno 72 Din — mesečno 6 Din
Lovro Klemenčič:
Srbska socialna demo-
kracija in njena politika.
Revolucionarne internacionalne so-•ialiate je zadivilo odločno postopanje in pravilna politika srbske soc. dem. »tranke v letih 1912, 1913 in 1914, ko jo via Srbija kar besnela v nacionalnem navdušenju. Takrat je namreč »rbaka soc. dem. stranka odločno nastopila proti vojni politiki buržuazije in jo postavila sijajen zgled socialistična načelnosti, silno pa je osramotila tiste roditelje socialističnih strank v dragih državah, ki so izdali socialistična načela in so postali med vojno po-sluino orodje imperialističnih razboj-afkov.
Ali med vojno je srbska socialna demokracija izgubila svoje najboljše ljudi in zaupnike. Tov. Dim. Tucovič j* padel na fronti, Dušan Popovič je umrl, Ilija Milkic je bil prisiljen ostati v emigraciji.
Rasen tega je bila srbska soc. demokracija po prevratu, to je po nacionalnem zedinjenju, v težki situaciji: nacionalno zedinjenje v skupno država Srbov, Hrvatov in Slovencev je priHo ftez noč in je postavilo vodstvo »oc, dem. stranke pred celo kopico teikih vprašanj. Predvsem je stopilo v ospredje nacionalno vprašanje, potem pa agrarno, o katerem srbska soc. demokracija prej ni tako mnogo razmišljala, ker je meščanska revolucija dala v stari Srbiji zemljo kmetom. Polog teh dveh vprašanj, s katerima se ja morala začeti baviti, ker jih buržu-azija ni mogla rešiti, se je pojavilo ■ataruo vprašanje.
Tudi internacionalno vprašanje ter preblem proletarske države se je z vso silo pojavil pred srbsko socialno demokracijo posebno radi tega, ker je bila v sosedni madjarski državi proglašena sovjetska delavsko - kmečka republika. Poleg vseh teh važnih vprašanj pa je bilo nešteto praktičnih na-1*6,. ki jih je bilo treba takoj izvršiti, predvsem je bilo treba združiti ves jugoslovanski proletariat; iz 8 popolnoma samostojnih pokrajinskih strank in kakih 10 samostojnih medstrokov-nlh zvez je bilo treba napraviti eno saino politično stranko in eno samo strokovno centralno organizacijo.
Že iz naštetega je razvidno, pred kako težkimi vprašanji je stala srbska in seveda tudi hrvaška in slovenska »oc. demokracija neposredno po vojni.
Srbski socialni demokraciji je pripadla težka in častna naloga že radi njeno slavne tradicije, pa tudi radi politične važnosti srbskega proletariata v prestolici, da stopi v reševanju naštetih vprašanj in nalog v prve vrsto jugoslovanskega proletariata.
Ta naloga je bila toliko težja, ker »o je nahajal srbski proletariat nepo-»redno po vojni v strašnem ekonomskem stanju: železnice porušene, druge prometne naprave tudi, poljedelstvo zapuščeno, industrija, obrt in trgovina silno razrušene, skratka: popolna gospodarska ruševina je bil$i v deželi. Mesta so bila polna brezposelnih demobiliziranih vojakov-delavcev in kmetov, ki so bili brez zaslužka, bree stanovanj in brez organizacije.
V taki situaciji so padli srbski soc. demokraciji v hrbet voditelji hrvaškega in slovenskega proletariata z vstopom v reakcionarno vlado, z vstopom v reakcionarni začasni parlament, ki ga ni izvolilo ljudstvo, z ministerializ-mom torej, ki ga je srbska soc. demokracija enodušno obsodila, kar ji je v veliko čast.
V takem položaju je imela srbska socialna demokracija svoj prvi kongres o Veliki noči leta 1919., nazvan kongres zedinjenja. Na tem kongresu pa je bil prav slabo zastopan hrvaški proletariat, a slovenski — v veliko našo sramoto — je samo od daleč gledal na ta kongres.
Ta >kongres zedinjenja« pomeni za srbsko socialno demokracijo zgodovinski napredek. Navzlic raznim strujam je politično združil ves srbski in velik del hrvaškega organiziranega proletariata.
Politično in strokovno bi bil moral nadaljevati to veliko delo politični in strokovni kongres v Vukovaru 1. 1920.
V Vukovaru so bili prvič skupaj zastopniki organiziranega srbskega, hrvaškega in slovenskega proletariata. Ta kongres pa je pokazal duhovno neenotnost proletariata, ki se je večala s krepkejšo reakcijo. Del srbskih zastopnikov se je oddvojil, pridružil se jim je del hrvaških in slovenskih delegatov. Strokovni kongres je bil prepovedan. Tako je ostalo mnogo vprašanj nerešenih.
Pri volitvah v konstituanto, pri katerih je proletariat nastopil povsod izven Slovenije kompaktno in dosegel velik uspeh — 240.000 glasov — se je začela poostrena kapitalistična ofenziva z >Obznano«. Baš v ta čas pade razkol med srbsko socialno demokracijo. Opozicija iz vukovarskega kongresa, ki se je poskušala konstituirati kot frakcija s svojim »manifestom opozicije«, je bila kompaktno izključena iz Komunistične stranke Jugoslavije in se je konstituirala v samostojno socialistično stranko.
Razkol se je razširil tudi med strokovnimi organizacijami, ki so se pozneje zbrale, in sicer desničarske v Glavnem radničkem savezu, a levičarske v Centralnem radničkem sindikalnem odboru.
Politiko srbske socialistične stranke so žal vodili in jo še vodijo skrajni desničarji, ministerialisti, a tudi vodstvo v komunistični stranki so dobili v roke z raznimi manevri skrajni levičarji, ki pa to dejansko niso bili vedno.
Marksistična sredina — Markovič, Lapčevič i. dr. so bili potisnjeni v ozadje. Pod vodstvom skrajnih desničarjev in levičarjev je srbska socialna demokracija razpadla v nekoliko frakcij in zgubila skoro vse pristaše, dasi se je industrijski promet v Srbiji zopet opomogel in v primeri s predvojnimi časi celo zelo razvil.
V zadnjem času skušajo manevrirati z obeh strani za strokovno zedinjenje. Za to se je najbolj zavzemal Života Milojkovic, ki je iz neznanih vzrokov zapustil komunistično stranko in začel izdajati »Radničko Jedin-stvo«. Ta list napada vse politične frakcije brez izjeme kot koterije, a poveličuje strokovno zedinjenje, ki naj bi bilo politično neodvisno. Skrbno se
ogiblje socialističnega in komunističnega imena.
Kaj hoče ^Radničko Jedinstvo«, ni jasno. Če se bori proti vsem političnim frakcijam zato, da organizira svojo neodvisno politično frakcijo, je to velika nedoslednost. Če se pa bori za popolno politično neodvisnost strokovnih delavskih organizacij, potem je na napačni poti: ta pot je voda na mlin buržuazni politiki v strokovnih organizacijah.
Ni čudno, da je tako delo za zedinjenje rodilo nov razkol, a ne zedinjenje. Neodvisni sindikati so se zopet razklali. Tako je to nenačelno zedi-njevanje dovedlo do razkola: mesto dosedanjih dveh strokovnih central, imajo zdaj v Srbiji tri.
Tako je srbska socialna demokracija zašla v še večjo krizo, ki bo trajala tako dolgo, dokler se proletarska zavednost in marksistično znanje srbskega proletariata ne dvigne tako visoko, da bo spoznal, da brez politične stranke, brez organizirane socialistične avantgarde tudi ni napredka v strokovnih in ostalih pomožnih proletarskih organizacijah. Zavedni in organizirani marksistični proletariat na Slovenskem želi, da bi se to zgodilo čimprej. Vendar je naše mišljenje, da bo zavednost rastla počasi. Velik del proletariata je pri nas v mrežah klerikalne ideologije, v Srbiji pa v mrežah nacionalistične. Brez pravilne rešitve nacionalnega in ustavnega vprašanja se ta nacionalistična ideologija ne da iztrebiti. Tudi ne brez boja. Da bi se pa ta boj bojeval v naših razmerah pravilno, bi se morali marksisti organizirati in javno nastopati ter se boriti za svoje nazore pred organiziranimi delavci najprej, potem pa pred množico.
Srbski proletariat s svojo slavno revolucionarno tradicijo bo brez dvoma našel pravo pot. Različni puči ovirajo najbolj napredovanje po pravi poti. Kakor hitro bo zavednost organiziranega proletariata tako visoka, da bo onemogočen vsak puč v organizaciji, potem bo hitro prišlo ne samo do združenja srbskega proletariata, temveč tudi do združenja najzavednejših proletarskih organizacij v vsej državi SHS.
Kongres socialistične Internacionale.
Jasno je, da ne moremo o tem kongresu tako izčrpno poročati, kakor zasluži. Že radi prostora, ki nam je na razpolago, je to nemogoče, a drugi vzrok je, da smo navezan* na obširnejša in natančnejša poročila inozemskih socialističnih listov. Zato bomo seznanili naše čitatelje predvsem z vsebino najvažnejših resolucij, nato z nekaterimi važnimi izjavami različnih delegacij na kongresu" in končno bo sledilo nekaj kritičnih opazk. Res je težko bati povsem objektiven v takem poro-trilu, a poročati na tak način, kakor je 4o storil »Delavsko - kmetski liste že drugič — prvič o kongresu francoske socialistične stranke, v zadnji številki pa o kongresu Interna-eionale — je politična in novinarska brezvestnost prvega reda.
Kongres Internacionale se je začel 22. avgusta in je končal 28. avgusta. Na kongresu je bilo zastopanih 40
strank iz 31 dežel po 344 delegatih in 69 gostih, ki niso imeli pravice do glasovanja. Socialistično partijo Jugoslavije, ki je priključena londonski socialistični Internacionali, je zastopal dr. Topalovič. Zanimivo je, da je n. pr. na Češkem 5 socialističnih strank, ki so vse priključene Internacionali, na Poljskem tri itd. V vseh strankah, ki so bile zastopane na kongresu, ja organiziranih okoli 7 milijonov članov, pri volitvah pa so dobile te siranke okoli 28 milijonov glasov. Seveda te številke še ne povedo vsega, ker so v različnih državah različne volilne pravice, različne pa tudi organizacije strank.
Glavno delo je izvršil kongres v več odsekih, v katerih so sestavili tudi resolucije, ki so bile potem na plenarnih sejah sprejete. V tek odsekih je prišlo večkrat tudi do precejšnjih sporov med različnimi delegacijami.
Najprej je prišla pred pleaum Internacionale resolucija o breaposel-nosti. Glavna vsebina: Kongres opozarja vse priključene strank© aa ile-deče: 1. treba je izvesti zakoaito zajamčene brezposelne podpore. Država in družba sta dolžni prispevati podpore za tiste, ki so brezposelni. Organizirati se mora delavni trg ] ustanovitvijo posredovalnic za delo. Pri tej organizaciji in pri razdeljevanju brezposelnih podpor morajo imeti strokovno organizacije odločilen, vpliv. 8urnik se mora strogo izvajati, prav tako mora biti sobotni popoldan povsod prost.
2. Z nacionalnimi in internacionalnimi zakonitimi in upravnimi ukrepi je mogoče odpraviti zlo, ki ga povzroča sezonska brezposelnost. Treba ja tako organizirati zaposlenost, da niso nekatere stroke brez posla, do-čim so druge prezaposlene, treba je tudi zaposliti delavstvo v deželah, kjer je pomanjkanje delavcev.
3. Z izseljevanjem se kongres na more izčrpno baviti, opozarja pa na važnost tega vprašanja pri pobijanju brezposelnosti. Vendar pa morajo biti v vseh deželah delavni pogoji za vse delavce enaki in izseljevanje se mora vršiti na širokem internacionalnem temelju. Socialistična in strokovna internacionala naj skupno proučita problem izseljevanja in formulirala rešitev na praktičen in izvedljiv način.
4. Zadnji čas je bilo izdelanih mnogo predlogov, da naj bi se rešile periodične gospodarske krize s tem, da bi se izdelali načrti za javna dela za daljšo dobo naprej. Gradnjo železnic in drugih javnih del je treba smiselno urediti. Taki načrti zaslužijo vso pažnjo delavskih strank. Kapitalističnim organizacijam je treba vzeti iniciativo in vodstvo, da se javnih del ne polasti kapitalistična spekulacija, preračunana samo na profit. Ekseku-tiva Internacionale se opozarja na izvedbo bojkota tistih produktov, ki so bili izdelani v podjetjih, ki se ne drže določb washjngtonskega dogovora o Surniku.
5. Vse akcije pa morajo ostati brez uspeha, če ne ozdrave denarne razmere. Finančna komisija Zveze narodov se bo morala vedno bolj intenzivno baviti s tem problemom, njene
kompetence »e morajo razširiti, da bo lahko uspešno pomagala deželam, kjer je valuta padla. Kongres poudarja izrecno, da ta pomoč ne sme biti vezana na pogoje, ki povzročajo stalno ali začasno zmanjšanje ali odpravo demokratičnih vladnih oblik ali pa pripravljajo pota finančni diktaturi. (!!)
6. Ustvaritev stabilnega in širokega svetovnega trga ni mogoče združiti s . sistemom visokih zaščitnih carin, ki se na tako nevaren način razširja. Kongres zahteva, da se gospodarski sistem kolonialnih dežel in predvsem onih, ki stoje pod mandatom velesil, ne izroči popolnoma egoizmu gospodujočih držav. Zahteva do-držanje socialne zakonodaje v teh deželah, trgovina z življenjskimi potrebščinami in najvažnejšimi sirovi-nami naj se odtegne monopolizaciji. Pravično razdelitev teh življenskih potrebščin in stalne cene naj zajamčijo obširne internacionalne zveze s pomočjo vlad in pod kontrolo Zveze narodov, ki bodo stopile v stike z organizacijami producentov in organizacijami konsumentov predvsem pa a delavskim zadružništvom.
7. Kongres ugotavlja, da vsi prej opisani ukrepi za zmanjšanje brezposelnosti stremijo za večjo družabno kontrolo nad gospodarskim udej-stovanjem. Opozarja na to, da bo mogoče odpraviti brezposelnost do konca šele tedaj, ko bo ta kontrola popolna in ko bo definitivno izginil produkcijski sistem, ki hoče samo individualni profit in bo v socialističnem gospodarstvu zavzel njegovo mesto sistem produkcije v korist družbe.
(Dalje prih.)
a ho kupuješ . nSc |NA/0 PRAVO DOMACOG'
HOLIN1KO CIKORIJO
KI JE IZVRSTEN ERI DODATEK 1AHAVO
O 6 s ■ * «
O Broki
OU MESTNI TMLI • OfRNATOVMS
A«
Razno.
t Politični položaj se v državi ni nič spremenil. Ministri so se razkropili po vsej državi, parlament ima itak počitnice, pojavljajo pa se glasovi o združitvah raznih kapitalističnih strank. Žerjavovi demokrati nameravajo baje vstopiti v radikalno stranko in se polastiti njenega vodstva na Slovenskem. Davidovičeva demokratska stranka se pripravlja, da sprejme Spahovo muslimansko • stranko vase, slovenski klerikalci imajo pa baje notranji spor, del njihovih voditeljev sili v vlado, drugi del pa neče o tem nič slišati — če je res. Res pa je, da je .obljubil dr. Gosar pred volitvami reorganizacijo klerikalne stranke, po-
stati bi morala bolj demokratična, a doslej še ni bilo nič slišati o kaki taki reorganizaciji, čeprav je že dolgo, kar so bile volitve.
r Vojna vojni! Pregledal sem knjigo »Krieg dem Kriege«, ki jo je izdal Ernst Friedrich v založbi >Freie Ju-gend«, Berlin C II., Parochialstrasse 29 (Intemationales Haus). Poznam vojno, vsa leta sem jo gledal, pa vendar so te slike silno vplivale name. To je knjiga, o kateri ni mogoče trditi, da imamo popisov svetovne vojne že preveč, kakor se to lahko trdi o večini tozadevne literature. Zlasti vpliva ta knjiga zato, ker obsega večinoma le fotografije, torej objektivno resnične slike. Vendar se bojim, da bo ta knjiga pri nezavednih ljudeh vzbudila še večje sovraštvo do .»sovražnih;; narodov, namesto do pravih krivcev, do militarizma, nacionalizma, imperializma itd. Kdo plačuje danes kazen za opustošenja, ki jih je zakrivil Wilhelm II. in njegova kamarila, posvečena od klerikalizma? Kdo plačuje? Nemško ljudstvo! Nemški delavci delajo po 9 ur na dan, 1 uro »za domovino«. Ta domovina pa je mednarodni kapital, ki ima dobiček od nemških reparacij (popravljanja, pokore) v dvojni meri: 1. od tega, kar nemški delavci naredijo in 2. od tega, ker morajo delavci drugih držav zaradi brezposelnosti delati ceneje (Nemci naredijo preveč). Wilhelm II. pa se ima dobro, on ne dela niti 8 ur, on sploh ne dela, on je vzvišen nad delom, nad reparacijami, nad pokoro. Edino delo, ki ga vrši, je misel na revanšo: kako bi prišel s pomočjo nemških nacionalistov zopet na tron, kako bi stvoril zopet enotno fronto, ki bi šla za njegovo slavo krvavet v novo vojno. Tatove izpuščajo, tatiče pa obešajo. Kdor ukrade žemljo, je zaprt, kdor pa ukrade milijardo, mu postavijo spomenik zaradi »genialnosti«. Kdor ubije človeka, ga obesijo (če ni orjunaš), kdor ubije milijon »sovražnikov«, ga slavijo v pesmih. Če bi bil Wilhelm II. zmagal, bi se mu priklanjalo vse človeštvo.
r Za Konsumno društvo za Slovenijo je glavni slovenski socialistični list »Socialist«. Če se bo jutri rodil kak »Šviga-švaga«, ki bo bolj mavričen, kakor »Socialist«, bo seveda ta postal glavni »socialistični« list. Kar tako naprej naj Konsumno društvo pridno pridobiva z lažmi »Socialistu« inserate. Priporočamo mu, naj tudi sam inserira in naj v svojem inseratu navede cene življenskih potrebščin in debelo pripiše: »Vse cenejše nego drugod.« Potem bo »Socialist« kmalu dobil več inseratov, ker bodo trgovci kar za »špas« radi dali »Socialistu« inserat s cenami življenskih potrebščin, ki so res cenejše nego v kon-sumu. Konsum pa naj le pridno kupuje klobase po 4 in naj jih prodaja po 10 Din, da bo tako temeljito zasi-gurana dosmrtna pogodba prevzviše-nim »nažajfanim« žrtvam direktorija. Saj gre za stvar in za potrebo, ne za dobiček ...
r Da se je strokovno zedinjenje ponesrečilo, je kriv po mnenju »Rad-ničkih novin« vpliv od zunaj, in sicer iz Moskve. Seveda to glasilo SPJ primerno kriči proti temu »tujemu
vplivu«, dočim se prav nič ne zgraža nad tujim vplivom, ki mu podlega njegova lastna stranka. Če SPJ »iz višjih strankinih ozirov« ne sme napadati sam. demokratov, se zdi to »Radničkim novinam« popolnoma prav. Tudi se jim zdi prav, če vodijo »zedinjene« strokovne organizacije sami partijaši, to je generali SPJ. Take strokovne organizacije se jim zdijo popolnoma »neodvisne od politike« in tako zedinjenje smatrajo za »odkritosrčno«. Tukaj ne vidijo nič tujih vplivov. — Delavstvo pa ni več tako nerazsodno, da bi se dalo voditi od kakršnihkoli tujih vplivov, ampak hoče res odkritosrčnega zedinjenja, ki se da doseči na ta način, da se vrši javna debata o tem, kaj je prav in kaj ne. Ni res, da je vse napačno, kar delajo v Moskvi, kakor ni res, da je vse napačno, kar dela SPJ. Pavšalno obsojanje je resnega človeka nevredno, delavcem pa še posebno škoduje, ker se potem navadijo obsojati vse križem in govoriti, da »so vse stranke enake«. Če bi bile vse stranke enake, bi jih sploh ne bilo! Enake postanejo šele potem, če se združijo, če naredijo enotno fronto, kakor sta jo n. pr. naredila zdaj Prepeluh in Pucelj. Socialistična in komunistična stranka se pa na tak način ne moreta združiti, v tem slučaju bi delavci res lahko rekli, da so socialisti postali odvisni od moskovskega denarja, komunisti pa od socialpatriotskih ministrov. Delavci bi obojim obrnili hrbet. V delavski stranki ne sme biti nikakega tujega vpliva, vse mora biti v rokah članov samih, nesoglasja se morajo pa javno obravnavati, da se delavstvo lahko izreče za to ali ono. Zlasti o razrednem boju bo treba javne debate, da ne bodo komunisti mislili, da se dela razredni boj z Makučevim pajsarjem (kolom), socialpatrioti pa, da se dela z zadružnim in bančnim denarjem.
Ako hočeš biti vztrajen in močan, jej hrano, ki dovaja tvojemu životu dovolj redilnih snovi. Prvo mesto med tako hrano zavzemajo makaroni in špageti tovarne »Pekatete«, ki so napravljeni iz jajc in mleka. Dobijo se
V	(4 kg zavojih.
r Palico smo našli dne 19. julija o priliki izleta na Mrzlico. Kdor jo je izgubil naj sporoči popis uredništvu >Napreja« v Ljubljani, p. p. 168.
r' Enostavnejše in cenejše prati to naj bo geslo za prihodnje pranje. Neprijetno in tru-dapolno pranje na perilni deski ni samo muka, ampak je tudi mnogo dražje. Uporabljajte »Persik. Perilo je treba samo nekoliko časa kuhati, pa je čisto in brez madežev. Da pa dosežete popoln in lep učinek, uporabljajte »Persik brez pridodatkov in se držite natančno navodila za uporabo.
Kam vodi nenačelna enotna fronta!
Namesto zedinjenja — nov razkol. — Dva »Organizovana radnika«. — Dva CRSOJ.
Kompromisarska in oportunistična politika za zeleno mizo rodi vselej slabe posledice. Toda še nobena ni tako hitro in tako očitno pokazala napačno politiko socialističnih pučistov z desne in leve, kakor enotna fronta med strokovnima centralama Glavnim radničkim savezom Jugoslavije
(GRSJ) in Centralnim radničkim sindikalnim odborom Jugoslavije (CRSOJ).
Že par mesecev oznanja desničarsko in levičarsko ekstremno časopisje z velikanskimi črkami in bobnečimi napisi: Zgodovinski čin, Naj večji čin v zgodovini jugoslovanskega proletariata itd. pogajanja zelene mize v Beogradu. Mi smo nezaupljivo gledali na to tajno diplomacijo in smo dali prav Pavlu Pavloviču, da se morajo voditi razgovori o združenju javno pred delavstvom in načelno, a ne za zeleno mizo in oportunistično. Ne smemo pozabiti na stare račune in stare zločine, temveč uvesti moramo javne račune, stare zločine in tatvine javno pokazati, ukradeno pa vrniti lastnikom.
Čudimo se, da sta tako izkušena proletarca, kakor n. pr. Janko Peta-kovič in Života Milojkovič nenadoma za to, da se stari zločini pozabijo. Proletarska demokracija .je druganča ko buržujska. Buržuazija odkupi s kapitalom razne zločine in grehe svojih voditeljev, proletariat pa mora odločno in brezobzirno pognati iz svojih vrst vse tiste, ki so si prisvojili proletarske domove, tiskarne in knjigarno in so si s puči osvajali blagajne proletarskih organizacij.
Z velikim pompom in frazami so proklamirali »edinstvo«. A zelena miza je delala brez proletariata. Zavedni srbski in hrvaški proletariat noče nič slišati o zedinjenju brez načelnega temelja, brez razrednega boja, brez proletarske demokracije, brez enotno proletarske stranke.
Zato tudi niso dosegli zedinjenja, temveč ponoven razkol. Razklale so se neodvisne strokovne organizacije. Namesto ene same strokovne centrale, imajo v Beogradu kar 3!
Nimamo še povsem natančnih informacij o vsej zadevi, vendar posnemamo lahko iz časopisov, ki jih jo vsak dan več (»Organizirana radnika« izhajata dva, eden se tiska v Topalo-vičevi tiskarni), da so dosegli namesto združenja nov razkol.
Slovenski proletariat se iz tega primera zopet lahko nauči, kam vodi demagogija, kam vodi oportunizem, kam vodi politika ekstremistov v frazah, a v dejanjih največjih oportunistov. Zato se bo zavedni proletariat upravičeno in utemeljeno še bolj oklenil svoje proletarske stranke in »Na-preja«, ki kaže v splošni zmešnjavi edino pravo pot proletarskemu gibanju. Načelo javnosti, načelo javnih obračunov, načelo progresivnega davka, načelo proletarske demokracije in razrednega boja so osnovna načela, brez katerih ni zavednih organizacij.
Na razvalinah strokovnega edinstva kličemo: Živelo strokovno in politično zedinjenje na socialističnem temelju, na temelju razrednega boja! Živel »Skupni dom«!
Iz stranke.
s Za gospodarsko osvoboditev delavskega razreda. 1% svojega zaslužka, to je od vsakih 100 Din 1 Din daj na stran v korist sebi in družbi. Iz malega raste veliko. 10—15 Din na mesec je malenkost, s časom pa postane veliko. »Sloga« ne zbira kapitala za »dosmrtne« pogodbe in za
Memento proletariatu)
Ob vznožju Sv. Trojice, na stari cesti na Vrhniki, je živel preprost ope-karniški delavec Šušteršič, po domače so mu rekli Berlinčkov, ki je bil za tiste čase toliko »nenavaden« med svojimi sotrpini, da je dobil iz marksističnih naukov tisto nado, tisto vero in upanje v boljšo bodočnost, ki je neob-hodno potrebna vsakemu idejnemu borcu. Starejši opekarniški delavci se še spominjajo njegovih besed, ki jih jim je pred 30 leti večkrat ponavljal, da »bo še sijalo solnce visoko na nebu, ko se bodo vračali delavci domov iz tovarn«. Delavci so bili takrat namreč pravcati sužnji svojih gospodarjev, delali so ko črna živina od zore do mraka, od leta do leta, od zgodnje mladosti do pozne starosti, če jim ni že prej pretrgala smrt nit življenja. Zapuščali so svoje delo takrat, ko se je oglasil zvon iz stolpa cerkve na Sv.
Trojici in oznanjal »Ave Marija!« Strme so poslušali delavci Šušteršiča, zmajevali so z glavami, verjeli niso lepim besedam, imeli so ga za »prismojenega« človeka, psovali so ga z brezvercem, ki uči krivo vero. Seveda je istotako zasmehovala Šušteršiča ta-kozvana podeželska inteligenca, za katero so bile nove socialistične ideje neizvršljive in hudo nevarne buržuaz-nemu družabnemu redu.
V	drugih kulturnih državah, kjer je začelo misliti delavno ljudstvo s svojo glavo brez posredovanja bankirjev in fabrikantov, veletrgovcev in drugih kapitalistov, popov, menihov in slične gospode, se je med tem že začelo razvijati delavsko razredno gibanje in proletariat si je priboril v neštetih bojih pravico združevanja v svojih organizacijah, znižanje delavnega časa, pripoznanje socialistične stranke, volilno pravico in nešteto drugih pravic in socialnih pridobitev. Odmevi proletarskega gibanja v dru-
gih državah so prinesli po razsulu centralnih evropskih držav tudi delavstvu v Jugoslaviji osemurnik v tovarniških in obrtnih podjetjih in razne druge koncesije, katere je buržuazija dovolila jugoslovanskemu proletariatu iz strahu pred njim. Delavno ljudstvo v Jugoslaviji je triumfiralp, ker je živelo v zmoti, da je že zmagalo. Toda ni stalne pridobitve brez truda in napora. Navdušenje je bilo posebno takrat veliko, ko je proletariat šel prvikrat v volilni boj pri volitvah v konstituanto. Kdo se izmed vrhniških sodrugov ne spominja onega trenutka, ko smo pripeljali našega 84 let starega in že onemoglega sodr. Šušteršiča na volišče? Z rosnim očesom, trepetajoč od radosti in ne oziraje se na ostale volilne Skrinjice je spustil volilno kroglico v skrinjico socialistične stranke. Njegovo prerokovanje se je izpolnilo, »delavstvo se je vračalo z dela domov že ob času, ko je sijalo solnce visoko na nebu.« Dve leti po-
zneje je sodr. Šušteršič umrl in zavedni vrhniški proletariat je spremil svojega starega borca k poslednjemu počitku.
Ne daleč od šušteršičeve hiše pod Sv. Trojico je zagledal luč sveta in živel svojo mladost nekako v tistih časih naš Ivan Cankar. Tudi mladi Cankar je poznal starega Šušteršiča in slišal njegove nauke. Česar preprosti Šušteršič ni znal: izraziti svoje misli in svoje ideje v lepi umetniško pisani besedi, to je napisal Cankar v svojih delih. Živela sta oba s proletariatom, ki pa ni znal ceniti nobenega po zasluženju. Dasi vrhniška rojaka, sta ostala vrhniškemu proletariatu tujca. Ko je Cankar uvidel, da se proletariat ne more otresti suženjskih spon, v katere ga je vkovala pred stoletji fevdalna ter cerkvena gospoda, je napisal »Hlapca Jerneja«, »Hlapce« in mnogo drugih del, ali proletariat je malo čital njegove spise, ker jih deloma še danes ne razume. Koliko je
mastna korita, kakor konsum, temveč za gospodarsko osamosvojitev delavskega razreda. Vse sedanje »delavske«: gospodarske institucije so v kapitalističnih vodah, ker jih ne vladajo delavci, ampak si je kapitalistično sorodstvo znalo zajamčiti svoje posto-janke. V konsumu, v »Delavskih domovih«; (Trbovlje, Hrastnik, Jesenice itd.), »Jugometaliii«, Delavskih pekarnah itd. — povsod so nad voljo delavstva, ki je svoje deleže vplačalo, izvedene »Obznane« — zakoni o zaščiti korit. Delavci in delavske družabne koristi ne pridejo do veljave. 39 delegatov se mora ukloniti volji 13 članov načelstva. To je enaka demokracija kakor pri Trboveljski, pri bankah in sploh pri vseh kapitalistih. Od teh zavodov torej delavski razred ne more pričakovati gospodarske osamosvojitve. Treba je, da delavstvo samo uresniči Marksove besede: “Rešitev proletariata je delo proletariata samega.« Zato, kdor je marksist, nai ne odlaša, začne naj sam takoj in naj s svojim zgledom pridobiva še druge. Vlagaj redno vsak mesec \% svojega zaslužka kot hranilno vlogo v »Slogo«. Zase in za družbo, za svoj lastni napredek in za napredek delavskega razreda. Zmagali bomo z združenimi močmi,^ pa brez kapitalistov. (Kdor še ni član ;Sloge«, naj plačuje \% najprej na račun deleža, ki znaša 50 Din in 2.50 pristopnina.
TISKOVNI SKLAD.
Od 1. januarja do 29. avgusta 1925 ^n;i-forano
Ivan Bizjak, Krško Andrej Hofer, Ljubljana Karel Kisovec, Ljubljana Viktor Vuk, Tržič Ignac Ahačič, Tržič Alija čatovič, Tržič Ivan Destovnik, Tržič Alojz Leskošek, Tržič Josip Novak, Tržič Franc Hafner, Tržič Anton Dornig, Tržič^
Janez Zadnikar, Tržič Josip Kavčič, Tržič Konrad Šarabon, Tržič Josip Gros, Tržič Josip Osebek, Tržič Franc Arnol, Tržič Ivan Kosmač, Tržič Janez Štacin, Tržič Feliks Gantar, Tržič Ivan Gantar, Tržič Ivan Košir, Tržič Matevž Istinič, Tržič Anton Hribar, Tržič Jože Bukovnik, Tržič Franc Mulej, Tržič Peter Pogačar, Tržič Avgust Korun, Tržič Anton Ahačič, Tržič Alojz Štefe, Tržič Jožef Markič, Tržič T. Zaplotnik, Tržič
Skupaj Din 3512.50 Obračunajte zbirko z nabiralnimi polami! s Prispevek po 75 Din, ki ga je glasom tabele, objavljene v zadnjem »Napreju« plačal neki sodrug v Mežici za mesec julij, je izreden prispevek, ker je imel ta sodrug julija neki izreden dohodek. Da ne bo kdo
Din 3380.09	
Din	3.50
Din	2.	
Din	2,	
Din	10 —
Din	10.—
Din	5,—
Din	1.50
Din 5,-	
Din	5.—
Din	2.—
Din	5.—
Din	3,-
Din	3.-
Din	2,—
Din	2.—
Din	3.—
Din	5.-
Din	2,—
Din	5.—
Din	3.—
Din	3.—
Din	5.-
Din	3.-
Din	2 —
Din	3.—
Din	2,-
Din	3.-
Din	2.50
Din	3.—
Din	5.—
Din	2,—
Din	2,—
mislil, da je v Mežici pristopil knk tako dobro plačan človek; ljudje z visokimi zaslužki se naših organizacij bojijo.
s Vrhnika. V nedeljo 6. t. m. ob 8. dopoldne bo običajni članski sestanek vrhniške kraj. politične organizacije SSJ in KDZ, kjer se bodo sprejemali tudi novi člani. Zaradi popoldanske občinske seje se bodo sprejemali dopoldne samostojni predlogi za sejo. Udeležba članov obvezna. Kdor se ne mara udeležiti popoldanske prireditve »Svobode«, naj se udeleži kot poslušalec občinske seje, da kontrolira delovanje naših občinskih odbornikov! — Kraj. politična organizacija SSJ in KDZ na Vrhniki.
Ljubljana, blizu Prešernovega spomenika za vodo.
Najcenejši nakup
nogavic, žepnih robcev, bri-salk, kloia, belega in rujevega platna, sifona, kravat, raznih gumbov, žlic, vilic, sprehajalnih palic, riahrbinikov, potrebščin za šivilje, krojače, Solingen Škarij za prikrojevanje in za obrezovanje trt.
Ali je Zveza delavskih žen in deklet kristanovska ali ne!
Kapitalizem daje moč v roke lastnikom denarja, socializem pa organizacijam.
Vendar zato še ni vsaka organizacija socialistična. Tudi kapital organizira in banke same so tudi organizacije. Ljubljanska kreditna banka n. pr. je narodna organizacija, njene delnice so v rokah narodnjakov in marsikdo je mislil v svoji naivnosti, da bo vedno tako ostalo. A prišel je mednarodni kapital (recimo dunajska Landerbanka), najel si je par agentov in kupuje delnice iz narodnih rok. Narodne roke so namreč narodne, dokler ne pride kak prijazen gospod z narodnim znakom in ponudi za delnice več nego jih narodni lastnik ceni. Narodnjak jih proda, kajti dobičku se je težko ustavljati, zlasti če jih kupuje tako prijazen gospod.
Da je ta gospod agent, tega narodnjak ne ve, če bi pa vedel, bi mu jih vse eno prodal, češ, če bi jaz ne vzel dobička, ga bodo vzeli drugi. Na občnem zboru bo imela Landerbanka večino delnic in s tem večino glasov in naša narodna banka bo postala protinarodna. Zavedno delavstvo ve, da banke ne zaslužijo imena organizacije.
V	organizacijah se morajo šteti glave, ne denar. Večino ima večina glav, ne večina denarja. Človek ne sme veljati toliko, kolikor plača, ampak toliko, kolikor s svojim umom razume. Kdor išče v organizacijah večino, si jo. mora pridobiti z idejo, ne z zlatom.
A ideja se da tudi zlagati. Koliko lažnivih idej straši po svetu! Le poglejte n. pr. idejo združenja! Največ-ji razdirači trgujejo s to idejo kar na debelo!
Zato je socializem postavil zahtevo zavednosti. Vsak član mora idejo sam razumeti in izvrševati, ne pa verjeti v idejo voditeljev. Anton Kristan je bil socialist in kot tak je postal minister in njegov ministerializem in ko-rupcionizem je razbil organizacije, ki so šle za njim, ker so verjele njegovi ideji, namesto da bi idejo same izvrševale. Če bi jo izvrševale, bi ne bilo ministerializma in razdora po njem.
Odkar so pa organizacije zavedne, odkar same vršijo program in odkar ne verujejo nobenemu voditelju več, od takrat nima Kristan nikjer več organizacij za seboj, čeprav se že ves čas trudi, odkar se je vrnil iz Belja. Nekateri gredo za njim upajoč na gospodarske koristi kot posamezniki, politično pa ga ne posluša nihče. Vse njegove akcije za ustanovitev politične stranke so udarec v vodo.
Končno je ustanovil Zvezo delavskih žen in deklet, da bi potom žensk spravil skupaj vsaj nekaj nezavedne-žev. A komaj se je ta Zveza pojavila, že se je morala opravičevati, da »ni kristanovska«. Zlasti na shodu v Trbovljah se je zveza branila tega očitka.
»Ne bo nam komandiral ne Kristan, ne Bernotk je kričala Ajdiško-va in je mislila, da bo s tem dokazala, da sta Kristan in Bernot enaka komandanta. Na to pa ni mislila, da zavedni sodrugi vendarle priznavajo nekega komandanta in ta se imenuje program in pravilnik.
Potem je bila Ajdiškova vprašana, odkod je njena Zveza dobila denar za nakup Mosteca. Morala je priznati, da od Kristana, toda opravičila je to z imenitno izjavo: »Zveza je denar potrebovala in je morala iti nekam ponj. Ali naj bi šla k vam, ki ga nimate?«
Mi pa vemo, da Zveza sploh ni šla nikamor po denar, ker takrat je še sploh ni bilo, ampak je bila s tistim denarjem šele ustanovljena. Tak je
namreč način Kristanove komande. Bernotova komanda je pa ravno narobe. On uči, naj se delavstvo združi, naj plačuje za svojo združitev (organizacijo) pravične progresivne prispevke, pa mu ne bo treba nikamor hoditi po denar. Ajdiškova razume, da bi bilo to pravilno, ne upa se ugovarjati vpričo delavstva, pač pa pravi, da dozdaj to še ni mogoče, za zdaj plačujejo vse žene enako, vsaka po 3 Din na mesec, delavska ravno toliko kakor Kristanova žena ali Bre-zarca, Urbančeva, Rakovčeva itd., v prihodnosti bodo pa tudi one uredile progresivno prispevke.
Za koliko se ta organizacija razlikuje od klerikalnih bratovščin? Zveza obljublja pravičnost v bodočnosti, bratovščine pa v nebesih, ali ni to vse eno? Nebesa so tudi v — bodočnosti! Pri obojih vladajo tisti, ki imajo denar, nad delavstvom, ki jim mora ta denar skupaj znositi, s trdim delom zaslužiti.
Z Zaloškimi cestami, z ministeri-alizmom, s socialpatriotizmom, z draginjo v konsumnih društvih (klobase kupljene po 4 Din prodajajo po 10 Din!) s tolčenjem po mizi, da bo tako, kakor oni hočejo, češ, delavci še ne razumejo politike, s takimi dejanji so delavstvo razgnali, zdaj ga pa hočejo s pomočjo kapitala zopet zediniti in mislijo, da pojde obupano delavstvo res za njimi, češ, »drugod nikjer nič nic. Res drugod ni ne Mosteca, ne Blasnikove tiskarne, ne Ljudske tiskarne, ne privatnih milijonov, res ne, toda od kdaj se pa socialisti okoli takih kapitalov zbirajo? Ali je to Marksov nauk? Rešitev delavstva ni v tem, da se drenja okoli korit, v katere mu kapitalisti mečejo svoje ostanke, ampak delavstvo se mora samo rešiti s tem, da se združi v svoje organizacije, čeprav v teh organizacijah ni nič kapitala. Ne v kapitalu, v delu je rešitev.
Tudi naše organizacije zbirajo denar, da si nabavijo delavna in prometna sredstva. Toda ta denar ne postane nikdar kapital, to je, nikdar ne bo služil posameznikom za izkoriščanje drugih. Dajal bo delavcem dela, ne pa voditeljem korit. Zato naši člani ne vprašujejo, koliko ima naša stranka kapitala, ampak koliko ima članov, ki vršijo svojo dolžnost.
Zato tudi pri nas ni strahu pred posamezniki. Vsak lahko vstopi v našo stranko, če si služi svoj kruh z delom. Če bo vršil svojo dolžnost, se ga nič ne bojimo, če je ne bo vršil, se bo sam izključil. Zveza del. žen in deklet pa je izrazila svoji predsednici v Trbovljah nezaupanje, »ker je govorila z Bernotom«, njena centrala pa daje svoj »Ženski list« urejevati Kristanu z izgovorom, da žene same še niso zmožne. Tajno torej dela ta zveza s Kristanom, javno pa trdi, da ni
polovično delo, ceno pranje, snežno&elo perilo.
(Samo v teh ovojih.nik.dar odprto.)
vrhniških proletarcev, ki se niso čita-li »Hlapca Jerneja«, v katerem slika Cankar krivični današnji družabni red! Za zgled navedimo samo ta-le odlomek: »Zgubljeni« študent razlaga hlapcu Jerneju, ko je moral po štiridesetih letih krvavega dela s culo na rami po svetu: »Jernej, tako je naredila posvetna postava: Jernej bo zidal hišo in kadar bo dozidal: gospodar na peč, Jernej čez prag; Jernej bo oral in bo sejal in bo žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju kamen; Jernej bo kosil in Jernej bo mlatil, Jernej bo spravljal seno in slamo, in ko bo napolnil skedenj in podstrešje in hlev: gospodar na mehko posteljo, Jernej na trdo cesto; postarala se bosta gospodar in Jernej: gospodar bo sedel na zapečku in si bo palil pipo in bo prijetno dremal; Jernej se bo skril za hlev in bo poginil na gnili stelji. Tako je naredila posvetna postava. Božja zapoved pa je naredila: Trpi krivico, Jernej, in kadar te udari sosed na
desno lice, ponudi mu še levo; in če ti ugrabi suknjo, daj mu še srajco!« Lažeš! je vzkliknil Jernej. »Bog ni naredil krivice!« Sedaj Cankarjevih spisov ni lahko dobiti. Ne posvetna in ne cerkvena gospoda nima interesa na tem, da bi razširjevala Cankarjeve spise in ž njimi Cankarjevega duha: borbe za osvoboditev delavnega ljudstva. Zakaj vam pripovedujem vse to, predvsem vam vrhniški sodrugi? Zato, ker je zadnji čas, da pustite svojo brezbrižnost, da ne čakate več novih odrešenikov, ki naj pomagajo ljudstvu. Ne zaupajte takim mogotcem, ki z zaničevalno kretnjo pravijo: »Za berače je vse dobro!« Ali se ne sramujete biti v isti stranki s tistim, ki je povsod in vedno prodrl le s tako zaničevanimi »beraškimi« glasovi? In vi, mali kmetje in bajtarji, ali res ne vidite, kako vas sovražijo oholi bogati kmetje v vaseh, ki imajo gozdove polne hoj in smrek? Zakaj silite v njih družbo, v njihove stranke, ki nimajo
smisla za vas? In ubogi delavec, ki v svoji zaslepljenosti stopaš v organizacije skupno s svojimi gospodarji, veleposestniki in tovarnarji! Kako so ponosne vaše matere in žene, če ste skupno z gospodarji v eni organizaciji, kjer bi pravzaprav lahko imenoval delavec svojega gospodarja, tovarnarja »brata!« Kaj bi ti pa rekel, delavec, tvoj »brat« tovarnar, če bi mu v soboto pri izplačilu mezde dejal: »Brat tovarnar, ker sva brata po mišljenju, deliva si tudi bratovsko skupni dobiček tovarne!« Pritrdili mi boste, da bi po takem nagovoru bilo takoj konec neenakega bratstva. — Vsi tisti, ki ste ubogi, zatirani, zasmehovani, vsi, ki si služite svoj kruh z delom, spadate skupaj, združite se in ne bo je sile, ki bi vas premagala. Združite se v proletarskih zavednih organizacijah, kjer boste sami odločevali o svoji usodi. Take organizacije so danes le socialistične, na temelju tistega socializma, ki deluje z organizacijami, kjer ni
tajnih sporazumov, tajnih fondov in tajnih spletk. Nečemo »drobtinic«, kakor je pisal »Kmetski list«, hočemo uživati le sadove našega težkega dela! Vrzite s sebe suženjske okove, vaša moč je v zavednosti in izobrazbi. Sodrugi! Zavedajte se, še je čas, da si ohranite socialne pridobitve, sicer bomo šli vsi skupaj spet po oni poti, ki jo je hodil s. Šušteršič v svojih mladih letih: delavci bodo zopet hodili na delo z zoro, in z mrakom se vračali domov. Mladina! V prvi vrsti si ti dolžna, da z mladeniško silo oživiš delavsko razredno gibanje, kakor smo ga prej začrtali. Če vsi storite svojo dolžnost, bo tudi napredek delavstva gotov. »Naprej« je vaše glasilo, naprej hočemo in ne nazaj. Sodrugi! Naprej na delo, vam kliče — proletarec iz ljubljanske okolice.
navaio tudi na javnem sestanku dne 26. julija. Nadučitelj ni smatral za potrebno priti na shod ali pa vsaj poslati tja ktkžnega svojega zagovornika, sa-
kov trpi ugled vseh. Če smatra vodstvo UJU zadevo za kočljivo, ker je tudi v orjunskih vodah, naj se zganejo okrajna učiteljska društva, ali pa vsaj
Fram pri Mariboru. V soboto, dne 29. avgusta nas je nenadoma presenetila vest, da je preminul naš dragi prijatelj, tovariš in sodrug Ignac Štau-
Tako lovi
muhe _ Jf
AERdKON
za pončem
Tiskovine
m ifU, iapansiva la ur*d«, najmodernejše plakate in vabila za veselica, letne BaklfnCke, Najmodarnejia uredba za tiskan]« časopisov, knjig, broSnr itd.
I*1. »TEBEOTIPIJA	(.1TOOKAF1JA C
POPRAVILA
Prcdno kupite
oglejte si v manufakturni in modni trgovini
Miloš Pšeničnik — Celje.
Znižane cene in še pri večjem nakupu znaten popust. Postrežba solidna 1	Blago	prvovrstno!
Drobnino in galanterijo ter delavsko perilo po znižanih cenah dobite samo v detajlni trgovini
Češko sukno, žensko volneno blago, perilo, platno, hlačevino, tiskovino itd.
kupite ¥ prvovrstni kakovosti najceneje
v Celju pri „Solncu“.
Za obilen obisk se priporoča
Alojz Drofenik.
Maribor, Aleksandrova cesta 23
Mehanik
Ivan Legat
Specialist za pisarniške stroje Maribor samo Vetrinjska ulica št. 30
Telefon Stev. 434.
Kdo Vam pomaga
T »to* jčasih, pri veliki draginji In pri pomanjkanju denarja?
I. N. ŠOŠTARIČ, Maribor
Aleksanrova cesta štev. 13.
i£«r kJ fa prodaja dobro blago za obleke in perilo po nizki ceni. N. pr. platno po Din 8‘—, 94—, 10'—, 12'— itd. sukno po Din 50‘—, 60* 'j 70'—, 80’— itd. izgotovljene srajce Din 39*— spodnje hlače Dla 24’— nogavice Din 7.—, 8--». Kdor nima denarja dobi na obroke.
je najboljši in vendar naj-cenefši stroj za rodbino in obrt. Nadomestni deli za vse stroje.
Najboljši šivalni stroj
"----’	~	Grieftasner	in
Adler za rodbinsko in obrtno rabo v vseh opremah
J	20	m	močnega	cefirja	Din	220’—,	20	m	Irpež-
m J	nega oksforta Din 230-—, 20 m močne modrovine
'aK Ja	(druk) Din 240t—, 20 m krasnega parhanta za
'UP	otročje in ženske obleke Din 300'—, 10 m hlačevine
.' .izpral	dvojno široke (cajga) za moške obleke Din 395'—,
20 m belega platna Din 200‘—, 20 m sirovega platna Din 140'— razpošilja
Štajerska klet
Maribor, Narodni dom
Kopališka ulica na vogalu Tattcnbachove Najcenejše vino in jabolčnik. 3^- Podzemeljsko kegljišče
Pouk t vezenju brezplačno. Večletna garancija. Delavnica na razpolago
(blliu Prelerno* vega spomenika)
zdravijo noJsigumcJSe gnojno kapavico (trlper) in bolem! mokril. Škalljn 20 Din * Tseh lekarnah. Direktno: APOTEKA BLUM, SUBOTICA.
V trgovini K. WORSHEJA nasl.
ANTON MACUN
v MARIBORU, Gosposka ulica Stev. lO
ker ai lahko Izberem izmed velike zaloge, vsakovrstnega manu-fakturnega blaga, kakor sukno za moške in ženske, barhenta, platno od 9 Din naprej, gradi za posteljino. odeje za postelje, tagotovljeno perilo za delavce in uradnike i. t. d. po naj-nlžjis cenas in ker se vsakega solidno postreže.
Tvornica dežnikov in solnčnikov
L. MIKUŠ, LJUBLJANA
Mestni trg štev. 15
priporoča svojo bogato zalogo dežnikov v kakršnikoli ======== velikosti po najnižil ceni. —	 —
krUtaoovska. Torej je lažniva. In drugače niti biti ne more, kajti žene •padajo v skupne organizacije z moškimi in si morajo skupno z moškimi priboriti boljši družabni red v boju proti kapitalu, ne pa si ga od kapitalista — izprositi.
Dopisi.
Nwl*fcitelj Zmago Bregant v Blanci je v caupanju na neskončno moč Or-june vršil na svojem službenem mestu tak* gorostasnosti, da jih niti prepo-nižno slovensko ljudstvo ni moglo več prenašati in jih je popisalo v »Na-preju« dne 4. julija in potem obrav-
mo v >JutnK se je 31. julija poskušal braniti s tem, da je vse očitke označil za laž. To seveda nikakor ni dovolj, mož mora imeti že še nekaj več korajže, pred sodišče bo moral, da se pokaže, kaj je laž in kaj resnica. Bojimo se pa, da g. orjunaš ne bo imel take korajže. Zato ponovno opozarjamo na ta slučaj vse merodajne činite-lje, ki so dolžni skrbeti za dostojnost šolstva kot najpotrebnejše institucije za povzdigo narodne kulture. Če se šolska oblast ne bo zganila — dozdaj se ni — je pa potrebno, da se zganejo učiteljska društva. Najsi bodo katerekoli politične barve, vsa so dolžna čuvati čast učiteljskega stanu in nikakor ne smejo trpeti, da zaradi posamezni-
pesamezniki. Če ta društva iz kakršnihkoli razlogov ne storijo svoje dolžnosti, je to dokaz, da vidijo pezdir v očesu nečlanov, bruna v očeh lastnega pristaša pa ne vidijo, oziroma ga ne marajo videti. Morebiti ga bodo videli potem vsaj klerikalni učitelji, ki bi jih končno moralo biti tudi sram, kajti popisani očitki niso le političnega, ampak tudi gospodarskega pomena in tvorijo bistvene znake šolske korupcije. Kdorkoli trpi, da se proti taki korupciji nič ne ukrene, ga smatramo za sokrivega. Take zadeve se morajo razčistiti. Z zavlačevanjem se nič ne pomaga, kvečjemu bo ljudstvo mislilo, da upa kdo vplivati na ljudi, da bi pozabili, kar so videli in slišali.
ber, tesar, v 49. letu svoje starosti, ki je zapustil žalujočo ženo s štirimi še nepreskrbljenimi otroci. Kako priljubljen je bil naš rajnki, je pokazal njegov pogreb, ki je bil dne 31. avgusta dopoldne ob veliki udeležbi ljudstva vseh slojev, čeprav je bil delavnik.
Lastnik: »Sloga«, r. z. z o. p.
Izdajateljica in odgovorna urednica:
Iza Prijateljeva
(v imenu izvr. odbora SSJ in KDZ.)
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
4. IX. 1925. — ‘2400.