LISTEK. Izgnanci. (Povest iz prvih čaaov krščanstva)< (Dalie.) ,,Kako se Ti zahvaljuiem, Jezus Kristus, Ti Sin božji, za to uro! Poglej, te otroke, katere si mi Ti dal — v krstu prerojene dvakrat dal, darujem jih Tebi, — čist, neomadeževan dar. V nedolžnosti sem Ti jih ohranila; ob, pripusti materi, da Ti jih prlpeIje kot nedolžne in čiste neveste! — Toda okrepčaj slabotno srce, ko bode rabljeva roka odtrgala 3 rože pred materinimi očmi, da ostanem stanovitna, kakor mati Makabejcev," S temi besedami je zaznamovala Soiija čela svojih treb bčerk in tudi svoje lastao čelo s svetim znamenjem križa kot znak daritve za mučeniško smrt. Potem so odšle skupno z verande v spodnje sobe palafie, da so še zve&er pripravile vse potrebno za povratek v Rim. Osmo iOglavje. V j e 8 i. Ko je Florencija v pretečenem septembru hitela v Rira, zvedevši o uniČujoSem udarcu, kateri je zadel senatorja, ni našla tam ve6 svojega očeta; bil je že — ni mogla izvedeti ktim — odpeljan v pregnanstvo. Mlajše brate in sestre je bila vzela teta in tajn je našla za sedaj tudi ona svoje zavetišče Z redko srfinostjo je prenašala deklica težko nesrečo; vse njene skrbi smatrajo njeni bratje in sestre za poizvedovanje, kje je oče. Nje ihtenje in jokanje omelifia nekega starega prijatelja njene hiše, da povprašuje za njim v numidijskih kamnolomih, v srebrnih rudnikib v Spaniji, v egiptovskili poriirolomib, v kovinskih rudnikib na Grškem; mesec za mesecem mine, vsako prizadevanje ie zastonj. Poostreni zaukazi cesarjevi, katere smo že omenili, so za dvakrat potežili iskanje. Na pisma, katera je pisala Florencija Kristinu v Puteole, njegovemu sinu in drugim. znancem, da bi bisere, obleko in dragocenosti dobila nazaj, ki jih je v naglem odhodu pustila, ni bilo odgovora. Po prvih tednili razburjenja pridejo dnevi mirnega premišljevanja. Samotne urice, v katerih je ostala Florencija za oni 6as, ki je bil pred omamico veselja v Bojib, in kakor bi se temu branila in izvijala, vedno bolj živo je prihajala podoba nekdanjega njenega ljubljenca iz temne preteklosti pred njo. Pa če jo je nekdaj misel na Faustina med trpinfienjem njenega očeta vspodbujala k junaški stanovitnosti, jo je potiskala sedaj ta misel v sramoto in kes; kako grdo mu je prelomila obljubo! Pa tudi na Hipolita mora vedno misliti, na sužnja, ki je s tako udanostjo sebe za ubogega Izgnanca — njenega ženina — žrtvoval. Zastonj skuša sebe potolažiti, da sta vendar že oba podlegla svoji muki in da js smrt vsako vez med njo in njima prerezala. Nek notranji glas ji je vedno na novo zatrjeval, da še živita, da se je še Faustin z vso ljubeznijo oklepa in da bo našla v tej ljubezni moč za težave, Hipolit pa da prenaša z nepremagljivo zvestobo težave svojega gor»poda. Florentina je vprašala s posredovanjem Fabiana, 2e ima poročilo o vseh vjetnikib. Zadnja poročila so bila od pomladi in tajna izprememba, katere se je Fabian poslužil, jo je privedla do spoznanja, da je postal njen ljubljenec kristjan. ,,'On je dobil čudno zdravilo po svojem sužnju IPpolitu, ki ga v vsakem trpljenju vzdržuje", tako je rekel Fabian. Kako blizu je bila tudi ona dosegi zdravila, ki naj bi sedaj njeno srae vspodbujalo, pa.v vrtincu veselja in vživanja je vse izgubila. ' ^ In take urice premišljevaoja so se zbirale ved.no češče pri Florentini in vedno medlejša senca je padala na njeno dušo. Ponovno je stopal nek notranji ^glas v ospredje, da bi storila junaški korak ter šla k Fabianu, da bi mu vse, vse razodela; ona je čutila, da bi ji to prineslo tolažbo iil olajšavo. — ,,Jutri ga poiščem", je dejala sama pri sebi; toda naslednji dan ji je ravno tako zmanjkalo poguma k temu,kakor prejšnji dan. Ce bi bila šla, bi bila dobila pri Fabianu novih poročil iz sardinskih rudnikov, ker se je večkrat posrečilo s podkupljenjem straže in uraduikov, z ujettiiki priti v dotiko. Oua bi bila še prej odšla k Fabianu, če bi bila slutila, kakšna nova nesreča da stoji pred njenim pragom, da bi ji zadala udarec, bujšega, kakor ga je sedaj prenašala. Avrelij Sempronij in še manj njegov sin Marko ni pozabil, s kakšno bladnostjo je Floreiitina njuno ponudbo odklonila. Marko tem manj, ker je sramota pri njegovib prijateljih. in podvojena stiska njegovib, za nekaj časa potolaženili, upnikov izzivala njegovo nevoljo in jezo vedno na novo. Strašno nesrečo, katera je zadela .Florencijo in njeno družino, ]e pozdravil s surovo škodoželjiiostjo; bil bi vendar en del premoženja rešen, če bi ga bila deklica omožila. Zdaj je pa državn^ blagajna vzela vse. Ko pa je Marko izvedel od nekega prijatelja, katerega je bil obiskal v Neapolju, da je Florentina manj nedostopno vsprejela poklonitev Kristina ter njegovo sestro z dragocenostmi obdarila, se je spremenil njegov srd v neogasljivo sovraštvo. Florencij je enkrat nekaj nepremišljenega izustil, na kar se je Marko sedaj spomnil in iz česar je raogel sumiti, da je Florentina skrivaj kristjanka, Kateri oziri naj ga sedaj zadržujejo, jo ovaditi kot privrženko te, tako strogo prepovedane vere. Nekega dne, bilo je v sredi meseca novembra, odpelje Florentino cesarski sodnijski sluga iz stanovanja njene tete na trg pred sodišče prefekta. Na sodnikovo vprašanje je odgovorila, da ni bila nikdar kristjanka in da je že davno ostavila nagle zveze s to zaničevano družbo. Toda sedaj jo zatoži Marko iz sovraštva iii zaničevanja tako, da moradeklico gotovo spraviti v zapor: Florentina si je pridržala en del zaplenjenega premoženja svnjega očeta; pri nekem Kvintinu v Puteoli so skriti zakladi. Pri cesarjevi lakomnosti ni moglo biti hujšega prestopka. Tako je bil torej sodnik primoran, se za tožbo zavzeti in ker je morala Florentina le priznati, da je pustila okraske in dragocenosti v Puteolih, je natanenejša preiskava zahtevala, da je zatožnica zaprta. Kraj, kamor so jo peljali, je bila ena najveSjib temnic marmentinskib ječ, v katerih je bila že cela množica ujetnic. TMed njimi je bila tudi Sofija s sv,ojimi hčerkarai; še-le pred par dnevi so bile zaradi svojega kršžanskega izpovedanja zatožene in po prvem zaslišanju tu sem odvedene. Ko so se vrata za Florentino zapahnila, je bila nesreftnica blizu obupanja. ,,More li", je klicala in si mela jokaje roke, ,,more li usoda ve6 žalosti nakopifiiti na slabotoega dekleta? Da bi bila vsaj tepovedala, da sem kristjana; potem bi me bila smrt rešila vsega tri)ljenja." Zadnja izjava je raorala vzbuditi pozornost kristjanskih soujetnic. Jeli bila deklica verna, ki je pa pr.ed sodnim stolom slaba postala in zatajila svojega Boga? Pa iz njenih besed zveui kes in če ima cerkev oblast, ji grebe odvezati, potem ima krivičnica sama priložnost, v drugem izpovedanju storjeno zopet dobro narediti. „0 ne", odgovori Florentina, ki jo je skušala Soiija, kažo5 na to, potolažiti, ,,jaz nisem kristjana in 6e sem enkrat tudi mislila v Kristusa verjeti, hočem sedaj manj kakor kedaj o njem vedeti." ,,PriSakuješ li", reče žena, ,,vefi pomo6i od tvojib bogov?" ,,'Od bogov? Jupiter in drugi nebeščani so punčice in igrače, vkatere sem res verovala v mladosti." ,,Te je torej trpljenje in nesreča spravila ob vsako vero? Ubogo dete, tako si vrgla motno svetilko zniote od sebe in vendar nisi prijela svetle baklje resnice, ki bi ti svetila v noči otožnosti in tako stojiš sedaj v globokejši, obupnejši temi." ,,Iz katere me vsaj kmalu reši smrt", govori Florentina z zamolklim, trmastim glasoir. Sofija je spoznala, da je pri ubožici versko nagnenje še brezuspešno; pa kristjanski ujetaiki so pričakovali na noč obisk škoia Fabiana in ta bo, tako upa žena, z glasom dobrega pastirja govoril na srce nesrefinice. Tako se je odstranila in Florentina se potopi v temno premišljevanje v svojem neizrekljivem trpljenju. Pa malo pozneje so zvenela imena na njeno uho iz pogovarjanja med ženarni, katera so ji vzbujala pozornost. Ni li imenovala matrona imena Hipolit v zvezi s Poncijanovim? Nehote je poslušala Florentina. Žene so govorile med seboj o smrti obeb nračenikov, o katerib je mogla Sofija drugim sovjetnicam natančneje poroSati, ker so Še-le pred nekaterimi dnevi prisla natančaejša poročila iz Sardinije. Florentina posluša vedno bolj nap.eto pripovedovanje; ona ni mogla več dvomiti, da se govori o smrti njenega dragega sužnja in da je govor o smrti starčkovi, s katerim je bil obsojen njen ženin v rudokope. Tresoč se vsled razburjenosti nagovori koncno matrono: ,,Veš tudi kaj o usodi nekega Faustina, ki je bfl obenem s Poncijanam obsojen?" ,,Jaz mislim, da sem slišala tudi to *me. Naj malo pomislim! Seveda, Faustin je oba poko- pal, on in senator Florencij." ..Mojoče! Mojoče?" vsklik.ie deklica in sezgrudi od žalosti in veselja potrta matroni v naročje. „0, pripoveduj mi vse, kar veš o njem", ihti Florentina. ,,Pred meseci sem ga zastonj dala iskati po celem svetu, da bi izvedela, kam da je izgnan." Polne živega zanimanja se kopičijo druge vjetnice zraven; žena pa je stisnila z materinsko ljubeznijo (iovico v svoje roke in zaklicala: ,,Tako je morala biti hčerka peljana semkaj, da je zvedela o svojem očetu! Potrpi do te no6i; naš Sastiti oče, škof Fabianus, ti bo natančneje vse mogel porofiati. Pri izgovoritvi tega imena popade kakor temna senca Florentinino lice. Sofija je to zapazila in govori z nežno hrabrostjo: ,,Si poznala ti prej Fabiana? Mogofie je bil on tisti, ki te je poučeval v krščanstvu. Potera bodi dobre volje, m,oje dete; v njem boš našla Ijubeznjivega zdravnika, ki ti bo ozdravil boleče rane, ne da bi ti storil kaj hudega." ,,Kako dobra si mi, blaga žena! Da, on je bil, katerega besede me junačijo v uri hudib bojev. Pa od takrat. . .! 0, tega propada, katerega sem napravila sama v svoji lahkomiselnosti, ne more niliče premostiti." (Dalje prih.)