ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 30 JUGOSLOVANSKI KONKORDAT Pacem in discordia ali jugoslovanski »kulturkampf« Gašper Mithans INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Ljubljana 2017 3 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 30 Gašper Mithans JUGOSLOVANSKI KONKORDAT Pacem in discordia ali jugoslovanski »kulturkampf« 4 PREDGOVOR ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik dr. Aleš Gabrič Založnik Inštitut za novejšo zgodovino ZBIRKA RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES 30 ISSN 2350-5664 Gašper Mithans JUGOSLOVANSKI KONKORDAT Pacem in discordia ali jugoslovanski »kulturkampf« Soizdajatelj in sofinancer št. 30 Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerzitetna založba Annales Recenzenta dr. Bogdan Kolar dr. Bojan Godeša Jezikovni pregled Ajda Gabrič Prevod povzetka Borut Praper Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 322(497.1)"1918/1941" 327(497.1:456.31)"1918/1941" MITHANS, Gašper Jugoslovanski konkordat : pacem in discordia ali jugoslovanski "kulturkampf" / Gašper Mithans ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 30) ISBN 978-961-6386-78-4 291160832 5 7 PREDGOVOR 13 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO- RELIGIOZNE RAZMERE V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI (1918–1941) 17 Politični katolicizem v Evropi in Kraljevini Jugoslaviji 25 Religija in narodno vprašanje v prvi Jugoslaviji 34 Medverski odnosi v Kraljevini Jugoslaviji: odnos med Katoliško cerkvijo in Srbsko pravoslavno cerkvijo 45 Pravna regulacija odnosov med verskimi skupnostmi in državo: primer Katoliške cerkve 57 KONKORDATSKA POGAJANJA MED KRALJE- VINO JUGOSLAVIJO IN SVETIM SEDEŽEM 1922– 1935 61 Zunanje- in notranjepolitične okoliščine pri sklepanju jugoslovanskega konkordata (1918−1935) 118 Konkordatska pogajanja med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem 164 Podpis konkordata 168 Pregled modifikacij konkordatskih predlogov in osnut- kov v času pogajanj (1922, 1925, 1931, 1933−1935) 188 Primerjava predloga jugoslovanskega konkordata z dru- gimi konkordati in sorodnimi zakoni 208 Slovenci in konkordatska pogajanja VSEBINA 6 217 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA (1935–1938) 219 Od podpisa konkordata do začetka konkordatske krize (1935–december 1936) 229 O konkordatski krizi (december 1936–februar 1938) 244 Potek konkordatske krize in vpleteni akterji 322 Obdobje »rekonciliacije« (1938−1941) 329 SKLEP 339 POVZETEK 347 SUMMARY 355 SEZNAM KRATIC 357 VIRI IN LITERATURA 373 IMENSKO KAZALO 7 PREDGOVOR V pričujočem delu so poudarjeni pravni vidiki konkor- data med Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1 in Svetim sedežem, poleg tega pa je predstavljen tudi širši družbeni pogled na pogajanja in potrjevanje tega sporazuma. Uvodne odgovore na vprašanje o dolgotrajnosti pogajanj in neuspešnosti ratifikacije jugoslo- vanskega konkordata ponuja oris politično-religiozne situacije v prvi Jugoslaviji s kasnejšo umestitvijo problematike odnosov med državnimi oblastmi in Katoliško cerkvijo 2 (zlasti njenim vrhovnim organom) v notranje- in zunanjepolitične povezave kraljevine. Z analizo vloge akterjev pri sprejemanju in odpovedi konkordata, družbenih mrež in kanalov, po katerih se je vplivalo na izide pogajanj in na odzive množic, se kaže kar se da celovita slika v prvi vrsti pravnega statusa Katoliške cerkve. Monografijo sestavljajo predgovor, trije osrednji deli in sklep. Za razumevanje kompleksnosti sprejemanja in potrjeva- nja jugoslovanskega konkordata, s katerim naj bi se na institu- cionalni ravni pravno uredilo odnose med Katoliško cerkvijo in državo v Kraljevini Jugoslaviji, ter jugoslovanskih družbenih, po- litičnih in verskih razmer, so v začetnem delu opredeljena kon- 1 V nadaljevanju se izraz Kraljevina Jugoslavija uporablja za celotno obdobje kraljevine v času med svetovnima vojnama. 2 V nadaljevanju KC za Katoliško cerkev in SPC za Srbsko pravoslavno cerkev. 8 PREDGOVOR ceptualna polja politike (politični katolicizem), religije (vključno z medverski odnosi) in naroda. Ti koncepti zrcalijo odnose, predstavljajo stične točke oziroma točke spora med državno in lokalno oblastjo v prvi Jugoslaviji in Evropi na eni ter Katoliško cerkvijo na drugi strani v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Glavni interesi političnih strank in idejnih usmeritev ter njihovo prepletanje v stremljenju po moči in oblasti produci- rajo razkorak med pričakovanimi interesi in preferencami glav- nih akterjev pri sprejemanju jugoslovanskega konkordata. KC se je namreč v Evropi v obdobju med svetovnima vojnama pri soočanju z modernizacijo in sekularizacijo družbe in države za- našala predvsem na stranke političnega katolicizma, Katoliško akcijo in konkordatsko politiko. Slednja »strategija« je tudi srž te monografije. Predstavljeni so tudi pravni status KC v prvi Ju- goslaviji in različni modeli urejanja odnosov med verskimi sku- pnostmi in državami. Temeljni fokus študije je na pogajanjih (1922−1935), potr- jevanju in končni odpovedi ratifikacije konkordata (1935−1938) med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem. Neuspeli poskus sprejetja jugoslovanskega konkordata prikazuje vsa pomembna razhajanja in uskladitve v odnosih med KC in kraljevino. Pro- blemi so se generirali in odražali na ravni diplomatskih stikov kot tudi skozi odzive javnosti, političnih strank, KC in SPC na proces pogajanj in predvsem ratifikacije. Ta zgodba prav tako zrcali te- meljne težave, s katerimi se je v veliki meri neučinkovito soočala prva Jugoslavija vse od svojega nastanka do svojega propada. Pred analizo konkordatskih pogajanj so predstavljeni zu- nanjepolitični in notranjedržavni razlogi za sklenitev konkor- data in ozadje teh odločitev oziroma stališč. Izpostavljeni so tudi dvomi in interference v času pogajanj o konkordatu, tako na državni kakor na mednarodni ravni. Pri tem so obravnavani predvsem odnosi med jugoslovanskim državnim vrhom, Svetim sedežem ter vodstvom KC v Jugoslaviji. Nekoliko obširneje je predstavljena problematika pravne ureditve položaja KC v Ju- goslaviji kot temeljnega razloga za sklenitev konkordata. Sledi 9 prikaz stikov in konkordatskih pogajanj med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo z analizo izbranih osnutkov in predlogov konkordata, promemorij, njihovih modifikacij ter komentarjev na osnutke. Končni predlog konkordata iz leta 1935 se je vse- binsko primerjalo še z drugimi pomembnimi konkordati, skle- njenimi v obdobju med obema vojnama, z zakonodajo o SPC in veljavnimi zakoni za KC v slovenskem delu kraljevine. Pozornost je namenjena tudi recepciji konkordatskih poga- janj na Slovenskem. Pri tem so obravnavani predvsem posame- zniki, ki so aktivneje sodelovali pri pogajanjih in/ali spremljali le-ta. Predstavljena pa so tudi izhodišča za vprašanje, zakaj kon- kordat ni vzbudil večje pozornosti na Slovenskem, predvsem med t. i. konkordatsko krizo. V tretjem delu so predstavljeni dogajanje in vpletene strani v času sprejemanja konkordata od njegovega podpisa do predlo- žitve v razpravo v skupščini, v času konkordatske krize in odpo- vedi ratifikacije konkordata ter v obdobju po njegovem preklicu do začetka druge svetovne vojne. Na eni strani so izpostavljeni razlogi Stojadinovićeve vlade za ratifikacijo konkordata, dolgo obdobje do glasovanja o konkordatu v skupščini in »protikon- kordatski boji« ter na drugi strani razlogi za odloge ratifikacije konkordata v senatu in končni preklic sporazuma. Potek »konkordatske krize« je predstavljen skozi oči različ- nih glavnih akterjev: 1) Srbske pravoslavne cerkve, 2) opozicijskih političnih strank kot nasprotnikov, 3) vlade in namestništva, 4) nekdanje Slovenske ljudske stranke, 5) jugoslovanske škofovske konference in Svetega sedeža kot podpornikov konkordata, 6) Hrvatske seljačke stranke kot »nevtralne« strani in 7) Islamske verske skupnosti v obrobni vlogi. Obravnavani so tudi »odzivi« Slovencev na konkordatsko krizo. V sklepnem poglavju mono- grafije pa so prikazane posledice odpovedi konkordata v kratkem obdobju do pričetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji. V sklepu so predstavljene ključne ugotovitve in izposta- vljene razlike v primerjavi s tematsko sorodnim delom Igorja Salmiča. 10 PREDGOVOR Z metodološkega vidika je problematično, da se zgodovina religij in Cerkva pogosto obravnava v okviru nacionalnih zgo- dovin in da raziskave tega področja niso integrirane v zgodo- vinopisje, tako da se večinoma analizira zgolj eno od religij ali Cerkva in se raziskave omejijo na nacionalni oziroma državni okvir. 3 Slovensko zgodovinopisje v tem oziru ni nobena izjema. Zgodovina religij in verskih institucij je namreč (pre)večkrat razpeta med »teološko« zgodovino in »sekularno« zgodovino, medtem ko je slednja neredko antipod prvi z očitnimi »antikle- rikalnimi« vzgibi, ne ena in ne druga pa se ne odmakneta od nacionalnega diskurza. V pričujoči študiji je tako poudarek na preseganju teh dveh usmeritev, saj njen pristop skuša zajeti čim več različnih aspektov – tako vsebinskega, metodološkega (ana- liza literature različnih historiografij, biografskih virov, arhi- vskih virov, deskripcija dogajanja in analiza konceptov, metoda komparacije med KC in SPC) kot epistemološkega s pristopom, ki zgodovinsko študijo dopolnjuje z antropološkimi in sociolo- škimi uvidi. Prvi del povezuje teoretsko-konceptualni okvir z zgodo- vinskem ozadjem »konkordatske zgodbe«, medtem ko preosta- nek monografije temelji na deskripciji in analizi zgodovinskega gradiva. Izpostaviti je treba zlasti sveže odprte arhivske vire iz Vatikanskega arhiva (Archivio Segreto Vaticano), predvsem fond nunciature v Jugoslaviji, in Zgodovinskega arhiva drugega oddelka državnega tajništva (Archivio storico della seconda Se- zione della Segreteria di Stato) 4 , v katerem so pomembna zlasti diplomatska poročila o jugoslovanskem konkordatu med nun- ciaturo v Beogradu in Svetim sedežem. Ta pa dopolnjuje gra- divo iz Arhiva Jugoslavije, s katerim poročila primerjamo. Arhiv Jugoslavije hrani najobsežnejšo dokumentacijo o odnosih med jugoslovanskim državnim vrhom in KC v Kraljevini Jugoslaviji. Pregledano pa je bilo tudi relevantno gradivo v Arhivu Srpske akademije nauka i umetnosti. Oddelek Arhiva Srpske pravo- 3 Glej: Wörsdörfer, »Slawischer«. 4 Nekdanje »Congregazione per gli Affari Ecclesiastici Straordinari«. 11 slavne crkve, ki hrani gradivo iz obdobja med obema vojnama, v času raziskave ni bil dostopen raziskovalcem, prav tako pa ni urejen arhiv jugoslovanske škofovske konference v Zagrebu. V Sloveniji je bilo uporabljeno arhivsko gradivo iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, Pokrajinskega arhiva Nova Gorica (fond En- gelberta Besednjaka), Nadškofijskega arhiva Maribor, Zgodo- vinskega arhiva Celje in Arhiva Republike Slovenije. Za izbrano tematiko 5 se v zadnjih petih letih kaže vse ve- čje zanimanje, saj sta bili v Sloveniji in Italiji obranjeni (vsaj) dve doktorski disertaciji o konkordatu med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo. 6 Poleg številnih starejših znanstve- nih prispevkov 7 je opaziti tudi porast novejših del, 8 gotovo pa predstavlja največji preboj knjiga Igorja Salmiča, ki kot prvo v monografski obliki zajame tudi arhivsko gradivo iz Vatikanskih arhivov. Delo slovenskega avtorja, izdano v italijanskem jeziku, pa problematiko približa še publiki izven držav nekdanje Jugo- slavije, četudi se je temu področju med prvimi že posvetil Mas- similiano Valente. 9 Temeljne monografske študije o konkordat- skem vprašanju že obstajajo v hrvaški in srbski historiografiji, 10 a te večinoma na podlagi nepopolnih arhivskih virov bodisi iščejo krivca za odpoved konkordata v Srbski pravoslavni cerkvi in prostozidarjih ter ščitijo katoliške akterje 11 bodisi je zaznati oči- 5 Za podrobnejši pregled zgodovinopisnih del, posvečenih jugoslovanskemu konkordatu, glej: Salmič, Al di là, str. 6–20. 6 Mithans, Urejanje odnosov; Salmič, Le trattative. 7 Bonutti, »Neratificirani« konkordat; Dolinar, Jeglič; Kolar, Škof Rožman; Kolar, Delna izvedba; Košir, Cerkvenopolitične razmere; Košir, Cerkev; Košir, Il concordato; Krošelj, Borba za konkordat; Mišović, Zatamnjena istorija; Mišović, Srpska crkva; Mužić, Katolička crkva; Novak, Magnum Crimen; Pantić, Srpska pravoslavna crkva; Petrović, Versko obrazovanje; Petrović, Projekat konkordata; Simić, Jugoslavija i Vatikan; Simić, Vatikan; Živojinović, Lučić, Varvarstvo; Žutić, Kraljevina Jugoslavija; Žutić, Dimić, Rimokatolički klerikalizam. 8 Manojlović Pintar, Još jednom; Pirjevec, Vatikanski arhivi; Ratej, Odtenki politizacije; Kolar, Korošec; Radić, Jugoslavija i Vatikan; Mithans, Sklepanje; Mithans, Vloga; Mithans, Anton Korošec; Kljajić, Nikola Moscatello; Valente, Diplomazia pontificia; Valente, Santa Sede; Salmič, Oriente e Occidente; Salmič, Kralj Aleksander; Salmič, Al di là; Sredojević, Konkordat u skupštini. 9 Valente, Diplomazia pontificia; Valente, Santa Sede; Valente, Pio XI. 10 Prim. Salmič, Al di là; Mithans, Ključni akterji. 11 Mužić, Katolička crkva; Mužić, Masonstvo u Hrvata; Kolarić, Ekumenska trilogija. 12 PREDGOVOR ten protivatikanski in protikatoliški sentiment z insinuacijami o povezavah jugoslovanske Katoliške cerkve s fašistično Italijo. 12 S to monografijo se v slovenskem zgodovinopisju skuša preseči te politično motivirane tendence in ponuditi knjižno delo še v slovenskem jeziku. Ponuja se vprašanje, zakaj se je povečala aktualnost te te- matike, ki presega zgolj od leta 2006 odprt dostop do vatikanskih dokumentov 13 in možnosti novih osvetlitev dogajanja ter tako zagotovljeno izvirnost študije. Četudi kompleksnost preprečuje temeljitejši odgovor na teh straneh, gre razlog iskati v splošnem večjem zanimanju za versko-politične problematike skladno z vzporednimi procesi radikalizacije verskih prepričanj (in verske nestrpnosti) v sodobni družbi na eni in povečanje ignorance do vsega religioznega na drugi strani. Toliko večjo težo nosijo dela, ki stremijo k znanstveni objektivnosti do raziskovalnega pro- blema in kritični samorefleksiji. Študija je plod večletnih raziskav, ki so se v obliki monogra- fije sklenile v okviru avtorjevega podoktorskega raziskovalnega projekta, financiranega s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Za vsebinske komentarje se za- hvaljujem zlasti Egonu Pelikanu, Bogdanu Kolarju, Bojanu Go- deši, Francetu M. Dolinarju, Jožetu Pirjevcu in Igorju Salmiču. Za uredniško pomoč hvala Alešu Gabriču iz Založbe Inštituta za novejšo zgodovino in Univerzitetni založbi Annales, ZRS Ko- per. Ajdi Gabrič se zahvaljujem za odlično lektoriranje besedila. V veliko pomoč so mi bili tudi pogovori in spodbude sodelavcev in sodelavk na ZRS Koper ter zlasti bližnjih. 12 Mišović, Zatamnjena istorija; Mišović, Srpska crkva; Petrović, Versko obrazovanje; Petrović, Projekat konkordata; Novak, Magnum Crimen; Živojinović, Lućić, Varvarstvo. 13 Za študij zgodovine Katoliške cerkve v obdobju fašizma v Julijski krajini glej: Pelikan, Cerkev. 13 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO- RELIGIOZNE RAZMERE V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI (1918–1941) 14 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE Pri obravnavi družbenopolitične in religiozne situacije v prvi Jugoslaviji, ki je pogojevala diplomatsko fazo in fazo potr- jevanja konkordata v parlamentu s končno odpovedjo podpisa- nega sporazuma, so ključni štirje tematski sklopi: 1) povezave med religijo in politiko (primer političnega katolicizma) ter 2) religijo in nacionalizmom, 3) medverski odnosi in 4) pravni status verskih skupnosti v državi na primeru Katoliške cerkve. Pri tem se bo izpostavilo tri koncepte: religijo, politiko in nacio- nalno v odnosu do države. Privilegirano mesto za opazovanje mehanizmov moči so relacije med posameznikom in družbo, zlasti med njenimi in- stitucijami. Po Pierru Bourdieuju je družba večdimenzionalni prostor, ki ga sestavlja več polj. Vsako polje razvije lastno dis- tinktivno logiko, ki je nujno potrebna za razumevanje specifič- nega aspekta družbenega sveta. Polje zaznamujejo implicitna in eksplicitna pravila obnašanja ter lastna določitev, kaj nekomu prinaša moč (t. i. kapital). Polja obstajajo v kontekstu in so tako le relativno neodvisna drugo od drugega. Dogajanja na enem polju vplivajo na dogajanja na drugem. Ljudje in organizacije se premikajo med polji in skušajo prenesti kapital in moč iz enega polja na drugega. 14 Teorija polja omogoča analizo družbene re- produkcije, transformacije, zgodovinske kontinuitete ter pre- lomov tako družbenih realnosti in struktur na makroravni kot tudi dinamik na mikroravni. Omogoča pa tudi prikaz različnih (in podobnih) načinov delovanja na religioznem in političnem polju, njihove avtonomnosti in soodvisnosti v nacionalnem, mednarodnem in transnacionalnem kontekstu. Politično polje je tako polje, kjer se skozi tekmovalnost med političnimi akterji s kreiranjem političnih idej, programov in konceptov oblikujejo »politični produkti«. Državljan mora nato izbirati med temi produkti, pri čemer se njegov status dr- žavljana zniža na status »potrošnika«. 15 14 Leander, Habitus and Field, str. 3–5; Bourdieu, Genesis; Bourdieu, Political Representa­ tion. 15 Bourdieu, Political Representation. 15 Po Bourdieuju sta z ločitvijo intelektualnega in fizičnega dela povezana dva procesa: nastanek religioznega polja in pro- ces racionalizacije verovanj in obredov. Religiozno polje zazna- mujejo produkcija, reprodukcija in razširjanje verskih dobrin in uslug ter naraščajoča institucionalna kompleksnost. Poleg tega je zanj značilna »moralizacija« verskih praks in reprezentacij. 16 Z nastankom religioznega polja verski specialisti (tj. duho- vščina, teologi, duhovni voditelji ipd.) monopolizirajo religio- zno produkcijo in z medsebojnim tekmovanjem za moč/oblast usmerjajo principe delovanja na tem polju. 17 Pri tem je treba po- udariti, da je pomen laikov večji, kot jim ga pripisuje Bourdieu, saj bi tudi v katolicizmu že pred drugim vatikanskim koncilom težko rekli, da so bili »verski specialisti« edini, ki so posedovali religiozni kapital. Do diferenciacije med različnimi polji je prišlo z obdobjem modernosti, pri njej pa je pomembno vlogo odigral tudi pojav nacionalnih držav. Da nobeno polje ni v celoti avtonomno, je še bolj opazno v modernizirajočih se državah, med katere je sodila tudi prva Jugoslavija. V primeru religioznih praks je predvsem v javnem diskurzu prihajalo do politizacije, bodisi strankarske (antliberalizem, antikomunizem) in/ali nacionalistične (antiju- goslovanstvo, antisrbstvo, antinemštvo). Tudi v večjih konflik- tih z drugimi verskimi skupnostmi se je »spopad« najpogosteje selil na politično polje (zelo očitno je to v primeru konkordatske krize), tako da je uporabljal diskurz in vzvode politike, med drugim tudi zato, ker se je vključil »dodatni« akter – državna oblast. Verovanje laikov in klerikov je namreč utemeljeno na nezmožnosti prepoznavanja političnih relacij, ki so osnova di- namike religioznega polja. 18 Religiozno in politično polje se po navadi umeščata v okvir nacionalnega prostora, čeprav niti Bourdieu ni trdil, da so polja nujno zamejena oziroma usklajena z mejami nacionalne države. 16 Dianteill, Pierre Bourdieu, str. 535–536. 17 Bourdieu, Legitimation, str. 121. 18 Bourdieu, Genesis, str. 20, 25; prim. Verter, Theorizing Religion, str. 155. 16 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE Jugoslovanski primer je sploh specifičen, saj je šlo za večnaci- onalno državo, in podobno kot pri Švici ali Belgiji kaže na to, da meje med polji niso nujno meje med državami. 19 Govorimo lahko recimo o slovenskem, hrvaškem, srbskem in drugih lite- rarnih poljih, torej o transnacionalnosti že znotraj države. Narod predstavlja v večji ali manjši meri identitetno sidro tako religioznih kot še bolj izrazito političnih institucij. Tega ni moč zanikati niti v primeru »univerzalistične« Katoliške cer- kve, ki je vedno pustila močan pečat na državni in nacionalni ravni. Zato bomo raziskavo usmerili v analizo relacij med glav- nimi akterji v konkordatskih pogajanjih in poskusu ratifikacije – tj. med predstavniki državnih organov in religioznih institu- cij, predvsem Katoliške cerkve in Srbske pravoslavne cerkve. Ti so neredko nastopali v več pozicijah in vlogah, »kapital«, ki so ga pridobili na enem polju ali področju, so občasno uspeli izkoristiti tudi na drugem, včasih pa jim je lahko »dvojna vloga« tudi škodila. Ekspliciten primer tega so duhovniki, ki so se ukvarjali s politiko in/ali diplomacijo. Poudariti je potrebno še, da tako politične kot religiozne institucije delujejo na več nivojih: v primeru Katoliške cerkve na transnacionalni ravni kot občestvo katoliških vernikov s centrom na Svetem sedežu, na ravni držav, pa tudi lokalno v škofijah in župnijah oziroma posameznih krajih. Poleg tega pa tudi indivi- dualno. Ločimo namreč med petimi ravnmi katolicizma: Svetim sedežem, episkopatom, duhovščino, teologi in laiki. Laike lahko delimo še na »aktivne subjekte« in anonimno množico vernikov. 20 Pri svojem delovanju so verske skupnosti odvisne od dr- žavnih oblasti, odnosi med prvimi in drugimi pa so običajno regulirani z raznimi pravnimi ukrepi. Posebnost Katoliške cer- kve je v tem, da – izrazito v času papeževanja Pija XI. – sklepa sporazume med Svetim sedežem in določeno državo s posebno pogodbo, imenovano konkordat, ki ureja vse oziroma večino posameznih in skupnih interesnih področij obeh strank. 19 Prim. Sapiro, Le champ, str. 70–85. 20 Aubert, L‘Eglise, str. 107–113. 17 POLITIČNI KATOLICIZEM V EVROPI IN KRALJEVINI JUGOSLAVIJI Za temo, ki jo obravnavamo, predstavlja vstop KC na po- litično polje – vzpostavitev modernega političnega katolicizma – temeljni prelom. Gre za pojav, s katerim se je KC prilagajala moderni družbi v državah, v katerih je meščanska revolucija razmajala ali celo porušila podedovano razmerje med KC in dr- žavo. Katoliška cerkev je tako na nov političen način iskala raz- merje z državo, če le mogoče, pogodbeno (s konkordati). 21 Mo- derni politični katolicizem je utemeljil preobrat, pri katerem je morala KC tradicionalno izkustvo reflektirati na novo s teoret- sko utemeljitvijo (neotomizem) in z razvojem socialne doktrine. S tem je svoj konservatizem na nek način prilagodila »novim« razmeram, 22 kar je omogočilo tudi širšo politično mobilizacijo. S tem se je tudi demonstriralo, da je poslanstvo Cerkve vplivati na vsa področja družbenega življenja. 23 Organizacijsko gledano je tako politični katolicizem na Slo- venskem in drugod v Evropi temeljil na treh stebrih: 1) cerkveni hierarhiji, 2) katoliški stranki oziroma njenih vodilnih politikih in tvorcih ideologije – »Ideologielieferantih« 24 in 3) aktivistični ter društveni strukturi. 25 21 Pleterski, Katoliška ali nacionalna, str. 22. 22 Dragoš, Katolicizem, str. 118. 23 Laurent, Catholicism, str. 813. 24 Pelikan, Biografske podobe, str. 543. 25 Conway, Catholic Politics, str. 2. 18 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE Politični katolicizem v Evropi lahko med letoma 1918 in 1945 razdelimo na tri faze. V prvi fazi, ki je trajala od konca prve svetovne vojne do poznih dvajsetih let, je dominiral trend raz- širjene prisotnosti katolicizma v parlamentarni politiki. V drugi fazi od konca dvajsetih do konca tridesetih let je bila integracija katolicizma v parlamentarno politiko zaustavljena in se je v večini srednje in južne Evrope oddaljila od demokratičnih struktur k novim oblikam avtoritarizma. Katoliško politiko v dvajsetih letih so zamenjala vedno bolj militantna in pogosto antidemokratična katoliška gibanja. Tretja in zadnja faza zajema obdobje druge sve- tovne vojne. 26 V medvojnem času je Katoliška cerkev za spopad s sekula- rizacijo in soočanje z modernizacijo družbenopolitičnih razmer v evropskih deželah uporabljala neke vrste »trojno strategijo«: 1. stranke političnega katolicizma, 2. Katoliško akcijo in 3. konkordatsko politiko. 27 Zmotno pa je misliti, da je bilo postopanje Svetega sedeža, škofovskih konferenc ter katoliških cerkva na lokalni ravni ve- dno skladno s to »trojno strategijo«. Pravzaprav gre za strate- gijo, ki jo je skoraj v celoti prevzela le »konservativna« katoliška desnica, ki je postala »oficielna« struja političnega katolicizma in tako tudi institucionalne KC v posameznih državah. Krščan- ski demokrati in krščanski socialisti so bili del političnega ka- tolicizma, ki pa so zlasti v tridesetih letih uživali manj podpore vrha Katoliške cerkve oziroma so bili, zlasti katoliška levica, od- krito kritizirani. Podobno je bilo s katoliškimi društvi, ki se niso hotela povezati s Katoliško akcijo. Tudi katoliške stranke se v svojem političnem programu niso v vseh točkah ujemale z ura- dnimi stališči Katoliške cerkve. V Evropi 28 je na začetku tridesetih let prišlo do delitev zno- traj katoliškega tabora. Katoliška desnica se je vse bolj usmerjala 26 Conway, Catholic Politics, str. 6–8. 27 Pelikan, Tajno delovanje, str. 299–300. 28 Bolje rečeno zahodni in srednji »razsvetljenski« Evropi, saj so bili procesi sekularizacije kot ključni pogoj za ločitev duhov in nastanek krščanskih strank precej drugačni in zapozneli zlasti v pravoslavnem delu Evrope. 19 v integralistično in stanovsko-korporativistično smer, v antiko- munizem, antisocializem, antiliberalizem in tudi antidemokra- tizem ter se približevala idejam fašizma. Katoliška levica – t. i. krščanski socialisti – se je v istem obdobju začela vse bolj pribli- ževati idejnim izhodiščem marksizma in simpatizirati z Ljudsko fronto. Sredina – krščanska demokracija – pa je v poznih dvaj- setih letih ter v začetku tridesetih let začela vse bolj slabeti zla- sti v državah z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi. 29 Temu je sledila tudi razpustitev stranke Partito popolare italiano (1926), nemškega Zentruma (1933) ter krščanskosocialne stranke v Av- striji. Vendarle pa je naj bi bila tesna povezava med Katoliško cerkvijo in posvetnimi oblastimi v državah s protofašističnim režimom (Portugalska, Španija, Avstrija) eden izmed faktorjev, ki je preprečil, da bi se te države prevzele totalitaristični režim. 30 Proces se je na enak način odvil na Slovenskem, kjer v dvaj- setih letih v slovenskem katoliškem taboru še ni opaziti razha- janj, ki nato zaznamujejo trideseta leta. Prevladovala je namreč usmeritev t. i. krščanskega solidarizma, ki so jo pred prvo sve- tovno vojno oblikovali Janez E. Krek, Aleš Ušeničnik in Anton Korošec. 31 Konec dvajsetih let pa označuje vrsta prelomnih dogodkov, ki so pomembno vplivali na razmere v Jugoslaviji, Italiji, Evropi in po svetu. Leta 1929 je prišlo do svetovne gospodarske krize, ki je v Evropi dosegla vrhunec sredi tridesetih let. V Kraljevini SHS je kralj Aleksander istega leta uvedel osebno diktaturo. V Italiji pa se je na oblasti s sklenitvijo Lateranske pogodbe s Sve- tim sedežem popolnoma utrdil fašizem. Slednje je imelo nega- tivne in dolgoročne posledice tudi za Slovence v Julijski krajini. 32 Katoliška desnica (A. Ušeničnik, 33 F. Ušeničnik, L. Ehrlich, E. Tomec, I. Ahčin, C. Žebot), se je od začetka tridesetih let vse 29 Pelikan, Tajno delovanje, str. 523. 30 Mithans, Odnosi, str. 757. 31 Več glej: Dragoš, Katolicizem, str. 231; Prunk, Politične koncepcije, str. 121–122; Gašparič, SLS; Dolenc, Med kulturo. 32 Pelikan, Tajno delovanje, str. 488; Pelikan, Vizitacije; Mithans, Reprezentacije. 33 Glej: Pirc, Aleš Ušeničnik. 20 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE bolj usmerjala v integralistično in stanovsko-korporativistično smer, v antikomunizem, antisocializem, antiliberalizem in tudi antidemokratizem ter se približevala idejam fašizma. Na Slo- venskem sta razvoja kasnejše levice in sredine še v dvajsetih letih potekala skupno, sledeč programu krščanskosocialnega gibanja pred prvo svetovno vojno. Ta katoliška levica se je v tridesetih letih pod vplivom marksizma vse hitreje cepila na »levico« (kr- ščanski socialisti – A. Tominec, F. Terseglav, N. Kuret, T. Fajfar idr., Jugoslovanska strokovna zveza, socialistični kristjani – E. Kocbek), ki je prehajala na pozicije marksizma, in na »sredino« (krščanski socialni aktivizem A. Gosarja, F. S. Finžgar, J. Jan- žekovič, J. Šolar, primorski krščanski socialci E. Besednjak, V. Šček, J. Kralj, J. Bitežnik idr.), ki je vztrajala na principih krščan- sko-demokratične tradicije. Od leta 1935 je nekdanja SLS znova sodelovala v vladi, ki pa se je v mednarodnem pogledu prav tako kot KC zlasti po začetku španske državljanske vojne (1936) vse Anton Korošec, predsednik SLS (MNZS, SL 11430) 21 bolj nagibala k sodelovanju s fašističnimi gibanji zaradi preti- rane bojazni pred nevarnostmi komunizma. 34 To kratkovidnost in »zožitev duhov« so v veliki meri nadaljevale medvojne odlo- čitve jugoslovanskih »meščanskih strank« (emigrantska vlada in njihova podpora Mihajloviću, SLS-ovo opravičevanje kolabora- cije z okupatorji, nastanek NDH). Omogočili sta vzpon komuni- stične partije znotraj narodnoosvobodilnega gibanja. 35 Pri obravnavi povezav med katolicizmom in politiko je v jugoslovanskem kontekstu potrebno orisati tudi razmere v šte- vilčno največjem katoliškem narodu v državi, zlasti zato, ker so že med slovenskim in hrvaškim katoliškim gibanjem kljub po- dobnostim obstajale bistvene razlike. V Banovini Hrvaški, ki je bila del ogrskega dela Habsburške monarhije, ni prišlo do cer- kvenopolitičnih reform liberalnega značaja, ki bi spremenile po- ložaj KC in pospešile proces sekularizacije. Brez boja med KC in državo je bil na začetku 20. stoletja edini motiv za mobilizacijo hrvaških katoličanov konfrontacija s političnimi in kulturnimi skupinami, ki so zahtevale sekularizacijo družbenega življenja. Te skupine pa takrat še niso bile tako vplivne, da bi zagovornike katoliškega hrvaštva lahko spodbudile k sistemsko organizira- nemu delovanju. 36 Začetnik katoliškega gibanja na Hrvaškem je bil, enako ka- kor v Sloveniji, Anton Mahnič, od leta 1896 škof na otoku Krku. Njegova odločenost, da vzpostavi versko politično stranko, je vzbudila več nasprotovanj, zlasti v krogu glavnega hrvaškega ideologa Stjepana Korenića. Korenić je bil prepričan, da morajo biti politični interesi Katoliške cerkve kot »večne ustanove« za- stopani skozi vse hrvaške politične skupine. Vezanje katoliškega gibanja zgolj na eno stranko naj bi poleg razdora med hrvaškimi katoličani tudi omejevalo njegovo svobodo v boju za rekatoli- zacijo družbe. Podpora Pija X., kriza dualizma po letu 1903 ter poraz politične koalicije, ki se je predstavljala kot politični ek- 34 Dolenc, Med kulturo, str. 120–121; Pelikan, Tajno delovanje, str. 488, 523. 35 Prim. Godeša, Čas odločitev. 36 Strecha, Za krst, str. 65. 22 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE sponent hrvaškega katolicizma leta 1901, so militantnemu ka- toliškemu ekskluzivizmu Antona Mahniča postopno omogočili prevlado v hrvaškem katoliškem gibanju. Šele leta 1918 je bila ustanovljena prva katoliška verska stranka. 37 Hrvatska pučka stranka (HPS) nikdar ni imela večjega vpliva med Hrvati. Celo nekateri člani Domagoja in Orlov so na- sprotovali politizaciji religije na takšen način in so raje namenili podporo »liberalni« Hrvatski seljački stranki, največji tekmici HPS. Prvi voditelj največje hrvaške stranke – Stjepan Radić – je podpiral ustanovitev hrvaške nacionalne Katoliške cerkve, ne- odvisne od Svetega sedeža, prav tako pa je pogosto jasno izražal protikatoliške poglede. 38 Po večletnem sporu okoli Katoliške akcije, nad katero je izrazito bdel zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, je konec leta 1934 tudi Hrvaška katoliška akcija sprejela nova pravila in pre- vzela strukturo krovne organizacije. Zaradi vse večjih nasprotij pa je škofovska konferenca leta 1937 prepovedala vsem duhov- nikom, da bi pisali ali izdali karkoli o Katoliški akciji. Je pa nad- škof Stepinac preprečil aktivno politično delovanje duhovnikov, prav tako v tridesetih letih ni bila ustanovljena katoliška stranka. Škofje so namreč leta 1938 v okrožnici prepovedali duhovni- kom v aktivni službi ali upokojenim, da bi nastopili na volitvah. Prav tako je imela hrvaška Katoliška akcija, ki je tudi drugod po Evropi (na primer v Italiji) zamenjala katoliške politične stranke, pred začetkom vojne kar 56.729 članov. 39 Po mnenju Stelle Alexander Katoliška cerkev na Hrvaškem, kljub temu da so bili prebivalci tam močno katoliški, »za razliko od Slovenije, ki je imela versko politično stranko, ki jo je vodil duhovnik, ni bila politično ‚klerikalna‘ in ni igrala neposredne vloge v strankarski politiki«. Kot je bilo nekoč rečeno: »Na Hrvaškem cerkev sledi ljudem, ne pa jih vodi.« 40 Slednje pa ni- 37 Alexander, Croatia, str. 33; Strecha, Za krst, str. 63–71; Kolarić, Ekumenska trilogija. 38 Alexander, Croatia, str. 31–66; Kolarić, Ekumenska trilogija. 39 Alexander, Croatia, str. 40–49. 40 Alexander, Croatia, str. 33; prim. Žutić, Dimić, Rimokatolički klerikalizam. 23 kakor ne pomeni, da je bila KC na Hrvaškem »odporna« proti nacionalizmu. Glede na spreminjajoče se družbene razmere je politični katolicizem vse težje podajal ustrezne odgovore na aktualna vprašanja. Za širšo sliko je treba pojasniti vsaj osnovne pre- mise odnosov med političnim katolicizmom in liberalizmom ter marksizmom oz. njunega »antiklerikalizma«. Katolicizem je bil namreč nenehno kritiziran s strani sekularnih ideoloških sil liberalizma in socializma kakor tudi s strani predstavnikov procesov, ki so prinašali ekonomske, družbene in znanstvene spremembe in spodkopavali institucionalne strukture, oblast in hegemonijo katoliške vere. 41 Liberalci tako na Slovenskem kot drugje niso nasprotovali družbeno-političnemu delovanju duhovščine. »Klerikalizem« je bil zanje nesprejemljiv zato, ker je duhovščina skušala notranjo cerkveno ureditev prenašati na politično področje. Poleg tega se je pri svojem delovanju na političnem področju sklicevala na posebno avtoriteto in pristojnosti Katoliške cerkve, kar jih je po- stavilo v vlogo (za liberalce) nepremagljivih tekmecev. 42 Evropski liberalizem je že v 19. stoletju zahteval več pro- stora za delovanje in razmišljanje, kakor so ga dovoljevali spre- jeti zakoni in konvencije v Evropi. Nekateri predstavniki religio- znih krogov pa so to interpretirali kot željo po preveliki svobodi in menili, da preveč svobode pelje v pravico do brezbožnosti in tako v izgubo pravice do varnosti in blaginje. 43 V Zahodni Evropi je bila glavna liberalna zahteva povezana z vero. Liberalno mnenje je izvorno temeljilo na verskem nestri- njanju. Pomemben del liberalizma je bila kritika vseobsegajoče religiozne ortodoksnosti posttridentinskega krščanstva. Spre- jeta je bila svobodna pravica izražanja tudi tistega religioznega mnenja, ki ni bilo sprejeto ali prevladujoče. Ta aksiom je imel 41 Conway, Catholic Politics, str. 1. 42 Bergant, Slovenski klasični liberalizem, str. 80; Perovšek, O demokraciji, str. 16. 43 Perovšek, Na poti, str. 43–45; Chadwick, The secularization, str. 21 –22; Schulze, Država in nacija, str. 286. 24 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE dve posledici: pri religiji mora pravica do religioznega mnenja zajemati pravico do religiozne prakse in svoboda religioznega mnenja je nemogoča brez svobode mnenja. 44 Druga ideologija, ki jo bomo na tem mestu izpostavili v odnosu do KC in političnega katolicizma, je marksizem. Marx je dejal, da religija ni teorija, ki obstruira demokracijo. Videl jo je kot zunanji znak notranjega konflikta med državo in družbo ter kot osnovo za družbeno delitev. Religija ni bila več sojena na podlagi njene resnice, temveč po družbenih, političnih in mo- ralnih posledicah. Ena od Marxovih tez o religiji je, da obstaja nekompatibilnost med religijo in svobodo človeka. 45 Marx je verjel, da je religija napaka, iluzija, tolažba za zati- rane ljudi. Menil je, da mora biti religija odpravljena, ker mora biti odpravljena iluzija, in da morajo biti ljudje pripravljeni do tega, da se soočijo z realnostjo. Pogoj, da se lahko odpravi ilu- zijo, pa je tudi sprememba okolja. 46 Da izbrišemo religijo, po Marxu potrebujemo družbeno revolucijo, ne znanosti. 47 S tem Marx seveda ne misli, da gre brez znanstvene teorije, in se ne gre antiintelektualizma, pač pa polemizira s filozofi, ki po njegovem svojega posla ne opravljajo dobro, ker so v službi vladajoče ideologije. Revolucija mora biti tako proti religiji, ker je religija bistveni del družbene strukture, ki jo mora revolucija strmoglaviti. Videl je namreč potrebo po spremembi celotne družbe, ki religije ne potrebuje. Dejansko pa je, v nasprotju z vtisi, Marx o religiji zelo malo napisal. 48 44 Chadwick, The secularization, str. 26–27; Bergant, Slovenski klasični liberalizem, str. 75–79; Loome, Die Trümer, str. 197–214. 45 Marx, Kritika Heglove, str. 189–208. 46 Chadwick, The secularization, str. 50. 47 Marx, Nemška ideologija. 48 Chadwick, The secularization, str. 65; Kupisch, Das Jahrhundert, str. 11–13, 137–150. 25 RELIGIJA IN NARODNO VPRAŠANJE V PRVI JUGOSLAVIJI Politične, kulturne in verske realnosti v Jugoslaviji ni mo- žno analizirati, ne da bi vključili tudi narodno vprašanje. Naro- dno vprašanje vpeljujemo kot kategorijo, ki zajema aspekte t. i. Nationbuildinga od oblikovanja narodne zavesti in nacionalnih mitov kot podstati oblikovanja narodne identitete ter naciona- lizma do utrjevanja dominacije enega naroda oz. nacije v državi ali zahtev manjšega naroda po več narodnih pravicah (zlasti v večnacionalnih državah). Odnosa med religijo (in verskimi sku- pnostmi) ter narodom oziroma narodnim vprašanjem torej niti ne moremo obravnavati brez navezav na politiko in državo. Nacionalizma ne gre enačiti z narodno zavestjo. Po ožji definiciji nacionalizem samo izraža določeno nacionalno ideo- logijo, določen širok sodobni pogled na svet, ki zajema celosten prodor nacionalne zavesti v vsako aktualno situacijo. Nacio- nalna ideologija se je pojavila v času ene največjih strukturalnih kriz evropske zgodovine, ko je stari sistem partikularističnega in hierarhičnega razreda odstopil mesto demokratičnemu in dina- mičnemu sistemu. Podobno kot pri narodu ločimo dve različici nacionalne ideologije/nacionalizma – romanticistični naciona- lizem, ki zagovarja, da so najpomembnejše meje naroda njene jezikovne meje, in nasprotuje povečevanju naroda na račun pre- vzema tujih nacionalnih elementov, ter integralni nacionalizem, 26 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE ki je izrazito asimilacijski in nevaren za suverenost sosednjih narodov. 49 Pri rabi obravnavanih konceptov se postavlja vprašanje aplikacije konceptov naroda in nacije na prvo Jugoslavijo. Če Slovence, Hrvate in Srbe v obdobju med obema vojnama defini- ramo kot narode, so potem Jugoslovani nacija? T o bi bila logična izpeljava iz korelacije pleme – narod, ne bi pa bila v skladu z relativnim »neuspehom« oblikovanja jugoslovanske »državne« identitete kot objekta prepoznavanja in samoprepoznavanja. 50 Zlasti v tridesetih letih 20. stoletja se je s »krizo jugoslovanske ideje« povečala družbena vloga religije in njenih institucij, po- večevali sta se distanca in napetost med verskimi skupnostmi, vse več verskih vsebin pa je prodiralo v nacionalne ideologije. 51 Kaže, da se v obdobju do druge svetovne vojne še ni trdneje raz- vila »jugoslovanska identiteta«, nacionalni sentiment je očitno prevladal tudi nad jugoslovanskim integralizmom. Posledično ni moč govoriti o obstoju »nacije« kot enega dominantnega na- roda v nacionalni državi, saj v Jugoslaviji ni bilo absolutno ve- činskega naroda in je skupna pripadnost državi temeljila bolj na »nadnacionalni« osnovi. 52 Obstajali so trije konstitutivni narodi, številčne manjšine in druge etnične skupnosti na različnih sto- pnjah »razvoja« v narod oziroma nacijo. Koncepta naroda oz. narodnega vprašanja pa ni mogoče celostno obravnavati brez koncepta religije. Kot pravi A. Ha- stings, so narod, etnija, nacionalizem in religija štirje posebni in odločujoči elementi znotraj evropske in svetovne zgodovine in so tako povezani, da jih je nujno potrebno obravnavati sku- paj. 53 Kljub temu se obravnavi religije kot karakteristike naroda in nacionalizma večina vodilnih teoretikov tega področja, kot so Anthony D. Smith, Ernest Gellner in Eric Hobsbawm, izogiba. Barbara-Ann Rieffer njihovo zanemarjanje vloge religije pripi- 49 Banac, Nacionalno pitanje, str. 18; Smith, The ethnic origins, str. 22–31. 50 Gellner, Nations and nationalism, str. 7; Barth, Ethnic groups. 51 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 192. 52 Prim. Perica, Balkan idols, str. 89–108. 53 Hastings, The Construction, str. 1. 27 suje modernističnemu pristopu k nacionalizmu, ki ga predsta- vlja kot moderen sekularni fenomen. 54 Anderson nacionalizem postavlja celo na mesto funkcionalnega ekvivalenta religije, s tem ko leta prevzame vlogo, ki jo je v integraciji skupnosti prej igrala religija, le da so zdaj skupnosti tudi narodi. Slabljenje re- ligije naj bi omogočalo nastanek narodov. 55 Po drugi strani pa je problematično, kot poudarja Birke, da se zgodovina religij in Cerkva obravnava v okviru nacionalnih zgodovin in raziskave tega področja niso integrirane v globalno zgodovinopisje, tako da se večinoma analizira zgolj eno od religij in cerkva in so razi- skave omejene na nacionalni oziroma državni okvir. 56 Religija kot vera, kult, kodeks ravnanja ter verska skupnost pogosto ustvarja posameznike, ki delujejo v njenem imenu. Versko prepričanje v nadnaravna bitja in moralni kodeks ponu- jata posamezniku pogled na svet, mesto v vesolju in relativno razumljivo organizacijo posameznikovega življenja na osnovi tega pogleda na svet. Religija priskrbi tako identiteto kot tudi smernice verujočim posameznikom. Religija nudi izbire, odgo- vore in pomen življenja. Vendar v tej funkciji ni edina; tudi na- cionalizem ima potencial, da ljudem nudi napotke, po katerih lahko »krmarijo« skozi pogosto konfuzen in kompleksen svet. 57 Vredna razmisleka je tudi teza, da »ni bila religija opij ljudstva, ampak nacionalna zavest«. 58 Ne glede na to, kje govorimo o nacionalizmu, in ne glede na to, kako govorimo o njem, smo nujno v vprašljivem položaju. Vsi smo namreč nujno nosilci določenega nacionalizma in na videz nasprotujemo nekemu drugemu nacionalizmu. Na tem področju ni nevtralnega stališča ali diskurza. Sleherno stališče je pristransko in delno. Ne zgolj kot zavzemanje stališča za naci- onalizem neke nacije ali zoper njega in potemtakem za tako na- 54 Rieffer, Religion and Nationalism, str. 222–223; prim. Wörsfdörfer, »Slawischer« und »lateinischer«, str. 172. 55 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 36; Lüchau, Toward a Contextualized, str. 372–373. 56 Wörsfdörfer, »Slawischer« und »lateinischer«. 57 Rieffer, Religion and Nationalism; Lüchau, Toward a Contextualized; Stowers, The Concepts. 58 Wörsfdörfer, »Slawischer« und »lateinischer«, str. 184. 28 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE cijo samo ali zoper njo, temveč kot poskus definiranja naciona- lizma. S tem se že znajdemo sredi dvoumnosti, saj na eni strani med vsemi nacionalizmi obstaja absolutna formalna podobnost, na drugi strani pa sleherna nacija, se pravi sleherni nacionali- zem, na absolutno enkraten način opredeljuje nacionalizem, še posebej pa ga na absolutno enkraten način projicira na drugega. Nacionalizem je pravzaprav projektivna ideologija. 59 Interpretacije zlasti odnosov med narodi so torej vedno pogojene z avtorjevo pripadnostjo lastnemu narodu/naciji kot tudi z drugimi ideologijami, zlasti odnosom do religije. Takšno »projiciranje« pogledov na religijo, narod, »skupno« (jugoslo- vansko) zgodovino je močno prisotno v hrvaški in srbski histo- riografiji (prim. polemiko Banac–Ekmečić), 60 nekoliko manj pa v delih slovenskih zgodovinarjev. V slovenskem nacional(istič)nem diskurzu v jugoslovan- skem kontekstu ni »očitnega«, diametralnega Drugega (kot med Srbi in Hrvati). Vendar je bila, kot opozarja M. Ratej, drža KC v prevladujočem jugoslovanskem političnem diskurzu problema- tizirana kot protijugoslovanska ne na ravni slovensko-srbskih odnosov, temveč na ravni hrvaško-srbskega spora. 61 Nacionalizem in religija imata več skupnih karakteristik. Oba si delita »zamišljeno skupnost«, zanašata se na pomembnost simbolov (zastav, križev itd.) v funkciji povezovanja svojih pripa- dnikov, (pogosto) sta navezana na teritorij, svojim pripadnikom nudita sistem verovanja ter razvijata skupno identiteto. 62 V številnih nacionalnih gibanjih najdemo religiozne ele- mente. V nekaterih nacionalnih gibanjih je religija igrala po- membno vlogo in je določila jezik ter vsebino, ki so ju upora- bljali narodni voditelji (prim. pravoslavni kralj in srbske vlade), v drugih primerih je bila religija uporabljena zgolj kot kohezivni element za združitev določene skupine ljudi. Razsežnost vpliva 59 Balibar, Strah pred množicami, str. 379; Schulze, Država in nacija, str. 164–181; prim. Močnik, 3 teorije, str. 199. 60 Perica, Balkan idols, str. IX. 61 Ratej, Odtenki politizacije, str. 37. 62 Anderson, Zamišljenje skupnosti, str. 6; Rieffer, Religion and Nationalism, str. 216. 29 religije na nacionalna gibanja je bila odvisna od tipa nacionalne države ter političnega sistema, ki bo sledil. V večini primerov t. i. verskega nacionalnega gibanja je bil rezultat nedemokra- tični režim. Demokracija namreč potrebuje kompromis, ki pa ga spoj nacionalizma in religije otežuje. 63 Če se osredotočimo na moderni pomen ideje nacije, torej na nacionalizem kot moderen pojav, lahko rečemo, da je nacio- nalizem partikularizem, saj sleherni nacionalni entiteti pripisuje različne »izvore«, »korenine« in razglaša, da morajo te entitete nadzirati usodo »svojih« članov in da morajo ostati ločene druga od druge, da bi ohranile identiteto. Vendar je nacionalna/nacio- nalistična ideologija tudi univerzalistična, in sicer na dva načina. Najprej zato, ker je v splošnem ni mogoče ločiti od ideje, da med ljudmi, ki pripadajo isti naciji, ne bi smelo biti nobene naravne ali dedne razlike in da morajo imeti vsi »sinovi« (pogosteje ka- kor »hčere«) nacije enake možnosti. Nato: nacionalizem je imel najpogosteje obliko ideologije »izvoljenega ljudstva«, bodisi tako, da si je to formulacijo sposodil neposredno iz biblične tradicije, bodisi z rabo drugih, tako rekoč sinonimnih izrazov. Pojem »iz- voljeno ljudstvo« pa je ambivalenten: v njem se neločljivo mešata partikularizem (ali izjemnost) in univerzalizem. Nacija si lahko nalogo, da bi rešila človeštvo ali prinesla mir ali da bi civilizirala itn., naloži le s pogojem, da o sebi misli kot o neposredno uni- verzalni. Potemtakem mora iz svoje partikularnosti odstraniti sleherni partikularistični značaj in sleherni partikularistični način obstajanja ter jo zapolniti z univerzalističnimi elementi. Ti pa so najpogosteje laicizirana verzija velikih religij z njihovim idealom pravice in univerzalnega bratstva vseh ljudi. 64 Zgodovinsko se v moderni dobi zares zdi, da sta lahko tako hegemonistični postali zgolj dve ideološki shemi (dve shemi »totalne skupnosti«), ki sta bili med seboj konkurenčni in sta se izmenjevali: shema religije (predvsem krščanstvo in islam) in 63 Rieffer, Religion and Nationalism, str. 236–237. 64 Balibar, Strah pred množicami, str. 363–364; prim. Mojzes, Yugoslavian inferno, str. 39– 41; Kolstø, Procjena uloge, str. 11–12. 30 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE shema nacionalizma. Sleherna je zgodovinska tekmica druge in ima svoj lasten politični cilj: cilj religije je mir med nacijami in v njihovih medsebojnih razmerjih, cilj nacionalizma pa prisiliti religije k strpnosti. 65 Te teze naj služijo kot izhodišče za razpravo odnosov Slo- vencev do katolicizma ter Srbov do pravoslavja v prostorsko- -časovnem kontekstu Kraljevine Jugoslavije. Nacionalna ideja je imela tako pri Slovencih kot pri Srbih partikularističen, ek- skluzivističen karakter v herderjanskem smislu. 66 Pri obojih pa je prisoten tudi univerzalizem v obliki ideologije »izvoljenega ljudstva«, četudi se pri Slovencih obremenjenost z lastno poseb- nostjo izraža v manjši ali vsaj manj agresivni meri kot pri Srbih. Univerzalistične elemente je Slovencem priskrbela prav pove- zava z »univerzalistično« Katoliško cerkvijo. V njenem okviru naj bi Slovenci v Jugoslaviji ter na presečišču slovanskega, ger- manskega in romanskega sveta skupaj s Hrvati predstavljali most med katolicizmom in pravoslavjem (poleg »musliman- skega otoka«) – na eni strani kot ante murale catholicismum, 67 na drugi strani kot most za širitev katolicizma na Vzhod (npr. spreobračanja srbskih pravoslavcev v uniate), kot most med Evropo in otomanskim svetom, Evropo in Balkanom. Liberalci in komunisti so manko »univerzalizma« zapolnili z iskanjem »internacionalizma« – pri liberalcih je to bila integralna jugo- slovanska ideja (četudi realno le različica velikosrbske ideje), pri komunistih »Internacionala«. Medtem pa je pri Srbih ideolo- gija svetosavja jasno povzdigovala Srbe na raven »bogonosnega ljudstva«, še več, Beograd je za Carigradom in Moskvo videla kot »tretjo prestolnico« pravoslavja kot edinega »pravega« kr- ščanstva. 68 Izpostaviti velja tudi mnenja, da brez Biblije in njene kr- ščanske interpretacije ter implementacije narodi in naciona- lizmi, kot jih poznamo, nikdar ne bi mogli obstajati. Še več, 65 Balibar, Strah pred množicami, str. 391–392. 66 Prim. Schulze, Država in nacija, str. 163–164. 67 Prim. Kolstø, Procjena uloge, str. 11–12. 68 Ranković et al., Vladika Nikolaj; Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 913. 31 religija lahko ustvari dominantni karakter nekaterih nacij in na- cionalizmov. 69 Ko torej govorimo o spoju religije in nacionalizma, se na- našamo na eni strani na prehajanje verskih idej v ideologijo na- cionalizma, pri čemer je akter verska skupnost, torej Cerkev kot najvišja oblika organiziranosti verske skupnosti. Natančneje, če sledimo Bourdieujevi distinkciji med producenti (verskimi specialisti oz. cerkvenimi uradniki) ter konzumenti (laiki), 70 gre znotraj verskih skupnosti za hierarhičen prenos idej prek duhovščine, verskih političnih strank, verskega tiska ipd. do širše množice vernikov. Po drugi strani pa gre tudi za prodor nacional(istič)nih idej v versko ideologijo, kar se kaže pri od- nosu slovenskih katoliških ideologov do narodnega vprašanja. Narodna gibanja, kot na primer gibanje za Zedinjeno Slo- venijo ali deklaracijsko gibanje (1917), KC niso puščala indife- rentne. Tudi ona je morala zavzeti stališče o avtonomiji in suve- renosti naroda. Nosilci političnega katolicizma na Slovenskem so vero smatrali sploh kot predpogoj obstoja naroda (in še prej kulture). Zato so skušali zaobjeti pripadnost veri in narodu z enačenjem slovenstva s katolištvom 71 oziroma z odrekanjem slovenstva »nevernim« in »krivovernim« (v Mahničevem duhu principa aut – aut). Na tak način so »univerzalistični« verski kriteriji, ki presegajo narodne meje, služili za obračunavanje na slovenski politični sceni. Banac meni, da nacionalna komponenta univerzalističnih religij (npr. katolicizma in islama) ni bila točen ekvivalent nacio- nalno-religiozne simbioze v srbski pravoslavni tradiciji. Razlika ni bila v tem, da bi bile »katoliške« koncepcije univerzalistične v »splošnem« smislu ter pravoslavne »lokalne« v smislu regio- nalne: nesporno je, da so bile nacionalne tradicije prisotne v ka- toliški kulturi na Hrvaškem, islamski kulturi v Bosni ter drugje. Razlika je očitna, če dojamemo, da niti katolicizem niti islam ni- 69 Hastings, The Construction, str. 4. 70 Bourdieu, Genesis, str. 9; prim. de Certeau, Iznajdba vsakdanjosti. 71 Glej: Dragoš, Katolicizem, str. 136–142. 32 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE sta imela poglavitne vloge pri oblikovanju hrvaške (nacionalne) ali bosanske (regionalne ali nacionalne) zavesti. Bolj kot med katerimi koli drugimi južnoslovanskimi narodi je Srbom religij- ska pripadnost pomagala oblikovati nacionalno identiteto. 72 Srbska pravoslavna cerkev je bila kulturna in kvazipolitična institucija, ki je utelešala in izražala etos srbskega ljudstva do tolikšne mere, da sta se nacionalnost in religija zlili v posebno »srbsko vero«. Ta vloga SPC je imela malo zveze z religijo kot teologijo ali kot sistemom osebnega verovanja in prepričanja. 73 V pravoslavnem svetu so Cerkev, etnična skupnost in država ra- sle skupaj. Pod Otomanskim cesarstvom je srbska duhovščina aktivno sodelovala pri ljudskih uporih in vojnah za obnovitev državnosti. SPC je postala Cerkev-bojevnica, zvesta ohranjanju etnične identitete ter boju za državnost in nacionalnost. Ključni element srbske religije in nacionalizma je kosovski mit. Poleg kosovskega mita je imel veliko vlogo pri stvaritvi srbskega na- roda tudi kult »narodnih« svetnikov, ki je bil pomembnejši kot pravoslavna teologija. Kult narodnih svetnikov je ena najbolj prepoznavnih značilnosti srbskega pravoslavja, je pa tudi po- memben element srbske narodne identitete. 74 Po mnenju cer­ kvenega zgodovinarja Radoslava Grujića so »od konca 16. ter skozi vse 17. stoletje voditelji naše Cerkve vzpostavili modro in daljnoročno prakso s podporo vere in narodnega ponosa skozi čaščenje naših narodnih svetnikov in mučencev«. 75 Medtem ko sekularni zgodovinar Milorad Ekmečić meni, da so »cerkveni koncili, ki so se vršili med letoma 1769 in 1787, zaznamovali začetek pomembnega prispevka srbske cerkve k modernemu srbskemu nacionalizmu«. 76 Vsaj od 18. stoletja dalje naj bi Srb- ska pravoslavna cerkev obračala etnični nacionalizem v religijo in pravoslavje spajala z ideologijo obnovljene narodnosti. 77 Reli- 72 Banac, Nacionalno pitanje, str. 51. 73 Petrovich, A History, str. 10. 74 Perica, Balkan idols, str. 7–9. 75 Grujić, Pravoslavna srpska crkva, str. 93–94. 76 Ekmečić, Stvarjanje Jugoslavije, str. 41. 77 Ekmečić, Stvarjanje Jugoslavije, predgovor. 33 gija je, kot piše Velimirović, temu nacionalizmu dala avro, revo- lucionarni žar, preroško vizijo in zagovor. 78 Vera je vezivo protonacionalizma, pa tudi modernega naci- onalizma, ki jo je navadno obravnaval precej zadržano, kot silo, ki bi lahko spodbijala monopol nacije med njenimi pripadniki. Razširjenost transnacionalnih religij je tam, kjer se je razvil mo- derni nacionalizem, onemogočila religijsko-etnično identifika- cijo, saj je namen svetovnih religij prekriti etnične, jezikovne, politične in druge razlike. Po drugi strani pa univerzalistične re- snice pogosto tekmujejo, ljudstva, ki so na mejah ene izmed teh resnic, pa lahko kot etnično znamenje izberejo drugo (primer Hrvatov in Srbov). 79 78 Ranković et al., Vladika Nikolaj, str. 224. 79 Hobsbawm, Nacije, str. 84–85. 34 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE MEDVERSKI ODNOSI V KRALJEVINI JUGO- SLAVIJI: ODNOS MED KATOLIŠKO CERKVIJO IN SRBSKO PRAVOSLAVNO CERKVIJO Nacionalne in etnične identitete, ki so jih zlasti v 19. stole- tju oblikovali Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in druge entitete, ki so po prvi svetovni vojni iskale načine mirnega sobivanja v skupni državi, so bile v precejšnji meri vezane na religijo. V novi državi so bile prisotne tri večje verske skupnosti: Srbska pra- voslavna cerkev (46,6 %), Katoliška cerkev (39,4 %) in islamska verska skupnost (11,2 % vernikov). 80 Iz večinsko katoliške Av- stro-Ogrske so tako katoliški Slovenci in Hrvatje prešli v mul- tikonfesionalno državo, kjer njihova vera ni bila več najbolje zastopana, medtem ko se je Srbska pravoslavna cerkev morala posloviti od statusa državne religije. Na eni strani imamo tako Katoliško cerkev s svojim »univerzalizmom«, na drugi pa »na- cionalno«, avtokefalno Srbsko pravoslavno cerkev. Odnosi niso bili urejeni niti pravno, večkrat se je tudi izjalovil sprejem med- verskega zakona. Če soočimo konservativne aspekte Katoliške cerkve na eni in Srbske pravoslavne cerkve na drugi strani, vidimo, kako so že v genezi nove države nastajale verske, nacionalne in druge ne- strpnosti ter posledično tudi težave na področju vseh družbenih podsistemov, vključno s pravom in relacijo verska skupnost – država. 80 Po cenzusu prebivalstva iz leta 1921 (Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 893). 35 Katoliški krogi v Kraljevini SHS, natančneje Anton Mah- nič (po letu 1917, pred tem je nasprotoval združitvi), Anton Bonaventura Jeglič, Aleš Ušeničnik in Ante Alfirević, naj bi – v skladu s politiko Svetega sedeža – po interpretacijah nekate- rih avtorjev v združitvi videli možnost prozelitizma, širitve KC na vzhod oz. procesa Drang nach Osten. 81 Tako naj bi katoliški Slovenci in Hrvati rešili pravoslavne brate – šibke zaradi zloma carske Rusije in izgube moči Ruske pravoslavne cerkve – pred spreobračanjem v protestantizem. 82 V tem kontekstu medver- skega srečevanja se omenja tudi t. i. cirilmetodijska ideja, ki je v primerjavi s starejšo uniatsko koncepcijo izhajala iz skupne slovansko-krščanske dediščine. Ob vzpostavljanju cerkvenega edinstva je cirilmetodijska ideja predvidevala zaščito neodvi- snosti pravoslavnega obreda in tradicije ob priznavanju papeške avtoritete. Glavni zagovornik te ideje je bil đakovski škof J. Juraj Strossmayer. 83 Tudi F. Grivec, eden izmed slovenskih pionirjev sodobnega ekumenizma, je videl versko in kulturno poslanstvo katoliških Slovanov »v pospeševanju krščanske asimilacije med Vzhodom in Zahodom v duhu krščanske ljubezni in edinosti, v duhu miru in sprave med narodi«. 84 Bistvo te ideje je Grivec videl v tem, da naj bi Slovani kot most povezovali Vzhod in Za- hod, slovanski katoliški teologi pa naj bi preučevali vzhodno pravoslavno teologijo v duhu Cirila in Metoda kot apostolov enakopravnosti vseh narodov in vesoljne cerkvene edinosti. 85 Prepričevanje pravoslavcev, da bi prestopili v uniatsko cerkev, je bilo tudi sicer usmeritev Svetega sedeža do »pravoslavnega Vzhoda« po prvi svetovni vojni, saj si je le-ta želel »zapolniti [domnevni, op. G. M.] duhovni vakuum, ustvarjen s propada- njem pravoslavne cerkve«. 86 Škof Strossmayer in episkop Veli- 81 Novak, Magnum Crimen, str. 45–65. 82 Novak, Magnum Crimen, str. 45–65; prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 7–9; Ramet, Nihil obstat, str. 156; Kent, The Pope, str. 25–26. 83 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 189–190. 84 Grivec, Pravoslavje, str. 115–116. 85 Janežič, Prispevek profesorja Grivca, str. 206–207. 86 Rhodes, The Vatican, str. 132; Kent, The Pope, str. 25–26; Lacroix-Riz, Vatikan, str. 23–25. Glej tudi encikliko papeža Pija XI. Rerum Orientalium o ustanovitvi Instituta za orientalske študije. 36 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE mirović sta verjela, da bi združitev cerkva omogočila slovansko hegemonijo, a se je pokazalo, da religija ni mogla biti »duhovni cement« jugoslovanske edinosti. Medsebojna sumničenja so bila pregloboka, da bi jih lahko zamenjala abstraktno vzposta- vljena jugoslovanska ideologija. Cirilmetodijska ideja ni nikdar postala dominantna v slovenski in hrvaški katoliški organizaciji. V dvajsetih letih je zlasti zaradi vse ostrejših polemik s svetosav- jem tudi začela izgubljati na moči. Kljub temu jo je imela SPC za rafinirano obliko združitvene propagande. Ker je vprašanje he- gemona ostajalo odprto, se je namesto dialoga iskala priložnost za prozelitizem. 87 Srbska stran je, po navedbah nekaterih piscev, v skupni dr- žavi SHS videla možnost za uresničitev sanj o velikosrbski ideji in povezanosti srbskega naroda z vero – v svetosavju. Ideji se, po mnenju nekaterih avtorjev, kažeta med drugim v homoge- 87 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 191; Perica, Balkan idols, str. 16; Mojzes, Yugoslavian inferno, str. 18. Katoliška cerkev sv. Cirila in Metoda v Beogradu (Ilustrirani Slovenec, 24. 11. 1929, str. 371) 37 nizacijski politiki med uniati v »južni« Srbiji in Albanci ter v pozivu Hrvatom in Slovencem, da se pridružijo SPC. 88 Po ideji svetosavja naj bi Srbsko pravoslavno cerkev ustanovil sv. Sava, ki »simbolizira enotnost Srbov in neodvisno cerkev z lastno nacionalno, kulturno in družbeno identiteto«. 89 Eden glavnih ideologov svetosavja je bil episkop Nikolaj Velimirović, neka- kšen srbski Anton Mahnič, ki je zavrnil moderno evropsko kul- turo, ker naj bi bila izgubila krščanske vrednote. Sekularizacijo zahodnih družb so ideologi svetosavja namreč prikazovali kot posledico katoliške hegemonije. Zgodovinsko »misijo« Srbov kot »bogonosnega« naroda je N. Velimirovič videl v povezavi Zahoda z Vzhodom. 90 Svetosavje je postalo vodilna misel pri ideologih SPC v začetku tridesetih let, ko so se ideje in koncep- cije uradne ideologije znašle v krizi. Svetosavska ekleziologija je vključila tako elemente državne kakor tudi narodne tradicije. Ideja bratstva vseh ljudi v Kristusu ni negirala obstoja nacije kot naravne in zgodovinske danosti. Nacija je v svetosavski cerkvi kot višji vrednoti dobila svoj polni smisel. Pravoslavje namreč priznava nacijo kot »nekaj individualnega, samostojno v osta- lem svetu nacij«. Osnovni namen pravoslavne cerkve naj bi bil, da »preobrazi vsak narod v božji narod in uvede svet narodov v božji svet«. Takšen ekleziološko-družbeni pristop pa je v kon- tekstu nacionalno-verskega pluralizma nujno vodil v medver- ske konflikte. Vnos državno-narodnega elementa v svetosavsko ekleziologijo je nujno omejeval ideal »nadrasne« in »nadkonfe- sionalne« širine svetosavja. Univerzalistična oblika svetosavja je spodbujala zbliževanje SPC s pravoslavnimi, ne pa s katoliškimi Slovani. Svetosavska kritika katolicizma izhaja iz postulata, da je samo pravoslavje očuvalo prvobitno krščanstvo in čistost učenja svetih očetov. Pri tem je »sekularizacija zahodnih družb« pri- kazovana kot posledica katoliške hegemonije. Katoliški Rim in 88 Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 3; Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 908; Manojlović Pintar, Još jednom, str. 164; Ramet, The three Yugoslavias, str. 46–48; Ratej, Odtenki politizacije, str. 35–52. 89 Alexander, Croatia, str. 32. 90 Falina, Between »Clerical Fascism«, str. 41; Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 173. 38 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE ateistična Moskva sta postala glavni ideološki obsesiji ideolo- gov SPC. Ta začetna ideja duhovne obnove, ki jo je inspiriral kult sv. Save, pa se je s povezovanjem s profašističnimi silami (Ljotićevim Zborom) preobrazila v ekskluzivno politično ide- ologijo klerikalnih krogov SPC in v militantno gibanje. Vladika Nikolaj Velimirović in Dimitrije Ljotić sta se tako povezovala na osnovi militantnega antikomunizma in pravoslavnega misti- cizma. Vodstvo SPC je sprejelo svetosavsko koncepcijo duhovne osnove pravoslavja, niso pa bili vsi arhiereji somišljeniki epi- skopa Velimirovića. Zadržani so bili zlasti do Ljotićeve neraci- onalne mešanice religije, ideologije in politike. 91 Tudi »konkor- datska kriza« oziroma že odzivi SPC na konkordatska pogajanja so bili v veliki meri osnovani na prepričanju o nuji zaščite Srbov pred »strašnim Drugim«, na mesto katerega je bil postavljen Va- tikan, »stoletja osovražen Istanbul in turški sultan« pa sta bila zdaj »iznenada predstavljena kot zaščitnika pravoslavja«. 92 Po- vedne so tudi reinterpretacije Garašaninovih Načertanij v ob- dobju med obema vojnama in kasneje, ko je več zgodovinarjev, tako jugoslovanskih kakor tujih, v velikosrbski ideji videlo ju- goslovansko idejo (Slobodan Jovanović, Vasilij Popović, Fedor Nikić, Viktor Novak, Karl Schilling, Walter Köhler in drugi). 93 SPC je z nastankom skupne Kraljevine SHS izgubila pri- vilegirano mesto državne religije, a lahko bi rekli, da je kot vera kraljeve dinastije z največjim številom pripadnikov in največjim političnim kapitalom pravno in politično ohranila mesto vo- dilne religije. Kolarić z očitno protisrbsko držo izpostavlja, da je z raz- glasitvijo praznika sv. Save za splošni nacionalni praznik na dan prišla ideologija svetosavja in svetosavskega nacionalizma. Sv. Sava, utemeljitelj srbske narodne cerkve, naj bi bil prikazan kot ideal vsakega krščanskega naroda. Episkop Velimirović je rad poudaril, da nobenemu drugemu Evropejcu ni uspelo ustvariti 91 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 166, 171–173, 176–179, 194; Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 913–917. 92 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 164. 93 Šimunić, »Načertanije«, str. 65–66. 39 nacionalne Cerkve. Po njegovem mnenju naj bi po oktobrski re- voluciji ter pravni in fizični likvidaciji Ruske pravoslavne cerkve, ki se je do takrat smatrala za »tretji Rim«, svetovno pravoslavno javnost pritegnila Beograd in SPC. Nastopil naj bi čas »četrtega Rima« ali čas pravoslavnega Beograda kot novega središča sve- tovnega pravoslavja. V resnici naj bi to idejo ustvarila nova veli- kosrbska državna oblast. 94 Pravoslavje in katolicizem sta v svojih izključujočih se različicah poglabljala dezintegracijske procese v jugoslovanski družbi. Neuspeh družbene integracije na osnovi ideologije ju- goslovanstva je obnovil vlogo religije kot faktorja družbene in narodne integracije. Ideologizirana verska prepričanja pa v kon- tekstu zaostrujočih se odnosov med narodi niso mogla odigrati integracijske vloge »civilne religije« z ozirom na vsebine, ki bi bile obojestransko sprejemljive za pripadnike vseh večjih vero- izpovedi v državi. 95 Cirilmetodijska ideja je izčrpala svojo moč v poskusu, da se po slabljenju slovanske ideologije s poudarjanjem uniatskega aspekta vzpostavi med cerkveno religijo in narodno religijo. Pojmovanje verskega mira kralja Aleksandra je bilo blizu ra- zumevanju civilne religije kot verske garancije za obstanek ju- goslovanske državne tvorbe, a ta mir je zgodovinsko zakasnel. Cirilmetodijska ideja ni dala katolicizmu narodnega karakterja, svetosavje pa je afirmiralo cerkvenost na škodo narodnega ka- rakterja pravoslavja. Medcerkveni jez se je poglobil, ker sta se obe cerkvi zaprli v strogo omejeni versko-nacionalni prostor. 96 Kriza jugoslovanske misli in slabljenje vpliva liberalnega me- ščanstva sta povečevali družbeno vlogo religije in njenih insti- tucij, z vse večjo distanco in napetostmi med cerkvami so reli- giozne vsebine vse pogosteje prodirale v nacionalne ideologije. Univerzalistični značaj krščanstva je bil umaknjen v korist pou- darjanja zgodovinskih zaslug za vzpostavitev narodnih identitet 94 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 913, 916–917. 95 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 191; Kerševan, Nacionalna identiteta, str. 810–811. 96 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 190–191; prim. Kostić, Delovanje, str. 96–97. 40 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE in povezovanja z nacionalističnimi ideologijami. Ideje duhovne obnove so se izrodile v oblike cerkvene religioznosti, povezane s klerikalno politično koncepcijo, in se v nekaterih primerih približale profašističnim idejam. Klerikalne ideologije so druga drugi konfrontirale skoraj v vsem, razen v skupni oceni komu- nizma kot glavnega sovražnika religije in nacije. 97 Za vse velike monoteistične religije je značilna njihova konservativnost oziroma ohranjanje »večnih« vrednot. V pri- meru pravoslavnih cerkva lahko govorimo o še večjem vplivu konservativcev na cerkveno hierarhijo. Kakor pravi Sabrina Ra- met, se pravoslavni svet v večini primerov upira akomodaciji na spremembe v svetu. Eden izmed poglavitnih vzrokov za takšno držo se zarisuje v manku tako razsvetljenstva kakor tudi rene- sanse v pravoslavnem svetu. 98 Slednje je pomemben socialni in kulturni dejavnik, ki se je odražal zlasti v že omenjeni tesni, tudi institucionalni povezano- sti naroda z religijo ter religije z državo, tj. v obliki državne vere oziroma avtokefalnosti pravoslavnih cerkva. Razsvetljenstvo je, sicer v manjšem obsegu in v drugačni obliki kakor na primer v Franciji ali Veliki Britaniji, zajelo dežele pod habsburško krono, ne pa tudi »evropskega dela« Osmanskega cesarstva. Srbska podpora liberalnemu političnemu režimu – oziroma različici, ki se je vzpostavila v času Kraljevine Jugoslavije – se zato zdi toliko bolj pragmatična. Poglejmo si še ilustracijo medverske situacije v tem obdo- bju na Slovenskem, s poudarkom na oblikovanju verske skupno- sti SPC v Celju. Stiki med idejami in pripadniki katolicizma, drugih ver ter ateizma so na Slovenskem že starejši pojav, je pa v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja prvič opaziti zametke verske plurali- zacije v slovenskem prostoru. Predvsem v Prekmurju sta bili že prej prisotni judovstvo in evangeličanstvo, slednje tudi v večjih mestih na Slovenskem in z lastnimi šolami. Pomemben »novi« 97 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 192–193; prim. Dvorniković, Karakterologija, str. 959. 98 Ramet, The three Yugoslavias, str. 148. 41 akter po prvi svetovni vojni je bila gotovo pravoslavna cerkev, ki je kmalu po združitvi države v treh največjih mestih v slo- venskem delu kraljevine ustanovila srbske pravoslavne cerkvene občine, nato pa tudi cerkve, in sicer v Celju (1932), v Ljubljani (1936) 99 in v Mariboru (1938), obnovljena pa je bila tudi Ruska kapelica (1936–1940). Predvsem na območjih, kjer se stikata slovensko in hrvaško etnično ozemlje ter med pristaši HSS, so se pojavili primeri starokatolicizma. Starokatoliška cerkev je delno dobila podobo civilne religije. Število muslimanov pa je bilo v tem času na Slovenskem minimalno. V mestu Celje, ki je leta 1931 štelo 17.154 prebivalcev, sta takrat po nekaterih podatkih živela 402 pravoslavca 100 (brez vo- jakov in vključujoč vse pravoslavne cerkve), 233 je bilo evangeli- čanov augsburške in reformirane veroizpovedi, 30 judov in 114 pripadnikov drugih veroizpovedi (verjetno 97 muslimanov), 101 kar kaže na razgibano versko strukturo urbanega središča, ki se je znatno razlikovala od slovenskega podeželja. Od pravoslavnih cerkvenih občin na slovenskem ozemlju je ohranjenih največ podatkov o srbski pravoslavni parohiji v Celju. Tako kot drugod po Sloveniji v Celju do združitve ni bilo veliko pravoslavnih vernikov. Po popisu iz leta 1920 je v Celju (brez vojakov in jetnikov) živelo 6.286 prebivalcev, od tega je bilo 6.049 katoličanov, 199 evangeličanov, 21 judov in 5 pravo- slavcev. 102 Šele po nastanku Jugoslavije so se v večjih slovenskih mestih nastanili vojaki, orožniki, duhovniki, profesorji, sodniki ter v manjši meri tudi obrtniki in delavci pravoslavne vere. »Iz narodnih in drugih razlogov« se je tudi pri mnogih Slovencih kmalu pojavila želja, da bi stopili v pravoslavje – in mnogi so sčasoma to res storili. V mestih se je delež pravoslavcev zelo povečal. V Celju je stalno živelo tudi 1000 vojakov pravoslavne vere, ki so pripadali 39. pehotnemu polku, s častniki in njiho- 99 Več glej: Voje, Gradnja. 100 Splošni pregled Dravske banovine, str. 4–5. 101 Splošni pregled Dravske banovine, str. 4–5; prim. Maver, V (ne)znanem novem mestu. 102 ZAC, SI ZAC 995; Bulovan, Kronika Srbske pravoslavne parohije, str. 77; prim. Maver, V (ne)znanem novem mestu. 42 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE vimi družinami. Na pobudo trgovca Ilije Zečevića so v Celju leta 1922 oblikovali pravoslavno cerkveno občino, ta pa je določila odbor za izgradnjo pravoslavne cerkve. Dela pri gradnji pravo- slavne cerkve v pretežno katoliški Sloveniji niso potekala gladko. Po mnenju kronista celjske cerkvene občine je večina ljudi gle- dala na duhovne potrebe pravoslavcev s simpatijo (večina je tudi darovala prispevek za izgradnjo pravoslavne cerkve), vendar je prihajalo do nagajanj, predvsem s strani nestrpnih »klerikal- cev«, ki naj bi se bali pravoslavja in so hoteli ovirati gradnjo. 103 Ljubljanska banska uprava je novembra 1937 poslala vsem šo- lam in prosvetnim oddelkom mestnih poglavarstev in okrajnih načelstev navodilo, da učenci katoliške vere ne smejo sodelovati pri svetosavskih cerkvenih proslavah, ne kot nastopajoči in v spremstvu učiteljev ne kot obiskovalci. 104 Celjska srbska pravo- slavna cerkvena občina je ob koncu leta 1936 štela 352 pravo- slavnih družin s 621 člani v 85 krajih in v vseh devetih okrajih. Od vseh vernikov je bilo brez vojakov 356 Srbov, 208 Slovencev – od tega v Celju 87 –, 51 Rusov, 3 Bolgari in 3 Nemci. Namen cerkvene občine je bil služiti duhovnim potrebam tistih, ki so že v pravoslavni veri, a tudi širiti pravoslavno vero med Slovenci. 105 »Rezultate« najbolj slikovito ponazarjajo besede duhovnika, ki je zapisal: »Na splošno Slovenci namreč težko sprejemajo naše običaje, le malokrat obiščejo cerkev, kot da bi se bali, da bi se v izvrševanju svojih dolžnosti preveč izpostavljali. Nekateri, ki so pravoslavje sprejeli iz osebnega interesa, kot na primer ločitev zakonske zveze, namestitve in podobno, ostajajo globoko v duši enaki kot prej – katoliki. Takšnih je največ /…/. V okraju Laško se jih je v enem letu kar 9 vrnilo v rimskokatoliško vero, /…/ upokojena učiteljica /…/ je prešla v pravoslavje le zaradi tega, da je lahko legalizirala svoje izvenzakonske otroke, ki jih je imela s svojim ločenim ljubimcem. Takšnih in podobnih primerov je še več, mogoče tudi celih 80 %, in pravoslavje težko shaja s tem. 103 Himmelreich, Celjska pravoslavna, str. 15. 104 Bulovan, Kronika Srbske pravoslavne parohije, str. 106. 105 Himmelreich, Celjska pravoslavna, str. 18; Bulovan, Kronika Srbske pravoslavne parohije, str. 77. 43 Vsi, brez izjeme, obsojajo naziv ‚srbska‘ pravoslavna parohija, uradni srbski jezik in cirilico. Prepričani so, da navedeno one- mogoča širitev pravoslavja med Slovenci.« 106 Eno od bolj kislih jabolk spora je bilo področje sklepanja zakonskih zvez med osebami različnih veroizpovedi, vključno s prestopanjem iz katoliške vere v srbsko pravoslavje ali islam z namenom zakonske razveze. Zakoni o različnih priznanih vero- izpovedih v Jugoslaviji so bili izključujoči tudi na področju dolo- čanja verske vzgoje otrok iz takšnih versko mešanih zakonov. 107 Avstrijska zakonodaja je namreč na Slovenskem katoličanom omogočala zgolj ločitev od postelje in mize, ne pa zakonske raz- veze in možnosti nove poroke. Nekatoliški kristjani, četudi so bili poročeni s katoličanom, pa so svoj zakon lahko razvezali in se v drugo poročili, čeprav samo z nekatoliško osebo. Katoli- čan je lahko dosegel vnovično poroko s prestopom v pravoslavje po sprejetem Zakonu o srbski pravoslavni cerkvi leta 1929, po 106 Bulovan, Kronika Srbske pravoslavne parohije, str. 72. 107 Glej: Kušej, Konkordat. Posvetitev hrama sv. Save v Celju, 19. junij 1932 (ZAC, SI_ZAC/1025, šk. 1, 018 00058) 44 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE sprejemu zakona o muslimanski verski skupnosti leta 1930 pa je začelo naraščati tudi število prestopov v islam. 108 Zaradi pri- vilegiranega položaja pravoslavne cerkve so bili za reformo za- konskega prava, ki bi preprečilo takšne »anomalije«, še posebej zainteresirani v Katoliški cerkvi, ki si je nadejala, da bo to vpra- šanje uredil konkordat. Odziv na tem območju dominantne Katoliške cerkve na prisotnost »novih« verskih skupnosti je bil z izjemo nekaj po- bud za ekumensko gibanje pričakovano odklonilen, saj je ver- sko pluralizacijo spremljala tudi agitacija za prestop katoličanov v druge vere. 109 Prozelitizem so izvajali večinoma predstavniki verskih skupnosti iz drugih delov države ali pa je bilo konverti- ranje kako drugače povezano z nacionalnostjo, kar je nasproto- vanja razširilo prek področja religioznosti. 108 Cvirn, Boj, str. 67, 89, 92–93. 109 Prim. Mithans, Rimskokatoliška cerkev. 45 PRAVNA REGULACIJA ODNOSOV MED VERSKIMI SKUPNOSTMI IN DRŽAVO: PRIMER KATOLIŠKE CERKVE Vprašanje pristojnosti cerkvene in državne oblasti je eno od osrednjih vprašanj t. i. cerkvene politike oz. politike države do cerkva/verskih skupnosti v najširšem pomenu besede. Ne- posredno je povezano s pravom (v primeru krščanskih verskih skupnosti govorimo o cerkvenem ali kanonskem pravu) oz. pravno regulacijo odnosov med cerkvijo in državo. Ena izmed oblik urejanja teh odnosov s KC je konkordat. Sledi prikaz kon- kordata kot sporazuma med Svetim sedežem in določeno dr- žavo, s pregledom zgodovine konkordatov in orisom konkorda- tov, sklenjenih pred prvo svetovno vojno na območju Jugoslavije in veljavnih vse do druge svetovne vojne. Poznamo več modelov ureditve odnosov med verskimi skupnostmi in državo ter tipologij, ki so se skozi čas tudi spre- minjale. Po mnenju Gorazda Kušeja, profesorja ustavnega prava iz obdobja med obema vojnama, ne more priti do popolne lo- čitve med cerkvijo in državo, ker se medsebojna področja ne morejo vsebinsko tako ločiti, da bi bile kolizije same po sebi izključene. Iz bistva države in njene suverenosti pa izhaja, da je država dolžna določiti področje, ki ga prepušča svobodnemu udejstvovanju veroizpovedi. 110 Pri tem določanju področij ima 110 Kušej, O razmerju, str. 9. 46 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE država dve glavni poti. Zavzame lahko indiferenten odnos do veroizpovedi in jih tako podredi obči kategoriji zasebnih dru- štev in pravni ureditvi, veljavni zanje. Ta sistem se v prvi vrsti označuje kot sistem ločitve države od veroizpovedi oz. ločitve države od cerkve. Druga pot pa je ta, da država določeni ali do- ločenim veram priznava posebno, privilegirano pravo. Država daje notranji organizaciji takih ver status javnopravne ustanove. V zameno za takšno privilegiranost pa država v veliki meri zah- teva in izvršuje nadzorovalno oblast. V tem primeru je torej zveza med državo in privilegiranimi veroizpovedmi tesnejša, poimenovana je sistem umerjene državne nadoblasti, vrhovno­ sti nad veroizpovedmi oziroma cerkvami. Vendar tudi ta sistem spada že pod širši pojem ločitve cerkve od države, če je v državi paritetno privilegiranih več veroizpovedi. V Kraljevini Jugosla- viji je bilo načelo paritete oz. verske enakopravnosti spremljano po sistemu umerjene državne nadoblasti in jasno priznano v obeh ustavah. 111 Hussarek podobno ločuje med tremi glavnimi vrstami raz- merja med državo in cerkvami: 1) koordinacijski sistem (npr. konkordat), 2) sistem ločitve države od verskih skupnosti ter 3) sistem državne vrhovnosti (t. i. državna cerkovnost). 112 Petrović kritično izpostavlja, da naj bi Sveti sedež s »teorijo koordinacije« zasnoval odnos do države, ki je KC zagotavljal do- minanten položaj. Čeprav se po tej teoriji cerkvena in državna oblast postavljata v enakopraven položaj, naj bi KC pripadla pra- vica, da razmejuje delovanje dveh oblasti, cerkvene in državne, kakor tudi da določi vprašanja vzajemnega interesa, ki se bodo regulirala s sporazumom, tj. konkordatom. Nasproti temu naj bi vidovdanska ustava konstituirala Kraljevino SHS kot moderno državo, katere pravni sistem je vse priznane verske skupnosti postavil v okvir državnopravnega nadzora. 113 V jugoslovanskih ustavah iz let 1921 in 1931 je bila potrjena enakopravnost ver, 111 Kušej, O razmerju, str. 9–12; prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 58–69. 112 Vilfan, Državno versko pravo, str. 10. 113 Petrović, Projekat konkordata, str. 485–486. 47 s čimer je bil opuščen sistem državne cerkve, ni pa bil sprejet princip ločenosti verske skupnosti od države. Velja tudi omeniti, da Janez E. Krek ni kategorično naspro- toval ločitvi KC od države. Menil je, da je v času, ko državna oblast namerava uzakoniti ločitev in je dovolj močna, da to tudi stori, za cerkvene in verske interese bolje, da cerkev pri tem so- deluje. V nasprotnem primeru bi se izvedla brez cerkve in iz- ključno proti njej. V tem procesu je videl tudi nekatere pred- nosti, avtonomijo in depolitizacijo KC je smatral kot koristno. Med drugim se je zavzemal tudi za dosledno samofinanciranje iz prostovoljnih prispevkov. 114 Leonid Pitamic, profesor državnega prava na ljubljanski univerzi, je poudaril pomembnost načina, kako razumemo loči- tev in kako jo izvedemo. 115 Pitamičeva tipologija loči med tremi načini ločitve države od verskih skupnosti: 1. prepoved cerkva (prepoved združevanja, javnega izpove- dovanja); 2. enačenje države z določeno cerkvijo (t. i. državno cerka- vstvo: državna organizacija je tudi cerkvena organizacija in obratno, duhovniki so tudi državni uradniki in voditelj države je tudi voditelj cerkve, druga verstva, razen držav- nega, so manjvredna ali pa nedovoljena); 3. odobritev oz. priznanje večjih ali vseh cerkva: a) izenačenje z društvi (avtonomija ne/vere in vseh cerkva, izenačenje z društvi, država nudi cerkvi društveno svo- bodo brez drugih podpor); b) privilegiranje nad ostalimi društvi (državno podpiranje cerkva z denarjem in/ali drugače, hkrati tudi državno vmešavanje v verske zadeve; enak status za vse cerkve (pariteta) ali pa enim več, drugim manj (nepariteta) – prim. Kraljevina SHS). 116 114 Glej: Krek, Ločitev Cerkve; Dragoš, Socialne posledice. 115 Dragoš, Kam vodi zakon, str. 21. 116 Pitamic, Država, str. 458–464. 48 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE Poglejmo si še nekaj novejših tipologij (raz)ločitve države od verskih skupnosti. Po Minnerathu poznamo v Evropi pet vrst (raz)ločitve države od verskih skupnosti: 1. etablirana oz. državna cerkev (prim. anglikanska cerkev v Angliji, prezbiterijanska cerkev na Škotskem, luteranstvo na Norveškem, Danskem in Švedskem (do 2000) ter pravoslavna cerkev v Grčiji), 2. priznana bogo- služja (prim. francoska republika (1802), Belgija), 3. ločitev brez sodelovanja (Francija (1905), Nizozemska (1981)), 4. avtonomija in institucionalno sodelovanje (prim. Nemčija, Avstrija, Švica) in 5. samostojnost in sodelovanje (prim. Italija, Španija, južna Evropa, vzhodna Evropa (po 1989)). 117 Če povzamemo zgoraj navedene modele ureditve odnosov med državno in duhovno oblastjo (oz. duhovnimi oblastmi), opazimo različne stopnje in načine sodelovanja obeh oblasti, pri čemer so tu poudarjeni predvsem pravni principi urejanja od- nosov. Pri tem je v primeru najtesnejše povezave med državno in duhovno oblastjo (t. i. ureditev s cerkveno državo, teokracija, cezaropapizem, hierokracija) verska skupnost najbolj podvr- žena državni oblasti, kljub temu da ima tudi največ privilegi- jev. Na drugi strani so v strogih primerih ločitve (npr. v ZDA) pogoji za »svobodno« delovanje verskih skupnosti med najbolj optimalnimi, kljub temu da imajo te skupnosti (zgolj) status društev in so potisnjene v zasebno sfero. V slednjem primeru je tudi konfliktnost med različnimi verskimi skupnostmi manjša kot v primeru t. i. sistema priznanih cerkva, kjer »objektivnih« kriterijev državne podpore verskih skupnosti in »popolne« ena- kopravnosti, še manj pa »subjektivnih« v smislu zagotavljanja zadovoljstva, pač ni moč doseči. Pot, kot so jo izbrali v Kraljevini Jugoslaviji – s sprejema- njem verskih zakonov in ustav s posameznimi priznanimi vero- izpovedmi (v primeru KC konkordata) ter nato (željeno) uvedbo medverskega zakona (več v nadaljevanju) –, se je izkazala za predolgotrajno in neučinkovito, saj je še povečala politizacijo 117 Minnerath, Modeli odnosov, str. 33–39. 49 verskih skupnosti in verskih idej ter tudi konflikte med verskimi skupnostmi, najizraziteje v primeru t. i. konkordatske krize v času potrjevanja konkordata. Dejanska razmejitev pristojnosti duhovne in državne obla- sti je lahko v nekaterih državah sporna, zato se sklepa konkor- datski dogovor, s katerim Katoliška cerkev oziroma papež in dr- žava urejata svoje odnose z medsebojnim sporazumom. 118 Prvi konkordat, sklenjen med najvišjima predstavnikoma posvetne in duhovne oblasti, cesarjem Henrikom V. in papežem Kalistom II., je wormski konkordat iz leta 1122. 119 Splošna raba besede »konkordat« (sicer so besedo conven­ tio­pactum convectrum papeži uporabljali že v 12. stoletju) za sporazume med Katoliško cerkvijo in državami sega v 19. sto- letje, uporablja se od Napoleonovega konkordata (1801) dalje. Pontifikat Pija IX. (1846–1878) se označuje kot nova doba v zgo- dovini konkordatov, čas papeža Pija XI. (1922–1939) pa ime- nujemo konkordatsko dobo zaradi številnih sklenjenih konkor- datov z nastankom novih držav po prvi svetovni vojni. Novost teh konkordatov je v poudarjanju enakopravnosti partnerjev in popolne suverenosti držav podpisnic. Lahko rečemo, da so kon- kordati pogodbe, ki slonijo na obojestranskih koncesijah Ka- toliške cerkve in države. 120 Pri tem se odpira vprašanje, od kod Katoliški cerkvi kot neodvisni ustanovi pravica, da se z državo pogaja kot enakopraven partner in ji celo daje koncesije. Tudi Mužić opozarja, da konkordat ni mednarodni spora- zum, ker se ne sklepa med vrhovnimi oblastmi dveh narodov, temveč med vrhovnim predstavnikom KC in državo za en na- rod (ali več narodov), živeč v tej državi. Pogojem meddržavnega sporazuma pa ne ustreza zato, ker ga sklepa papež kot vrhovni poglavar katoličanov, ne kot predstavnik vatikanske države. Vseeno se konkordat dojema kot sporazum, ki se sklepa v pisni obliki med predstavnikom najvišje državne oblasti in papežem 118 Mužić, Katolička crkva, str. 13; prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 68–69; Schöppe, Konkordate, str. XXI; Košir, Cerkvenopolitične razmere, str. 35. 119 Schöppe, Konkordate, str. XXI, XXVI; Košir, Cerkvenopolitične razmere, str. 42. 120 Bonutti, »Neratificirani« konkordat, str. 132; Schöppe, Konkordate, str. XXVI, XXVII. 50 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE kot vrhovnim duhovnim poglavarjem katoliških vernikov v tej državi. Z njim dva enakopravna podpisnika zase in za svoje na- slednike trajno določita pravni položaj KC v državi, s katero se podpisuje konkordat, in tudi odnos države s Svetim sedežem. 121 Borut Košir pri problematiki »subjektov« sklepanja kon- kordata izpostavlja še druge aspekte. Meni namreč, da naslavlja- nje konkordatov kaže, da je kontrahent na eni strani Sveti sedež, ne celotna Katoliška cerkev, na drugi pa celotna država, ne njena vrhovna oblast. 122 To – v oziru na naslove konkordatov – resda velja za konkordate, sklenjene po prvi svetovni vojni, 123 ne pa tudi za starejše konkordate, kjer sta stranki v naslovu konkor- datov večinoma papež ter država ali kralj/knez neposredno. 124 Košir nadalje obrne »neenakopravnost pravnih oseb« v prid Svetemu sedežu, češ da položaj Svetega sedeža v odnosu do Ka- toliške cerkve ne ustreza položaju vrhovnega suverena države v odnosu do države, kjer se oblast deli med različne organe in ni tako enotna kakor pri cerkveni oblasti. Zato nekateri profe- sorji javnega prava menijo, da je subjekt konkordata izključno Sveti sedež, ne Katoliška cerkev. 125 Tega mnenja po Koširju ni moč sprejeti. Papež naj ne bi zgolj predstavljal Katoliške cerkve, temveč naj bi jo poosebljal. Koncept »poosebljanja« pa dopušča razlago, da pri konkordatu na strani Cerkve ni dveh kontrahen- tov, tj. Svetega sedeža in celotne Cerkve. Prav tako je Katoliška cerkev osnova, na podlagi katere je Sveti sedež sploh priznan kot mednarodna pravna oseba. Konkordat naj bi zaradi ureja- nja interesov dveh oblasti na istem teritoriju, pri čemer država priznava KC kot institucijo z lastnimi mejami pristojnosti, ne- odvisno oblastjo in avtonomnim redom, urejal notranji državni red. Bolj kot drugi mednarodni sporazumi naj bi bil konkordat neposredno povezan s pravnim in političnim redom države, po- 121 Mužić, Katolička crkva, str. 13–14; prim. Schöppe, Konkordate, str. XXIV–XXVIII; Košir, Il concordato, str. 17–19; Stres, Cerkev in država, str. 29. 122 Košir, Il concordato, str. 18. 123 Mercati, Raccolta di concordati 1954. 124 Mercati, Raccolta di concordati 1919. 125 Košir, Il concordato, str. 18; Le Fur, Le Saint­Siège, 92. 51 sebno z ustavo, ki je izvirna matrica in primarni element. Ko se spremeni osnova državnega reda, lahko konkordat izgubi obve- zno veljavo z vidika države ali KC. 126 Obstaja vrsta teorij, ki zagovarjajo ali spodbijajo legiti- mnost konkordatov, pri čemer se sklicujejo na različne teze: od protiustavnosti konkordatov do mednarodnih človekovih in verskih pravic, ki so jim podrejene države. 127 O pravni naravi konkordata obstajajo tri stališča: a) »teorija privilegijev«, b) »te- orija legalitete« in c) »teorija konkordata«. a) Po »teoriji privilegijev«, ki ima malo pristašev, je konkor- dat privilegij, ki ga KC kot oblast, ki je v duhovnem smislu nad državo, podeljuje državi in vladarju na tak način, da lahko vedno brez soglasja druge strani od njega odstopi ali ga spremeni. b) »Teorija legalitete« zavzema nasprotujoče stališče s tem, da trdi, da je konkordat zakon, ki ga izvaja država kot vrhovna oblast na svojem teritoriju, nadrejena KC. Po tem razumevanju lahko država brez obzira na KC prekliče ali spremeni konkordat. c) Konflikt dveh navedenih tez je poskušala rešiti »teorija konkordata«, ki zagovarja, da je konkordat sporazum med Cerkvijo in državo kot enakopravnima in neodvisnima oblastema. 128 Tako ali drugače ima konkordat obliko mednarodne po- godbe v vseh fazah priprave in potrjevanja sporazuma, ki ga – za isto skupnost – skleneta predstavnik države (vlada) ter Sveti sedež (papež). Skoraj vsi konkordati so bili mišljeni kot »večni sporazumi«. Teksti starejših konkordatov so bili vsi v latinskem jeziku, prvi dvojezični je bil konkordat s Španijo (1753), od kon- kordata s Portugalsko (1857) pa je latinščino vse pogosteje izri- njala italijanščina (glej na primer konkordata s Črno goro in s Srbijo). Pri dvojezičnih konkordatih je Pij XI. poleg državnega 126 Košir, Il concordato, str. 8, 19. 127 Bonutti, »Neratificirani« konkordat, str. 132. 128 Matijević, Pokušaj razrješenja, str. 51; prim. Schöppe, Konkordate, str. XXIV–XXVIII; Schatz, Zwischen Säkularisation, str. 46–48. 52 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE jezika uporabljal samo italijanščino. Potem ko se je francoščina uveljavila kot »diplomatski jezik«, se je uporabljala tudi kot »konkordatski jezik«, predvsem z »vzhodnoevropskimi« dr- žavami (glej konkordate z Rusijo (1882), Latvijo (1922), Litvo (1927), Poljsko (1925), Romunijo (1927), Jugoslavijo (1935), mo- dus vivendi s Češkoslovaško (1935)). Konkordat ureja povsem cerkvene, povsem državne, zlasti pa »mešane« zadeve. Sveti sedež je pogojeval podpis konkor- data z določenimi minimalnimi načeli: a) svoboda cerkve glede verskega pouka, uveljavljanje moral- nih vrednot, podeljevanje zakramentov in izvrševanje cer- kvenega bogoslužja; b) priznanje kanonskega prava o jurisdikciji in urejevanju cerkvene hierarhije, verskega, duhovniškega in redovni- škega življenja, discipline, urejanja zakonskih zvez, verske vzgoje v šolah itd.; c) priznanje politične neodvisnosti cerkve, zlasti v novona- stalih državah, ki so temeljile na etnični pripadnosti. 129 Sicer pa je večina konkordatov urejala sledeča vprašanja: a) odnose med celotno Katoliško cerkvijo in določeno državo; b) vprašanja verske svobode in verskega opravljanja; c) notranjecerkvene zadeve; d) zadeve, ki so (ali se vsaj predpostavlja, da so) skupne Katoliški cerkvi in državi (zakonsko pravo, šolstvo, pogrebne zadeve); e) položaj in predpravice KC in njenih vernikov v državi; f) pravice in ugodnosti države na cerkvenem področju; g) državna podpora KC; h) regulacija sekularizacije; i) učinkovitost konkordata; j) premoženjske pravice KC; k) vprašanje določanja mej (škofij idr.); l) raba jezika v določenih državah. 130 129 Bonutti, »Neratificirani« konkordat, str. 132, 134. 130 Schöppe, Konkordate, str. XXII, XXIII. 53 Na osnovi nauka o državi in Cerkvi kot dveh popolnih družbah je v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja Katoliška cerkev sklepala mednarodne pogodbe in konkordate, ki so ji zagotavljali prednostni položaj v državi, država pa se je opredelila kot konfesionalna država. Po drugem vatikanskem koncilu naj bi KC sklepala mednarodne pogodbe »v drugačnem duhu in iz drugačnih stališč«. 131 »V tem novem doktrinarnem okviru se ni spremenilo juridično samorazumevanje, ki ga ima Cerkev o sami sebi, spremenilo se je umevanje narave in vloge države. Za obrambo svoje svobode in torej tudi svoje pravne in organizacijske avtonomije Cerkev ne računa več na posebno zaščito, temveč na napredek in utrditev pravne države in na pospeševanje človekovih pravic. Cerkev misli izvajati svojo duhovno suverenost glede verske svobode znotraj civilnega prava.« 132 Kot izhodišče za nadaljnjo razpravo o cerkvenopolitični ureditvi Katoliške cerkve v prvi Jugoslaviji in konkretno o ju- goslovanskem konkordatu si bomo na tem mestu ogledali še te- meljne vsebinske poteze konkordatov, sklenjenih na območju, ki ga je po prvi svetovni vojni obsegala Kraljevina SHS. Ti zakonski akti in sporazumi so bili: avstrijski (1855, Hrvaška s Slavonijo) in srbski (1914) konkordat, 133 konvencija s Črno goro (1886), 134 konvencija med Svetim sedežem in Avstro-Ogrsko za Bosno in Hercegovino (1881) in avstrijski (1874, Slovenija, Dalmacija) ter ogrski zakoni (Banat, Bačka, Baranja in Medmurje). 131 Stres, Cerkev in država, str. 27–28. 132 Minnerath, L‘Eglise, str. 424. 133 Več o vsebini konkordatov glej: Mužić, Katolička crkva, str. 15–23; Salmič, Al di lá, str. 32–46. 134 Več glej: Jakulj, Međunarodni ugovori. 54 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE V konkordatih obravnavane točke 1855 Avstrija 1886 Črna gora 1914 Srbija 1935 Jugoslavija 1 Pastorala v javnih ustanovah / / / 29 2 Izobraževanje za duhovniški poklic, semenišča 6, 17, 31 12 11, 18 24, 25, 30 3 Usklajevanje nerešenih in novoodprtih vprašanj 35 13 20 23, 36, 37 4 Nameščanje uslužbencev KC 4, 17, 19, 22–25 2, 6 4, 9 3, 10, 31 5 Zakonska zveza 10 9, 10 12, 13 32 6 Prisega (kralju) 20 4 7 4 7 Lastnina in premoženje 29–31 / 17, 18 16, 19, 20, 22, Izjava 135 8 Končanje (časovna omejitev konkordatov) / / / / 9 Prazniki / / / / 10 Svoboda katoliške vere 1, 16 1 1 1 11 Molitev za državo / 11 15 5 12 Jurisdikcija in druge uradniške naloge 4, 5, 8–12, 17 3, 5, 6, 8, 10 2, 3, 8–10, 13 7, 10, 14, 20, 31, 32 13 Katoliška akcija, društva / / / 33, 34 14 Duhovščina 11, 13, 14, 16, 21 / 19 7, 8, 13, 16, 30, 34 15 Vojaška obveznost / / 19 136 30 16 Pastorala v vojski / / / 31 17 Manjšine, jeziki / / / 10, 11, Priloga 18 Misijonarstvo / / / / 20 Redovi in kongregacije ter njihovi pripadniki 28 / / 137 12, 28, 30 135 V izjavi Ljudevita Auerja, priloženi h konkordatu, vlada zagotavlja, da se bo agrarna reforma v ljubljanski škofiji izvedla na najugodnejši način oz. da ljubljanska škofija ne bo obravnavana drugače kakor druge škofije (Mercati, Raccolta di concordati 1954, str. 216). 136 Dodal G. M. 55 21 Patronati 12, 22, 24–26 / / 21 22 Verski pouk 7, 8 8 10 11, 26 23 Šole 5, 7, 8 8 10 24, 26–28 24 Državna pomoč 33 4, 7, 12 5, 11 15, 17, 18 25 Davki, carina / / 18 17, 19 26 Kazenskopravna zaščita 14 / / 7, 13 27 Univerze 6 / / 25 28 Komuniciranje s Svetim sedežem 2, 3 / / 6 29 Razmejitev (škofij idr.) 18 3 138 2 2 30 Glagolica / / Priloga h konkor­ datu Priloga h konkor datu 31 Verska vzgoja otrok iz mešanih zakonov / Priloga h konkordatu 14 32 32 Imenovanje škofov 19 2 4 3 Zgornjo preglednico sem priredil po Schöppejevem mo- delu, tako da sem smiselno dodal pomembne manjkajoče točke (glagolica, verska vzgoja otrok iz mešanih zakonov in imenova- nje škofov) ali jih izpustil, ker niso bile zajete v nobenem izmed izbranih konkordatov, ter dodal nekaj popravkov. Tako je pla- stično z navedbo posameznih členov konkordatov prikazano, katere vsebinske točke so bile zajete v avstrijskem, črnogorskem in srbskem konkordatu ter jugoslovanskem konkordatskem predlogu, podpisanem leta 1935, in ta pregled tako služi kot re- ferenca oz. orientacija za kasnejšo analizo jugoslovanskega kon- kordata. Konkordati so bili sklenjeni na območjih z različnimi 137 V originalu je naveden 19. člen, a po mojem mnenju neutemeljeno, saj se redov in/ali kongregacij sploh ne omenja (Mercati, Raccolta di concordati 1919, str. 1102). 138 Schöppe pušča to mesto v preglednici prazno (Schöppe, Konkordate, str. 521), a tretji člen črnogorskega konkordata je določal, da so vsi katoličani na območju Črne gore pod jurisdikcijo barskega nadškofa (Mercati, Raccolta di concordati 1919, str. 1048). V konkordatih obravnavane točke 1855 Avstrija 1886 Črna gora 1914 Srbija 1935 Jugoslavija 56 KATOLIŠKA CERKEV IN POLITIČNO-RELIGIOZNE RAZMERE verskopolitičnimi karakteristikami – v Avstriji so katoličani prevladovali, medtem ko so bili v Črni gori in Srbiji malošte- vilni, posledično pa sta bila tudi konkordata krajša. Slednja pa sta imela določene specifike (npr. glagolica (za Črno goro je pa- pež odobril rabo glagolice leta 1887), mešani zakoni), ki so bile kasneje vključene tudi v jugoslovanski konkordat. Prav tako je pomembna primerjava z avstrijskim konkordatom (1855), zlasti na področju šolstva, premoženjskih pravic ter pravne in druge zaščite duhovnikov ter redovnikov. Če je pred prvo svetovno vojno kot model pri sklepanju drugih konkordatov služil avstrijski konkordat, je tega kasneje zamenjal latvijski. V spremenjenem času Sveti sedež državnim oblastim ni nameraval več priznati enakih privilegijev, kot jih je »starim monarhom«, četudi so si tega želeli tudi v Jugoslaviji. Poleg tega si je več vladnih predstavnikov prizadevalo, da bi se srbski konkordat prenesel na celotno območje prve Jugoslavije, čeprav je bila veljavnost tega konkordata, podpisanega malo pred pričetkom velike vojne, vprašljiva. Papež Benedikt XV. je leta 1921 odrekel možnost, da bi politične tvorbe, ki so po vojni prenehale obstajati ali so se izraziteje spremenile, lahko prevzele stare konkordate. Sveti sedež je sicer potrdil veljavnost srbskega konkordata, a le na območju nekdanje Kraljevine Srbije. 139 139 Salmič, Al di là, str. 138; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 175; AJ, 372, 1, 9. Gasparri Bakotiću, 6. 6. 1919. 57 KONKORDATSKA POGAJANJA MED KRALJEVINO JUGOSLAVIJO IN SVETIM SEDEŽEM 1922–1935 58 KONKORDATSKA POGAJANJA V drugem delu monografije se bomo osredotočili na konkor- datska pogajanja (1922–1935), v tretjem pa na potrjevanje (1935– 1937) in neuspel poskus ratifikacije konkordata (1937–1938) med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem. »Zgodba«, »afera« o jugoslovanskem konkordatu namreč povzema vse glavne stične točke ter zaplete v odnosih med Katoliško cerkvijo in kralje- vino v celotnem času obstoja prve Jugoslavije. Konkordat je bil nekakšno znamenje časa v politiki Svetega sedeža v medvojnem obdobju in tako zlasti za novonastale države ter »nove režime« preizkus v spretnostih diplomacije v pogajanjih s Svetim sedežem in sposobnostih njegove uspešne prezentacije znotraj države. To- rej test, katerega prvo fazo je Kraljevina Jugoslavija s težavo si- cer zaključila, a nikakor ni uspela izpeljati druge faze. Konkordat je sprožil še več konfliktov in zrcali domala vse vrste problemov jugoslovanske države, tj. zunanje- in notranjepolitične, narodne, verske, medverske, mejne, ustavne, pravne, ideološke idr. Kaže pa tudi na nekonsistentno držo in politizacijo vrha Katoliške cerkve v Kraljevini Jugoslaviji in nezaupanje v takratno državno oblast. Podobno oceno bi lahko podali tudi za SPC, spreminjanje od- nosa do vprašanja konkordata pa je bilo značilno še za številne politične stranke. Kljub temu je treba biti pazljiv pri prezentaciji jugoslovanskega konkordata kot unikuma. S prikazom geneze konkordatskih členov in s primerjavo z drugimi konkordati se bo preverilo, ali je ta sporazum posebnost v vsebinskem smislu. Skozi celotno knjigo pa bodo predstavljeni proces nastajanja tega akta in odziv na sklenitev ter poskus ratifikacije. Skozi to se go- tovo kaže več specifičnih okoliščin, zlasti dolgotrajnost kot takšna in vmešavanje drugih verskih skupnosti, predvsem SPC. Vendarle pa so tudi mnoga druga konkordatska pogajanja trajala precej let in oblikovale so se opozicije na več straneh. Kot primer lahko po- damo avstrijski konkordat iz leta 1855, ki je bil nato preklican, na katerega se tudi nanaša oznaka Kulturkampf, večkrat uporabljena tudi v jugoslovanskem primeru. V tem delu bodo predstavljeni zunanjepolitični in notra- njedržavni razlogi za sklenitev konkordata ter okoliščine, ki so 59 pripeljale do te potrebe in izbire. Pozornost bomo namenili in- terferencam oziroma oviram, ki so se pojavljale v času pogajanj, tako na državni kot na mednarodni ravni. Pri tem se bo izposta- vilo odnose med državnim vrhom Kraljevine Jugoslavije, Svetim sedežem in jugoslovansko škofovsko konferenco. Podrobneje bo predstavljena problematika pravne ureditve položaja KC v Jugoslaviji. Sledil bo prikaz diplomatskih stikov med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo. Za konkordatska pogajanja lahko re- čemo, da so bila sestavljena iz več faz: med letoma 1922 in 1925 gre za pripravljalno fazo, ko je Komisija za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata za jugoslovansko vlado sestavila prva dva (neuradna) načrta oziroma osnutka (1922 in 1923) konkordata. Sledila so konkordatska pogajanja med jugoslovansko in vati- kansko diplomacijo v Rimu leta 1925 kot prvi direktni pogo- vori o tem vprašanju med akterjema. V letih od 1925 do 1930 so pogajanja zastala. Naslednja faza je bila faza izmenjav dveh vladnih jugoslovanskih konkordatskih predlogov in dveh vati- kanskih promemorij v letih 1931 in 1933. Kralj Aleksander se je nato leta 1933 odločil, da naj konkordatska pogajanja potekajo tajno prek posebnega pooblaščenca Nikole Moscatella neposre- dno z državnim tajnikom Pacellijem. Ta, zadnja faza pogajanj je bila uspešna in se je končala s podpisom konkordata. 140 Predsta- vljeni bodo nekateri osnutki in predlogi konkordata (1922, 1925, 1931, 1933, 1934, 1935), njihove modifikacije in komentarji na osnutke ter obojna »aktivna« konkordatska pogajanja leta 1925 in med letoma 1933 in 1935. Z namenom umestitve jugoslovanskega konkordata v mednarodni okvir in s tem problematizacije – argumentacije njegove »posebnosti« bosta opravljeni vsebinska primerjalna analiza z drugimi pomembnimi konkordati, sklenjenimi v ob- dobju med obema vojnama, ter primerjava poteka pogajanj. To nam bo omogočilo oceno možnosti, da je bila osnova za odpo- ved konkordata njegova vsebina. 140 Prim. Salmič, Al di lá. 60 KONKORDATSKA POGAJANJA Iz širšega jugoslovanskega konteksta se bomo osredotočili še na slovenske akterje, posameznike, ki so vidneje vplivali oz. sodelovali v procesu konkordatskih pogajanj. Konkordat sam pa – nekoliko presenetljivo – ni vzbudil večje pozornosti v sever- nem delu Jugoslavije. 61 ZUNANJE- IN NOTRANJEPOLITIČNE OKOLIŠČINE PRI SKLEPANJU JUGOSLOVANSKEGA KONKORDATA (1918−1935) Predstavljene bodo teze o razlogih za sklenitev konkordata in o interferencah, ki so vplivale na to, da je od prvih priprav osnutka konkordata do podpisa konkordata preteklo kar trinajst let. Ob pregledu literature naletimo na vrsto zunanjepolitičnih, notranjepolitičnih, pravnih in drugih razlogov za to, da so vlade želele skleniti konkordat s Svetim sedežem. Prav tako so predsta- vljeni razlogi, zakaj naj bi določeni akterji (na primer italijanska vlada, Hrvatska seljačka stranka, jugoslovanski katoliški škofje) nasprotovali vsakršni sklenitvi konkordata, sklenitvi določenega (»slabega«) osnutka konkordata ali sklenitvi konkordata v takra- tni (»neugodni«) politični klimi. Argumenti za te predpostavke so precej nepodprti, zato jih bomo s predstavitvijo notranje- in zu- nanjepolitičnega ozadja na podlagi zbranega arhivskega gradiva ter literature poskušali bolje kritično ovrednotiti in analizirati. I – Zunanjepolitični okvir Kraljevine Jugoslavije (1918−1941) Zunanjepolitična situacija Kraljevine Jugoslavije (1918– 1941) je na več načinov pogojevala angažiranost jugoslovanske politike pri pogajanjih, interesov večjih političnih sil pa ni mo- goče povsem odpisati tudi ob siceršnji notranjedržavni krizi v 62 KONKORDATSKA POGAJANJA času potrjevanja konkordata. Težave v mednarodnih odnosih so bile večkrat eden glavnih faktorjev za preložitev pogajanj, saj so pričakovano imele prednost. Odnos Svetega sedeža do Jugoslavije (in drugih držav, ki so vplivale na potek pogajanj z Jugoslavijo) pa bo podrobneje analiziran v okviru razlogov in interferenc pri sklepanju konkordata in neposredno v sklopu konkordatskih pogajanj. Tako za težave pri urejanju odnosov med državo in ver- skimi skupnostmi v Kraljevini Jugoslaviji kakor tudi za odnose med verskimi skupnostmi in etnično-nacionalnimi skupinami so ključni različne družbeno-kulturne zgodovinske realnosti v novi državi ter dogajanja v Evropi in po svetu. Pri analizi zunanjepolitičnih razmer v odnosu do konkor- data so najpomembnejši politični odnosi med Jugoslavijo in Ita- lijo, prav tako pa povezave s Francijo in malo antanto, zbliževanje z Nemčijo po letu 1934 ter t. i. avstrijsko vprašanje v neposredni povezavi s hrvaškim (in potencialnim slovenskim) vprašanjem. Na drugi ravni pa so zelo pomembni pogledi Svetega sedeža na politiko Jugoslavije ter njegova posredovanja vanjo. Turbulentni odnosi med Italijo in Jugoslavijo so bili v ob- dobju med obema vojnama – z izjemo nekaj »pomiritev« – stal- nica. Sklepi pariške mirovne konference, kjer je grof Sforza iz- pogajal »za Italijo ugodno kompromisno rešitev«, s katero je bil skoraj v celoti uresničen Londonski sporazum, pač niso mogli biti dobri temelji za odnose med obema državama. 141 Mussolinijev prihod na oblast je napetosti še zaostril. Vse večji nacionalistični (iredentistični) pritiski Italije ter težnje faši- stične politike po nadzoru nad podonavsko regijo in Balkanom so kmalu prišli do izraza v »aferi Reka«. Po drugi strani pa je Italija iskala načine, kako Jugoslavijo oslabiti ter uničiti. Izkori- stila je nestabilne odnose Jugoslavije s skoraj vsemi sosedami, s ciljem, da jo stisnejo v obroč. 142 Obstoj Jugoslavije je bil po mne- 141 Pirjevec, Jugoslavija, str. 28; La Croix-Riz, Vatikan, str. 93–97, 129. 142 Rahten, Slovenska ljudska stranka, str. 105, 112–114; Pirjevec, Jugoslavija, str. 37, 51–54; La Croix-Riz, Vatikan, str. 129, 136. 63 nju Francije in Velike Britanije potreben zaradi ohranjanja rav- notežja sil na Balkanu in v vzhodnem Sredozemlju. Diplomatski poskusi ureditve razmer (npr. pogodba o Reki (1924), Jadran- ski pakt (27. junij 1924)) niso imeli večje teže, kar pa ni škodo- valo gospodarskim odnosom med državama (prim. nettunske konvencije). Italija je izkoriščala tudi neurejene jugoslovanske notranje razmere, zlasti s financiranjem ter podporo ustašev in makedonskih revolucionarjev. 143 Leta 1927 se je še povečal strah pred italijansko obkolitvijo, saj so konflikti naraščali na vseh mejah. Posledično se je Jugoslavija še tesneje naslonila na Francijo, kar pa je italijanski tisk takoj označil za protiitalijan- sko akcijo. 144 Malo pred šestojanuarskim državnim udarom je Mussolini zavrnil podaljšanje Jadranskega pakta. Pogovori med poglavarjema držav so bili neuspešni zaradi razhajanja okoli al- banskega vprašanja in zaradi dučejevega prepričanja, da je Jugo- slavija tik pred propadom. 145 Širšo problematiko in eno večjih preokupacij jugoslovan- ske zunanje politike predstavlja tudi t. i. avstrijsko vprašanje, tj. možnost restavracije habsburške monarhije, 146 čeprav ta ideja ni imela širše mednarodne podpore. 147 Strah pred povratkom Habs- buržanov na prestol v Budimpešti, podkrepljen z vse večjim ma- džarskim revanšizmom, je bil glavni razlog, da so se Jugoslavija, Romunija in Češkoslovaška leta 1920 odločile, da se povežejo v t. i. malo antanto. Trozvezo je kmalu podprla Francija, še zlasti, ker je bila člen v tistem varnostnem pasu, ki so ga zahodne sile skušale potegniti okrog Sovjetske zveze in tako preprečiti širje- nje boljševizma. Po Hitlerjevem prihodu na oblast pa je glavni cilj Francije postal čim temeljitejše obkroženje Nemčije, čemur je Jugoslavija nasprotovala. Francija je namreč Habsburžane 143 AJ, 372, 11. Pismo zunanjega ministra Bogoljuba Jevtića poslaniku Jevremu Simiću, 27. 12. 1932. 144 AJ, 372, 11. Pismo Jevtića Simiću, 27. 12. 1932; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 15. Pismo nuncija Pellegrinettija državnemu tajniku Pietru Gasparriju, 5. 9. 1927. 145 Pirjevec, Jugoslavija, str. 76–78. 146 Glej tudi: AJ, 74, 1. Mesečno poročilo, februar 1936, S. Rašić, generalni konzul Kraljevine Jugoslavije v Milanu, zunanjemu ministrstvu, konec februarja 1936. 147 AJ, 372, 11. Pismo Simića Jevtiću, 16. 10. 1933; AJ, 372, 11. Pismo Jevtića Simiću, 27. 12. 1932. 64 KONKORDATSKA POGAJANJA (kot potencialno orožje proti Nemčiji) in italijanske ambicije po vplivu v Avstriji in vzhodnem Jadranu videla kot manjše zlo od anšlusa. Po ocenah jugoslovanske diplomacije pa je italijanska nevarnost predstavljala neposredno grožnjo, nemška pa zgolj potencialno možnost. V povratku Habsburžanov je Jugoslavija namreč videla tudi nevarnost priključitve dela Jugoslavije k Av- striji. Nasprotno je severni del države, kjer so večinoma živeli Slovenci in Hrvati, anšlus smatral za večjo pretnjo kot restavra- cijo stare monarhije. 148 Zaradi strahu pred razpadom države je Beograd dajal prednost povečevanju nemškega vpliva v Avstriji pred italijanskim. S takšnim razvojem avstrijskega vprašanja naj bi bila dosežena dva cilja jugoslovanske diplomacije: preprečitev restavracije Habsburžanov in zmanjšanje italijanskega vpliva v Avstriji, Podonavju ter zlasti Sredozemlju. Naslanjanje na Nem- čijo je v jugoslovanski zunanji politiki postajalo vse pomemb- nejše ob vzporednem slabljenju povezav s Francijo in malo an- tanto. Skupni interes v odnosu do avstrijskega vprašanja je imela Jugoslavija tudi z Italijo. 149 Avstrija je odigrala dvojno vlogo v jugoslovansko-italijanskih odnosih – kot most in kot kamen spotike. 150 Ob približevanju Jugoslavije Nemčiji 151 in v posledičnem sprejemanju možnosti anšlusa, kar za Češkoslovaško in Romu- nijo ni bilo sprejemljivo, so se začeli krhati odnosi znotraj male antante. 152 Povezovanje Italije, Avstrije in Madžarske, še posebej z rimskimi protokoli leta 1934, je povečalo nelagodje Jugosla- vije, četudi je šlo dejansko le za »ustvarjanje satelitov«. 153 Kraljevina Jugoslavija je imela neurejene ali nezadovoljivo urejene meje in odnose tudi z Albanijo, Madžarsko in Bolgarijo. 148 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Paola Bertolija, nuncijevega tajnika, državnemu tajniku Eugeniu Pacelliju, 17. 3. 1938. 149 AJ, 372, 10. Pismo zunanjega ministrstva Kraljevine Jugoslavije poslaništvu Kraljevine Jugoslavije pri Svetem sedežu (naprej: poslaništvo), 7. 7. 1931. 150 Boban, Kontroverze, str. 142–147. 151 Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 6. 1937. 152 Pirjevec, Jugoslavija, str. 33, 78–79; La Croix-Riz, Vatikan, str. 126; Rahten, Slovenska ljudska stranka, 105. 153 AJ, 372, 11. Pismo poslanika Simića zunanjemu ministru Jevtiću, 16. 10. 1933. 65 Napetosti so obstajale predvsem med Jugoslavijo in Bolgarijo, a so se sčasoma začeli odnosi izboljševati. V Jugoslaviji so, meneč, da imajo zaščiteno jugozahodno mejo, postali odločnejši v od- nosih z Italijo in Madžarsko. 154 24. januarja 1937 sta Jugoslavija in Bolgarija podpisali še sporazum o prijateljstvu. 155 Francija je v svojem trudu po ohranitvi razmer moči v Evropi finančno in politično podpirala Jugoslavijo in malo antanto. Z Ju- goslavijo je tako leta 1927 sklenila petletni pakt o prijateljstvu, ki sta ga državi podaljšali leta 1932. 156 K sporazumu so poskušali pritegniti tudi Italijo, kar pa je Mussolini odklonil. Idejo trojnega sporazuma je poskusil oživiti Briandov naslednik Barthou leta 1934, a za to niti v Beogradu niso pokazali večje pripravljenosti, pogovori pa so se zaključili z atentatom v Marseillu. V takih raz- merah je francoska vlada vložila vse sile v doseganje že dalj časa zastavljenega političnega cilja: izboljšanju odnosov med Beogra- dom in Rimom in s tem okrepitvi svoje pozicije proti Nemcem v jugovzhodni Evropi. 157 Vzrok za ohladitev odnosov tako s Fran- cijo kot znotraj male antante pa gre iskati v zbliževanju Jugosla- vije z Nemčijo, ki je začela prevzemati vlogo »zaščitnice« zlasti v odnosu do Italije. Sredi leta 1935 je tudi Paolo Bertoli, tajnik vatikanske nunciature v Beogradu, pisal, da ni več čutiti globlje francosko-jugoslovanske naveze: »Hrvati so Francoze vedno smatrali za sovražnike, podpornike Srbov. Srbi tudi niso več kazali posebnih simpatij do nacije, ki jih je odkrito obravnavala kot svojo kolonijo. Zvezo so predvsem izkoriščali zaradi materialnih koristi ter protiitalijanske politike. Odnosi so se občutno ohladili po umoru kralja Aleksandra. Le Slovenci so vse do nedavnega gojili simpatije do Francozov zaradi njihove pomoči nasproti Musso- linijevi Italiji. Tudi ta naklonjenost pa se je zmanjšala po spora- zumu med Italijo in Francijo v Rimu januarja 1935.« 158 154 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 4. 1936. 155 Rahten, Slovenska ljudska stranka, str. 108–109; Pirjevec, Jugoslavija, str. 79–80. 156 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 15. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 5. 9. 1927; AJ, 372, 11. Pismo Jevtića Simiću, 27. 12. 1932. 157 Pirjevec, Jugoslavija, str. 82–83, 96; Mousset, La politique, str. 324–327. 158 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Bertolija Giuseppu Pizzardu, tajniku Kongregacije za izredne cerkvene zadeve, 25. 6. 1935. 66 KONKORDATSKA POGAJANJA Že leta 1933 je Aleksander kot odgovor na sporazum med Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in Italijo aktivno posegel v zunanjepolitično dejavnost na Balkanskem polotoku. S ciljem, da bi Balkan povezal z malo antanto in tako okrepil svoje pozi cije, je odločilno prispeval k sklenitvi vrste bilateralnih pogodb med Jugoslavijo, Romunijo, Grčijo in Turčijo, ki so si medsebojno zagotovile nedotakljivost meja, obenem pa se je zavzel za izboljšanje odnosov z Bolgarijo. Vrhunec prizadevanj je bil Balkanski pakt med Jugoslavijo, Grčijo, Romunijo in Tur- čijo (1934). 159 Medtem je prišlo do prelomnega dogodka: 30. januarja 1933 je v Berlinu prevzel oblast Hitler. Njegovo zmago so v Ju- goslaviji sprejeli z mešanimi občutki. Vsekakor je Aleksander v novi Nemčiji videl manj nevarnega sogovornika od Italije in zato ni storil ničesar, da bi zajezil naglo rast nemškega gospo- darskega vpliva v Jugoslaviji. Gospodarsko sodelovanje z Nem- čijo se je takrat zdela tudi edina rešitev, da se država izvleče iz gospodarske krize. Podporo Hitlerju je bilo mogoče opaziti tudi na mednarodnem področju. 160 Večina jugoslovanske vlade je anšlus Avstrije res pozdravila, medtem ko se je Korošec za nekaj časa znašel v delikatni poziciji, razpet med mnenjem slovenskih volivcev, prestrašenih pred »novo sosedo«, in vlado, ki ji je pri- padal. 161 Za temi dvomi čez dve leti ni ostala nobena sled več. Velik preobrat je predstavljal padec Francije junija 1940, ko se je Korošec (in z njim nekdanja SLS) popolnoma naslonil na tretji rajh, pri čemer je v Cvetkovićevi vladi nekdanji ostri nasprotnik Nemcev postal protagonist pronemške politike, tako na ravni približevanja silam osi kakor tudi uvajanja rasističnih zakonov. Ugodno rešitev za Slovenijo – ki naj bi se prilagodila »novemu redu« 162 –, je torej videl »pod pokroviteljstvom tretjega rajha«. Italijani, ki so še vedno upali, da bo Jugoslavijo mogoče vključiti v podonavski sistem pod italijanskim vodstvom, so z 159 Pirjevec, Jugoslavija, str. 79; Dedijer, Nova država. 160 Pirjevec, Jugoslavija, str. 80–81; Ramet, The three Yugoslavias, str. 103–104. 161 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Bertolija Pacelliju, 17. 3. 1938. 162 Godeša, Čas odločitev, str. 34. 67 ogorčenjem opazovali vse večji vpliv Nemčije v Jugoslaviji. V odgovor na Balkanski pakt in zbliževanje Jugoslavije z Bolga- rijo in Nemčijo je Mussolini z avstrijskim kanclerjem Dolfus- som in madžarskim premierjem Gömbösem 17. marca 1934 podpisal rimske protokole o političnem in gospodarskem so- delovanju. Jugoslavija je protestirala, Francija in Češkoslovaška pa sta v strahu pred Nemčijo pozdravili rimske protokole kot pomembno zajezitev Hitlerjevega ekspanzionizma. Tako so se že v tem trenutku začele rahljati vezi znotraj male antante, pa tudi med Parizom in Beogradom, kar je spodkopalo temelje ti- stemu sistemu, ki ga je Francija oblikovala v prejšnjem desetle- tju na Balkanu in v Srednji Evropi. 163 Ponesrečen poskus anšlusa Avstrije in atentat na Dolfussa 25. julija 1934 sta razmere na podonavsko-balkanskem področju zaostrila do skrajnosti. Na Brennerju sta trčila Mussolini in kralj Aleksander, ki je zadržal morebitno italijansko posredovanje v Avstriji. 164 Abesinska vojna je politično in s sankcijami Društva na- rodov tudi gospodarsko osamila Italijo, kar je pripeljalo do njene povezave z Nemčijo, 165 ki pa ni odpravila tekmovanja med silama glede njunega vpliva na Balkanu. 166 To rivalstvo je poskušal izkoristiti Stojadinović. Čeprav ni imel ne volje ne možnosti, da bi se izvil iz vedno tesnejšega nemškega objema, ga je skušal vsaj ublažiti z istočasnim približevanjem Italiji. Že konec septembra 1936 sta državi sklenili trgovinsko pogodbo. Sledili so presenetljivo dobri odnosi med Beogradom in Ri- mom, kar je seveda povzročalo resne skrbi v Parizu in Pragi. 167 Situacijo je nuncij Pellegrinetti ocenil z besedami: »Dokončno lahko potrdimo, da vlada ne vodi germanofilske, frankofilske, 163 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 4. 1936. 164 Pirjevec, Jugoslavija, str. 81; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 417–418. 165 Glej: Pirjevec, Jugoslavija, str. 98; AJ, 74, 1. Mesečno poročilo, februar 1936, S. Rašić, generalni konzul Kraljevine Jugoslavije v Milanu, zunanjemu ministrstvu, konec februarja 1936. 166 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 17. 11. 1936. 167 Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 119, 80. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 27. 10. 1936; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 17. 11. 1936. 68 KONKORDATSKA POGAJANJA anglofilske ali italofilske politike, ampak samo jugoslovansko; drži se, kot je rekel v podobnem kontekstu Salandra leta 1915, svetega nacionalnega egoizma.« 168 Februarja 1937 so v Rimu pričeli pogovore o poglavitnih spornih točkah med Italijo in Jugoslavijo: o ustaški emigraciji, slovenski in hrvaški manjšini v Julijski krajini in albanskem vprašanju. 25. marca 1937 pa sta Stojadinović in italijanski zu- nanji minister grof Ciano podpisala pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju. 169 Pellegrinetti je v V atikan poslal sledeč opis politične situacije v Evropi sredi leta 1937: »Mala antanta neprestano vzdržuje videz, da ne more nič skaliti dobrega prijateljstva. V resnici se ves čas govori o krpanju. Romunija se preveč povezuje s protisovjetsko, protičeško, do neke mere celo germanofilsko Poljsko, ne da bi ponovno zanikala povezave s Francijo. Jugoslavija se spogleduje z Nemčijo, v kateri pa Praga upravičeno vidi največjo nevarnost. Madžarska se prosto oborožuje, v škodo sosedam, ki so ravno zoper njo z dvomljivim jamstvom ustanovile malo antanto. Os Pariz-Moskva se ne krepi, os Rim-Berlin pa trpi od hipertrofije dveh ekstremov in Dunaja, ki ga napada rja. Nobenega odziva pa ni opaziti s strani Angležev, Špancev in drugih, ki se vse bolj zavijajo v klobčič.« 170 Politika Svetega sedeža do Jugoslavije v času med obema vojnama se nazorno kaže skozi poglede (in dejanja) papeških nuncijev v Beogradu in z neposrednim večjim ali manjšim vpli- vom na jugoslovanske škofe, predvsem že z njihovim imenova- njem. 171 Poslanik pri Svetem sedežu Josip Smodlaka je menil, da četudi je bila večina kardinalov Italijanov, je bilo med njimi zelo malo nacionalistov. Podpirali naj bi italijansko vlado, ker jim je bila z vidika verskih in cerkvenih interesov bližja in ker je bila bolj fleksibilna kot katerakoli druga vlada po združenju Italije. Poleg tega naj bi v fašizmu videli konservativno silo, ki bi lahko 168 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 6. 2. 1937. 169 Sala, Priprave; AJ, 37, 30, 217. Politični sporazum z Italijo sklenjen v Beograd, 25. 3. 1937. 170 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 6. 1937. 171 Na tem mestu se še ne bomo posvetili vprašanju konkordata. 69 preprečila protiversko boljševistično gibanje. Zaradi velikih problemov, kot je bilo širjenje boljševizma, naj bi pri manjših zadevah pogledali fašistični vladi skozi prste. Najvišjo ceno za to pa so plačevali »Jugoslovani« (npr. preganjanje duhovnikov v Istri). Zato je Smodlaka poskušal pridobiti podporo neitali- janskih kardinalov Van Rossuma, Fruhwitha, Merry del Vala ter majordoma Sampera. 172 Precej bolj kritičen je bil Smodlakin na- slednik Jevrem Simić, ki ga je treba sprejeti tudi z nekaj zadržki: »Ne sme se pozabiti, /…/ da je rimska kurija v rokah tistih, ki so najbolj prežeti z italijanskimi čustvi.« 173 Dodal je: »Razume se samo po sebi, da bo Vatikan dovolj previden, da ta njegova na- veza ne bo nosila demonstrativnega obeležja. T ežko je verjeti, da bi se odprto in sistematično vpregel v kolesja italijanske politike, saj bi s tem naletel na odpor v ostalem katoliškem svetu.« 174 S sumničenjem je bila sprejeta tudi odstranitev Pietra Gasparrija z mesta državnega tajnika. Simić je razloge videl v zadržanosti kardinala Gasparrija do sklenitve lateranske pogodbe in velikih koncesij, ki jih je papež dal Mussoliniju, da je do tega sporazuma prišlo. Kardinal Gasparri naj bi bil bolj kritičen do fašizma kakor v tistem času Pij XI. Imel je tudi velik vpliv v rimski kuriji, kar papežu, znanemu po svoji avtoritativnosti, gotovo ni bilo po- všeči, po drugi strani pa se je imel Pietru Gasparriju zahvaliti za papeško izvolitev. 175 Izpostavlja se tudi vloga Svetega sedeža pri agitaciji za restavracijo habsburške monarhije. Papeški nuncij v Budim- pešti Paolo Schioppa naj bi na podlagi poročil iz poslaništva Kraljevine SHS pri Svetem sedežu »iskreno delal za povratek Habsburžanov«. 176 Madžarska vlada, četudi naj ne bi nasproto- vala vrnitvi Habsburžanov, si ni želela tako neposrednega vme- 172 AJ, 372, 3. Pismo Josipa Smodlake, poslanika Kraljevine SHS pri Svetem sedežu, Ninčiću, 13. 11. 1923. Glej tudi: AJ, 372, 3. Pismo Smodlake Ninčiću, 17. 11. 1923. 173 AJ, 372, 7. Pismo Simića zunanjemu ministru Voji Marinkoviću, 20. 4. 1927. 174 AJ, 372, 7. Pismo Simića Marinkoviću, 20. 4. 1927. 175 AJ, 372, 9. Pismo Simića Generalni politični direkciji Ministrstva za zunanje zadeve, 28. 12. 1929. 176 AJ, 372, 3. Pismo M. Milojevića, sekretarja poslaništva, zunanjemu ministru Momčilu Ninčiću, Pešta, 29. 9. 1923. 70 KONKORDATSKA POGAJANJA šavanja Svetega sedeža. 177 O tem so obvestili tudi državnega taj- nika Gasparrija, a je ta insinuacije, da je za tem delovanjem Sveti sedež, zavrnil, v zvezi z nuncijem Schioppo pa zaprosil za »do- kaz« o njegovi »dejavnosti«. 178 Leta 1931 je bila nekdanja avstro- -ogrska cesarica Zita ob obisku Rima sprejeta v avdienco tudi pri papežu. Namen obiska naj bi bil vrnitev njenega sina Otona na madžarski prestol in njegova poroka z najmlajšo hčerjo italijan- skega kralja. Vsaj poroko naj bi Sveti sedež podpiral. 179 Leta 1931 je tisk začel pisati, da Sveti sedež podpira italijansko vlado pri zastopanju mnenja o potrebi po reviziji mirovnega sporazuma, zato se je sestalo več ambasadorjev in poslanikov pri Svetem se- dežu. Državnega tajnika Pacellija so prepričevali, naj Sveti sedež prek svojega službenega organa zavrne te informacije. Kardinal Pacelli je vztrajal, da Sveti sedež podpira nevtralno politiko, sicer pa natančnega odgovora ni dal, najverjetneje, ker o tem še ni govoril s papežem. 180 Pred podpisom sporazuma Ciano- -Stojadinović pa je nuncij Pellegrinetti opozoril, da pravoslavni Srbi in nekateri drugi zmotno povezujejo »Mussolinijev Rim z Rimom Svetega Petra, italijansko politiko z vatikansko politiko« ter precenjujejo vpliv odnosov med Italijo in Vatikanom na po- skuse italijansko-jugoslovanskega zbliževanja. Ta vpliv naj bi bil dejansko zanemarljiv. 181 Stiki z Veliko Britanijo so oživeli v času regentstva kneza Pavleta Karadjordjevića, 182 predvsem pa ob zori druge svetovne vojne in v času, ko se je Jugoslavija trmasto izmikala vstopu med centralne sile. Knez Pavle in večina ministrov Cvetkovićeve vlade so se predvsem po padcu Francije zavzeli za približevanje Nemčiji, vendar naj bi bilo to le navidezno in taktično (»čista ka- muflaža«, kot se je izrazil Cvetković). Takšnemu manevru tudi 177 AJ, 372, 3. Pismo Milojevića zunanjemu ministru Ninčiću, Pešta, 29. 9. 1923. 178 AJ, 372, 3. Pismo Milojevića zunanjemu ministru Ninčiću, Pešta, 29. 9. 1923; AJ, 372, 3. Pismo poslaništva Ninčiću, 20. 11. 1923; AJ, 372, 3. Pismo Brane Markovića, sekretarja poslaništva, zunanjemu ministrstvu Kraljevine SHS (MID), 10. 10. 1923. 179 AJ, 372, 10. Pismo zunanjega ministrstva Kraljevine Jugoslavije poslaništvu, 7. 7. 1931. 180 AJ, 372, 10. Pismo Simića Marinkoviću, 21. 11. 1931. 181 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 17. 11. 1936. 182 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 6. 2. 1937. 71 Britanci niso nasprotovali. 183 Velika Britanija pa je – za razliko od Jugoslavije – vse do konca verjela, da bo Italija v vojni ostala nevtralna, in je slednji dajala prednost pred željami Jugoslavije. Chamberlain je ignoriral svarilo kneza Pavleta, naj se povežejo s Sovjetsko zvezo, če ne, se bo ta z Nemčijo. Res sta 22. avgusta 1939 von Ribbentrop in Molotov podpisala pogodbo. 1. sep- tembra so nato Hitlerjeve čete prestopile poljsko mejo, 17. sep- tembra pa še sovjetske. V teh razmerah je knez namestnik Pavle skušal prepričati Britance in Francoze, naj zasedejo Solun, s tem okrepijo Grčijo in zagotovijo Jugoslaviji komunikacijo z njimi. Predlogi so zbudili zanimanje v Franciji, ne pa v Veliki Brita- niji. Knez Pavle se je pozanimal, ali bi Britanci v primeru itali- janskega napada Jugoslaviji priskočili na pomoč. Ti so ga znova zavrnili, kar je dokončno pokopalo njegovo zaupanje v zahodne zaveznike. Zato je po dolgih letih znova vzpostavil gospodarske in diplomatske stike z Moskvo. Po pristopu Madžarske, Romu- nije in marca 1941 tudi Bolgarije k silam osi in po vkorakanju nemških čet v te tri države pa se regent ni mogel več upirati firerjevemu naraščajočemu pritisku. Zaradi vse večje odvisnosti jugoslovanskega gospodarstva od rajha, slabe vojaške pripravlje- nosti in ker od Britancev, pa tudi od Turkov in Sovjetov ni bilo pričakovati posebne pomoči, so se odločili za podpis pakta. 184 Po dolgem obotavljanju je knez Pavle dosegel, da se je fi- rer obvezal, da Jugoslavije ne bo zapletel v vojno in da ne bo zahteval prehoda nemških čet čez njeno ozemlje, po zmagi nad Grčijo pa naj bi jih nagradil s Solunom. Končno besedo pred pričetkom vojne na jugoslovanskih tleh pa so imeli Britanci. Po jugoslovanskem pristopu k silam osi 25. marca 1941 so Britanci 27. marca organizirali puč. Vojska je pod vodstvom generalov Mirkovića in Simovića skoraj brez nasilja izvedla državni udar, strmoglavila vlado in regentstvo ter proglasila 17-letnega kralja Petra II. za polnoletnega. 185 Hitler je takoj ukazal posebno vojno 183 Godeša, Čas odločitev, str. 67. 184 AJ, 38, 109, 247. Izjava jugoslovenske vlade ob pristopu Kraljevine Jugoslavije k Trojnemu paktu, 25. 3. 1941. 185 AJ, 38, 4, 6. Proklamacija kralja Petra II. Karađorđevića povodom stupanja na presto Kraljevine Jugoslavije, 27. 3. 1941; Pirjevec, Jugoslavija, str. 107. 72 KONKORDATSKA POGAJANJA operacijo z zgovornim imenom »Strafgericht«. 6. aprila 1941 so Nemci brez vojne napovedi ali ultimata napadli Jugoslavijo iz svojih oporišč v Bolgariji, 18. aprila 1941 pa je bila podpisana brezpogojna kapitulacija. 186 II – Notranjepolitični okvir Kraljevine Jugoslavije (1918−1941) Preden preidemo na razloge za odločitev za konkordat, bomo strnili še glavne točke notranje politike Kraljevine Jugo- slavije. Osnovni politični problem, s katerim se je srečevala država južnih Slovanov, je bilo že obravnavano narodno vprašanje, ki je bilo tesno povezano z vprašanjem pravic in odnosov med ver- skimi skupnostmi. Poglejmo si nekaj statističnih podatkov. Narodnostna sestava Jugoslavije je bila leta 1918 sledeča: Srbov in Črnogorcev je bilo 38,8 %, Hrvatov 23,9 %, Slovencev 8,5 %, Muslimanov 6,3 %, Makedoncev 5,3 %, Nemcev 4,3 %, Al- bancev 4,0 % in Madžarov 3,9 %. 187 Podobno se je razmerje med Srbi na eni in Hrvati ter Slovenci na drugi strani izražalo skozi versko pripadnost. Pripadnikov pravoslavne vere je bilo leta 1921 46,6 %, katoličanov 39,4 %, muslimanov 11,1 %, protestan- tov 0,5 %, katoličanov grškega obreda pa 0,4 %. Deset let kasneje je bilo pravoslavcev 48,7 %, katoličanov 37,45 %, muslimanov 11,2 %, evangeličanov augsburške vere 1,26 %, evangeličanov re- formirane vere 0,4 %, judov 0,49 % in starokatoličanov 0,05 %. 188 Obdobje med obema vojnama bi v Jugoslaviji lahko poli- tično razdelili na tri obdobja: obdobje parlamentarne »demo- kracije« (1918−1929), obdobje diktature (1929−1934/1935) in režim Jugoslovanske radikalne zajednice – približevanje silam osi (1935−1941). 186 Pirjevec, Jugoslavija, str. 107–109; Čepič et al., Ključne, str. 10. 187 Ramet, The three Yugoslavias, str. 45. 188 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 893. 73 Takoj po združitvi je prišlo do trčenja različnih političnih kultur, »balkanske« in »avstrijske«, ter različnih političnih vizij o ureditvi skupne države. Zato je vse težje rešljivo postajalo vse bolj akutno »hrvaško vprašanje«, saj so bile zahteve katoliških Hrvatov oz. HSS za večinsko srbske vlade preveč radikalne. 189 Jasno je bilo, da Hrvatov ne gre v nedogled ignorirati in da koa- licije srbskih strank s slovenskimi »klerikalci« ali »liberalci« ter muslimansko stranko ne zagotavljajo trajnejše stabilnosti dr- žave, zato so v Beogradu iskali rešitve, ki ne bi preveč posegale v samo ureditev države. Na federalizem pač niso pristajali. Eno od možnosti so videli tudi v sklenitvi konkordata, torej v ureditvi pravnega položaja Katoliške cerkve, ki je predstavljala močno zaslombo tako Hrvatov kot Slovencev. Da lahke rešitve ni bilo, dobro okarakterizira izjava nekega srbskega odvetnika v Za- grebu: »Vi Hrvati, vi niste Hrvati. Vi ste u prvom redu katolici, u drugom redu katolici, u trećem redu tek Hrvati, a Jugosloveni tek na desetom mestu.« 190 Neurejeno narodno vprašanje se ni odražalo samo v po- gostih menjavah vlad, temveč še toliko bolj v vse večji moči in nasilju radikalnih nacionalističnih skupin, kot so bili ustaši ali makedonski komiti (VMRO), pa tudi četniki. Ustava v življenje kraljevine niti slučajno ni prinesla konsolidacije, še več, povzro- čila je še večji razkol. Uradno je zakoličila centralistični sistem in ni priznavala obstoja različnih narodov v Jugoslaviji, četudi je priznavala razlike med različnimi »plemeni«. Razmere so se nekoliko umirile julija 1925 z vstopom Stjepana Radića v vlado, ki pa jo je zapustil že jeseni 1926. 191 Do najhujše krize v tem ob- dobju je prišlo s streljanjem na hrvaške poslance, ko je 20. junija 1928 Puniša Račić smrtno ranil Stjepana Radića. Takrat je prvič prišlo tudi do resne nevarnosti razpada države. O tej opciji je razmišljal tudi kralj Aleksander, 192 a se je nato – po neprepričlji- 189 Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 187–211; Gašparič, SLS, str. 164–167. 190 AJ, 37, 9, 54. Pismo ministru o katoličanih na Hrvaškem, 22. 1. 1935. 191 Prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 13. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 20. 8. 1925. 192 Pribićević, Diktatura, str. 71–77. 74 KONKORDATSKA POGAJANJA vem Koroščevem vodenju države 193 – odločil za uvedbo osebne diktature. 194 Kralj Aleksander je sistematsko delal na tem, da bi čim bolj oslabil politične stranke v državi. Od štiriindvajsetih vlad, ki so se menjale v obdobju Kraljevine SHS, je sam izzval krizo kar ena- indvajsetih. 195 Te »težave« je končno odpravil 6. januarja 1929, ko je razpustil narodno skupščino, prepovedal politične stranke in imenoval novo vlado, ki mu je bila neposredno odgovorna. V preimenovani, na banovine razdeljeni Kraljevini Jugoslaviji je močno spodbujal unitarizem, ki je bil z ustavo leta 1931 tudi dokončno uzakonjen, tako v odnosih med narodi kakor tudi v državni organizaciji. Ena od njegovih prednostnih nalog je bila tudi ureditev odnosov s priznanimi verskimi skupnostmi. Precej zahtevno nalogo mu je uspelo v razmeroma kratkem času (med letoma 1929 in 1931) uspešno opraviti, z izjemo odnosov s KC in manjšo starokatoliško cerkvijo. Kljub posebnemu kraljevemu angažiranju pri delu na konkordatu se je ta pričakovano izkazal za »trdo jabolko«, ki pa je kralju všečno obliko – in tako njegov blagoslov – dobil še za časa njegovega življenja. Diktatura pa je odprla le še več problemov in povečala ne- zadovoljstvo. Radikalen protest proti razmeram so predstavljale zagrebške, ljubljanske in druge punktacije ter posledične aretacije in konfinacije, med drugim tudi Vladka Mačka in Antona Koro- šca. 196 Organiziranih je bilo več poskusov atentata na kralja, ki so pripeljali do »uspeha ustašev« v Marseillu 9. oktobra 1934. Ideja o jugoslovanstvu kot o enem narodu treh plemen, ki se jo je nasilno plasiralo v politiko ter vzdrževalo prek pro- svetnih dejavnosti z ukinitvijo kulturnih in drugih društev, ki so temeljila na narodni in/ali verski osnovi, ni uspela, niti ni 193 Prim. ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 4. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 29. 7. 1928. 194 Dedijer, Jugoslavija, str. 431–433; Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 352–395; Rahten, Slovenska, str. 75−102, 133–134. 195 Dedijer, Jugoslavija, str. 433; Jurčec, Skozi luči in sence, str. 202; Boeckh, Christian Churches, str. 157. 196 Prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Osnutek pisma Pellegrinettija najverjetneje Pacelliju. 75 mogla zaživeti iz več razlogov. 197 V državi so živeli narodi, ki so imeli že visoko razvito narodno zavest in niso bili pripravljeni sprejeti dominacije drugega naroda. Niti ni bilo naroda, ki bi številčno izrazito prevladoval. Jugoslovanstvo je bilo pri Hrvatih, Slovencih in drugih nesrbskih narodih sprejeto kot vsiljevanje srbskega centralizma, če ne kar velikosrbske ideje. Za ostri na- sprotnici jugoslovanske ideje – v praksi ali kot ideala – pa sta se s podporo nacionalnih teženj izkazali tudi KC in SPC, četudi se je slednja predvsem v prozelitskih akcijah prikazovala kot naro- dno, tj. jugoslovansko, religijo. Nov zagon je leta 1935 po Jevtićevem neuspehu na volitvah do neke mere prinesel režim JRZ z vlado Stojadinović-Spaho- -Korošec. 198 Enega največjih uspehov gotovo predstavlja vidno okrevanje gospodarstva v tistem času, četudi na račun vse večje odvisnosti od tretjega rajha. Prišlo pa je tudi do delne demokra- tizacije političnega sistema, četudi je bilo danih precej praznih obljub. 199 Znova so zaživela nekatera društva, omilila se je tudi državna cenzura, volilni sistem pa je ostal nespremenjen. Še ve- dno pa se je odlašalo s hrvaškim vprašanjem. Maček je leta 1937 v Farkašiću skupaj s Samostojno demokratsko stranko, Davido- vićevimi demokrati, Stanojevićevimi staroradikali ter Zemljo- radničko stranko podpisal sporazum Združene opozicije, ki je predvidel načrt prehoda na parlamentarni sistem ter določilo, da se nova ustava 200 ne more sprejeti brez pristanka večine Sr- bov, Hrvatov in Slovencev. 201 Maček se je na volitvah leta 1938 s strankami iz Združene opozicije še bolj približal vladni stranki kot leta 1935. Regent Pavle je bil vse bolj nezadovoljen s Stoja- dinovićevo »totalitarno« politiko. Po konkordatski krizi, samo- 197 Glej tudi: Gašparič, SLS, str. 121–122. 198 Stojkov, Vlada, str. 13–46. 199 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Bertolija Pizzardu, 25. 6. 1935; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935. 200 Glej: AJ, 37, 10, 60. Sporazum Udružene opozicije iz 8. 10. 1937; prim. AJ, 37, 64, 385. Odprto pismo vodij strank: Ace Stanojevića, Ljube Davidovića in Jovana Jovanovića knezu Pavletu Karađorđeviću, 1936; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 4. 1936. 201 Dedijer, Jugoslavija, str. 440. 76 KONKORDATSKA POGAJANJA svojem vodenju države, zlasti pogovorih s Cianom o razkosanju Albanije, za katere ni imel pooblastil, in nepripravljenosti, da bi se pogajal s Hrvati, se je knez Pavle odločil za Stojadinovićevo zamenjavo. 202 Zunanje- in notranjepolitične razmere so namreč nakazo- vale, da je treba hrvaško vprašanje čim prej urediti. 203 To je bila tako tudi prioriteta novega ministrskega predsednika Cvetko- vića, ki je 26. avgusta 1939 z Mačkom sklenil sporazum, ki je predvidel ustanovitev Hrvaške banovine z lastnim saborom in avtonomno vlado, osrednja vlada pa bi še vedno ohranila nad- zor nad zunanjo politiko in vojsko. 204 Srbski kulturni krog pod vodstvom Slobodana Jovanovića je razvil široko propagando in odkrito šovinistično dejavnost proti Hrvatom. Izbruh protesta je imel še drugo posledico: nova Cvetkovićeva vlada je med svoje najnujnejše naloge uvrstila reformo volilnega zakona. Regent je zato razpustil skupščino in senat v pričakovanju, da bo v kratkem mogoče izvoliti nov parlament, ki bo bolje odražal voljo ljudstva. Ko pa je Cvetković zaslutil te načrte, se je v soglasju z Mačkom odločil, da ne razpiše volitev. Sporazum tako ni nikoli dobil parlamentarne odobritve, vlada pa je več kot eno leto upravljala državo brez kakršnegakoli nadzora. 205 Dolgo pričako- vana »rešitev« tako ni zadovoljila nikogar, predvsem pa je prišla prepozno. Kraljevina Jugoslavija je že bila ujeta v nacistične in fašistične mreže, obkoljena s »sovražnimi« sosedami, ki so se ena za drugo pridruževale silam osi. III – Razlogi za odločitev za konkordat Pri vprašanju konkordata naletimo na zanimive kontradik- cije – ali je konkordat projugoslovanski ali »cepi« jugoslovan- stvo (kar so bili tudi očitki opozicije v času konkordatske krize)? 202 Pirjevec, Jugoslavija, str. 93, 99–100; Stojkov, Vlada, str. 215–216, 220–221. 203 AJ, 37, 9, 54. Branko Stražičić, poročilo za redakcijo časopisa »Vreme«, 6. 4. 1937. 204 AJ, 74, 11, 20. Tekst Sporazuma Cvetković-Maček, 26. 8. 1939. 205 Pirjevec, Jugoslavija, str. 101-102; Dedijer, Jugoslavija, str. 440–442. 77 Postavljata se tudi vprašanje »moderne države« kot primata dr- žave nad verskimi skupnostmi ter problem politizacije le-teh. Četudi bomo izpostavili predvsem razloge, ki so jih za skle- nitev konkordata imele jugoslovanske vlade, je treba vzeti v ozir tudi razloge drugih »strank« – Svetega sedeža ter lokalne KC, za katero se je sklepal konkordat in ki je vršila pritisk (»poda- jala predloge in komentarje«) na obeh straneh. Sporazum, ki je de iure bilateralen, je de facto trilateralen. Po eni strani zato, ker Sveti sedež kot zastopnik KC v določeni državi za dotično cerkev v konkordatu uveljavlja in sprejema tudi pravice in ob- veze, ki so lahko neodvisne od želja te lokalne cerkve. Zastopa in zagovarja torej tudi svoje lastne interese, ki pa – kot interesi suverena – takoj postanejo del skupne politike Katoliške cerkve. Po drugi strani pa lokalna Katoliška cerkev, za katero se kon- kordat sprejema, teži k temu, da bi bili v celoti sprejeti vsi njeni predlogi, in po drugih kanalih poskuša vplivati na konkordatska pogajanja, ki jih sama – ker nima pooblastil – ne more voditi. Šele takšna razčlenitev nam omogoča raziskati vlogo, ki jo je imela v času konkordatskih pogajanj in nato sprejemanja kon- kordata »jugoslovanska KC« kot avtonomni subjekt. Nosilec politike t. i. jugoslovanske KC je bila jugoslovanska škofovska konferenca, kot njene glasnike pa smatramo vse katoliške škofe in nadškofe v Kraljevini Jugoslaviji. Ko torej govorimo o vlogi KC pri sklepanju konkordata, vključujemo poglede in akcije visoke duhovščine tudi individualno, medtem ko druge akterje iz kroga KC – katoliškega tabora, ki so imeli tako neposreden in močan vpliv na katoličane v Jugoslaviji kot tudi možnost obiska Svetega sedeža, npr. Antona Korošca, obravnavamo ločeno. Prav tako je treba ločeno analizirati vlogo Nikole Moscatella, zadnjega poga- jalca za konkordat, medtem ko lahko prejšnje pogajalce, poga- jalsko delegacijo in ostale predstavnike jugoslovanskega posla- ništva pri Svetem sedežu obravnavamo v okviru vladne politike. Posebej je treba izpostaviti tudi papeškega nuncija v Kraljevini Jugoslaviji Ermenegilda Pellegrinettija, saj je njegov prispevek k vsebini konkordata in k politiki Svetega sedeža do Jugoslavije 78 KONKORDATSKA POGAJANJA impresiven. Izven krogov KC in jugoslovanske vlade pa bomo v tem delu obravnavali še vlogo Hrvatske seljačke stranke ter bežno Srbske pravoslavne cerkve, upoštevali pa bomo tudi zu- nanjepolitične faktorje. Razlogi jugoslovanskih vlad 206 za urejanje odnosov s Kato- liško cerkvijo s konkordatom so številni. Nekateri se skladajo z razlogi oziroma interesi za sklenitev konkordata, ki jih je imel Sveti sedež in ki jih je imela jugoslovanska škofovska konfe- renca, ne pa vsi, zato bomo pri analizi predstavili stališča vseh treh »glavnih akterjev«. 207 Zaradi prikaza različnih pogledov in pričakovanj, kaj naj bi konkordat prinesel za državo in njene prebivalce ter kakšni naj bi bili interesi glavnih akterjev, bomo obravnavali tudi manj relevantne razloge, na katere lahko nale- timo v tisku, dokumentih in literaturi. Še prej pa je treba povzeti dogajanje pred dokončno odločitvijo, da bosta Sveti sedež in Kraljevina SHS ubrali konkordatsko pot. Sveti sedež je priznal Kraljevino SHS šele 11. novembra 1919, redni diplomatski stiki pa so bili vzpostavljeni z ustanovi- tvijo jugoslovanskega poslaništva pri Svetem sedežu in apostol- ske nunciature v Beogradu spomladi 1920. 208 Zanimanje Svetega sedeža za versko-politični razvoj v novi državi je bilo veliko, zato so tja napotili posebnega odposlanca Pierra Bastiena, ki je vrhu KC poročal o situaciji od konca novembra 1918 do maja 1919. 209 Že takrat se je izkristaliziralo osnovno izhodišče Svetega se- deža, da je potrebno zaščititi katoliške Slovence in Hrvate, ki so v primerjavi s pravoslavnimi Srbi v podrejenem položaju. Jugoslovanska škofovska konferenca je že kmalu po ustanovitvi 206 Na tem mestu bomo obravnavali razloge, ki so se pojavili v obdobju od ustanovitve države do podpisa konkordata 25. 7. 1935. Ti pa so v veliki meri ostajali isti tudi kasneje v času konkordatske krize. 207 Razlogi škofovske konference ne bodo predstavljeni ločeno, temveč bodo prikazani skozi njihove odzive na pogajanja in potrjevanje konkordata, potrebe KC v Jugoslaviji (in tako tudi škofovske konference) po sklenitvi konkordata pa so zajete v tem poglavju. 208 Radić, Jugoslavija i Vatikan, str. 692. 209 Več glej: Valente, Diplomazia pontifica, str. 17–81; Salmič, Al di lá, str. 64–72. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 1448, 581–583. 79 Kraljevine SHS v okviru svojih sej v obdobju 1918–1921 sama sestavila osnutek konkordata oz. načrt »o avtonomiji Katoliške cerkve«. 210 Škof Jeglič pa je s spomenico dal pobudo za pripravo konkordata že novembra 1918. 211 Po Bastienovih poročilih pa naj bi škofje tudi sami pričeli pogovore z vlado o osnutku novega konkordata. 212 Posledično je zagrebškega nadškofa oštel državni tajnik Pietro Gasparri, in sicer iz strahu, da bi želeli v konkor- datskih pogajanjih preskočiti vatikansko diplomacijo. 213 Zato je Sveti sedež pohitel in odprl pogovore z Beogradom o urejanju položaja KC. Poleg tega je prišlo v tem času do konflikta med Svetim sedežem in jugoslovansko vlado glede pristojnosti ob imenovanju novega škofa v Đakovem. Ker diplomatski stiki še niso bili vzpostavljeni, so se pri Svetem sedežu odločili, da bodo imenovanje izpeljali brez vpletanja vlade, le preko dunajskega nuncija Valfre di Bonza in zagrebškega nadškofa Antuna Bau- erja. Jugoslovanska vlada pa je zahtevala pravico nihil obstat iz srbskega konkordata. Po približno enem letu je bil junija 1920 210 NŠAL, sp. V, 269. Načrt statuta za avtonomijo Katoliške cerkve v Kraljevini SHS, 1922. 211 Dolinar, Jeglič; Kolar, Škof Rožman. 212 Salmič, Al di lá, str. 61–64, 133. 213 Glej: Salmič, Al di lá, str. 61–64. Apostolska nunciatura v Beogradu (Ilustrirani Slovenec, 15. 9. 1929, str. 291) 80 KONKORDATSKA POGAJANJA za škofa imenovan Antun Akšamović, pri čemer je Sveti sedež popustil in se predhodno posvetoval z vlado, ali ima ta do kandi- data kakšne zadržke. Po sporu je obema stranema postalo jasno, da se mora razčistiti veljavnost srbskega konkordata z možno- stjo pričetka pogajanj za sklenitev novega. Nekateri predstav- niki vlade, vključno s premierjem Nikolo Pašićem, so se zavze- mali za razširitev srbskega konkordata na celotno Jugoslavijo. Državni tajnik Gasparri je sicer priznal veljavnost srbskega kon- kordata, a le za območje nekdanje Kraljevine Srbije. Novi nuncij v Beogradu Ermenegildo Pellegrinetti je leta 1922 dobil nalogo, da preuči možnost sklenitve pogodbe, ki bi katoličanom zagota- vljala verske pravice na celotnem območju kraljevine. Nuncij je moral preveriti, ali bi bilo možno skleniti novi konkordat, sicer pa naj bi v primernem času sporočil svoje predloge. Sveti sedež je preferiral možnost novega konkordata, istega mišljenja pa je bil tudi takratni jugoslovanski poslanik pri Svetem sedežu Lujo Bakotić. Jugoslovanska vlada se je julija 1922 že lotila zadeve z ustanovitvijo Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi kon- kordata. 214 Treba je opozoriti, da na tem mestu izhajamo iz predpo- stavke, da je bila politika vseh vlad do vprašanja sklenitve kon- kordata razmeroma konsistentna. Pri nekaterih razlogih za konkordat pričakovano prihaja do odstopanj, predvsem zaradi širokega časovnega razpona, in te se bo tudi izpostavilo. Razlogi oziroma interesi za sklenitev konkordata so bili s strani jugoslovanskih vlad sledeči: 1. Ureditev pristojnosti države in pristojnosti KC V interesu vseh treh glavnih akterjev (Svetega sedeža, KC v Jugoslaviji in vlade Kraljevine SHS) je bila ureditev odnosov med državo in KC. KC v Jugoslaviji je že leta 1918 na škofovski konferenci predlagala, da se to uredi s konkordatom. Vlada je na to pristala leta 1922, četudi so bile možne še druge rešitve z 214 Salmič, Al di lá, str. 118–140. 81 državnim medverskim zakonom, ne nujno izključljivim s kon- kordatom. Kot smo že omenjali, gre tudi za obdobje, v katerem je bilo sklepanje konkordatov stalna smernica papeške politike, v vodilnih krogih jugoslovanske politike pa je bilo še precej po- litikov, ki so sodelovali pri sklepanju srbskega konkordata. Med njimi je bil na prvem mestu Nikola Pašić, večkratni predsednik (tudi) jugoslovanskih vlad. Postavlja se sicer vprašanje, komu je bolj koristilo oziroma bolj škodilo »sivo polje« zakonodaje o verskih skupnostih, ki ga državna ustava ter drugi zakoni niso urejali. Splošen sklep bi bil, da je bila sklenitev zase čim ugo- dnejšega sporazuma tako v interesu države kot KC. 2. Ureditev pravnega statusa KC – poenotenje pravnih sistemov zakonodaje, ki se nanaša na delovanje KC Najverjetneje najtrdnejši argument, da je konkordat po- treben za vse strani, je bila neenotna zakonodaja, ki je urejala odnose med Katoliško cerkvijo in državo. Za Katoliško cerkev je bilo namreč v državi v veljavi šest različnih sporazumov ozi- roma državnih zakonov, prevzetih iz prejšnjih sistemov: – srbski konkordat, sklenjen leta 1914 med Svetim sedežem in Kraljevino Srbijo, veljaven tudi po prvi svetovni vojni; – konvencija s Črno goro (1886); – za območje Bosne in Hercegovine je bila leta 1881 sklenjena konvencija med habsburško monarhijo in Svetim sedežem; – v Sloveniji in Dalmaciji (v Avstro-Ogrskem delu Cislajta- nije) so položaj veroizpovedi urejali avstrijski zakoni: Dr- žavni osnovni zakon iz 1867, Zakon o medverskih odnosih iz 1868, Zakon o zakonskem priznanju verskih skupnosti iz leta 1874 in Zakon o uredbi zunanjih pravnih razmerij Katoliške cerkve iz istega leta; – v Banatu, Bački, Baranji in Medmurju so veljali ogrski za- koni; – na Hrvaškem in v Slavoniji, v translajtanskem delu monar- hije, sta veljavna posebna državna zakona iz časa Avstro- -Ogrske: Zakon o verskih odnosih iz leta 1906, Zakon o 82 KONKORDATSKA POGAJANJA priznanju muslimanske vere iz leta 1916; hkrati pa tudi av- strijski konkordat iz leta 1855. 215 Kaotično stanje na področju zakonodaje o verskih sku- pnostih v Kraljevini SHS je kralj Aleksander poskušal urediti že januarja 1919 z izdanim razglasom o enakosti veroizpovedi. Uredba o strukturi Ministrstva ver z dne 31. julija 1919 je do- ločila temu ministrstvu nalogo, da vsem z zakonom priznanim veroizpovedim v kraljevini zajamči dosledno izvedbo načela enakopravnosti. Vidovdanska ustava je to načelo nato izrecno prevzela, prav tako pa tudi ustava iz leta 1931. 216 Ustava iz leta 1921 je zagotovila priznanje enakopravnosti veroizpovedi za priznane in usvojene vere ter ministrstvu in verskim skupno- stim naložila, da sprejmejo verske zakone in ustave za posame- zne veroizpovedi. S tem so bile verske skupnosti hkrati podvr- žene večjemu državnemu nadzoru. Že predlogi državne ustave so izzvali mnogo kritik s strani Katoliške cerkve, predvsem 13. (v končni verziji 12. člen ustave), 16. in 28. člen. Predstavnike KC je razburil zlasti t. i. Kancelpa- ragraf (7. odstavek 13. oz. 12. člena ustave), ki je verskim pred- stavnikom prepovedoval delovati v strankarske namene preko verskih bogoslužij, člankov verskega značaja ali pri drugačnih oblikah opravljanja svojih poklicnih dolžnosti. 217 Pri 16. členu je predstavnike KC zmotilo, da verski pouk ni bil predpisan kot obvezen, temveč naj bi se izvajal na željo staršev oz. skrbnikov, 218 medtem ko se pri 28. členu niso strinjali z določilom, da zakon- ska zveza sodi pod nadzor države. 219 Najprej so se oglasili neka- teri poslanci v skupščini in sledil je tisk. Pridružili so se jim še 215 Salmič, Al di lá, str. 108–111. 216 Kušej, O razmerju, str. 12. 217 Novak, Magnum Crimen, str. 146; Perovšek, Slovenska politika. 218 Prim. Manojlović Pintar, Još jednom, str. 158, kjer pravi, da je bil po vidovdanski ustavi verouk samo formalno fakultativen, a dejansko obvezen. Z Zakonom o srednjih šolah in Zakonom o narodnih šolah iz leta 1929, pa tudi z Zakonom o verskem pouku v narodnih, strokovnih, srednjih in učiteljskih šolah v Kraljevini Jugoslaviji pa je verouk postal obvezen. 219 Novak, Magnum Crimen, str. 146–147. 83 katoliški duhovniki po vsej državi. Tako je Upravni odbor Vzaje- mnosti, organizacije škofijske duhovščine zagrebške nadškofije, poslal predsedništvu konstituante, predsedniku vlade in mini- stru ver peticijo proti Kancelparagrafu. 220 Večji problem ustave v odnosu do verskih skupnosti pa je bil ta, da ni zagotavljala popolne enakosti vsem veroizpove- dim, saj jih je delila na »usvojene« in »neusvojene«, »priznane« in »nepriznane«. Na vprašanje, katere so bile te »usvojene« in »priznane« verske skupnosti, pa ustava sploh ni odgovorila niti si o tem niso bili enotni pravniki. 221 Pod nazivom »usvo- jene veroizpovedi« so bile pojmovane tiste verske skupnosti, ki so imele na področju Kraljevine SHS ob sprejetju ustave svoje verske občine, za »priznane veroizpovedi« pa so veljale tiste, ki takrat niso imele svojih verskih občin, a so bile kot take pri- znane s posebnim zakonom. Med »usvojene« veroizpovedi so spadale pravoslavna, katoliška (rimskega, grškega in armen- skega obreda), evangeličanska (augsburške in helvetske vere), judovska (šafardskega in aškenaškega obreda) in muslimanska vera (hanefitskega obreda). Med »priznane« veroizpovedi pa so sodile starokatoliška, menonitska in baptistična cerkev. Kasneje sta bili z odlokom Ministrstva za vero (1923) med »usvojene« veroizpovedi sprejeti tudi starokatoliška in baptistična cerkev. 222 Po sprejetju vidovdanske ustave je vlada sklicala zasto- pnike pravoslavne, katoliške, evangeličanske, muslimanske in judovske veroizpovedi k t. i. verski anketi. Anketa je potekala od 15. do 21. novembra 1921 in naj bi vlado seznanila z mišljenjem posameznih usvojenih veroizpovedi, preden bi začela reševati versko-politična vprašanja. 223 Na zasedanjih so razpravljali o pravnem položaju vseh v ustavi priznanih veroizpovedi v Kra- ljevini SHS, o ureditvi medverskih odnosov, o materialni pod- pori verskih uslužbencev vseh priznanih ver in rešitvi vprašanja, 220 Matijević, Pokušaj razrješenja, str. 62. 221 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 889–890; prim. Kušej, O razmerju, str. 15. 222 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 890; Kušej, Cerkveno pravo, str. 70. 223 Krošelj, Borba za konkordat, str. 185; Mužić, Katolička crkva, str. 52–53; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 171–172. 84 KONKORDATSKA POGAJANJA v kolikšni meri naj se obdržijo in kako naj se praznujejo številni verski in državni prazniki. 224 Predstavniki KC so v anketi izpostavili, da dvojni pravni red (cerkveno in državno pravo) obstaja že zelo dolgo, posle- dično pa tudi spor o mejah kompetenc državnih in cerkvenih oblasti. Za rešitev teh sporov bi bil po njihovem mnenju naj- boljši medsebojni sporazum – konkordat, saj bi bile le na ta na- čin zaščitene avtonomija Katoliške cerkve, skladnost in medse- bojna podpora cerkve in države ter bi bili preprečeni kakršnikoli verski konflikti. V državi naj bi se jasno kazala potreba, da se z državnim zakonom uredijo medverski odnosi, pri čemer naj bi bilo osnovno načelo popolna enakopravnost vseh usvojenih in z zakonom priznanih ver. To bi pomenilo, da se mora z vsako versko skupnostjo postopati skladno z njenim naukom, bistvom in cilji – ne z vsako enako, ampak z vsako po svoje. 225 Rado Kušej meni, da naj bi bilo za državo izmed Cerkva oz. verskih skupnosti najtežje pravično urediti odnose s KC, ker ima ta enotno, mednarodno organizacijo, ki jo vodi verski poglavar kot najvišji zakonodajalec, katerega sedež je izven meja Kralje- vine SHS. KC naj bi bila, tako Kušej, glavna svetovna etična av- toriteta in nepravična politika do nje ne bi vznemirila samo ve- likega dela domače javnosti, temveč tudi del katoličanov v tujini in tudi v vrhovnem vodstvu. 226 Kakor je imela verska anketa v Beogradu namen, da obvesti službene kroge o zahtevah in pogledih vseh priznanih veroizpo- vedi do države, tako se je uredništvo časopisa Nova Evropa v Za- grebu odločilo, da se posvetuje z glavnimi predstavniki veroizpo- vedi, da oni povedo in razjasnijo svoja gledišča in nezadovoljstvo širši javnosti. Uredništvu so se odzvali najeminentnejši cerkveni dostojanstveniki in članki so bili izdani v letu 1923. Že takrat je bilo nenavadno, da na istem forumu govorijo pravoslavni, katoli- ški, protestantski in celo starokatoliški predstavniki. 227 224 Kušej, Verska anketa, str. 3–4. 225 Kušej, Verska anketa, str. 5–20. 226 Kušej, Verska anketa, str. 5–6. 227 Novak, Magnum Crimen, str. 168–176. 85 Vprašanje položaja priznanih veroizpovedi v odnosu do države se ni rešilo v enem samem zakonu, temveč so posame- zne priznane verske skupnosti dobile vsaka svoja posebna or- ganizacijska pravila z ustreznimi državnimi zakoni. Takšni za- koni so bili sprejeti za Srbsko pravoslavno cerkev z Zakonom o Srbski pravoslavni cerkvi (8. november 1929), judovsko versko skupnost (14. december 1929), islamsko versko skupnost (31. januar 1930, spremenjen 28. februarja 1936), evangeličansko krščansko cerkev in reformirano krščansko cerkev s skupnim Zakonom o evangeličansko-krščanskih cerkvah in o reformi- rani krščanski cerkvi (14. april 1930). Katoliška cerkev si je eno- tno zakonsko ureditev obetala s konkordatom. Izmed usvoje- nih veroizpovedi enotnega organizacijskega zakona nista dobili še starokatoliška in baptistična cerkev. Podrobna organizacija je navedena v t. i. ustavah verskih skupnosti, izdanih po poo- blastilu zgornjih zakonov. Izdane so bile Ustava SPC (16. no- vember 1931), Ustava nemške evangeličansko-krščanske cerkve augsburške veroizpovedi (19. september 1930), Ustava slovaške evangeličansko-krščanske cerkve augsburške veroizpovedi (24. junij 1932), Ustava reformirane krščanske cerkve (5. november 1933) ter Ustava islamske verske skupnosti (24. oktober 1936). Medtem ko so državni zakoni delo državnega organa oz. orga- nov, pristojnih za zakonodajo, so verske ustave, določene s temi zakoni, skupno delo pristojnih avtonomnih verskih organov in državnega organa kralja oziroma ministra za pravosodje, lahko tudi ministrskega sveta. 228 Že v času diktature se tako kot državna prioriteta pojavlja potreba po jasnem definiranju položaja KC, finančno in organi- zacijsko ene najpomembnejših institucij v državi. 229 Vprašanje je, ali bi bilo po sprejetih zakonih vseh priznanih veroizpovedi (vključno z ratificiranim konkordatom) možno sprejeti še zado- voljiv medverski zakon. Brez medverskega zakona (ali kakšne drugačne rešitve) bi med temi verskimi zakoni/ustavami/kon- 228 Kušej, O razmerju, str. 14; prim.: Vilfan, Državno versko pravo; Dolenc, Pravna zgodovina. 229 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 159. 86 KONKORDATSKA POGAJANJA kordatom namreč še vedno obstajala izključujoča se določila predvsem v medverskih zadevah. Ker konkordat ni bil nikoli ratificiran, prav tako pa tudi ne medverski zakon, državna ustava iz leta 1931 pa tudi ni prinesla nobenih posebnih sprememb, se pravni položaj KC v Jugoslaviji ni spremenil. Je pa prišlo do nekaterih zakonskih sprememb, ki so se nanašale neposredno na KC (zakon o verskih skladih iz leta 1939), ali pa na področje, ki ga je KC smatrala za »skupno«, kot je bil na primer zakon o narodnih šolah iz leta 1929 230 na splošno ter ožje nova pravila izvajanja verouka. 3. Ureditev hrvaškega vprašanja z oslabitvijo hrvaš­ kega gibanja – kompromis s katoličani namesto ureditve narodnega vprašanja na politični ravni Eden najbolj perečih problemov v državi, ki se je stopnje- val iz leta v leto, je bilo neurejeno narodno vprašanje, predvsem hrvaško. Konkordat bi predstavljal nekakšen kompromis tako s katoliškimi Slovenci kot s Hrvati. Vlada je bila torej pripravljena zagotoviti več verskih pravic, ne pa političnih. Konkordat naj bi strnil vrste katoličanov na Hrvaškem na verski osnovi in s tem zmanjšal nezadovoljstvo in nacionalni naboj, ki je spodbujal hr- vaško gibanje, vodeno s strani Hrvatske seljačke stranke. Po letu 1935 so se sicer pojavili resni poskusi ponovne ustanovitve hr- vaške katoliške stranke z namenom razbitja hrvaškega gibanja, a predvidevamo lahko, da je bilo to v vladnih krogih – z izjemo Antona Korošca, ki se pojavlja kot glavni pobudnik 231 – bolj ena od »začasnih« možnosti. Podobno dinamiko odnosov lahko vi- dimo že v odnosih med Narodno radikalno stranko in SLS skozi dvajseta leta in nenazadnje tudi v okviru JRZ. 232 230 Glej: Službene novine; popravki k zakonu so bili sprejeti še leta 1931 in 1933. 231 AJ, 37, 9, 48. Poročilo poverjenika iz Zagreba, 11. 11. 1937. O »katolički socijalni stranki« glej tudi: Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 472. 232 Glej: Ratej, Odtenki politizacije. 87 4. Učvrstitev KC kot utrdbe v boju proti komunizmu Kakšna je bila realna ocena o komunistični »nevarnosti« na začetku tridesetih let, 233 po desetletju prepovedi komunistične stranke, je težko reči, gotovo pa so se vlade zavedale komuni- stičnega revolucionarnega potenciala zlasti v času gospodarske krize – ta argument je tako precej pridobil na moči sredi tride- setih let, še bolj pa v času konkordatske krize. Ahčin piše: »Kdor je hotel pobijati masonstvo, je moral udariti tudi po komunistih in obratno. In Korošec je storil oboje. Kot notranji minister [v času JRZ, op. G. M.] je smatral komunizem za zelo nevarnega sovražnika.« 234 Drugače je bilo v dvajsetih letih, ko se je na ob- činskih volitvah leta 1923 s komunisti proti liberalcem povezala celo SLS. Ta novica je sprožila alarm tudi pri Svetem sedežu, a so bili pri njem nato zadovoljni z Jegličevo obrazložitvijo in podporo, ki mu jo je izkazal nuncij Pellegrinetti. 235 To desetletje kasneje seveda ne bi bilo več mogoče. Katoliška cerkev je zlasti s Katoliško akcijo razvila ne le močan protikomunistični program, ampak organizacijo, ki je imela cilj »vplivati na vse pore življenja«. Njen vpliv je bil tako precej večji kot vpliv političnih strank, katerih večina je sicer tudi imela protikomunistične programe. Resda pa se je znotraj katoliškega tabora z ljudskofrontnim taborom kasneje krepila tudi katoliška levica. 236 V luči »protikomunističnega boja« lahko najdemo tudi pomemben razlog za podporo ustanovitvi hrvaške katoliške stranke. Argument protikomunizma je izpostavil že kralj Ale- ksander, kar kaže na to, da problem ni bil aktualen le v drugi po- lovici tridesetih let. Ne sme pa se spregledati niti dejstva, da je antikomunizem predstavljal eno od stičnih točk med KC in tako avtoritarnimi (med katere lahko kot »tradicionalno diktaturo« 233 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 119, 80. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 28. 9. 1936; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 119, 80. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 27. 10. 1936. 234 Godeša, Dolenc, Izgubljeni spomin, str. 213. 235 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 17. 1. 1923. 236 Glej tudi: Mišović, Srpska crkva, str. 106. O angažiranju komunistov pri demonstracijah proti konkordatu leta 1937 v poglavju o ratifikaciji konkordata. 88 KONKORDATSKA POGAJANJA umestimo tudi šestojanuarsko diktaturo) kot tudi »desnimi« to- talitarnimi gibanji in režimi, 237 česar so se Aleksander ter jugo- slovanske vlade gotovo zavedali. To izpostavlja tudi Eric Hobs- bawm: »Avtoritarci in konservativci starega kova – admiral Horthy; maršal Mannerheim s Finske, zmagovalec državljanske vojne belih proti rdečim na neodvisnem Finskem; polkovnik in pozneje maršal Pilsudski, osvoboditelj Poljske; kralj Aleksander, nekdaj kralj Srbije, tedaj na novo združene Jugoslavije; ter ge- neral Francisco Franco iz Španije – niso imeli nobene posebne ideološke usmeritve razen antikomunizma in predsodkov, tra- dicionalnih za njihov razred.« 238 5. Utrjevanje unitarnega »jugoslovanstva« – je kon­ kor dat projugoslovanski ali cepi jugoslovanstvo? Unitaristična in centralistična politika je bila stalnica v po- litiki Kraljevine Jugoslavije, v času kraljeve diktature pa se je in- tenzivirala. V tem času se je posebno pozornost namenilo ome- jevanju združevanja na verski in narodni osnovi. To je pomenilo tudi urejanje odnosov s priznanimi verskimi skupnostmi, tudi KC, zavedajoč se njenega političnega kapitala. Verske skupno- sti, zlasti KC, naj bi »Jugoslovane« razločevale. Nekateri pa so v programu »verske strpnosti«, ki ga je poudarjala vlada, videli način za zmanjševanje religioznega vpliva. 239 Po drugi strani pa bi ravno sprejetje konkordata lahko pomenilo izražanje »brat- ske povezanosti« s priznavanjem različnosti, nasprotovanje sprejetju pa bi anticipiralo spor med »plemeni«. 240 Drža KC je bila problematizirana kot protijugoslovanska na ravni hrvaško-srbskega spora. To predpostavlja, da v takratnih razmerah srbski vodilni politiki niso videli tolikšnega problema v politizaciji KC, glede na to, da so podpirali ali, bolje, tolerirali SLS in delno spodbujali ustanovitev hrvaške katoliške stranke, 237 Mithans, Slovenian Catholic Right; Mithans, Odnosi. 238 Hobsbawm, Nacije, str. 107. 239 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 16. 12. 1929. 240 AJ, 37, 2, 9 Stojadinovićevi govori. Ekspoze Stojadinovića o konkordatu pred odborom za preučitev vprašanja konkordata, 8. 7. 1937. 89 kot v nacionalizmu Slovencev in toliko bolj Hrvatov. Že Radić je pozival k ustanovitvi hrvaške nacionalne cerkve, 241 kar je v Beogradu gotovo vzbudilo pomisleke, četudi naj bi »ločitev od fašističnega Vatikana« predstavljala »zgledno« pot, a le v smislu ustanovitve »jugoslovanske katoliške cerkve«. Dobro so se na- mreč zavedali, da »sveti oče« iz Rima blaži narodna gibanja in bi se njegovo vlogo s konkordatom lahko izkoristilo v ta namen. 6. Zadušitev verske manjšine – »klerikalnih elementov« pri Hrvatih in Slovencih Pozornost je treba posvetiti hipotetičnemu razlogu, da bi se s konkordatom lahko zmanjšala utemeljenost nadaljnjih ob- tožb kršitev verskih pravic s strani režima, ki bi jih podali kato- ličani. Sklenitev konkordata naj bi v mednarodni javnosti pred- stavljala, da država spoštuje in zagotavlja pravice katoličanov. Slednje je bilo seveda kmalu po sklenitvi konkordata s tretjim rajhom (1933) postavljeno pod velik vprašaj. V vsakem primeru pa bi konkordat lahko nudil neko trdnejšo podlago, na katero bi se Sveti sedež in KC v Jugoslaviji eventuelno lahko sklicevala. Pri tem argumentu pridobi na teži tudi 8. člen konkordatskega osnutka (1935), ki je aktivni duhovščini vseh priznanih veroiz- povedi prepovedoval članstvo v političnih strankah in delovanje v njihovo korist. Poraja se namreč vprašanje, ali bi to imelo vpliv na delovanje nekdanje SLS in ali je bilo tudi to v slogu Aleksan- drovega razbijanja strank. Kot je rekel minister Maksimović, naj bi Korošec konkordatu nasprotoval, ker bi SLS z njegovim spre- jetjem izgubila politični kapital. 242 Tudi francoski ambasador pri Svetem sedežu François Charles-Roux je ob spodbujanju Jugoslavije, da pristopi k poga- janjem, dejal, da jim s sklenitvijo konkordata ne bo mogel nihče več očitati glede verskega stanja v državi. 243 Podobno razmišlja- nje je opaziti tudi pri Pichonu: »Konkordati so utrdili politično 241 Glej: Alexander, Croatia, str. 31–66; Kolarić, Ekumenska trilogija. 242 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 243 Charles-Roux, Huit ans, str. 130–131. 90 KONKORDATSKA POGAJANJA strukturo, včasih tudi odvzeli ‚protestirajočim‘ katoliškim manjšinam vzroke za pritoževanje. Že pred vojno so nekatere daljnovidne države izkoristile te diplomatske ugodnosti. Med njimi je bila tudi Kraljevina Srbija.« 244 Še bolj konkreten je bil Charles Loiseau, svetovalec kralja Aleksandra pri oblikovanju vladnega predloga konkordata leta 1931: »Najboljši način, da se razbije navidezno povezavo med katoliškim sentimentom in tem, kar bi lahko poimenovali ‚hrvaštvo‘, bi bilo Svetemu sedežu ponuditi priložnost, da to povezavo javno obsodi. Tako bi ‚duhovne otroke‘ tudi rešili spon političnih strank. Glede na golo dejstvo, da bo [Sveti sedež, op. G. M.] sklenil sporazum s pomembno silo, kaže, da bo preprečil ali vsaj poskušal preprečiti možnost, ki bi privedla do kolizije ‚duhovnih otrok‘ s strankarskimi interesi. Ne le, da bi [Sveti sedež, op. G. M.] s tem dokazal, da odklanja ločevanje Hrvatov in Slovencev od ostalih ‚subjektov‘ v kraljevini, kar je temelj avtonomistov, federalistov in separatistov, ampak da tudi zaupa državi.« 245 V kolikor je bil konkordat kompromis Slovencem in Hr- vatom na verski (ne na nacionalni) osnovi, vsekakor ni bilo v interesu države, da bi z njim katoličane politično okrepila. 7. »Nacionalizacija« Katoliške cerkve v Jugoslaviji Pomemben je vzgib, ki predpostavlja »nacionalizacijo« KC v Jugoslaviji. To se nakazuje tudi pri vztrajanju vlade pri tem, da se Jugoslaviji prizna pravica do uporabe glagolice in stare cer- kvenoslovanščine v liturgiji. Pravica do izvajanja liturgije v stari cerkvenoslovanščini – v »vulgarnem« jeziku ni bilo dovoljeno maševati nobeni verski skupnosti v Jugoslaviji, niti SPC – je bila postavljena kot eden glavnih pogojev, da Jugoslavija sploh sklene konkordat. Večkrat se je KC očitalo, da je med vsemi verskimi skupnostmi najbolj »separatistična«, ker ima »poglavarja« izven države (še slabše, v Rimu). Z »nacionalizacijo« KC pa je seveda mišljena ustanovitev »jugoslovanske katoliške cerkve« – zato 244 Pichon, The Vatican, str. 140; prim. Coppa, The Vatican, str. 201–202. 245 Loiseau, Deux conversations, str. 14. 91 tudi vztrajanje na tem, da se glagolica dovoli v celotni državi. »Zahteve za rabo narodnega jezika v bogoslužju, uperjene proti latinščini, so vsebovale seme avtonomije jugoslovanske cerkve in izključenje stare duhovščine.« 246 Glagolici je ostro nasprotoval nuncij Pellegrinetti – me- nil je, da bi povzročila verski nemir v državi –, kar je kralj v Besednjakovem poročilu komentiral: »Sedaj se torej vidi – Pellegrinetti je zares naš sovražnik.« 247 8. Povečanje ugleda države v mednarodni javnosti Konkordat je zlasti v obdobju med obema vojnama pred- stavljal ugled v diplomaciji, še toliko bolj med številnimi novimi državami, nastalimi po prvi svetovni vojni, ki jim je konkordat prinesel dodatno mednarodno priznanje. Potrditev Svetega se- deža pa so iz različnih, predvsem političnih razlogov iskali tudi avtoritarni in totalitarni režimi (Nemčija, Italija, Avstrija). Kot je zapisal Pichon: »Konkordat predstavlja ‚privilegij‘, podarjen določeni državi, to je definiran kanonični statut, kot rezultat sporazuma med suverenom in papeštvom.« 248 Politika Svetega sedeža je bila nevtralnost in pripravljenost na stike z vsemi režimi: »Cerkev samo zahteva, da se organizacija države, kakršnekoli narave že je, ne vtika v svobodo verskega čaščenja, niti v svobodo duhovnikov, da opustijo funkcijo svoje pisarne.« 249 Sklepanje konkordatov je predstavljalo kompromis med Katoliško cerkvijo in vlado, ki ni popolnoma priznavala zahteve Katoliške cerkve po neodvisnosti. Prepričan, da takšni sporazumi, ki jim je zaradi nezaupljivosti do strankarske poli- tike dajal prednost, pomagajo KC, se je Pij XI. pogajal s faši- stičnimi, socialističnimi (pruski konkordat – takrat socialistična vlada) in demokratičnimi režimi. Pričakovano se je Sveti sedež hitreje sporazumel z avtoritarnimi režimi, ki niso imeli težav s 246 La Croix-Riz, Vatikan, str. 125. 247 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 248 Pichon, The Vatican, str. 139–140. 249 Coppa, The Vatican, str. 201–202. 92 KONKORDATSKA POGAJANJA politično pluralnostjo in antiklerikalizmom, ki je bil prisoten v nekaterih demokratičnih državah. 250 Sklenitev sporazuma s Svetim sedežem je bila tudi prizna- nje državne »stabilnosti«, kar je bilo v primeru Jugoslavije – v primežu Italije in njenih »satelitov« – gotovo pomembno. 9. Pritisk »svetovalke« Francije V interesu Francije je bilo, da Jugoslavija sklene konkordat, saj je v ureditvi odnosov s Svetim sedežem in verskih proble- mov v Jugoslaviji videla tudi pomemben prispevek k ohranjanju statusa quo v Evropi. V tridesetih letih je Francija pritiskala na kralja Aleksandra, naj ta uredi odnose s Svetim sedežem tudi zaradi zbliževanja Francije in Italije (proti Nemčiji). 251 Franco- ski ambasador pri Svetem sedežu Charles-Roux (1932−1940) je celo pozval obe strani, da ponovno pričneta pogajanja. Sveti sedež je spodbudil, naj z nadaljevanjem pogajanj z Jugoslavijo dokaže, da je neodvisen od Italije. Jugoslovanom pa je dejal, naj se ne obnašajo, kot da so katoličani zanemarljiva manjšina v njihovi državi. S sklenitvijo konkordata, meni Charles-Roux, bi se lahko otresli protisrbske agitacije s strani Hrvatov in Sloven- cev, ki sloni na očitkih glede verskega stanja v državi, ter dosegli konsolidacijo. 252 Kljub temu da se je Nikola Moscatello, sveto- valec na jugoslovanskem poslaništvu pri Svetem sedežu, poga- jal neposredno z državnim tajnikom Pacellijem, »za hrbtom« Charlesa-Rouxa, Francozu to ni preprečilo, da ne bi poskušal drugače vplivati na Sveti sedež in na Beograd. Uspelo mu je pu- stiti svoj pečat na tekstu konkordata, ko je prejel osnutek v fran- coščini, da ga popravi. 25. julija 1935 se je po podpisu nazdravilo sklenitvi konkordata, a kot piše Charles-Roux: »Ob pogovoru z jugoslovanskim ministrom je kardinal Pacelli dejal: ‚Če je kdo danes zadovoljen, je to francoski veleposlanik.‘ Res sem bil, še toliko bolj ob zahvalah beograjskega vladnega uradnika.« 253 250 Coppa, The Vatican, str. 81–82, 202. 251 Kent, The Pope, str. 157. 252 Charles-Roux, Huit ans, str. 130–131. 253 Charles-Roux, Huit ans, str. 131–132. 93 10. Vpliv Italije Odnos Italije do sklenitve sporazuma med Svetim sedežem in Jugoslavijo se je precej spreminjal. Vse do sredine tridesetih let se kaže, da je Italija prej nasprotovala konkordatu, kot pa ga podpirala. V času približevanja obeh držav pa se pojavljajo celo izjave, da naj bi bila ratifikacija konkordata del sporazuma med državama leta 1937. 254 Britanski poslanik v Jugoslaviji Ronald I. Campbell je tako zapisal, da naj bi Italija vršila pritisk na Stoja- dinovića, da ratificira konkordat, ta pa naj bi iz lastne nečimr- nosti pomislil, da bi bila v protokole ob obisku ministra Ciana vključena tudi izmenjava ratificiranega sporazuma s Svetim se- dežem. 255 Da je bil konkordat del sporazuma, se je seveda izka- zalo za zmotno, gotovo pa je bil del pogovorov med Rimom in Beogradom tudi konkordat. Jože Pirjevec na primer izpostavlja, da bi se s sklenitvijo konkordata povečal ugled Jugoslavije pri Italiji. 256 Konkordat je bil namreč pomemben na ravni ureditve odnosov med Jugoslavijo in Italijo (ter Svetim sedežem). 257 Po mnenju Čolakovića, ki ga moramo sicer jemati s precej rezerve, naj bi Stojadinović, da bi obdržal ravnotežje v odnosu do dru- gega evropskega partnerja v silah osi, pristal na sklenitev kon- kordata, s katerim je Katoliška cerkev v Jugoslaviji dobila takšne pravice, ki jih ni imela nobena druga verska skupnost. 258 Ne le, da bi dobri odnosi Jugoslavije s Svetim sedežem v takratni konstelaciji sil najverjetneje pozitivno vplivali tudi na odnose z Italijo, s konkordatom bi se tudi določile nove teritorialne meje med škofijami, prav tako pa je konkordat vseboval člen o zaščiti narodnih manjšin (11. člen). 259 Slednji je bil vključen na pobudo Engelberta Besednjaka in naj bi imel recipročen učinek. 254 Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 472. 255 Avramovski, Britanci, str. 573–575. 256 Pirjevec, Jugoslavija. 257 Ratej, Odtenki politizacije, str. 44. 258 Čolaković, Kazivanje, str. 147; Mišović, Srpska crkva, str. 19. 259 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 94 KONKORDATSKA POGAJANJA 11. Zmanjšanje vpliva papeškega nuncija v Jugoslaviji Na videz manj pomemben razlog je prepričanje, da bi se s konkordatom zmanjšal vpliv nuncija. Na to posebej opozori Be- sednjak v pogovoru s kraljem Aleksandrom, v katerem izposta- vlja tudi prisego škofov kralju (4. člen) in ustanovitev »perma- nentne komisije« (mešane paritetne komisije; 36. člen), kar naj bi za državo pomenilo velik uspeh in pomoč pri njeni konsolida- ciji. Vsaka zloraba pridiganja v protidržavne namene naj bi bila onemogočena in naj bi se preprečevala s strani KC same. Me- šana paritetna komisija pa bi hkrati omejevala pristojnosti pa- peškega nuncija v državi. »Pellegrinetti bo imel manj možnosti, da se vmešava v naše notranje zadeve. Mnoge zadeve, v okviru katerih je Pellegrinetti do zdaj interveniral pri naših oblasteh, bodo postale praktično povsem notranja zadeva naše države, saj bo o njih odločala komisija, v kateri bodo sedeli izključno naši ljudje.« 260 Nuncij Pellegrinetti se je že leta 1926 ob sporu z Ra- dićem znašel sredi »medstrankarskega boja«. 261 Ob raznih afe- rah in protestih jugoslovanskih škofov so beograjski krogi skoraj vedno obtožili Pellegrinettija kot osebo, ki »vleče niti iz ozadja«. Nuncij se je na to odzval: »To je stara spretnost, s katero po- pravljajo mnenje, tako da interne pritožbe in proteste jugoslo- vanskih katoličanov pripišejo impulzom od zunaj – papežu, Vatikanu, nunciju, Mussoliniju.« 262 Njegov trud za ureditev raz- mer med KC in Kraljevino Jugoslavijo kaže na to, da je verjel v državo, kar pa ga je pogosto vodilo tudi v konflikte s katoliško hierarhijo na Hrvaškem, redkeje pa tudi na Slovenskem, saj sta se mu zdeli preveč nacionalistični in omejeni z lastnimi intere- si. 263 Dokaj pa je bil rezerviran do Slovenske ljudske stranke, saj je med njim in Korošcem obstajala očitna antipatija. 264 260 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 261 Simić, Vatikan, str. 40–42. 262 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 14, 18. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, Beograd, 28. 11. 1932. 263 Prim. ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 12, 6. 9. 1930. 264 Pirjevec, Vatikanski arhivi, str. 305; prim. Valente, Diplomazia pontificia, str. 409–413. 95 Nuncij Pellegrinetti je Kongregaciji za izredne cerkvene za- deve posredoval poročilo, 265 v katerem navaja razloge in dvome glede sklenitve konkordata. To poročilo je bilo del gradiv o no- vem osnutku konkordata z Jugoslavijo in lahko bi rekli, da so se njegovi pogledi v veliki meri skladali s pogledi Svetega sedeža. 1. Jugoslavija predstavlja predvsem v verskem pogledu ne- kakšen popolni novum na Balkanu. Katoličani po novem predstavljajo manjšino v državi, kjer tako kraljeva dina- stija kot politični vrh pripadata SPC. Kraljevina Jugoslavija predstavlja izjemo med evropskimi državami v smislu, da nima religije, ki bi zajemala absolutno večino prebivalstva v državi. 2. Jugoslavija nima državne Cerkve, temveč zgolj »priznane veroizpovedi«, ki uživajo, čeprav ne vedno v praksi, po- polno pravno pariteto v odnosu do države, ki jih (nače- loma) enakovredno subvencionira. Razumljivo pa so ka- toličani dejansko – številčno in politično – v podrejenem položaju v primerjavi s SPC, ki ji poleg dinastije pripada tudi vojaško poveljstvo, velika večina diplomatov, mini- strov in visoke administracije. 3. Nevaren vpliv ima prostozidarstvo. Nova sekta, imeno- vana »hrvaška starokatoliška cerkev«, katere število pri- vržencev v desetih letih sovražne propagande ni preseglo deset tisoč, širi zmedo in sovraštvo. 4. Ločeni verski skupnosti, katoliška in pravoslavna, v poli- tičnem oziru pripadata različnima »rodovoma« in kultu- rama. Srbi so vezani na bizantinsko tradicijo, Hrvati in Slo- venci pa na zahodnoevropsko. Tako se antagonizem med »rodom« in politiko na žalost povezuje z vero, kar dela vsak verski problem posebej delikaten. Zlasti med Hrvati je živ spomin na lastno nacionalno državo, od koder izvira tudi tendenca do separatizma ali vsaj do avtonomije. Ka- kor Srbi povezujejo svojo Cerkev s svojim plemenom, tako 265 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 96 KONKORDATSKA POGAJANJA Hrvati na nek način povezujejo katolicizem s hrvaštvom. 5. Jugoslovanski integralizem, ki je program vlade, skuša ublažiti razlike med »rodovi« z ustvarjanjem unitarnega modela. Ker je razširjeno mnenje, da je pomembna ali celo glavna ovira združevanju verska raznolikost, se teži k temu, da bi se religije omejilo na nekakšen skupni imenovalec z razglašanjem strpnosti in nekakšne indiferentnosti. Kato- liško cerkev se pri tem obtožuje intransingence in nena- cionalnosti, saj njenega verskega voditelja ni v Jugoslaviji, temveč je v Italiji, v sovražni in nevarni sosedi. Posledica tega je uvedba zakonodaje, ki je na področju šolstva, izo- braževanja in društvenega udejstvovanja mladine zagoto- vila državi monopol – država je ena, Cerkve so številne in v konfliktu. Le zaradi tega lahko država unificira Cerkve, ki, kot pravijo, neizogibno razločujejo ljudi. Od vseh naj bi najbolj ločevala ljudi Katoliška cerkev zaradi svoje velike intransingence in zaradi protislovanskih čustev katoliča- nov ob meji – Italijanov, Nemcev, Madžarov. 6. Drugo plat KC v Jugoslaviji predstavlja pomanjkanje eno- tne zakonodaje. 7. Zgodovine sporov na verskem polju v zadnjih letih pa niti ni treba ponavljati. 266 »Vse kaže na to, da dober konkordat odgovarja potrebi nove države, v kateri bi bilo koristno odstraniti, kar je iz preteklosti ostalo odvečnega ali škodljivega, ter utrditi temeljne pravice bilateralnega značaja, z namenom, da se doseže boljša prihodnost.« 267 Pellegrinetti trdi, da je za jugoslovansko državo konkordat še bolj koristen kot za KC, zanjo naj bi bil celo nujen. [Skoraj, op. G. M.] vse veroizpovedi so namreč že imele svoj ver- ski zakon, ki je urejal odnose med državo in njihovimi verskimi 266 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 267 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 97 voditelji, državi je ostajala le še Katoliška cerkev – »splendid isolation«. 268 Sklenemo lahko, da so v prid sklenitvi konkordata govorile neurejene zunanje- in notranjepolitične razmere, hkrati pa so sklenitev oteževale. Konkordat bi lahko prinesel večjo stabilnost v odnosih s »sovražnimi sosedami«, zlasti z Italijo. Francija je namreč v tem aktu videla način premostitve konfliktov med dr- žavama. Hkrati je v začetku tridesetih let postajalo vse akutnejše vprašanje anšlusa Avstrije, nekaj možnosti pa je imela tudi vr- nitev Habsburžanov na prestol v Budimpešti. Zaradi notranje razcepljenosti je imel Beograd slednjo za resnejšo nevarnost in ravno konkordat naj bi imel povezovalni ter konsolidacijski uči- nek, ki bi »utišal« tiste Slovence in Hrvate, ki so bili še vedno vezani na Dunaj. Z ureditvijo verskega vprašanja in tako izni- čenjem povodov, da bi se »Drugi« vmešavali v jugoslovansko notranjo politiko, naj bi se zmanjšala tudi navezanost na »oba Rima« – tako zveza ustašev z Mussolinijem kot tudi jugoslo- vanskih škofov s papežem. A v Jugoslaviji se je za bolj urgentno 268 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. Palača Državnega tajništva v Vatikanu, kjer je bil konkordat podpisan. (Slovenec, 26. 7. 1935, str. 1) 98 KONKORDATSKA POGAJANJA izkazalo narodno vprašanje, ki je ves čas pogojevalo tako sklepa- nje konkordata kot tudi končno odpoved. IV – Interference v času konkordatskih pogajanj (1922−1935) »Se je jugoslovanska vlada – parlamentarna ali dik­ tatorska – sploh kdaj sklicevala ali poskušala navesti tehtne razloge, zakaj se ne razume z rimsko kurijo? Na­ sprotno: pogajanja se vodijo v tej smeri od leta 1923; če pogajanja še vedno niso uspela, je potrebno za to iskati razloge drugje, ne le pri eni strani.« (Charles Loiseau) 269 Ves čas konkordatskih pogajanj z večkratnimi prekinitvami, številnimi vladnimi osnutki (1922, 1923) 270 in vladnimi predlogi konkordatov (iz let 1925, 1931 in 1933) vse do podpisa konkor- data leta 1935 je prihajalo do številnih interferenc – pritiskov na jugoslovansko vlado in Sveti sedež s strani tujih držav, jugoslo- vanskih škofov ter predvsem hrvaških in slovenskih političnih strank (v prvi vrsti HSS in SLS). 271 Za mnenje o konkordatu pa kralj Aleksander ni pozabil povprašati niti SPC, kot da bi ve- del, da bo ta odigrala ključno vlogo pri njegovem sprejemanju. V kolikor smo torej prej analizirali razloge vlade in Svetega se- deža za sklenitev konkordata, bomo na tem mestu kronološko predstavili pomisleke proti konkordatu, ki so prihajali tudi iz katoliškega tabora in sta jih izzvali notranja politika Jugoslavije in vpetost tako Svetega sedeža kot kraljevine v mrežo mednaro- dnih tokov. Obstajalo je namreč precejšnje neskladje interesov vpletenih strani. 269 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Charles Loiseau: Za jugoslovanski konkordat (Extrait du Monde Slave, 4. 9. 1933, Tome III). 270 Osnutkov je bilo še precej več, predvsem v času pogajanj med letoma 1933 in 1935. 271 Nasprotovanja liberalcev, komunistov in prostozidarjev ter drugih »antiklerikalnih« političnih opcij bomo obravnavali le za čas konkordatske krize. 99 Pri tem je pomembno tudi preveriti možnosti, da je KC v Jugoslaviji (oz. njeni visoki predstavniki) v določenih trenutkih zavirala pogajanja za konkordat ali konkordatu celo odrekla podporo. Kot prvo izstopa nenavadno dolgo obdobje sklepanja konkordata. Charles Loiseau pri analizi razlogov za počasnost sklepanja konkordata zavrača, da v državi ne bi bilo interesa za ureditev verskih vprašanj, ter tudi, da bi bila država antikleri- kalna v smislu, »kot se to razume na Zahodu«. »Lažje je pisati zgodovino zamud pri teh pogajanjih kot o vzrokih za spore, četudi eni razložijo druge. V Rimu v podobnih primerih po navadi niso hiteli, v Beogradu pa še manj. Medtem ko so v Rimu morda preveč previdni v postopkih, v Beogradu postopek ne teče niti v parlamentu niti med visoko birokracijo. Že nestabilnost jugoslovanskih vlad med letoma 1920 in 1929 bi lahko razlo- žila, zakaj vlade konkordatskih predlogov niso obravnavale re- sno, pogosto tudi ne pravilno. Po tem, ko je kralj vzel oblast v svoje roke, se zdi, da bi se njegovi načrti lahko lažje izpeljali. A v meri, v kolikšni je bil ta uspeh odvisen od hitrosti in dobre volje ministrov, zadolženih, da preštudirajo dosjeje in jih sproti dopolnjujejo, je ‚sila slavne lenobnosti‘, katere posledice so vi- dne v toliko drugih zadevah, če ne v vseh, gotovo prispevala k odložitvam brez povodov. Naslednji vzrok je v tem, da je zelo težko pravoslavce odvaditi – zaradi njihove tesne prepletenosti naroda in religije – odklanjanja ideje tuje jurisdikcije pri njih. Si je jugoslovanski konkordat nakopal politične ugovore? Nagi- bamo se k domnevam, da bo njegov učinek podvržen tem [po- litičnim, op. G. M.] interesom. Katoliške množice, na splošno, nimajo v navadi, da bi svoje nezadovoljstvo preložile na Sveti sedež: zelo rade odgovornost za to predajo na lastne vlade. Jav- nost razburjajo še druga vprašanja: o šolah, Sokolu, glagolici in stari cerkvenoslovanščini v liturgiji. Sklenitev jugoslovanskega konkordata ima v mednarodnem življenju ‚epizodično‘ mesto, brez širšega pomena. Predstavlja se predvsem kot učinek po- sebnih okoliščin, ki vladajo med Svetim sedežem in Jugoslavijo, 100 KONKORDATSKA POGAJANJA sporazum, katerega koristi ne presegajo mej dotične države.« 272 Svetozar Ritig, ki je v imenu KC v Jugoslaviji predstavil poglede škofov na ureditev položaja KC v Jugoslaviji, je bil pri takratnem papežu Benediktu XV. dobro sprejet. Benedikt XV. je postavil cilj okrepitve KC v Jugoslaviji na štiri temelje: 1) na enega pred- stavnika hierarhije v Jugoslaviji – zagrebškega nadškofa, eventu- elno kardinala, 2) na zavezanost k združenju Cerkve, 3) na staro cerkvenoslovanščino v liturgiji in 4) na papeško okrožnico o obletnici rojstva sv. Hieronima. 273 Kasnejše težave predvsem pri vprašanju stare cerkvenoslovanščine v liturgiji in glagolice tako odpirajo vprašanje, ali je menjava papežev neugodno vplivala na sklenitev jugoslovanskega konkordata. Navsezadnje se je Bene- dikt XV. strinjal, da bi se srbski konkordat razširil na celotno ozemlje Kraljevine SHS, po drugi strani pa je vse konkordate in konvencije, veljavne na ozemlju Kraljevine SHS pred prvo svetovno vojno, razveljavil. Izvolitev kardinala Rattija za nasle- dnika Benedikta XV. leta 1922 je bil sporazum med strujama, ki sta ju vodila kardinal Merry del Val (ki je podpiral nadaljevanje politike Pija X.) ter kardinal Gasparri (za kontinuiteto dela Be- nedikta XV.). Prvi vtis je bil, kot piše jugoslovanski poslanik pri Svetem sedežu Lujo Bakotić, da je Merry del Vala Pij XI. zado- voljil zgolj z izbiro imena; s podelitvijo blagoslova z zunanjega balkona bazilike sv. Petra prvič po letu 1870 pa nadaljuje poli- tiko prejšnjega papeža ter še bolj poudarja zbliževanje Svetega sedeža in Italije. Narod naj bi to takoj dojel in slišali so se vzkliki: »Viva il papa italiano!« 274 V novembru leta 1922, nekaj mesecev po pričetku delova- nja Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata, sta ostro napadla delo ožjega odbora komisije časopisa Slovenec 275 in Vrhbosna. Glavna vzroka napadov sta bila določilo o nasta- vljanju škofov in uvedba stare cerkvenoslovanščine v katoliško liturgijo po vsej državi. Tudi Rado Kušej je v intervjuju za Slo­ 272 Loiseau, Deux conversations, str. 3–5, 11–15, 19. 273 NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik škofovske konference iz leta 1919. 274 AJ, 372, 2. Pismo Bakotića Ninčiću, zunanjem ministru, 7. 2. 1922. 275 Slovenec, 16. 11. 1922. 101 venski narod zavračal uvedbo stare cerkvenoslovanščine. 276 V širšem odboru komisije je »klerikalec« Hohnjec zaradi motenja dela izzval opomin s strani škofa Uccelinija, nakar je protestno zapustil sestanek. Z nastopom škofa Uccelinija nadškof Bauer in škof Akšamović sicer nista bila zadovoljna, a sta priznala, da »ih je oslobodio teške more u liku Hohnjeca«. 277 Strah, da se bo iz tega razvila afera, je bil upravičen. Korošec je namreč 23. junija 1923 v zvezi z delom komisije v narodni skupščini sprožil in- terpelacijo proti zunanjemu ministru Ninčiću. Pri tem je obra- zložil, da člani komisije, ki so pravoslavne vere, v tem vprašanju niso merodajni, in tudi sicer večina članov širšega odbora komi- sije naj ne bi imela primernega strokovnega znanja. Pomemb- neje naj jim bi bilo, da od prisotnih katoliških predstavnikov izvlečejo čim večje ugodnosti za nadvlado države nad Katoliško cerkvijo. 278 Vendar Korošec menda ni bil dobro obveščen o za- četkih razgovorov s Svetim sedežem. 279 Korošec je leto kasneje ujezil tudi Sveti sedež zaradi do- mnevnega »vmešavanja« v imenovanje jugoslovanskega kardi- nala. Novico o tem je objavil Osservatore Romano, kasneje pa tudi Koroščevo »obrazložitev«, ki ji je sledil pomislek: »Veseli nas, da se dr. Korošec spomni, da ta vprašanja ne spadajo v pri- stojnost političnih strank. Upajmo, da ni hotel izključiti svoje skupine. V kolikor se bodo tega načela držale njegova in vse druge politične skupine, bo sporazum s Svetim sedežem hitrejši in bolj vdan.« 280 V jugoslovanski javnosti so se začele pojavljati tudi kon- kordatu alternativne oz. dopolnilne rešitve. Predsednik kato- liškega odseka na Ministrstvu ver Mihajlo Lanović je januarja 1920 sestavil prvi predlog zakona o medverskih odnosih (tiskan kot: Izvestiteljev predlog Zakona o međuverskim odnosima u 276 Slovenski narod, 16. 11. 1922. 277 Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 178. 278 Slovenec, 26. 6. 1924; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 178–179; AJ, 372, Pismo F. Uccelinija »Vrlo cenjeni gospodine Doktore«, Kotor, 21. 11. 1923; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 12. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 27. 6. 1923. 279 Krošelj, Borba za konkordat, str. 186. 280 AJ, 372, 4. Smodlaka »gospodu ministru«, 9. 2. 1924. 102 KONKORDATSKA POGAJANJA Kraljestvu Srba, Hrvata i Slovenaca) z namenom, da se v držav- nih, cerkvenih in strokovnih krogih prične razprava o urejanju medverskih odnosov in da Ministrstvo ver razišče vsa neobho- dna dejstva za izdelavo končnega zakonskega načrta. 281 Predlog zakona v prvem delu obravnava predlog medverskega zakona, ki se deli na sedem odstavkov: 1) svobodo vere in vesti, 2) za- konito priznane vere, 3) priznavanje novih ver, 4) versko pri- padnost otrok, 5) izstop iz vere in verski prestop, 6) medversko zakonsko pravo ter 7) prehodne in zaprte ustanove. V drugem delu je predložena razlaga vsakega člena predloga medverskega zakona. Predlog je bil 17. julija 1920 razposlan z okrožnico Mi- nistrstva ver, med drugim tudi katoliškim škofom. 282 Predlogu medverskega zakona so se med drugim uprli škof Anton B. Jeglič, škof Josip Marčelić in nadškof Antun Bauer. 283 Škof Jeglič in nadškof Bauer sta poslala Ministrstvu ver svoj ugovor. Njuni argumenti so sloneli predvsem na predpostavki, da Katoliška cerkev ni samo javnopravna organizacija ali zdru- ženje. KC je v primerjavi z državo združena verska skupnost s povsem samostojno organizacijo, katere obseg preči meje vsake države. Papež kot vrhovni poglavar KC ni podrejen nobeni dr- žavni oblasti. Slednje naj bi bilo tudi v skladu z versko enako- pravnostjo. 284 Komentarje na osnutek medverskega zakona iz leta 1924 (1925) je podal tudi Nikola Moscatello. Pohvalil je delo komisije in kot zaprošeno podal predloge, kaj bi bilo treba v za- konu spremeniti, da bi bil sprejemljiv tudi za KC. Pri tem je še opozoril, da je treba biti previden, da se z medverskim zakonom ne bi prejudiciral konkordat in da se ne bi moralo v bodočem konkordatu preklicati kakšne od ureditev zakona. 285 Kasneje je bilo predloženih še več drugih osnutkov medverskega zakona (leta 1925, 1931 in 1940), 286 ampak zakona, ki bi urejal zlasti 281 Petrović, Konkordat, str. 436. 282 Matijević, Pokušaj razrješenja, str. 54. 283 Kušej, Cerkveno pravo, str. 69–75; Matijević, Pokušaj razrješenja, str. 54–61; Petrović, Konkordat, str. 436–439. 284 Matijević, Pokušaj razrješenja, str. 55. 285 AJ, 372, 4. Poročilo Nikole Moscatella, 16. 7. 1924. 286 AJ, 372, 4. Predlog osnovnega zakona o verah in medverskih odnosih, 1924. 103 pravo o (versko mešanih) zakonskih zvezah, 287 verski pripadno- sti in vzgoji otrok iz versko mešanih zakonov ter prestopanje iz ene vere v drugo, v obdobju kraljevine niso uspeli sprejeti. 288 Prva leta Kraljevine SHS do začetka priprav konkordata leta 1922 in prvih dveh osnutkov konkordata, ki ju je sestavila komisija, so v zunanji politiki zaznamovala predvsem pogaja- nja na pariški mirovni konferenci in vse ostrejši konflikti z za- hodno sosedo. Po sprejeti Rapalski pogodbi in Mussolinijevem prihodu na oblast je bilo najbolj akutno reško vprašanje. Odnosi z Italijo so bili pomembni skozi celotno obdobje konkordatskih pogajanj. Vprašanje, ki si ga je treba postaviti, je namreč, ali je Italija blokirala sprejetje jugoslovanskega konkordata in na ka- kšne načine bi to lahko počela. Pogosto zasledimo navedbe, da je Sveti sedež zavlačeval s konkordatom, ker si ni želel poslab- šati odnosov z Italijo. Prav tako bi lahko imelo italijansko pod- piranje uporniških gibanj v Jugoslaviji – poleg drugih ciljev – z destabilizacijo odnosov med katoličani in pravoslavci posreden vpliv tudi na vprašanje konkordata. Nezanemarljivo pa je tudi ignoriranje fašistične politike do Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini s strani Svetega sedeža. 289 Vrh KC je bil namreč mnenja, da je treba novo ozemlje čim prej integrirati v italijansko državo, katere oblast pač ni imela posluha za težave narodnih manjšin. Vlada je že od vsega začetka dela na jugoslovanskem kon- kordatu želela, da bi ta temeljil na srbskem konkordatu (1914). T emu so nasprotovali člani Komisije za preučitev konkordata, 290 katerega ožji odbor je poglede na osnovna vprašanja posredo- val ministru Ninčiću 25. oktobra 1922. 291 Zaključki ožjega od- bora so bili predani vladi 21. decembra 1922, plenarna komisija (»širši« odbor) pa je predstavila zaključke 27. junija 1923. Sklepi Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata so bili 287 Glej tudi: Cvirn, Boj. 288 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 805–806; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 4. Predsedstvo škofovske konference o medverskem zakonu, 30. 4. 1928. 289 Prim. Mithans, Odnosi; Pelikan, Vizitacije. 290 Dolinar, Jeglič, str. 308. 291 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Osnutek konkordata, 25. 10. 1922. 104 KONKORDATSKA POGAJANJA javnosti prvič predstavljeni v Politiki 2. julija 1923. 292 Kljub na- sprotovanju določenega dela komisije je vladni predlog iz leta 1925 temeljil na konkordatu s Kraljevino Srbijo. V okviru odnosov med Svetim sedežem in Kraljevino SHS sta posebno pozornost vzbujala dva specifično »jugoslovanska« problema: upravljanje Zavoda sv. Hieronima ter raba glagolice in stare cerkvenoslovanščine v liturgiji. 293 Prvega se je posku- šalo rešiti leta 1924 v sporazumu med Kraljevino SHS in Italijo, hkrati z reševanjem reškega vprašanja. 294 Po tem sporazumu naj bi bil rektor zavoda Italijan, prorektor pa Jugoslovan. Zavod je bil namenjen »južnim Slovanom« oz. prvotno natio Dalmatica et Sclavonica, po razpadu Avstro-Ogrske, ki ji je pripadalo pa- tronatsko pravo nad zavodom, pa je ostajalo vprašanje njegove uprave nerešeno. Zadeve je zapletlo še to, da je prostore v njem našlo tudi Poslaništvo Kraljevine SHS pri Svetem sedežu. V za- vodu je prišlo do konflikta med vodstvom in štirimi študenti ravno v času, ko se je v Rimu nahajala tudi jugoslovanska de- legacija za sklenitev konkordata. Sprti strani nista prišli do so- glasja, Sveti sedež pa je ureditev hieronimske afere postavil kot »conditio sine qua non« za sklenitev konkordata. Vprašanje je ostalo odprto do leta 1928. 295 Precejšnje nelagodje je med vladnimi pogajalci sprožil obisk jugoslovanskih škofov pri papežu tik pred pričetkom po- gajanj. Ti so papežu predstavili svoja stališča glede konkordata, med katerimi je izstopalo stališče, da se vprašanje uvedbe glago- lice in katoliške liturgije v stari cerkvenoslovanščini po celotni državi izloči iz konkordata, saj je to notranjecerkveno vprašanje. Na škofovskih konferencah so leta 1918 in 1919 podprli idejo 292 Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 178–180. 293 Več o glagolici in stari cerkvenoslovanščini v liturgiji glej: AJ, 372, 1. Vprašanje katoliške liturgije v stari cerkvenoslovanščini – poročilo poslanika Bakotića, 15. 1. 1919. 294 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Italijansko-jugoslovanski sporazum o Zavodu Sv. Hieronima v Rimu, 27. 1. 1924; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – Zavod Sv. Hieronima v Rimu, november 1925. 295 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – Zavod Sv. Hieronima v Rimu, november 1925; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 14. Pismo nuncija Pellegrinettija državnemu tajniku Gasparriju, 7. 11. 1925. 105 razširitve stare cerkvenoslovanščine v liturgiji na celo državo (kjer bi želele posamezne župnije), zaradi težavnosti pa so pre- dlagali, da bi se namesto glagolice uporabljalo latinico. 296 Ritig je po predstavitvi pogledov jugoslovanske KC pri papežu Bene- diktu XV. in državnem tajniku leta 1919 o konkordatu dobil vtis, da je Sveti sedež pripravljen dovoliti uvedbo glagolice (in njeno razširitev po celotnem ozemlju Kraljevine SHS) ter da naj bi to bilo urejeno v konkordatu. Nadškof Bauer je oktobra 1921 ostro zanikal govorice, da naj bi papež v pismu njemu ter škofoma Jegliču in Akšamoviću ponudil sprejetje stare cerkvenoslovan- ščine v liturgiji, a naj bi jo odklonili, meneč, da bi to lahko pre- budilo gibanje za prestop v pravoslavje oz. po drugi verziji, da bi to vznemirilo katoliške vernike, da se jih hoče spreobrniti v pravoslavje. Govorice naj bi bile absolutno napačne, saj jim pa- pež stare cerkvenoslovanščine in glagolice naj ne bi niti omenjal, sicer pa naj bi nadškof Bauer »vedno vztrajal, da se bo ta stvar uredila s sklenitvijo konkordata s Svetim sedežem.« 297 Na prvi škofovski konferenci po menjavi papežev (24.–29. april 1922) se je formulacija o glagolici spremenila oziroma precizirala: 298 gla- golica naj bi se dovolila v župnijah, kjer bi ljudje to želeli [na tem stališču temelji tudi priloga k podpisanemu konkordatu iz leta 1935, op. G. M.]. Škof Jeglič piše: »V Dalmaciji zahtevajo verniki in razni duhovniki glagoljaštvo s tako silo, da se je zares bati prestopa v pravoslavje, ako se ne dovoli. V hrvaških pokrajinah se pa vpeljati sedaj absolutno ne more, ker je sovraštvo med Hrvati in Srbi grozno, pa bi se katoličani pobunili, ako bi se vpeljala stara cerkvenoslovanščina. Pri nas smo bolj indiferen- tni, vendar razen izobražencev bolj proti, kakor za.« 299 Na »spo- mladanski« konferenci leta 1924 so škofje sklenili, da ne bodo podprli postulata v konkordatskem osnutku glede uvedbe gla- 296 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnika sestankov jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925, 3. 6. 1925; NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (27.–29. 11. 1918); NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (15.–20. 7. 1919). 297 AJ, 372, 2. Pismo nadškofa Bauerja ministru ver, 2. 10. 1921. 298 Prim. Salmič, Al di lá, str. 203–204. 299 Otrin, Čipić Rehar, Jegličev dnevnik, str. 857. 106 KONKORDATSKA POGAJANJA golice v vseh župnijah, temveč bodo vztrajali pri prejšnji formu- laciji iz leta 1922. 300 Opozoriti je tudi treba, da je papež že leta 1921 na celotnem ozemlju Kraljevine SHS podelil pravico, da se 1) evangelije in poslanice v vseh petih mašah poje v hrvaškem, srbskem in slovenskem jeziku ter da se 2) Rimski obrednik pre- vede v narodni jezik z namenom deljenja svetih zakramentov v narodnem živem jeziku. 301 Sklepamo lahko, da je bilo slednje za mnoge pomembnejše kot pravica do rabe glagolice in stare cerkvenoslovanščine v liturgiji. So pa škofje vse od leta 1918 na- prej podpirali natis mašne knjige v stari cerkvenoslovanščini, a zaradi lažjega branja v latinici, ne v glagolici. 302 Potrebno je tudi ločiti med »nasprotovanjem« glagolici – kar je škofom očitala vlada – ter zagovarjanjem rabe glagolice na željo vernikov dolo- čenih župnij, torej nasprotovanjem »obvezni« uvedbi glagolice po celotni državi, kar bi bilo dejansko težko izvedljivo, saj mnogi duhovniki niso poznali te pisave. Po drugi strani pa lahko vztra- janje jugoslovanske vlade pri uvedbi glagolice in stare cerkveno- slovanščine po celotnem ozemlju kraljevine razložimo s tem, da je v stari cerkvenoslovanščini videla kohezivni element s premo- ščanjem jezikovnih razlik in razdruževanja med katoličani ter hkrati »odmik« od Rima, od »latinskega obredja« ter približanje pravoslavju. Medtem je Kušej leta 1922 menil: »Ako je vlada res stavila zahtevo po uvedbi staroslovenskega obrednega jezika in se ob tej zahtevi sporazum razbije, bo upravičena domneva, da je hotela ali svoj neuspeh s slovansko gesto prikriti, ali pa da svoje naloge od prvega začetka ni razumela.« 303 Prav tako se škofje z jugoslovansko vlado niso strinjali v točkah glede Zavoda sv. Hieronima – menili so, da naj bi ju- goslovanski poslanik zavod predal v upravo KC – in združitve barske in beograjske nadškofije s prenosom titule Primas Ser­ 300 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (24. 1.–5. 2. 1924). 301 NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (30. 4.–6. 5. 1921). 302 NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (27.–29. 11. 1918); NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (15.–20. 7. 1919); NŠAL, sp. V., 269,. Zapisnik iz jugoslovanske škofovske konference (20.–23. 8. 1923); Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (24. 1.–5. 2. 1924). 303 Slovenski narod, 16. 11. 1922. 107 biae iz Bara v Beograd. 304 Osservatore Romano je celo zapisal, da se je prvič v zgodovini zgodilo, da bi se škofje neke države neposredno vmešavali v konkordatska pogajanja. 305 Ta izjava ni povsem točna, saj škofovska konferenca lahko deluje kot posve- tovalni organ pri konkordatskih pogajanjih in je to tudi počela, res pa je bil čas, kdaj so podali svoja stališča, kočljiv. O »tajni resoluciji«, ki naj bi bila sprejeta med obiskom škofov pri papežu, se je v javnosti veliko govorilo, čeprav ni bilo nobenega gradiva, ki bi pričalo o tem, kaj so se škofje pogovar- jali na avdienci. Iz sedaj dostopnih zapisnikov sestankov škofov s papežem in državnim tajnikom pa je razvidno, da je beseda res tekla tudi o glagolici in da so jugoslovanski škofje predsta- vili stališča, nasprotna vladnim. 306 Zanimivo je, da je podobne ugovore kot škofje, kar bomo podrobneje videli v nadaljevanju, na konkordatskih pogajanjih zavzela tudi vatikanska delegacija, še več, to so bila ravno tista »nepremostljiva razhajanja« obeh strani, zaradi katerih so pogajanja zastala. Po vsej verjetnosti je sicer šlo za podobne poglede, ne prevzemanje mnenja škofov. Pri tem je treba opozoriti, da se jugoslovanski diplomati pred prihodom v Rim na pogajanja s Svetim sedežem niso uskladili na nobeni točki, da so svoj predlog poslali v vpogled zelo pozno in da bi bilo pričakovati uspešen zaključek pogovorov brez kom- promisov na obeh straneh naivno. Konkordatska pogajanja naj bi se sicer nadaljevala jeseni, a je prišlo do zastoja. Nadaljevanje je ob t. i. hieronimski aferi ote- žil Stjepan Radić, ki je kot predstavnik najštevilčnejšega katoli- škega naroda v državi in takratni prosvetni minister konkordat zavrnil, saj naj bi ga sestavljali Srbi. 307 Jasno izraženo stališče jugoslovanskih škofov Svetemu se- dežu o vladnem predlogu konkordata leta 1925 se ne sklada z 304 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnika sestankov jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925, 3. 6. 1925. 305 Glej: AJ, 372, 5. Pismo Smodlake Ninčiću, Rim, 13. 6. 1925. 306 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnika sestankov jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925, 3. 6. 1925. 307 Novak, Magnum Crimen, str. 234; prim. Mužić, Katolička crkva, str. 67–68; Krošelj, Borba za konkordat, str. 187; Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 923. 108 KONKORDATSKA POGAJANJA bolj zadržanim postopanjem leta 1920, ko so škofje na konfe- renci sprejeli sklep, da bi bilo prezgodaj razpravljati o obliki av- tonomije KC v Kraljevini SHS, preden bo sklenjen konkordat. Odločili so se, da se Svetemu sedežu kljub temu, da konkordat še ni bil sklenjen, predstavi že sestavljen načrt avtonomije KC v Jugoslaviji. Pri tem so opozarjali, da se o njem na škofovski kon- ferenci ni razpravljalo, saj niso želeli z ničemer prejudicirati do- ločb bodočega konkordata. Lahko pa bi informacije služile kot informacija Svetemu sedežu. 308 Je pa v tem času prišlo že do več trenj med državo in KC v Jugoslaviji, kot na primer ob spreje- manju ustave (Kancelparagraf) in ob načrtu zakona o osnovnih šolah v letih 1924 in 1925, ter posledično do strahu katoliških škofov pred poseganjem države v notranje zadeve KC, kar so lahko opazovali pri SPC. 309 Delovanje KC v prvi Jugoslaviji je do- bro povzel Jeglič, ki izpostavlja, da obstajata dve meji suverene države: naravno pravo (družina) in cerkveno pravo (KC), v ka- terega področje država nima pravice razširiti svoje zakonodajne moči. »Ko država sklepa konkordat s Cerkvijo, mora spoštovati meje naravnega in cerkvenega prava, če želi sebi dobro. Katoliška cerkev ni protidržavna, ona daje državni avtoriteti posebno moč ter obvezuje vernike k poslušnosti. Če se Cerkev bojuje proti krivicam, ki jih izvaja najvišja oblast, se ne bojuje proti državi, niti proti njeni suvereniteti, ampak proti zlorabi vrhovne oblasti, nasilju in tiranstvu,« piše Jeglič. 310 V treh letih, odkar se je pričelo delo na sklenitvi konkor- data, sta v to – zaviralno – posegla tudi prvaka največje sloven- ske in hrvaške stranke. Milan Jovanović, odpravnik poslov na jugoslovanskem poslaništvu pri Svetem sedežu, je opažal, da je bilo pri več škofih in katoliških strankah (SLS in Hrvaški pučki stranki) po svetohieronimski aferi opaziti pomanjkanje interesa, da bi se konkordat sploh sklenilo. Bolj naj bi bili zainteresirani za to, da bi dobili zagotovila, da lahko nadaljujejo s svojim, po 308 NŠAL, sp. V., 268. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference (13.–20. 4. 1920); NŠAL, sp. V., 268. Načrt statuta za autonomijo katoličke crkve u kraljestvu SHS, 1922. 309 Dolinar, Jeglič. 310 NŠAL, sp. V., 269. Jegličevo poročilo o sklenitvi konkordata, napisano leta 1922 ali 1923. 109 njegovem mnenju, v pogledu državne in narodne enotnosti niti malo upravičenim delom. Poleg tega so začele proti konkordatu protestirati tudi druge verske skupnosti, saj so menile, da bi s konkordatom KC dobila privilegiran položaj, ki njim ni bil za- gotovljen z nobenim posebnim zakonom ali sporazumom. Med katoliškimi avtoritetami je imel Jovanović za posebej »proble- matične« nadškofa Šarića, škofa Jegliča in Slamića, tajnika nad- škofa Bauerja. Jovanović je bil prepričan, da je bil v času dogo- varjanj o konkordatu primeren trenutek, da bi se jih zamenjalo, saj naj bi šlo »za ljudi stare avstrijske mentalitete, ki se ne morejo sprijazniti z novim stanjem. S primernim pristopom bi se dalo doseči zahteve, zlasti, ker se tukaj [pri Svetem sedežu, op. G. M.] precej bojijo spora med Radićem in Korošcem, saj ni zagotovo, da bi Korošec iz tega boja izšel okrepljen. Zato bi radi do rednih volitev zagotovili KC vse pozicije, ki jih trenutno drži.« 311 Paolo Bertoli je – sicer kasneje – ob podpisu konkordata izjavil, da je bil Korošec vedno proti konkordatu zaradi nasprotovanja po- litiki Svetega sedeža, ki naj bi bila fašistična in protislovanska, ter zaradi nezaupanja Srbom. 312 Korošec naj bi zaradi političnih razmer v državi v drugi polovici 1920. let, predvsem zaradi od- nosa hrvaških politikov do konkordata, pričel zagovarjati uredi- tev pravnega položaja Katoliške cerkve z notranjim zakonom. 313 Do novega vladnega predloga je od pogajanj leta 1925 pre- teklo kar približno šest let. Gre torej bolj za obdobje »zavlačeva- nja« oz. »zastoja pogajanj«, ko je ostajalo vprašanje Zavoda sv. Hieronima in druge lastnine KC odprto 314 in ko je bila pozornost Svetega sedeža prednostno usmerjena k reševanju t. i. rimskega vprašanja. Pogajanja med Svetim sedežem in Kraljevino Italijo so se pričela poleti leta 1926 in zaključila 11. februarja 1929 s podpisom Lateranske pogodbe. 315 Zaradi slabih italijansko- 311 AJ, 69, 7, 12. Odpravnik poslova Jovanović Ninčiću, Rim, 19. 1. 1926. 312 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Bertolija Pizzardu, 25. 6. 1935. 313 Kolar, Korošec, str. 199; Otrin, Čipić Rehar, Jegličev dnevnik, str. 1037. 314 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 20. 9. 1927. 315 Coppa, Controversial Concordats, str. 92–95. 110 KONKORDATSKA POGAJANJA -jugoslovanskih odnosov naj bi se Sveti sedež izogibal pogaja- njem s Kraljevino SHS, saj bi ta lahko razburila Italijo. 316 21. januarja 1929 so štirje škofje obiskali Beograd in mini- strom za kulturo, prosveto, notranje zadeve ter agrarno reformo predstavili svoje zahteve, ki naj bi se upoštevale v konkordatu, za katerega so slišali, da se spet pripravlja. Izpostavili so pet točk: 1) v šolah naj bi se ohranil verski pouk, 2) nasprotovali so uvedbi civilne zakonske zveze, 3) z agrarno reformo naj se ne bi škodilo obstoju Cerkve, 4) proračun za Katoliško cerkev se ne bi smel zmanjšati ter 5) opustil naj bi se medverski zakon. 317 Drugi konflikt je v tem obdobju prekinitve pogajanja v letih 1929 in 1930 sprožil nov jugoslovanski zakon o narodnih šolah, ki je razburil tudi Sveti sedež. Jugoslovanska KC se je močno uprla zakonu in tudi dosegla nekatere popravke. Spor o šolskem vprašanju se je vlekel že nekaj let 318 in je – kot pri vsakem kon- kordatu – predstavljal eno prednostnih interesnih področij tako države kot KC. Kriza se je tako zaostrila, da je nadškof Bauer ko- nec leta 1929 v pismu nunciju Pellegrinettiju dejal, da naj Sveti sedež zagrozi s prekinitvijo diplomatskih stikov, če vlada ne bo pripravljena spremeniti zakona o narodnih šolah in verskih dru- štvih. 319 V zvezi z novim zakonom o narodnih šolah in ukinitvijo Orla je 6. januarja 1930 pri jugoslovanski vladi po več protestih škofov 320 in nuncijevih »notah« 321 interveniral tudi Sveti sedež z 316 Loiseau, Deux conversations, str. 22–23; glej tudi: AJ, 372, 10. Pismo Simića zunanjemu ministrstvu, 4. 7. 1931; AJ, 372, 10. Pismo Simića Marinkoviću, 29. 8. 1931; AJ, 372, 10. Pismo Simića Marinkoviću, 18. 8. 1931. 317 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 6. 2. 1929. 318 Glej: NŠAL, sp. V., 269. Pripombe Lamberta Ehrlicha na načrt zakona o osnovnih šolah, obravnavanega v narodni skupščini 20. 10. 1923, 6. 4. 1924; NŠAL, sp. V., 269. Dopis predsedstva škofovske konference prosvetnemu ministrstvu v zvezi z načrtom zakona o osnovnih šolah, 24. 6. 1925; prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 4, 2. Pismo nuncija Gasparriju, 30. 11. 1921; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 18. 9. 1929; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 22. 6. 1929. 319 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 16. 12. 1929. 320 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5. Pismo »verskega odseka« (oddeljenja) Ministrstva za pravosodje Kraljevine Jugoslavije, 13. 6. 1930. 321 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5, »Nota verbale« Pellegrinettija zunanjemu ministru Kraljevine SHS, 18. 2. 1930. 111 aide­mémoire. 322 Nekatere od teh pripomb so bile upoštevane v popravkih zakona leta 1930 in z Zakonom o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v Kraljevini Jugoslaviji (1933), druge pa v podpisanem konkordatskem pre- dlogu. Poročila jugoslovanskega poslaništva pri Svetem sedežu so predvsem od srede dvajsetih let dalje pogosto omenjala pove- zave med rimsko kurijo in italijansko vlado ter direktno in in- direktno posredovanje slednje v konkordatska pogajanja z Ju- goslavijo. Simić leta 1931 piše, da je, kljub temu da so skušali pogajanja obdržati tajna, za njih izvedela italijanska vlada. Po- gajanja naj bi italijanska vlada v času konflikta med Vatikanom in Italijo videla kot še eno demonstracijo proti italijanski vladi. 323 Na vprašanje, ali se Sveti sedež boji, da bi bilo ogroženo izredno zadovoljivo stanje odnosov z italijansko vlado v času sklepanja sporazuma z jugoslovansko vlado, Loiseau ne poda direktnega odgovora. Strinja se, da italijanska vlada v tisku vztraja pri na- povedih o razbitju jugoslovanske enotnosti in da vodi zunanjo politiko, ki poskuša isto doseči z drugimi sredstvi. 324 »V kolikor je kaj podlage v govoricah, ki krožijo na poslaništvih in kar se potihoma bere v tisku, jugoslovanski konkordat ne bo imel ve- čjega učinka na zlom enotnosti političnih smernic, od katerih smo odstopili: na nek način bi lahko ubral pravo pot in s tem to poglavje zaključil. /…/ Na dan, ko bo sklenjen ta konkordat, se bo gotovo spraševalo: ‚Kaj si Mussolini misli o tem?‘, a to bo rečeno na nov način. Ne bo se odnehalo, dokler se ne bo italijan- skemu diktatorju pripisalo, da se je poslužil svojega vpliva v prid sporazuma, kar je gotovo storil v primeru konkordata z rajhom. Sprejelo se bo vsaj možnost, da v konkordatu ni videl preveč sla- bega ter da ni uporabil uradnih in poluradnih sredstev, da bi ga 322 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 4, Aide-memoire Svetega sedeža naslovljen na vlado Kraljevine SHS, 6. 1. 1930. 323 AJ, 372, 10. Pismo Simića zunanjemu ministrstvu, Rim, 4. 7. 1931; AJ, 372, 10. Pismo Simića Marinkoviću, 29. 8. 1931; AJ, 372, 11. Pismo Moscatella ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, 30. 12. 1932. 324 Loiseau, Deux conversations, str. 22. 112 KONKORDATSKA POGAJANJA preprečil. To bi že štelo kot znak popustljive politike, za katero ni dovolj reči, da mora zbrati volilne glasove Svetega sedeža: vredna je njegovega odličnega sodelovanja.« 325 »Teorija« o italijanskem vplivu na konkordatska pogajanja Svetega sedeža z Jugoslavijo ni bila zgolj »jugoslovanski kon- strukt«, temveč vtis širše mednarodne javnosti. 326 Drži, da je bila večina kardinalov Italijanov in da nekateri med njimi tudi niso skrivali nacionalističnih teženj (npr. kardinal Vanutelli), prav tako je možno sprejeti tezo, da Sveti sedež predvsem v času za- ključevanja Lateranske pogodbe ni želel razburjati Mussolinija z odprtjem pogajanj s Kraljevino SHS. V času, ko je Italija v vzho- dni sosedi videla nestabilno državo, ki nima prihodnosti, gotovo ni bila naklonjena temu, da bi se le-ta utrdila na svetovnem ze- mljevidu s sklenitvijo konkordata in s tem morda celo uredila ali vsaj izboljšala notranjepolitične razmere. Arhivski viri žal ne podajo natančnega odgovora o tej vlogi Italije. K napetim italijansko-jugoslovanskim odnosom je še pri- spevala izdaja spomenice 19. marca 1931, v kateri je nadškof Bauer po predlogu Engelberta Besednjaka 327 katoličane po svetu opozoril na fašistično nasilje do Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Kmalu za tem incidentom je prišlo do spora med Pijem XI. in Mussolinijem okoli Katoliške akcije (Non abbiamo bi­ sogno), kar je Svetemu sedežu najverjetneje narekovalo previ- dnejšo politiko do Jugoslavije po eni strani, po drugi pa je opa- ziti, da so se zahteve – sočasno s težavami, ki jih je imela KC do države na področju vzgoje mladine – na področju šolstva in izobraževanja povečale. O tem priča tudi za Jugoslavijo »ne- sprejemljiv« odgovor (promemorija) Svetega sedeža na vladni predlog konkordata iz leta 1931. Kmalu je sledil vnovičen spor med Svetim sedežem in Beo- gradom – najverjetneje najostrejši, ki bi skoraj pripeljal do pre- kinitve diplomatskih stikov – po tem, ko so škofje 17. novembra 325 Loiseau, Deux conversations, str. 22–23. 326 Charles-Roux, Huit ans, str. 130. 327 PANG 1133, t. e. 5, a. e. 3/1. Pismo Engelberta Besednjaka Janku Kralju, 14. 7. 1934. 113 1932 izdali t. i. »protisokolsko poslanico« (prebrano vernikom 8. januarja 1933) 328 in nekaj dni kasneje, 22. novembra 1932, še Memorandum jugoslovanskih škofov vladi. 329 23. februarja 1933 naj bi poslanik Simić iz zanesljivih virov izvedel, da je italijanska vlada vršila močan pritisk na Sveti sedež, naj ta prekine stike z Jugoslavijo, 330 česar pa iz drugih virov ni mogoče potrditi. Papež je v aprilu 1933 zaradi domnevnega hudega kršenja verskih pra- vic katoličanov, kar naj bi poslanica evidentno potrdila, odklo- nil sprejem jugoslovanske delegacije predstavnikov državnega zbora, ko so prišli v Rim. 331 Presenetljivo sta Sveti sedež in Jugoslavija ravno v tem času obnovila pogajanja. Ta je sprva vodil poslanik Jevrem Simić, nato pa je mesto pogajalca prevzel Nikola Moscatello. Kralj se je odločil, da bodo pogajanja potekala tajno, 332 neposredno med Moscatellom in državnim tajnikom Pacellijem. Glede na ovire, ki so jih z vmešavanjem producirali jugoslovanski episkopat, (nekdanje) politične stranke, Italija, tuji in domači tisk idr., ter dejstvo, da je šlo za čas osebne diktature, je bila takšna – si- cer redko prakticirana – odločitev pričakovana, nenavadno je bilo le, da se je za tajnega pogajalca izbralo precej nepoznano osebo oziroma človeka na nižjem položaju. 333 Uspešnost poga- janj delno potrjuje tudi dejstvo, da je umik omenjenih akterjev s prizorišča pogajanj ugodno vplival na sklepanje konkordata. Boj med jugoslovansko KC in državnimi oblastmi, v katerega se je, kot že omenjeno, vpletel tudi Sveti sedež, pa je bil daleč od tega, da bi se prekinil. Govorilo se je o »Kulturkampfu«, 334 pozornost javnosti pa (takrat) ni bila usmerjena h konkordatu. 328 NŠAL, sp. V., 269. »Protisokolska poslanica« predsedstva škofovske konference, 17. 11. 1932; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 13. 6. 1932. 329 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 14, 18. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 22. 11. 1932. 330 Žutić, Jugoslavija i Vatikan, str. 414. 331 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 4. 1933; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 26. 4. 1933. 332 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 333 Veraja, Nikola Moscatello, str. 106. 334 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Osnutek pisma Državnega tajništva – oddelek za odnose z državami. 114 KONKORDATSKA POGAJANJA Tajnost pa je v naslednji fazi – pri sprejemanju konkor- data – pokazala tudi svoje negativne plati, ki so se zrcalile pred- vsem v očitkih s strani HSS in SPC, da njiju ni nihče »vprašal za mnenje«. 335 Slednje ne drži popolnoma. Res je, da med vladnimi predstavniki, ki so sodelovali pri usklajevanju konkordatskega predloga, ni bilo Hrvata, Moscatello in nadškof Bauer pa – sicer Hrvata – nista bila člana HSS, kar je bilo tudi sicer mišljeno z očitkom o »izključenosti Hrvatov« oz. »srbskem sporazumu«. Srbskemu patriarhu Varnavi pa so konkordatski predlog predstavili tako kralj kot tudi ministra Jevtić in Kojić ter tik pred odhodom v Rim še pravosodni minister Auer. 336 Patriarh Var- nava naj bi po pisanju takratnega metropolita ter kasneje Varna- vinega naslednika Gavrila kralju »slepo zaupal«, da je konkordat dober. 337 Če je patriarh Varnava – četudi s strani KC označen za nacionalista – že sprejel konkordatski predlog in je med me- tropoliti prevladovalo mnenje, da si »katoliški bratje« zaslužijo konkordat (a ne kakršnegakoli!), pa je bilo prisotne precej nestr- pnosti med verskima skupnostma. Časopisa patriarhije, Glasnik in Vjesnik, sta objavljala članke, v katerih se je napadalo papeža, ohridski episkop Velimirović pa je pogosto pridigal proti KC in katoliški duhovščini. 338 Zadnje – objektivno – podaljšanje pogajanj je prinesel tra- gični dogodek v Marseillu, ki je poleg povzročitve »zastoja« v času Uzunovićeve vlade tudi preložil podpis konkordata na na- slednjo vlado. Podpisnik na strani Jugoslavije je bil v času nove vlade JRZ nekoliko »malenkostni« Ljudevit Auer kot pravosodni minister. To funkcijo naj bi po Stojadinovićevih zapisih ravno zavoljo podpisa konkordata »odvzel« sooustanovitelju stranke Mehmedu Spahu, ki kot musliman naj ne bi bil primeren, da bi konkordat nosil njegov podpis. 339 Takšno premierovo odloči- 335 Glej naslednji del knjige. 336 Dožić, Memoari, str. 96. 337 Dožić, Memoari, str. 96. 338 Loiseau, Deux conversations, str. 16; glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 58. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 11. 1933; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 22. 12. 1930. 339 Stojadinović, Ni rat, str. 481. 115 tev Auer v svojih spominih zavrača. 340 Z izbiro podpisnika pa je bil kljub temu nezadovoljen nadškof Bauer, saj je bil prepričan, da je Ljudevit Auer prostozidar. 341 Te insinuacije je Stojadinović ovrgel. 342 Ravnanje jugoslovanskega episkopata v odnosu do vpraša- nja komemoracije obletnic smrti kralja Aleksandra v letih 1935, 1936 in 1937 pa zrcali previdno politiko »lokalne« KC, ki se je želela izogniti vnovičnim konfliktom z državno oblastjo in po- tencialnim konfliktom s SPC – gotovo tudi zaradi pričakovanja ratifikacije konkordata –, a je morala za »dovoljenje« za poča- stitev smrti »svojega« kralja v katoliških cerkvah prositi Sveti sedež. 343 Razloge, zakaj naj bi nekateri katoličani (tako duhovniki kot laiki) – poleg prostozidarjev, »antiklerikalcev«, srbskih naciona- listov in drugih »sovražnikov Katoliške cerkve« – nasprotovali sklenitvi jugoslovanskega konkordata, je podal tudi nuncij Pel- legrinetti. Pri tem je izpostavil tri razloge oziroma motive: »Prvi motiv je v prepričanju mnogih, da srbska vlada ni iskrena, da je bizantinska, da preigrava Sveti sedež in išče, da bi izkoristila njej ugodne člene, tako da bi si podjarmila Cerkev, ne da bi to opazili tisti, ki so naklonjeni katoličanom. Drugi motiv je strah, da bi konkordat, četudi dober, ali raje zlasti če bo dober, okre- pil režim, ki ga smatrajo za sovražnega. Takšen režim, enkrat okrepljen z naklonjenostjo Svetega sedeža, se ne bi več menil za konkordat, ampak bi sledil svojemu programu srbizacije in postopnemu odstranjevanju tistega, kar je hrvaško, slovensko in katoliško.« 344 Zadržke razloži še podrobneje: »Prvi ugovor izvira iz verskih čustev, drugi pa iz politične koristi.« Pellegri- 340 Mužić, Katolička crkva, str. 78. 341 Stojadinović, Ni rat, str. 521. 342 Salmič, Al di là, str. 375–376. 343 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 111, 76. Pismo Bauerja Pellegrinettiju, 11. 9. 1935; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 111, 76. Pismo Bertolija Pizzardu, 11. 9. 1935; S.RR.SS., AA.EE. SS., Jugoslavia, 111, 76. Pismo Pellegrinettija o komemoraciji smrti kralja Aleksandra, 2. 10. 1937. 344 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 116 KONKORDATSKA POGAJANJA netti pravi, da naj bi ta skupina »opozicionistov« »fantazirala« o neodvisni Hrvaški in videla oporo pri dosegi svojega cilja v italijanski vladi; daleč za njo pa »njegovo svetost«. Cerkveno oblast naj bi imeli za sovražno in pogosto naj bi preganjali ka- toliške cerkvene ustanove, čeprav naj bi šlo za nekonsistentno skupino. 345 Nuncij meni, »da se lahko in se mora odgovoriti, da konkordat, četudi ga vlada krši in se z njim preigrava, ni škoda za Cerkev per se, ker bo njihov pazljiv in energičen maščevalec Sveti sedež, povezan z vsemi katoličani v državi in s solidarno- stjo vernikov tudi drugih nacij. Do zdaj so se verski spori razvili predvsem med škofi, vlado in Svetim sedežem in so se omejili na splošno na proteste diplomatskega in tajnega značaja. Vendar bi v primeru odprte in zlohotne kršitve konkordata s strani ju- goslovanske vlade, ki ga bo slovesno podpisala, protest Svetega sedeža dobil povsem drugačno obliko, učinkovitost in notorič- nost. Če bo vlada, kakor se upa, zvesto izpolnila obveznosti, ne vidim, zakaj katoličani ne bi bili hvaležni in ne bi priznali zasluge. Režim bi v tem primeru opravil dobro delo in če tega rezultata ne bi upoštevali, bi to bilo samo zaradi neupravičene politične strasti. Seveda konkordat ni nobeno ‚čudežno zelišče‘ za vsako bolezen, a to se je zgodilo, bolj ali manj, v vsaki državi, četudi nimajo takšnih posebnih razmer kot Jugoslavija.« 346 »Tretji ugovor, ki temelji na predpostavki, da bo Jugoslavija kmalu razpadla, se mi ne zdi utemeljen. Konkordati se sklepajo s trenutno obstoječimi državami in se ne morejo nanašati na bolj ali manj problematične ocene o tem, kaj bo prinesel čas.« 347 Sarajevski nadškof Šarić je poslal Svetemu sedežu spo- menico, v kateri nasprotuje konkordatu. Po mnenju Šarića, »katerega podpora hrvaškemu separatizmu naj bi temeljila na odkriti goreči veri«, naj bi bila jugoslovanska vlada gluha za ka- tolicizem in Hrvate, konkordat pa naj bi samo slepil mednaro- dno javnost, zadušil proteste hrvaških katoličanov, se vmešal v 345 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 25. 10. 1933. 346 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 25. 10. 1933. 347 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 25. 10. 1933. 117 življenje Cerkve in ustvaril teren, naklonjen novi zasedi proti katoliškemu in ne-srbskemu »elementu«. 348 Zdi se, da so šli vsi akterji na »vse ali nič«, kot je dejal Pellegrinetti: »Dober konkordat koristi Cerkvi in državi, slab nobenemu.« 349 348 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 25. 10. 1933. 349 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 11. 1930. 118 KONKORDATSKA POGAJANJA KONKORDATSKA POGAJANJA MED KRALJEVINO JUGOSLAVIJO IN SVETIM SEDEŽEM Med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem je bilo po- sredovanih več vladnih osnutkov in predlogov konkordata (leta 1922, 1923, 1925, 1931 in 1933) ter odgovori (promemorije) Svetega sedeža nanje (1931, 1933). Leta 1935 je bil vendarle pri- pravljen končni predlog, ki sta ga obe stranki tudi podpisali. Iz- postavili bomo predlog iz leta 1925 in končni skupni predlog ter tajna pogajanja, ki so tekla med letoma 1933 in 1935. Vir za preučevanje pogajanj med Kraljevino SHS in Sve- tim sedežem so za leto 1925 zapisniki sestankov med delega- cijama in usklajevanj (»sednice«) jugoslovanske delegacije. Viri za preučevanje pogajanj med Moscatellom in kardinalom Pa- cellijem ter mons. Pizzardom (1933–1935) pa temeljijo pred- vsem na dokumentih iz Besednjakovega fonda iz Pokrajinskega arhiva Nova Gorica, tj. poročilih s sestankov med Moscatellom in predstavniki jugoslovanske vlade ter Besednjakovim pogovo- rom s kraljem Aleksandrom o konkordatu, Moscatellovih spo- minih 350 in na dokumentih iz Vatikanskih arhivov, zlasti posre- dno iz korespondence nuncija Pellegrinettija. Za prikaz, kako so se členi konkordata spreminjali od predloga do predloga, od osnutka do osnutka, se bo več pozornosti namenilo tudi modifi- kacijam konkordata, ki na vsebinski ravni kažejo na spremembe 350 Veraja, Nikola Moscatello. 119 in koncesije, ki sta jih sprejeli obe strani. Podane bodo tudi kon- kretne informacije predlagateljev teh sprememb. To ponuja de- tajlni vpogled v vsebino konkordatskih predlogov. I – Predhodno obdobje in pripravljalna pogajanja 1922–1925 Na prvi »jugoslovanski« škofovski konferenci po razpadu Avstro-Ogrske (27.–29. november 1918) so škofje pozdravili združitev vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno neodvisno dr- žavo, priznali Narodno vijeće za vrhovno začasno oblast, izrazili pa so tudi, da bodo priznali tisto dokončno oblast, ki jo bo po ustavodajni skupščini določila narodna volja. 351 Že takrat so za- vzeli stališče, da se odnosi KC z novo državo urejajo v dogovoru s Svetim sedežem – torej s konkordatom, 352 od česar tudi kasneje niso odstopili. Prva jugoslovanska vlada s Stojanom Protićem na čelu ni bila pripravljena začeti pogajanj za nov konkordat, zato je iniciativo prepustila Svetemu sedežu. Prvi stik oz. delovanje v smeri sklenitve konkordata pred- stavlja odhod Svetozarja Ritiga v Rim (20. junija 1919), kjer je papežu Benediktu XV. in državnemu tajniku Pietru Gasparriju v imenu jugoslovanskih škofov izročil promemorijo. 353 S tem je konkordatsko vprašanje pritegnilo širšo pozornost. Odzivi Sve- tega sedeža so bili dokaj obetavni, a zahtevali so, kot je sporočil Ritig, da jugoslovanska vlada naredi prvi korak. 354 Leta 1922, potem ko je nadškof Bauer oktobra 1921 mi- nistra ver opozoril na to, »da ni glasu o konkordatu«, 355 je bil vladi predložen tudi »Načrt konkordata med Svetim sedežem in 351 NŠAL, sp. V, 268. Zapisnik škofovske konference v Zagrebu, 28. 11. 1918. 352 Mužić, Katolička crkva, str. 45; prim. Novak, Magnum Crimen, str. 74; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 168; NŠAL, sp. V, 268. Zapisnik seje škofovske konference v Zagrebu od 15. do 20. julija 1919; S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria – Ungheria, 1448, 581. Konferenca jugoslovanskih škofov v Zagrebu, 27. 11. 1918. 353 NŠAL, sp. V, 268. Pro-memoria Svetemu sedežu, Msgr. Dr. Svetozar Ritig, delegat zagrebškega nadškofa pri pogajanjih Cerkve s Kraljevino SHS (Jugoslavijo), 28. 6. 1919; NŠAL, sp. V, 268. Zapisnik seje škofovske konference v Zagrebu od 15. do 20. julija 1919. 354 NŠAL, sp. V, 268. Zapisnik seje škofovske konference v Zagrebu od 15. do 20. julija 1919. 355 AJ, 372, 2. Pismo nadškofa Bauerja ministru ver, 2. 10. 1921. 120 KONKORDATSKA POGAJANJA Kraljevino SHS« kot »neuradni osnutek katoliških škofov«. Ta Načrt vsebuje predvsem nekoliko bolj dodelane točke konkor- data med Kraljevino Srbijo in Svetim sedežem z nekaj dopolnili, vezanimi na 12. in 16. člen Ustave o ureditvi škofij tako, da se bodo ujemale z državnimi mejami, dodanih pa je še nekaj iz- sledkov iz verske ankete iz leta 1921. 356 V tem času, ko je bil tri leta in pol (od 1. januarja 1921 do 27. julija 1924) v opoziciji tudi Korošec, je prišlo do razmaha nenaklonjenosti oz. trenj med katoliškim taborom in Beogra- dom. 357 Takrat sta proti konkordatu odločno nastopila demo- kratska poslanca Gregor Žerjav in Juraj Demetrović s podporo državnemu zakonu. Med katoliškimi delegati (štirje duhovniki in škof kot pred- sedujoči) ter ministrom ver je v Beogradu (16.–18. novembra 1921) celo potekala seja, na kateri se je obravnavalo vprašanje, kako urediti pravne zadeve v državi med KC in vlado v primeru, da do sklenitve konkordata ne bi prišlo. Predstavniki Katoliške cerkve so pričakovali, da bo zakon zlasti smernice in upravljanje cerkvenega premoženja urejal ločeno od cerkvene avtonomije. V duhu »jožefinizma« so bili pripravljeni sprejeti, da bi se s sta- tutom dal delen vpliv laikom bodisi z vodenjem in upravljanjem cerkvenega premoženja bodisi z vodenjem verskih šol. Nuncij je komentiral, da je bila »prisotnost redovnika res poslana od Boga.« Delegati so namreč pri členu o mešanih zakonih pre- dlagali, da bi sinovi prevzeli vero očeta, hčere pa vero matere. A redovnik je temu ostro nasprotoval, češ da morajo vsi otroci prevzeti vero katoliškega starša. Šele po dnevu in pol borbe so člen spremenili v katoliško korist. Pri drugih členih so bili dele- gati zelo trdovratni, kakor na primer pri tem, da morajo imeti la- iki vpliv na vodenje verskih šol, kjer je bil redovnik premagan. 358 356 NŠAL, sp. V, 269. Načrt statuta za avtonomijo Katoliške cerkve v Kraljevini SHS, 1922; Mužić, Katolička crkva, str. 54; Petrović, Konkordat, str. 443. 357 Novak, Magnum Crimen, str. 163. 358 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 15. Zadeva: ugotovitve v primeru, da ne bo mogoče skleniti konkordata z Jugoslavijo, a bo treba na drugačen način poskrbeti za cerkvene zadeve na teh območjih, avtor najverjetneje nuncij Cherubini, 1922. 121 V vladi je v letih 1921 in 1922 vendarle prevladalo mišlje- nje, naklonjeno konkordatski rešitvi. Po Novaku naj bi bil vzrok temu prepričanje, da bodo tako izginila vsa nezadovoljstva, ki so se prenesla na narod z vrhov cerkvene uprave. 359 Omenjeni »premik« je bil tudi posledica odloka papeža Benedikta XV. z dne 21. novembra 1921, s katerim so bili razveljavljeni vsi sporazumi Svetega sedeža z državami, ki so po vojni razpadle. Poslanik Bakotić je sicer menil, da s tem odlokom papež ni ukinil srbskega konkordata. 360 Pašićeva vlada je namreč želela, da bi se srbski konkordat prenesel na Kraljevino SHS. T o je pod- piral tudi nuncij Cherubini, 361 a ga je maja 1922 zamenjal Er- menegildo Pellegrinetti. Bakotić je vztrajal, da naj se konkordat čim prej sklene, in pogosto vodil pogovore z državnim tajnikom Gasparrijem in sekretarjem Kongregacije za izredne cerkvene razmere Francescom Borgongini-Duco. Opozarjal je, da če bo vlada še dalje neaktivna, bo izgubila tudi srbski konkordat. 362 Obžaloval je, da ni pravočasno dobival napotkov v zvezi s skle- nitvijo konkordata. 363 359 Novak, Magnum Crimen, str. 165. 360 AJ, 372, 2. Pismo Bakotića Pašiću, 23. 11. 1921. 361 AJ, 372, 2. Telegram Pašića Bakotiću, 8. 11. 1921; AJ, 372, 2. Pismo Bakotića Ninčiću, 25. 3. 1922. 362 AJ, 372, 2. Pismo Bakotića Ninčiću, 20. 2. 1922. 363 AJ, 372, 2. Pismo Bakotića Ninčiću, 4. 6. 1922. Državni tajnik kardinal Pietro Gasparri (Ilustrirani Slovenec, 29. 12. 1929, str. 412) 122 KONKORDATSKA POGAJANJA Vlada Kraljevine SHS je končno pričela z delom na obliko- vanju konkordatskega predloga s sklicem Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata (Komisija za proučavanje pita- nja o zaključenju konkordata) 7. avgusta 1922. 364 Prvi odbor Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata med Kraljevino SHS in Svetim sedežem so sesta- vljali Ljubomir Jovanović, Marko Djuričić, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, đakovski škof Anton Akšamović, Grga Angjelinović, Milan Pečanac, poslanec jugoslovanskega kluba Josip Hohnjec, Djoka Nestorović, Stjepan Korenić, Mi- hajlo Lanović, Jakov Čuka in Antun Anić. Pozneje so ta odbor še razširili in imenovali za njegove člane še zagrebškega nad- škofa Antuna Bauerja, barskega nadškofa Franja Uccelinija, Pe- tara Grabića, Jozu Markušića, Vladimirja Nikolića, Tugomirja Alaupovića, Ljubo Nešića in Otokarja Ribařja. 365 Ožji odbor v sestavi Ljubomira Jovanovića, Mihajla Lanovića, Jakova Čuke in Vladimirja Nikolića je podal svoje mnenje v »Zaključkih ožjega kroga komisije« 21. oktobra 1922. 366 Člani širšega odbora Komi- sije so bili kar štirje škofje, med petimi člani ožjega odbora pa je bil tudi škof Jeglič. 367 Lanović je 25. oktobra 1922 v poročilu ožjega odbora (Izvještaj dr. Mihajla Lanovića, izvestioca komisije za proučava- nja pitanja o zaključenju konkordata sa Vatikanom, o radu i za- ključcima užeg odbora), ki velja za prvi osnutek konkordata, 368 izpostavil, da je komisija, kljub temu da želi zunanje ministrstvo za izhodišče upoštevati srbski konkordat, sklenila, da oblikuje osnove za nov konkordatski predlog. »Našemu narodu in naši državi svetovati, da na pogajanjih s Svetim sedežem izhaja iz 364 Otrin, Čipić Rehar, Jegličev dnevnik, str. 862. 365 Krošelj, Borba za konkordat, str. 185. 366 Glej: NŠAL, sp. V , 269. Zapisnik ožjega odbora Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata; Beograd, 21. 10. 1922; NŠAL, sp. V, 269. Poročilo dr. Mihajla Lanovića, poročevalca Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata s Svetim sedežem, o delu in sklepih ožjega odbora. 367 NŠAL, sp. V, 269. Zapisnik ožjega odbora Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata; Beograd, 21. 10. 1922; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 176. 368 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Osnutek konkordata, 25. 10. 1922; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Poročilo Pellegrinettija Gasparriju, 28. 11. 1922 123 stališč srbskega konkordata, pomeni vzeti nam iz rok mitraljez in nas z bezgovimi puščicami poslati pred topovske krogle va- tikanske diplomacije.« 369 Lanović je dejal, da je zakonik kanon- skega prava meja »naših« zahtev, vidovdanska ustava pa mejnik »našega« popuščanja. V pogovorih s predstavniki Svetega sedeža naj bi poudarili, da jugoslovanski zakoni KC zagotavljajo popol- noma enakopraven položaj z ostalimi veroizpovedmi. Člani tega odbora, ki naj bi dal osnove za določitev odnosov med državo in KC, v več vprašanjih niso bili enotnega mnenja, nekatera pa so tudi pustili odprta. Nujno se jim je zdelo doseči, da bi se meje škofij pokrivale z državnimi mejami. Strinjali so se, da naj KC pred državo zastopa škofovska konferenca. Glede imenovanja škofov so sklenili, da se za državo, po vzoru avstrijskega cesarja, zahteva »pravica prezentacije«, tj. da ima kralj pravico predlagati škofe, nadškofe, apostolske administratorje in pomožne škofe. Sprejeto je bilo tudi, da se daje KC pravno sposobnost avtono- mno upravljati s svojim premoženjem, pri čemer pa bi upravlja- nje z verskimi skladi ostalo v domeni države. Nove redove bi bilo mogoče odpirati samo z dovoljenjem vlade. Nesoglasja med člani odbora so se pojavila predvsem pri urejanju določil glede državnega nadzora nad vzgojo in izobraževanjem mladine, vključno z verskim poukom, učnim programom bogoslovnih semenišč in imenovanjem profesorjev na teoloških fakultetah. Sklenili so, da se država nima pravice vmešavati v notranje cer- kvene zadeve, lahko pa škofom nudi administrativno pomoč pri izpolnjevanju odlokov in sodnih izrekov, ki so v skladu z držav- nimi zakoni. 370 Nuncij Pellegrinetti je delo komisije komentiral že 22. no- vembra 1922. Bil je mnenja, da prvemu osnutku niti ni potrebno nameniti podrobne analize. Nekateri deli naj bi bili dobri ali 369 NŠAL, sp. V, 269. Poročilo dr. Mihajla Lanovića, poročevalca Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata s Svetim sedežem, o delu in sklepih ožjega odbora. 370 Dolinar, Jeglič, str. 208–209; NŠAL, sp. V, 269. Zapisnik ožjega odbora Komisije za preučevanje vprašanja o sklenitvi konkordata; Beograd, 21. 10. 1922; NŠAL, sp. V, 269. Poročilo dr. Mihajla Lanovića, poročevalca Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata s Svetim sedežem, o delu in sklepih ožjega odbora. 124 KONKORDATSKA POGAJANJA sprejemljivi (priznanje statusa pravne osebe Cerkvi, ohranjanje in povečanje škofij, obveza države, da vzdržuje in subvencionira duhovne ustanove), vseboval pa naj bi tudi nekatere stroge ome- jitve (glede verskih šol, aktivnosti verskih redov, svobode name- ščanja in administracije), medtem ko so bile po Pellegrinettije- vem opažanju določene zadeve obravnavane le delno (posredno je priznana vzhodna unijatska cerkev) ali sploh izpuščene (pro- zelitizem, diplomatske vezi). 371 Delo odbora je bilo javno napadeno s katoliške strani – v katoliškem tisku ter s Koroščevo interpelacijo v narodni skup- ščini na delo komisije (25. junija 1923). Pri tem se je izposta- vljalo zlasti troje: da odbor sestavljajo pravoslavni Srbi in ka- toličani »protikatoliških nazorov«, kot nesprejemljiva so videli tako vztrajanje na stari cerkvenoslovanski liturgiji (glagolici) v katoliških cerkvah kakor tudi predlog o vlogi beograjske vlade pri imenovanju škofov in nadškofov. 372 Velika razhajanja so bila pri vprašanju sklepanja zakonskih zvez, zato so se odločili te od- redbe kar izločiti iz vladnega osnutka. 373 Odziv na ta predlog je bila tudi že omenjena verska anketa v Novi Evropi. Z delom komisije ni bila zadovoljna niti vlada. Dolinar meni, da je vlado motil že skupen nastop katoliških in pravoslavnih škofov zlasti glede vprašanja agrarne reforme in da je pobuda za povzročitev razdora med KC in SPC najverjetneje prišla s strani vlade, 374 ja- snih dokazov za to pa v pregledanih arhivskih virih ni. Širši odbor komisije je pri pripravi svojega načrta izhajal iz dveh dokumentov – zaključkov ožjega odbora komisije in Lanovićevega poročila (t. i. prvega konkordatskega osnutka). Novi osnutek je bil sestavljen iz 25 členov. Ključni so členi o 371 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 12. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 28. 11. 1922. Prim. ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Osnutek konkordata, 25. 10. 1922; NŠAL, sp. V, 269. Poročilo dr. Mihajla Lanovića, poročevalca Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata s Svetim sedežem, o delu in sklepih ožjega odbora. Več glej: Salmič, Al di lá, str. 149–158. 372 Mužić, Katolička crkva, str. 55; Novak, Magnum Crimen, str. 167; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 179. 373 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 922. 374 Dolinar, Jeglič, str. 312. 125 imenovanju škofov, kjer je komisija predlagala, da vlada obdrži le pravico do uveljavljanja zadržka politične ali civilne narave do s strani Svetega sedeža predlaganega kandidata. Kar se tiče upravljanja cerkvene lastnine, se priznava KC in njenim institu- cijam status pravne osebe s svobodno pravico do nakupa, po- sedovanja in razporejanja lastnine v skladu z državnimi zakoni. To je pomenilo tudi pravico do državnega nadzora, pri verskih skladih pa tudi priznavanje prvotnih zahtev do Katoliške cerkve, vključno s pravico do državnega upravljanja skladov. Verouk naj bi bil v vseh državnih šolah podvržen nadzoru pristojnih ško- fov. A komisija je predvidevala maksimalno omejitev delovanja verskih šol, s čemer se škofje niso strinjali. Za zakonske zveze med katoličani in mešane zakone, sklenjene pred katoliškim du- hovnikom, naj bi veljali predpisi KC pod pristojnostjo cerkvenih sodišč, razen v primerih zgolj civilnih porok. Glede glagolice in stare cerkvenoslovanščine v liturgiji ni bilo sprememb v primer- javi s prejšnjim osnutkom, še vedno so zagovarjali njuno rabo v katoliških župnijah, kjer večina govori slovanski jezik. V skraj- šani obliki je zaključke širšega odbora komisije objavil Mihajlo Lanović v Politiki 2. julija 1923. 375 Javnost se je tudi na ta konkordatski osnutek odzvala ne- gativno, kritike so odzvanjale iz katoliških časopisov, čez delo komisije pa so nergali tudi nekateri pravoslavni krogi. 376 Med- tem pa je nuncij Pellegrinetti novi osnutek konkordata ocenil za boljšega od prejšnjega, predvsem ker ni bilo dodanega nič v škodo katoličanov in so bili vsi sprejeti popravki v skladu z že- ljami KC. 377 Z rezultatom komisije pa očitno ni bila zadovoljna niti vlada, zato pri nadaljnjih konkordatskih pogajanjih sklepov komisije niso uporabljali. 378 375 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8; Salmič, Al di lá, str. 159–165. 376 Novak, Magnum Crimen, str. 167; Žutić, Jugoslavija i Vatikan, str. 181. 377 Prim. Salmič, Al di lá, str. 164. 378 Dolinar, Jeglič, str. 308; Salmič, Al di lá, str. 165. 126 KONKORDATSKA POGAJANJA II – Konkordatska pogajanja leta 1925 Julija 1923 je v Pašićevo vlado kot minister ver vstopil Vo- jislav Janjić, ki mu je bilo rečeno, da naj najprej pripravi med- verski zakon in nato na podlagi tega zakona sklene še zakone s posameznimi priznanimi veroizpovedmi. Lanovićev osnutek sporazuma, ki ni bil prepis zaključkov ne ožjega ne širšega od- bora Komisije, je minister Ninčić poslal Ribarju, da ga preuči, ta pa ga je dostavil Radu Kušeju, ki je podal pripombe. 379 Nato so na seji na ministrstvu ver te pripombe prediskutirali Janjić, Lanović, Čuka in bivši poslanik Bakotić. 380 Jugoslovanska vlada je, raje kot da bi pri sestavi predloga za pogajanja leta 1925 sprejela sklepe širšega odbora komisije, prisluhnila osebnim predlogom Mihajla Lanovića. Prav tako ni uslišala želje Svetega sedeža, da pošlje svoj predlog konkordata pred prihodom delegacije na pogajanja, da bi ga lahko preštu- dirali. Cilj novega konkordatskega predloga, ki se ga je skrbno hranilo v tajnosti, naj bi bil bolje zavarovati državne interese, kot sta to storila osnutka komisije, z izhodiščem na vsebini srbskega konkordata (1914) in s primerno pogajalsko skupino. 381 Začetek pogajanj za konkordat s Svetim sedežem pa se je po številnih razgovorih jugoslovanskega poslanika pri Svetem sedežu Josipa Smodlake (Bakotića je zamenjal oktobra 1923) s predstavniki v Rimu in Beogradu ter napeti politični situaciji zavlekel v leto 1925. 382 Jugoslovanski poslanik pri Svetem sedežu Josip Smodlaka je v marcu 1925 opravil razgovore o novem predlogu konkor- data z ministri Pašićem, Ninčićem, Pribićevićem, Trifunovićem 379 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 3. Zapisnik Ožjega odbora jugoslovanske škofovske konference iz Zagreba, od 20. 1. do 5. 3. 1924; NŠAL, sp. V, 269. Poročilo dr. Mihajla Lanovića, poročevalca Komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata s Svetim sedežem, o delu in sklepih ožjega odbora. 380 Mužić, Katolička crkva, str. 61. 381 Salmič, Al di lá, str. 169, 180. 382 AJ, 372, 3. Pismo Smodlake Ministrstvu za zunanje zadeve, 18. 10. 1923; AJ, 372, 3. Pismo Smodlake Ninčiću, 5. 12. 1923; AJ, 372, 4. Pismo Smodlake Vojislavu Janjiću, ministru ver, 1. 2. 1924; AJ, 372, 4. Pismo Smodlake Marinkoviću, 5. 11. 1924; AJ, 372, 4. Pismo Smodlake Marinkoviću, 27. 11. 1924; AJ, 372, 5. Pismo Smodlake Ninčiću, 23. 3. 1925. 127 in drugimi. Njihove poglede je nato predstavil v Rimu. 383 Obliko- vana je bila delegacija za vodenje pogajanj za sklepanje konkor- data v sestavi: Vojislav Janjić in Josip Smodlaka kot polnopravna člana ter eksperta Mihajlo Lanović in Nikola Moscatello. 384 Ti člani delegacije so bili prisotni na sejah delegacije v Zavodu sv. Hieronima, medtem ko sta na sestankih s predstavnikoma Sve- tega sedeža pogajanja vodila Janjić in Smodlaka, na zadnjem, sedmem sestanku pa je Smodlako zamenjal Lanović. Vsi so bili duhovniki in vladni zaupniki, od katerih se je pričakovalo, da bodo na najboljši način zagovarjali državne interese. Na čelu delegacije Svetega sedeža pa je bil Francesco Borgongini-Duca s svojim tajnikom Alfredom Ottavianijem. 385 Delegacija je v Rim prispela 19. maja 1925, pogajanja s Sve- tim sedežem pa so se pričela 11. junija 1925. V tem času se je zvrstilo deset sej jugoslovanske delegacije, na katerih so pregle- dali in sprejeli nekaj manjših dopolnil ter sprememb vladnega konkordatskega predloga, potrjenega na ministrskem sestanku marca 1925, 386 ter prediskutirali zahteve Svetega sedeža. Pet sej je potekalo pred začetkom pogajanj, ki so bila sestavljena iz sed- mih sestankov, 387 šesta in sedma seja sta potekali med pogajanji, preostale tri pa po sedmem (zadnjem) sestanku med jugoslo- vansko delegacijo in pogajalcema Svetega sedeža. V času pogajanj (junija 1925) so v Rim prišli tudi jugoslo- vanski škofje ter svoje zahteve v zvezi s konkordatom predstavili tudi državnemu tajniku Gasparriju in Borgongini-Duci. Orga- nizirali so dva sestanka, ki jima je predsedoval nuncij Pellegri- 383 Mužić, Katolička crkva, str. 62; Za tekst predloga konkordata iz leta 1925 glej: S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Konkordat z Jugoslavijo. Vladni predlog; prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 191-195. 384 AJ, 372, 5. Zapisniki sej jugoslovanske delegacije (27. 5., 28. 5., 29. 5., 30. 5., 1. 6., 15. 6., 16. 6., 28. 6., 29. 6., 30. 6. 1925) in zapisniki sestankov med delegacijama Kraljevine SHS in Svetega sedeža (11. 6., 12. 6., 13. 6., 17. 6., 19. 6., 23. 6., 26. 6. 1925). 385 AJ, 372, 5. Zapisniki sestankov med delegacijama Kraljevine SHS in Svetega sedeža. 386 AJ, 372, 5. Vladni predlog konkordata iz marca 1925; AJ, 372, 5. Zapisniki sej jugoslovanske delegacije (27. 5., 28. 5., 29. 5., 30. 5., 1. 6., 15. 6., 16. 6., 28. 6., 29. 6., 30. 6. 1925). 387 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Konkordat s Kraljevino SHS: sestanki, Rim, 11. 6., 12. 6., 13. 6., 17. 6., 19. 6., 23. 6., 26. 6. 1925; AJ, 372, 5. Zapisniki sestankov med delegacijama Kraljevine SHS in Svetega sedeža (11. 6., 12. 6., 13. 6., 17. 6., 19. 6., 23. 6., 26. 6. 1925). 128 KONKORDATSKA POGAJANJA netti (2. in 3. junija 1925), na obeh pa so razpravljali o vladnem predlogu konkordata 388 in naj bi sprejeli tudi »tajno resolucijo« o glagolici. 389 V razpravah so škofje podali svoje mnenje o po- sameznih členih osnutka konkordata. Pri tem so zaprosili Sveti sedež za podporo pri natanko tistih točkah, ki so bile kasneje najbolj sporne na pogajanjih med jugoslovansko in vatikansko delegacijo. Želeli so namreč, da se iz konkordatskega predloga izloči vprašanje glagolice in stare cerkvenoslovanščine, saj so to dojemali kot notranjecerkveno zadevo, da jugoslovanski posla- nik pri Svetemu sedežu preda Zavod sv. Hieronima v upravo KC in se z odposlanci iz zavoda izseli, da bi bile KC vrnjene cerkve, zavodi in šolske zgradbe, ki pripadajo cerkvenim ustanovam, a so ji bile odvzete po razpadu Avstro-Ogrske, da se Cerkvi vrnejo ali odplačajo zemljišča, ki so ji bila z agrarno reformo odvzeta, ter da barska in beograjska nadškofija ostaneta ločeni. 390 Prvič se je tudi zgodilo, da je lahko episkopat nekega naroda, ki se je pri- pravljal za dokončen sporazum s Svetim sedežem – le nekaj več kot teden dni pred pričetkom uradnih pogajanj –, podal svoja stališča o problemih, ki so ga najbolj zanimali. 391 Res je že na prvem sestanku delegacij za sklenitev konkor- data Borgongini-Duca posredoval prošnjo jugoslovanskih ško- fov, da se konkordata ne podpiše, dokler se ne izpolnijo zahteve v zvezi z Zavodom sv. Hieronima ter lastnino KC, ki ji je bila odvzeta po razpadu Avstro-Ogrske in z agrarno reformo. 392 Na pogajanjih leta 1925 je bilo med najpomembnejšimi vprašanji nastavljanje škofov (4. člen [1925], 3. člen [1935]). Po 388 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnika sestankov jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925, 3. 6. 1925. 389 AJ, 372, 7. Poročilo poslanika v Vatikanu J. Simića, poslanega V. Marinkoviću, 20. 4. 1927; prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 197; Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 923. 390 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnik sestanka jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925 (avtor zapisnika Girolamo Maria Mileta, šibeniški škof); prim. Valente, Santa Sede, str. 226. 391 AJ, 372, 5. J. Smodlaka M. Ninčiću, 13. 6. 1925. – Corriere diplomatico e consolare, 10. 6. 1925. 392 AJ, 372, 5. Zapisnik sestanka med delegacijama Kraljevine SHS in Svetega sedeža, Rim, 11. 6. 1925; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnika sestankov jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925, 3. 6. 1925. Prim. Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 923. 129 takratnem osnutku bi škofe in nadškofe imenoval Sveti sedež na predlog škofa iz dotične škofije. To za pogajalca Svetega sedeža pričakovano ni bilo sprejemljivo. Podoben epilog je dočakal 18. člen [1925], ki ni predvidel kazenskopravne zaščite duhovnikov, temveč je dajal državi pristojnosti, da zahteva zamenjavo du- hovnika, osumljenega kaznivih dejanj. Jugoslovanski delegati so vztrajali pri svojem predlogu in nikakor niso hoteli sprejeti možnosti, da bi bile za takšne postopke imenovane mešane ko- misije (predstavnikov države in Svetega sedeža), še manj pa, da bi razsojal nuncij. Sveti sedež nikakor ni mogel pristati na kakršnokoli omejevanje delovanja verskih redov, a delegati so vztrajali pri prvotnem (vladnem) predlogu. Sporazumeli se niso niti pri določilu o združenju barske in beograjske nadškofije (2. člen), pri členu o nadzoru nad lastnino KC (5. člen) ter pri uredi- tvi mešanih zakonskih zvez (12. člen). Eno izmed dominantnih – in razhajajočih – vprašanj pogajanj leta 1925 je bila vsekakor uvedba glagolice in stare cerkvenoslovanščine po celotnem oze- mlju Jugoslavije (Priloga 1), zlasti zaradi negativnega stališča, ki ga je do tega vprašanja zavzel jugoslovanski katoliški episkopat. Med novimi zahtevami, ki jih je predstavil Sveti sedež 17. junija 1925, so bile tudi tri za kasnejšo razpravo ključne točke: javno priznanje šol vseh vrst in stopenj (28. člen [1935]), določba, da v šolah z večinsko katoliškimi učenci poučujejo učitelji katoličani (27. člen [1935]), in pravica do osnovanja mladinskih organiza- cij (Katoliške akcije idr.) (33. člen [1935]). Pri členu o (verskih) šolah in o ustrezajoči verski pripadnosti učiteljev leta 1925 ni prišlo do sporazuma. Pravico osnovanja in upravljanja mladin- skih organizacij pa so sprejeli pod pogojem, da se te ne bodo zlorabile v politične namene. 393 Že v oktobru leta 1925 naj bi škofje v tej zvezi znova poskušali posredovati pri državnem tajniku, a jim je kardinal Gasparri dejal, da vprašanje glagolice pušča za konkordatska 393 AJ, 372, 5. Zapisniki sej jugoslovanske delegacije (27. 5., 28. 5., 29. 5., 30. 5., 1. 6., 15. 6., 16. 6., 28. 6., 29. 6., 30. 6. 1925) in zapisniki sestankov med delegacijama Kraljevine SHS in Svetega sedeža (11. 6., 12. 6., 13. 6., 17. 6., 19. 6., 23. 6., 26. 6. 1925). 130 KONKORDATSKA POGAJANJA pogajanja z vlado SHS. 394 Tudi sicer je vprašanje razširitve is- tega liturgičnega jezika na celotno območje kraljevine vsa leta sklepanj konkordata zbujalo precej kritik in nesoglasij med raz- ličnimi stranmi. Na pogajanjih je bil dosežen sporazum pri večini točk in tako gotovo storjen korak naprej. 395 Odprtih je ostajalo osem točk od 22 členov in treh prilog jugoslovanskega predloga kon- kordata ter devetih novih predlogov Svetega sedeža. Po drugi strani pa je predvsem vladna stran doživela »hladni tuš«. Že samo njihovo izhodišče, da se srbski konkordat razširi na ce- lotno ozemlje Kraljevine SHS, je bilo s strani vatikanske diplo- macije absolutno zavrnjeno. Kljub temu da je bil Nikola Mosca- tello med vladnimi pogajalci, je menil, da je »iluzija Beograda« in njegova »neodpustljiva naivnost«, da bi bilo takšno stališče sprejeto. 396 Zdi se, da je prišla jugoslovanska delegacija na po- gajanja nepripravljena na sklepanje večjih kompromisov in ni imela primernega odgovora na predloge Svetega sedeža. Kot opozarja Igor Salmič, je bolj kot za pogajanja šlo za izmenjavo stališč. Glavni razlog za neuspešna pogajanja bi naj bilo dejstvo, da jugoslovanska stran Svetemu sedežu ni predhodno poslala svojega predloga, saj bi bila potrebna predhodna usklajevanja o nekaterih temah. To je storila šele 1. junija 1925. Nepremo- stljivih razlik v pogledih zlasti na vprašanja imenovanja škofov, cerkvene lastnine in verskih redov tako v Rimu ni bilo moč zgla- diti. 397 III – Zastoj pogajanj 1925–1930 V jeseni 1925 se je jugoslovanska vlada pripravljala na po- noven odhod delegacije v Rim, da bi nadaljevala in zaključila s konkordatskimi pogajanji. Minister Ninčić je konec oktobra zbral Pavleta Radića, Trifunovića, Smodlako, Jovanovića, Lano- 394 AJ, 334. Pismo Jovanovića Ministrstvu za zunanje zadeve, 27. 10. 1925. 395 AJ, 372, 5. Zapisnik 8., 9. in 10. seje jugoslovanske delegacije (28. 6., 29. 6., 30. 6. 1925). 396 Kljajić, Nikola Moscatello, str. 166. 397 Salmič, Oriente e Occidente, str. 454. 131 vića, Čuko in Anića, da bi preučili protipredloge s strani Svetega sedeža in oblikovali končne sklepe. Na seje te komisije niso po- vabili škofov. Glagolica je ostajala pogoj, od katerega vlada nika- kor ne bi odstopila. Po mnenju nuncija Pellegrinettija pa obeti z ozirom na rezultate dela komisije in pomisleke »radićevcev« niso bili dobri. 398 Pogajanja se res niso nadaljevala, in sicer iz več razlogov: zaradi nasprotovanja Stjepana Radića in drugih notranjepoli- tičnih trenj, vprašanja liturgičnega jezika in cerkvene lastnine, odvzete z agrarno reformo, predvsem pa zaradi spora vlade s katoliškimi škofi glede Zavoda sv. Hieronima, ki je kasneje pre- rasel v konflikt s Svetim sedežem. Po neuspelih pogajanjih je Lanović predlagal, da bodoča pogajanja vodi en delegat kraljevske vlade z apostolskim nunci- jem v Beogradu. 399 Njegov predlog je bil v prvi točki upoštevan, nuncij Pellegrinetti pa je pri sklepanju konkordata seveda ostal zgolj v funkciji »svetovalca«, pa še to brez vednosti jugoslovan- ske strani. Sledila je skoraj petletna prekinitev pogajanj, četudi je vprašanje konkordata ves čas ostajalo odprto, le preloženo »ad calendas graecas«, potreba po ureditvi odnosov med KC in dr- žavo v Kraljevini SHS pa je postajala vse večja. 400 Proti konkordatu je odločno nastopil tudi Stjepan Radić, takratni prosvetni minister. Menil je namreč, da je konkordat preveč klerikalen in da Hrvati nikdar ne bodo sprejeli takšnega konkordata. V članku za Politiko je med drugim dejal, »da bi bilo potrebno ustanoviti hrvaško cerkev, neodvisno od Rima, narodno cerkev, ki bi se s časom stopila s pravoslavno«. 401 Vlada naj bi po Radićevem mnenju sklenila, da se stvar preloži, ker predstavnik Hrvatov, ki naj bi jih to vprašanje najbolj zadevalo, 398 Salmič, Al di là, str. 230–234, 238–239. 399 Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 218. 400 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 18. 1. 1929. 401 Politika, 18. 7. 1925. Podobno razmišljanje o hrvaški nacionalni cerkvi zasledimo tudi pri Nikolaju Velimiroviću (Manojlović Pintar, Još jednom, str. 163). 132 KONKORDATSKA POGAJANJA ne pristaja, da bi bil konkordat v takšni obliki sprejet. 402 Manjšo vlogo Radiću pripisuje Mužić, ki razlog za Radićev nasprotujoč odnos do konkordata vidi predvsem v tem, da je ta menil, da bi ga morali formulirati Hrvati. Še več, Mužić celo dokazuje, da vladi ni bilo v interesu, da bi sklenila konkordat. Takratni pred- sednik vlade Nikola Pašić naj bi izkoristil Radićev nastop proti konkordatu, da je krivdo lahko prevalil na Hrvate. 403 Z osnut- kom iz leta 1925 naj bi celo »želeli omogočiti oblikovanje srbske Katoliške cerkve okoli srbskega primasa iz beograjsko-barske nadškofije, ki bi ji bile podrejene kotorska, mostarska in po mo- žnosti še dubrovniška škofija«. 404 Žutić pa v zvezi s tem cinično sprašuje Mužića, ali ta ne vidi »morebitni dobrobit takšne re- šitve za KC, saj bi takšna Cerkev lahko vršila med pravoslavci vzhodno prozelitsko misijonarstvo«. 405 Medtem pa Matković odpira drugačen pogled. Pavle in Stjepan Radić naj bi bila pova- bljena k delu komisije. Prav Hrvati naj bi, bolj kot Srbi, odigrali ključno vlogo pri zastoju pogajanj. Razloga za Radićevo naspro- tovanje konkordatu naj bi bila njegov antiklerikalizem in strah, da bi s konkordatom Katoliška cerkev povečala svoj vpliv v hr- vaški politiki. S konkordatom bi se izboljšali odnosi med škofo- vsko konferenco in Beogradom, kar bi bilo v škodo Radićevemu političnemu programu. Prav tako naj bi bil Radić prepričan, da bi s sklenitvijo konkordata država izgubila svojo suverenost, Hrvatom pa bi se nataknilo »lisice«. Iz tega naj bi tudi izhajala njegova ideja o hrvaški Katoliški cerkvi. 406 Konkordat pa je po- stal tudi predmet taktiziranja med Pašićem in Radićem. 407 Slabo mnenje o Radiću je imel tudi nuncij, v njem je celo videl eno največjih ovir konkordatu. 408 Matkovićevo razmišljanje je precej prepričljivo, vprašanje pa je, ali drži, da je bil vpliv Hrvatov na zastoj pogajanj tako 402 Novak, Magnum Crimen, str. 234; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 208. 403 Mužić, Katolička crkva, str. 62–69. 404 Mužić, Katolička crkva, str. 64–65. 405 Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 218–219. 406 Salmič, Al di là, str. 234–237; Matković, Stjepan Radić, str. 295–298. 407 Kljajić, Nikola Moscatello, str. 167. 408 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 15. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 3. 9. 1927. 133 velik. Radić je gotovo prispeval k zapletu, ki je pripeljal do pre- kinitve razgovorov, a lahko se le spekulira, kaj bi bilo, če bi HSS v tistih razmerah podpirala sklenitev konkordata in njegovo vse- bino. Za zastoj konkordatskih pogajanj po neuspehu junija 1925 so bili bolj pomembni svetohieronimsko vprašanje in druga razhajanja okoli cerkvene lastnine ter kasneje spor okoli novih šolskih zakonov. Izstopalo je nerazrešeno vprašanje uprave Zavoda sv. Hi- eronima, ki je med letoma 1925 in 1928 predstavljalo glavno točko diplomatskih pogovorov med Svetim sedežem in Kra- ljevino SHS. Sveti sedež je ureditev hieronimske afere postavil tudi kot »conditio sine qua non« za sklenitev konkordata. Spori okoli upravljanja Zavoda sv. Hieronima so se sicer vlekli že od nastanka kraljevine. Po sporazumu iz leta 1924 naj bi bil rektor zavoda Italijan, prorektor pa Jugoslovan. Zavod, v katerem je imelo svoje prostore tudi jugoslovansko poslaništvo pri Svetem sedežu, je bil namenjen »južnim Slovanom« habsburške monar- hije in – odvisno od interpretacij – tudi italijanskim Dalmatin- cem. 409 Poslanik Bakotić je bil recimo leta 1919 mnenja, da bi se o vprašanju, ali imajo do zavoda pravico tudi katoličani iz Srbije, Makedonije in »Stare Srbije« ter Slovenci, lahko razpravljalo, a bi bilo glede na situacijo najbolje, da se vsem državljanom Kra- ljevine SHS podelijo enake pravice do zavoda. Na podlagi zgoraj omenjenega mnenja pa naj bi bilo povsem jasno, da Dalmatinci italijanske narodnosti nimajo pravic do zavoda. 410 V zavodu je prišlo do konflikta med vodstvom in štirimi štu- denti ravno v času konkordatskih pogajanj. »Izgnani« študentje so te težave predstavili zagrebškemu nadškofu in đakovskemu škofu. Štirje škofje – Bauer, Šarić, Akšamović in Bonefačić – so v tej zvezi obiskali papeža ter zahtevali, da rektor študente spet 409 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Italijansko-jugoslovanski sporazum glede Zavoda sv. Hieronima v Rimu, 27. 1. 1924; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve; Jugoslavija: Zavod sv. Hieronima v Rimu, november 1925; AJ, 372, 1. Vprašanje svetohieronimskega zavoda v Rimu – poročilo poslanika Bakotića, 26. 1. 1919. 410 AJ, 372, 1. Vprašanje svetohieronimskega zavoda v Rimu – poročilo poslanika Bakotića, 26. 1. 1919. 134 KONKORDATSKA POGAJANJA sprejme v zavod. Ker rektor tega ni želel storiti, je kardinal Va- nutelli rektorja Biasiottija ter prorektorja Butkovića odpoklical, za novega rektorja pa je bil nameščen Nardone. Zamenjavi je ostro nasprotovalo poslaništvo s poslanikom Smodlako na čelu, saj naj bi bil novi rektor italijanski nacionalist. Prav tako pa ne gre spregledati, da je rektor Biasiotti podpiral pobudo, da po- slaništvo ostane v prostorih zavoda, medtem ko so jugoslovan- ski škofje temu nasprotovali. Pravic do zavoda med drugimi po njihovem mnenju naj ne bi imeli Srbi, še manj pa civilna oblast. Posledično je Smodlaka postal nezaželena oseba v Vatikanu in jugoslovanska vlada ga je zamenjala z Jevremom Simićem. 411 Kot Smodlaka pred njim je poslanik Simić posredoval zah- teve v prid pravici jugoslovanske vlade do možnosti ugovora pri imenovanju jugoslovanskih državljanov na funkcije zavoda pred posvetovanjem s cerkvenimi oblastmi. Čeprav si je državni tajnik Gasparri skupaj z jugoslovanskimi škofi že leta 1924 pri- 411 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve, Jugoslavija: Zavod sv. Hieronima v Rimu, november 1925. Dogovor o upravljanju Zavoda sv. Hieronima: v sredini je kardinal Cerretti, levo od njega stoji rektor msgr. dr. Madjerec in desno dr. Bačić, na levi sedijo dr. Moscatello, M. Jovanović in D. Dragutinović, msgr. Caccia in zavodovi uradniki, v ozadju pa stojijo gojenci. (Ilustrirani Slovenec, 11. 1. 1931, str. 15) 135 zadeval za prenos lastnine na cerkveno oblast, izvajanje bule Slavorum Gentem (1901) in ohranjanje cerkvene narave zavoda, je spomladi 1928 v okviru ene izmed več sej Kongregacije za izredne cerkvene zadeve na to temo nepričakovano odločil, da potrdi idejo o upravnem svetu, sestavljenem iz Jugoslovanov, in priznanju rektorja jugoslovanske narodnosti; ta ideja pa vladi ni priznavala pravice do ugovora. 18. julija 1928 je bilo premoženje predano in za rektorja je bil imenovan Jakov Čuka. 412 K rešitvi spora, ki ga Valente imenuje kar »il piccolo concordato«, 413 saj je bila z njim odpravljena verjetno največja ovira za nadaljevanje pogajanj, je pomembno prispeval tudi Nikola Moscatello, sveto- valec na poslaništvu Kraljevine SHS pri Svetem sedežu. 414 Jeseni 1925 so burili javnost v Jugoslaviji tudi različni po- gledi škofov in vlade na uvedbo stare cerkvenoslovanščine in glagolice v liturgijo. Prvi so dopuščali možnost, da se stara cerkvenoslovanščina razširi po nekaterih škofijah oziroma žu- pnijah po državi, glagolica pa le fakultativno. Prav tako se niso strinjali, da bi to urejal konkordat. Jugoslovanska vlada pa je temu dajala prednost, saj so to dojemali kot odmik jugoslovan- ske Katoliške cerkve od po njihovem mnenju prevelikega vpliva Vatikana. Škofovska konferenca se je v oktobru uklonila pritisku vlade in javnosti ter na svoji seji pozvala Sveti sedež, da privilegij rabe stare cerkvenoslovanščine v liturgiji razširi tudi na cerkve, ki ga prej niso imele. 415 Vprašanje se je leta 1926 obravnavalo na Kongregaciji za izredne cerkvene zadeve, pri čemer so kardinali obravnavali predvsem poročila oziroma mnenja nuncijev, ki so službovali v Beogradu. Odločili so se, da se pripravi osnutek de- kreta; za to delo so izbrali Bastiena. Nunciju Pellegrinettiju so naročili, naj povpraša jugoslovanske škofe, kje se glagolica upo- rablja legitimno, kje nelegitimno in kam bi bilo potrebno razši- 412 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve; Jugoslavija: Zavod sv. Hieronima v Rimu, november 1925; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 14. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 7. 11. 1925; Valente, Diplomazia pontificia, str. 289–292; Salmič, Al di là, str. 239–247; Valente, Santa Sede, str. 216–217. 413 Valente, Diplomazia pontificia, str. 289. 414 Veraja, Nikola Moscatello, str. 89, 237–336; Kljajić, Nikola Moscatello, str. 167–170. 415 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik seje škofovske konference, 13. –19. 10. 1925. 136 KONKORDATSKA POGAJANJA riti privilegij. Odgovor je bil pripravljen šele leta 1931. Prav tako je nuncij v tem času precej spremenil svoje mišljenje, liturgiji v stari cerkvenoslovanščini je bil vse manj naklonjen. 416 Vprašanje urejanja premoženja Katoliške cerkve je bilo velik del obdobja med obema vojnama tesno povezano s pre- dlogi agrarne reforme zemljiških posesti verskih skupnosti in upravljanja verskih skladov. Vprašanje agrarne reforme je ure- jalo posebno ministrstvo, ob čemer je v tem primeru upošte- valo tudi mnenja Ministrstva ver, ki je zagovarjalo, da se lastnina verskih skupnosti ne more primerjati z zasebnim premoženjem ali premoženjem zasebno-pravnih organizacij. Nuncij Pellegri- netti je protestiral proti novemu predlogu zakona o agrarni re- formi (1928), ki je bil enostransko pripravljen brez posvetovanja s Svetim sedežem glede cerkvene lastnine. Ko je vlado prevzel Korošec, je minister ver Cvetković skušal prepričati ministra za agrarno reformo Popovića, da se premoženje verskega sklada ljubljanske škofije izvzame iz agrarne reforme, kar pa ni bilo upoštevano. 417 Čeprav je bil predlog, pripravljen v času te vlade, po nuncijevem mnenju boljši od prejšnjih, še vedno ni bil spre- jemljiv. 418 Njegovi popravki so bili sprejeti kasneje v Zakonu o likvidaciji agrarnih odnosov na področju Dalmacije (november 1930) in Zakonu o likvidaciji agrarne reforme na velike posesti (junij 1931). 419 Ko je bilo rešeno vprašanje zavoda, se je leta 1929 odprl nov problem ob izdaji novega jugoslovanskega zakona o naro- dnih šolah in verskih društvih, na katerega so se ostro odzvali cerkvena hierarhija KC v Jugoslaviji, nuncij v Beogradu in v letu 1930 tudi Sveti sedež. 420 416 Salmič, Al di là, str. 247–253. 417 Kolar, Korošec, str. 201; Salmič, Al di là, str. 256–257. 418 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 7. Pismo Gasparrija Pellegrinettiju, 7. 1. 1929. 419 Kolar, Korošec, str. 201; Salmič, Al di là, str. 256–257. 420 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 16. 12. 1929; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5. Pismo »verskega odseka« (oddeljenja) Ministrstva za pravosodje Kraljevine Jugoslavije, 13. 6. 1930; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5. »Nota verbale« Pellegrinettija zunanjemu ministru Kraljevine SHS, 18. 2. 1930; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 4, Aide-memoire Svetega sedeža, naslovljen na vlado Kraljevine SHS, 6. 1. 1930. 137 Nuncij Pellegrinetti je v poročilu državnemu tajniku pri interpretaciji situacije opozoril na pisanje časopisov, ki Sokole primerjajo s »podobnimi« organizacijami v Italiji in Nemčiji, pri katerih »gre za ustvarjanje ‚milice‘, ki krepi nacionalni duh in vzgaja dobre vojake, vse, dodajo, v interesu miru. V tem se morda ne motijo: ‚si, vis pacem para bellum!‘« 421 V nadaljeva- nju komentira nov šolski zakon, pri katerem se ni upoštevalo njegovih večkratnih ugovorov (od aprila 1925), da se vprašanje verskega pouka in na splošno odnosov med KC in šolo ne more urejati brez dogovora s Svetim sedežem. V zakonu se pogosto pojavlja fraza »verska strpnost«, kar po nuncijevem mnenju na- kazuje, da se bo verski vpliv zmanjšal na minimum, saj se ta v unitaristični jugoslovanski državi naj ne bi dojemal kot element enotnosti, temveč diferenciacije. »Zasebne šole niso priznane, tolerira se samo tiste, ki so bile ustanovljene pred sprejetjem zakona. /…/ Vlada nima v zvezi s svojim vedenjem do države nič trdnega, s čimer bi se lahko uprla škofom in še mnogo manj Sve- temu sedežu. V primeru konflikta se bodo vrnili k starim sofiz- mom: tuja Cerkev, italijanski papež, tj. sovražnik, avstrijakantski in separatistični katolicizem, latinska italijanska fašistična pro- paganda itd.«, meni nuncij Pellegrinetti. 422 Jugoslovanski škofje so opozorili, da je praksa ministrstva za prosveto pri izdaji ve- roučnih knjig neustrezna, saj zaradi dolgega postopka v šolah za več razredov ni veroučnih knjig. Prav tako so bili ogorčeni nad sramotenjem Katoliške cerkve in njenega poglavarja v šolskih učbenikih za »posvetne« predmete. Zahtevali so tudi, da se pri nameščanju učiteljev z ozirom na versko heterogene razmere v državi postopa tako, da se upošteva verska občutenja mest in krajev, kjer učitelji delajo, in se jih namešča tako, da bo to v narodno zadovoljstvo. 423 Odredbo, da bi starši sami izbirali, ali bo njihove otroke verouk poučeval duhovnik ali učitelj laik, so 421 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 16. 12. 1929; Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 6. 12. 1929. 422 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 16. 12. 1929. 423 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5. Pismo »verskega odseka« (oddeljenja) Ministrstva za pravosodje Kraljevine Jugoslavije, 13. 6. 1930. 138 KONKORDATSKA POGAJANJA označili za spletkarsko, nepedagoško, ponižujočo ter kot tako, ki naj bi »zbadala samo bit katoliške vere«. To bi namreč omogo- čalo morebitno agitacijo proti poučevanju duhovnikov. 424 Prav tako so ostro nastopili proti prepovedi, da bi bili učenci člani verskih društev. 425 Pripombe so podali še na razne druge člene o plačevanju »veroučiteljev«, potrjevanju »veroučiteljev« ter vsebin verskega pouka ipd. 426 Nekatere od teh pripomb so bile sprejete s posredovanjem kralja Aleksandra 427 15. januarja 1930 (s Pravilniki); ker katoliški škofje s tem še niso bili zadovoljni, pa še v Spremembah zakona o narodnih šolah (16. januarja 1930). Njihovo mnenje je bilo upoštevano tudi v zakonu o verouku iz leta 1933, podobna določila pa vsebuje tudi podpisan konkor- datski predlog. Pogovor nuncija Pellegrinettija z Jevtićem, takrat mini- strom dvora, lepo ilustrira takratne odnose med vlado in KC ter njun pogled na konkordat. Jevtič: »Ne dovolimo si, da bi nas kdorkoli prestrašil. Priznavamo pomembnost Katoliške cerkve, ji pomagamo, a zahtevamo, da sodeluje z državo. /…/ Želimo, da je izobraževalna in kulturna dejavnost pod nadzorom države. /…/ Eno je Cerkev in drugo vatikanska diplomacija, pred katero moramo biti oprezni, zlasti sedaj, ko je prijateljica fašizma.« Pellegrinetti to komentira z besedami: »Za zdaj počakajmo, saj si ne želimo ustvariti še večjih napetosti. Država hoče biti suveren, hoče imeti vpliv na vzgojo mladine. Takšni in drugačni govori kažejo, da vlada za zdaj ne misli začeti pogajanj za konkordat, najverjetneje ker – kakor v drugi situacijah – želi, da bi episkopat stopil v zavezništvo z vlado in branil osnutek pred Svetim sedežem, in 424 Možnost, da starši odločajo, kdo bo poučeval verouk, je bila umaknjena v Zakonu o izpremembah in dopolnitvah v zakonu o narodnih šolah z dne 5. 12. 1929 (glej: Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 11. 7. 1930). 425 Tudi ta odredba je bila spremenjena v Zakonu o izpremembah in dopolnitvah v zakonu o narodnih šolah (7. 7. 1930): »Zunaj šole smejo biti učenci narodnih šol člani verskih društev svoje verske zajednice.« (Službeni list, 8. 8. 1930) 426 NŠAL, sp. V., 269. Pismo episkopata kralju Aleksandru v zvezi s šolskim zakonom, Zagreb, 13. 12. 1929; prim. Zakon o izpremembah in dopolnitvah v zakonu o narodnih šolah (Službeni list, 8. 8. 1930). 427 Prim. Salmič, Kralj Aleksander, str. 274–275. 139 ne da bi episkopat skupaj s Svetim sedežem oblikoval ‚moralno enotnost‘ nasproti državi. S takšnimi nepriznavanjem narave Cerkve, ki se lahko preprosto opiše kot: ostanite katoličani, a se ločite od papeža – ni lahko priti do sporazuma.« 428 Edini pogoj jugoslovanske vlade za pričetek konkordatskih pogajanj je bil, da z njimi pričnejo na novo, da se jih torej ne smatra kot nadaljevanje pogajanj med letoma 1922 in 1925 ter pogovorov med delegacijama v Rimu leta 1925. 429 IV – Pogajanja med letoma 1931 in 1933 Kmalu po uvedbi osebne diktature je kralj Aleksander skle- nil sporazume z večjimi verskimi skupnostmi v državi, razen s KC. Tudi odnose s Katoliško cerkvijo pa naj bi sprva skušal ure- diti z državnim zakonom neposredno v dogovorih z jugoslovan- skimi škofi. Ta pristop naj bi predlagal nadškofu Bauerju, o za- konu pa naj bi pozitivno mnenje dobil tudi od Korošca. Nadškof pa ga je opomnil, da je za urejanje odnosov med KC in državo pristojen Sveti sedež. 430 Kralj, ki ga je ta pogovor očitno prepri- čal, se je osebno zavzel za sklenitev konkordata. Sredi leta 1930 je sklical dve vladni komisiji za sestavo predloga konkordata. V Beograd je poklical tudi enega vodilnih strokovnjakov za ver- sko-politična vprašanja Charlesa Loiseauja, da bi mu svetoval pri tem problemu. Prevesti mu je dal predlog ministrstva ver in ministrstva za pravosodje, ki ga je oblikovala »Pripremna komi- sija«, v kateri sta bila ministra Marinković in Srškić. Po Loiseau- jevih spominih je kralj Aleksander želel s konkordatom prispe- vati k rešitvi hrvaškega vprašanja in tako pomiriti tudi tiste tuje države, ki so zahtevale normalizacijo razmer v Jugoslaviji. Menil je, da bo s konkordatom povezal KC z državo tudi v boju proti različnim prevratniškim gibanjem – komunizmu. 431 428 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 14, 18. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 3. 1930. 429 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 51. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 2. 1930. 430 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 90, 50, Pellegrinetti Gasparriju, 16. 12. 1929; Salmič, Kralj Aleksander, str. 281. 431 Loiseau, Deux conversations, str. 767–770. 140 KONKORDATSKA POGAJANJA Na sestanku pri zunanjem ministru Marinkoviću konec novembra 1930 je nuncij zvedel, da med pogajalci za sklenitev konkordata ostaja poslanik Simić, ki je že prej pomagal v komi- siji izvedencev, ki je v letu 1930 vodila priprave za uradna poga- janja z Rimom. Prvi izvedenec v komisiji naj bi bil Lanović, ki naj bi bil neuradno že na poti v Beograd, drugega pa še niso izbrali, a naj bi se govorilo o Bakotiću. Nuncij Pellegrinetti je ministru povedal, da je Sveti sedež pripravljen sprejeti Simića za poga- jalca, a se mora spoštovati dogovor, da se najprej predstavi načrt ali vsaj osnutek konkordata, kar je minister Marinković potr- dil. 432 Od novembra 1930 do marca 1931 so med poslanikom Jevremom Simićem in državnim tajnikom Pacellijem potekala usklajevanja o poteku pogajanj o konkordatu. 4. marca 1931 je 432 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 11. 1930. Kralj Aleksander Karadjordjević (MNZS, SL 10214) 141 Simić predal Svetemu sedežu (že drugi) vladni predlog konkor- data. 433 Tekst predloga konkordata 434 sta sestavila Lujo Bakotić, nekdanji poslanik pri Svetem sedežu, in Mihajlo Lanović, člana vladne komisije, ki jo je imenoval Milan Srškić, takratni minister za pravosodje in kulturo. Predlog je imel 32 členov in dve prilogi ter se je od prejšnjih razlikoval predvsem na področju upravlja- nja cerkvene lastnine, kjer so določila bolj naklonjena željam KC kot prej, medtem ko je na področju šolstva vlada zaostrila svoje zahteve. 435 Nuncij Pellegrinetti je že 11. februarja 1931 sporočil kardinalu Pacelliju, da je prejel predlog konkordata, in predlagal, da se za komentarje “tutto in segreto” zaprosi dva ali tri škofe. 436 Predlog je bil nato poslan v obravnavo nadškofu Ba- uerju in škofu Rožmanu. 437 3. avgusta 1931 je kardinal Pacelli predal Simiću odgovor Svetega sedeža s promemorijo. Za to obliko namesto protipredloga so se odločili, ker hkrati ponuja popoln odgovor in ohranja možnost nadaljnjih novih točk. 438 Iz tega dokumenta je bilo takoj jasno, da se stališča Svetega sedeža precej razlikujejo od jugoslovanskih. Drža Državnega tajništva je bila sicer pomirljiva, češ da je povsem običajno, da poda Sveti sedež na predlog neke vlade tudi svoje komentarje in da ne vi- dijo razloga, ki bi preprečeval, da bi se razgovori nadaljevali in bi se našel kompromis, ki bi zadovoljil obe strani. 439 Prav tako je vsebina promemorije v veliki meri izhajala iz zahtev, ki jih je vatikanska diplomacija izrazila že na pogajanjih pred šestimi leti. 440 Zagotovo pa je kritičnost Svetega sedeža jugoslovansko stran razočarala in znova je sledilo zavlačevanje, čemur je bo- troval tudi ponovni spor. 433 Za vsebino konkordatskega predloga iz 1931 glej: Salmič, Al di là, str. 282–289. 434 Vsebina predloga je analizirana v naslednjem poglavju. 435 Salmič, Al di là, str. 287. 436 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 11. 2. 1931. 437 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 54. Opazke k predlogu jugoslovanskega konkordata s strani nadškofa Bauerja in škofa Rožmana, 28. 3. 1931; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 54. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 11. 5. 1931. 438 Valente, Santa Sede, str. 234–235. 439 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 54. Pismo iz Državnega tajništva Jevremu Simiću in Pellegrinettiju, 20. 8. 1931. 440 Za analizo promemorije iz leta 1931 glej nadaljevanje in prim. Salmič, Al di là, str. 296–303. 142 KONKORDATSKA POGAJANJA Kot že pri vprašanju vzgoje mladine je protisokolska po- slanica znova razvnela državne oblasti (s kraljem Aleksandrom na čelu) in katoliške škofe. Pri tem je opaziti vzporednice s spo- rom med Mussolinijem in papežem Pijem XI. glede Katoliške akcije. Poslanica o sokolih, ki se je po vseh katoliških cerkvah prebirala v začetku leta 1933, je skoraj privedla do prekinitve diplomatskih stikov med Kraljevino Jugoslavijo in Vatikanom. Kralj je tovrstne škofovske proteste doživljal osebno kot napad na temelje državne enotnosti, 441 saj je bil Jugoslovanski Sokol simbol jugoslovanskega unitarizma in so bila njegova sumniče- nja o separatističnih težnjah katoliških škofov prisotna že brez podobnih akcij. Kljub zadnji zaostritvi odnosov so se konkordatska poga- janja kmalu nadaljevala. Jugoslovanska stran je na promemorijo odgovorila, resda po skoraj dveh letih od njenega prejema, ko je poslanik Simić 15. aprila 1933 dostavil kardinalu Pacelliju »Réponse à l‘Aide­memoire« 442 in z njim razpravljal o pomemb- nejših točkah predloga konkordata. 443 Odgovor ne predstavlja nobenega premika v pogajanjih, saj pri bistvenih vprašanjih, kot so imenovanje škofov, ustanavljanje župnij, dejavnost verskih redov, verski skladi, agrarna reforma in liturgični jezik, jugo- slovanska stran ni niti malo popustila pri svojih zahtevah. 444 Na vladni odgovor se je Sveti sedež 26. avgusta 1933 odzval še z eno promemorijo, 445 iz katere je vel pesimizem, saj po dvoletnem ča- kanju takšen pristop ni doprinesel k prav nobenemu napredku. Zadnji meseci te faze »dopisniških« konkordatskih pogajanj, ki je zaupno potekala od marca 1931 do avgusta 1933, pa so bili že kulisa pred marca 1933 pričetimi tajnimi pogajanji, kjer je jugoslovansko vlado zastopal posebni agent kralja Aleksandra. 441 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 14. Pellegrinetti Pacelliju, 25. 1. 1933; Salmič, Kralj Aleksander, str. 280–281. 442 Odgovor je bil sicer datiran s 25. 1. 1933. 443 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934.; Salmič, Al di là, str. 319–331; AJ, 372, 13. Maksimović Jevtiću, 20. 1. 1933. 444 Salmič, Al di là, str. 329–330. 445 Glej del besedila o modifikacijah predlogov in osnutkov konkordata. Prim. Salmič, Al di là, str. 331. 143 V - Vloga Nikole Moscatella kot »tajnega« kraljevega agenta za sklenitev konkordata (1933–1935) Nikolo Moscatella, svetovalca poslaništva pri Svetem se- dežu, ki je bil tudi katoliški duhovnik, je kralj Aleksander poo- blastil za pogajanja za sklenitev konkordata 12. marca 1933, 446 državni tajnik Pacelli pa je to potrdil 9. aprila istega leta. 447 9. april 1933 lahko torej označimo kot začetek »tajnih« poga- janj. 448 Kralj je namreč v februarju 1933 v veliki tajnosti govoril z Moscatellom in izrazil željo, da za jugoslovansko stran vodi pogajanja neposredno z državnim tajnikom. Kralj je želel, da se iz tajnih pogajanj izključi politične stranke in parlament, jugo- slovanske škofe, nuncija Pellegrinettija in celo jugoslovanskega poslanika pri Svetem sedežu Jevrema Simića, saj je menil, da bi te osebe lahko neugodno vplivale na pogajanja. 449 Moscatellu je naročil, naj stopi v stik z merodajnim organom Svetega sedeža in prične z delom na oblikovanju osnutka konkordata. 450 Kralj je nato tudi budno spremljal potek pogajanj. Zanimiv je tudi splet okoliščin, ki so spremljale imenova- nje Moscatella za pogajalca s Svetim sedežem. Moscatello je namreč v treh pismih leta 1932 pisal Besednjaku, da ga bodo premestili iz Rima na ministrstvo v Beograd. Besednjaka je pro- sil za pomoč, da bi ta prepričal zunanjega ministra Jevtića o ko- ristnosti njegovega dela. 451 Z njegovim posredovanjem se je kralj tudi odločil za Moscatella. 452 446 Pacelliju je bilo pismo o pooblastilu poslano 12. 3. 1933 (Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Pismo ministra Jevtića državnemu tajniku, 12. 3. 1933. V: Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934.); Veraja, Nikola Mosccatello, str. 152; Kljajić, Nikola Moscatello, str. 268–271. 447 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Pacellija Jevtiću, 9. 4. 1933. 448 V resnici je Moscatello Pacellija seznanil s kraljevo odločitvijo že 21. 3. 1933 (S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934). 449 Veraja, Nikola Moscatello, str. 105–106; prim. Salmič, Kralj Aleksander, str. 278, 282. 450 Mužić, Katolička crkva, str. 73. 451 PANG 1133, t. e. 6, a. e. 3/1. Pismo Nikole Moscatella E. Besednjaku, 18. 7. 1932; PANG 1133, t. e. 6, a. e. 3/1. Pismo Nikole Moscatella E. Besednjaku, brez datuma; PANG 1133, t. e. 6, a. e. 3/1. Pismo Nikole Moscatella E. Besednjaku, 18. 8. 1932. 452 Prim. Veraja, Nikola Moscatello, str. 104–108; PANG 1133, t. e. 6, a. e. 3/1. Pismo 144 KONKORDATSKA POGAJANJA O Moscatellovi »tajni nalogi« je bil že od samega začetka obveščen minister Jevtić, 453 pravzaprav je bil ena ključnih figur. Moscatello je Jevtića tudi oktobra in novembra 1933 opisal kot osebo, ki mu je v času pogajanj dajala napotke. 454 Poslanik Simić pa, kot kaže, zanje res ni vedel in je nato naknadno poskušal za- kriti to svojo »diplomatsko sramoto« s potvarjanjem izjav. 455 Da bi poleg zunanjega ministra Jevtića obstajal še kakšen posrednik med Moscatellom in kraljem, iz virov ni znano, z izjemo pri- mera, ko se je o konkordatskem predlogu s kraljem pogovarjal Besednjak. 456 V času pogajanj je kardinal Pacelli za komentarje na kon- kordat večkrat zaprosil nuncija Pellegrinetija. Nuncij je za tajna pogajanja izvedel 31. maja 1933, 457 čeprav je bilo to v naspro- tju z željami kralja Aleksandra. Posledično sta se tudi ob sre- čanjih kralj in nuncij sprenevedala, da o pogajanjih ne vesta nič. 458 Podobno se je Moscatello tej temi izogibal v pogovorih s Simićem. 459 Konkordatska pogajanja so se zamolčala tudi nad- škofu Bauerju, ko je bil na sestanku s kraljem Aleksandrom in zunanjim ministrom Jevtićem v juliju 1933. 460 Ne moremo pa trditi, da so bili jugoslovanski škofje povsem izključeni iz po- gajanj, saj so bili podobno kot nuncij o njih zaupno obveščeni s strani Svetega sedeža in pozvani, da podajo svoja stališča. Ob »novici« o izbiri Moscatella je nuncij Pellegrinetti izja- vil, da je že v številnih poročilih razjasnil ministrom za zunanje Nikole Moscatella E. Besednjaku, 18. 7. 1932; PANG 1133, t. e. 6, a. e. 3/1. Pismo Nikole Moscatella E. Besednjaku, 18. 8. 1932. 453 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Pismo ministra Jevtića državnemu tajniku, 12. 3. 1933. V: Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 454 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 455 Veraja, Nikola Moscatello, str. 108, 113; Salmič, Al di là, str. 336–337; prim. Simić, Vatikan; Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 330–331. 456 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 457 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 7. 1933. 458 Salmič, Kralj Aleksander, str. 277–278. 459 Veraja, Nikola Moscatello, str. 111. 460 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 7. 1933. 145 zadeve, da kar se tiče Svetega sedeža, pogajanja lahko potekajo v Beogradu ali v Rimu, z ministrom, z delegacijo ali preko »tre- tjega agenta«, a da bodo lažje potekala z »resnim namenom, ši- rino pogledov in razumnimi predlogi«. V tem pogledu ni imel resnih ugovorov glede Moscatella, ni pa izključeval »vseh previ- dnosti in pomislekov«. 461 Izpostavil je sledeče: 1. Kralj Aleksander je avtoritaren in ne mara, da mu kdo vsi- ljuje svoje mnenje; nezadovoljen je celo, če do tega prihaja s strani njegovih sodelavcev. Z ozirom na okoliščine je mo- goče celo, da bo želel imeti zadnjo besedo tudi pri vpra- šanju konkordata, brez privoljenja in sodelovanja z za to pristojnimi osebami. 2. V navadi je, da se kralj Aleksander obrne na ljudi izven vlade, ki so v primeru delikatnih in tajnih misij včasih tudi vladi slabo poznani. V preteklosti je to razjezilo že več po- litikov na visokih mestih (npr. Pašića). Pri Moscatellovi misiji gre za zelo pomembno zadevo in nejasna korespon- denca o izjavah pristojnih ljudi vladi ne predstavlja skrbi, nasprotno, je resen poskus kralja, da tako vladi kot parla- mentu naloži reševanje vprašanja konkordata. 3. Francija je svetovalka-poslušalka, ki vztraja pri tem, da je treba čim prej in čim bolj zadovoljivo skleniti konkordat; v nasprotnem primeru naj bi to slabo vplivalo na konsoli- dacijo Kraljevine Jugoslavije. To je nunciju Pellegrinettiju zatrdil francoski veleposlanik v Jugoslaviji, ki mu je sveto- val, naj se v zvezi s tem poveže z ruskim ambasadorjem, v čemer Pellegrinetti ne vidi smisla. 4. Minister Jevtić je bil več let pravosodni minister in je človek, ki mu je kralj osebno zaupal. On je potrdil Moscatella, kar je zagotovo sporazum z vladarjem. 5. Po nuncijevem mnenju so pogajanja preko Moscatella ne- kaj pozitivnega in koristnega, a vzbujajo tudi pomisleke. Sveti sedež je že večkrat podal mnenje, da ni nobene po- trebe, da bi se pogajanja s kraljevim tajnim agentom pri- 461 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 56. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 2. 6. 1933. 146 KONKORDATSKA POGAJANJA krivala, a ni dosegel svojega cilja. Po drugi strani bo vedno koristno vedeti, na kakšne koncesije bo pripravljen drugi pogodbenik; z oblikovanjem dokumenta bo ta koristen tako v primeru »obrata« kot v primeru zaključka pogajanj. 6. Škofje ne nasprotujejo pogajanjem med Svetim sedežem in vlado ter kraljem. Nasprotno, nunciju so povedali, da si jih želijo. Zaupali pa so mu tudi, da naj bo Sveti sedež izjemno pazljiv pri sklepanju koncesij z vlado, ki bi jih le-ta lahko izkoristila proti volji škofov, kar je že storila. Želijo si, da se pred končno sklenitvijo konkordata tudi škofe in kato- ličane na splošno prosi, da Svetemu sedežu podajo svoje mnenje o najbolj delikatnih in najpomembnejših zadevah [sic]. Zatrjujejo, da je v trenutnih razmerah potreben do- ber konkordat, ki bo v javno korist Cerkvi, sicer bo Sveti sedež podprl dosedanji, majavi režim. 7. Zaradi teh razlogov nuncij meni, da bi bilo neprimerno in škodljivo zavreči pogajanja kljub čudni obliki nekaterih pre- dlogov, saj bi se s tem izpustila neprecenljiva priložnost za razjasnitev situacije, ki jo upravljajo prostozidarji tako, da zaostrujejo konflikte. Skozi pogajanja bi se znebili tudi »or- todoksnih« oseb v Rimu ter tistih, ki ne razumejo, da zavr- nitev Svetega sedeža ne pomeni brezpogojnega sovraštva do njihovega naroda. Saj niti ni možno, da bi zavrnitev pogajanj predstavili javnosti na način, ki ne bi vzbujal sovražnosti in dezorientacije mnenja večjega dela populacije kraljevine. 8. Trenutek, ko se združijo predhodni dogovori, pomeni pomemben napredek, ki vzbuja zaupanje v zaključek po- gajanj in vsaj delno zagotavlja smer, ki se zdi episkopatu temeljna. Pri tem je Pellegrinetti izhajal iz prepričanja, da bosta tudi kralj in vlada potrdila, kar bo sprejel Moscatello. 9. Moscatello je doprinesel k naklonjenemu vzdušju do kon- kordata v času, ko se v ponavljajočih se člankih pojavljajo številni napadi na škofe, ko se poraja večno staro sovraštvo do papeža in Vatikana in ko poleg tega obstajajo tudi te- žave z agrarno reformo in razlaščanjem cerkvene lastnine. 147 10. Vlada in kralj razumeta, da se papež in škofje borijo za isto stvar in da mora konkordat za pravico in srečo narodov dati katoličanom občutek, da je njihov položaj v državi varen, bolj miroljuben in bolj ustrezen deležu, ki ga predstavlja KC. 462 Moscatello se je pogajal neposredno z državnim tajnikom Pacellijem, še prej pa z Giuseppejem Pizzardom, 463 sekretarjem (»zunanjim ministrom«) Svetega sedeža in vodjo Kongregacije za izredne cerkvene zadeve. V pismu Pellegrinettiju po Mosca- tellovem sestanku s kraljem Aleksandrom so v Državnem taj- ništvu odgovorili: »Da kralj ni rekel ničesar o pogajanjih prek tajnega agenta, se obravnava kot posledica dejstva, da je g. Mo- scatello rekel, da gre za tajno zadevo, za katero naj bi lahko ve- dela le sveti oče in državni tajnik; nato je g. Moscatello privolil, da se pove še g. Pizzardu. Tako ni presenetljivo, da se kralj ni dotaknil te teme, saj je menil, da o tem niste seznanjeni.« 464 Kar- dinal Pacelli je nato opozoril, naj se kralja ne seznani z dejstvom, da nuncij v Beogradu ve in celo svetuje pri snovanju konkor- data. 465 Še več, nuncij Pellegrinetti je imel eno osrednjih vlog pri nastajanju oziroma korekturah konkordatskega osnutka, kar izrecno izpostavlja Igor Salmič. To je morda največje spoznanje, ki ga prinašajo na novo odprti dokumenti iz Vatikanskih arhi- vov, in hkrati največje razhajanje z interpretacijami starejših del o jugoslovanskem konkordatu. 466 Temu Salmićevemu mnenju lahko v dobršni meri pritrdimo: kot bomo videli v nadaljeva- nju, je bila tudi večina nuncijevih popravkov osnutka sprejetih, predvsem pa predhodno ni bilo povsem jasno, ali je imel nuncij vpogled v tajna konkordatska pogajanja, iz katerih naj bi bil na željo kralja Aleksandra umaknjen, ali ne. 462 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 56. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 2. 6. 1933. 463 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934; S.RR.SS., AA.EE. SS., Jugoslavia, 96, 56. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 2. 6. 1933; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettiju iz Državnega tajništva, 13. 7. 1933. 464 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettiju iz Državnega tajništva, 13. 7. 1933. 465 Prim. Salmič, Kralj Aleksander, str. 277–278. 466 Salmič, Al di là, str. 2–3. 148 KONKORDATSKA POGAJANJA Napotke o koncesijah v konkordatu je Moscatello dobival od kralja in zunanjega ministra Jevtića. Kralj Aleksander je imel v zvezi s konkordatom sledeče poglede: 1. Želel je splošno deklaracijo o glagolici, kakor je bila nare- jena za Črno goro (ne kot pravica veljavna v Sloveniji in na Hrvaškem). 2. Nasprotoval je privatnim šolam. (»Ni denarja. Koristno pa je povečati število ur verouka v državnih šolah, kar naj se dobro precizira v konkordatu.«) 3. Menil je, da ni treba oživiti Orlov, naj pa se duhovnikom ponudi možnost vstopa v Sokole. 4. Želel je, da se da Jugoslaviji to, kar se je dalo drugim drža- vam. 5. Zavzel se je za to, da se bi dalo duhovščini priložnost, da se približa mladini. 467 Precej dela je Moscatello opravil že v prvih treh mesecih, ko je papež za pogajanja pooblastil mons. Pizzarda. Osnutek z dne 24. junija 1933 468 se namreč skoraj ne razlikuje od osnutka, ki ga je Moscatello prinesel v Beograd konec oktobra 1933. Ni sicer gotovo, kdaj so se pričela pogajanja med Moscatellom in Pizzardom, a maja 1933 je bil načrt konkordata že pripravljen. 469 Nuncij Pellegrinetti pa je dobil osnutek v korekture v začetku junija 1933. Mons. Pizzardo je bil kritičen do Pellegrinettijevih predlogov in je od njega zahteval, da sestavi načrt konkordata, ki bo vseboval minimum tega, kar bi lahko Sveti sedež s konkor- datom zahteval. Kot mediator je posredoval kardinal Pacelli in naročil nunciju, naj pripravi osnutek konkordata, ki bo spreje- mljiv za Jugoslavijo, če le ima namen skleniti sporazum. 470 Od takrat naprej so vsa tajna pogajanja potekala le še z dr- žavnim tajnikom. V spominih Moscatello omenja več potovanj v Beograd in Ženevo, kjer je o poteku pogajanj poročal v prvi vr- sti ministru Jevtiću. Prvič mu je konkordatski osnutek predsta- 467 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Moscatello, zapisek za arhiv, 29. 4. 1933. 468 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 6. 1933. 469 Salmič, Al di là, str. 338–340. 470 ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 13, 13. 6. 1933. 149 vil v Ženevi septembra 1933. Beograd naj bi v povezavi s svojo »tajno misijo« obiskal vsaj petkrat. 471 V Besednjakovem fondu imamo zapise nekaterih srečanj med Moscatellom in ožjo ekipo v Beogradu, ki dajejo tudi po- membne informacije o razvoju pogajanj, o katerih ni drugih vi- rov – saj so bila vendar tajna. Analiziramo lahko srečanja konec oktobra in v novembru 1933, ko je Moscatello prišel v Beograd po nadaljnja navodila in predstavit že zelo dodelan osnutek kon- kordata kralju, premierju Milanu Srškiću, zunanjemu ministru Bogoljubu Jevtiću, pravosodnemu ministru Božidarju Maksi- moviću in strokovnjaku za verske zadeve Mihajlu Lanoviću. V Beograd je znova prišel oktobra 1934, obstaja pa tudi zapisnik z enega zadnjih usklajevanj s pravosodnim ministrom Maksimo- vićem kot predvidenim podpisnikom konkordata, datiran dan pred atentatom na kralja Aleksandra. 472 Moscatello je bil v ob- dobju konkordatskih pogajanj pogosto v stiku z Jevtićem, slišala sta se tudi prek privatnega telefona. 473 Na Dedinjah je 28. oktobra 1933 konkordatski osnutek kralju Aleksandru prvi predstavil Engelbert Besednjak, v pri- hodnjih dneh pa je kralja obiskal tudi Moscatello. 474 Besednjak je kralju postregel tudi z nekaj opisi Moscatellovih pogajalskih spretnosti. Menil je, da je Moscatello dosegel precej več, kakor je bilo pričakovati, in pri pogajanjih s kardinalom Pacellijem izkazal posebno sposobnost in energijo. »Niti delegacija bi ne mogla uspeti, kakor je uspel Moscatello. Kot duhovnik je lahko na štiri oči predstavil argumente, katerih si ne bi upala in ne bi smela predstaviti nobena komisija.« 475 471 Salmič, Al di là, str. 349–350. Veraja, Nikola Moscatello, str. 108–111. 472 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 473 Veraja, Nikola Moscatello, str. 108. 474 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934; Veraja, Nikola Moscatello, str. 105. 475 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 150 KONKORDATSKA POGAJANJA Za enega največjih uspehov na pogajanjih ima Moscatello določilo, da mora Sveti sedež pred imenovanjem škofa ali nad- škofa povprašati vlado, ali ima proti kandidatu kakšne zadržke politične narave (§ 3 [1933, 1935]). Državni tajnik Pacelli je na- mreč postavljal za precedens formulacijo v konkordatih z Nem- čijo, Avstrijo in Badnom, kjer se škofe in nadškofe lahko imenuje tudi proti vladni volji. Moscatello je ugovarjal, da so razmere v Jugoslaviji kot mladi državi, ki je v težkem sporu z Italijo, dru- gačne. Nikdar namreč ne bi pristali, da bi papež, ki je Italijan, proti njihovi volji imenoval škofe. Ko je kardinal videl, da Mo- scatello dokončno zavrača njegovo zahtevo, je v znak, da so po- gajanja propadla, vstal. Takrat se je dvignil tudi Moscatello in dejal: »Kaže torej, da Bog ni želel našega konkordata. Pojdimo!« A kardinal se je le odločil, da bo nadaljeval s pogajanji, in Mo- scatello mu je obrazložil, da precedensi Avstrije in Nemčije za Jugoslavijo ne veljajo, saj je pričela pogajanja pred njima. 476 Besednjak je izpostavil tudi škofovsko prisego kralju (§ 4 [1933, 477 1935]), v kateri so se škofje obvezali, da tako oni sami kot tudi njim podrejeni duhovniki ne bodo sodelovali v nobeni akciji proti državi. Pridobitev vidi tudi v členu o postopanju v primeru cerkveno-političnih prestopkov duhovnikov (ko le- -ti predstavljajo nevarnost javnemu redu), ki predvideva me- šano komisijo (§12 [1933], § 13 [1935]). Vprašanje Sokola (§ 33 [1933], § 34 [1935]) se je uredilo po kraljevi želji. 478 Za mednarodni ugled Jugoslavije se zdi Besednjaku po- memben člen o pravicah manjšin v Jugoslaviji (§ 10 [1933], § 11 [1935]). Naknadno naj bi zahtevali še, da se doda formula- cija, ki bo predpostavljala recipročnost – Sveti sedež naj bi se tako zavezal, da bo pri sklepanju prihodnjih konkordatov to določbo zahteval tudi za jugoslovanske manjšine. Dejstvo pa je, 476 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 477 Pri navajanju letnice 1933 se nanašam (če ni specificirano drugače) na Moscatellov osnutek z dne 16. 11. 1933 (iz: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934). 478 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Moscatello, zapisek za arhiv, 29. 4. 1933. 151 da so do takrat skoraj vse države, v katerih je Jugoslavija imela svoje manjšine, že sklenile konkordate; ta člen je imel drugačno vrednost. »Naš narod v Italiji«, pravi Besednjak, »bi v našem konkordatu videl prvi mednarodni akt, ki služi njegovim inte- resom. /…/ Splošna obveza Svetega sedeža, da se bo zavzemala za narodne pravice naših manjšin v Cerkvi, bi imela za naš svet tudi neposredne koristi. Do sedaj je bilo Jugoslaviji nemogoče, da intervenira pri Svetem sedežu v korist naših ljudi v Julijski krajini, ker so oni italijanski državljani, ki se pravno ne tičejo beograjske vlade. /…/ Tako pa bi tudi naša vlada imela možnost, da preko svojega poslanika pri Svetem sedežu posreduje v korist jugoslovanskih katoličanov v Julijski krajini.« 479 Končno se je v prilogi h konkordatu po napornih pogaja- njih rešilo tudi vprašanje glagolice in stare cerkvenoslovanščine v liturgiji. Stara cerkvenoslovanščina se lahko razširi po celo- tnem ozemlju prve Jugoslavije, v vsako župnijo, kjer se bo ve- čina katoliških vernikov s tem strinjala. Nato pa pristojni škof za dotično župnijo odredi, da se tam namesto latinice v Cerkvi uporablja glagolica. Sprva sta kardinal Pacelli in mons. Pizzardo menila, da gre za manj pomembno zadevo, ki se jo bo rešilo brez težav. Ko sta se poglobila v »stare vatikanske dosjeje«, sta zahtevo o uvedbi pravice do glagolice po celotni državi odbila. Predstavljala naj bi privilegij, ki ga ni imel noben drugi katoliški narod, zato naj bi takšna koncesija razburila sosednje države. Predlagala sta, da se vprašanje uredi kasneje, ne v konkordatu. Moscatello je vztrajal, da od tega predloga ne more odstopiti. Državnemu tajniku Pacelliju je predstavil štiri argumente za sprejem predloga o glagolici: 1) glagolica je bila že dovoljena v konkordatih s Srbijo in Črno goro, četudi do te nista imeli pra- vic, 2) največji nasprotnik glagolice je bila avstro-ogrska mo- narhija, 3) status quo, o katerem je govoril Pacelli, ne obstaja več, saj naj bi ga porušila Italija sama, ko je dovolila, da fašisti nasilno ukinejo glagolico v Istri, in 4) razširjenje glagolice od- 479 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 152 KONKORDATSKA POGAJANJA govarja želji jugoslovanske škofovske konference iz leta 1918. Medtem je kardinal Pacelli zahteval še mnenje nuncija Pellegri- nettija. Ta je menil, da predstavlja glagolica resno nevarnost za versko življenje jugoslovanskih katoličanov, kar je Moscatello označil za »bujno fantazijo«. Takrat je državni tajnik Pacelli predlagal, da naj ostane glagolica v rabi samo tam, kjer je bila že prej, o razširitvi pa se bo odločalo kasneje. Tudi ta predlog je Moscatello zavrnil in ga označil za »rešitev stare Avstrije«: »Če bi se ta sprejela, bi se svetu kazalo, da protislovanska Avstrija še vedno živi v Vatikanu. Ljudje, ki prihajajo iz naše države v Vatikan, že danes vidijo v vas Italijane, to je sovražnike našega naroda. V obraz se vam klanjajo, a na štiri oči mi pravijo, da ste vi Italijani, da je Vatikan naš narodni sovražnik.« Državni tajnik je odgovoril, da je to laž, klevete sovražnikov KC. Mosca- tello pa je odvrnil, da za to obstajajo tudi zgodovinska dejstva, ki jih ni mogoče zanikati. Iz dunajskega tajnega arhiva naj bi se jasno videlo, da je kurija povsem skladno z Avstrijo preganjala glagolico in duhovnike, ki so jo zagovarjali. Kardinal Pacelli, si- cer pretresen, je dejal, da je to stvar preteklosti, ki jo je treba pozabiti. Moscatello se s tem ni strinjal, saj naj bi bil spomin na to še močan, nekatere od vpletenih oseb pa še žive. Dogodke v Julijski krajini je izpostavil kot »najbolj živo realnost sedanjosti, o kateri Sveti sedež molči«. S sprejemom koncesije o glagolici bi lahko Sveti sedež pokazal, da ni sovražnik Jugoslovanov, so- vražnik Jugoslavije. Predal mu je tudi Besednjakovo razpravo o krivicah, ki jih je storil in jih dela Sveti sedež Slovanom v Julijski krajini. Kardinal je razpravo prebral in ko ga je Moscatello pov- prašal za mnenje, je zgolj povesil oči. Takrat se je odločil, da bo vprašanje predal v presojo papežu. Državni tajnik je ob srečanju z Moscatellom po papeževi odločitvi z razprtimi rokami dejal: »Casco della nuvole. /…/ Non credo ancora, non mi sembra vero. Addesso non diranno che il Santo Padre è nemico degli slavi! La concessione è l‘importanza epocale.« 480 Pij XI. je aneks 480 »Padam z neba. Ne morem verjeti, zdi se mi, kakor da ni res. Sedaj ne bo izgledalo, kakor da je papež nasprotnik Slovanov! Koncesija je epohalne vrednosti.« 153 o glagolici sprejel v celoti. 481 Besednjak sklepa, da je pri papežu prevladal psihološki moment osebnega prestiža. Ni namreč že- lel, da bi se o njem mislilo, da je nasprotnik Slovanov. Pizzardo, Ottaviani, Tardini in Barbetta, ki so bili o stvari obveščeni, so menili, da gre za »un avvenimento storico« 482 , in dejali Mosca- tellu, da bodo sedaj Sveti sedež napadali Madžari, Italijani in mnogi drugi. Moscatello pa jim je odgovoril, da naj povedo fa- šistom, da so oni s svojim nasiljem v Istri največ doprinesli k ta- kšni rešitvi vprašanja bogoslužja v stari cerkvenoslovanščini. 483 Velik interes vlade in kralja za glagolico in staro cerkvenoslo- vanščino pa gre seveda iskati v želji jugoslovanskih oblasti, da bi verski obred v katoliških cerkvah potekal v jeziku, ki je bil precej bližje »narodnemu«, kot je bila latinščina. Kralj je – vidno zadovoljen – Besednjaka povprašal, ali je v konkordat vključen tudi člen, ki bi duhovnikom prepovedoval članstvo v političnih strankah, kakor to ureja nemški konkordat. Besednjak je odvrnil, da tega ni bilo med inštrukcijami. Sploh pa ureditev v konkordatu z Nemčijo ne pomeni, da duhovniki ne smejo kritizirati političnih ukrepov in dejanj, ki bi bili v naspro- tju z načeli krščanske morale in KC. Brez dvoma bi Sveti sedež v tem primeru zahteval, da bi prepoved veljala za duhovnike vseh ostalih veroizpovedi. Na slednje pa je kralj odgovoril: »Pa to ne bi bilo slabo!« Besednjak je nadaljeval s prepričevanjem, da od takšne prepovedi ne bi imeli nikakršnih koristi, saj bi bili duhov- niki samo užaljeni in bi naprej delovali tajno. Menil je tudi, da bi pri tem šlo za kratenje državljanske enakopravnosti: »Svaki kelner može da se bavi politikom, samo svešteniku je to zabranjeno.« 484 Vendar kralja ni uspel prepričati, da bi odstopil od te zahteve. 485 481 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 482 »Zgodovinski dogodek.« 483 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 484 »Vsak natakar se lahko ukvarja s politiko, samo duhovniku je to prepovedano.« 485 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 154 KONKORDATSKA POGAJANJA Na sestankih z vladnimi predstavniki 486 je bil Moscatello s strani Srškića in Jevtića 487 pohvaljen za svoje dobro opravljeno delo. V precej burnih razpravah je moral zagovarjati osnutek konkordata, kot da ne bi bil vladni pogajalec in državni uslužbe- nec na poslaništvu, ampak – kot katoliški duhovnik – zagovornik Svetega sedeža ali »vsaj« KC v Jugoslaviji. Moscatella je v disku- sijah sicer pogosto podpiral Jevtić, ki mu je nenazadnje tudi dajal napotke. Uspel je obraniti tudi večino pripomb na člene osnutka, četudi je kasneje prišlo še do nekaterih sprememb in dodatkov. 488 Zadnja pravna določila, okoli katerih je na sestankih vpraša- nje sklenitve pogajanj zastajalo, so bila: člen o redovih in kongre- gacijah 489 (§ 11 [1933], § 12 [1935]), člen o vzdrževanju teoloških fakultet (§ 24 [1933], § 25 [1935]), 490 člen o verskih šolah 491 (§ 28 [1933, 1935]), člen o zakonskih zvezah (§ 31 [1933], § 32 [1935]), člen o vstopu katoliških duhovnikov v Sokol (§ 33 [1933], § 34 [1935]) in dodani (kasnejši) 8. člen, ki je aktivni duhovščini prepo- vedoval delovanje v političnih strankah in po načelu paritete pred- videl enako prepoved za duhovščino vseh ostalih priznanih ver. 492 V diskusiji je bil najbolj kritičen in temeljit takratni pravo- sodni minister Maksimović, glede zakonske zveze pa se je Mo- scatello zapletel v ostro diskusijo z Lanovićem. 493 Največja novost je bil na željo kralja Aleksandra in s pod- poro »vladne ekipe« dodani člen, ki je prepovedoval duhovni- kom članstvo v političnih strankah in delovanje v njihovo ko- 486 Na podlagi tega sestanka je nastal osnutek, datiran 16. 11. 1933 (PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934). 487 Od 2. 7. 1932 do 24. 6. 1935 je bil minister za zunanje zadeve in od 20. 12. 1934 hkrati predsednik vlade. 488 Navajam člene iz osnutka leta 1933. Vrstni red se je namreč kasneje zaradi vrinjenega 8. člena (o depolitizaciji duhovnikov) nekoliko spremenil. 489 Glej tudi: Petrović, Redovi. 490 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 491 Prim. Petrović, Versko obrazovanje. 492 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 493 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 155 rist. To je bil tudi člen, o katerega »neprimernosti« Moscatellu (kot že prej Besednjaku pri kralju) nikakor ni uspelo prepričati vladnih predstavnikov. Moscatello je namreč ugovarjal, da je konkordat sestavljen iz koncesij in protikoncesij ter da tako ni možno vstavljati še novih členov: »Alles steht und fällt zusam- men.« Ko ta argument ni zalegel, je dejal, da bo Sveti sedež go- tovo zahteval takšno prepoved za duhovnike vseh veroizpovedi v državi, kar pa bi bilo »neliberalno«. A uspel je doseči le, da se je prepoved omejila na duhovnike v aktivni službi. Kasneje se je izkazalo, da je ta člen jugoslovanski vladi po sprejetju enake od- redbe v nemškem konkordatu obljubil že nuncij Pellegrinetti. 494 »Najstrašnejša« odredba konkordata je bila za ministra Maksimovića 11. člen, saj je menil, da bi s popolno svobodo od- piranja verskih redov in kongregacij v Jugoslavijo prišli tuji du- hovniki. Moscatello mu je zagotovil, da nihče ne more presto- piti meje brez dovoljenja državnih oblasti. Zelo je Maksimovića »žalostil« tudi člen o verskih šolah, ki naj ne bi vzgajale otrok v duhu patriotizma, zato bi po njegovem mnenju lahko zaradi njih prišlo do konfliktov. Lanović pa je celo dejal: »Imamo že previše škola i dosledno previše intelektualnog proletariata.« 495 Na teh pogovorih se je domala spregledalo 27. člen, 496 ki je določal, da naj bodo v šolah, kjer je večina učencev/dijakov kato- liške vere, tudi učitelji, kolikor je to mogoče, katoličani. Izpostavil ga je le Maksimović, ki je menil, da bi se moralo težiti k temu, da se pri nameščanju javnih uslužbencev ne bi gledalo na vero. 497 Vladni predstavniki so tudi predlagali, da bi se odredba o vzdrževanju teoloških fakultet omejila le na Zagreb, tako da bi ostala možnost ukinitve ljubljanske teološke fakultete. Mosca- 494 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 55. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 21. 10. 1933; t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 495 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 496 Omeni ga le Maksimović v: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 497 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 156 KONKORDATSKA POGAJANJA tello je odvrnil, da kardinal Pacelli tega zagotovo ne bi sprejel in da bi vsi Slovenci vstali proti temu, tako da je to praktično neiz- vedljivo. »Začuda taj argument vredio je više nego svi ostali.« 498 Premier Srškić pa je odločitev podkrepil z mislijo, da bi proti temu protestirali še slovenski liberalci. 499 Lanovića je najbolj zmotil člen o zakonskih zvezah, po ka- terem je KC med drugim priznavala tudi možnost civilne po- roke za »nereligiozne« in tako predlagala dvoje porok in dvoje sodišč. Lanović se je temu uprl, ker naj bi bila državna tendenca, da sojenje o zakonskih sporih preide iz vseh sodišč verskih sku- pnosti na civilna sodišča kot edini način odprave nereda. Mo- scatello je tem »načelom starega liberalizma« oporekal, saj naj bi ta le odprla vrata »zakonskim razvezam, rušenju družine in borbi s KC«. Naslednji dan, še preden je Lanović oddal referat premierju Srškiću, je Moscatellu uspelo Lanovića pregovoriti, da je na tem mestu vnesel popravke, tj. pozitivno oceno. 500 Burno diskusijo je izzval tudi člen o dovoljenju vstopa duhovnikov v Sokol. Srškić je menil, da bodo potem v Sokol vstopili še duhovniki drugih religij in bo Sokol razpadel, 501 po Lanovićevem mnenju pa bi katoliški duhovniki to izkoristili v politične, protisokolske namene. 502 Ta člen je razburjal tudi Ma- ksimovića, ki je zato predlagal, da se doda zahteva, da duhovniki potrebujejo za vstop dovoljenje škofa in lokalne uprave društva, kar je bilo nato tudi dodano v končno verzijo konkordata. 503 Na teh pogajanjih pa vendarle ni omembe 1. člena z be- 498 »Presenetljivo je ta argument veljal več kot vsi ostali.« PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 499 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 500 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934; prim. Veraja, Nikola Moscatello, str. 109–110. 501 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 502 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 503 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 157 sedo »misija« oz. v francoščini »mission«, ki se jo v času kon- kordatske krize v »pravniških brošurah« tolmači kot dovoljenje KC za »svobodno vršenje misijonarstva v Jugoslaviji«. Ta člen je bil izkoriščen kot razmeroma močan argument proti Katoliški cerkvi. Primerov razhajanj je bilo tako precej, razprave pa so ne- malokrat potekale v zelo zanimivem »balkanskem političnem žargonu«. Po približno dvajsetdnevnem obisku Moscatella v Beogradu so se razrešila skoraj vsa vprašanja in minister Jevtić je Moscatella pospremil z inštrukcijami, da naj kot ključne točke – spremembe na pogajanjih s kardinalom Pacellijem − izpostavi nov člen o depolitizaciji duhovnikov, dodatek o recipročnosti k členu o manjšinah, dodatek o »vzgoji v patriotskem duhu« k členu o verskih šolah in zahtevo, da se prekliče odlok 504 Kongre- gacije za obrede, ki katoliškim duhovnikom prepoveduje, da bi blagoslavljali karkoli, kar bi pred njimi blagoslovili že duhovniki drugih ver. 505 Nuncij Pellegrinetti je beograjske pogovore označil kot ko- rak nazaj, izrazil pa je tudi svoje dvome v Moscatella kot poga- jalca, saj ta naj ne bi imel dovolj moči, da bi kot kraljev agent dovolj suvereno sprejemal odločitve med pogajanji, ki bi jih bili nato pripravljeni sprejeti tudi vladni predstavniki. 506 Na podlagi korespondence iz Zgodovinskega arhiva Dr- žavnega tajništva (predvsem med nuncijem Pellegrinettijem in državnim tajnikom Pacellijem) lahko analiziramo tudi, kakšna stališča je do še odprtih vprašanj v jugoslovanskem konkordatu zavzemal Sveti sedež. 507 504 Ta člen ni bil sprejet. Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo kardinalu Donatu Sbarettiju, 16. 12. 1933. 505 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 506 ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 14, 2. 12. 1933; Salmič, Al di là, str. 353–354. 507 Prim. Mithans, Vloga. 158 KONKORDATSKA POGAJANJA Dodatek k členu o manjšinah se je nunciju Pellegrinet- tiju zdel pomemben in sprejemljiv, ker bi vse pravice manjšin v Jugoslaviji ostajale v odvisnosti od situacije jugoslovanskih manjšin v drugih državah. »Člen se mora razumeti v smislu, da so manjšine v Jugoslaviji mnogo bolje obravnavane kot jugoslovanske manjšine v drugih državah, ne da bi domnevali, da se manjšinam v Jugoslaviji zanikajo temeljne pravice, če isto počnejo sosednje države. /…/ Edina jugoslovanska manjšina, ki zares ‚buri duhove‘ v državi, je ta v Italiji. V Jugoslaviji stalno pritrjujejo, da so zelo slabo obravnavani v Italiji, tudi kar se tiče Cerkve. Člen lahko zato namiguje ravno v to smer. Na splošno je vprašanje težko in nevarno, ker služi kot orožje manjšini na drugi strani«, je menil nuncij Pellegrinetti ter opozoril, da je bil »člen prej bolje formuliran, ko je preprosto zagotavljal alo- genemu prebivalstvu uporabo lastnega jezika v cerkvi, v kate- kizmu in v verskih organizacijah. A trenutnega člena, oblikova- nega kakor v nemškem konkordatu, ni potrebno zavrniti, lahko se ga ‚reši‘ z eventuelnimi stilističnimi modifikacijami.« 508 Na sestanku med Moscatellom in državnim tajnikom Pa- cellijem v avgustu leta 1934 je kardinal namenil posebno po- zornost členu o manjšinah (§ 11 [1933], § 12 [1935]) in členu o učnem jeziku v semeniščih, ki je določal, da bo učni jezik pri vseh zavodih »jugoslovanski«, razen za sholastično filozofijo in teološke predmete (§ 24 [1935]). 509 Kardinal Pacelli je večkrat poskušal spremeniti tekst omenjenih členov, a je Moscatello temu odločno nasprotoval. Kardinal Pacelli je dejal, da bo papež ta dva člena zelo težko sprejel, in predlagal, da naj Moscatello pri vladi poskusi doseči kakšno »redakcijo«, ugodnejšo za jezike manjšin. Moscatello je obljubil, da bo to napravil. 510 Madžarska 508 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 58. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 6. 1934. 509 Takšno formulacijo je zahteval Maksimović (glej: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934) in je bila kasneje dodana v osnutka iz leta 1934 (glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934) ter je v takšni obliki tudi v predlogu konkordata (1935). 510 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 59. Zapisnik sestanka med Pacellijem in Moscatellom, 11. 8. 1934. 159 vlada je namreč protestirala, da se madžarski manjšini krati pra- vica do poučevanja verouka v maternem jeziku. 511 Moscatello je v enem od kasnejših usklajevanj v zvezi s čle- nom o Sokolu poudaril, da vlada v državnem Sokolu zagotavlja strogo »nevtralnost« v verskem smislu. Po tem členu bi lahko določeni lokalni Sokoli formirali sekcije mladih katoličanov z izključno verskim in moralnim smotrom pod vodstvom duhov- nikov. Za sestanke bi se lahko koristilo tudi še obstoječe sedeže razpuščenih Orlov, sicer pa bi potekali v okviru Sokola. Vodstvo lokalnega Sokola pa bi se lahko udeleževalo teh sestankov in preprečilo morebitno kršenje društvenega reda. 512 V zvezi z urejanjem zakonske zveze je Moscatello izposta- vil dve možnosti. Če bi se po eni strani razširila obvezna ka- toliška zakonska zveza po celotni državi (v Vojvodini in Med- murju je veljala obvezna civilna zakonska zveza), bi katoličani, ki iz raznoraznih razlogov ne bi želeli skleniti katoliške zakon- ske zveze, ne imeli možnosti za sklenitev civilne zakonske zveze in bi posledično prešli v drugo vero ali v versko ločino. Treba je upoštevati, meni Moscatello, kako preprosto lahko v versko mešani državi »indiferentni katoličani« menjajo veroizpoved, in »ustrežljivost shizmatičnih in heretičnih duhovnikov« do teh. Kljub temu je v predvideni uvedbi fakultativne zakonske zveze videl težave, saj bi ta novost gotovo izzvala proteste pri delu ka- toličanov. Po drugi strani, če bi imele v celotni kraljevini sodbe cerkvenih sodišč v zakonskih zadevah tudi civilne učinke tako za katoličane kakor za osebe drugih veroizpovedi (takšne zako- nodaje nista imeli Slovenija in Dalmacija), bi konkordat naletel na nasprotovanje precejšnjega dela liberalnih in »indiferentnih« izobražencev z morebitnimi posledicami, ki pa bi bile gotovo manjše kot v prvem primeru. 513 511 Salmič, Al di là, str. 363. 512 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 513 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 59. Moscatellovi komentarji na konkordat [1934/1935]. 160 KONKORDATSKA POGAJANJA Že avgusta 1933 je nuncij Pellegrinetti pokazal osnutek konkordata škofu Njaradiju, maja 1934 pa nadškofu Bauerju. Junija 1934 se je novico o konkordatu sporočilo na škofovski konferenci. 514 V juliju leta 1934 je nadškof Bauer seznanil nun- cija, da nekateri jugoslovanski škofje zahtevajo, da se pred skle- nitvijo konkordata o njegovi vsebini posvetuje tudi z njimi. Nun- cij Pellegrinetti je menil, da bi bilo treba izbrati najprimernejši način ali povprašati vso škofovsko konferenco ali samo posame- zne škofe, ki so bolje obveščeni o trenutnem stanju stvari. 515 Da bi podali komentarje na osnutek konkordata, so julija 1934, ko je bil osnutek konkordata že skoraj dokončan, nadškof Bauer in škofa Carević ter Rožman odšli v Rim. 516 Zanimivo je, da se člena o depolitizaciji aktivne duhovščine škofje niso dotaknili, prav tako niso omenili drugega pomemb- nega člena (po Jevtićevih napotkih Moscatellu novembra 1933) – o manjšinah (11. oz. 12. člen). Posebno pozornost pa so po- svetili členu o zakonski zvezi (31. oz. 32. člen), kjer so predla- gali dodatek k delu o mešani zakonski zvezi, ki pa ni bil sprejet. Pri določilu o Katoliški akciji so predlagali manjšo stilistično spremembo, 517 ki je bila delno upoštevana. Vsaj nadškof Bauer je bil tudi v stiku z Moscatellom, kar omenja v pismu nunciju Pellegrinettiju iz januarja 1935, ko s škofom Rožmanom podata mnenje o konkordatskem osnutku. Nasprotujeta preureditvi mej beograjske nadškofije (priključitvi Zemuna) in izpostavljata, da se od dodatka o »razvedrilnih in poučnih vajah« v členu o Katoliški akciji ne sme odstopiti. Stri- njata se, da je sporazum za KC ugoden in da naj nuncij obvesti papeža, da ne sme nič ovirati konkordatskih pogajanj. Opozo- 514 Salmič, Al di là, str. 360–362. 515 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 58. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 7. 1934. Prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 56. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, Rim, 2. 6. 1933. 516 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 59. Dubrovniški in ljubljanski škof ter zagrebški nadškof o predlogu konkordata [1934]; Salmič, Al di là, str. 361–362. 517 Predlagali so, da se v formulaciji »se proposent de promouvoir exclusivement« beseda »exclusivement« zamenja z »en premier lieu« [v končnem predlogu (1935) se je beseda »exclusivement« izbrisala, op. G. M.] (S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 59. Dubrovniški in ljubljanski škof ter zagrebški nadškof o predlogu konkordata [1934].) 161 rita tudi, da je negotovo, ali bodo ljudje, ki so trenutno v ju- goslovanski vladi, vztrajali pri sklenitvi konkordata, zato naj se izkoristi trenutne razmere. 518 V času Uzunovićeve vlade (27. januar 1934–20. december 1934) so konkordatska pogajanja skoraj zastala. Pravosodni mi- nister naj bi izjavil, da konkordata brez sprejetih pripomb ne bo podpisal. 519 Na sestanku z Moscatellom 8. oktobra 1934 je imel minister Maksimović v primerjavi z letom poprej le še nekaj pri- pomb, ki so se nato v končnem predlogu skoraj vse upoštevale. Le pri 31. členu o duhovnikih v vojski ni bil upoštevan ministrov predlog, da se vprašanje vojaške discipline kaplanov uredi spo- razumno z vlado, prav tako pa tudi ne pri 33. členu o Katoliški akciji, ki je ministra najbolj zmotil. Minister je zato zahteval, da se obdrži stari tekst, kjer enega od odstavkov ni bilo. Maksimo- vić je namreč v 2. odstavku člena o Katoliški akciji, ki je govoril o »razvedrilnih in poučnih vajah«, videl priložnost, da se obnovi Orel, zato je nasprotoval dodanemu odstavku. 520 Kljub temu je bila že v naslednjem osnutku (ter v končnem predlogu) formu- lacija zgolj spremenjena v »jeux récréatifs« oz. »zabavne/razve- drilne igre«. 521 Moscatello je razložil, da je Sveti sedež zahteval ta dodatek zaradi nedavnih slabih izkušenj s Hitlerjem, ki je trdil, da se otroci »morajo in se lahko držijo skupaj z eno molitvijo«. 522 Maksimović je nato v Jevtićevi vladi izpadel iz ministrske ekipe. Nadomestil ga je – konkordatu bolj naklonjen – Dragutin Kojić. V zaključni fazi pogajanj se je precej pozornosti posve- tilo verskemu skladu v ljubljanski škofiji, ki je bil bolj kot ostali oškodovan zaradi agrarne reforme. Vprašanje je bilo rešeno v izjavi, priloženi h konkordatu, v kateri vlada zagotavlja, da se bo agrarna reforma v ljubljanski škofiji izvedla na najugodnejši na- 518 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Bauerja in Rožmana Pellegrinettiju, 15. 1. 1935. 519 Mužić, Katolička crkva, str. 74. 520 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 521 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Konkordat. Načrt II. Z vsemi popravki [1934/1935]). 522 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 162 KONKORDATSKA POGAJANJA čin oz. da ljubljanska škofija ne bo obravnavana drugače kakor druge škofije. 523 Konkordat je bil tako skoraj zaključen že pred smrtjo kra- lja Aleksandra, ki je znova zamaknila njegov podpis. Kasnejše sklicevanje na to, da je bil konkordat »kraljeva želja«, ali, dru- gače povedano, da je tekst podpisanega konkordata Aleksander odobril, torej drži, prav tako je umanjkala podobna avtoritativna persona, ko je bila na vrsti ratifikacija konkordata. Po oblikovanju vlade sta ministrski predsednik in zuna- nji minister Jevtić in minister Kojić obiskala patriarha Varnavo in se z njim pogovorila o konkordatskem predlogu. Ta naj bi jima odgovoril, da je s konkordatom že dobro seznanjen s strani kralja Aleksandra, ki mu je posredoval vse informacije, in da se je v vsem strinjal s kraljem. »Prema tome, to je delo kralja Aleksandra,« 524 naj bi izjavil patriarh. 525 Novi pravosodni minister je nunciju Pellegrinettiju za- gotovil, da so vlada in regenti pripravljeni skleniti konkordat. Nuncij je bil mnenja, da bi lahko bila pri tem Jevtićeva vlada uspešnejša kot prejšnja, saj je Maksimović ne le nasprotoval sklenitvi, ampak je našel nove in nove izgovore, da osnutka ni predal nasledniku. Končno, po jasnem ukazu o predaji, naj bi dejal: »Raztrgal sem ga.« 526 Eno zadnjih sprememb v jugoslovanskem konkordatu je zahteval [in dosegel, op. G. M.] koadjutor zagrebškega nadškofa Alojzije Stepinac. Konkordat, ki organizacijam Katoliške akcije skupaj z duhovnim delom ne bi zagotavljal tudi dejavnosti razve- drilnega značaja (gledališke predstave, izleti, glasba, igre ipd.), je označil za nesprejemljivega. 527 O tem problemu se je koadjutor Stepinac v januarju 1935 pogovarjal tudi z državnim tajnikom Pacellijem, saj je menil, da če se tega člena ne bo spremenilo, 523 Mercati, Raccolta di concordati, 1954, str. 216; Kolar, Delna izvedba; PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 524 Potemtakem je to delo kralja Aleksandra. 525 Dožić, Memoari, str. 96. 526 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 18. 1. 1935. 527 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Pacellija Pellegrinettiju, 24. 1. 1935; prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 27. 1. 1935. 163 bi to lahko pripeljalo do propada katoliških društev. Premierja Jevtića pa je opozoril, da bo vlada naletela na hud odpor, če bo poskušala konkordat uveljavljati s preganjanjem katoliške orga- nizacije. 528 Zadnja pogajanja naj bi Jevtić pospremil z razmišlja- njem: »Kar se tiče konkordata, počakajmo na odgovor iz Rima. Vatikan je nazadnje predlagal nekaj modifikacij, na katere smo podali nekaj ugovorov ali protipredlogov. Občutek imam, da te spremembe, zahtevane s strani Svetega sedeža, izražajo nekakšen pridih nezaupanja. To ni obetajoče, saj mora biti dober konkor- dat podprt z zaupanjem. Če obstajata poštenost in dobrona- mernost, so teksti interpretirani zadovoljivo za obe strani: če se predpostavljata nepoštenost in zavajanje, nobena klavzula ne bo preprečila nesoglasij in konfliktov. Sicer bi me zelo veselilo, da bi se čim prej napotil v Rim za podpis. Prepričan sem, da se bli- žamo koncu. Slišal sem govorice, da je g. Moscatello pred krat- kim zaupal svojemu prijatelju, da bodo pogajanja v petnajstih dneh zaključena.« 529 528 Dnevnik Alojzije Stepinca: Gore ne može biti (V: Danas, let. 8, št. 396, 19. 9. 1989). 529 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 6. 2. 1935. 164 KONKORDATSKA POGAJANJA PODPIS KONKORDATA Izjava, ki jo je dal Moscatello v začetku aprila 1935, in pi- smo kardinala Pacellija z dne 18. aprila 1935 530 sta dojeti kot potrditvi obojestranskega soglasja. V Jevtićevi vladi (20. decem- ber 1934–24. junij 1935) vprašanje konkordata ni bilo nikdar prediskutirano med vsemi ministri, saj je Jevtić mnoge zadeve reševal v okviru »ožjega kabineta«, v katerem so bili še ministri Dragutin Kojić, Dragutin Janković in Avdo Hasanbegović. Pri- bližno tri mesece pred podpisom konkordata, 30. aprila 1935, je Jevtić v govoru v Zagrebu izrekel sledečo dobrodošlico konkor- datu: »Bratje, v svoji deklaraciji pred narodnim predstavništvom je kraljevska vlada poudarila, da je njena želja s sklenitvijo konkordata s Svetim sedežem čim uspešneje urediti odnose s Katoliško cerkvijo. Srečen sem, da vas lahko ob tej priložnosti obvestim, da so konkordatska pogajanja s Svetim sedežem pri koncu in da bomo kmalu lahko sklenili konkordat med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo. Koliko bo to prineslo obojestranskih koristi, moralne spokojnosti in kakšne važnosti je, ni potrebno posebej poudarjati. Medsebojno neupravičeno nezaupanje, ki je vladalo leta, bodo zamenjali dobri odnosi in 530 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 62. Pismo Pacellija Jevtiću, 18. 4. 1935. 165 sodelovanje.« 531 Vendar Jevtić potovanja v Rim ni dočakal, saj je slab mesec zatem izgubil premierski stolček. Mesec po zamenjavi vlade je premier Milan Stojadinović 532 sporočil kardinalu Pacelliju, da ga veseli, da so pogajanja za- ključena in da se bo sedaj konkordat lahko podpisal. 533 Predlog konkordata je vlada soglasno potrdila na sestanku 3. julija 1935. V papeževem imenu je konkordat podpisal kardinal Pacelli, v imenu kralja Petra II. pa Ljudevit Auer 534 kot pravosodni mi- nister. Stojadinović je navajal, da je to funkcijo ravno zavoljo tega dejanja »odvzel« soustanovitelju stranke Jugoslovanske radikalne zajednice Mehmedu Spahu, ki kot musliman naj ne 531 Govori i članci, str. 69. 532 Več o novem vladnem kabinetu ter notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih razmerah glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pizzardu, 25. 6. 1935. 533 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Stojadinovića Pacelliju, 28. 6. 1935. 534 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Simića Pacelliju, 14. 7. 1935; prim. AJ, 372, 12. Telegram Stojadinovića Simiću, 13. 7. 1935. Podpis konkordata med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem, 25. junija 1935; od leve proti desni: dr. Auer, msgr. Pizzardo, kardinal Pacelli, msgr. Moscatello, poslanik Simić (MNZS, SL 12771) 166 KONKORDATSKA POGAJANJA bi bil primeren za podpisnika konkordata, kar pa Auer katego- rično zanika. 535 Minister Auer naj bi bil izbran tudi zato, ker je bil katoličan in Hrvat, saj so menili, da bi bilo to bolj všečno Sve- temu sedežu in katoličanom. Ta izbira pa ni bila pogodu Vladku Mačku, je opažal nuncij Pellegrinetti, »ker je dejstvo, da je so- deloval v takratni vladi, za hrvaške avtonomiste, še bolj pa za federaliste in separatiste, pomenilo, da ni čisti Hrvat, v pomenu, kot so ga tej besedi pripisovali hrvaški patrioti«. 536 Auer je nato prestal še eno »cenzuro« – Sveti sedež ga je »preveril«, če ni morda prostozidar. 537 Tik pred zdajci je imel minister Auer še nekaj pripomb h konkordatu, namreč da sta določili o civilnem učinku katoli- ške zakonske zveze in pristojnosti katoliških cerkvenih sodišč v zakonskih sporih v nasprotju z državnimi zakoni na obmo- 535 Mužić, Katolička crkva, str. 78. 536 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 7. 1935. 537 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 7. 1935. Jugoslovanska delegacija po avdienci pri papežu Piju XI. (MNZS, SL 12770) 167 čju Vojvodine, zaradi avstrijskih medverskih zakonov pa imajo v teh primerih komaj kaj moči cerkvena sodišča tudi v Sloveniji in Dalmaciji. Predlagal je dodaten protokol h konkordatu, ki pa so ga v Vatikanu – tudi z Moscatellovo pomočjo – elegantno odbili, in sicer z argumentom, da poznajo podobne primere iz drugih držav, kar se tiče sodišč, pa se lahko pristojnosti cerkve- nih sodišč na Hrvaškem razširi še na druge dele kraljevine. 538 Predviden datum podpisa je bil s 15. julija prestavljen na 25. julij 1935, a še vedno je to predstavljalo prvo pomembno dejanje nove vlade. Pred odhodom v Rim se je minister Auer popolnoma pričakovano sešel z regenti, ki so bili s konkorda- tom zadovoljni. Manj konvencionalno pa je bilo, da je, kakor so že poprej storili kralj Aleksander, Jevtić in Kojić, konkordatski predlog predstavil tudi poglavarju Srbske pravoslavne cerkve. Osrednja oseba, ki je patriarha prepričala, da je besedilo kon- kordata dobro oblikovano, pa je bil Vojislav Janjić, nekdanji mi- nister ver, pogajalec za konkordat leta 1925, leta 1937 pa eden najostrejših nasprotnikov konkordata. 539 538 Salmič, Al di là, str. 379–380. 539 Dožić, Memoari, str. 96, 100–101. 168 KONKORDATSKA POGAJANJA PREGLED MODIFIKACIJ KONKORDATSKIH PREDLOGOV IN OSNUTKOV V ČASU POGAJANJ (1922, 1925, 1931, 1933−1935) Z vsebinsko primerjavo členov izbranih predlogov jugoslo- vanskega konkordata (1925, 1931, 1935) in osnutkov 540 iz leta 1922, z dne 24. junija 1933 (osnutek, ki ga je nuncij Pellegrinetti poslal državnemu tajniku Pacelliju), osnutka z dne 16. novem- bra 1933 (osnutek, predstavljen jugoslovanski vladi z nekaj do- polnitvami) in tistega iz junija 1934 (gradivo za sestanek Kon- gregacije za izredne cerkvene zadeve) lahko analiziramo, kako se je v trinajstletnem obdobju spreminjal tekst sporazuma med Svetim sedežem in Kraljevino SHS/Jugoslavijo. Analiza osnutka z dne 24. junija 1933, 541 ki jo je opra- vil nuncij Pellegrinetti, pa celo omogoča pregled dotedanjih rezultatov pogajanj med Moscatellom in državnim tajnikom Pacellijem, 542 Pellegrinettijevih predlogov in sprejetih točk iz vladnega predloga konkordata iz leta 1931, ki je bil sploh osnova za pogajanja. Primerjava tega osnutka z osnutkom, ki ga je Mo- scatello predstavil vladi oktobra in novembra 1933 (z že vne- senimi dodatki, ki jih je zahtevala jugoslovanska vlada), nam razkriva, kateri komentarji nuncija Pellegrinettija so bili sprejeti 540 V nadaljevanju bo osnutek z dne 24. 6. 1933 označen z 1933/1, osnutek, predstavljen vladi, z dne 16. 11. 1933, pa 1933/2. 541 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 6. 1933. Ta vir žal ne zajema predlogov Svetega sedeža. 542 V analizi členov konkordata se skrajšano nanašam na »Moscatellova pogajanja« (tudi sicer so ti deli v dokumentu označeni pod »Moscatello«). 169 in (posredno) kakšen je bil nadaljnji potek pogajanj. Žal niti iz tega dokumenta ni jasno, kaj so bili med pogajanji dejansko Mo- scatellovi (oz. vladni) predlogi in kaj predlogi Svetega sedeža. Niti odzivi vladnih predstavnikov oktobra/novembra 1933 na takrat že nekoliko spremenjeni osnutek konkordata ne kažejo zanesljive slike – ni mogoče zagotovo trditi, da so bili členi, ki so izzvali največ pripomb, spremenjeni na željo Svetega sedeža, a za to seveda obstaja večja verjetnost. 543 Te nejasnosti delno zapolni primerjava s promemorijama Svetega sedeža na vladni predlog iz leta 1931. V osnutku iz junija 1934 in podpisanem predlogu zasle- dimo še zadnje modifikacije. Primerjava s konkordatskim pre- dlogom iz leta 1925 in osnutkom iz leta 1922 nam daje skoraj popolno sliko spreminjanja vsebine konkordata; pove nam, pri katerih točkah je »stopila korak nazaj« jugoslovanska vlada in kje Sveti sedež. Pri oceni, kateri predlog je bil ugodnejši za dr- žavo, je treba upoštevati, da je primerjava končnega predloga iz leta 1935 s prejšnjimi konkordatskimi predlogi skoraj irele- vantna, saj gre za vladne predloge, ki v veliki meri niso upo- števali zahtev Svetega sedeža. Osnutki iz obdobja »Moscatel- lovih pogajanj« pa so precej bolj primerljivi med seboj. Žal za ta pogajanja nimamo natančnejših začetnih vladnih napotkov (imamo le pet izhodišč, ki jih je dal kralj Aleksander), vidimo lahko le, da so bile osnove za pogajanja vladni predlog iz leta 1931 in promemoriji Svetega sedeža (z dni 3. avgusta 1931 in 26. avgusta 1933) na ta predlog. Vladni predlog iz leta 1933 niti ni toliko pomemben, saj je bil bolj krinka za javnost. Primerljiva pa sta tudi vladna predloga iz let 1925 in 1931, pri čemer pa mo- ramo upoštevati tudi drugačne politične razmere. Ta analiza ter primerjava jugoslovanskega konkordata z drugimi konkordati Pija XI., cerkveno zakonodajo SPC in staro avstrijsko zakono- dajo (za območje Slovenije), pa nam bosta omogočili ovredno- titi možnost, da je bila osnova za odpoved konkordata – kar so 543 T o zagotovo lahko trdimo za člen o semeniščih, ki še v juniju 1933 predvideva, da se bodo ustanavljala v sporazumu z vlado. 170 KONKORDATSKA POGAJANJA bili glavni očitki – njegova vsebina. Precej verjetnejši razlog za neuspeh ratifikacije konkordata je iskati v apliciranju teh kon- kordatskih uredb na situacijo v zunanje- in notranjepolitično nestabilni, nacionalno, versko in drugače mešani Jugoslaviji. V spodnji preglednici bomo predstavili vsebinske točke, ki so bile zaobjete v konkordatskih predlogih (iz let 1925, 1931 in 1935) ter v izbranih konkordatskih osnutkih (1922, 24. junij 1933, 544 16. november 1933, 545 junij 1934 546 ). Preglednica 2: Vsebina konkordatskih predlogov in osnutkov 547 V konkordatskih predlogih in osnutkih obravnavane točke 1922 548 1925 1931 1933/1 (24. 6.) 1933/2 (16. 11.) 1934 1935 Pastorala v javnih ustanovah / / 25 25 29 29 29 Izobraževanje za duhovniški poklic, semenišča 7 10, 11 23 20 23 23–25 24, 25, 30 Usklajevanje nerešenih in novoodprtih vprašanj 15, 16 20 31 28, 34, 35 35, 36, 37 22, 35, 36 23, 36, 37 544 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 6. 1933. 545 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Besedilo osnutka konkordata (v francoskem jeziku) z dne 16. 11. 1933. 546 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934. 547 Delno povzeto po: Schöppe, Konkordate, str. 520–524. Vir za primerjavo predlogov in osnutkov so dokumenti: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Osnutek konkordata, 25. 10. 1922; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Predlog konkordata s Svetim sedežem, predstavljen s strani jugoslovanske vlade 4. 3. 1931. V: Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934.; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Promemorija Državnega tajništva v odgovor na vladni predlog iz 4. 3. 1931. V: Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Promemorija Državnega tajništva z dne 26. 8. 1933. V: Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 6. 1933; PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3; Kušej, Konkordat; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Projekti konkordata, 11. 3. 1937. 548 Osnutek ni strukturiran po členih, ampak razdeljen na več poglavij oziroma obsežnejših oštevilčenih točk, ki se jih navaja v preglednici. Točke so izhodišča za nadaljnjo razpravo, tako da so v preglednici zabeležena vsa vprašanja, ki se jih dotikajo, ne glede na delne zaključke, ki jih je sklenila komisija. 171 Nameščanje uslužbencev KC 5 4, 9 4 4, 8 3, 9 3, 9, 30 3, 10, 31 Zakonska zveza 13 12 549 / 30 31 31 32 Prisega (kralju) 5 5 5 5 4 4 4 Lastnina in premoženje 6, 9, 10 5, 15, 16, 19 14, 27, 28, 30 13, 14, 28 15, 20, 36 15, 18, 19, 21, Izjava 16, 19, 20, 22, Izjava 550 Končanje (časovna omejitev konkordatov) / 23 / / / / / Agrarna reforma / / 29 29 22 21 22 Svoboda katoliške vere 3 1 1 1 1 1 1 Molitev za vladarja 11 13 Pril. 1 Pril. 1 5 5 5 Jurisdikcija in druge uradniške naloge 1, 3, 6 3, 8–10, 14, 17, 19 7, 8, 13, 30 7, 8, 12, 27 7, 9, 13, 14 7, 9, 13, 19, 30, 31 7, 10, 14, 20, 31, 32 Katoliška akcija, društva / / / 31 32, 33 32, 33 33, 34 Duhovščina 5, 6, 7, 9, 11 7, 8, 17 7, 10 7, 11, 13, 26 7, 12, 15, 30, 33 7, 12, 15, 25, 30, 33 7, 8, 13, 16, 30, 34 Vojaška obveznost 9 17 (posredno) 10 10 25 25 30 Pastorala v vojski / / / 26 30 30 31 Manjšine, jeziki 7, 12 / / 8 9, 10 9, 10, Pril. 10, 11, Pril. Misijonarstvo / / / / / / / Redovi in kongregacije 8 19, Pril. III 9 9 11 11, 25, 28 12, 28, 30 Patronati 5 / 22 19 21 20 21 Verski pouk 7 10 24 22 10, 26 10, 26 11, 26 Šole 7 10, 11 23, 24, 28 20, 23, 24 23, 26–28 23, 26–28 24, 26–28 549 Manjka pravo o zakonskih sporih. 550 V izjavi Ljudevita Auerja, priloženi h konkordatu, vlada zagotavlja, da se bo agrarna reforma v ljubljanski škofiji izvedla na najugodnejši način oz. da ljubljanska škofija ne bo obravnavana drugače kakor druge škofije (Mercati, Raccolta di concordati, 1954, str. 216; omenja tudi že v: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3). 172 KONKORDATSKA POGAJANJA Državna pomoč 6, 10 5 15, 17–20, 26 15–18 16–19 14, 16, 17 15, 17, 18 Umeščanje škofov 5 4 4 4 3 3 3 Davki, carina 9 16 15, 16, 21 17, 18 18, 19 16, 18 17, 19 Kazenskopravna zaščita 9 18 551 11, 12 11 12 7, 12 7, 13 Univerze 7 10 23 21 24 24 25 Komuniciranje s Svetim sedežem 4 / 6 6 6 6 6 Razmejitev (škofij idr.) 3, 5 2 2 2 2 2 2 Nuncij / / / 33 8 8 9 Glagolica in stara cerkvenoslovanščina 11 Pril. I Pril. 2 Pril. 2 Pril. Pril. Pril. Verska vzgoja otrok iz mešanih zakonov 13 12 / 30 31 31 32 Depolitizacija duhovščine / / / / / 7 8 Člene iz predlogov in osnutkov konkordata med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo ter odgovora (t. i. promemoriji) Svetega sedeža na vladni predlog iz leta 1931 bomo primerjali s končnim, podpisanim predlogom iz leta 1935. 552 Izpostavili bomo glavne točke razhajanj; člene, ki so bili (za eno ali drugo stran) pomembnejši, bomo analizirali podrobneje. Navaja se predlog ali osnutek, kjer je bil člen oz. deli člena prvič (v ana- liziranih osnutkih in predlogih) formuliran, in če ni posebej omenjeno, v kasnejših osnutkih/predlogih konkordata ni bil bi- stveno spremenjen. 552 Na podlagi tega člena so tudi razvrščeni členi konkordata. 551 Dodajam 18. člen, ker obravnava to vprašanje, a ga ne reši v korist duhovnikov, temveč si država pridržuje pravico do menjave duhovnikov, osumljenih kaznivih dejanj. 173 Člen I Termin »misija« oz. poslanstvo je bil dodan v osnutku 1933/1, 553 v začetni fazi »zadnjih« tajnih pogajanj, 554 in kasneje ni bil več spremenjen. Člen II Temeljna sprememba v predlogu iz leta 1935 v primerjavi s prejšnjimi predlogi je določba, da barska in beograjska nadškofija ostaneta ločeni, 555 barski nadškof pa obdrži naziv »primas Srbije«, ki je bil v prejšnjih predlogih prenesen na beograjsko-barskega nadškofa s sedežem v Beogradu. Nadškofiji sta obravnavani lo- čeno že od osnutka 1933/1 dalje, kjer je odstavek o barski nadško- fiji oblikoval nuncij Pellegrinetti (ta odstavek je bil delno prevzet v končni verziji), a v tem osnutku še ni omembe »primasa« (prvič v 1933/2). Del o beograjski nadškofiji pa je rezultat pogajanj med Moscatellom in državnim tajnikom Pacellijem (osnutek 1933/1). Ločenost teh dveh nadškofij in potreba, da titulo »primas Srbije« obdrži barski nadškof, pa sta bili zahtevi Svetega sedeža že na po- gajanjih leta 1925 in v promemoriji Svetega sedeža (3. 8. 1931) na jugoslovanski vladni predlog iz leta 1931. Člen III Med predlogi in osnutki ni temeljnih razlik. Sveti sedež na predlog vseh škofov in nadškofov v državi (1935) za škofije, kjer se je izpraznilo mesto (1925), izbere primernega kandidata, o katerem se predhodno posvetuje z vlado, če nima kakšnih ugo- vorov na izbranega kandidata. Prednost imajo predlogi matične (nad)škofije. Novosti iz leta 1933 sta postavljen rok (1933/1 še 20 dni; v osnutku iz leta 1934 podaljšan na 30 dni) za ugovor vlade v primeru političnih pridržkov (osnutek 1933/1) ter za- 553 V kolikor je poznano, se navaja osebo oziroma stran, ki je predlagala določen pomemben del člena, na primer nuncij Pellegrinetti. 554 To fazo v nadaljevanju omenjam tudi kot »Moscatellova pogajanja«, to so pogajanja med Moscatellom in državnim tajnikom Pacellijem ter mons. Pizzardom do izdelave osnutka junija 1933. 555 To je bila zahteva Svetega sedeža že na pogajanjih leta 1925 ter v promemoriji na vladni predlog iz leta 1931. 174 KONKORDATSKA POGAJANJA upnost imena kandidata (dodal nuncij Pellegrinetti v 1933/1). V predlogu iz leta 1931 so bili poleg pridržkov »politične na- rave« predvideni tudi pridržki »civilne narave«. V promemoriji (1931) je predlagan člen, podoben tistemu iz Modus vivendi s Češkoslovaško (1927), kjer episkopat ne poda kandidatne liste in so omenjeni le ugovori »politične narave«. Člen IV Člen o škofovski prisegi skoraj v celoti ustreza verziji iz vladnega predloga iz leta 1931, s pomembno spremembo, da škofje prisežejo pred kraljem (osnutek 1933/2), ne pred »pristojno oblastjo«. Člen V Molitev za kralja je bila predvidena tako v predlogu iz leta 1925 kot tudi v vseh kasnejših predlogih in osnutkih. Do spre- memb je prišlo še po osnutku iz leta 1934. Člen VI V primerjavi s prejšnjimi predlogi daje končni predlog konkordata nekoliko večje možnosti »svobodnega občevanja« s Svetim sedežem tako ordinarijem kot tudi vsem duhovnikom in vernikom (osnutek 1933/1). Člen VII V osnutku 1933/1 so že dodane uredbe, po katerih so du- hovniki s strani države zaščiteni na isti način kakor državni ura- dniki, kar je bilo zahtevano v promemoriji iz leta 1931. Sodišča ali druge civilne oblasti od njih ne morejo zahtevati informacij, ki so jih zaupno prejeli v okviru duhovniške službe. Zloraba no- šenja duhovniških in redovniških oblačil je kaznovana kakor pri nošenju vojaških uniform. Ordinariji »bodo uživali vse pravice in prednosti, ki pripadajo njihovemu poklicu, tako kakor jim jih priznava kanonsko pravo«. Po posegu ministra Maksimovića je termin »kanonsko pravo« zamenjal izraz »Cerkev«. 556 556 Glej: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 175 Člen VIII Ta člen o depolitizaciji duhovnikov v aktivni službi je bil dodan na zahtevo jugoslovanske vlade (osnutek 1934). Člen IX Člen določa, da ima Sveti sedež s strani kralja akreditiranega nuncija v Jugoslaviji, kralj pa ima poslanika, akreditiranega s strani Vatikana. Celoten člen je oblikoval nuncij Pellegrinetti (1933/1). Ta točka se omenja že v prvi promemoriji. Člen X Vsi predlogi in osnutki do leta 1935 predvidevajo, da ško- fje in nadškofje postavljajo župnike, spreminjajo ozemlja župnij ali ustanavljajo nove župnije v dogovoru z vlado, medtem ko je bilo na začetnih pogajanjih leta 1933 formulirano, da te odloči- tve sprejemajo v skladu s kanonskim pravom in vlado o vsakr- šni spremembi zgolj obvestijo (1933/1). Imenovanje župnikov in ustanavljanje župnij brez dogovora z vlado je zahtevano že v promemoriji iz leta 1931 in v promemoriji iz leta 1933, kjer se še izpostavlja, da ima isto pravico tudi SPC. Sprememba, ki je bila sprejeta na predlog nuncija Pellegri- nettija (1933/1), je tudi ta, da izjemoma dopušča tudi možnost nejugoslovanskega župnika, kjer bi okoliščine to zahtevale, a s pristankom vlade. Prav tako morajo za razliko od prejšnjih osnut- kov župniki na nacionalno mešanih ozemljih znati tudi jezike manjšin. V vladnem predlogu iz leta 1931 se zahteva samo, da znajo jezik manjšine, v promemoriji Svetega sedeža (1931) pa, da se manjšini zagotovita pridiga ter verouk v maternem jeziku. Člen XI Narodnim manjšinam v Jugoslaviji glede rabe njihovega maternega jezika pri verskih obredih, v verskem pouku in v cerkvenih združenjih ta člen zagotavlja, da ne bo ravnanje s ka- toličani v tej zvezi nič manj ugodno kakor ravnanje, ki ga na ozemlju tiste tuje države, ki odgovarja omenjenim manjšinam, odreja pravni in dejanski položaj državljanov jugoslovanskega 176 KONKORDATSKA POGAJANJA porekla in jezika. Ta del člena je bil najprej oblikovan leta 1933 (1933/1). V letu 1934 pa je bil dodan še odstavek, v katerem se je Sveti sedež zavezal, da se bo ob priložnosti sklepanja konkor- data s katero od sosednjih držav zavzel za uvedbo istega člena v njihov konkordat. Člen XII Po predlogu iz leta 1935 se lahko ustanavljajo novi domovi verskih redov in kongregacij, o čemer se vlado – iz pozornosti – zgolj obvesti (v prejšnjih predlogih so se lahko ustanavljali samo v sporazumu z vlado). Novi redovi iz tujine se lahko ustanovijo v Jugoslaviji v skladu z državnimi pravnimi normami (prej v spo- razumu z vlado). Razširijo se tudi »kompetence« redov in kongregacij, ki se jim zagotavlja svobodo izvajanja dejavnosti v verskih obredih, v poučevanju, v dušnem pastirstvu, v strežbi bolnikom, v do- brodelnih ustanovah in katoliških organizacijah ter združenjih. Pokrajinski in krajevni predstojniki pa morajo biti jugoslovanski državljani. Podobna formulacija je v osnutku iz leta 1933/2, medtem ko je v osnutku 1933/1 (najverjetneje po Moscatellovem predlogu) še predvideno ustanavljanje novih redov v sporazumu z vlado, kar Sveti sedež odločno zavrača v promemoriji iz leta 1933. Člen XIII Predlog iz leta 1925 predvideva, da lahko vlada zahteva, da cerkvena oblast zamenja duhovnika, ki je obtožen nekega zlo- čina ali prestopka proti tuji oblasti ali javni morali ali ki ogroža javni red. Predlog iz 1931 pravi, da država, ko sproži postopek zoper duhovnika, obvesti cerkveno oblast, ki ga mora suspen- dirati, če je tudi obsojen, pa zamenjati. Če ogroža javni red, ima vlada pravico, da zahteva, da se ga zamenja, in v tem primeru odloča mešana komisija (predstavnik vlade, predstavnik škofo- vske konference). Predlog iz leta 1935 na novo zagotavlja duhovnikom v po- stopku, da morajo civilne oblasti varovati njihov »duhovniški 177 značaj«, razen v primeru, če bi mu ga pristojna cerkvena oblast odvzela. Vzporedno s civilnim postopkom bi duhovnikov cer- kveni predstojnik proti njemu uvedel tudi odgovarjajoči kanon- ski postopek in ga suspendiral, če bi to zahtevale teža primera in odredbe kanonskega prava. Če bi se zaključki obeh postopkov skladali, bi cerkveni predstojnik krivca odstavil. Ta člen je bil v veliki meri oblikovan že na pogajanjih (glej: 1933/1), izhodišča pa so že v promemoriji iz leta 1931. Člen XIV V vseh osnutkih se KC in njenim ustanovam priznava sta- tus pravne osebe, a leta 1935 »država priznava pravno osebnost /…/ katoliški Cerkvi in njenim ustanovam, ki po kanonskem pravu uživajo tako osebnost«. Formulacija s kanonskim pravom je prvič uporabljena v osnutku iz leta 1934. Člen XV Že v prejšnjih osnutkih se je določilo, da bodo državne (in avtonomne – v predlogih iz let 1931 in 1935) uprave zagota- vljale administrativno pomoč, a na »zakonu osnovanih naredb« na zahtevo cerkvene oblasti (predlog iz leta 1931). Država bo »v slučaju potrebe nudila pomoč v skladu z državnim in cerkvenim pravom« (osnutek iz leta 1922). V osnutku iz leta 1933 je bilo na predlog nuncija Pellegrinet- tija dodano, da državne in samoupravne oblasti nudijo pomoč v primerih, ki so »v skladu s tem konkordatom« (1933/1). V konč- nem predlogu pa so navedeni še primeri, ko so državne oblasti dolžne nuditi pomoč kateri od drugih veroizpovedi v državi. Člen XVI Predloga iz let 1931 in 1935 imata za razliko od prejšnjih osnutkov in predloga formulacijo, da lastnine KC ni mogoče od- vzeti, razen pri razlastitvi v splošno dobro (leta 1931 tudi pri agrarni reformi). Že leta 1933 je bilo na tajnih pogajanjih do- dano, da se v primeru razlastitve predvideva ustrezno nadome- stilo (glej osnutek 1933/1). Oba predloga (1931, 1935) določata, 178 KONKORDATSKA POGAJANJA da ostanejo lastnina in ustanove KC v rokah KC tudi v primerih, da prebivalstvo prestopi v drugo vero. Po osnutku iz leta 1933 (in kasnejših) je predvideno upravljanje s cerkveno lastnino po normah kanonskega prava (rezultat »Moscatellovih pogajanj«, osnutek 1933/1). Člen XVII Predloga iz let 1931 in 1935 na novo določata vir denarja, od koder se krijejo materialne potrebe Cerkve. Leta 1934 je bilo dodano, da »Cerkev krije svoje materialne potrebe /…/ z dokladami ali dopolnilnimi taksami v korist Cerkve v soraz- merju in na način, ki je priznan ostalim veroizpovedim, ako ško- fje spoznajo, da je primerno, da se tega poslužijo«, sicer pa gre za člen, identičen tistemu iz leta 1931. Člen XVIII V osnutku iz junija 1933 je dodano, da vlada zagotavlja KC letno subvencijo, ki ne sme biti sorazmerno manjša od pomoči drugim veroizpovedim (dodal nuncij Pellegrinetti; že v pro- memoriji iz leta 1931) in ki odgovarja številu njenih vernikov (osnutek 1933/1). Na razgovorih v Beogradu (1933) je bilo še zahtevano, da se dodajo kot merilo za višino državne podpore »dejansko dokazane potrebe katoliške Cerkve« (v osnutku iz leta 1934). Člen XIX Ta člen je v predlogih iz let 1931 in 1935 skoraj enak (tudi v osnutkih iz let 1933 in 1934). Za razliko od prejšnjih predlogov novejša predloga določata tudi oprostitev poštnine in brzojav- nih taks za uradno dopisovanje in vrednostna pisma KC. Člen XX Na podlagi začetnih pogajanj leta 1933 (osnutek 1933/1) je bilo določeno, da z verskim fondom upravlja KC (v predlogu iz leta 1925 še država). Prav tako naj bi morebitna nesoglasja med KC in državo v zvezi s tem uredila mešana paritetna komisija (dodal nuncij Pellegrinetti, osnutek 1933/1). 179 Člen XXI Za razliko od prejšnjih predlogov/osnutkov, kjer se vpraša- nje patronatov sploh ne obravnava (leta 1922 in 1925) oz. se za njihovo ukinitev predvideva odškodnina samo s strani »samo- upravnih« in privatnih oseb (1931), osnutek iz leta 1933 pred- videva tudi odškodnino s strani države. Prav tako morebitne spore v predlogu iz leta 1931 urejajo »redna« sodišča, medtem ko po osnutku iz leta 1933/1 to ureja mešana komisija. Člen XXII Člen o agrarni reformi že v osnutku iz leta 1931 (prej tega člena še ni) predvideva odškodnino za cerkveno zemljo, odvzeto z agrarno reformo, kar bi se uredilo z zakonom. Leta 1933 (osnutek 1933/1) je bil ta člen precej preoblikovan. Med drugim je bilo dodano, da cerkvena zemlja ne bo več podvržena razlasti- tvi zaradi novih agrarnih zakonov brez predhodnega dogovora s cerkvenimi oblastmi ter da bo morebitna nesoglasja reševala mešana paritetna komisija (oboje je dodal nuncij Pellegrinetti). Člen XXIII Ta člen, ki določa, da se bo vprašanje morebitne ukinitve cerkvenih dajatev in odgovarjajočega povračila rešilo z medse- bojnim sporazumom obeh visokih strank pogodbenic, je bil do- dan šele v letu 1934. Člen XXIV Od osnutka, predloženega vladi leta 1933 (1933/2), dalje je predvideno, da lahko cerkvene oblasti same odpirajo nova semenišča. Pred tem naj bi potrebovale pristanek vlade. Leta 1923 je bilo predvideno, da bi vlada potrdila celo učni program, kar se v kasnejših predlogih več ne omenja. Po osnutku oz. pre- dlogu iz let 1922 in 1925 ima država pravico nadzora nad se- menišči, česar v kasnejših predlogih prav tako ne najdemo več. Še v osnutku 1933/1 je zapisana formulacija (najverjetneje po Moscatellovem predlogu), da je treba za ustanovitev novih se- menišč dobiti pristanek vlade. 180 KONKORDATSKA POGAJANJA Člen XXV Po vladnem predlogu iz leta 1931 in podpisanem predlogu profesorje teoloških fakultet po zakonu o univerzah izbira dr- žava izmed kandidatov, ki morajo imeti »izpričevalo o sposob- nosti za pouk« s strani pristojnih cerkvenih oblasti. Leta 1933 je bilo dodano, da lahko ordinarij profesorjem takoj odvzame pra- vico do poučevanja in se za njihovo zamenjavo dogovori z vlado (osnutek 1933/1). Točka, da se jugoslovanskim duhovnikom, ki so dokončali študij na rimski papeški univerzi, priznajo iste pravice kakor tistim, ki so doštudirali na teoloških fakultetah v Jugoslaviji, je rezultat Moscatellovih pogajanj in posredovanja nuncija Pellegrinettija (osnutek 1933/1) zaradi zahtevka Svetega sedeža iz promemorije (1931). Člen XXVI Leta 1933 je bilo določeno, da bo verouk v osnovnih, me- ščanskih, strokovnih in srednjih ter javnih in zasebnih šolah ob- vezen ter da bo potekal minimalno dve uri na teden (osnutek 1933/1). Šolska oblast mora v primeru, da meni, da nek katehet ogroža javni red in mir in bi ga bilo zaradi tega treba zamenjati, to storiti sporazumno s škofom (kombinacija Moscatellovih pogajanj in vladnega predloga iz leta 1931). Kjer manjka kate- hetov, to delo opravljajo župniki, lahko pa tudi laični kateheti. Tudi honorarne katehete plačuje država. Javni kateheti imajo v šolah enake pravice kakor (drugi) učitelji (formulirano na Mo- scatellovih pogajanjih, osnutek 1933/1). Teh točk v predhodnih predlogih ni bilo. Prav tako tudi ni bilo poudarjeno, da je verouk obvezen (prvič je ta zahteva v promemoriji iz leta 1931). Člen XXVII Ta člen vsebuje določila, ki jih vladni predlogi konkordata niso vsebovali. Točko, da morata pouk in obnašanje učiteljev v javnih šo- lah spoštovati versko in moralno vzgojo učencev katoličanov, je predlagal nuncij Pellegrinetti (1933/1), je pa zelo podobna for- mulaciji v promemoriji na vladni predlog iz leta 1931. 181 Že v promemoriji iz leta 1931 je določilo, da katoliškim učencem javnih šol učitelji ali druge oblasti ne smejo nalagati ali jih pozivati, da bi prisostvovali dejanjem nekatoliškega obreda. V osnutku iz leta 1933/1 se prvič pojavi določba, da mo- rajo biti šolski načrti urejeni tako, da učencev katoličanov ne bodo ovirali pri izvrševanju njihovih verskih dolžnosti. Šolski učbeniki ne smejo vsebovati ničesar, kar bi nasprotovalo ver- skim načelom in čustvom učencev katoličanov. Podobna točka je tudi v promemoriji, lahko pa potegnemo tudi vzporednice z zahtevami jugoslovanskih škofov leta 1931. 557 Leta 1933 se oblikuje člen (in se kasneje skoraj ne spremeni več), da bodo v šolah, v katere hodijo izključno ali v veliki večini katoličani, v mejah možnosti tudi učitelji katoličani, zlasti za predmete, ki posegajo v versko usmerjevanje učencev. V drugih šolah pa bo, vedno v mejah možnosti, število učiteljev katoliča- nov odgovarjalo številu učencev te vere. Ta člen je bil rezultat Moscatellovih pogajanj (1933/1), s strani Svetega sedeža pa je bila na pogajanjih leta 1925 predlagana podobna določba, da v šolah z večinsko katoliškimi učenci poučujejo učitelji katoličani (takrat še ni formulacije »v mejah možnosti«), a jo je jugoslo- vanska delegacija zavrnila. 558 Člen XXVIII V osnutku 1933/1 se KC priznava pravico do obstoja in ustanavljanja novih privatnih verskih šol (dodal nuncij Pellegri- netti), priznava se jim enakopravnost z javnimi šolami (rezultat Moscatellovih pogajanj). Obe točki sta bili zahtevani že v pro- memoriji leta 1931. Odstavek člena, ki določa, da naj bi verske šole gojile »zavest dolžnosti do domovine, države in družbe po načelih krščanske vere in moralnega zakona«, je bil sprejet na Moscatellovih razgovorih z vlado 17. novembra 1933 559 in dodan v osnutek iz leta 1934. 557 Glej: NŠAL, sp. V., 269. Pismo episkopata kralju Aleksandru v zvezi s šolskim zakonom, 13. 12. 1929. 558 Glej: AJ, 372, 5. Zapisnik četrtega sestanka med delegacijama Kraljevine SHS in Svetega sedeža, 17. 6. 1925; AJ, 372, 5. Zapisnik desete seje jugoslovanske delegacije, 30. 6. 1925. 559 Glej: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 182 KONKORDATSKA POGAJANJA Podoben člen vsebuje še osnutek iz leta 1922, ki pa usta- navljanje novih šol veže na pogoje državnega civilnega prava. Delegacija Svetega sedeža je to vprašanje odprla tudi leta 1925 – zahtevala je javno priznanje šol vseh vrst in stopenj –, a na tej točki ni prišlo do dogovora. Člen XXIX Do junija 1933 je bilo na »tajnih« pogajanjih sprejeto, da dr- žava KC priznava pravico, da skrbi za versko pomoč svojim ver- nikom v bolnišnicah, sirotišnicah, zavetiščih, okrevališčih, kazen- skih in drugih podobnih zavodih. Duhovnike imenuje, v kolikor gre za državne ustanove, pristojna oblast v dogovoru s škofom (osnutek 1933/1). Člen je bil kasneje le še nekoliko stiliziran. Podoben člen najdemo že v vladnem predlogu iz leta 1931. Člen XXX Člen iz leta 1933 določa, da bo za duhovniške kandidate opravljanje vojaškega služenja omejeno na dobo šestih mesecev in da bodo dodeljeni bolničarjem/saniteti. Če v štirih letih po končanju študija ali v dveh letih po opravljenem šestmesečnem vojaškem roku ne bodo posvečeni v duhovnike, bodo morali opraviti celotno vojaško obveznost. Ostali duhovniški kandi- dati, vpoklicani na služenje med študijem, lahko s prošnjo vo- jaško služenje odložijo, a ne preko 27. leta starosti. Posvečeni duhovniki in redovniki so oproščeni vsakega vojaškega služe- nja, razen v primeru splošne mobilizacije. V tem primeru bodo, čeprav v sestavu oborožene sile, opravljali duhovniško službo v korist vojakov katoličanov, v podrejenosti vojaškemu ordinariju ali pa bodo uporabljeni za posle, ki so v skladu z njihovim pokli- cem (rezultat pogajanj 1933/1). Leta 1931 je vlada predvidela obvezno služenje vojaškega roka za vse duhovnike in redovnike, medtem ko veljata enako predvideno šestmesečno služenje vojaškega roka v saniteti in sankcija, če po štirih letih ne končajo študija. 183 Člen XXXI Na pogajanjih leta 1933 je bilo dorečeno, da bo Sveti sedež v sporazumu z vlado imenoval vojaškega ordinarija. Izbiral bo s kandidatske liste, ki jo bodo sestavili škofje. Imenovanje voja- ških duhovnikov bo opravil vojaški ordinarij v dogovoru z mini- strom za vojsko in mornarico. Število teh duhovnikov bo ustre- zalo številu vojakov katoličanov. Vojaškega ordinarija in vojaške duhovnike bo plačevala država (glej osnutek 1933/1). Sprejet je bil Pellegrinettijev predlog, da bodo tudi honorarni vojaški du- hovniki prejeli ustrezno odškodnino (osnutek 1933/1). Noben predhodni vladni predlog ni predvidel vojaškega ordinarija niti obveznih vojaških duhovnikov oz. pastorale v vojski (slednje omenja promemorija iz leta 1931). Člen XXXII Vladni predlog iz leta 1925 določa, da jugoslovanska vlada priznava veljavnost zakonske zveze med katoličani in mešane zakonske zveze, sklenjene pred katoliškim duhovnikom po predpisih katoliške vere. Katoliški soprog ima pravico, da zah- teva, da se otroke vzgaja v katoliški veri. Končna verzija člena je v osnutku iz leta 1933, po katerem so katoliški zakonski zvezi priznani civilni učinki. Pravde v zvezi z ničnostjo zakona in »Ratum et non consumatum« zakona (skle- njenega, a še ne izvršenega zakona) so v pristojnosti cerkvenih sodišč. Vse pravde, pri katerih ne gre za zakonsko vez, se urejajo na civilnih sodiščih. Pri mešanih zakonih bodo civilne oblasti na zahtevo oškodovane katoliške strani uveljavile spoštovanje zago- tovila, ki sta ga dala zakonca, da bodo vsi sinovi in hčerke brez izjeme vzgojeni v katoliški veri (rezultat pogajanj 1933/1). Vse te- meljne točke pa so zajete že v promemoriji iz leta 1931. Člen XXXIII Po osnutku 1933/1 jugoslovanska vlada priznava KC polno pravico, da ustanavlja in vodi združenja Katoliške akcije (KA). KA si zastavlja nalogo, da izven in iznad vsake strankarske politike 184 KONKORDATSKA POGAJANJA pospešuje napredek verskega in moralnega življenja v neposredni odvisnosti od katoliške hierarhije in pod njeno odgovornostjo (re- zultat pogajanj; 1933/1). Nuncij Pellegrinetti je dodal del, ki določa, da se v ta združenja lahko vpisujejo učenci javnih šol (1933/1). Drugi odstavek, ki se glasi »Zabavne igre in leposlovne in pevske prireditve niso v nasprotju z odredbami prejšnjega odstavka«, je bil dodan leta 1934, a je bil nato še precej spreme- njen. Del zadnjega odstavka, ki dovoljuje, da lahko dijaški odseki teh združenj delujejo izven javnih šol, pa je bil formuliran po analiziranem osnutku iz leta 1934. Katoliška akcija se omenja že v promemoriji iz leta 1931, leta 1933 pa se izpostavlja kot vprašanje, okoli katerega je bilo – poleg verskih šol in zakonskih zvez – največ razhajanj med pogledi Svetega sedeža in Kraljevino Jugoslavijo. Člen XXXIV Na pogajanjih leta 1933 je bil oblikovan nov člen o So- kolu. Nuncij Pellegrinetti je oblikoval določilo, da bo vlada po- skrbela za to, da se bo v državnih združenjih za telesno vzgojo spoštovala vera njihovih katoliških članov. Moralna in kulturna vzgoja ne smeta nikdar, kadar sta del namenov državnih združenj za telesno vzgojo, nasprotovati katoliškemu nauku (1933/1). Predvideno je bilo, da bodo lahko duhovniki tudi v teh združenjih opravljali svoje versko poslanstvo v korist katoliča- nov, ki so člani teh združenj. K delu, ki za vstop duhovnikov v telovadna društva zahteva dovoljenje dotičnega škofa, je bilo v osnutku leta 1934 dodano še, da potrebujejo tudi dovoljenje lokalne uprave društva. Člen XXXV Nuncij Pellegrinetti je leta 1933 formuliral nov člen, ki do- loča, da se s sklenitvijo konkordata ukinejo vsi zakoni, uredbe in pravilniki, ki so v veljavi v kraljevini, v kolikor nasprotujejo odredbam, ki so zajete v konkordatu (osnutek 1933/1; člen že predviden v promemoriji leta 1931). 185 Člen XXXVI V osnutek iz leta 1933 je vnesen nov člen, ki določa, da se bo dva meseca po ratifikaciji tega konkordata sestavila posebna paritetna komisija za reševanje vprašanj, ki bi se mogla pojaviti iz uporabe členov XX, XXI in XXII (glej osnutek 1933/1). Člen XXXVII Leta 1933 je bilo formulirano določilo, da se bodo vsa ostala vprašanja, ki bi se pojavila, reševala v skladu s kanonskim pravom (osnutek 1933/1). Drugi del člena, ki določa, da se bosta v primeru težav pri tolmačenju kakšnega člena Sveti sedež in vlada prijatelj- sko lotila sporazumnega reševanja teh vprašanj, je bil oblikovan že v vladnem predlogu iz leta 1925 in povzet leta 1931. Člen XXXVIII Ta člen je povzet iz vladnega predloga iz leta 1931 in do- loča, da se bo izmenjava ratifikacijskih listin izvedla kakor hitro bo mogoče v Rimu, konkordat pa bo stopil v veljavo na dan te izmenjave. Podoben člen, ki obravnava le izmenjavo ratifikacij- skih listin, je že v predlogu iz leta 1925. Priloga V prilogi je bilo obravnavano vprašanje glagolice. Priloga o glagolici je bila formulirana že v vladnem predlogu iz leta 1931, kjer je pravica do rabe stare cerkvenoslovanščine v liturgiji pred- videna v vseh župnijah, v katerih župljani govorijo »jugoslovan- ski jezik«. V promemoriji iz leta 1931 se to vprašanje zgolj izpo- stavlja kot težavno in ta pravica kot »ekskluzivna« v »katoliškem svetu«. V osnutku iz junija 1933 je nuncij Pellegrinetti oblikoval prilogo, ki dovoljuje rabo stare cerkvenoslovanščine v obsegu in obliki, kot sta je priznala papeža Leon XIII. in Pij X., o možni razširitvi rabe glagolice v župnije, kjer je v delni rabi, pa bi se odločalo naknadno v sporazumu med Svetim sedežem in vlado (1933/1). V osnutku, predstavljenem vladi oktobra/novembra 1933, pa priloga (prav tako kot tudi v končnem predlogu) pred- 186 KONKORDATSKA POGAJANJA videva razširitev glagolice v župnijah »slovanskega jezika«, kjer bi to bilo po enodušni želji vernikov. »Izjava vlade« Ob podpisu konkordata je Ljudevit Auer v imenu vlade Kraljevine Jugoslavije zagotovil, da se pravo o agrarni reformi »ne bo nanašalo na ljubljansko škofijo na manj ugoden način kakor v drugih škofijah kraljevine«. Ta ureditev, t. i. »pismena izjava«, je bila formulirana na razgovorih med Moscatellom in vladnimi predstavniki leta 1933. 560 Po predstavitvi modifikacij predlogov in osnutkov konkor- data ter že pogajanj iz prejšnjega poglavja si lahko ustvarimo jasnejšo sliko o tem, kako je bil konkordat sestavljen iz »konce- sij in protikoncesij«. Opazke, da je Moscatello preveč popuščal zahtevam Svetega sedeža, je težko oceniti, saj so bila to prva konstruktivna pogajanja med dvema stranema s precej različ- nimi pogledi in interesi. Resda so bila v podpisanem konkordatu sprejeta določila, ki jih v vladnih predlogih ni bilo ali se jim je na pogajanjih leta 1925 tudi nasprotovalo. Vendar se ti vladni predlogi niso ali skoraj niso ozirali na želje Svetega sedeža in ne- realno bi bilo pričakovati, da bi druga stranka vse sprejela. Prav tako je prišlo do nekaterih sprememb še po prvem osnutku iz leta 1933, tako da so bile sprejete zahteve iz druge promemorije Svetega sedeža. Po drugi strani je – kot že omenjeno – Mosca- tello pri določenih pomembnih točkah uspel ubraniti interese Jugoslavije. Upoštevane so bile tudi nekatere kasnejše vladne zahteve, četudi se zdi, da je šlo za že predhodno odobrene točke (npr. člen o depolitizaciji duhovščine in dodatek o recipročnosti pravic narodnih manjšin). Da je bil podpisani predlog konkor- data »manj ugoden« za državo v primerjavi s prejšnjimi vladnimi predlogi in vladnimi stališči na pogajanjih leta 1925, 561 gotovo drži, vendar so bili to predlogi jugoslovanske vlade, pogajanja pa leta 1925 še zdaleč niso bila končana in bi za sklenitev konkor- 560 Glej: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 561 Glej: Petrović, Projekat konkordata, str. 500; Žutić, Kraljevina Jugoslavija, str. 191–217. 187 data tudi takrat (obe strani) morali sprejeti precej kompromi- sov. Realnejšo sliko daje primerjava s promemorijama na vladni predlog iz leta 1931; večina pripomb iz njiju je bila sprejeta. Od podanih pripomb na 22 členov (zajetih v konkordatskem pre- dlogu iz leta 1935) in na prilogo h konkordatu, od katerega je šlo pri šestih členih zgolj za omembo ali stilistične popravke, nista bili upoštevani le pripombi na 1. člen in na prilogo o glagolici (tudi bolj omemba) ter zgolj delno na 3. in 26. člen. Medtem ko so bile vse pripombe na sedem členov, izpostavljenih v prome- moriji leta 1933, upoštevane (nekatere že v osnutku junija 1933 in so bile v promemoriji le ponovno poudarjene ali kasneje še nekoliko spremenjene, druge v kasnejših osnutkih). To govori v prid zgornji tezi, da je podpisani konkordat prinesel manj pri- vilegijev državnim oblastem v Kraljevini Jugoslaviji v primerjavi z vladnimi izhodišči pri prejšnjih pogajanjih, a je poleg že ome- njenih razlogov treba upoštevati še razmeroma neugodne zuna- njepolitične razmere v času sprejemanja konkordata (zlasti kr- šenje nemškega konkordata s strani nacistov kmalu po njegovi ratifikaciji septembra 1933), takratne odnose med KC v Jugosla- viji in državo ter primerjavo z ostalimi konkordati, sklenjenimi v času papeža Pija XI., in z zakonodajo SPC. 188 KONKORDATSKA POGAJANJA PRIMERJAVA PREDLOGA JUGOSLOVANSKEGA KONKORDATA Z DRUGIMI KONKORDATI IN SORODNIMI ZAKONI Deloma smo jugoslovanski konkordat 562 vpeli v mednaro- dni kontekst že pri analizi zunanjepolitičnih razlogov in inter- ferenc pri sklepanju konkordata, na tem mestu pa bomo pro- blematizirali argumentacijo njegove »posebnosti« s primerjalno analizo vsebine jugoslovanskega konkordata z drugimi konkor- dati, sklenjenimi v obdobju med obema vojnama. To bo poleg zgornje analize osnutkov in predlogov jugoslovanskega konkor- data omogočilo oceno, ali držijo očitki kritikov konkordata, 563 da bi konkordat v takšni obliki kršil versko enakopravnost, ekonomsko in drugače škodil drugim verskim skupnostim, ne- katoliškim (po nekaterih interpretacijah celo katoliškim) naro- dom in državni suverenosti. Torej, da je bila vsebina konkordata osnova za njegovo odpoved oziroma upravičene proteste proti njemu. Za podrobnejšo oceno vsebine konkordatskega predloga je treba tudi analizirati, ali se ta sklada z jugoslovansko ustavo ter relevantnimi državnimi zakoni. To bomo storili na primeru avstrijske zakonodaje, ki je urejala odnose države s KC, in še ne- katerimi drugimi državnimi zakoni, veljavnimi v prvi Jugoslaviji. 562 Celoten tekst konkordata med Svetim Sedežem in Kraljevino Jugoslavijo, podpisan leta 1935, je objavljen v: Kušej, Konkordat. 563 Pri tem se nanašam na splošno propagando v času konkordatske krize – od pravniških brošur, diskurza politične opozicije in SPC. 189 Povedno bi bilo njegovo vsebino primerjati z zakoni in ustavami vseh priznanih verskih skupnosti v kraljevini, torej preveriti, ali je bilo kršeno načelo enakopravnosti veroizpovedi. Na tem mestu se bomo omejili na največjo versko skupnost z analizo zakona in ustave Srbske pravoslavne cerkve ter »Bračnega pra- vilnika SPC«. Do neke mere so tudi ti novi konkordati in njihovo kršenje (npr. italijanskega in nemškega) ter zakon o SPC vplivali na mo- difikacije vsebine jugoslovanskega konkordata. Primerjali bomo določene člene konkordatskega predloga iz leta 1935 s podobnimi členi v italijanskem (1929), romun- skem (1929), avstrijskem (1934), nemškem (1933) in drugih konkordatih 564 ter z Zakonom in Ustavo SPC. Pri tej analizi je treba upoštevati razlike med državami, s katerimi se je sklenilo konkordate, in posledično drugačno formulacijo členov in kon- cesije, ki niso omenjene v nobenih drugih takrat veljavnih kon- kordatih. »Nove« pravice za KC v Jugoslaviji še niso neposredno pomenile tudi »posebnih« pravic, ki bi kršile enakost priznanih veroizpovedi oziroma postavljale KC v Jugoslaviji v ugodnejši položaj kot KC v drugih državah. Relevantnejši so konkordati, sklenjeni na bližnjem geografskem področju, s sosednjimi dr- žavami – Italijo, Avstrijo in Romunijo – prvi dve sta državi s prebivalstvom večinsko katoliške vere, v Romuniji pa je večina prebivalcev pravoslavne vere. Proporcialno glede na versko pri- padnost je relevantna tudi primerjava z nemškim konkordatom. I – Primerjava jugoslovanskega konkordata z drugimi konkordati in zakonodajo SPC Prvi člen konkordatskega predloga je najbolj podoben prvemu členu avstrijskega konkordata. Izstopa formulacija, ki se v konkordatih razlikuje: v avstrijskem konkordatu je upora- bljen termin Rimskokatoliška cerkev, v jugoslovanskem Katoli- 564 Pri tem uporabljam sledeče vire: Mercati, Raccolta di concordati 1954; Kušej, Konkordat; Zbirka konkordata; Konkordat i kritika; Projekat. 190 KONKORDATSKA POGAJANJA ška cerkev. Druga razlika pa je uporaba termina »misija« (srb.) oz. »mission« (fr.), kar je v avstrijskem konkordatu približno zajeto v terminu duhovna moč. 565 Mnogi kritiki konkordata (v t. i. pravniških brošurah in drugje) izpostavljajo kot problema- tično poimenovanje »Katoliška« cerkev, saj se tudi SPC v svo- jem »Simbolu vera« naziva s »Crkvom Katoličkom«, prav tako pa tudi – v skladu z državnimi zakoni – Starokatoliška cerkev. Pripomba ni posebej utemeljena, saj je jasno, s kom se konkor- dat sklepa. Obliko »Katoliška cerkev« sicer najdemo še v drugih konkordatih (npr. v italijanskem (§ 1), nemškem (§ 1) idr.). V nobenem od konkordatov, sklenjenih v tem času, pa ni upora- bljen termin »misija«. »Mission« nekateri avtorji interpretirajo kot »misijonarstvo«, drugi kot »poslanstvo«. Prvi tako očitajo, da naj bi se s tem KC odpirala možnost prozelitizma. Zanimiva je primerjava konkordatskega določila »Katoliška cerkev ima polno pravico, da svobodno in javno vrši svoje poslanstvo (mi- sijo) v Kraljevini Jugoslaviji,« 566 s povedjo iz učbenika cerkve- nega prava dunajskega profesorja Grossa, ki je citirana v brošuri Projekat jugoslavenskog konkordata i važeći konkordati: »Prema nehrišćanima (Židovima, muslimanima, poganima) ima katoli- ška crkva i danas istu misiju. /…/ Ona treba da ide k njima, da im navešta objavljenu reč božju i da ih krsti.« 567 Med formulacijama pa dejansko obstaja bistvena razlika: v Grossovi formulaciji gre za »imeti misijo«/poslanstvo do nekristjanov, medtem ko se v konkordatu KC daje pravica, »da svobodno in javno vrši svojo ‚misijo‘«, tj. poslanstvo na splošno. Nedvoumno pa je v konte- kstu širjenja vere tako znotraj kot zunaj Jugoslavije uporabljen izraz »misija« v Ustavi SPC (glej: §§ 49, 63, 64, 255). Pomemben je 3. člen o imenovanju škofov, nadškofov in pomožnih škofov s pravico nasledstva. V členu ni precizirano, 565 Republika Avstrija zagotavlja in jamči sveti Rimskokatoliški cerkvi pri njenih različnih verskih obredih svobodno vršenje njene duhovne moči (Macht) ter svobodno in javno vršenje bogočastja (Mercati, Raccolta di concordati, 1954, str. 160). 566 Kušej, Konkordat, str. 8. 567 Do nekristjanov (judov, muslimanov, poganov) ima Katoliška cerkev še danes isto misijo/ poslanstvo. /…/ Dolžna jim je posredovati Božjo besedo in jih krstiti. Projekat, str. 7–8; glej: Gross, Udžbenik, str. 65. 191 kakšen je nadaljnji postopek, če ima vlada kakšen ugovor, niti kaj naj bi bili ugovori »politične narave« (to je npr. jasno dolo- čeno v 4. členu Modus vivendi s Češkoslovaško). Podobni členi so v avstrijskem (§ 4), latvijskem (§ 4), poljskem (§ 11), litvan- skem (§ 11), italijanskem (§ 19) in romunskem (§ 5) konkordatu, medtem ko je v nemškem konkordatu (§ 14) natančneje dolo- čeno, da Sveti sedež ne sme izdati bule o imenovanju novega ordinarija brez privolitve vlade. Če potegnemo vzporednice z zakonodajo SPC, vidimo, da se pri izbiri pravoslavnih episkopov vlade sploh ne sprašuje o primernosti kandidata (§§ 63, 69 Ustave SPC). Prav tako pa episkopom SPC ni treba podati prisege kralju, medtem ko je to predvideno za katoliške škofe. V 7. členu predloga se ordinarijem daje pravico, da lahko svobodno izvršujejo svojo cerkveno jurisdikcijo in uživajo vse pravice in prednosti, ki pripadajo njihovemu poklicu, tako kot jim jih priznava kanonsko pravo. Pri tem se odpira vprašanje združljivosti državnih zakonov s kanonskim pravom, kar pa je načeloma urejeno v 35. členu. Podobne odredbe v drugih kon- kordatih ni. Za pravoslavne duhovnike so po Kazenskem zako- niku zagotovljene podobne pravice in zaščita. Precej prahu je vzdignil 8. člen, v katerem se Sveti sedež obvezuje, da bo prepovedal katoliškim duhovnikom, ki se redno ali začasno ukvarjajo z dušnim pastirstvom, članstvo v političnih strankah in delovanje v njihovo korist. Država pa se obvezuje, da bo istočasno izdala enake odredbe za druge priznane verske skupnosti. Enak člen najdemo v nemškem konkordatu (§ 32) in podobnega v italijanskem (§ 43). V drugih konkordatih takšnega člena ni. Pri tem ni moč spregledati, da gre tu za konkordata, sklenjena z državama s totalitarnima režimoma. Omejitev lahko označimo za kratenje državljanskih pravic, a s strani države, ne Svetega sedeža, saj je ta člen predlagal kralj Aleksander oz. jugo- slovanska vlada. 568 Glede na to, da je bilo isto predvideno za vse 568 Glej: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka o pogovorih v zvezi s sklenitvijo konkordata, 1933–1934. 192 KONKORDATSKA POGAJANJA priznane veroizpovedi, pa ne gre za kršenje načela enakoprav- nosti. Problematično je, da je država za to prepoved izkoristila konkordat, ni pa je vnesla v druge verske zakone in ustave. Ta- kšna odredba za SPC ni bila novost – že leta 1883 je na primer Arhierejski sabor SPC za pravoslavne duhovnike sprejel odlok o prepovedi članstva v političnih strankah, 569 navsezadnje pa o de- politizaciji duhovščine govori že Ustava Kraljevine SHS (1921). Škofje in nadškofje imajo v skladu s kanonskim pravom oblast, da ustanavljajo in spreminjajo meje župnij, imenujejo župnike ter podeljujejo cerkvene beneficije in službe. Podobne ureditve kot v tem 10. členu so tudi v romunskem (§ 8), poljskem (§ 10), nemškem (§ 12), italijanskem (§ 31) in avstrijskem (§ 15) konkordatu, a v teh konkordatih – z izjemo romunskega – je dr- žavi dana večja pristojnost tako glede urejanja škofij kot imeno- vanja župnikov, predvsem v povezavi z morebitnimi finančnimi bremeni za državo. Prav tako tudi SPC ni obvezana, da o ustanavljanju župnij in nameščanju parohov obvešča vlado (glej: §§ 156, 157, 158 Ustave SPC), kar je bilo izpostavljeno v promemoriji iz leta 1933. 11. člen daje po načelu recipročnosti posebne pravice ka- toličanom, ki so pripadniki narodnih manjšin v Jugoslaviji. Ta- kšno določilo je še v nemškem konkordatu (§ 29). Precej kriti- kov konkordata 570 temu členu očita, da nima nobene praktične vrednosti, saj so tri sosednje države z jugoslovansko manjšino že sklenile konkordat (Italija, Avstrija, Romunija), ostale pa naj ne bi imele tega namena. Prav tako ne vidijo potrebe za sprejem tega člena, saj naj bi se Jugoslavija – za razliko od mnogih drugih držav – držala mednarodnega sporazuma o zaščiti pravic naro- dnih manjšin. Pri tem zgrešijo bistvo, ki je – »črno na belem« – zaščita manjšin s strani Svetega sedeža, tj. vprašanje, ki ga je v Julijski krajini rimska kurija ignorirala. Formulacija člena o verskih redovih in kongregacijah (§12) izstopa na dveh mestih: prvič, pri podelitvi pravice ustanavlja- 569 Tekstovi, str. 13–15. 570 Na primer: Jovanović, I opet; Cemović, Konkordat; Troicki, Neuspela zaštita, idr. 193 nja novih domov »proti obveščanju – iz pozornosti – državnih oblasti«. Ostali konkordati v tej zadevi bolj omejujejo pooblastila KC. Naslednja posebna formulacija je določilo, da se bo novim ustanovam ter redovom in kongregacijam iz tujine priznal status pravne osebe po določilih »splošnega prava«. Ni namreč jasno, katero »splošno pravo« naj bi to bilo, saj se v nekaterih konkorda- tih ta termin nanaša na splošno pravo KC za razliko od specialnih konkordatskih določil, drugod pa na splošno državno pravo (npr. v romunskem (§ 9) in latvijskem (§ 20) konkordatu). V kolikor naj bi šlo za državno pravo, bi bilo to v Kraljevini Jugoslaviji brez pomena, saj ni bilo sprejetega državnega zakona o verah in med- verskih odnosih, če pa bi šlo za cerkveno pravo KC, bi KC v Jugo- slaviji dobila pravico, ki je ni določal noben drug konkordat. SPC so bile priznane podobne pravice, da ustanavlja po- trebne organe, ustanove, zavode in združenja za obrambo pra- voslavja (§§ 63, 94, 102 Ustave SPC). Naslednji, 13. člen, ureja poseben kazenski postopek v pri- meru tožbe proti duhovnikom. Nekateri konkordati tega sploh ne urejajo, medtem ko najdemo za prve tri odstavke člena po- dobna določila v latvijskem (§§ 18, 19), litvanskem (§ 20), avstrij- skem (§ 20), italijanskem (§§ 8, 21) in poljskem (§ 20) konkor- datu, za člen v celoti pa le v italijanskem (§§ 8, 21) in poljskem (§ 20) konkordatu. Določilo o kršenju »javnega reda« že ureja jugoslovanski Kazenski zakonik (§§ 154−166; na bogoslužje se nanašata člena 162 in 163). Opazimo lahko tudi podobnosti s 15. in 16. členom Ustave SPC. Kazensko postopanje z verskimi predstavniki urejata tudi 399. (primer sklepanja zakonskih zvez, ki so po zakonu nedovoljene) in 400. člen (strankarsko delova- nje) Kazenskega zanonika. 16. člen, ki ureja lastnino KC, daje KC širša pooblastila kakor drugi konkordati, ki do neke mere omejujejo upravlja- nje premične in nepremične lastnine KC. KC se tudi zagotavlja odškodnino v primeru razlastitve njene lastnine. Z izjemo polj- skega (§ 14) noben drug konkordat KC ne daje privilegija v pri- meru razlastitve. Posebnost tega člena je pravica, da ustanove in 194 KONKORDATSKA POGAJANJA lastnina KC ostanejo njena last tudi v primeru, če bi prebivalci, ki jim te ustanove služijo, prestopili v kakšno drugo vero. V Zakonu o SPC (1929) najdemo podobne ureditve o raz- lastitvi, a brez predvidene odškodnine. Lastnina SPC v tujini se je SPC prav tako vrnila po prehodu vernikov v drugo vero (glej: §§ 2, 3, 4, 7, 22 Zakona o SPC). Zaščita dohodkov v Zakonu in Ustavi SPC sicer ni predvidena, kar pa še ni dokaz, da gre za kršenje enakopravnosti. Pri 17. členu, ki navaja vire, iz katerih se krije materialne potrebe KC, je treba opozoriti na ločevanje dveh vrst dajatev: cerkvene dajatve in doklade ali dopolnilne dajatve v korist KC. Slednje naj bi se odrejale v »sorazmerju in na način, ki je priznan ostalim veroizpovedim, ako škofje spoznajo, da je primerno, da se tega poslužijo«. Še najbližji je 14. člen avstrijskega konkor- data, ki pa zahteva tudi soglasje države. Zelo podobni so členi 9, 10 in 11 Zakona o SPC. Konkordatski predlog določa v 18. členu, da finančna po- moč KC v Jugoslaviji s strani države ne bo sorazmerno manjša od pomoči, ki je priznana ostalim veroizpovedim v državi. Podpora naj bi ustrezala tako številu vernikov KC v sorazmerju s pod- poro drugih veroizpovedi kot tudi dokazani potrebi. Podobnega člena v drugih konkordatih ni. Ali se v njih to vprašanje sploh ne ureja ali to urejajo po kanonskem načelu kongrue (portio con­ grua), tj. država da Cerkvi materialno podporo le v primerih, ko ta ne zmore pokriti svojih potreb iz lastnih sredstev (npr. avstrij- ski (§ 15), bavarski (§ 10) in italijanski (§ 30) konkordat). Ta člen je podoben določilom iz vseh zakonov o verskih skupnostih v Jugoslaviji (glej: §§ 21, 22 Zakona o SPC, § 274 Ustave SPC). Tudi državna ustava (1931) določa, da se subven- cija veroizpovedim določi na podlagi dokazane potrebe in šte- vila vernikov (§ 11). Konkordat tudi določa, da se bo za upra- vljanje s subvencijo sporazumno z vlado ustanovil posebni urad. Slednjega SPC nima. 19. člen cerkvene zgradbe in zemljišča oprošča javnega davka. Redki konkordati obravnavajo to določilo (npr. latvijski 195 (§ 16), poljski (§ 15) in litvanski (§ 16) konkordat), a tudi ti dajejo to pravico v ožjem oziru. Noben drug konkordat pa ne oprošča poštnine in telegramskih taks pri uradnem dopisovanju in vre- dnostnih pismih vseh cerkvenih oblastev in ustanov. Najdemo pa skoraj povsem enake določbe v 13. in 14. členu Zakona o SPC. Po 20. členu lastnina verskih skladov pripada KC, služi iz- ključno njenim namenom in jo upravljajo dotični ordinariji. Av- strijski konkordat (§ 15, 9. odst.) je to vprašanje uredil drugače: »Verski skladi imajo cerkveni značaj. So pravne osebe in jih bo v bodoče, kakor do sedaj, upravljala država v imenu cerkve. V odnosih med verskimi skladi in državno blagajno, zlasti pri finančnih obveznostih slednje, ne bo prišlo do nobenih spre- memb.« Podobno ureditev najdemo tudi v Ustavi SPC (§ 269). 21. člen ukinja patronate, a obvezuje avtonomne uprave in posameznike, da KC plačajo nadomestilo za oprostitev svojih ob- veznosti. Ostali konkordati patronatov ali sploh ne omenjajo ali določil o njih ne spreminjajo (npr. poljski (§ 21), litvanski (§ 21), nemški (§ 14) in avstrijski (§ 11) konkordat) ali pa jih ukinjajo brez nadomestila s strani patrona do Cerkve (italijanski (§ 25) in ro- munski (§ 15) konkordat). Nekaj podobnosti je moč najti z 22. členom Zakona o SPC, ki predvideva odškodnino za SPC. 22. člen obvezuje jugoslovansko vlado, da bo dala cerkve- nim ustanovam za zemljišča, izgubljena z agrarno reformo, pri- merno odškodnino ter jim omogočila vzdrževanje. Sklenjen je bil tudi sporazum, da se KC vrne vse hiše in prostore, name- njene pouku, redovniške hiše in zemljišča, ki jim pripadajo, ter majhna zemljišča, namenjena osebju, dodanemu v službo cer- kvam, ki so bila po vojni na kakršenkoli način odvzeta. Nobeden od veljavnih konkordatov nima takšne odredbe. V 2. in 22. členu Zakona o SPC ni takšnih izrecnih odredb za zaščito lastnine SPC, ji je pa zagotovljena zaščita v mejah predvojne Srbije in Črne gore. Prav tako na podlagi 2. člena ni mogoča razlastitev lastnine SPC, razen v primeru posebnih dr- žavnih zakonov, ki pa seveda ne izključujejo odškodnine. 196 KONKORDATSKA POGAJANJA Člen o teoloških fakultetah (§ 25) je skoraj enak 5. členu avstrijskega konkordata, ki daje KC precej široka pooblastila v tem pogledu. Tako profesorji na katoliških kot na pravoslavnih teoloških fakultetah se izbirajo na podlagi Zakona o univerzah ter potrebu- jejo dokazilo o »sposobnosti za pouk« s strani škofa oz. Svetega arhierejskega sinoda (glej: §§ 17, 18 Zakona o SPC, § 102 Ustave o SPC). Nima pa SPC pravice, da odvzema profesorjem pravico do poučevanja; to pravico ima samo v primeru katehetov. V konkordatskem predlogu je obsežno obravnavano vpra- šanje poučevanja verouka (§ 26). V primerjavi z Zakonom o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v kraljevini Jugoslaviji 571 se določa, da se bo verouk izvajal v javnih in zasebnih narodnih, meščanskih, strokovnih in sre- dnjih šolah najmanj dvakrat na teden. Šolske oblasti ne morejo premestiti ali zamenjati kateheta brez sporazuma s pristojnim škofom, za opravljanje državnih izpitov za katehete se ustanavlja poleg državne tudi cerkvena komisija (prim. bavarski konkordat (§ 5)), škof ali njegov predstavnik ima pravico nadzirati izvajanje verouka na šolah (v zakonu omejeno na enkrat na leto), poleg tega pa se plače katehetov, šolanih na bogoslovnih semeniščih, izenačuje z učitelji in profesorji, ki so dokončali svoje študije na univerzi. KC so dane nekatere pravice, ki jih drugi konkordati ne določajo. V večini točk člena najdemo podobne odredbe tudi v Za- konu o SPC (§ 17) in Ustavi SPC (§ 102). 27. člen jugoslovanskega konkordata vsebuje več spor- nih točk, ki so posledica dolgoletnih prerekanj med državo in Katoliško cerkvijo na področju izobraževanja in vzgoje mla- dine. Katoliškim učencem javnih šol se tako ne sme »nalagati ali (jih) pozivati, da bi prisostvovali dejanjem kakega nekatoli- škega obreda«. Šolski učbeniki naj ne bi smeli vsebovati niče- sar, kar bi »nasprotovalo verskim načelom in čustvom učencev 571 Službene novine, 17. 10. 1933. 197 katoličanov«. 572 V šolah, kjer je večina učencev katoliške vere, naj bi bili v mejah možnosti tudi učitelji katoličani. 573 Podoben člen s slednjim določilom se najde le v avstrijskem konkordatu iz leta 1855. Ta člen avstrijskega konkordata je takrat sprožil širšo polemiko in predstavlja enega od razlogov za njegovo odpoved. Podobnega člena v pravnih aktih o SPC sicer ni, četudi obrise zasledimo v 63. členu Ustave SPC: »Sveti arhijerejski sa- bor stara se o verskom vaspitanju mladih i vernih van škole.« 574 28. člen KC dopušča, da Cerkev ustanavlja verske šole, ki uživajo enake pravice kot javne šole. Podoben predpis najdemo tudi v drugih konkordatih, a ti bolj omejujejo pooblastila KC (npr. latvijski (§ 10), italijanski (§ 35), romunski (§ 19) in nemški (§ 23) konkordat). SPC verskih šol nima, saj za to v Kraljevini Srbiji niti ni bilo potrebe. Vojvodinski Srbi pa tudi niso izkazali interesa, da bi se obdržale pravoslavne verske šole. 575 Po 29. členu predloga mora država v sporazumu s škofom postaviti in vzdrževati duhovnike, ki skrbijo za versko pomoč katoličanom v bolnišnicah, sirotišnicah, zavetiščih, okrevali- ščih, kaznilnicah in drugih podobnih zavodih. Podobne od- redbe v drugih konkordatih postavljajo večje meje pristojnosti KC, predvsem kar se tiče finančnih izdatkov (npr. romunski (§ 18), nemški (§ 28) in avstrijski (§ 26) konkordat). Zelo podoben je 20. člen Zakona o SPC. Prvi trije odstavki 30. člena o »imuniteti« duhovniških pripravnikov v okviru služenja vojaškega roka, da se jim le-ta skrajša na pol leta in se jih dodeli med bolničarje, so enaki kot v 572 Ta člen je nastal kot posledica »laicizacije« šole (pritožbe škofov, da se v šolskih učbenikih za »posvetne« predmete žali papeža in KC (glej: NŠAL, sp. V., 269. Pismo episkopata ministru za prosveto Magaraševiću, 23. 10. 1937), spora s Sokolom (pritožbe zoper knjižico »Tyrševa ideologija«, »antisokolska poslanica« idr. glej: NŠAL, sp. V., 269. Pismo episkopata ministru za »fizičko vaspitanje naroda« Miletiću, 26. 10. 1937; NŠAL, sp. V., 292; NŠAL, sp. V., 156; NŠAL, sp. V., 3) in pritožb čez predavanja o evoluciji (npr. NŠAL, sp. V., 292. Pismo iz Mengša o »predavanju« učitelja Josipa Mraka 12. 10. 1933)). 573 Kar je odgovor na pritožbe škofov zaradi premeščanja učiteljev katoličanov iz katoliških delov kraljevine ter nameščanje pravoslavnih učiteljev v šole z učenci večinsko katoliške vere. 574 Sveti arhierejski sabor skrbi za versko vzgojo mladih in vernih zunaj šole. 575 Tekstovi, str. 30. 198 KONKORDATSKA POGAJANJA 49. členu Zakona o ustroju vojske in mornarice. Z zakonom se ne sklada le zadnji odstavek člena, ki posvečene duhovnike in redovnike z obljubami oprošča vsakršne vojaške službe, razen v primeru splošne mobilizacije. Precej konkordatov (nemški, ba- varski, pruski, avstrijski in romunski konkordat) oprostitve slu- ženja vojaškega roka sploh ne omenja. Latvijski konkordat (§ 9) oprošča vojne službe le posvečene duhovnike, ne pa redovnikov, medtem ko so po italijanskem konkordatu vojaške službe opro- ščeni zgolj škofje in župniki. Pravoslavni menihi niso obvezani, da opravljajo službe, ki so po kanonskih predpisih nasprotni duhovniški osebi in po- klicu (§ 15 Zakona o SPC). Člene o vojaškem ordinariju in vojaških duhovnikih najdemo v različnih konkordatih (poljski (§ 7), litvanski (§ 7), italijanski (§§ 13−15), nemški (§ 27), avstrijski (§ 8) konkordat). Določila iz jugoslovanskega predloga (§ 31) so najbolj podobna členu iz avstrijskega konkordata. T o sta tudi edina od konkorda- tov, ki imenovanje vojaških ordinarijev dajeta cerkveni oblasti (v sporazumu z vlado). Število vojaških duhovnikov naj bi od- govarjalo številu vojakov katoličanov po razmerju, sprejetem za uslužbence vsake druge veroizpovedi, a v primeru, da to število ne bi zadostovalo, se »vlada ne bo upirala, da se ta primanjkljaj dopolni z drugimi duhovniki«. Takšne odredbe na najdemo v drugih konkordatih, niti predvidenih plačanih honorarnih vo- jaških duhovnikov. Vse pravice KC v tem členu ima tudi SPC, z izjemo voja- škega ordinarija. Tudi tega oz. vojaškega episkopa bi najver- jetneje dobila, saj število pravoslavnih oficirjev in vojakov ni bilo dosti manjše od števila kakšne eparhije. Namesto tega je imela SPC na Ministrstvu za vojsko in mornarico svojega »proti-referenta« in primerno število aktivnih ter honorar- nih vojaških duhovnikov. 576 32. člen govori o zakonski zvezi in podobno kot avstrijski (§ 7), italijanski (§ 34) in litvanski (§§ 14, 15) konkordat priznava 576 Tekstovi, str. 31. 199 civilne učinke zakonske zveze ter postavlja vse zakonske spore pod pristojnost cerkvenih sodišč. Predlog pa se razlikuje v tem, da – kot edini konkordat – ureja tudi vprašanje mešanih zako- nov. Predvideva tudi, da bi civilne oblasti v primerih mešanih zakonov, ko je eden izmed zakoncev nekatoliške vere, zagota- vljale, da bodo otroke vzgajali v katoliški veri, in poskrbele za iz- vajanje tega jamstva. Odpira se tudi vprašanje, ali odredba, ki se glasi »Sveta stolica pristaja na to, da se vse pravde, pri katerih ne gre za zakonsko vez, razpravljajo pred civilnimi sodišči«, celo iz- ničuje vse zakonske razveze, ki bi se sprejele na civilnih sodiščih in sodiščih drugih verskih skupnosti. Podobnega določila v dru- gih konkordatih ne najdemo. V avstrijskem (dodatek k 7. členu) in italijanskem (§ 34) konkordatu Sveti sedež ločitvene postopke celo prepušča civilnim sodiščem. Urejanje mešanih zakonskih zvez je bilo v kraljevini precej pereče vprašanje, ki bi moralo biti urejeno na državni ravni z medverskim zakonom, katerega pa je med drugimi zavračala tudi KC. Gre torej za neke vrste poseb- nost, ki je posledica neurejenih razmer v državi. Konkordat pa ni bil edini sporazum z verskimi skupnostmi v Jugoslaviji, ki je enostransko brez ozira na druge priznane veroizpovedi urejal to vprašanje. Podobne odredbe je najti tudi v Zakonu o Srbski pravoslavni cerkvi (§ 107, § 115, § 116, § 119, § 122, § 123) in Bračnem pravilniku SPC (§ 120 in 121) – oba seveda dajeta ve- čje pravice lastni verski skupnosti. Pri tem pa je treba upošte- vati, da je partner nekatoliške vere s sklenitvijo zakonske zveze v Katoliški cerkvi sporazumno prevzel posledice. Delno bi se dalo sprejeti Moscatellovo mnenje, da »kakor se vidi izključljivost ene in druge Cerkve, država ostaja nevtralna in enakopravnost ver nedotaknjena«. 577 S takšno državno politiko se je le še po- večevala verska nestrpnost, enakopravnost veroizpovedi pa ni bila kršena. O Katoliški akciji (§ 33) govorijo tudi latvijski (§ 13), ita- lijanski (§ 43), nemški (§ 31) in avstrijski (dodatek k § 14) kon- kordat. Podobnost med njimi pa obstaja le pri prvem odstavku, 577 Konkordat i kritika, str. 80. 200 KONKORDATSKA POGAJANJA s to razliko, da se v jugoslovanskem konkordatu izpostavlja, da bodo združenja Katoliške akcije delovala z odgovornostjo kato- liške hierarhije. Drugi odstavek nerazumljivo omenja »zabavne igre«, 578 kar je nekatere kritike privedlo do mnenja, da se za temi »igrami« razumejo igre športnega in vojaškega značaja, kar bi Katoliški akciji omogočilo ustanavljanje z ustavo prepoveda- nih verskih telovadnih društev. 579 Tretji odstavek pa dovoljuje, da se v Katoliško akcijo lahko vpisujejo učenci javnih šol in da lahko dijaški odseki teh združenj delujejo tudi izven javnih šol. Slednje bi bilo pogojno skladno z Zakonom o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v Kraljevini Jugoslaviji, kjer se 11. člen glasi: »Čisto dijaška društva ne smejo biti na plemenski ali verski podstavi.« Četudi zakon dovoljuje, da so zunaj šole lahko učenci člani verskih društev »samó zaradi gojenja verskih čustev in moralnih naukov«. 63. člen Ustave SPC vidi v Katoliški akciji nevarnost za ver- ski mir v državi zgolj zato, ker za razliko od združenj SPC nad- zor nad KA prevzemajo škofje. 34. člen je nekakšen kompromis KC za izgubo Orla s tem, da se katoliškim duhovnikom omogoča opravljanje »verskega poslanstva v korist katoličanov, članov teh združenj« v držav- nih telovadnih društvih (Sokolu) (podoben člen je tudi v itali- janskem (§ 34) in avstrijskem (dodatek k § 14) konkordatu). Po načelu enakopravnosti veroizpovedi naj bi se v državnih telova- dnih društvih spoštovala tudi verska čustva pravoslavcev, resda pa to za druge vere v »laicističnem« Sokolu ni bilo zakonsko urejeno. Prvi odstavek 37. člena konkordatskega predloga se glasi: »Vsa ostala vprašanja, ki se nanašajo na cerkvene osebe in stvari kot take in o katerih v predhodnih členih ni govora, se bodo reševala po veljavnem kanonskem pravu.« Prevod tako v sloven- 578 Težava je v prevodu: »jeux récréatifs« se lahko prevaja kot »zabavne/razvedrilne igre« ali kot »rekreativne igre«. Ker pa se v osnutku iz junija 1934 namesto »jeux« uporablja termin »distractions« (razvedrilo), lahko sklepamo, da je Kušejev prevod pravilen (ustreza tudi srbskemu prevodu). 579 Projekat, str. 49. 201 ščino kakor v srbščino je zavajujoč, saj za razliko od originala 580 dopušča interpretacijo, da se veljavnost kanonskega prava pri- znava tudi izven Katoliške cerkve, tj. da mora kanonski kodeks priznati tudi država. 581 Ta člen je enak 22. členu avstrijskega konkordata, kjer pa je jasno, da gre za vprašanja, vezana na »cer- kvene osebe in stvari«. 582 Podobne odredbe, ki predvidevajo, da se bodo morebitna vprašanja, ki bi se nanašala na cerkvene osebe in predmete ter v konkordatu niso bila obravnavana, a se tičejo tudi države, sporazumno rešilo med Svetim sedežem in vlado (drugi odstavek), so tudi v nemškem (§ 33), italijanskem (§ 44), romunskem (§ 22), pruskem (§ 13) in drugih konkordatih. Tudi po Ustavi SPC (§ 49) za cerkvene osebe in predmete velja kanonsko pravo; pravice po kanonskem pravu ima prav tako patriarh SPC. V prilogi h konkordatu je obravnavano vprašanje rabe stare cerkvenoslovanščine in glagolice v liturgiji. Odredbe o je- ziku se nahajajo tudi v drugih konkordatih, a te govore samo o maternem jeziku kot jeziku pridige, dodatnih molitev in govo- rov (poljski konkordat § 23), jeziku dušnega pastirstva (litvanski (§ 21) in italijanski (§ 22) konkordat), jeziku verouka (romunski (§ 16) in nemški (§2 9) konkordat) ali čaščenja in združenj (nem- ški (§ 29) konkordat). Jugoslovanski konkordatski predlog je Katoliški cerkvi da- jal nekatere koncesije, ki jih v drugih konkordatih, sklenjenih v tistem času, ni. Argument, da je bilo to v versko mešani državi, v kateri so katoličani predstavljali manjšino, nepotrebno, ne vzdrži. Četudi opažamo, da so koncesije v konkordatih, sklenjenih z ve- činsko katoliškimi državami (takšna je bila večina konkordatov), večje, so bile katoliške manjšine še toliko bolj potrebne zaščite, verskopolitične razmere pa bolj specifične. Podobno velja za ka- 580 Toutes les autres matières relatives à des personnes et des choses ecclésiastiques comme telles, non traitées les articles précédents, seront réglées suivant le Droit canon en vigueur. 581 Glej: Projekat, str. 50–51. 582 »Alle anderen auf kirchliche Personen oder Dinge bezüglichen Materien, welche in den vorhergehenden Artikeln nicht behandelt wurden, werden dem geltenden kanonischen Recht gemäss geregelt werden.« (Mercati, Raccolta di concordati, 1954, str. 176) 202 KONKORDATSKA POGAJANJA toliške verske manjšine v fašističnih režimih, predvsem v naci- stični Nemčiji. Ne gre tudi prezreti, da je bil podpisani konkor- dat izpogajan z vlado v času diktature po tem, ko so bili sprejeti verski zakoni že z vsemi drugimi priznanimi veroizpovedmi z izjemo starokatoliške in baptistične cerkve. Ravno zaradi tega preseneča, da bi bila »unitaristična« vlada pripravljena sprejeti konkordat, ki bi bil v takšno domnevno škodo države, kot to interpretirajo kritiki konkordata (pisci t. i. pravniških brošur), razen če ga ne bi nameravala upoštevati. Verjetnost konflikta in- teresov pa je toliko večja v državah, kjer nobena verska skupnost nima absolutne večine – torej v Jugoslaviji –, ko lahko vsakršna ugodnost, priznana KC, četudi le izenačuje pravice katoličanov s pravicami na primer pripadnikov največje verske skupnosti v državi, vzbudi nasprotovanje drugih verskih skupnosti. Bi torej lahko sprejeli tezo »enakosti v izključljivosti«? Po primerjavi z Papež Pij XI., ki je sklenil rekordno število konkordatov. (MNZS, SL 112 3) 203 zakonodajo o SPC to lahko potrdimo, četudi se je ravno v času zadnjih konkordatskih pogajanj – v času šestojanuarske dikta- ture – nuncij Pellegrinetti pritoževal nad »politiko tolerantno- sti«. Glede na to, da so se s konkordatom popravile »krivice«, ki so bile jabolka sporov več kot desetletje, 583 ni moč zavrniti, da so bile KC v Jugoslaviji podeljene koncesije, ki so vsaj izenačile verske pravice katoličanov s pravicami drugih verskih skupno- sti v državi. Težko bi bilo sprejeti tezo o vsebinski posebnosti jugoslovanskega konkordata, čeprav, kot je bilo izpostavljeno, vsebuje nekaj členov, ki jih v drugih konkordatih ni. Postavlja se namreč vprašanje, v kolikšni meri so bili ti dodani iz objek- tivnejših razlogov, tj. zaradi splošne mednarodne klime, zlasti zaradi kršenja italijanskega in nemškega konkordata (kot v pri- meru člena o Katoliški akciji) na eni strani 584 ter »ugodnih kon- cesij« verskih zakonov in ustav drugih priznanih veroizpovedi v Kraljevini Jugoslaviji na drugi. Popolnega odgovora na to vpra- šanje ne dobimo niti s kronološko primerjavo predlogov kon- kordata in poteka pogajanj, iz česar je razvidno, da so se sporna vprašanja (šolsko vprašanje, Katoliška akcija, zakonska zveza, ustanavljanje novih meniških redov, kongregacij, župnij idr.) iz že omenjenih razlogov spreminjala bolj v korist KC. Gotovo pa ne gre spregledati nekaterih pridobitev za državo, kot so ško- fovska prisega, ustanovitev mešane komisije, člen o manjšinah, možnost ugovora vlade (iz političnih razlogov) na kandidata za škofa ali nadškofa in seveda vprašanje o glagolici. Pri slednji pa je le treba opozoriti na to, da formulacija člena o razširitvi glago- lice po celotnem ozemlju vendarle ni bila v popolnosti sprejeta (v konkordatu je dodano, da verniki sami odločajo, ali se bo v njihovi župniji uvedla glagolica), kar je bilo leta 1925 precedens vlade, temveč je rešitev kompromisna. Vsekakor pa to napeljuje 583 Npr. šolski zakoni (prepoved ustanavljanja novih verskih šol, nastavljanje katehetov, nameščanje učiteljev pravoslavne vere v šole z učenci katoličani, laicizacija šole na splošno idr.), ukinitev Orla, mešane zakonske zveze, razglasitev »srbskih« praznikov za državne, celo ureditev vprašanja o glagolici v obliki, kot so jo zagovarjali škofje na škofovski konferenci leta 1922 in na avdienci pri papežu leta 1925 idr. 584 Coppa, Controversial Concordats. 204 KONKORDATSKA POGAJANJA k sklepu, da so bile okoliščine konkordatskih pogajanj za skleni- tev konkordata s Kraljevino Jugoslavijo izrazito specifične. II – Primerjava izbranih točk konkordatskega predloga (1935) z avstrijsko zakonodajo, veljavno za Katoliško cerkev v slovenskem delu Kraljevine Jugoslavije in v Dalmaciji Na več mestih zasledimo izjave, da bi KC z zadnjim osnut- kom konkordata le uzakonila pravice, ki jih je de facto že imela, tj., da ne bi prinesel nič novega. To tezo je težko preveriti, lahko pa se preveri, kakšne spremembe bi podpisani konkordat de iure prinesel, in sicer s primerjavo zakonov, veljavnih za Kato- liško cerkev (na slovenskem primeru), s konkordatskim predlo- gom (1935). Pri tem je potrebno upoštevati spremembe, ki so jih prinesli nekateri pomembnejši državni zakoni in ustavi: ustavi iz let 1921 in 1931, Zakon o narodnih šolah (1929) ter njegovi po- pravki (1930), Zakon o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v kraljevini Jugoslaviji (1933), Za- kon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije (1929), Kazen- ski zakonik (1929, 1931) in Zakon o ustroju vojske in mornarice (1923). Pomembno je upoštevati tudi dejstvo, da je v nekaterih primerih konkordatski predlog veljal za »orientacijsko« točko, torej je bil v praksi kljub odpovedi delno veljaven. Razen mariborskega škofa je vse škofe na ozemlju nekdanje monarhije, ki je nato postalo del Kraljevine SHS, imenoval av- strijski cesar oz. ogrski kralj. Po vključitvi teh pokrajin v Kralje- vino SHS se je ta pravica izgubila in v veljavo je stopilo določilo, po katerem je škofe prosto imenoval papež. 585 S konkordatom pa bi – kot je bilo že večkrat omenjeno – jugoslovanski škofje predložili kandidatno listo, vlada pa bi dobila pravico, da na kandidata poda ugovor (politične narave). Za pravno postopanje s katoliškimi duhovniki je v Sloveniji in Dalmaciji veljal zakon z dne 7. maja 1874 (št. 50 državnega 585 Kušej, Cerkveno pravo, str. 246. 205 zakonika, § 29), ki je določal, da se mora cerkvenega predstoj- nika obvestiti o kazenski preiskavi zoper duhovnika ali o njegovi obsodbi. V Jugoslaviji je nato do uvedbe Kazenskega zakonika (1929, noveliran 1931) ostala praksa, da so cerkvena sodišča sodila »čisto cerkvene« prestopke duhovščine, po državnih ka- zenskih zakonih kazniva dejanja pa državna sodišča. 586 Novost konkordatskega predloga (1935) je uvedba mešane komisije, ki pa se nanaša na primere za državo neprimernega političnega delovanja duhovnikov. Ta komisija naj bi tudi sodila o zadevah, ki jih kazenski zakonik ne obravnava, a so v osnovi v nasprotju z »duhom in poslanstvom duhovniške zaprisege«. 587 Verski redovi in kongregacije so imeli v Jugoslaviji status javnopravnih ustanov, za katere ni veljalo splošno društveno pravo. Zato je bilo tudi njihovo ustanavljanje pod nadzorstvom države. Na Slovenskem je bil za naselitev novih cerkvenih kon- gregacij in samostanov že obstoječih religij potreben pristanek državnih oblasti, ki ga je za prve dal vladar, za druge pa pristojna politična oblast II. stopnje. Ta pristanek je moral izpolnjevati sledeče pogoje: 1) pristanek škofa, 2) dokaz, da je združenje po svoji ustavi in svojih ciljih cerkveno odobreno, ter 3) obstoj po- trebnih sredstev za vzdrževanje. 588 S konkordatom bi KC torej pridobila možnost od države neodvisnega ustanavljanja samo- stanov, ki je prej ni imela. V Kraljevini Jugoslaviji je bilo »vse šolstvo načeloma dr- žavna zadeva«. Šolski monopol pa po ustavi (1921) ni bil na- sproten cerkvenim načelom, tako da sta bila zakonsko možna obstoj in ustanavljanje zasebnih, tudi verskih šol. Do uvedbe zakona o narodnih šolah leta 1929 (in kasnejših zakonov, ki so obravnavali to področje) so na Slovenskem za osnovne in me- ščanske šole še veljali zakon z dne 14. maja 1869 (d. z. št. 62), zakon z dne 2. maja 1883 (d. z. št. 53) ter ministrov ukaz z dne 29. septembra 1905 (d. z. št. 159). Po ustavi je verouk postal fa- 586 Kušej, Cerkveno pravo, str. 148. 587 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 588 Kušej, Cerkveno pravo, str. 280. 206 KONKORDATSKA POGAJANJA kultativen. 589 Z Zakonom o narodnih šolah (1929) je postal ve- rouk obvezen v narodnih šolah. Po Zakonu o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v kraljevini Jugoslaviji (1933), ki je upošteval kar nekaj pripomb jugoslo- vanske škofovske konference na Zakon o narodnih šolah iz leta 1929, pa je postal verouk obvezen tudi v meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah. Z novim šolskim zakonom je bilo omejeno ustanavljanje novih verskih šol, dovoljeno je bilo le delovanje že obstoječih. Predvsem slednje in določila o katoliških učiteljih v šolah z večinsko katoliškimi učenci ter o šolskih učbenikih, ki ne smejo žaliti verskih čustev katoličanov, so največje pridobitve konkordata za KC. V celotni državi je bila v veljavi verska oblika zakonske zveze, z izjemo Vojvodine in Medmurja, kjer je bila obvezna civilna zakonska zveza (po zakonu iz leta 1895). V Sloveniji in Dalmaciji je bilo v veljavi zakonsko pravo iz Občega državljan- skega zakonika (1811). S tem pa je bilo, za razliko od drugih de- lov države, za presojo vseh pravnih vprašanj in zakonskih sporov pristojno izključno državno zakonsko pravo. 590 Novi konkordat bi z razširitvijo pristojnosti cerkvenih sodišč in civilnopravnim učinkom katoliške zakonske zveze tako prinesel kar nekaj spre- memb na tem področju. Do tedaj so se lahko civilno poročili osebe brez veroizpovedi ali versko mešani partnerji. 591 Ustava Kraljevine SHS (1921) je v 37. členu ščitila lastnino na splošno, za lastnino KC pa so veljale iste omejitve kakor za lastnino drugih fizičnih ali pravnih oseb. Na Slovenskem se za cerkvena sejmišča in grobišča ni plačevala zemljarina. Hišnega davka so bili prosti cerkve in javne kapele, župnijski in škofijski dvorci, ki so služili za uradna stanovanja župnikom, kuratom, ekspozitom in škofom, poslopja za uradna stanovanja cerkvenih nastavljencev (cerkovnikov in organistov), v kolikor so služila svojemu smotru in se ni plačevala nobena najemnina, in samo- 589 Kušej, Cerkveno pravo, str. 371–372. 590 Kušej, Cerkveno pravo, str. 379–380; prim. Vilfan, Državno versko pravo. 591 Cvirn, Boj. 207 stanska poslopja (z izjemo dominikancev). Glede osebne doho- dnine in rentnine so veljali za duhovščino ter cerkvene korpora- cije in zavode enaki predpisi kakor za druge davčne zavezance. Na drugi strani pa so morale cerkve in cerkvene ustanove pla- čevati pristojbinski nadomestek (dopolnilno prenosno takso) in prispevke k verskim skladom. Jugoslovanska državna zakono- daja se je glede lastninske pravice cerkvene lastnine skladala z določili kanonskega prava. Vsaka cerkvena ustanova je bila kot samostojna pravna oseba lastnica pripadajoče lastnine. Nadzor- stvo so tako lahko izvajali zgolj škofje in v zadnji instanci papež, za državo pa so ga vršile pristojne administrativne oblasti. V Ju- goslaviji so se dohodki verskih skladov v proračunih prikazovali kot državni dohodki. Postavke o dotaciji verskih skladov v dr- žavnem proračunu ni bilo. Duhovščina je dobivala svoje redne prejemke in draginjske doklade iz kreditov Ministrstva ver 592 oziroma od leta 1929 dalje pravosodnega ministrstva. V konkor- datu se je natančno opredelilo sredstva, s katerimi bi KC krila svoje materialne potrebe, med drugim tudi z državno podporo KC. Zaščitile so se tudi lastnina KC v primerih razlastitve (pred- videna odškodnina), odškodnina za z agrarno reformo odvzeta zemljišča in nekaj dodatnih ugodnosti pri (ne)obdavčenju (npr. oprostitev davka na poštnino ter telegramske takse). Po konkor- datu je bilo predvideno, da KC dobi v upravo verske sklade, kar je bilo potem sprejeto z državnim zakonom leta 1939. 593 Sklenemo lahko, da je vse do druge svetovne vojne pravni status KC na Slovenskem temeljil na starem avstrijskem pravu, ki je bil delno jožefinskega izvora, deloma pa je izhajal iz za- konov, sprejetih med letoma 1868 in 1874, ter na ustavnih in zakonskih določilih Kraljevine SHS/Jugoslavije. Konkordat bi prinesel kar nekaj novosti, predvsem v zakonskem pravu, na šolskem področju in pri upravljanju verskih skladov; slednje se je zakonsko uredilo izven konkordata leta 1939. 592 Kušej, Cerkveno pravo, str. 512−514, 524, 545. 593 Vilfan, Državno versko pravo, str. 16; Kolar, Delna izvedba. 208 KONKORDATSKA POGAJANJA SLOVENCI IN KONKORDATSKA POGAJANJA Z izjemo vloge škofov Jegliča 594 in Rožmana 595 ter Antona Korošca 596 manjkajo raziskave o odnosu do vprašanja konkordata na Slovenskem. Konkordat tako v času pogajanj kot tudi v času t. i. konkordatske krize ni bil deležen večje pozornosti javnosti, niti s strani medijev niti v politiki, kar glede na moč in aktivnost katoliškega tabora v tem prostoru preseneča. Za pregled splošnih razmer v tem obdobju v odnosu do konkordatskega vprašanja tudi ni na razpolago dosti arhivskih dokumentov, vir, na katerega se lahko naslanjamo, so tako le splošne novice v tisku in angažma posameznikov, predvsem knezoškofa Jegliča in škofa Rožmana (v okviru jugoslovanske škofovske konference ter individualno), An- tona Korošca in Engelberta Besednjaka. Če se osredotočimo na tezo, da je SLS stanje brez konkordata, torej neurejeno razmerje med KC in državo, kot sredstvo pritiska na »srbske« vlade ustre- zalo, medtem ko so bili liberalni politiki načeloma proti konkor- datu (razen ko so bili v vladi), je vendarle bolj verjetno, da je SLS s konkordatom želela pridobiti čim več koncesij za KC. Posledično bi tej stranki lahko najbolj ustrezalo zavlačevanje s konkordatom s ciljem dosega čim ugodnejših konkordatskih določil. 594 Dolinar, Jeglič. 595 Kolar, Škof Rožman. 596 Kolar, Korošec; Salmič, Al di là, str. 556–560; Mithans, Anton Korošec. 209 Kaže torej, da je bilo sodelovanje Slovencev pri pogajanjih in ob sprejemanju konkordata (pre)malo izrazito, v več prime- rih pa tudi tajno. Pogledali si bomo predvsem komentarje in pri- pombe k predlogom in osnutkom konkordata, ki so jih podali slovenski škofje Jeglič, Rožman, Karlin in Tomažič ter Henrik Steska; vlogo Besednjaka pri konkordatskih pogajanjih pa se je že omenjalo. Zanimiv vpogled v verskopolitično sliko na Slo- venskem daje tudi Moscatello v svojih spominih. Moscatello meni, da tako na Hrvaškem kot na Slovenskem konkordat ni bil deležen pozornosti, ki bi jo bilo pričakovati. Glavni vzrok vidi v tem, da naj bi bil velik del intelektualcev pre- žet z liberalizmom, katerega program je bil zmanjšati vpliv Ka- toliške cerkve v javnem in zasebnem življenju. Mnogi od njih so v konkordatu videli afirmacijo klerikalizma na političnem polju, četudi naj bi bilo to po Moscatellovem mnenju neutemeljeno. Četudi je bila SLS na Slovenskem dobro organizirana, naj ne bi kratila svobode drugim. V tej sovražnosti in indiferentnosti do Katoliške cerkve je Moscatello videl nehvaležnost do vsega, kar je duhovščina storila za narod in kulturo. 597 Škof Jeglič je že 12. novembra 1918 Narodni vladi Države SHS poslal spomenico, v kateri je opredelil nekatere temeljne točke, po katerih naj bi se uredilo pravno razmerje med državo in KC. 598 Nato je kot član komisije za sklenitev konkordata v le- tih 1922 in 1923 sodeloval pri oblikovanju osnovne vsebine ju- goslovanskega konkordata. Njegov pogled na vprašanja, ki naj bi jih obravnaval konkordat, je mogoče deducirati iz komentarjev, ki jih je pripisal h konkordatskemu osnutku ožjega odbora, 599 iz spomenice, ki jo je v zvezi s konkordatom poslal vladi, 600 ter na podlagi razmišljanja z naslovom »O zaključenju konkordata«. Takrat je zagovarjal idejo, da naj se srbski konkordat razširi na 597 Veraja, Nikola Moscatello, str. 118–119. 598 Dolinar, Jeglič; Kolar, Škof Rožman. 599 NŠAL, sp. V., 269. Jegličevi komentarji k osnutku konkordata ožjega odbora komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi konkordata, 1922. 600 NŠAL, sp. V., 269. Jegličeve opombe h konkordatu, zadeva: Neke opazke za konkordat za SHS na temelju srpskog konkordata god. 1914, 1922. 210 KONKORDATSKA POGAJANJA celotno kraljevino. 601 Ko so se leta 1925 izrazito zaostrili odnosi med katoliškimi škofi in državno oblastjo, je bil škof Jeglič po- sebej izpostavljen, kljub siceršnjemu ugledu, ki ga je užival tako pri kralju kakor pri nunciju Pellegrinettiju in Svetem sedežu. Škof Jeglič in nadškof Šarić sta proti urednikoma Slovenskega naroda zaradi članka z dne 23. januarja 1925, kjer se je katoliški duhovščini v Jugoslaviji očitalo protidržavno delo ter ustvarja- nje prepada med Srbsko pravoslavno in Katoliško cerkvijo v dr- žavi, vložila tožbo. 602 11. avgusta 1925 je časopis objavil članek, ki povzema Janjićevo objavo o konkordatskih pogajanjih, v ka- teri krivdo za prekinitev pogajanj prelaga na katoliške škofe. 603 Pri oblikovanju stališč škofov v t. i. tajni resoluciji naj bi imela glavno vlogo škofa Jeglič in Šarić. Te podatke, ki so se ujemali s poročilom poslanika Smodlake in Vojislava Janjića, sta urednika predstavila tudi v svoji pritožbi. Nadškof Šarić in škof Jeglič sta zavrnila vse očitke. Med drugim sta zapisala: »Škofje niso nikdar bodisi pismeno ali ustmeno najmanj pa namenoma vplivali na konkordatska pogajanja pri Vatikanu v naši državi sovražnem smislu ali z neosnovanimi pritožbami in intervencijami skušali ustvariti pri Vatikanu za našo državo škodljivo, sovražno ali odklonilno razpoloženje in se tudi ni Vatikan vsled intervencij episkopata kazal intransigentnejši kot sicer. Jugoslovanski ško- fje so bili že zdavnaj pred konkordatskimi pogajanji za uvedbo glagolice. Kak ‚biskupski‘ načrt konkordata sploh ne obstaja, pač pa vladni načrt konkordata, ki je bil izdelan od konkordatske komisije, postavljene od vlade ob sodelovanju treh naših škofov /…/. Škofje niso nikdar delali proti uvedbi glagolice pri Vatikanu ne očito in ne zahrbtno, marveč so se zmiraj neodvisno od kon- kordatskih pogajanj zavzemali za uvedbo glagolice. Tudi ne ob- staja nikak ‚zapisnik‘, podpisan od jugoslovanskih škofov, kjer se isti baje izražajo proti uvedbi glagolice. Ni tudi znano, da bi se kak član Vatikana izrazil v tem smislu, da naši škofje nastopajo 601 Dolinar, Jeglič; NŠAL, sp. V., 269. Jeglič: »O zaključenju konkordata«, 1922. 602 Slovenski narod, Vatikan in naš klerikalizem, 23. 1. 1925. 603 Slovenski narod, Intrige jugoslovanskih škofov, 11. 8. 1925. 211 v Rimu kot sovražniki države.« 604 Zelo prefinjene argumentacije ne more spodbiti niti zapisnik sestankov škofov 605 s predstav- niki Svetega sedeža tik pred pričetkom pogajanj, saj so se na se- stanku res zavzeli za urejanje glagolice izven konkordata, točke, ki so jih izpostavili škofje, pa bi na pogajanjih najverjetneje po- udarila tudi vatikanska delegacija. Ni pa mogoče spregledati, da so bila to vprašanja, o katerih pogajalski strani nista našli sku- pnega jezika. Škofovska konferenca se leta 1925 tudi ni strinjala z uvedbo glagolice po vsem ozemlju Kraljevine SHS. Škof Jeglič je po tožbi zoper sebe in nadškofa Šarića, ki se je iztekla njima v prid, še naprej podpiral konkordatski spora- zum. Poskušal je pospešiti sklenitev konkordata in tako ureditev pravnega položaja KC v državi. O tem je pisal tudi papežu. Po letu 1928 pa v javnosti ni več dajal izjav o tem vprašanju. 606 Tudi mariborski škof Karlin je v zvezi z nekaterimi vpra- šanji, ki so bila predmet konkordatske razprave, posredoval pri nunciju in pri Svetem sedežu. Leta 1923 je v pismu nunciju Pellegrinettiju izpostavil, da naj se v okviru konkordata zaščiti zasebne katoliške šole. 607 Nuncij mu je odpisal in mu zagotovil podporo Svetega sedeža v tem oziru. 608 Dve leti kasneje nun- cij Pellegrinetti omenja prošnjo škofa Karlina za povzdignjenje mariborske škofije v nadškofijo, kar pa je bilo še stvar diskusije v okviru konkordatskih pogajanj. 609 Leta 1928 je mariborski škof Sveti konzistorialni kongregaciji poslal spomenico, v kateri se je odpovedal patronatski pravici. Kongregacija je odločila, da se bo to določilo vneslo tudi v »bodoči« konkordat s Kraljevino SHS. 610 604 Dolinar, Jeglič, str. 314. 605 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 9, 16. Zapisnika sestankov jugoslovanskih škofov v Vatikanu, 2. 6. 1925, 3. 6. 1925. 606 Dolinar, Jeglič, str. 316. Glej tudi: NŠAL, sp. V., Škofijski ordinariat 1901−1956. 607 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Karlina Pellegrinettiju, 12. 6. 1923. 608 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija Karlinu, 17. 6. 1923. 609 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija Gasparriju, 26. 11. 1925. 610 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Sacra Congregazione concistoriale državnemu tajniku, Raffaellu C. Rossiju, nadškofu Soluna, in Pellegrinettiju, 15. 9. 1928; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija R. C. Rossiju, nadškofu Soluna, 10. 11. 1928. 212 KONKORDATSKA POGAJANJA Omeniti velja, da se je za mnenje o konkordatskem osnutku, ki ga je sestavila komisija, leta 1924 povprašalo Oto- karja Rybářja, ta pa je osnutek preposlal še Radu Kušeju, pro- fesorju cerkvenega prava. 611 Že 16. novembra 1922 pa je Kušej za Slovenski narod dal intervju, v katerem med drugim zavrača urejanje stare cerkvene slovanščine v liturgičnem jeziku s kon- kordatom. 612 Kakor škof Jeglič je bil tudi škof Rožman eden izmed o konkordatu najbolje obveščenih jugoslovanskih škofov. Z nad- škofom Bauerjem sta bila na željo nuncija Pellegrinettija 613 za- prošena, da podata opazke na vladni predlog konkordata iz leta 1931. 614 Med drugim sta menila, da je predlog, po katerem bi škofovska konferenca Svetemu sedežu morala predlagati šest kandidatov za škofe in njihove pomočnike, nepotreben. Če bi bilo to vseeno sprejeto, naj bi bilo treba preprečiti, da bi bil Sveti sedež primoran pokazati seznam kandidatov. Zagovarjala sta, da naj beograjska in barska nadškofija ostaneta ločeni. Verouk naj bi bil obvezen za katoliško mladino v vseh javnih in zasebnih šolah. Predlagala sta, da se dodata sledeči točki: učiteljski zbori naj bodo sestavljeni skladno z versko pripadnostjo učencev, v vsakem šolskem odboru naj bi bil tudi predstavnik KC z enakimi pravicami kakor drugi člani odborov. Kot conditio sine qua non pa sta poudarila nerazvezljivost zakonskih zvez, pravico KC do ustanavljanja katoliških šol vseh vrst ter pravico do svobodnega delovanja Katoliške akcije in zbiranja tudi zunaj cerkvenih pro- storov. 615 Nuncij Pellegrinetti je na pobudo škofa Rožmana iz okto- bra 1933 616 predlagal kardinalu Pacelliju, da bi se osnutku kon- 611 ASV , Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 3. Zapisnik ožjega odbora jugoslovanskega katoliškega episkopata, 20. 1.−5. 2. 1924. 612 Slovenski narod, 16. 11. 1922. 613 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 53. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 11. 2. 1931. 614 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 54. Opazke k predlogu jugoslovanskega konkordata s strani nadškofa Bauerja in škofa Rožmana, 28. 3. 1931. 615 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 54. Opazke k predlogu jugoslovanskega konkordata s strani nadškofa Bauerja in škofa Rožmana, 28. 3. 1931. 616 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Rožmana Pellegrinettiju, 30. 10. 1933; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija Rožmanu, 6. 11. 1933. 213 kordata dodal člen o zaupnosti spovedi, 617 kar je bilo v končnem predlogu tudi upoštevano. Izpostavil je tudi vprašanje posesti ljubljanske škofije, 618 kar je bilo nato urejeno v izjavi, ki jo je pod- pisal minister Auer. V januarju leta 1935 sta nadškof Bauer in škof Rožman podala nekaj komentarjev še na končni predlog konkordata. 619 Izrazila sta upanje, da bo konkordat čim prej sklenjen. Menila sta, da se lahko spremembe, ki jih je predlagala vlada, v celoti sprejmejo. Skrbeli so ju sicer indici, da bi se nekatere manjše kraje priključilo beograjski nadškofiji. Poudarila sta, da se ne sme odstopati od določila o urejanju »razvedrilnih in vzgoj- nih dejavnosti« v členu o Katoliški akciji. Sicer sta menila, da je sporazum za KC ugoden in da naj se obvesti papeža, da ne sme nič ovirati konkordatskih pogajanj. Izrazila pa sta dvome, da je glede na politične razmere negotovo, ali se bodo »ljudje, ki vladajo«, obdržali na svojih položajih, in da se zdi primerno izkoristi trenutne razmere. 620 Pet dni po podpisu konkordata je škof Tomažič nunciju Pellegrinettiju napisal pismo, ki pa ga ni odposlal. Posebej je izpostavil, da v konkordatu Prekmurje sploh ni bilo omenjeno. Strinjal se je sicer s tem, da bi se ljubljansko škofijo povzdignilo v nadškofijo, ne pa tudi s tem, da bi ji bila mariborska škofija, ki je bila starejša ter po ozemlju in številu vernikov obsežnejša, podrejena. 621 Samoiniciativno je načrt konkordata sestavil in ga poslal ljubljanskemu in mariborskemu škofu, najverjetneje pa tudi nadškofu Bauerju, profesor upravnega prava Henrik Steska. »Že v bivši Avstriji sem se kot politični uradnik deželne vlade za Kranjsko moral mnogo baviti z državnim cerkvenim pravom, a v Jugoslaviji sem se kot predsednik komisije za preosnovo 617 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 58. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 9. 5. 1934. 618 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 59. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 5. 9. 1934. 619 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 56. Pismo Bauerja in Rožmana Pellegrinettiju, 15. 1. 1935. 620 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 56. Pismo Bauerja in Rožmana Pellegrinettiju, 15. 1. 1935. 621 NŠAM, Škofijski ordinariat Maribor, Zbirke zapuščine škofov: Tomažič Ivan Jožef, 4. Osnutek pisma Tomažiča Pellegrinettiju, 30. 7. 1935. 214 KONKORDATSKA POGAJANJA uprave v Sloveniji in od l. 1923 naprej kot uradnik upravnega sodišča isti tako moral poglobiti v vprašanja, ki se nanašajo na zunanje pravne odnošaje katoliške cerkve v Sloveniji, odnosno v Jugoslaviji. Kot honorarni docent za upravno pravo na ljubljan- ski juridični fakulteti sem ta vprašanja tudi teoretično predelal in ob tej priliki sestavil načrt konkordata, kakršnega smatram za potrebnega, da bi se radi razčiščenja raznih odprtih vprašanj in radi moderniziranja nekaterih zastarelih zakonov (n.pr. uprave cerkvene imovine, kritje cerkvenih potrebščin, patronati) sklenil med Sv. Stolico in kraljevino Jugoslavijo. Ta načrt sem koncem oktobra 1932 predložil prevzvišenima gospodoma knezoško- foma v Ljubljani in Mariboru ter si dovoljujem en izvod izročiti tudi Vam, Vaša prevzvišenost, s prošnjo, da ga blagovolite ob priliki blagohotno proučiti. Mene je vodila le ljubezen do pred- meta in želja po redu.« 622 Pri njegovem načrtu konkordata je za- nimivo, da je precej podoben sicer zaupnemu konkordatskemu predlogu iz leta 1931, s tem da državni oblasti na več mestih odmerja manjše pristojnosti. Omenja pa tudi določila, ki jih v predlogu iz leta 1931 ni, ki pa so bila nato vključena v osnutke leta 1933. Na primer del v členu o verouku, kjer se dopušča mo- žnost, da bi v državnih šolah učili verouk tudi laični učitelji, ki jih je odobrila pristojna cerkvena oblast (dogovorjeno na tajnih pogajanjih leta 1933), prenos verskih skladov v upravljanje KC, kar je sicer že stara zahteva KC, zlasti pa je zanimiva formu- lacija, ki predvideva določitev državne podpore na osnovi šte- vila katoliških vernikov in dejansko dokazanih potreb posame- znih škofij. Glagolice v načrtu ne omenja. 623 Načrt je bil poslan tudi na nunciaturo v Beogradu, tako da je povsem mogoče, da je nuncij kakšno od točk upošteval. Na primer: del, ki govori o določitvi podpore KC na podlagi dokazanih potreb, je nuncij Pellegrinetti predlagal v analizi osnutka junija 1933. 624 622 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5. Pismo Henrika Steske nadškofu, 28. 11. 1932. 623 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 5. Načrt konkordata med Sv. Stolico in kraljevino Jugoslavijo, avtor upravni sodnik Dr. Henrik Steska, 29. 10. 1932. 624 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 57. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 6. 1933. 215 Posebno vlogo pri sklepanju konkordata je imel Engelbert Besednjak. Imel je presenetljivo dober uvid v konkordatska po- gajanja, predvsem zaradi dobrega prijateljstva z Moscatellom, ki mu je Besednjak najverjetneje tudi pomagal obdržati službo in očitno ključno prispeval k njegovemu imenovanju za tajnega pogajalca. 625 Nenazadnje je imel kot Koroščev zaupnik dostop tudi do kralja Aleksandra. Iz virov je razbrati, da je sooblikoval (vsaj) 11. člen o manjšinah 626 in bil dobro obveščen – še pred ožjim krogom vladnih predstavnikov – o poteku pogajanj. Vloge Antona Korošca na tem mestu ne bomo obširneje obravnavali, saj je bilo nekaj omenjenega že v predhodnih po- glavjih, večji poudarek pa bo na njegovem angažmaju v času konkordatske krize. Vsekakor pa je treba izpostaviti, da naj bi Korošec zaradi političnih razmer v državi v drugi polovici dvaj- setih let in odnosa hrvaških politikov do konkordata spremenil svoje mnenje in pričel zagovarjati stališče, da naj se pravni po- ložaj Katoliške cerkve raje uredi z notranjim zakonom. O tem je kralj Aleksander obvestil nadškofa Bauerja, ta pa ostale škofe. Škof Jeglič se je o tem pogovoril s Korošcem, ki pa je odvrnil, da je ob neki drugi priliki govoril s kraljem in izrazil svoje osebno stališče, da bi bilo bolje skleniti kakšno kratkoročno pogodbo ali modus vivendi. Konkordat naj bi po njegovem predstavljal ne- varnost za vznik diplomatskih konfliktov in notranjepolitičnih težav. 627 Da so posamezni Slovenci odigrali pomembno vlogo pri sklepanju konkordata, ni mogoče zanikati, sicer pa je bilo vzdušje v slovenski javnosti do konkordata razmeroma nezain- teresirano. Seveda pa je bila pozornost Slovencev usmerjena v aktualne (predvsem konfliktne) odnose med KC in državo ter tudi v siceršnje medverske odnose, torej področja, ki naj bi jih uredil tudi konkordat. 625 Prim. Veraja, Nikola Moscatello, str. 105–106. 626 Glej: PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. 627 Kolar, Korošec, str. 199; Otrin, Čipić Rehar, Jegličev dnevnik, str. 1037. 216 KONKORDATSKA POGAJANJA 217 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA (1935–1938) 218 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA V tem delu se bo obravnavalo dogajanje in izpostavilo ak- terje v času sprejemanja konkordata, to je od podpisa do njegove odpovedi, z nekaj vpogledi v obdobje po njegovem preklicu. Pozornost bo tako namenjena vlogi Stojadinovićeve vlade pri poskusu ratificiranja konkordata, poteku postopka ratifikacije, vzrokom za izbruh konkordatske krize in za vladno odločitev konec leta 1937 oziroma v začetku leta 1938, da konkordata ne bo predložila v ratifikacijo senatu. Konkordatski spor, nekateri ga imenujejo kar jugoslovanski Kulturkampf, bo analiziran lo- čeno po glavnih vpletenih straneh: Srbski pravoslavni cerkvi in opozicijskih političnih strankah kot nasprotnikih, vladi, nekda- nji SLS in jugoslovanski škofovski konferenci s Svetim sedežem kot podpornikih konkordata ter nekdanji HSS kot »nevtralni« strani. Analiziralo se bo tudi vpletenost Slovencev v konkordat- sko krizo, pri čemer bodo najdeni razlogi, zakaj je ta dogodek, kakor že prej konkordatska pogajanja, na Slovenskem pritegnil nepričakovano malo pozornosti. V sklepnem poglavju pa bo predstavljeno, kaj je pomenila odpoved konkordata v času do pričetka vojne in kako sta KC in vlada ta neuspeh poskušali zgla- diti. 219 OD PODPISA KONKORDATA DO ZAČETKA KONKORDATSKE KRIZE (1935–DECEMBER 1936) Po prihodu iz Rima je minister Auer najprej obiskal kneza namestnika Pavleta Karadjordjevića na Bledu, kjer je dal tudi intervju za Politiko. V intervjuju je dejal, da »nas je malo, ki smo bili na vsakem koraku deležni toliko pozornosti s strani Vatikana«. 628 Auer je predvidel, da se bo tekst konkordata izdalo najverjetneje v roku štirih ali petih dni. 629 Medtem naj bi »hrva- ški separatisti«, katerih člani so bili tudi mnogi duhovniki, še na- prej trdili, »da ne priznavajo konkordata, saj, actum est de nobis sine nobis!« 630 V tisku ni nihče nasprotoval temu odklonilnemu stališču do konkordata, tako da je nuncij Pellegrinetti menil, da se do razprave v skupščini, ki naj bi bila septembra 1935, ne bo izdajalo komentarjev za konkordat in proti njemu. 631 Potrjeva- nje pa je trajalo precej dlje časa, za razliko od ministra, ki je že septembra istega leta odstopil, saj naj ne bi mogel odobriti na- stanka stranke JRZ, za katero je menil, da se bo oblikovala na »plemenskem« ali verskem temelju. Ob predaji odstavke naj bi 628 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935. 629 Prvič je bil objavljen več kot leto kasneje v Primedbah i prigovorih na projekat konkordata, brošuri SPC. Tudi notranjemu ministrstvu Kraljevine Jugoslavije je bil opis glavnih točk konkordata s komentarji poslan s strani poslaništva pri Svetem sedežu šele 7. 11. 1935, torej dobre tri mesece po podpisu konkordata (glej: AJ, 372, 12. Kratek opis in razlaga odredb konkordata, 7. 11. 1935). 630 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935. 631 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935. 220 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA ministrskemu predsedniku Stojadinoviću dejal, naj ne pozabi na noveliranje zakona o SPC, s čimer je bil ravno takrat zaposlen Auer, in ratifikacijo konkordata. 632 Tudi Stojadinovićeva vlada se je – po sicer hitrem podpisu konkordata – odločila za zavlačevanje oz. taktiziranje. Stojadi- nović namreč ni imel večine v skupščini in v senatu, želel pa si je tudi podporo SPC. Ta je z zastopanjem stališča, da bi morale biti SPC in druge priznane verske skupnosti v državi oziroma javnost na sploh seznanjene s konkordatom, dosegla, da se je glasovanje o konkordatu preložilo. 633 Beograjskemu nadškofu je tako pravosodni minister Mi- škulin v pogovoru konec oktobra 1935 povedal, da – iz razlo- gov, o katerih naj ne bi mogel govoriti – »konkordat za zdaj še ne more biti predložen v potrditev skupščini«. A ti razlogi niso bili nobena velika skrivnost. Po Moscatellovih informacijah so imeli politiki vtis, da daje konkordat Svetemu sedežu vse pred- nosti in možnost za vmešavanje. Razburjala sta jih zlasti člen o »svobodnem« delovanju in odpiranju katoliških šol (28. člen) in določilo, da naj bi v šolah z učenci večinsko katoliške vere po- učevali učitelji katoličani (27. člen). To je bilo namreč v ostrem nasprotju z načelom državnega monopola nad šolo in z razme- roma razširjeno prakso nastavljanja učiteljev srbskopravoslavne vere v šole s katoliškimi učenci. Druga točka, o kateri pa se ni govorilo tako odkrito, je zadevala sorazmerni delež financiranja katoliških ustanov v primerjavi z ustanovami drugih ver tako s strani države kakor tudi avtonomnih teles. Nuncij Pellegrinetti je komentiral: »To je udarec za sramotne preference, ki so bile v rabi in proti zakonom ter neštetim izjavam oblasti, proti SPC in vsakemu odpadniškemu gibanju ali protikatoliškemu prozeli- tizmu. Ti ljudje ne želijo dojeti, koliko prednosti po drugi strani zagotavlja konkordat državi in tudi k ideji jugoslovanske soli- darnosti: dokaz sovražnosti (dokaz ‚nesovražnosti‘?) do konkor- data s strani hrvaških separatističnih gibanj.« 634 632 Mužić, Katolička crkva, str. 125. 633 Simić, Jugoslavija i Vatikan, str. 102; Mužić, Katolička crkva, str. 126–127. 634 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 10. 1935. 221 Regent knez Pavle je nunciju zaupal Stojadinovićeve be- sede, da obstaja v skupščini močna opozicija proti ratifikaciji konkordata. Nuncij Pellegrinetti je to (naivno) zavrnil, češ da opozicija ne more biti močna, saj si vlada, ki je podpisala kon- kordat, resnično želi obdržati svoje obljube. Vladna večina je pristopila k vladi, manjšino pa vodi Jevtić, ki je dejansko sklenil konkordat in ga je bil pripravljen v Rimu osebno podpisati, je menil Pellegrinetti. Knez Pavle je kasnejšo situacijo bolje pred- videl in dejal, da logika žal ni vrlina »gospodov poslancev«. Nuncij Pellegrinetti je izrazil razočaranje nad protesti SPC, ki se je takoj pritožila vladi zaradi nekaterih členov konkordata (šole, zakonske zveze, subvencije), saj katoličani niso nikdar, niti z eno besedo, komentirali zakona ali ustave SPC ali odnosov med SPC in državno oblastjo. Sicer pa si je nuncij obetal več »jasnih od- govorov« od pogovora s premierjem teden dni kasneje. 635 Knez Pavle je menil, da so bili prostozidarji, zlasti tisti iz Ljubljane in Zagreba, vedno glavni v protikatoliški akciji: »Tudi sedaj, četudi ‚se ne vidijo kremplji‘ v ‚goljufivem‘ boju proti konkordatu in proti privatnim katoliškim šolam.« 636 Očitno je bil nuncij Pellegrinetti bolj sumničav leto in pol pred tem, ko je opozoril na nasprotovanje konkordatu s strani prostozidarjev, hierarhije SPC in katoliških nacionalistov med Hrvati in Slovenci. 637 Nuncij je bil več spodbudnih besed o situaciji v parlamentu deležen od predsednika vlade. Stojadinović je konec novembra 1936 dejal, da si želi, da bi bil konkordat sprejet soglasno ali sko- raj soglasno, brez sovražnih napadov, in menil, da bi mu to lahko uspelo, saj je večina glasov zagotovljena, vlada pa okrepljena. Potožil pa je nad odnosom nekaterih katoliških škofov. Želel si je namreč, da bi škofje vladi pomagali premagati opozicijo, a »dokler se škofje, kot sta koadjutor Stepinac in škof Srebrnić, sovražno vedejo do države, je težko prepričati uporne poslance 635 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 11. 1935. 636 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 11. 1935. 637 Salmič, Al di là, str. 357. 222 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA o koristnosti konkordata«. Nuncij Pellegrinetti mu je odgovoril, da je Sveti sedež pripravljen preveriti pritožbe vlade, v kolikor so te podprte s konkretnimi dokazi. Koadjutorja Stepinca je branil kot osebo, ki ni vpletena v politiko in ne razume, zakaj imajo o njem v Beogradu toliko predsodkov. Stojadinović mu je odgo- voril, da prihaja do neredov, uporov proti oblasti in posledično ranjencev ter smrti med kanoničnimi vizitacijami zagrebškega škofovega pomočnika med cerkvenimi slovesnostmi in ob pri- ložnostnih govorih. 638 Ob razdelitvi teksta konkordata med poslance in senatorje decembra 1936 so se zaradi člena o omejitvi političnega delovanja aktivne duhovščine razburili poslanci, ki so bili pravoslavni du- hovniki. T a člen se je po sporazumu nanašal na vse priznane vero- izpovedi v državi in je bil dodan na zahtevo kralja Aleksandra. 639 Tudi v času pred glasovanjem o konkordatu v skupščini je bilo zaznati antagonizem med delom KC v Jugoslaviji in vlado na splošno ter tudi v odnosu do konkordata. 640 Pravzaprav je o obtožbah, da koadjutor Stepinac podžiga hrvaški kler proti dr- žavi, nuncij Pellegrinetti poročal že 1. avgusta 1935. 641 Takoj po podpisu konkordata je Moscatello kardinalu Pacelliju predlagal, da se za zmanjšanje nezaupljivosti do konkordata obrne na: – »poslanika Simića, ki ga je potrebno prepričati, da konkordat vsebuje zgolj to, kar KC pripada; – francoskega ambasadorja pri Svetem sedežu je treba pre- pričati, da jugoslovanski konkordat ne vsebuje ničesar, česar ne bi vsebovali že drugi konkordati, in da naj to po- sreduje tudi regentu Pavletu, saj ta meni, da je konkordat nevaren za Srbijo; 638 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 21. 11. 1935; prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 6. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 11. 1935. 639 Glej: Salmič, Al di là, str. 480. 640 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 12. 1935; AJ, 37, 25, 194. Sestanek poslovnega odbora škofovske konference o konkordatu, 23. 12. 1935; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Bauerja Stojadinoviću, 10. 12. 1935; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 15. 1. 1936. 641 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 8. 1935. 223 – kar se tiče opozicije med katoliškimi škofi − ti ne morejo zagovarjati konkordata, saj ga ignorirajo; zato naj pride z nuncijem v Rim eden od škofov, na primer banjaluški, da se ga poduči o vsebini konkordata; – opozoriti je potrebno Korošca, da če bo posredoval proti Stepincu, ki želi organizirati katoliško procesijo, bo prišlo do trenj s policijo in posledično smrti.« 642 Moscatello je še poudaril, da morajo biti Hrvati in vsi ka- toličani v Jugoslaviji seznanjeni s tem, da je konkordat zanje ugoden. Korošec pa naj bi se zavedal, da se v primeru odpo- vedi ratifikacije konkordata od njega pričakuje, da bo izstopil iz koalicije. 643 Kardinal Pacelli je v pismu nunciju Pellegrinettiju povzel večino Moscatellovih nasvetov: enemu izmed škofov naj bi se pokazalo tekst konkordata, poudaril je pomembnost kon- kordata za vse katoličane, zlasti pa za Hrvate, saj jim bo zagota- vljal versko svobodo, neodvisno od notranjepolitičnih razmer. Izpostavil je tudi, da bi bilo zelo primerno najti nekoga znotraj vladnega kabineta, ki bi drugim pojasnil, da konkordat ne zah- teva za Katoliško cerkev nič drugega, kar ni že »po njeni naravi« v njeni pristojnosti. Te besede naj bi bile posredovane Korošcu. Za Korošca je dejal, da bi kot duhovnik pritegnil toliko več po- zornosti, če ne bi uspeli ratificirati že podpisanega konkordata. V takšnem primeru bi (in nato tudi je) Sveti sedež moral grajati delo vlade, v kateri je sodeloval katoliški duhovnik. 644 Tukaj se torej odpira vprašanje, ali je bila Koroščeva naloga omejena na vlado in stranko JRZ. Svoje delo je vsaj do potrditve konkordata v skupščini dobro opravil. V kolikor pa je vrh KC pričakoval, da bo notranji minister o primernosti konkordata prepričal še širšo javnost, ta glede na razplet dogodkov ni bil posebej uspešen. Versko vprašanje je bilo, pravi nuncij Pellegrinetti, v tistem trenutku – s političnega vidika – v ravnotežju: slovenski katoli- 642 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pogovor med Pacellijem in Moscatellom, 9. 11. 1935; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pogovor med Pacellijem in Moscatellom, 12. 11. 1935. 643 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pogovor med Pacellijem in Moscatellom, 12. 11. 1935. 644 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pacellija Pellegrinettiju, 2. 12. 1935. 224 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA čani, ki jih je vodil Korošec, so bili na strani vlade, medtem ko so bili hrvaški katoličani, ki jih je vodil Maček, goreči opozicionisti. T. i. »katoliška fronta« ni obstajala. 645 Po Stojadinovićevem zagotovilu, da naj bi bilo vprašanje konkordata obravnavano v začetku decembra 1935, je nato pre- mier v pismu Simiću sporočil, da bo konkordat predstavil skup- ščini sredi januarja 1936. Do takrat naj bi bilo treba »psihološko« pripraviti javno mnenje v državi in narodne poslance, da konkor- dat sprejmejo. Namen vlade naj ne bi bil, da zavlačuje z ratifi- kacijo, temveč da zadevo dobro pripravi, pri čemer bi jim lahko Sveti sedež precej pomagal, kar je že omenil nunciju Pellegrinet- tiju. 646 Kljub temu ni še nič kazalo, da se bo stvar premaknila. Sto- jadinovića je nuncij obvestil, »da to odlašanje daje občutek (tudi v Rimu), da vlada ni pripravljena ratificirati konkordata. Med katoličani pa raste nezaupanje.« Odlomek iz nagovora nadškofa Bauerja ob koncu leta 1935, v katerem je pozval k čimprejšnji ra- tifikaciji konkordata, je bil cenzuriran. Kot vsi ostali premierji je Stojadinović nunciju zagotovil, da si vlada želi konkordat in da je edini razlog za to, da ta še ni bil predložen skupščini, pomanjka- nje poslanskih glasov; ko bodo ti zagotovljeni, naj bi se konkordat takoj predalo v razpravo. »Tako pomembno zadevo je potrebno obravnavati temu primerno,« je obljubljal Stojadinović. Nuncij mu je odgovoril, da naj se pohiti, saj nihče ne pričakuje, da bo konkordat sprejet soglasno, dovolj je že večina. Stojadinović se je strinjal, da je bila cenzura izjave zagrebškega nadškofa absurdna, in obljubil, da se jo bo natisnilo. 647 Na prvo obletnico podpisa konkordata je nuncij Pellegri- netti poslal Stojadinoviću noto, v kateri zahteva obrazložitev, zakaj konkordat še vedno ni bil sprejet, in čimprejšnje ukrepa- nje v tej zvezi. Pojavljala so se številna ugibanja o razlogih za odlog obravnave konkordata. Po mnenju ene strani naj bi bil 645 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 2. 1936. 646 AJ, 372, 12. Telegram Stojadinovića poslaništvu, 24. 11. 1935. 647 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 2. 1936. Podobno napako je priznal tudi novembra 1937 (S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 18. 11. 1937). 225 razlog opozicija v skupščini. Nuncij je protestiral, da se ves čas pretvarjajo in da nobena skupina ne bi sprejela težkega bre- mena odgovornosti za padec konkordata ter s tem povzročitve mučne situacije, ki skoraj ne bi imela rešitve. Nekateri so videli razlog v ohladitvi, če ne celo sovražnosti določenih krogov, ki so imeli vpliv na vlado. Nek minister je rekel nunciju Pellegri- nettiju, da naj bi Moscatello Svetemu sedežu v štirih do petih točkah napačno predstavil stališča vlade. Drugi so menili, da bi morali škofje izvajati večji pritisk na vlado. Katoliški škofje so decembra 1935 poslali predsedniku vlade protestno pismo glede zavlačevanja z ratifikacijo, 648 v ključnem obdobju »kon- kordatskega boja« spomladi in poleti leta 1937 pa so se zavili v molk. Presenetljiva kazen s strani vlade je v imenu vseh doletela nadškofa Bauerja v januarju leta 1937, ko je bil strogo cenzuri- ran njegov odziv na božično pismo patriarha Varnave. 649 Patri- arhija SPC naj bi vršila močan pritisk na vlado proti konkordatu, a takrat je nuncij Pellegrinetti menil, »da glede na to, da Sveti sedež, škofje, duhovščina ali katoliški politiki niso nikdar ko- mentirali odnosov med SPC in državo, slednje ni razumljivo in še manj verjetno. To pa niti ni pomembno, v dobro vseh bi bilo, da bi se končno zaključilo to obdobje negotovosti in neskončnih debat.« 650 Izpostavil je še, da škofje že tri leta niso imeli rednih konferenc, ker so čakali na sprejem in izdajo konkordata, kar pa ne more trajati neskončno. »Škoda bi bilo, da bi katoličani začeli dvomiti, da ima vlada dobre namene, ali da bi mislili, da so njeni dobri nameni onemogočeni zaradi njene nesposobnosti …« 651 Paolo Bertoli, Pellegrinettijev tajnik, je v septembru 1936 navajal govorice, ki mu jih je zaupal Manfred Paštrović, po- slanec JNS: »Govori se, da je pred kratkim neki minister na vprašanje, zakaj je ratifikacija neuspešna in trenutno odložena, odgovoril, da v samem vladnem kabinetu nihče noče nič vedeti, 648 Salmič, Al di là, str. 516; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Pismo Bauerja Pellegrinettiju, 10. 12. 1935. 649 Prim. Salmič, Al di là, str. 517. 650 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 25. 7. 1936. 651 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 25. 7. 1936. 226 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA da vlada ne more zbrati večine v senatu, da je večina javnega mnenja, tudi hrvaškega, proti konkordatu, da škofje niso nav- dušeni nad konkordatom, če mu že ne nasprotujejo (celo slo- venska škofa nasprotujeta trenutnemu predlogu konkordata), in nenazadnje – risum teneatis /…/ – sam nuncij ni naklonjen podpisanemu konkordatu, saj ga motijo določene klavzule /…/. In to naj bi bilo mnenje ministra za policijo [najverjetneje se nanaša na »šefa policije« Angjelovića, op. G. M].« Po Bertolije- vem mnenju je bila v trenutku, ko je vlada odlašala z ratifikacijo, opozicija pripravljena konkordat potrditi 652 in je »klerikalcem« povzročala težave zgolj iz dolgčasa oz. da bi »nasprotovali tistim na oblasti«. 653 Tudi konec oktobra je nuncij Pellegrinetti s strani regen- tov in Stojadinovića dobival zagotovila, da je ratifikacija že »od- ločena zadeva« ter da je edina težava, ki ostaja, pomanjkanje vladnih glasov v senatu. Z drugačnimi informacijami pa naj bi razpolagal škof Rožman, ki je na škofovski konferenci istega me- seca poročal, da je od Korošca izvedel, da vlada še ne namerava obravnavati tega vprašanja, temveč naj bi si dopuščala celo pra- vico, da bi vse preložila na naslednje leto. 654 Na sestanku s Stoja- dinovićem, približno dva tedna kasneje, pa je nuncij Pellegrinetti dobil zagotovilo, da je za sprejem konkordata vse pripravljeno. Člani kabineta naj bi prejeli tekst konkordata, pripravljen naj bi bil osnutek odgovarjajočega zakona. Predsednik skupščine Stevan Ćirić je to potrdil in dejal, da naj bi bil konkordat obrav- navan v novembru ali decembru. Tudi Mažuranić, predsednik senata, je bil prepričan, da je večina senatorjev naklonjena kon- kordatu, in ni videl nobenih težav. 655 Neozirajoč se na možen negativni odziv srbske javnosti je premier Stojadinović 5. novembra 1936, ko je imel zagotovljeno 652 Auer je trdil, da če bi bil konkordat predstavljen skupščini že septembra 1935, bi komaj naletel na nasprotovanje in bi bil ratificiran (Mužić, Katolička crkva, str. 125). 653 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Bertolija Pellegrinettiju, 22. 9. 1936. 654 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 119, 80. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 28. 9. 1936; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 119, 80. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 27. 10. 1936. 655 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 11. 11. 1936. 227 večinsko podporo, obvestil kraljevsko namestništvo, da bo kon- kordatski predlog predložil narodni skupščini, kar je storil 23. novembra 1936. 656 V začetku decembra se je nuncij pri Stevanu Ćiriću poza- nimal, kakšna je predvidena procedura ratifikacije konkordata. Predsednik skupščine mu je obrazložil, da naj bi bila na seji skupščine 11. decembra 657 imenovana komisija oz. odbor – ka- kor pri sprejemanju vsakega pomembnejšega zakona – in če bo odbor končal svoje delo v roku enega tedna, bi lahko razprava in glasovanje o konkordatu potekala še pred božičem. Senat pa bi lahko konkordat ratificiral konec januarja ali v začetku februarja – po »dveh božičih«. To bi bil seveda idealni scenarij. Sicer se je o objavi teksta konkordata že nekaj časa dogovarjalo s Svetim sedežem, ki je tudi odobril, da se objavi v srbohrvaščino preve- den tekst. 658 SPC se je takoj odzvala na napovedano glasovanje o kon- kordatu in 3. decembra 1936 uradno predstavila svoja stališča v pismu vladi, ki mu je bila priložena tudi analiza konkordata – Primedbe i prigovori na projekat konkordata. 11. decembra 1936 pa je Srbska patriarhija Primedbe tudi izdala, 659 kar je sploh prva javna objava teksta konkordata. 660 Ta datum lahko označimo kot začetek t. i. konkordatske krize. To obdobje bi lahko interpretirali kot »priprave na vihar«, čas, v katerem so se na eni strani oblikovale opozicijske sku- pine in na drugi strani utrdila vladna struktura, potem ko so bili dvomi o konkordatu prisotni tudi v visokih krogih vlade, v poslaništvu pri Svetem sedežu in (kratek čas) celo pri knezu Pa- vletu. Katoliški tabor na Slovenskem in Hrvaškem, vključno z 656 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 11. 1936; Ratej, Odtenki politizacije, str. 47; Simić, Jugoslavija i Vatikan, str. 102; Mužić, Katolička crkva, str. 131. 657 Odbor za preučitev predloga konkordata med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem je bil imenovan 21. 12. 1936, oblikovan pa dan kasneje. 658 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 12. 1936. 659 Avtor je bil episkop Platon – Milivoje Jovanović. 660 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 23. 11. 1936; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 28. 11. 1936; Novak, Magnum Crimen, str. 437; prim. Mužić, Katolička crkva, str. 132. 228 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA jugoslovanskimi škofi, se predvsem v ključnem času – spomladi in poleti 1937 – ni odzval na kritike in proteste proti konkordatu in ni odkrito podprl vlade. Katoliški škofje so ostajali razpeti med narodnimi zahtevami vernikov (predvsem hrvaškim vpra- šanjem), pričakovanji Svetega sedeža in državne oblasti. Nekaj visokih predstavnikov KC je bilo zaradi nezaupanja v jugoslo- vansko vlado konkordatu tudi nenaklonjenih (nadškof Šarić in škof Garić). 661 Vlada je po eni strani želela njihovo podporo, po drugi strani pa je cenzurirala vsakršno pisanje o konkordatu. Medtem ko je nekdanja HSS – z nevmešavanjem – dala izrazito prednost hrvaškemu vprašanju. 661 Glej tudi: Salmič, Al di là, str. 516, 518–519. 229 O KONKORDATSKI KRIZI (DECEMBER 1936–FEBRUAR 1938) »Čudne stvari so se v zadnjem času dogajale v naši državi, predvsem v pravoslavnem delu našega naroda. Najprej konkordat. Velika skrivnost! Nikoli ga nihče ne bo mogel poja- sniti z navadnimi razlogi.« 662 I – Razlogi za izbruh krize Notranje- in zunanjepolitični razlogi za sklenitev konkor- data v času pogajanj, ki smo jih že omenili, so večinoma ostali relevantni tudi v času »potrjevanja« konkordata (1935−1938). Prišlo pa je do kvalitativnega premika, saj se je fokus vlade s po- gajanj, torej stikov s Svetim sedežem, prenesel na predstavitev in zagovor podpisanega konkordatskega predloga pred domačo javnostjo. Najprej je bilo treba ustvariti konkordatu naklonjeno mnenje med poslanci v narodni skupščini in senatorji, tj. med predstavniki zakonodajne oblasti, kar je posledično pomenilo zagotovitev politične večine. Izboljšati je bilo treba splošno javno mnenje – govorice proti konkordatu so poskušali zatreti ali vsaj omejiti s cenzuro, ki pa se jo je razširilo na vsakršno omenjanje 662 Bulovan, Kronika, str. 83. 230 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA konkordata. Zelo dobrodošla bi bila tudi uskladitev s SPC, ki je vse glasneje nasprotovala konkordatu, a se temu ni posvetilo dovolj pozornosti. Vlada si ni zagotovila močnega zaledja, ki ga je pričakovala vsaj s strani katoliških škofov, a so se ti zaradi napačnih potez obeh strani, na primer že omenjene »splošne cenzure« in odločitve Jugoslovanske škofovske konference, da bo le spremljala potek potrjevanja konkordata, umaknili ne- koliko v ozadje. Prav tako vlada ni pridobila soglasja največje hrvaške stranke kot politične predstavnice največjega »katoli- škega« naroda v državi. Vlada je neodločnost in šibkost kazala z odlaganjem ratifikacije in s sicer redkimi znanimi pomisleki o nekaterih točkah konkordata znotraj same vlade. Zamenjava vlade je tako prišla ob precej neugodnem trenutku – bolje bi bilo imeti v opoziciji nekdanjo SLS kot »antiklerikalno« JNS –, saj so morali zbirati glasove znotraj same vladne stranke in pozornosti niso mogli nameniti prepričevanju opozicijskih strank. Zelo ne- ugodne za notranjepolitično konsolidacijo pa so bile tudi zuna- njepolitične razmere, ko se je ob drvenju v neizbežni spopad do takrat še nepoznanih razsežnosti Stojadinović postavil ob bok silam osi, kar je v Jugoslaviji izzvalo dodatna nasprotovanja do oblasti. II – Kritiki in zagovorniki konkordata med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem Govoriti o dveh »taborih«, na eni strani kritikov ter na drugi zagovornikov potrditve že podpisanega konkordata, bi bila poenostavitev situacije. Jasno je bila izoblikovana konkor- datu nasprotujoča stran – Srbska pravoslavna cerkev (velik del hierarhije, duhovščine in vernikov), večina opozicijskih politič- nih strank ter precej srbskih kulturnih gibanj in društev –, ki je pri mobilizaciji množic tudi delovala bolj usklajeno. Iniciative so sicer prihajale z več strani, litijo, tj. pravoslavno versko procesijo, za ozdravljenje patriarha Varnave in študentske proteste so na primer organizirali povsem drugi ljudje. SPC, predvsem vzne- 231 jevoljena, ker se je ni več konzultiralo glede konkordata, 663 se je konec leta 1936 obrnila na srbsko javnost. Prve so se odzvale prej nikdar enotne opozicijske stranke (Demokratska stranka, Radikalna stranka in Zemljoradnička stranka z bolj zmernim to- nom, ostrejši pa so bili predstavniki JNS, 664 Ljotićevega zbora in Komunistične partije Jugoslavije) in srbska nacionalna gibanja in društva. Kmalu so pridobili široko podporo srbskega – pra- voslavnega – prebivalstva, ki se je zaradi takšne antipropagande od konkordata počutilo ogroženo. »Tabor« podpornikov je predstavljala vlada – pa še ta bolj po sili razmer, pri čemer je v konkordatu videla nedokončan projekt, ki ga je bilo treba izpeljati in ga mogoče uporabiti tudi v lastno politično korist. Situacija se je spremenila, ko je postalo jasno, da lahko padec konkordata prinese tudi padec vlade. Konkordat je podprl tudi knez Pavle Karadjordjević, s čimer je zastavil (in zapravil) precej svojega javnega ugleda. Odločitve v zvezi s konkordatom je prepuščal predsedniku vlade. Večina ka- toliških škofov je podpirala ratifikacijo konkordata, a so se – zla- sti v primerjavi s svojimi akcijami v prejšnjih letih – do odpovedi konkordata vedli precej zadržano. Na nobeno stran pa ni mogoče umestiti nekdanje Hrvatske seljačke stranke ter Hrvatov kot političnega faktorja in civilne družbe. Precej neopazna je bila vloga nekdanje SLS, ki bi po svo- jih preferencah morala izstopati znotraj vladne garniture, a – z izjemo posredovanja »popa Korošca« ob t. i. krvavi litiji 665 – ni. Tisti »nasprotni Drugi«, ki so ga videli kritiki konkordata, je torej ostajal zamegljen v podobi Svetega sedeža, v ključnih trenutkih molčečih katoliških škofov in trenutne vlade, ki je sle- dila verski politiki kralja Aleksandra in vseh predhodnih vlad, ki so skušale ratificirati konkordat. 663 Glej: Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 138–140. 664 Pellegrinettijeva ocena o nevarnem vplivu prostozidarstva torej ni bila zgrešena (S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 61. Sveta kongregacija za izredne cerkvene zadeve: Jugoslavija – nov načrt konkordata: poročilo, junij 1934) – v vrstah Jugoslovanske nacionalne stranke je bilo namreč nekaj najvidnejših »masonov«. 665 Glej v nadaljevanju. 232 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA Z ratifikacijo konkordata bi si Stojadinović – kakor prejšnje vlade – okrepil mednarodni ugled predvsem z izpolnitvijo zah- tev stare zaveznice Francije ter »nove prijateljice« Italije, ki naj bi v okviru sporazuma med državama zahtevala ali vsaj spod- bujala ratifikacijo konkordata. 666 Po vrsti konfliktov med KC in vladami v tridesetih letih predvsem na šolsko-vzgojnem podro- čju in zamudi pri urejanju zakonov o KC v primerjavi z dru- gimi priznanimi verskimi skupnostmi naj bi se s konkordatom uredili pristojnosti državne oblasti, interesno področje KC in njen pravni status ter posledično izboljšali odnosi med državo in KC. Četudi bi bil namen vlade lahko (še vedno) tudi utišanje verske manjšine, so se zavedali, da je država v pogajanjih mo- rala pristati na precej kompromisov, s tem ko se je odpovedala kar nekaj prvotnim zahtevam. Lahko bi rekli, da je bil konkor- dat za jugoslovansko KC precej ugoden, to, da je bil sklenjen z večinsko pravoslavno vlado, pa naj bi mu dajalo še večjo težo. Pomiritev katoličanov bi bila zelo dobrodošla v času vse bolj pe- rečega narodnega vprašanja v državi, krepitve opozicije (uspeh Mačkove liste na volitvah 1935) in zahteve po novi ustavi in de- mokratizaciji države, ki bi lahko dokončno porušila predstavo o jugoslovanski enotnosti. Eden izmed ciljev konkordata je bila tudi solidarizacija v državi, a je konkordat z nacionalno in ver- sko diferenciacijo pravoslavnih Srbov od KC dosegel nasproten učinek. V okviru »konkordatskega boja« se katoličanov namreč ni napadalo neposredno, 667 temveč sta bili napadeni Katoliška cerkev kot institucija in vlada, ki je bila pripravljena s Svetim sedežem skleniti takšno pogodbo. Toda nemiri so temeljili na narodnih čustvih, vključno z velikosrbsko idejo, ki niso bila pro- jicirana le na politiko, temveč tudi na »preostali« narod, v prvi vrsti na Hrvate. Enega od načinov razbitja hrvaškega gibanja, ki bi šel z roko v roki s sprejetjem konkordata, je vlada po letu 1935 videla tudi s ponovno ustanovitvijo hrvaške katoliške stranke, 666 Glej: Avramovski, Britanci, str. 573–575. 667 Izpostavljalo se je celo, da je konkordat tudi zanje slab oz. da ga tudi katoličani nočejo. 233 pri čemer je bil Korošec eden glavnih pobudnikov. 668 Medtem ko je komunizem postajala vse realnejša, predvsem pa bolj iz- postavljena nevarnost, je antikomunizem kot skupni faktor KC, SPC in vlade predstavljal (neizkoriščeno) možnost za združi- tev moči. Strnjeno: ratifikacija konkordata bi – kakor vsaki od vlad – omogočila povečanje zunanje- in notranjepolitične moči kot izraz mednarodne veljave in neodvisnosti ter sposobnosti v precej razcepljeni državi potrditi tako pomemben sporazum, ki pravice druge največje verske skupnosti (vsaj) izenačuje z ver- skimi pravicami ostalih priznanih veroizpovedi, tudi srbskih pravoslavcev. Poglavitne aktualne razloge za konkordatsko krizo lahko iščemo v vedno večjem nezadovoljstvu opozicijskih strank s »totalitaristično« politiko premierja Stojadinovića ter v občutku zapostavljenosti Srbske pravoslavne cerkve. Ta navzkrižja inte- 668 AJ, 37, 9, 48. Poročilo poverjenika iz Zagreba, 11. 11. 1937. Milan Stojadinović in vladna koalicija Jugoslovanske radikalne zajednice (MNZS, SL 11976) 234 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA resov so se prenesla tudi na odnose med največjima verskima skupnostma v državi. Cilj SPC naj bi bil samo preprečitev spre- jetja podpisanega konkordatskega osnutka brez vmešavanja v politiko, 669 medtem ko so opozicijske stranke situacijo želele izkoristiti za prevzem oblasti. Kritiki so se predstavljali kot za- ščitniki ustave in državnih interesov pred oportunističnimi te- žnjami Svetega sedeža in njegove naveze z Italijo po čim večjem vplivu v jugoslovanski politiki. V kolikor je bilo v času pogajanj stališče Italije do jugoslovanskega konkordata neugodno, je bila kasneje, ko je bilo zunanjepolitično mnenje manjšega pomena, ovira njena podpora. Podobno je bilo tudi s tajnostjo konkordata – kolikor že je bila ta strategija uspešna in je pripeljala do pod- pisa konkordata, so se predvsem v času potrjevanja sporazuma zaradi nje mnogi počutili izključene. Ne-vedenje, da pogajanja sploh potekajo, in/ali kasneje nepoznavanje vsebine teksta kon- kordata – primera HSS in dela katoliških škofov – sta bila ob že tako skrhanem zaupanju v vlado oziroma nasprotovanju vladi morda še slabša od možnosti, da bi jim bilo sodelovanje one- mogočeno. Po drugi strani pa odločitev za tajna pogajanja ni vzniknila brez razlogov. Vmešavanje politike in raznih verskih akterjev v prejšnja konkordatska pogajanja bi se najverjetneje ponovilo in onemogočilo zaključek tudi teh pogajanj. 670 Ob izidu teksta konkordata so nato kot gobe po dežju rasle številne ana- lize (t. i. pravniške brošure), ki so kritizirale ali branile vsebino konkordata. Fokus teh kritik je bil na vsebinski neprimernosti ter posledični nevarnosti za porušenje ravnovesja med verskimi skupnostmi in manj na konkordatskih pogajanjih samih po sebi. Del antipropagande je bil seveda, da če je pogajanja vodil ka- toliški duhovnik (Moscatello), je konkordat brez dvoma vpra- šljiv in v škodo drugih verskih skupnosti. Vsaj v nekaterih (slabo obveščenih) krogih pa se je z raznimi manipulacijami vendarle zakrilo absurdnost situacije, da je prejšnja vladna stranka za- ključila pogajanja, naenkrat pa postala eden najhujših kritikov. 669 Glej: Dožić, Memoari, str. 100. 670 Prim. Salmič, Al di là, str. 579. 235 III – Kritika vsebine konkordata: sporne točke Že v prejšnjem delu se je izčrpno analiziralo točke konkor- data in pomisleke, ki so se pojavljali v času pogajanj, ter tudi nji- hovo upravičenost. V času tajnih pogajanj so bile to pripombe redkih, ki so imeli vpogled v pogajanja, medtem ko so – s po- udarkom na skoraj istih členih kot predvsem pripombe nek- danjih vladnih ministrov – komentarji po objavi dokumenta s Primedbami eskalirali na vseh straneh. Pri tem se je poskušalo vplivati na mnenje različnih skupin: s sofisticiranimi kvaziprav- nimi brošurami 671 se je prepričevalo zlasti poslance, senatorje in izobražence, 672 z letaki, plakati in razglasi ter z raznimi akcijami študentov, gibanj in društev na eni ter vladno cenzuro tiska na drugi strani pa vplivalo na širšo javnost. Poleg tega javnega obračunavanja so še vedno tekla uskla- jevanja med vlado in Svetim sedežem ter preučevanje konkor- data s strani posebnega odbora. Ta se je prvič sestal po več kot pol leta od imenovanja, čeprav bi, po prepričanju predsednika skupščine Ćirića, odbor lahko opravil svoje delo morda celo v enem tednu. 673 Sveti sedež je sicer že takoj zavrnil možnost ka- kršnihkoli sprememb. Stojadinović se je po Moscatellovem na- svetu z dodatnimi vprašanji o konkordatu obrnil na nunciaturo. Menil je namreč, da bi lahko sprožili kritike 8. (člen o depoliti- zaciji aktivne duhovščine), 11. (pravice manjšin), 24. (semeni- 671 »Vladne« oz. konkordatu naklonjene brošure so bile: Konkordat i kritika konkordata (izšla anonimno, a avtor je bil Moscatello), Konkordat: ustava in verska ravnopravnost (Kušej), Tekstovi projekta zakona o konkordatu i odgovarajučih stavova iz zakonodavtsva srpske pravoslavne crkve, članek o konkordatu v Domu (Maštrović). »Protikonkordatske« brošure pa so bile: Primedbe i prigovori na projekat konkordata (episkop Platon – v imenu patriarhije SPC), I opet o konkordatu (episkop Platon – v imenu patriarhije SPC), Projekat jugoslavenskog konkordata i važeči konkordati, Konkordat između Svete stolice i Kraljevine Jugoslavije (Cemović), Neuspela zaštita konkordata (Troicki), Pred konkordatom: povodom zakonskog predloga upućenog Narodnoj skupštini (Ilić) in druge. Izšle so tudi brošure, ki sicer niso analizirale členov konkordata, ampak splošno »politično klimo« v odnosu do konkordata (npr. Pravoslavlje i konkordat: kritički osvrt na poslednje događaje (vladna), Problem naše opozicije, Borba protiv konkordata (Slobodanović v imenu socialistov)). 672 Pri tem se je – glede na to, da je Moscatellova analiza Konkordat i kritika konkordata kot »vladni« odgovor na Primedbe ter sploh večina brošur izšla v cirilici, – želelo vplivati predvsem na mnenje Srbov. 673 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 12. 1936. 236 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA šča) in 28. (verske šole) člen. Nuncij je Stojadinoviću zagotovil, da bo od vlade odvisno, ali bo uveljavljala 8. člen, saj ga je sama tudi predlagala. V zvezi z 11. členom se je Stojadinović želel pre- pričati, da se bo Sveti sedež zavzel za jugoslovanske manjšine v drugih državah tudi brez sklepanja novih konkordatov, kjer bi se morale po načelu recipročnosti priznati iste pravice kot jih je Jugoslavija priznavala manjšinam znotraj svojih meja. Pojavljali so se namreč očitki, da se bo na ta način Sveti sedež izognil dol- žnosti in manjšine prepustil njihovi usodi, novih konkordatov pa tako najverjetneje ne bo. Nuncij Pellegrinetti je podal kate- gorično izjavo, da se bo Sveti sedež zavzemal za pravice rabe narodnega jezika v pastorali, verouku in delovanju katoliških or- ganizacij tudi izven konkordatskih dogovorov, kjer živijo jugo- slovanske manjšine. Stojadinović je v tem videl obljube, večje od tistih, ki so jih dale vse vlade, s katerimi se je razpravljalo o istem vprašanju. Pomisleke je imel še ob 24. členu, kjer za razliko od člena o verskih šolah ni bilo omenjeno, da se bo gojence v seme- niščih vzgajalo v »patriotskem duhu«. Tako v 24. kot v 28. členu pa je pogrešal dotedanjo prakso, da nad šolami vršijo nadzor dr- žavni organi. Nuncij Pellegrinetti mu je obrazložil, da se bo tudi v semeniščih bodoče duhovnike poučilo o njihovih dolžnostih do domovine, države in družbe. Kar se tiče šolskih zakonov, pa je dejal, da jih konkordat ne spreminja in da bo lahko država še vedno vršila nadzor nad semenišči in verskimi šolami. 674 Očitno pa se je nuncij v svojih obrazložitvah nekoliko pre- naglil. Državni tajnik Pacelli je v zvezi z 11. členom Pellegrinet- tiju namreč dejal, da bo Sveti sedež v primeru novih konkorda- tov zagovarjal pravice jugoslovanskih manjšin, vendar pa naj se ne pričakuje, da se bo v že sklenjene sporazume vstavilo kakšno določilo v korist jugoslovanske manjšine. Zavrnil pa je obljube v zvezi s 24. členom, rekoč, da Sveti sedež v skladu s svojo dok- trino semeniščnikom ne more vtepati v glavo ljubezni do domo- vine, zato naj se vladi ne daje povoda, da bi predpisala nadzor 674 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 4. 1937; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 27. 4. 1937; AJ, 72, 54, 234. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 27. 4. 1937. 237 nad izobraževanjem, ki se vrši v katoliških vzgojnih zavodih. 675 Vendar se zdi, da teh popravkov Stojadinović ni prejel. V vsakem primeru je na začetku julija leta 1937 Stevanu Ćiriću posredoval le odgovore nuncija Pellegrinettija. 676 V primerjavi z izpostavljenimi členi v času zadnjih poga- janj (v letih 1933–1935; 8., 12., 25., 28., 32. in 34. člen) opazimo, da s splošnega vladnega stališča 8. in 28. člen še vedno nista bila primerno rešena. Edina vsebinsko relevantna dopolnitev h konkordatu je bil t. i. »Zakonski predlog o konkordatu«, 677 ki ga je 15. julija 1937 oblikoval odbor za preučitev konkordata. 678 Ta je v 3. členu določal, da se sme na podlagi 11. člena ustave o enakopravnosti veroizpovedi na predlog pravosodnega ministra »z uredbo z zakonsko močjo priznati drugim veroizpovedim iste pravice in ugodnosti, kakor jih dobi s tem konkordatom rimsko- katoliška cerkev«. Ta določba je po eni strani eleganten način za rešitev spornih točk konkordata, po drugi strani pa je vlada s tem kritikom »vrgla dodatno kost za glodanje«, saj je s tem im- plicitno priznala, da konkordat daje katoličanom tudi pravice, ki jih pripadniki drugih oziroma nekaterih priznanih veroizpovedi v državi nimajo. Poslanci naj bi bili po besedah predsednika skupščine Ći- rića nezadovoljni predvsem z 8., 12. (verski redovi in kongrega- cije), 27. (šole) in 32. (zakonske zveze) členom. »Skupina naspro- tnikov« znotraj Odbora za preučitev konkordata, t. i. manjšinski odbor, pa je izpostavila 1. (»misija« KC), 26. (verouk), 27., 33. (Katoliška akcija), 34. (Sokol), 37. (usklajevanje nerešenih in no- voodprtih vprašanj) člen in prilogo o glagolici. 679 Pravniške brošure vsebujejo analizo večine členov konkor- data. V Primedbah (in nadaljnjih brošurah) pa se kot sporen pr- 675 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pacellija Pellegrinettiju, 30. 4. 1937; AJ, 72, 54, 234. Pismo Stojadinovića iz MID-a Stevanu Ćiriću, predsedniku NS, 6. 7. 1937. 676 Glej: AJ, 72, 54, 234. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 27. 4. 1937. Obrazložitve so bile objavljene tudi v Jutru, 8. 7. 1937 in Slovencu, 8. 7. 1937. 677 Glej: Kušej, Konkordat. 678 AJ, 72, 54, 234. Pismo predsednika odbora za preučitev konkordata Vojislava Janjića narodni skupščini, 15. 7. 1937. 679 AJ, 72, 54, 234. Poročilo manjšinskega odbora o Zakonskem predlogu konkordata. 238 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA vič omenja 1. člen konkordata, pravzaprav celo kot eden najbolj problematičnih, saj naj bi uzakonjal prozelitizem KC. Obširneje so obravnavani še 8., 27. in 32. člen o zakonskih zvezah, prav tako pa členi o financiranju KC (predvsem 18. o državni pomoči KC, 20. o verskih skladih in 22. o agrarni reformi). V pravniških brošurah je zanimiv način, kako se je prven- stveno pravni vokabular prestavil v polje verskih, političnih in nacional(istič)nih tem, z očitnim namenom vplivanja na čim širšo javnost. Pri tem je opazno znižana tudi raven argumen- tacije in zaznan versko-politični angažma z jasno pozicijo av- torjev, pri čemer le-ti poskušajo »objektivnost« in »nevtralnost« utemeljiti z raznimi pravnimi določili KC, SPC, državne ustave in drugih konkordatov. Brošure se kažejo kot dobro propagan- dno sredstvo, saj laiku postrežejo s kopico pravniških podatkov, manj prepričljiva pa je njihova »objektivna« raba. Moscatello, sicer tudi avtor ene od brošur, tako piše Besednjaku: »Dobil sem brošure proti konkordatu. Človeka kar popade žalost, ko vidi toliko neznanja, toliko sovraštva. Kaže, da so ti ljudje odkrili konstitucijo Katoliške cerkve, a o njeni zgodovini, kakor o obči zgodovini, nimajo pojma. Njihovi argumenti niso vredni nič in človek se vpraša, ali so zares pravniki.« 680 Jezik in sporočila teh obračanj na javnost so, po interpretaciji Olge Manojlović Pin- tar, jasno kazali anahronizem in provincializem političnega di- skurza, ki je v aktivnostih določenih političnih elit in SPC ostal dominanten skozi celotno 20. stoletje. Tiste pravniške brošure, ki so kritizirale tekst osnutka konkordata, so bile izkoriščene kot močna podpora predpostavki o nezmožnosti obstanka srbske kulturne in verske identitete ter marginalizaciji položaja SPC po podpisu tega dokumenta. 681 Najbolj diskutirani členi osnutka konkordata so bili 1., 8., 18., 27. in 32. člen, ki smo jih omenjali že v okviru pogajanj. Po- drobneje si bomo ogledali 1. člen, novo sporno točko, ki je imela tudi največji populistični manever, in 18. člen o financiranju KC, ki prej prav tako ni pritegnil večje pozornosti. 680 PANG 1133, t. e. 8, a. e. 3/2. Pismo E. Besednjaka prijatelju, 6. 10. 1937. 681 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 157–158, 161, 163. 239 Katoliški cerkvi je v 1. členu dovoljeno, da »slobodno i javno vrši svoju misiju [v originalu mission, op. G. M.]«. Pisec Primedb meni, »da bi termin ‚misija‘ po cerkveni terminologiji lahko pomenil redovniško delovanje Cerkve med svojimi verniki, a običajno v širšem smislu pomeni delovanje Cerkve v nekatoliških, nekrščanskih in neposvečenih deželah. Potemtakem ‚misija‘ lahko pomeni tudi prozelitizem, ki je v nasprotju s 16. členom državne ustave in ki bi lahko porušil verski mir ter izzval težke konflikte v državi. Z obzirom na to, da se beseda ‚misija‘ ne nahaja ne v državni ustavi ne v državnih zakonih niti v nobenem konkordatu, Srbska pravoslavna cerkev dojema dopuščanje rimskokatoliške ‚misije‘ v takšnem smislu kot vmešavanje v versko enakopravnost.« 682 V zagovor argumenta, da termin »misija« v tem kontekstu gotovo pomeni »poslanstvo«, se Moscatello v konkordatu na- klonjeni knjižici Konkordat i kritika konkordata zateče k citatu iz evangelija: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam [mitto] (Jn 20, 21)«. Trdi, da je v »duhovnem slovarju« težko najti besedo, ki bi bila tako oddaljena od vsakega posvetnega, zlasti političnega značaja in ki bi bolje zaobjela eminentno duhovno vlogo KC. Da Sveti sedež Jugoslavije nima za »misijonarsko« deželo v smislu »nekrščanske in neprosvetljene«, naj bi očitno dokazoval ravno jugoslovanski konkordat. Nato nadaljuje, da 2. člen konkordata med drugim določa, da deli države, ki se jih je do tedaj dojemalo kot »misijonarsko področje« in so kot taki spadali pod pristojnost Kongregacije de Propaganda Fide, z od- redbo konkordata preidejo pod pristojnost popolne hierarhije in se s tem v cerkveni administraciji izenačijo s pretežnim delom Evrope. Moscatello poskuša tudi dokazati, da nikakor ne drži, da bi bila beseda »misija« tuja srbsko-pravoslavnemu besedišču, pri čemer navaja člene iz Ustave SPC. 683 Jovanović (episkop Platon) v brošuri I opet o konkordatu »vrača udarec«, zatrjujoč, da ne v grškem ne v latinskem pre- 682 Primedbe, str. 33. 683 Moscatello, Konkordat i kritika, str. 11–13. 240 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA vodu Svetega pisma na tem mestu ni besede »misija«. Trdi, da če bi bilo resnično tako težko najti drug izraz, potem ni razumljivo, zakaj ta beseda ni bila uporabljena v nobenem drugem konkor- datu pri podobnem označevanju duhovne vloge Katoliške cer- kve. Jovanović pritrdi Moscatellu, da se SPC res nanaša tudi na »misijo«, ampak kot nekaj, kar je stvar samo notranjega življenja Cerkve. Medtem ko naj bi konkordat že v prvem členu govoril o »misiji« kot o nekem delovanju KC v Jugoslaviji in zahteval od države pravico za svobodno in javno vršenje te funkcije v kraljevini. 684 Rado Kušej v edini pravniški brošuri v slovenščini podkrepi Moscatella s stališčem, da beseda »Missio« odgovarja »našemu« izrazu »poslanstvo«, kakor ta termin tudi sam pre- vaja. Izvajanje njenega poslanstva pa naj bi bilo KC zajamčeno že z ustavo. Meni, da gre konkordat s Poljsko v priznanju pravic KC mnogo dlje kakor 1. člen jugoslovanskega konkordata. 685 V tem izseku komentarjev na 1. člen osnutka že zaznamo vzorec, ki se ponavlja skozi celoten tekst brošur, tj. preskako- vanje med obtožbami o prozelitizmu KC in vdoru v suverenost države na pravne aspekte, kakor je kršenje načela enakopravno- sti veroizpovedi in ostalih določil državne ustave, in primerjavo z drugimi konkordati, verskimi zakoni ter verskimi ustavami. Moscatello se pogosto zaplete v to zanko »medverskega obraču- navanja v pravniškem ringu«, opirajoč se na svoje dobro pozna- vanje strukture in delovanja KC, državnega prava, konkordatov, stališč vlade ter seveda diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem. Po 18. členu je KC zagotovljena državna denarna pomoč, ki ne sme biti sorazmerno manjša od pomoči, ki je odobrena osta- lim veroizpovedim, in ki odgovarja številu njenih vernikov. V Primedbah je zapisano, da ta člen vešče izigrava državno ustavo in bi bil veliko breme za državno blagajno. Po 11. členu državne ustave obstajata dva kriterija za odrejanje državne subvencije veroizpovedim: 1) število vernikov in 2) »resnično« dokazana 684 Jovanović, I opet, str. 10–12. 685 Kušej, Konkordat, str. 33–35. 241 potreba. Dejansko se za kriterij resnice, piše pisec Primedb, vzame le število vernikov, in dodaja še enega, ki ga ni v državni ustavi, namreč pomoč, sorazmerna z drugimi veroizpovedmi. V tem primeru naj bi dobili devetkrat večjo podporo; če bi »soraz- merje« zahtevale vse veroizpovedi po načelu enakopravnosti, pa bi izdatek s 100.000 narasel skoraj na eno milijardo. 686 »Začuda on, ki mu je enakopravnost veroizpovedi ‚Leit- motiv‘ cele brošure, tu menja intonacijo in stoji nasproti garanciji dejanske enakopravnosti,« poda repliko Moscatello. Meni, da je število pripadnikov verskih skupnosti najobjektivnejša norma za odmerjanje denarne pomoči. »Dvajset let skupnega življenja v tej državi je očitno dokazalo, da so dejanske potrebe RKC vsaj enake potrebam ostalih ver. Vsi smo siromaki, a priznajmo, med velike siromake spadajo tudi oni katoliški duhovniki v prostranih krajih naše dežele, ki nimajo ničesar razen nekaj sto dinarjev, ki jih dobijo od države. Narod jim ne daje nič in jim tudi ne more dati. Poleg tega je poznano, da katoliški duhovniki po predpisih svoje Cerkve pri opravljanju verskih obredov dobivajo manj pri- spevkov od svojih vernikov kakor uslužbenci drugih ver. Če se vzame v obzir še eno dejstvo, da je med katoličani sorazmerno dosti več duhovnikov, cerkva in vsakovrstnih verskih ustanov kakor med pravoslavci, potem ne more biti suma, da so dejanske potrebe RKC vsaj tolikšne kakor drugih ver,« piše Moscatello. Podobno določilo vsebuje tudi 21. člen Zakona o SPC, ki kot trajno merilo dejansko dokazanih potreb SPC jemlje finančni zakon in državni proračun za leto 1929/1930. »Če se s podobno odredbo ustvarijo dejanske potrebe RKC, to ne bi bila kršitev Ustave, kakor ni protiustavna odredba § 21 Zakona SPC. Tudi SPC ni tuje, da se pomoč v verske namene deli izključno soraz- merno s številom vernikov (§ 34 Ustave SPC).« 687 Primedbe na nenavaden način argumentirajo neskladnost razmerja med vero in prejemanjem denarne pomoči, meni Moscatello. Za osnovo za odmerjanje državne pomoči vzamejo potrebe starokatoliške 686 Primedbe, str. 42–43. 687 Moscatello, Konkordat i kritika, str. 38. 242 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA cerkve. Tako sprašuje pisca Primedb, zakaj ne bi starokatoličani svojih potreb omejili sorazmerno številu svojih vernikov. Če so njihove potrebe zares večje kakor pri ostalih verskih skupnostih, zakaj ne bi teh potreb krila večja požrtvovalnost njihovih verni- kov? Po logiki Primedb bi država morala vsakemu novemu ver- skemu gibanju »obilno pomagati v njegovih začetnih potrebah«. A to ne bi bila samo nepravičnost, temveč tudi politična napaka, ker bi vere, ogrožene s strani teh novih gibanj, imele pravico, da jih tožijo. 688 Episkop Jovanović spodbija Moscatellove argumente. Pravi, da kakor Primedbe tudi druge brošure dokazujejo, da je ta člen nasprotujoč državni ustavi, ker pri odrejanju vsote po- moči KC izpušča enega od dveh ustavnih kriterijev, t. j. dejansko dokazano potrebo. Tudi v primeru, da bi bile dejanske potrebe katoličanov sorazmerno enake kakor potrebe drugih ver, meni, da konkordat ne bi smel ukiniti tega ustavnega kriterija, saj se konkordat sklene za neomejen čas, medtem ko se dejanske po- trebe menjajo. Jovanović postavi vprašanje, s katerimi verami pisec Konkordata i kritike konkordata primerja potrebe KC, in izpostavi, da v odnosu do starokatoliške cerkve (100 %) dobi ju- dovska skupnost 29 %, muslimani 21 %, protestanti 14 %, pravo- slavci 12 % in katoličani 11 % pomoči glede na število pripadni- kov. Glede 21. člena Zakona o SPC pravi, da je bilo to razmerje pomoči odrejeno strogo v skladu s kriteriji ustave. Jovanović meni, da bi lahko tudi konkordat naredil isto in bi raje fiksiral pomoč KC, npr. v višini proračuna 1936/1937, kot da govori o nekem bodočem proračunu in nikakor ne odreja zneska pomoči. Opozori tudi, da se, ko je govora o siromašnih katoliških duhov- nikih, pozablja na veliko nepremičninsko lastnino KC v Jugo- slaviji, ki naj bi se ocenjevala na nekaj milijard dinarjev. 689 Ko- mentar na člen sklene z besedami: »Popolnoma si delimo misli, da je stroga objektivnost neizbežna pri podeljevanju denarne pomoči veroizpovedim, a še večja objektivnost je potrebna pri 688 Moscatello, Konkordat i kritika, str. 35–40. 689 Jovanović, I opet, str. 29–33. 243 oblikovanju zakonov, ki regulirajo to podeljevanje. […] konkor- dat te objektivnosti nima.« 690 Če so zahteve in priporočila SPC o tem, katere brošure, ti- skani in drugi mediji se lahko berejo oz. poslušajo, zalegli, so morda dosegli svoj namen, namreč prepričali bralce in bralke o pravno utemeljenih pomislekih o vsebini konkordata. Tisti, ki so prebrali »pravniške brošure« obeh strani, pa so verjetno opazili njihovo propagandno naravo in neobjektivnost ter relativnost interpretacij večine komentiranih točk, a za to bi morali preseči dobršen del politično-versko-nacionalnih preokupacij, saj so te pogojevale izhodiščno mišljenje o konkordatu. Paradoksno je sicer konservativna Srbska pravoslavna cerkev kot kakšni libe- ralci v času kulturnega boja – (v pomembni meri) s poudarja- njem liberalnih pravic in dolžnosti – nastopila proti podobno konservativni Katoliški cerkvi. 690 Jovanović, I opet, str. 33. 244 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA POTEK KONKORDATSKE KRIZE IN VPLETENI AKTERJI Dogajanje v obdobju med izidom Primedb oz. protestom SPC pri vladi in preklicem konkordata bo analizirano prek glav- nih akterjev v zgodbi, ki je pripeljala do padca konkordata. To so bili SPC, vlada in regent Pavle, jugoslovanska škofovska kon- ferenca in Sveti sedež, opozicijske stranke, društva in gibanja, zlasti prostozidarji, Anton Korošec in nekdanja Slovenska ljud- ska stranka ter nekdanja Hrvatska seljačka stranka. To dogaja- nje je bilo vrhunec in epilog konkordatskega urejanja odnosov med KC in državo v Kraljevini Jugoslaviji, ki je predstavljalo tudi življenjsko delo nuncija Pellegrinettija 691 in gotovo najvidnejše diplomatsko delo katoliškega duhovnika Moscatella. I – Srbska pravoslavna cerkev Z izvolitvijo Varnave za patriarha aprila 1930 sta se v vrstah Srbske pravoslavne cerkve stopnjevala srbski nacionalizem in nestrpnost do Katoliške cerkve. 692 Takoj po Auerjevem odhodu v Rim je Stojadinovića v zvezi s konkordatom obiskala delega- cija Svetega sinoda. Premier jim je zagotovil, da se z ničimer ne mudi in da se v pogledu potrjevanja konkordata ne bo nič ukre- 691 Glej: Pirjevec, Vatikanski arhivi, str. 305. 692 Slovenec, 14. 12. 1937, 2, Borbe srbske Cerkve. 245 nilo brez obvestila patriarhu. 693 V letu 1935 je proti konkordatu prvi nastopil Gavrilo Dožić, črnogorsko-primorski metropolit, in to vprašanje predstavil Svetemu arhierejskemu saboru. Dožić je bil mnenja, da se s konkordatom KC daje privilegiran polo- žaj v primerjavi z drugimi priznanimi verskimi skupnostmi, a je menil, da je to povsem cerkveno vprašanje, in je nasprotoval zlorabi konkordatskega vprašanja s strani politične opozicije. 694 Že 13. septembra 1935 je patriarh Varnava s peticijo proti konkordatu zavzel odklonilno stališče in zahteval, da vlada pre- kliče konkordat. Glavni argument, ki ga je predložila SPC, je bil, da javnost o konkordatu ni bila obveščena. To stališče SPC je bilo tudi osnovni razlog za odlog ratifikacije, saj Stojadinović, ki je v konkordatu videl sredstvo za učvrstitev svojega notra- nje- in zunanjepolitičnega položaja, ni želel vznemiriti srbskih pravoslavnih množic. 695 Pravzaprav niti ni šlo toliko za pravno enakost, saj je SPC zavrnila predlog, da bi posebna cerkvena komisija posodobila zakonodajo SPC v skladu z odredbami konkordata. 696 Četudi gotovo ni bilo spregledano, da je bila leta 1936 sprejeta spremenjena ustava islamske verske skupnosti – tretje najštevilnejše verske skupnosti v državi. Sicer pa je Auer že leta 1935 na zahtevo Mehmeda Spaha v finančni zakon do- dal klavzule v prid muslimanov. 697 Novi vladi, ki so jo sestavljali pripadniki SPC, KC in muslimanske skupnosti, se je očitalo, da se bosta okoristila zgolj Korošec in Spaho. Konkordata SPC ni imela za nujnega, niti ga ni a priori zavračala; nesprejemljiv ji je bil namreč le konkretni konkordatski predlog. Predvsem pa je bila hierarhija SPC užaljena, da se vlada okoli konkordata ni v večji meri posvetovala z njo. Patriarh Varnava naj bi bil tudi zelo užaljen, ker ga kralj Aleksander ni imenoval za namestnika. To razočaranje naj bi se po besedah patriarha Vikentija Prodanova izrazilo v konkordat- 693 Mužić, Katolička crkva, str. 128. 694 Dožić, Memoari, str. 100–103. 695 Mužić, Katolička crkva, str. 126–127. 696 Glej: Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 138; Mužić, Katolička crkva, str. 128. 697 Mužić, Katolička crkva, str. 127. 246 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA skem boju, ki naj bi bil usmerjen na prvem mestu proti »mason- skemu namestništvu in njegovi vladi«. 698 Kmalu po vladni predložitvi konkordatskega predloga skupščini je patriarh Varnava 3. decembra 1936, po odloku Svetega arhierejskega sabora z dne 26. novembra 1936, izdal memorandum, ki so mu bile priložene pripombe na konkordat (Primedbe i prigovori na projekat konkordata). 699 V memoran- dumu je Stojadinoviću sporočil, da SPC ne more in noče sprejeti tega konkordata in bo pri tej borbi vztrajala do konca, skupaj z narodom in svojimi verniki, da bi zaščitila svoje pravice in svoje interese. 700 Patriarh je trdil: »Če nek državni zakon krši božji zakon Cerkve, takšen zakon ne more biti izraz pravne, narodne državne volje, ampak je samo posledica zablode in napake nosilcev oblasti.« 701 Memorandum je premierju Stojadinoviću 5. decembra 1936 predala delegacija SPC, ki so jo sestavljali me- tropolit Gavrilo Dožić in episkopa Nikolaj Velimirović ter Irinej Ćirić. 702 Vodstvo SPC je vse do konca leta 1936 oklevalo z mobi- lizacijo širokega protikonkordatskega gibanja, ker jim vlada ni podala povoda za akcijo. 703 Z izdajo Primedb 11. decembra 1936 se tako lahko določi okviren dan začetka »konkordatske krize« v smislu javnih razprav, protestov in akcij. Pet dni kasneje je SPC podala komunike s sej Arhierejskega sabora iz novembra 1936, kjer je v odnosu do drugih verskih zakonov poudarjala, da »si ne želi privilegijev, ki bi škodili narodnim interesom in narodnemu dostojanstvu /…/. Srbska pravoslavna cerkev ne bi mogla ravnodušno gledati, da se neki drugi verski organizaciji daje pravice, ki jih Srbska pravoslavna cerkev ni imela niti, ko je bila državna Cerkev.« 704 Nuncij Pellegrinetti je v tej izjavi vi- 698 Mužić, Katolička crkva, str. 133. 699 Prim. ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Varnave Stojadinoviću. 700 Dožić, Memoari, str. 103. 701 Glasnik Srpske pravoslavne patriaršije, 1937, 15, 449; Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 140. 702 Simić, Vatikan protiv Jugoslavije, str. 90. 703 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 137–140. 704 AJ, 372, 12. Članek: »U saopštenju u radu vanrednog zasedanja Sv. Arhijerejskog sabora 247 del »vabilo k odporu« in je kritiziral vlado, kako je lahko dovo- lila objaviti takšen članek, 705 medtem ko je KC vsakič zavrnila idejo, da bi objavila kakšno besedo v obrambo konkordatu. Pri takšnem vedênju vlade je imel prvi vtis – sicer morda prenagel, kot je sam zapisal –, da vlada išče alibi, da bi ratifikacijo konkor- data prestavila ad calendas graecas. 706 Nuncijeva ocena je bila pravilna v smislu kasnejšega ne- preklicnega odloga konkordata. Brez zadovoljivega dialoga med vlado in SPC se je slednja obrnila na srbsko javnost. Prve so se odzvale srbske opozicijske stranke, nacionalna združenja in nekateri intelektualci, kar je konkordatski krizi dalo dimenzije največjega političnega izziva za Stojadinovićevo vlado. Poskus vlade, da bi umirila situacijo, je bil že prepozen. Patriarh Var- nava je v decembru 1936 zavrnil sprejem Korošca s pojasnilom, da »sedaj ni potrebe za kakršnekoli pogovore in pojasnila.« 707 Vodstvo SPC je sprejelo tudi Auerjev predlog, ki ga je ta predstavil patriarhu pred »svečanim odhodom v Rim«, da se oblikuje odbor, ki bi v skladu s konkordatom pripravil primerno noveliranje zakonodaje SPC, 708 četudi je bil namen odbora ne- koliko drugačen. Za predsednika »Odbora za proučavanje pro- jekta konkordata« je bil imenovan ravno metropolit Gavrilo Do- žić. A njegova naloga kot predsednika odbora je bila, kot piše sam, da ukrene vse, kar je bilo v njegovih zmožnostih, da se pri- dobi pozornost državnikov in se jih prepriča, da je ta konkordat škodljiv za srbski narod in srbsko cerkev. Najprej je predlagal, da se pokliče predsednika vlade in zunanjega ministra v patriarhijo in da ta pred člani Svetega arhierejskega sabora in patriarhom Varnavo podata točne podatke o konkordatu. Metropolit Do- žić je menil, da konkordat ni bil ustrezno sprejet, saj se o njem ni predhodno posvetovalo s SPC, ki bi morala niti seznanjena konstatuje se da se Srpska pravoslavna crkva stavlja u podređen položaj prema izvesnim priznatim konfesijama«, 16. 12. 1937. 705 Glej zgoraj. 706 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 16. 12. 1936. 707 Simić, Jugoslavija i Vatikan, str. 121. 708 Glej: Mužić, Katolička crkva, str. 127, 129. 248 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA z njegovo vsebino pred podpisom. Zagotovila, ki so bila dana patriarhu, naj ne bi bila točna in kredibilna. SPC bi potrebovala več časa, tako da bi imela priložnost, da pregleda konkordatski predlog. To pravico bi morale po mnenju metropolita imeti tudi druge priznane verske skupnosti, nato pa naj bi vsi skupaj z dr- žavnim vrhom sprejeli odlok, s katerim ne bi bile kršene pravice nobene veroizpovedi. Spraševal se je tudi, zakaj v konkordatu ni bilo predvidenega člena, 709 ki bi določal, da se vse pravice in pri- vilegiji priznajo tudi drugim priznanim veroizpovedim v drža- vi. 710 Takšna pobuda, ki je precej nerazumljiva – namreč, zakaj bi morala vlada spraševati druge verske skupnosti o konkordatu –, kaže na zelo nizko stopnjo zaupanja v jugoslovansko vlado(e) ter narodno(-verski) problem (odnos Srbi − Hrvati), vključno z nezaupanjem do Svetega sedeža. V govoru ob pravoslavnem novem letu 13. januarja 1937, ki je bil predvajan po radiu, vlada pa je s cenzuro preprečila, da bi bil tudi v tisku, 711 je patriarh Varnava konkordatski predlog označil kot »napad na poslednji branik srbstva – na Srbsko pra- voslavno cerkev« – in dejal, da so »iz povsem nepoznanih razlo- gov in nikomur doumljivih vzrokov sklenili sporazum s črnim poglavarjem črne Cerkve«. Poudarjal je zlasti, da se s takšnim konkordatom »dajejo okovi na naše uboge brate katoličane v Jugoslaviji«. Dejal je tudi, da se bo SPC »odločno zoperstavila konkordatu brez obzira na posledice« in da konkordata, četudi bi bil ratificiran, ne bo spoštovala. 712 Patriarh Varnava je nato postal tudi osrednja osebnost v kampanji proti konkordatu. Konflikti okoli konkordata so se v Kraljevini Jugoslaviji vedno bolj zaostrovali, kar se je jasno kazalo ob široki agitaciji proti sprejemu konkordata s strani SPC in heterogene skupine skoraj vseh (večinsko) srbskih opozicijskih strank. 713 Eparhijska 709 Dodan v zakonskem predlogu, najverjetneje kot posledica teh pripomb. 710 Dožić, Memoari, str. 103. 711 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 23. 9. 1937. 712 AJ, 102, 7, 18. Govor patriarha Varnave ob pravoslavnem novem letu 1937; glej tudi: Manojlović Pintar, Još jednom, str. 162; prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 15. 1. 1937. 713 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 161; Bonutti, »Neratificirani« konkordat, str. 139. 249 duhovniška združenja in pravoslavne cerkvene občine so orga- nizirali protestna zborovanja in pošiljali protestne resolucije. 714 Na zborovanjih, kjer so bile mobilizirane široke množice, je prihajalo do aretacij, pa tudi žrtev v spopadih s policijo. 715 Tisk SPC je poveličeval srbstvo in pravoslavje. Konkordat je uspel na najučinkovitejši način povezati siceršnje politične nasprotnike s ciljem odstranitve vlade, a je tudi dal možnost najvišjim krogom SPC, da po petnajstih letih uresničijo pretenzije svoje Cerkve po najmočnejšem položaju v državi. Napadi na konkordat, ki so prihajali z različnih pozicij, so se izoblikovali v enotno ob- tožbo, po kateri je konkordat razbijal državno suverenost in na- cionalno enotnost. 716 714 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 143. 715 Na primer v Mladenovcu in Bijeljini. Glej: Slovenec, 17. 8. 1937, 2, Zločinsko delo opozicije; AJ, 63, 10; prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 8. 1937. 716 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 160–161; prim. Košir, Cerkev, str. 263–265. Srbski patriarh Varnava ob posvetitvi pravoslavne cerkve v Celju (ZAC, avtor: Josip Pelikan) 250 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA Politični oddelek predsedstva vlade je 29. aprila 1937 obve- stil področne uprave, da je bila po patriarhovem navodilu pra- voslavna duhovščina pozvana, da poda kritiko na konkordatski predlog, iz česar sledi potreba po spremljanju njihovih aktivno- sti in primernem posredovanju zoper pravoslavne duhovnike in ljudske množice z namenom preprečitve širjenja verske nestr- pnosti in rušenja verskega miru. Ministrstvo za notranje zadeve je zato 10. maja 1937 obvestilo nižje oblasti o informacijah, da naj bi se v Beograd poslalo predstavnike, ki bi na visokih mestih agitirali proti sprejemu konkordata. Oblasti se je prosilo, da naj to preprečijo, če jim to ne bi uspelo, pa naj obvestijo ministrstvo in beograjsko mestno upravo. 717 Sveti arhierejski sabor je na sestanku 26. maja 1937 sprejel deklaracijo, v kateri je ponovil svoje zahteve proti konkordatu, obsodil in distanciral pa se je od vsakršne politične akcije. Izpo- stavil je, da se SPC zaveda svoje vloge in svojega ugleda pri na- rodu in v nobenem primeru ne želi, da bi prek političnih tribun služila raznim parolam; to je pot, ki je izbrana napačno in ki je SPC nikakor ne misli podpreti v svoji častni in sveti borbi, zlasti ko je z njo ves srbski narod. 718 Metropolit Dožić tudi opisuje, da je takrat nastala zelo komplicirana situacija in da se je bilo težko znajti v tako konfuzni krizi. Na eni strani so se soočali z odnosom kraljevega namestništva in vlade, na drugi pa s propa- gando, ki naj bi z neresničnimi zgodbami in izkrivljenim prika- zovanjem konkordata širila razdor. »V takšni situaciji se je bilo težko umakniti ob stran. Novice v časopisih niso bile objektivne in tudi tuji tisk je imel škodljivo vlogo s prikazovanjem številnih dejstev, ki niso bila relevantna,« piše metropolit. 719 Stojadinović je 1. junija 1937 na predlog metropolita Do- žića obiskal patriarhijo, kjer je imel govor pred arhiereji. Izpo- 717 Mužić, Katolička crkva, str. 139; prim. AJ, 37, 25, 195. Poročilo upravnika mesta Beograd, 14. 7. 1937; AJ, 37, 25, 195. Telefonsko obvestilo načelnika »vanjske uprave Cetinje« Dragiše Vešovića, 1937; AJ, 37, 25, 195. Obvestilo načelnika banske uprave Vrbaske banovine g. Nadbantića, 27. 8. 1937. 718 Glasnik SPC, št. 9/10, 2. 6. 1937; prim. Dožić, Memoari, str. 104; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 6. 1937. 719 Dožić, Memoari, str. 104–105. 251 stavil je, da konkordat ni delo njegove vlade in da je zgolj prevzel odgovornost, ki jo je vladi naložil kralj Aleksander, dodal pa je tudi, da kraljevsko namestništvo želi, da se konkordat potrdi v narodni skupščini. Trdil je, da v konkordatu ni nič, kar bi škodilo SPC. Vendar ga je trideset arhierejev poslušalo v »hladni tišini«, brez kančka znaka odobravanja. 720 Metropolit Dožić je menil, da bi bilo po takšnem sprejemu pričakovano, da bi vlada in name- stništvo odstopili od konkordata, saj je bilo jasno, da je vodstvo SPC v tem vprašanju popolnoma soglasno. 721 Nekoliko drugače je situacijo sredi junija 1937 videl nun- cij Pellegrinetti. Zaradi obsodbe politizacije konkordata s strani SPC je menil, da so se episkopi nekoliko umirili. Morda ni vedel za Stojadinovićev obisk v patriarhiji – pravilno pa je opazil, da sta se znotraj arhierejskega sabora oblikovali dve struji, ena ra- dikalnejša, druga zmernejša. 722 V juniju je namreč zbolel srbski patriarh, za začasnega namestnika pa je bil določen metropolit Dositej z episkopom Nikolajem Velimirovićem, ki je bil eden najbolj gorečih nasprotnikov konkordata. V obvestilu upravnika mesta Beograd se je poročalo, da naj bi se episkopi Cvijović, Dožić in Ćirić močno zamerili patriarhu Varnavi, ko so problematizirali patriarhovo nasprotovanje kon- kordatu in vladi brez izrecnega pooblastila Svetega sinoda. Vsak govor te trojice naj bi negativno vplival na akcijo proti konkor- datu in patriarh Varnava je bil vključno z ostalimi episkopi ne- zadovoljen z njimi. 723 Sveti sinod je na podlagi odloka Svetega arhierejskega sa- bora z dne 4. junija 1937 poslal vladi zahtevo, da odgovori na decembrski memorandum. 30. junija se je predsednik vlade odzval in ponovno zagotovil enakopravnost vseh veroizpovedi. Vodstvo SPC je tudi obvestil, da je bila tekstu konkordata pri- ložena odredba, ki zagotavlja enakopravnost vseh veroizpovedi 720 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 144; Dožić, Memoari, str. 104; prim. Stojadinović, Ni rat, 481–482. 721 Dožić, Memoari, str. 104. 722 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 6. 1937. 723 AJ, 37, 25, 195. Poročilo upravnika mesta Beograd, 14. 7. 1937. 252 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA in da bo na podlagi tega SPC lahko dobila nove pravice [3. člen zakonskega predloga]. 724 V odgovoru na Stojadinovićevo pismo z dne 30. junija 1937 je metropolit Dositej v imenu Svetega ar- hierejskega sinoda sporočil, da Sveti arhierejski sabor po kanon- sko-zakonskih predpisih brez sodelovanja patriarha v zvezi z vprašanjem konkordata ne more sprejeti nobenih sprememb v odločitvi in stališču, ki ju je zavzel v memorandumu 3. decem- bra 1936 in v deklaraciji 26. maja 1937. 725 Sveti arhierejski sabor je 14. julija 1937 pooblastil Sveti ar- hierejski sinod, da na podlagi memoranduma iz leta 1936 ter 102., 129., 208. in 211. člena Ustave SPC izdela in posreduje eparhijskim arhierejem splošna navodila, kako in v kakšnem ob- segu naj se izvedejo kazni iz 210. člena Ustave SPC proti vsem osebam, ki bi na kakršenkoli način prispevale k uzakonitvi in sprejemu jugoslovanskega konkordata. 726 Diskusije so tako počasi zapustile pravniške in verske okvire in prešle na izrazito nacionalni nivo. Vse močnejši proti- argument je postajala tudi narodnost vodij vladne stranke JRZ. S tem sta bila uvedena stereotip in negativna slika drugega na- roda oziroma narodov. Ključna argumentacija pri Srbih, ki so nasprotovali konkordatu, je bila tako usmerjena k »čaščenju zgodovinskega žrtvovanja srbskega naroda«. V enem izmed razglasov je bilo rečeno: »To nadčloveško zunanjo moč dala ti je tvoja Mati, tvoja največja dobrotnica in zaščitnica – Srbska pravoslavna cerkev.« »Žalovalo« se je za ruskim carjem in turškim sultanom kot »edinima branilcema pred vatikanskim prozelitizmom«. 727 Po mnenju Faline je kriza predstavljala »iz- razit primer politizacije tradicionalnih religij in sakralizacije politike«. 728 »Vprašanje konkordata, ob katerem se je katoliški 724 Prim. AJ, 37, 2, 9. Ekspoze Stojadinovića o konkordatu pred odborom za preučitev vprašanja konkordata, 8. 7. 1937; Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 145; Mužić, Katolička crkva, str. 133. 725 AJ, 74, 75, 106. Pismo metropolita Dositeja Stojadinoviću, 15. 7. 1937. 726 AJ, 102, 7, 18. Poročilo o odloku Svetega arhierejskega sabora z dne 14. 7. 1937. 727 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 161, 169. 728 Falina, Between »Clerical Fascism«, str. 40. 253 del države zavil v molk, je postalo predvsem ‚srbska psihološka drama‘.« 729 Nasprotovanje konkordatu je doseglo vrhunec z nemiri ob prepovedani litiji. Ta je bila ilegalno organizirana za ozdravlje- nje težko bolnega patriarha Varnave in naj bi potekala od Sa- borne cerkve preko ulice Kneza Mihaila do mesta 19. julija 1937. Opisuje se jo tudi kot »događaj, koji će ostati u političkoj istoriji poznat pod imenom Krvava litija«. 730 Korošec se je v tistem času znašel v iz več razlogov neugodnem položaju notranjega mini- stra, torej v vlogi vodje represivnega aparata, ki je posredoval pri demonstracijah. Litijo so napovedali na dan pričetka razprave o konkordatu v narodni skupščini, ko je odbor za proučevanje konkordata podal zaključke svojega dela. Procesija je bila s strani beograjske uprave prepovedana, sklicujoč se na kanonska pra- vila, ki dovoljujejo litije samo ob verskih praznikih in mestnih svečanostih, oz. na podlagi odloka, s katerim je upravnik Beo- grada prepovedal vsa javna zborovanja in shode do 1. avgusta, tj. v času parlamentarne razprave o konkordatu. Kljub temu se je zbralo precejšnje število protestnikov, ki so nosili križe, vzklikali proti vladi in konkordatu. Ko so zadeli ob drugi policijski kor- don, je bilo zaukazano: »Odbij!« »Poskus nekaj [pravoslavnih, op. G. M.] duhovnikov, da prebijejo policijski kordon, ki se je za- ključil s poškodbo episkopa Simeona«, je tako dobil »teatralne posledice«. 731 Nuncij Pellegrinetti je dan po dogodku poročal, da je pravoslavna duhovščina ob pričetku razprave v skupščini s ciljem razdražiti »ljudski fanatizem« povzročila nemire in prek časopisnih novic o procesiji za ozdravljenje patriarha poskušala poceni pridobiti pravoslavne mučenike. 732 Medtem pa je takratni poslanec Vojislav Janjić svojo iz- kušnjo dogajanja ob litiji v skupščini opisal: »Bil sem v vojni, 729 Pirjevec, Jugoslavija, str. 92. 730 Dogodek, ki bo v politični zgodovini ostal znan po imenu Krvava litija. Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 441–468. 731 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 165; Krošelj, Borba za konkordat, str. 191; Mužić, Katolička crkva, str. 148–153; prim. Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 471. 732 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 20. 7. 1937. 254 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA /…/ a se nikdar nisem počutil tako ponižanega in strtega, dokler nisem videl, da slovenski žandarji – katoličani – tolčejo tri srbske arhiereje in psujejo ‚majku srpsku‘. (Na levici glasovi: ‘Turki niso tako počeli!’ – ‘Kaj to ni teror!’ – Vojislav Gaćinović: ‘Da ne bi bilo srbskih mater, ne bi bilo srbske države!’ – Mirko Kosić: ‘Niti bi one bitange bili ministri.’)« 733 Nadaljeval je: »Ne more, gospodje, upravnik mesta Beograd, kdor koli je že, pre- povedati pravoslavne litije, saj je to v nasprotju z zakonom, v nasprotju z ustavo in organizacijo Srbske pravoslavne cerkve. A upravnik Beograda je postavil Srbsko pravoslavno cerkev izven zakona in to kdaj? – Takrat ko v Dubrovniku v istem času po- teka evharistični kongres, ki se je končal pred dvema dnevoma, tako da so oropane vse srbske trgovine srbskih pravoslavcev in Srbov katoličanov.« 734 Janjić naj bi se obrnil proti vladi, ko mu je ta odrekla vlogo za ministrsko mesto – tri mesece pred od- hodom v pokoj naj bi si zaželel ministrske pokojnine. 735 Nuncij Pellegrinetti ga je imenoval »jugoslovanski Rasputin«. 736 Tudi v Slovencu so objavili, da ob Janjićevi trditvi, da so ga pretepli slovenski orožniki, niti opozicija ni mogla zadržati ironičnega nasmeha, kajti jasno se je videlo, da je Janjić, ki je bil brez naj- manjšega znaka kakšne rane, s tem le želel vzbuditi razpoloženje proti Slovencem. 737 Smrt patriarha Varnave, ki je nastopila nekaj minut čez polnoč 24. julija 1937, torej v noči neposredno po sprejetju konkordata v skupščini 23. julija 1937, je situacijo samo še po- slabšala s širjenjem prepričanja, da je patriarh umrl od žalosti ob sprejetju konkordata in po nekaterih govoricah celo od do- mnevne zastrupitve. 738 Zahvaljujoč SPC takrat ni prišlo do ma- sovnih demonstracij, a so se tudi oblasti v dani situaciji obnašale 733 Stenografske beleške, 23. 7. 1937. 734 Stenografske beleške, 23. 7. 1937. 735 Stojadinović, Ni rat, 479; Manojlović Pintar, Još jednom, str. 160–161; Krošelj, Borba za konkordat, str. 191. 736 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 8. 1937. 737 Prim. Slovenec, 24. 7. 1937. 738 Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 925; Krošelj, Borba za konkordat, str. 193; Ramet, The three Yugoslavias, str. 98; prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 30. 7. 1937. 255 zelo obzirno in tolerantno. 739 Pri tem pa nikakor ne moremo zanemariti, da ni bilo resnejših nemirov v celotnem obdobju konkordatske krize, ker se v proteste niso vključili katoličani, saj takšnih ukrepov ni podprla niti največja hrvaška stranka (ali bolje, je potrjevanje konkordata skoraj v celoti ignorirala) niti jugoslovanska katoliška hierarhija. Na osnovi odloka Arhierejskega sabora z dne 14. julija 1937 so se uresničile grožnje iz memoranduma, 740 ki so zahtevale, da se vsem poslancem ali senatorjem, ki so bili hkrati duhovniki SPC, ki bi glasovali za konkordat, prepove vršenje duhovniških dolžnosti in se jih pošlje pred merodajna cerkvena sodišča, po- slancem ali senatorjem pravoslavne vere pa se odvzamejo pra- vice in časti SPC. Prepovedano je bilo tudi, da bi duhovnik iz kakršnega koli razloga vstopil v dom teh ekskomuniciranih oseb brez posebnega pooblastila arhiereja. Odrejeno je bilo, da se te odredbe v čim krajšem času posredujejo vernikom in da se bodo v primeru, da bi bil konkordat izglasovan, na samostane in cer- kve za petnajst dni izobesile črne zastave. Na seji Arhierejskega sabora 1. avgusta 1937 se je obvestilo arhiereje, kdo je sodeloval pri potrjevanju konkordata in glasoval za njegovo uzakonitev ter da naj se proti njim izvršijo predvidene sankcije. Med nave- denimi so bili tudi Stojadinović, pravosodni minister Niko Su- botić, predsednik skupščine Stevan Ćirić in minister za socialno politiko Dragiša Cvetković. 741 Z ekskomunikacijo je vodstvo SPC dvomljivo razširilo svoje »pristojnosti«, s čimer se ni – kot obljubljeno – distan- ciralo od politizacije vprašanja konkordata, saj je šlo za nepo- sreden poskus vplivanja na predstavnike zakonodajne oblasti in izkoriščanje njihovih verskih afinitet. Več ljudi teh groženj tudi ni jemalo resno. Upravnik mesta Beograd piše: »Episkopi do- bro vedo, da je ta zadeva neizvedljiva in da Sveti sinod ne more 739 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 158. 740 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 12. 1936. 741 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 30. 7. 1937; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 8. 1937; Mužić, Katolička crkva, str. 141, 170. 256 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA nikoli sprejeti takšnega odloka, a so odločeni, da bodo z razde- litvijo letakov med ljudstvom izzvali vznemirjenost in strah pri neodločenih poslancih.« 742 Protesti so po vsej Srbiji potekali še v začetku leta 1938, 743 kljub poskusom Stojadinovića in Korošca, da bi z izjavami jav- nosti in neposredno Svetemu arhierejskemu saboru pomirila opozicijo, na prvem mestu SPC. V septembru 1937 se je v Be- ogradu na »glavni skupščini skupnosti pravoslavnih duhovni- kov« zbralo kar 1200 duhovnikov in skupščina se je prelevila v »manifestacijo solidarnosti pravoslavne duhovščine s Svetim sinodom in njegovo politiko proti konkordatu. /…/ Beograd še ni videl toliko duhovnikov na kupu. Marširali so skozi mesto kot kakšni vojaki. /…/ Pravoslavna cerkev je na tem, da organizira odpor na široko. Na drugi strani pa so tudi znaki, iz katerih se lahko sklepa, da ljudem ni všeč ta pretirana kampanja pravoslavne cerkve. Glavna skupščina /…/ ni napravila na prebivalce Beograda večjega vtisa. Prestolnica se je umirila /…/. Upajmo, da se bo ta proces prenesel še na podeželje.« 744 742 AJ, 37, 25, 195. Poročilo upravnika mesta Beograd, 14. 7. 1937. 743 Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 23. 9. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 27. 1. 1938; AJ, 37, 2, 10. Obvestilo o demonstracijah v Šabcu, 18. avgust 1937; AJ, 37, 2, 10. Obvestilo o demonstracijah v Ložnici; AJ, 37, 1, 4. V Vrbski banovini se je »larma zbog konkordata znantno stišala«; Slovenec, 17. 8. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 8. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 8. 1937; AJ, 37, 25, 195. Obvestilo o dogodkih v Veliki Gospojini, 28. 8. 1937; AJ, 37, 25, 195. Telefonsko obvestilo načelnika »vanjske uprave Cetinje« Dragiše Vešovića, 1937; AJ, 37, 25, 195. Obvestilo načelnika banske uprave Vrbaske banovine g. Nadbantića, 27. 8. 1937; AJ, 37, 25, 195. Sporočilo uprave donavske banovine o napovedani »crkveni slavi« in »zborovih« na dan 28. in 29. 8. 1937; AJ, 37, 25, 195. Sporočilo uprave moravske banovine o napovedani »crkveni slavi« in »zborovih«; AJ, 37, 25, 195. Sporočilo uprave drinske banovine o napovedani »crkveni slavi« in »zborovih«; AJ, 37, 25, 195. Sporočilo uprave zetske banovine o napovedani »crkveni slavi« in »zborovih«; AJ, 37, 25, 195. Sporočilo uprave vardarske banovine o napovedani »crkveni slavi« in »zborovih«; AJ, 37, 25, 195. Sporočilo uprave savske banovine o napovedani »crkveni slavi« in »zborovih«; AJ, 74, 75, 106. Protestno pismo srbske pravoslavne cerkvene občine v Negotinu v zvezi z »litijo«, 28. 7. 1937; AJ, 74, 75, 106. Protestno pismo srbske pravoslavne cerkvene občine v Krivem Viru v zvezi z »litijo«, 28. 7. 1937; AJ, 74, 75, 106. Protestno pismo gračaniškega arhijerejskega namestnika Mitara Sofrenića; AJ, 74, 75, 106. Protestno pismo iz zbora v Nikšiću, 26. 7. 1937; AJ, 74, 75, 106. Telegram knezu Pavletu iz Valandove, 26. 7. 1937; AJ, 72, 54, 234. Pismo duhovniškega združenja »Uzajamnost« J.d. Z.M. Narodni skupščini, 14. 9. 1937. 744 PANG 1133, t. e. 8, a. e. 3/2. Pismo E. Besednjaka prijatelju, 6. 10. 1937. 257 Kljub temu da se je situacija počasi umirjala, je pod vpli- vom radikalnejše struje znotraj SPC prevladalo mnenje, da se okoli vprašanja konkordata ni nič spremenilo, namreč da vlada še vedno namerava ratificirati konkordat. O tem so tudi obve- stili javnost. 8. decembra 1937 je bil v Beogradu ustanovljen »Pravo- slavni narodni odbor« z namenom, da »reši Cerkev, ljudstvo in državo pred tujim vplivom in tujo oblastjo«. V pozivu pravo- slavnim kristjanom v Jugoslaviji so zapisali: »Čudne stvari so se v zadnjem času dogajale v naši državi, predvsem v pravoslav- nem delu našega naroda. Najprej konkordat. Velika skrivnost! Nikoli ga nihče ne bo mogel pojasniti z navadnimi razlogi. Ali ni skrivnost, ko se mu vsi odrekajo: tisti, ki so ga ustvarili, kot tudi tisti, ki so zanj glasovali. Pa vendar ga nekaj potiska naprej, postavlja na prvo in najpomembnejše mesto z zahtevo, da ga je treba uzakoniti. Ali ni skrivnost, ko se ve, da ga niso pravoča- sno prebrali niti tisti, ki so odločali, da se ta pogodba podpiše, niti tisti, ki so trdili in priganjali, da ga je treba uzakoniti? Ali ni skrivnost, kot je znano, da je bil dve leti po parafiranju skrit daleč od svetlobe in javnosti ter da bi bil na skrivaj prepeljan tudi skozi ljudsko predstavništvo, če ne bi pravoslavna cerkev dvignila svojega glasu? Ali ni čudna in razumno nerazložljiva skrivnost, ko je znano, da v tej pogodbi sploh ne kaže, da se dve strani pogajata, pač pa, da ena le milostno sprejema, kar se druga s pokornostjo obvezuje, da bo dala, ter z obveznostmi in jamstvi obvezuje le eno stran, medtem ko ima druga le nekakšne pravice, brez jamstva in sankcij? Ali ni konkordat skrivnost, ko se ve, da je v nasprotju z državno ustavo, z zakoni te države, s pravicami pravoslavne Cerkve, s čustvi velikega dela državlja- nov, ne le pravoslavnih, ampak tudi naših bratov katoličanov in muslimanov, z interesi ljudstva in države? Je konkordat treba uzakoniti tudi za ceno tega, da bi državo pahnili v kri in požar? /…/ Pravoslavna cerkev ni proti urejanju verskih odnosov, je pa proti tako slabemu konkordatu. /…/ To ni boj proti drugim ve- ram. /…/ Brezdušna je neresnica, da smo proti enakopravnosti 258 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA ver pred državo. Vse pravice, ki jih ima pravoslavna Cerkev, naj se podelijo tudi ostalim verskim skupnostim. /…/ To tudi ni boj proti državi. /…/ Ta boj se bije ravno v obrambo države, njene popolne neodvisnosti in srečnejše bodočnosti. To ni boj proti Jugoslaviji. Nasprotno, ta boj mora našo Jugoslavijo rešiti. Po eni strani z razsvetljenjem in prečiščenjem našega narodnega življe- nja. Po drugi pa z resničnim in iskrenim ter predanim bratskim sodelovanjem s svojimi brati drugih veroizpovedi. /…/ Ni to po- četje, ki se Cerkvi ne spodobi. V vseh ljudskih vstajah in bojih je bila pravoslavna Cerkev duhovni vodja.« 745 22. januarja 1938 pa je bila arhierejem poslana »Rezolucija svešteničkog udruženja«, v kateri se je od arhierejskega sabora zahtevalo, da sprejme strožje ukrepe proti »krivcem« in da Sveti sinod ne izbere novega patriarha pred menjavo vlade. 746 A sa- bor SPC je nato ugotovil, da nekateri izmed podpisnikov reso- lucije sploh niso duhovniki in da so podpisniki brez dovoljenja Arhierejskega sinoda in védenja arhierejev zbirali podpise pred cerkvijo Sv. Save. Odbor arhierejskega sabora je odločil, da je bila resolucija prinesena prepozno (1. februarja 1938), ko so bila glavna vprašanja v zvezi s konkordatom že rešena, in predlagal, da se jo vrne Arhierejskemu sinodu kot brezpredmetno. 747 Sveti arhierejski sabor je zahteval od vlade precizno izjavo, da bo konkordat preklican, kar je Stojadinović storil z odlokom z dne 1. februarja 1938. Šele takrat je bil arhierejski sabor zado- voljen. 748 SPC je odgovarjalo tudi zmanjšanje politične napeto- sti, da je lahko realizirala očitne prednosti, pridobljene v kritič- nih momentih konkordatske krize. 749 Vlada in kraljevo namestništvo sta 8. februarja 1938 »v okviru zmožnosti« izdala amnestijo in odškodnine za duhov- nike in vernike v povezavi s konkordatskim bojem ter ukinila cenzuro pravoslavnega tiska, SPC pa je preklicala sankcije proti 745 Bulovan, Kronika, str. 83–86. 746 Prim. S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 26. 9. 1937. 747 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 27. 1. 1938. 748 Mužić, Katolička crkva, str. 185–190. 749 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 158, 160. 259 poslancem, ministrom in drugim osebam. 750 Rečemo lahko, da se je s temi dejanji konkordatska kriza tudi končala. Ko se je situacija umirila, so izvedli volitve novega pa- triarha, na katerih je bil 22. februarja 1938 izvoljen Gavrilo Dožić, 751 tj. oseba, ki je po eni strani izzvala kritike SPC proti konkordatu in po drugi v času konkordatske krize poskušala do- seči kompromis z vlado. Čeprav so na obeh straneh svarili pred državljansko versko vojno, 752 je SPC hkrati bíla »sveto vojno« proti konkordatu, tj. proti KC ali konkretneje Vatikanu, vlada je sledila političnim tir- nicam, KC pa je v dogajanju videla potrditve verske segregacije in podrejenosti ter velikega vpliva, ki so ga imeli SPC, prostozi- darji in »prevratni elementi« 753 na vladne kroge oziroma delo- vanje države. II – Stojadinovićeva vlada, knez namestnik Pavle Karadjordjević in potrditev konkordatskega predloga v skupščini Vlada se je ob tako burnem odzivu SPC in drugih naspro- tnikov sklenitve konkordata konec leta 1936 znova odločila, da s potrditvijo podpisanega konkordatskega predloga ne bo hitela. Želela je doseči nek dogovor s SPC in poskrbeti, da ob takšni kampanji proti konkordatu ne bi izgubila večine poslanskih in senatorskih glasov. V tem času je bil na seji narodne skupščine 21. decembra 1936 izbran, dan kasneje pa oblikovan poseben odbor za »pro- učevanje konkordata«. 754 21-članskemu odboru, ki ga je sesta- 750 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 8. 2. 1938; Mužić, Katolička crkva, str. 190. 751 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 14. 2. 1938; prim. AJ, 74, 75, 106. Telegram predsednika zgodovinskega društva za Črno goro knezu namestniku, 27. 7. 1937. 752 Glej: Mužić, Katolička crkva, str. 173. 753 V prvi vrsti komunisti. 754 AJ, 72, 54, 234. Obvestilo predsedniku narodne skupšine o oblikovanju odbora za proučevanje konkordata, 22. 12. 1936. 260 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA vljalo 12 vladnih predstavnikov in 9 predstavnikov opozicije, imel pa je tudi nekaj nadomestnih članov, je predsedoval Vojislav Janjić, za podpredsednika je bil izvoljen Artur Mahnik, za zapi- snikarja Mile Miškulin in za tajnika Časlav Nikitović. Omeniti velja, da sta bila člana še Ljudevit Auer 755 in Karlo Gajšek (edini Slovenec). 756 Vendar odbor še več kot pol leta ni pričel z razpravo. Nuncij Pellegrinetti je v pismu Stojadinoviću ostroumno komentiral situacijo: »Ne razumem, kaj hoče kraljeva vlada. Po pozivu srbskih episkopov k verskemu boju se zahteva odložitev ratifikacije konkordata za nedoločen čas; s tem se izkorišča vsak izgovor za zamudo, četudi se zatrjuje, da se želi ratifikacija. Jaz vse to zavračam, saj cel svet ve, kje se nahajamo.« 757 Kritično je izpo- stavil odločitev vlade o »dokončni« prepovedi objave vsakršnega komentarja o konkordatu. 758 Stojadinović se je nekoliko kasneje odzval z obrazložitvijo, da ni pričakoval kampanje SPC proti kon- kordatu v takšni obliki in razsežnostih, ter poudaril, da jo je ostro obsodil, zlasti ko je dobila agresivnejšo obliko s patriarhovim go- vorom ob pravoslavnem novem letu 13. januarja 1937. 759 Februarja je nuncij poudaril tri glavne faktorje kampanje proti konkordatu: prostozidarsko ložo, srbsko patriarhijo in par- lamentarno opozicijo (vključno z delom vlade). 760 Za zavlačevanje vlade z ratifikacijo je nuncij Pellegrinetti izpostavil še drugih pet razlogov: 1. Izključitev nuncija. 2. Dve osebi, ki se pretvarjata, da sta rešitelja konkordata, Janjić in Korošec, ne vzbujata zaupanja. Tudi za Korošca velja »politique d‘abord«. 761 755 Pellegrinetti očita, da je Auer pred glasovanjem o konkordatu v okviru odbora iz njega izstopil, da bi si »umil roke« ter bi njegova zamenjava namesto njega glasovala proti konkordatu (ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 17. 7. 1937). 756 Krošelj, Borba za konkordat, str. 190; Mužić, Katolička crkva, str. 132. Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 3. 12. 1936. 757 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 20. 12. 1936. 758 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 20. 12. 1936. 759 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 25. 2. 1937. 760 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 2. 1937. 761 Najprej politik. 261 3. Sprašuje se po modifikacijah že podpisanega konkordata, s čimer v bistvu hoče reči, da se ponovno odpira razprava o konkordatu. 4. Modifikacije so takšne vrste, da bi sprožile dolge in zah- tevne razprave: a) obdržanje titule srbskega primasa v rokah barskega nad- škofa je vznejevoljilo škofe; b) odstranitev »modernističnega« profesorja teologije bi morala biti sprejeta v dogovoru z vlado (Kaj bo rekla Sacra Congregazione dei Seminari?); c) del đakovske škofije je bil priključen beograjski nadško- fiji, s čimer se je zagrebški cerkveni pokrajini odvzel nov del »hrvaškega teritorija«; d) pozivalo se je k spremembi 1. člena konkordata – dela, ki govori o »katoliški misiji«, saj Srbi pravijo: »Nismo misijonska država.« 762 Že konec marca pa je nuncij Pellegrinetti ugotavljal, da je konkordat ob živahni jugoslovanski zunanjepolitični dejavnosti – predvsem s sklepanjem sporazuma z Italijo – prešel v drugi plan. 763 Sredi junija 1937 je že skoraj brezvoljno zapisal: »Kon- kordatska zgodba ne spreminja značaja. Vlada napoveduje, ka- kor vedno, da si želijo čim prejšnje ratifikacije /…/.« 764 Milan Stojadinović se je kot osrednja oseba zagovornikov odločil, da ne bo podlegel pritiskom in bo izpeljal ratifikacijo tega akta, pri čemer se je zanašal na premoč države in podce- njeval moč ter razsežnosti protikonkordatske opozicije. Državni organi so plenili protikonkordatsko literaturo in letake, niso pa mogli preprečiti širitve ilegalnega gradiva. Stojadinović je svoje sodelavce opozoril, da ne bo dovolil vmešavanja ne ulice ne voj- ske in ne Cerkve. 765 Stoimiroviću je še 29. junija 1937 dejal, da ga 762 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo iz nunciature v Beogradu, februar 1937. 763 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 31. 3. 1937. 764 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 14. 6. 1937. 765 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 150. 262 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA je SPC dejansko prisilila, da vztraja pri ratifikaciji konkordata, saj bi sicer izpadlo, kot da se podreja patriarhu. 766 Senator Dragoslav Đorđević je pragmatično, a tudi proni- cljivo, opozarjal Stojadinovića: »Pomisli sedaj, kaj bo s tabo, ko politične stranke, ki so sedaj tiho iz taktičnih razlogov, začnejo proti tebi izkoriščati narodno nezadovoljstvo in vse to, kar bo konkordat prinesel. /…/ Ti nimaš (kakor noben drug Srb) za sabo slovenskega naroda. Imata ga Korošec in Kramer. A onadva bosta ta narod držala ob tebi ali proti tebi, iz njunih osebnih ra- zlogov in dokler bo to njima osebno koristilo. Ti nimaš niti hrva- škega naroda (kakor noben drug Srb). Ima ga Maček. Ti nimaš, mislim, neposredno nimaš, niti Muslimanov. Ima jih Spaho (ki je boljši od vseh drugih). A ti bi lahko imel neposredno za sabo srbski narod. Toda, odbil boš nepovrnljivo tudi srbski narod, če boš prevzel nase ta konkordat, ki bo povzročil katastrofalne po- litične posledice, proti katerim se bo nemogoče zakonito boriti. Srbe boš izgubil, a Hrvatov ne boš pridobil, ker se bo njim kon- kordat (ki bo dejansko tudi njim v škodo) predstavilo kot uspeh klerikalnih krogov, ne kot tvoj.« 767 Odbor za preučitev konkordata je pričel s sejami šele v ju- liju 1937. Uradno zaradi številnih pritožb, 768 ki jih je prejel ozi- roma jih je prejela vlada in jih posredovala odboru. Po besedah predsednika skupščine naj bi bilo bolje, da bi skupščina razpra- vljala in glasovala o zakonskem predlogu neposredno po tem, ko bi ga preučil odbor. 769 Glavni razlog za vladno odlašanje z ratifikacijo pa je bila vse močnejša opozicija SPC s podporo po- litičnih strank, prostozidarjev, društev in gibanj. Seje odbora so potekale 8., 13., 14. in 15. julija 1937. Stoja- dinović je imel govor pred odborom na njegovi prvi seji. Pred- stavil jim je že omenjene dodatne obrazložitve k 8., 11., 24. in 28. 766 Jovanović Stoimirović, Dnevnik, str. 148; prim. Boban, Maček i politika, str. 298. 767 AJ, 37, 25, 195. Pismo Dragoslava Đorđevića Stojadinoviću, 26. 6. 1937. 768 Na prvi seji odbora je bilo prebranih 221 prošenj eparhijskih duhovniških združenj in cerkvenih občin, ki so zahtevale, da se konkordat ne sprejme. Proti sprejemu so bili tudi vodstvo nemške evangeličanske cerkve, »Narodna odbrana« in drugi (glej npr.: AJ, 72, 54, 234. Pismo Narodne odbrane Ćiriću »Stališče Narodne odbrane«, 3. 2. 1937). 769 Mužić, Katolička crkva, str. 143. 263 členu ter poudaril, da bo z zakonskim predlogom, ki zagotavlja enakost vsem veroizpovedim, odpadla kritika SPC, da bi se z ratifikacijo konkordata znašla v manj ugodnem položaju. Srbi, Hrvati in Slovenci pripadajo trem različnim veroizpovedim, zato je po Stojadinovićevem mnenju edina možna verska poli- tika tista, ki je na kratko, a popolno izražena v besedah: »Brat je mio koje vjere bio.« Tega slogana se je, nekoliko ironično v tem primeru, večkrat posluževal tudi patriarh Varnava. Stojadinović je dejal, da njegova vlada zgolj skuša zaključiti delo, ki so ga pri- čeli njegovi predhodniki od Nikole Pašića do Bogoljuba Jevtića. Podal pa je še en zanimiv argument, da bi zavrnitev konkordata koristila hrvaškim separatistom v separatistični agitaciji o po- drejenosti Hrvatov, ki so večinsko katoličani. 770 Na »načelnem« glasovanju odbora za preučitev konkordata 14. julija 1937 je za konkordat glasovalo 11 članov, proti jih je bilo 10. Po končani razpravi pa je za konkordat glasovalo 12 članov, nasprotovalo pa jih je 9. Med slednjimi je bil tudi Janjić, zato ga je dan kasneje JRZ izključila iz klubskega odbora JRZ. 771 17. julija je odbor v ce- loti sprejel konkordatski predlog z zakonskim dopolnilom, ki sta ga predlagala predsednik vlade in pravosodni minister. Znotraj odbora se je oblikoval tudi t. i. »manjšinski odbor« iz šestih čla- nov, ki je ocenil, da konkordatski predlog ne odgovarja osnov- nim državnim in nacionalnim interesom. 772 Razprava v skupščini je potekala od 19. do 23. julija 1937. 773 Plenarna seja skupščine o konkordatu se je v zelo napetem vzdušju začela 19. julija 1937. Najprej je Vasilije Jovanović pred- stavil mnenje manjšine odbora. Poslance je seznanil s tem, da se »manjšina« načeloma strinja, da se konkordat sklene, a predlaga, 770 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 7. 1937; Jutro, 9. 7. 1937; Slovenec, 9. 7. 1937; AJ, 37, 2, 9. Ekspoze Stojadinovića o konkordatu pred odborom za preučitev vprašanja konkordata, 8. 7. 1937. 771 Mužić, Katolička crkva, str. 144–145. 772 AJ, 72, 54, 234. Pismo predsednika odbora za preučitev konkordata Vojislava Janjića narodni skupščini, 15. 7. 1937. 773 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettijevega tajnika Pacelliju, 22. 7. 1937; AJ, 72, 54, 234. Lista govornikov o zakonskem predlogu konkordata na rednem sestanku narodne skupščine 19., 20., 21., 22. in 23. 7. 1937. 264 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA da se odločitev o njem preloži in se v dodatnih pogajanjih s Sve- tim sedežem nekatere odredbe (1., 26., 27., 33., 34. in 37. člen konkordatskega predloga) uskladi z državno ustavo, z zakoni in principi verske enakopravnosti. Za njim je govoril pravosodni minister Nikola Subotić, ki je poudaril potrebo po sprejemu konkordata. Izpostavil je nacionalno-politične prednosti kon- kordata, kot sta prisega škofov pred kraljem in pravica do rabe glagolice in stare cerkvenoslovanščine v bogoslužju, priznal pa je tudi, da ostajajo nekatere točke, ki niso popolnoma zadovo- ljive, a jih je moč naknadno popraviti. Pri tem so se slišali »gla- sovi na levici«: »Ono što priznajete da ne valja ispravite sada — nemojte odlagati!« 774 Subotić je izrazil tudi zaskrbljenost zaradi sprememb, ki bi jih prinesel člen o zakonski zvezi, in menil, da je v povezavi s tem nujno čim prej sprejeti dober medverski zakon. Nato je Mile Miškulin, nekdanji pravosodni minister, predstavil poročilo večine odbora za preučitev konkordata s sklepom, da se konkordat uzakoni. Ob tem je dejal, da ob tako pomembnem in delikatnem vprašanju ni še nikdar stopil na govorniški oder tako »mirne vesti«. Govore proti konkordatu sta imela še po- slanca Vojislav Gaćinović in Kosta Kumanudi, medtem ko je Pa- vao Matica napovedal, da bo glasoval za konkordat. 775 Janko Baričević je drugega dne razprave v skupščini pre- bral predlog svojega kluba, da se ratifikacija konkordata pre- loži na poznejši čas, kar so zavrnili tako minister Cvetković in predstavnik vlade kakor tudi poslanci z glasovanjem. Konkordat so v svojih govorih podprli Artur Mahnik, Karel Gajšek, Milo- van Grba, Joca Kašanin in Marko Ružičić, ki se je predstavil za »prvega pravoslavnega duhovnika, ki zagovarja konkordat«, za- vrnili pa so ga poleg Baričevića še Josip Cvetić, Nikola Preka, Ljubomir Jovanović, Stevan Bubić, Branko Dobrosavljević in 774 Tisto, kar priznavate, da ni dobro, popravite sedaj – ne odlašajte! 775 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 20. 7. 1937; Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije, II. redovan saziv za 1936/37 godinu, knjiga III, Od XXXIX. do LVII. redovnog sastanka, od 16. marta do 17. jula 1937. godine, LVIII. redovni sastanak (19. juli 1937. godine). Prim. Slovenec, 20. 7. 1937; Jutro, 20. 7. 1937. 265 Milinko Milutinović. 21. julija se je razprava nadaljevala; kon- kordat so zagovarjali Časlav Nikitović ter ministra Niko Subotić in Djura Janković. Proti konkordatu so nastopili Mirko Komne- nović, Mita Dimitrijević, Miloje Sokić, Dušan Ivančević in Voji- slav Nenadić. Tretji dan glasovanja so se javili k besedi večinoma – z izjemo Vojislava Đorđevića – nasprotniki konkordata: Ignjat Stefanović, Milan Banić, Milan Božić, Vojislav Lazić, Miloš Ra- šović, Jovan Jovanović, Milan Petković, Vojislav Došen, Mustafa Mulalić, Milivoje Perić, Jordan Ačimović, Milovan Lazarević, Živojin Aranđelović in Nikon Lazarević. Izstopal je govor Lju- devita Auerja, podpisnika konkordata, ki je dejal, da k razpravi najprej ni želel pristopiti, a mu nekateri pripisujejo več odgo- vornosti, kot je je imel v resnici. Opisal je, da je bila vlada po- stavljena že »pred izvršeno dejstvo«, zato o vsebini konkordata ni bilo nobene diskusije in nobenega sklepanja. Dejal je, da nase prevzema del odgovornosti, obžaluje pa, da se ni posrečilo, da bi konkordat sklenili že »davno prej«, ker bi bil v tem primeru gotovo drugačen od »današnjega«. 776 Na dan glasovanja 777 so imeli govore proti konkordatu po- slanci Milenko Glišić, Đorđe Petković, Risto Grdić, Radivoje Niko- lić, Jovan Zdravković in Vojislav Janjić. Zagovarjal ga je zgolj Mile Miškulin. Janjić je v govoru dejal: »Gospodje narodni poslanci, na današnji dan pred 23 leti je Avstro-ogrska monarhija Kraljevini Srbiji postavila ultimat in jo želela ponižati /…/ in ta ponižujoči ultimat je bil po moško odbit in šli smo v vojno. Na današnji dan nam pop Korošec pošilja drugi ultimat, ki je mnogo hujši! Ker, gospodje, ta želi vnesti razdor v našo državo, a prejšnji ponedeljek [s »krvavo litijo«, op. G. M.] smo videli, kam ta konkordat in pop Korošec vodita naš narod. /…/ preden je bil izglasovan, je bil uve- den v praksi prejšnji ponedeljek pred saborno cerkvijo!« 778 Pouda- ril je sicer, da ni proti konkordatu, saj je bil štirikrat minister ver in je sodeloval pri oblikovanju konkordatskih predlogov ter pri 776 Stenografske beleške, 21. 7. 1937. 777 Glej: AJ, 72, 54, 234. Dnevni red rednega sestanka narodne skupščine, /podpisan s strani predsednika narodne skupščine S. Ćirića/, 23. 7. 1937. 778 Stenografske beleške, 23. 7. 1937. 266 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA pogajanjih leta 1925, a je menil – kakor je rekel Pašić –, da bi se moral najprej sprejeti medverski zakon. Sicer pa naj bi obstajale tri »definicije« konkordata: 1) da se konkordat sklene med Vatika- nom in določeno državo, 2) konkordat kot sporazum med Svetim sedežem in določeno civilno vlado ter 3) konkordat kot koncesija, ki jo sveti oče podeljuje določenim državam; na slednji je osnovan podpisani jugoslovanski konkordatski predlog. »Ta konkordat je pripravil pop Moscatello,« pravi Janjić, »in on je dal Vatikanu celo to, česar Vatikan sam nikoli ne bi zahteval. Ko smo bili v Vatikanu in pričeli pogajanja, smo se ujeli v takšno situacijo.« 779 Zlagal pa se je, ko je dejal, da je bil pooblaščen, da pove, da SPC, najmanj pa nesrečni patriarh, ni vedela za vsebino konkordata, dokler je ni dobila od predsednika narodne skupščine. 780 Dejansko je bil Janjić tisti, ki je Varnavi v letih 1933−1935 zagotavljal, da je konkordat ugoden za obe strani. 781 Konkordat je bil 23. julija 1937 izglasovan s 167 glasovi za in 129 proti. Vzdržalo se je 19 poslancev, med njimi Ljudevit Auer, Manfred Paštrović in Anton Novačan. Na prvem glaso- vanju pa je bil rezultat 166 za in 129 proti. 782 Uspeh glasovanja v skupščini so v Slovencu opisali kot trojno zmago: zmago ju- goslovanskega patriotizma, zmago jugoslovanske državne misli nad plemenskim separatizmom in hegemonizmom ter veliko politično zmago JRZ. 783 Po smrti patriarha Varnave 784 se je Stojadinović odločil, da kljub sprejemu konkordatskega predloga v skupščini konkordata še ne bo predložil v ratifikacijo. Na sestanku kluba JRZ je dejal: »Kar mislim glede konkordata takoj storiti, je to, da ga ne bom takoj predložil senatu. Med tem časom, ki mi bo na razpolago, 779 Stenografske beleške, 23. 7. 1937. 780 Stenografske beleške, 23. 7. 1937. 781 Dožić, Memoari, str. 101. 782 Za seznam poslancev, ki so glasovali, glej: Mužić, Katolička crkva, str. 162−164. Glej tudi: Slovenec, 24. 7. 1937; Jutro, 24. 7. 1937; Stenografske beleške, 1936/37, knjiga III, 23. juli 1937. godine; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 7. 1937. 783 Slovenec, 25. 7. 1937, 1, Po sprejemu konkordata; prim. Jutro, 24. 7. 1937, 1, Senat o konkordatu še ne bo razpravljal. 784 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 7. 1937. 267 pa želim še enkrat poizkusiti, da se s srbsko pravoslavno cerkvijo dogovorim. Med nami ni nikogar, absolutno nikogar, najmanj pa jaz sam, ki bi si želel prepira in boja s srbsko pravoslavno cerkvijo.« 785 Pri tej odločitvi se je skliceval na odgovor Svetega sinoda z dne 13. julija 1937, da zaradi patriarhove bolezni Sveti arhierejski sabor ne more zasedati ter posledično ne more spre- meniti prejšnjega sklepa. Na sestanku so iz stranke tudi izključili vse poslance, ki so glasovali proti konkordatu. 786 Potrditev kon- kordata v skupščini je bila torej le »pirova zmaga«. 787 Odlok Svetega sinoda SPC o ekskomunikaciji poslancev ali senatorjev pravoslavne vere, ki bi glasovali za konkordat, 788 očitno ni imel večjih posledic pri odločanju v parlamentu. Le poslancem je bilo takoj po glasovanju v skupščini odsvetovano zapustiti Beograd. 789 Res pa je, da so poslanci naleteli na odpor s strani SPC zlasti v domačem okolju izven Beograda – niso jih recimo želeli poročati in duhovniki niso opravljali obiskov na domu poslan- cev. 790 Marko Ružičić je 23. julija 1937 v intervjuju dobro ponazo- ril absurdnost nacionalno-verskih odnosov v Jugoslaviji: »Če bi katoliški duhovniki na mnogo manj viden način protestirali proti Ustavi SPC, bi jih mi razglasili za defetiste in separatiste, a če to počnemo mi, ko gre zanje, potem to počnemo kot patrioti.« 791 Po glasovanju v skupščini so se razmere le še poslabšale. 792 Na zborovanjih je prihajalo do številnih incidentov, spopadov s policijo, ki so terjali tudi nekaj smrtnih žrtev. 793 785 Jutro, Senat o konkordatu še ne bo razpravljal, 24. 7. 1937; AJ, 37, 2, 9. Govor Stojadinovića v narodni skupščini, 23. 8. 1937. 786 Jutro, 24. 7. 1937; Slovenec, 24. 7. 1937. 787 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 157. 788 AJ, 37, 23, 182. Pismo administratorja beograjsko-karlovške arhiepiskopije in zagrebškega metropolita Dositeja patriarhiji Srbske pravoslavne cerkve o izključitvi ministra Dragiše Cvetkovića iz SPC, 5. 8. 1937. Glej tudi: Manojlović Pintar, Još jednom, str. 167, kjer je navedeno še pismo žičkega episkopa Nikolaja poslancem. 789 Krošelj, Borba za konkordat, str. 193; glej tudi: PANG 1133, t. e. 8, a. e. 3/2. Pismo E. Besednjaka prijatelju, 6. 10. 1937. 790 Mužić, Katolička crkva, str. 171. 791 AJ, 37, 25, 295. Poročilo upravnika mesta Beograd, 23. 7. 1937. 792 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 8. 1937. 793 Glej: Slovenec, 17. 8. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija 268 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA Knez namestnik Pavle Karadjordjević je bil popolnoma ne- uspešen, ko je s podporo konkordatu, tj. politiko urejanja odno- sov z vsemi verskimi skupnostmi, poskušal stopiti v čevlje kralja Aleksandra. Tudi sam v času konkordatske krize ni ušel kriti- kam. Napadalo se ga je zlasti v letakih. Prejel pa je celo grozilna pisma. 794 Menil naj bi, da je vprašanje konkordata problem, ki ga mora rešiti vlada. 795 Tudi Stojadinović piše, da mu je knez prepuščal odločitve v zvezi z ratifikacijo konkordata. 796 Zato se je knez Pavle odločil, da se o konkordatu ne bo javno opredelje- val. V času najhujših »konkordatskih bojev« se je na Koroščev predlog čez poletje umaknil »na varno« na Brdo. 797 Po mnenju Gavrila Dožića je bil knez namestnik preveč pasiven v času, ko je »vstal ves srbski narod« in bi se od njega pričakoval odločen odziv, a je vse preložil na Stojadinovića. 798 Sredi avgusta, ko se je situacija še zaostrovala, se je knez Pavle zavzemal za obojestran- sko spravljivo rešitev med državo in SPC. Stojadinović je tako v pismu knezu namestniku 20. avgusta 1937 dejal, da na njegovo željo zaenkrat ne bo izdal nobene »borbene« odločitve, četudi boj vsiljuje druga stran, tako da obstaja možnost, da bo izogi- banje konfliktu stanje še poslabšalo. Takrat se je Stojadinović pritožil tudi nad Milanom Antićem, dvornim ministrom, o ka- terem ga je že metropolit Gavrilo opozoril, da dela proti vladi. 799 Stojadinović je bil še v drugi polovici avgusta odločen, da izpelje potrditev konkordata in zatre odpor opozicije in SPC. 800 Izpostavil je tri razloge, zakaj se je odločil ratificirati konkordat: 1) zaradi ugleda države in vrednosti podpisa konkordata, 2) ker Cerkev ne sme biti nad državo in 3) zaradi vprašanja »Srbija ali Jugoslavija?« 801 Pacelliju, 12. 8. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 8. 1937. 794 AJ, 74, 75, 106. Telegram knezu namestniku, Beograd. 795 Mužić, Katolička crkva, str. 181. 796 Stojadinović, Ni rat, str. 487–488. 797 Krošelj, Borba za konkordat, str. 196. 798 Dožić, Memoari, str. 105. 799 Mužić, Katolička crkva, str. 182. 800 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 8. 1937. 801 AJ, 37, 25, 195. Pismo Stojadinovića, 19. 8. 1937. 269 Zanimivo je, da sta se tako metropolit Gavrilo kakor tudi nuncij Pellegrinetti strinjala, da je imel Stojadinović težko nalo- go. 802 Premier osebno tudi ni nameraval preklicati konkordata, a naj bi to storil na zahtevo kraljevega namestništva. Fedorju Ni- kitoviću je minister Milan Antić zaupal, da naj bi Sveti arhierej- ski sabor z metropolitom Dositejem na čelu kot pogoj za pomi- ritev konkordatske krize v obdobju med junijem in avgustom od kneza Pavleta zahteval, da se konkordat takoj prekliče in da se zamenja Stojadinovićevo vlado kot glavni vzrok krize. Na prvo zahtevo naj bi knez Pavle pristal, ni pa mogel sprejeti drugega pogoja, saj bi se s tem priznalo superiornost cerkvene nad dr- žavno oblastjo. Obe strani sta se približali rešitvi, da se odstopi od konkordata, Stojadinović pa predčasno odide. 803 Te hipoteze na podlagi drugih virov ni mogoče dodatno potrditi. Mužić je res povprašal (prek Anteja Smith-Pavelića) kneza Pavleta, ali ta trditev o »pogojih« SPC drži, a zdi se, da je prejel zgolj nasvet od Smith-Pavelića, naj te svoje hipoteze preveri. 804 Glede na razvoj dogodkov – Stojadinovićevo odstavitev v začetku leta 1939, če- tudi iz prvenstveno drugih razlogov – je taka domneva možna, v Stojadinovićevih spominih pa o tem ni podatka. V kritičnih trenutkih konkordatske krize je Stojadinović pričakoval podporo KC in je s tem namenom poleti in jeseni 1937 dokaj neuspešno poskušal vplivati na njeno vodstvo. 9. oktobra 1937 je dal Stojadinović izjavo, da vztraja na že objavljenem stališču, da konkordat še ne bo predložen v ratifika- cijo senatu, dokler se situacija v državi ne bo umirila. 805 Nuncij Pellegrinetti je ta dan že označil za »dan kapitulacije«, ki se je prekrival z dnevom obletnice smrti kralja Aleksandra in »zadnje ultra naklonjene koncesije Svetega sedeža.« 806 Izjava premierja je nekoliko pomirila strasti, a zadovoljila ni ne politične opozi- 802 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 15. 1. 1937; Dožić, Memoari, str. 102. 803 Mužić, Katolička crkva, str. 182–183. 804 AJ, Zaostavština kneza Pavla, rolna 008, 0045, 0068. 805 Slovenec, 10. 10. 1937; Jutarnji list, 1937, let. 26, št. 9234; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 10. 1937. 806 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 16. 11. 1937. 270 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA cije, ki je želela njegov padec, niti večine episkopov, nezadovolj- nih z nejasno formulacijo, ki je dopuščala možnost, da bo isti konkordatski predlog sprejet v »lepši in mirnejši atmosferi«. 807 Korošec je nato na seji finančnega odbora narodne skup- ščine 29. decembra 1937 dejal, da vlada ne bo sprejela ne starega ne novega konkordata. 808 Kasneje, zlasti ko so ga zasule kritike iz katoliških krogov, med drugimi tudi iz nunciature ter celo od državnega tajnika Pacellija, 809 je sicer obrazložil, da se je njegovo izjavo interpretiralo napačno, a dejstvo je bilo, da je vlada s temi izjavami – ter »končno« Stojadinovićevo 1. februarja 1938 810 – podlegla pritisku SPC. Ne pa tudi kritikam opozicijskih strank ali vsaj ne v celoti, saj bi v tem primeru tudi odstopila. Ob tem se ne sme zanemariti, da je določeno mero motivacije vlada izgu- bila ob nezainteresiranosti zlasti največje hrvaške stranke in na splošno katoliškega dela prebivalstva, za katerega se je ta spora- zum sploh sklepal. Bogoljub Milošević se je konec novembra 1937 čudil, kako da Stojadinović, ki naj bi se sicer vedno hitro znašel v vsaki situ- aciji, v tej »borbi s strani menihov« izgleda zmeden in v dvomih. Zdelo se mu je, da ga v zvezi s tem problemom bližnji eksperti napačno obveščajo. Prosil je, naj se ne zavlačuje, ampak naj se mu da možnost, da vodi odprte razgovore o vseh vprašanjih z metropoliti in vladikami. 811 Stojadinović je dejal, da se je v težki borbi moral boriti proti dvema nevarnima nasprotnikoma, enemu se reče za- bloda, drugemu strast. »Bila je velika zabloda verjeti, da bi bila lahko s sporazumom s Katoliško cerkvijo kakorkoli oškodovana ali podrejena Srbska pravoslavna cerkev. /…/ A strast naših političnih nasprotnikov, zavedenih s slepo mržnjo proti vladi, ki ji imam čast predsedovati, je namerno okrepila to zablodo in 807 Glej: Mužić, Katolička crkva, str. 185. 808 Slovenec, 29. 12. 1937. 809 Glej nadaljevanje. 810 Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 8. 2. 1938. 811 AJ, 37, 25, 195. Pismo Bogoljuba Miloševića o konkordatu, 22. 11. 1937. 271 pretvorila sveti božji hram v areno politične borbe.« 812 Z izjemo slabe politične prognoze pa pravzaprav ni povsem jasno, zakaj je Stojadinović klonil pred SPC. Konec decembra 1937 je premier začel odgovornost za neuspeh s konkordatom prelagati tudi na katoličane, ki ga niso podprli. 813 Z odlokom z dne 1. februarja 1938 pa je Stojadinović do- končno zatrdil, da ta zakonski predlog konkordata ne bo predlo- žen senatu in da bo vlada pri vsakem nadaljnjem urejanju odno- sov s Svetim sedežem ter položaja KC v Kraljevini Jugoslaviji v popolnosti spoštovala in upoštevala z ustavo zajamčeno načelo o enakopravnosti priznanih veroizpovedi. Tako je v celoti pomi- ril arhierejski sabor. 814 Vlada je popustila, saj ji je dokončen odstop od konkordata predstavljal edino možnost, da obnovi odnose s SPC in pomiri množice. 815 Sledilo je premirje – s strani države za vse izrečene kazni in še nezaključene kazenske postopke, povezane s predlo- gom konkordata, in s strani Arhierejskega sabora SPC, ki je uki- nil vse kazni, izrečene ministrom in poslancem, ki so v skupščini glasovali za konkordat. 816 Pričakovano pa nekdanji poslanci JRZ, ki so zavrnili konkordat, niso bili sprejeti nazaj v stranko. 812 AJ, 37, 2, 9. Stojadinovićev govor na svečanosti na Lozovcu pri Šibeniku. 813 AJ, 372, 14. Pismo Stojadinovića Mirošević-Sorgu, poslaniku pri Svetem sedežu, 25. 12. 1937. 814 Mužić, Katolička crkva, str. 185–190. 815 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 161. 816 Slovenec, 9. 2. 1938, 2, Amnestija kazni v zvezi s konkordatom; Slovenec, 11. 2. 1938, 2, Arhiereji ukinili kazni pravoslavne cerkve. 272 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA III – Opozicijske stranke, gibanja, društva in prostozidarji V akcijo SPC proti konkordatu so se vključile in jo izkoristile tudi (predvsem) srbske politične stranke, razna srbska nacionalna združenja, skupine in gibanja 817 s ciljem povzročiti padec Stoja- dinovićeve vlade. Konkordatu je bilo nenaklonjeno tudi vodstvo nemške evangeličanske cerkve. Začetki protikonkordatske akcije politične opozicije segajo v januar 1937. Med prvimi se je odzvala Narodna odbrana, ki je 3. februarja 1937 poslala predsednikom vlade, skupščine in senata peticijo, v kateri je zahtevala odpoved konkordata in sprejem medverskega zakona na način, da se po- sebni verski odnosi urejajo naknadno v skladu s tem zakonom. 818 Z resolucijo, sprejeto na seji glavnega odbora 25. in 26. februarja 1937, se je oglasila tudi Jugoslovanska nacionalna stranka, bivša vladna stranka pod vodstvom Petra Živkovića in Bogoljuba Jevtića, ki je dobro poznala problematiko in težo konkordatskega vprašanja ter razsežnosti, ki jih lahko doseže zlasti s skupnim odporom s SPC. SPC je namreč poleg dobre organizacije in »pokritosti« zagotavljala moralno avtoriteto in spoštovanje, za razliko od stranke, ki se je zavedala, da ne bo mogla uiti očitkom, da so bili oni tisti, ki so zaključili konkor- datska pogajanja. Nuncij Pellegrinetti je Jevtićevo zavračanje konkordata celo označil za »detomor«. 819 V resoluciji se kritizira Stojadinovićevo vlado zaradi podpisa konkordata in se jo obto- žuje, da pod njenim režimom državi grozijo verski nemiri. Tudi v javnosti je bila ta politična stranka najbolj angažirana v proti- konkordatskem boju. 820 Pred glasovanjem o konkordatu je izva- jala močan pritisk nad svojimi poslanci. Vendar tudi v tej stranki ni bilo popolne enotnosti. Med drugimi so tako Ljudevit Auer, Manfred Paštrović, Ante Maštrović in Franjo Horvat sporočili vodji poslanskega kluba, da ne bodo glasovali proti konkordatu. Glasovanja so se nato vzdržali. 817 Pri svoji »propagandni« akciji so se posluževali predvsem raznih letakov. 818 Mužić, Katolička crkva, str. 137; Salmič, Al di là, str. 506–510. 819 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 20. 7. 1937. 820 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 24. 7. 1937. 273 »Signal za napad« pa je predstavljala t. i. krvava litija. 21. julija 1937 je potekala skupščina srbskih nacionalnih, verskih in kulturnih društev, 821 kjer je bilo obsojeno onemogočanje izvedbe litije in je bila sprejeta protestna resolucija. V njej so izpostavili, da se s protizakonitimi in divjaškimi postopki organov državne oblasti ruši temelje države, zahtevali so kaznovanje krivcev ter vrnitev verske in državljanske svobode. 822 Nekateri vodje opozicije, kot so bili Ljuba Davidović (De- mokratska stranka), Aca Stanojević (Radikalna stranka) in Jovan Jovanović (Zemljoradnička stranka), so bili že od začetka 823 na- čeloma proti konkordatu, a so se odmaknili od politične akcije, ki je temeljila na velikosrbski ideji. Niso se namreč želeli zame- riti knezu Pavletu, če bi jih poklical, da naj sestavijo novo vlado, ko bi SPC zrušila konkordat. 824 Po litiji so v letaku »Reč šefova opozicije« (20. julij 1937) izpostavili, da je odnose med KC in državo potrebno urediti s konkordatom, ki ne bi rušil prvenstva državne oblasti in načela enakopravnosti priznanih ver. Zaradi »krvave litije« so obsodili vlado, kar se tiče obljub privilegijev SPC, pa so menili, da bi to samo vodilo do omejevanja državne suverenosti. Menili so, da bi se moralo tudi katoliškim Hrvatom omogočiti, da bi podali stališče o konkordatu, preden se o njem glasuje v skupščini. 825 Davidović je v letaku »Dragi prijatelju« z dne 10. avgusta 1937 trdil, da konkordat daje KC privilegiran položaj v državi in 821 Narodna odbrana, Udruženje Četnika, Savez ratnih dobrovoljaca, Udruženje penzio- nisanih oficira i vojnih činovnika, Srpsko trgovačko udruženje, Savez trgovačkih udruženja, Dom učenica, Društvo kneginje Ljubice, Materinsko udruženje, Jugoslovenski ženski savez, Kolo srpskih sestara, Jadranska straža, Pravoslavna hrišćanska zajednica Zemun, Privredno-kulturno udruženje Neretva, Savez humanih društava, Udruženje Crnogoraca, Udruženje domaćica – matera, Pravoslavno društvo Bratstvo, Pravoslavno društvo Sv. Sim. Mirotočivi, Pravoslavno društvo Velika mučenica Sv. Varvara, Obdanište sv. Nikole na Dušanovcu, Pododbor udruženja domaćica i matera, Ženska zajednica, Udruženje Južnosrbijanca, Beogradsko žensko društvo, Društvo Srpska Majka. 822 AJ, 102, 7, 18. Protestna resolucija nacionalnih, verskih in kulturnih srbskih društev kraljevim namestnikom, 21. 7. 1937. 823 Glej: letak »Svoji demokratskoj i poštenoj javnosti«, 5. 5. 1937. 824 AJ, 37, 1, 4. Sklep šefov opozicijskih parlamentarnih strank. 825 Arhiv SANU, letak »Reč šefova opozicije«, 20. 7. 1937. 274 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA ruši načelo enakopravnosti ver, ter se spraševal, kaj je potrebno, da se odstrani vlada, proti kateri je vstala cela država. 826 V času konkordatske krize je prišlo tudi do poskusa zlitja skrajnih nacionalističnih – fašističnih in verskih elementov med Ljotićevim Zborom in SPC. 827 Ljotić je namreč poskušal pove- zati profašistično ideologijo s pravoslavnim misticizmom. 828 Po dogodkih ob litiji je Ljotić obtožil Stojadinovića, da pomaga pri odcepljanju Hrvaške in razbijanju Jugoslavije. Pozval je Srbe, da »zrušijo vladajoči režim in zaščitijo Jugoslavijo«. 829 Republikanska stranka ni zavzela posebnega stališča proti konkordatu. Socialisti Živka Topalovića so zavzeli stališče, da se verski prepiri ne tičejo delavcev. 830 Komunisti so izkoristili protikonkordatsko akcijo za borbo proti vladi, s čimer pa niso nameravali pomagati SPC. Politične dimenzije spora je septembra 1937 opisal tudi Čolaković v ča- sopisu Proleter, kjer pravi, da se srbske narodne množice niso uprle zgolj zaradi »žaljenja verskih čustev«, temveč so vedele, »da konkordat pomeni še močnejše breme za srbski narod«. Srbi naj bi »podpirali bratski sporazum s Hrvati in Slovenci, a ne na škodo kratenja državljanskih pravic in svobode«. Množicam Srbov bi bilo treba povedati, pravi Čolaković, »da je konkordat uperjen proti vsem narodom v Jugoslaviji, ker ni bil sprejet za- radi verske enakopravnosti, ampak zaradi učvrstitve Stojadi- novićeve protinarodne vlade«. 831 Stojadinoviću so očitali zlasti »profašistično« in »klerikalistično« politiko. V ustaških vrstah se je konkordat kritiziralo kot perfidno sredstvo beograjske srbske vlade, ki naj bi želela izvleči čim več koristi v zunanje- in notranjepolitičnem pogledu. 832 Po mnenju Milana Ačimovića je bila vsebina letakov ta- kšna, da je bil vsak letak zase dovolj, da med obveščeni svet 826 Glej: AJ, 102, 7, 18. Davidovićev letak »Dragi prijatelju«, 10. 8. 1937. 827 Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 8. 1937. 828 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 154. 829 Glej tudi: razglas »Građanima Jugoslavije« (Arhiv SANU, 13586/3 Građa o konkordatu). 830 Mužić, Katolička crkva, str. 156; Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 155. 831 Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 471–473. 832 Mužić, Katolička crkva, str. 158. 275 vnese nezadovoljstvo do konkordata, vsi letaki skupaj pa da so ustvarili psihozo, pri kateri je samo malo manjkalo, da se ne bi pretvorila v odkrit odpor. »Politični krogi so vendarle smatrali, da ulične demonstracije ne bi toliko vplivale na samo odločitev o konkordatu, a bi brez dvoma škodile Stojadinovićevi vladi. Politične skupine so vedele, da če bi same poskušale sklicati in organizirati te ulične demonstracije, ne bi dosegle želenega uspeha, saj ne bi našle načina za enoten program, prav tako pa ne bi naletele na razumevanje med prebivalstvom.« 833 Protikonkordatska opozicija je naredila velik vtis in pre- senetila s svojo širino, saj je združila skupine s skrajne desnice in levice. Velimirović je tako dejal, da bo težko celovito opisati dogajanje, saj udeleženi ne bodo pripravljeni izpostavljati sode- lovanja v času protikonkordatske borbe. 834 833 AJ, 74, 38, 56. Pismo upravnika mesta Beograd Milana Ačimovića, 23. 7. 1937. 834 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 153. Bogoljub Jevtić, oster nasprotnik ratifikacije konkordata (MNZS, SL 52 2) 276 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA Smiljanić je slikovito opisal povezavo politične opozicije in SPC: »To je bil nekakšen tih sporazum, pri katerem je imel vsak svojo ‚računico‘: Cerkvi je bila potrebna podpora narodnih množic, da bi odbila konkordat, narodnim množicam je bila po- trebna Cerkev, da bi se v njej nemoteno združile, in litija, da bi pod krinko cerkvenih zastav, ikon, križev in drugih svetinj lahko po mili volji oblikovali, psovali, rušili, obtoževali in razkrinka- vali osovražen režim.« 835 Po prepričanju Filipa Cemovića je politični boj proti kon- kordatu potekal tudi neodvisno od pogledov SPC in grozila je možnost, da bi se nasprotovanje naroda pretvorilo v odkrito vstajo. Po Meštrovićevih informacijah naj bi v času najhujše borbe proti konkordatu general Tomić, komandant mesta Beo- grad, s še petimi generali odšel do generala Ljubomirja Marića, ministra za vojsko, in mu »v imenu vojske« dejal, da ne bo nik- dar dopustil sprejema konkordata. Minister naj bi jim obrazložil pomen konkordata na notranje- in zunanjepolitičnem področju ter jih opozoril, da ne morejo govoriti v imenu vojske, zlasti ne v imenu katoliških vojakov. Po tem pogovoru naj bi se generali pomirili. Ravno Tomić, kot pravi Radoje Knežević, naj bi nato preprečil, da bi »šla na ulico« tudi vojska. 836 Dragoslav Smiljanić je bil po izgredih ob litiji prepričan, da bi Združena opozicija z dovolj odločnosti lahko zrušila re- žim, predvsem ker bi ji pri tem pomagala vojska. General Bora Mirković, ki je 27. marca 1941 izvedel državni udar, naj bi bil s svojimi zaupniki že v času konkordatske krize izbran, da izvrši puč, zadržali naj bi ga samo »inercija, neodločnost in špekuliranje vodstva Združene opozicije«. Ravnodušnost vrha Združene opozicije naj bi tako prehitela vlada, ki je preklicala konkordat. 837 Mirković v svojih spominih celo piše, da sta bila dva ugodna trenutka za izvedbo državnega udara konkordatska kriza in podpis trojnega pakta. V času konkordatske krize naj bi 835 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 156. 836 Mužić, Katolička crkva, str. 173. 837 Mužić, Katolička crkva, str. 174. 277 udar preprečila dva dogodka: Simovića ni bilo v Beogradu, Sto- jadinović pa se je vozil po Jadranu. Tudi čas naj ne bi odgovarjal pogojem za uspeh, niti naj ne bi bilo oseb, ki bi lahko prevzele politično vodstvo države v tistem kritičnem trenutku. 838 Posebno protikonkordatsko akcijo je vodil Ilija Trifunović Birčanin v povezavi z ekstremisti iz Svetega arhierejskega si- noda. Po podatkih notranjega ministrstva je 13. avgusta 1937 vodil tajni sestanek v cerkveni hiši v Vrnjački Banji, kjer se je predstavljal kot posebni predstavnik Narodne odbrane in Sve- tega sinoda. Trdil je, da naj bi vso akcijo proti konkordatu in tudi akcijo s ciljem padca Stojadinovićeve vlade vodila in organizirala Narodna odbrana s Svetim sinodom. Obtoževal je tudi kneza namestnika Pavleta, da si želi prevzeti prestol. Trdil je celo, da je pisna priprava te celotne akcije nemogoča in da mora iti zato osebno od kraja do kraja. Nekateri iz teh velikosrbskih krogov naj bi odkrito zahtevali ministrske položaje: Irinej Đorđević mesto ministra policije, Milan Gavrilović mesto zunanjega mi- nistra, Nikolaj Velimirović mesto prosvetnega ministra, ostali ministrski stolčki pa naj bi bili predvideni še za Janjića, Trifuno- vić Birčanina, Radoja Kneževića, metropolita Dositeja in druge. Državna oblast je 2. septembra 1937 suspendirala celotni odbor glavne uprave Narodne odbrane. 839 Državne oblasti so v avgustu s posebno okrožnico od uprave beograjske policije, okrožnih načelnikov in predstojni- kov mestne policije zahtevali, da se posebno pozornost posveti gibanju in delu Trifunović Birčanina in da se telefonsko poroča o njegovih sestankih. Oddelek za državno zaščito Ministrstva za notranje zadeve je 19. avgusta 1937 poslal banom, koman- dantom žandarmerije in upravniku mesta Beograd dopis, pod- pisan s strani Korošca, v katerem se zahteva, da upravne oblasti prve stopnje na primeren način opozorijo duhovnike, da znotraj cerkev in samostanov me smejo dopuščati političnih zborov ali 838 Mužić, Katolička crkva, str. 173–175. 839 AJ, 37, 46. Odločba Kraljevske banske uprave dravske banovine o Narodni odbrani, 18. 12. 1937. Glej tudi: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 23. 9. 1937. 278 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA političnih govorov ter da se v takšnih primerih, če se dokaže krivda, kaznuje organizatorje sestanka, govornike in odgovor- nega duhovnika. 840 Več oseb med odgovornimi za preklic konkordata omenja prostozidarje. Res je precej avtorjev propagandnega gradiva proti konkordatu pripadalo prostozidarskim ložam. 841 Poslanci prostozidarji, ki so glasovali za konkordat, naj bi bili tudi izklju- čenih iz lož. 842 Precej prostozidarjev naj bi bilo predvsem med člani JNS, med njimi tudi precej zunanjih ministrov, in sicer oseb, ki so konkordat zaključile (na primer Srškić in Maksimović). 843 Obstajajo spekulacije, da naj bil mason celo kralj Aleksander, gotovo naj bi vsaj spremljal njihovo delovanje. Dokazano pa je bil eden od njih njegov bratranec knez namestnik. 844 Strinjam se s Salmićevim sklepom, da Mužićevi tezi iz njegove druge knjige, da so glavni krivci za odpoved konkordata prostozidarji, 845 ven- darle ne gre pritrditi. Osebi, ki sta bili med najbolje obvešče- nimi o dogajanju v času konkordatske krize, nuncij Pellegrinetti, ki je prostozidarje v času svojega službovanja v Jugoslaviji ne- malokrat obtožil protikatoliškega delovanja, in Nikola Mosca- tello, ki v zvezi s tem pravi, da prostozidarstvo vendarle ni bilo enoglasno, 846 glavno odgovornost pripisujeta SPC. 847 Zaradi po- manjkljivih virov je tudi sicer težko ugotoviti njihov vpliv, sploh ker se jih je rado (pogosto neutemeljeno) vključevalo v raznora- zne zarote. Vlada je klonila pred SPC, a način konkordatskega boja je bil političen, prav tako je Stojadinović pristal na odpoved kon- kordata in pomiritev s SPC, ker je želel obdržati premierski stol- ček. T o pomeni, da je bila delno uspešna tudi politična opozicija, 840 Mužić, Katolička crkva, str. 176. 841 Bakotić, Banjanin, Bartulović, Kostrenčić, Novak, Ribar, Tomašić (Mužić, Masonstvo u Hrvata, str. 297–298; Nenezić, Masoni u Jugoslaviji, str. 428). 842 Salmič, Al di là, str. 511–512. 843 Prim. Mithans, On the field, str. 203–204. 844 Košir, Zgodovina prostozidarstva, str. 352–353. 845 Mužić, Masonstvo u Hrvata. 846 Veraja, Nikola Moscatello, str. 117, 126. 847 Salmič, Al di là, str. 513–514. 279 a niti v povezavi s SPC ni uspela doseči padca vlade. Prav tako ni pridobila podpore kneza Pavleta, nasprotno, ravno z napadi nanj je zapravila to priložnost. Poteze »šefov opozicije« so bile premišljene, a politične zahteve Združene opozicije (vključno s HSS) niso bile sprejemljive. IV – Jugoslovanska škofovska konferenca in Sveti sedež Izvršni odbor jugoslovanskega episkopata je decembra 1935 poslal protestno pismo Stojadinoviću, v katerem njegovi člani iz- javljajo, da jih preseneča in žalosti odlaganje procedure, s katero bi konkordat končno stopil v veljavo. 848 Nekateri škofje so vršili pritisk na vlado tudi prek ministra Kreka, piše nuncij Pellegrinet- ti. 849 Glas so znova povzdignili na škofovski konferenci v januarju 1937, ko jih je precej razburil protest SPC proti konkordatu. Na sejah, ki so potekale od 8. do 14. januarja 1937, so ka- toliški škofje sestavili komunike za javnost in prošnjo za kneza Pavleta, kraljeva namestnika in predsednika vlade Stojadino- vića, ki jo je spisal nadškof Šarić. Ob branju prošnje za kraljeve namestnike in predsednika vlade, ki je izpostavljala potrebo po čim prejšnji ratifikaciji konkordata in njeno pomembnost, je nuncij Pellegrinetti predlagal, da se doda, da se škofovska kon- ferenca ni nič vmešavala, ko so druge veroizpovedi urejale svoje odnose z državo, in da odklanja vsakršno odgovornost za težke posledice, ki bi lahko sledile odpovedi ali zavlačevanju ratifika- cije konkordata. Vlada je nuncijevi udeležbi na konferenci ostro nasprotovala, češ da ni bil povabljen, Korošec pa je Stojadino- viću zagotovil, da bo cenzura preprečila, da bi se s konference objavilo karkoli, kar bi »škodilo verskemu miru in strpnosti«. 850 V komunikeju za javnost pa je episkopat poudaril, da je bil kon- kordat med Svetim sedežem in kraljevsko vlado podpisan, in 848 Salmič, Al di là, str. 516; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 8. Pismo Bauerja Pellegrinettiju, 10. 12. 1935. 849 ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 15, 3. 3. 1936. 850 AJ, 37, 46. Pismo Korošca Stojadinoviću, Beograd, 8. 1. 1937. 280 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA menil, da to zelo pomembno vprašanje spada izključno v pri- stojnost suverenih oblasti Svetega sedeža in države, ter izrazil pričakovanje, da bo v najkrajšem času ratificiran. 851 Slednja iz- java je bila v tisku temeljito cenzurirana, 852 kar je ostro obsodil nuncij Pellegrinetti. 853 V januarju 1937 je francoska novinarka Edith Bricon ob- javila intervju s pomožnim škofom Stepincem, v katerem ga je označila za avstrijakanta in citirala njegovo izjavo, v kateri naj bi dejal: »Konkordat niti približno ne zadovoljuje vseh zahtev Hrvatov. Sklenil se je z namenom, da bi utišal Hrvate, a Hrvati ne bodo molčali, ampak bodo še naprej zahtevali radikalne spremembe.« 854 Korošec je zato zaprosil koadjutorja Stepinca, da potrdi ali zavrže resničnost vsebine tega članka. Alojzije Ste- pinac mu je v marcu odgovoril, da absolutno zavrača avtentič- nost pogovora, zlasti del o »aluzijah na nekakšne tuje dinastije«. Prav tako je dejal, da tujcem vedno pove, da ne more komenti- rati političnih zadev, saj to ni v njegovi pristojnosti, in dodal, da zapostavljenost hrvaških katoličanov v vseh pogledih ni nobena skrivnost. »To seveda ve tudi presbiro, ki mu je dobro poznano, kaj govori in piše pravoslavna cerkev o katoličanih zlasti v zadnjih dneh v povezavi z razpravo o konkordatu, medtem ko katoličani ne smejo niti piskniti.« 855 Že tako redke (cenzurirane) izjave jugoslovanskih škofov v prvi polovici leta 1937 so izpadle mlačno. 856 V obdobju, ko se je najverjetneje odločila usoda konkordata, tj. spomladi in poleti leta 1937, so se katoliški škofje, vključno z večino katoličanov po državi, zavili v molk. 851 NŠAL, sp. V, 269. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference, 8.−14. 1. 1937. 852 V »sklepih iz škofovske konference«, objavljenih v Slovencu, konkordat ni niti enkrat omenjen (glej: Slovenec, 15. 1. 1937, Sklepi konference jugoslovanskih škofov). 853 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 13. 1. 1937; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 15. 1. 1937; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Prevod izjave proti napadom patriarhije na konkordat,10. 1. 1937; AJ, 37. Pismo Korošca Stojadinoviću, 8. 1. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Prepis telegrama Korošca Stojadinoviću, 15. 1. 1937. 854 Dnevnik Alojzije Stepinca: Pravda ili veleizdaja (Danas, let. 8, št. 409, 19. 12. 1989). 855 Danas, let. 8, št. 409, 19. 12. 1989. 856 Slovenec, 16. 1. 1937, Klic naših škofov. 281 Do te drže klera je bil kritičen tudi Moscatello. Menil je, da duhovščina in škofje nimajo več zaupanja niti v jugoslovansko politiko niti v obstoj države in da niso dovolj poznali prednosti konkordata. Po njegovih besedah tako ni bilo mogoče pričako- vati od pravoslavnega Stojadinovića, da bo bolj katoliški od ka- toliških škofov in duhovščine. 857 Res pa je, da je Državno tajništvo povabilo v Rim škofa Ga- rića, ki je bil skeptičen do konkordata, da bi ga prepričali o nje- govih prednostih. 858 Naslednjo jugoslovansko škofovsko konferenco v oktobru 1937 je zaradi bolezni nadškofa Bauerja in mladosti koadjutorja Stepinca vodil nadškof Šarić, kar je bilo – »ključnega« leta 1937 – nekoliko presenetljivo, glede na to, da je bil tako v tisku 859 kot v zasebnih korespondencah najbolj izpostavljeni jugoslovanski škof. Poleg nacionalizma mu je več oseb očitalo celo nasproto- vanje konkordatu; menil je namreč, da naj bi le-ta škodil hrva- škim interesom. 860 V načrtovanem komunikeju za javnost, ki ni bil cenzuriran, so škofje obsodili »žalostno, lažno in nepravično kampanjo proti konkordatu« ter izpostavili obžalovanje, da je vlada popustila nasprotovanju ratifikaciji s strani SPC, kljub temu da je v državi šest milijonov katoličanov. Nadškof Ujčić je še dejal, da bo nuncija obvestil o svojem nestrinjanju s konkor- datskim členom, ki predvideva prisego škofov, ki je pravoslavni episkopi nimajo, ter z odredbo, ki predvideva civilno zakonsko zvezo. 861 V tisku je izšla zmernejša izjava: »Katoliški episkopat je na svoji redni konferenci razmotrival vprašanje konkordata med Sveto stolico in kraljevino Jugoslavijo. Katoliški episkopat smatra, da mu ne dopušča čast reagirati na ulične napade, ki so se pojavljali v zadnjem času proti končni ratifikaciji Konkor- data. Katoliški episkopat smatra, da ni potrebno reagirati niti na 857 Veraja, Nikola Moscatello, str. 120–122; Salmič, Al di là, str. 518–519. 858 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Zapisek Državnega tajništva, 9. 11. 1935. 859 Kar je Pellegrinetti tudi poročal v Vatikan (S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju). 860 NŠAL, sp. V, 269. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference, 22.–28. 10. 1937. 861 NŠAL, sp. V, 269. Zapisnik jugoslovanske škofovske konference, 22.–28. 10. 1937. 282 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA neiskrenost 19-letnega zatrjevanja o enakopravnosti katoliške Cerkve v kraljevini Jugoslaviji. Katoliški episkopat bo v vsakem primeru znal braniti pravice katoliške Cerkve in šestih milijonov katoličanov v tej državi ter je za reparacijo vseh krivic storil po- trebne korake.« 862 Kasneje je v Slovencu izšla še Šarićeva izjava o konkordatu: »Mnenja sem, da je vse to, kar se je dogajalo ob raz- pravah o konkordatu, politični klerikalizem. Konkordat med sv. Stolico in kraljevino Jugoslavijo bi bil samo koristen za državo in pravoslavno cerkev. Mi samo želimo, da bi se vrnili časi prvega patriarha, ko so se katoliški škofi in pravoslavni episkopi sesta- jali in se skupno posvetovali o verskih in nravnih vprašanjih. S tem bi kristjani dali lep zgled. Navezani smo drug na drugega in veseli moramo biti sreče enega in drugega.« 863 Večina protestov se je odvijala v Beogradu in drugih srb- skih mestih, tako da so si jugoslovanski katoliški škofje iz dru- gih delov države težko predstavljali domet in obseg protestov. 864 V času konkordatske krize je Stojadinović pričakoval podporo KC ter je poleti in jeseni 1937 s tem namenom poskušal vplivati na škofe. 7. julija 1937 je Stojadinovićev odposlanec Milan Vo- mačka povprašal koadjutorja Stepinca, ali misli, da bo ratifika- cija konkordata uredila razmere, torej, ali bo vidno doprinesla k rešitvi hrvaškega vprašanja. Stepinac naj bi mu odgovoril, da dvomi, da se bo konkordat dejansko in pošteno izvajal v praksi. Če se ne bo, katoličani ne bodo in ne morejo biti zadovoljni. Po- leg tega bodo Hrvati kljub temu zahtevali narodne pravice, česar jim nihče ne more preprečiti. Vomačka je Stepincu dejal še, da bo Stojadinović zlomil odpor patriarha Varnave na tak način, da bo objavil njegovo »nečistovanje z ženskami«, če ne bi »utih- nil«. Iz tega pogovora je koadjutor Stepinac dobil občutek, da se znova nekaj pripravlja in da želi premier čim dlje ostati v vladi 862 NŠAL, sp. V, 269. Izjava iz škofovske konference, 22.−28.10.1937; Jutro, 29. 10. 1937, 2, Rezultat škofovske konference v Zagrebu; Slovenec, 29. 10. 1937, Beseda jugoslovanskih škofov. 863 Slovenec, 7. 11. 1937, 2, Nadškof Šarić o konkordatu. 864 Krošelj, Borba za konkordat, str. 198. 283 in tako išče način, »kako bi z drobtinicami zadovoljil Hrvate«. 865 Vomačka je znova obiskal Stepinca 21. avgusta in ga povprašal, kaj meni o izpadih SPC v borbi proti konkordatu, ter poskušal od njega dobiti izjavo za Vreme. Alojzije Stepinac je odgovoril, da si SPC ne bi mogla narediti večje blamaže, kar se tiče izjave za javnost, pa je dejal, da jo namerava dati novinarjem, a da mora prej o tem še dobro premisliti. Povedal je, da v trenutnih razmerah podpira Stojadinovića na mestu premierja. Vomačka mu je tudi rekel, da naj Trumbić in drugi ne bi mogli več trpeti Mačkovega pasivnega vedenja in da želijo zaščititi vitalne hr- vaške interese. Koadjutorja je povprašal, kako bi se odzval na njihove morebitne neposredne ali posredne akcije. Koadjutor Stepinac mu je odgovoril, da bo ostal nevtralen, saj gre za po- litično zadevo, v katero se on ne more in noče vmešavati. 25. avgusta 1937 se je pomožni škof srečal s predsednikom senata Želimirjem Mažuranićem. Ta ga je povprašal, kaj meni o absur- dni situaciji, da se Stojadinović kot pravoslavec bori za konkor- dat proti SPC, masoneriji in komunistom, medtem ko Maček kot vodja hrvaškega naroda daje »čudno izjavo«. 866 Zanimalo ga je tudi, ali Stepinac želi konkordat za vsako ceno. Alojzije Ste- pinac naj bi mu odvrnil, da Mačkove izjave ne odobrava. Menil je, da je ob možnosti padca Stojadinovića in prihoda Jevtića na oblast z ratifikacijo konkordata bolje počakati, saj ga Jevtić ne bi sprejel in bi s tem zadal hud udarec KC. Dodal naj bi še, da četudi bo konkordat potrjen, a se ne bo nič ukrenilo glede hrva- škega vprašanja, ne bo miru, v primeru mednarodnega konflikta pa bo brez rešenega hrvaškega vprašanja Jugoslavija razpadla. »Stojadinović naj ukrene, kar lahko: naj da KC svobodo v šoli in na splošno decentralizira upravo, v kolikor želi rešiti državo, pa mora misliti na federacijo.« 867 Zagrebški koadjutor je konec avgusta 1937 torej še tak- tično podprl Stojadinovića pri odložitvi ratifikacije, saj ni želel 865 Dnevnik Alojzije Stepinca: Primještaj zbog vere (Danas, let. 8, št. 412, 9. 1. 1990). 866 Gre za Mačkovo izjavo v časopisu Morning Post. 867 Dnevnik Alojzije Stepinca: Borba oko konkordata (Danas, let. 8, št. 412, 16. 1. 1990). 284 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA menjave vlade, a stvari so se spremenile po dokončnem odstopu od ratifikacije. V pogovoru med nuncijem Pellegrinettijem in Stojadi- novićem v novembru 1937 je slednji znova izpostavil nezado- voljstvo z vedenjem nekaterih katoliških škofov. Vendar mu je nuncij repliciral, da do nedavnega sploh ni bilo možno objaviti česarkoli o konkordatu. Premier je priznal, da je bila to velika napaka. Stojadinović je razložil, da konkordata trenutno ni mo- žno predložiti senatu, saj tam ni večinske podpore. Konkordat naj bi ostajal v programu vlade, s takšnim ravnanjem naj bi se samo izognili najslabšemu. Nuncij Pellegrinetti je priznal, da ti argumenti niso neosnovani. Stojadinović mu je pritrdil, da bi vlada, v kolikor bi želela in lahko ponovno poskusila z ratifika- cijo, morala predlog ponovno predstaviti v skupščini, da bi ga lahko vrnila v glasovanje v senatu. Nuncij je priznal Stojadino- viću zasluge v boju proti nasprotnikom konkordata, a je dodal, da njegova kapitulacija vzbuja zelo neprijetne skrbi za priho- dnost. Dejal je, da Sveti sedež lahko sprejme, da vlada ni mogla ratificirati konkordata zaradi opozicije večine v senatu, nikdar pa ne bo mogla sprejeti, da je bila razlog za to nasprotovanje SPC, saj ta nima nobenega razloga, da bi vsiljevala svoje poglede o zadevah, ki se tičejo KC in države. 868 Cvetković prav tako poroča o neenotnosti do vprašanja konkordata znotraj KC, a meni, da škofje v »provincah« pod- pirajo konkordat, medtem ko beograjski nadškof s podporo še nekaterih škofov »še vedno nekaj pričakuje«. 869 Škofje Stepinac, Bonefačić in Njaradi so 17. novembra 1937 obiskali kneza Pavleta Karadjordjevića in premierja Stojadino- vića ter bili sprejeti z »nenavadnim spoštovanjem«, prav tako pa jim je bilo dovoljeno »govoriti odkrito in odločno«. Knez Pavle jim je posvetil veliko časa in izrazil skrb nad težavami s politično opozicijo in SPC. 870 868 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 18. 11. 1937. 869 AJ, 797, rolna 014, 0035–0037. Pismo Cvetkovića knezu Pavletu, 20. 9. 1937. 870 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 18. 11. 1937. 285 Koadjutor Stepinac je sestavil deklaracijo za predsednika vlade, v kateri je izpostavil sedem točk: 1) povprašal je Stoja- dinovića, s kakšno pravico se SPC vmešava v zadeve, ki so iz- ključno stvar Svetega sedeža in jugoslovanske vlade, sploh ker katoličani niso nasprotovali sprejemu verske zakonodaje drugih priznanih veroizpovedi v Jugoslaviji; 2) dejal je, da so podatki o tem, da naj bi nekateri škofje nasprotovali konkordatu, ne- preverjeni (takšni si niti ne zaslužijo svoje funkcije); sicer pa se mora vlada zavedati, da se konkordat ne sklepa s posameznimi škofi, niti z vsemi skupaj, temveč na prvem mestu s Svetim se- dežem; 3) vprašal je, kaj pomeni situacija, ko skupnost šestih milijonov vernikov še vedno ostaja brez temeljnega zakona; 4) zahteval je, da se pred sodiščem ovadi tudi predstavnike SPC, sicer bo to potrditev državnim sovražnikom, da v tej državi za Hrvate, Slovence, Nemce, Madžare idr. ni enakih pravic; 5) v ko- likor Maček res nasprotuje konkordatu, četudi politično zastopa Hrvate, to ne pomeni, da govori v imenu KC, niti ni konkordat namenjen samo hrvaškim katoličanom; 6) od države se terja, da konkordat čim prej ratificira, če ga ne bo, pravi Stepinac, ne bodo nosili odgovornosti za odziv, ki se bo zagotovo porodil med katoličani, ki se jim vztrajno teptajo njihove pravice; 7) dejal je, da so zadovoljni z drugimi zakoni, a zahtevajo, da se njihove pravice zaščitijo s trajnim zakonom v obliki konkordata, saj ne želijo biti odvisni od posameznih vlad, ki se hitro menjavajo. 871 Konec novembra 1937 je nuncij Pellegrinetti Stojadinoviću posredoval mnenje Svetega sedeža o razmerah v zvezi s konkor- datom. Izpostavil je osem točk: 1) vse jugoslovanske vlade so pri- znale koristnost konkordata in obljubile, da ga bodo sprejele, 2) Sveti sedež se je pogajal z vsemi jugoslovanskimi vladami, kljub vsem političnim predsodkom in notranjepolitičnim konfliktom, 3) jugoslovanske vlade so predložile dva predloga konkordata, in sicer leta 1925 in leta 1931, kralj Aleksander je stvar sam vzel v roke leta 1933 in konkordat predal takratnemu premierju, ki 871 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, fasc. 66. Priloga k pismu Pellegrinettija Pacelliju z dne 18. 11. 1937. 286 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA sedaj zanika njegovo ter svoje delo, 4) vlada ima zaslugo, da je bil konkordat 25. julija 1935 podpisan, in za boj za njegovo ratifikacijo, kar dokazuje njeno lojalnost, ki se jo ceni, 5) upor, enkrat spodbujen s strani SPC, so spremljale različne politične stranke, kar se žal ni kaj dosti dokumentiralo, 6) Sveti sedež je celo po tem, ko so se v konkordat vnesli absurdni cilji in pomen, obdržal diskretno ter miroljubno vedenje, 7) vlada se je vdala pred opozicijo in umaknila konkordatski predlog iz ratifikacije v senatu; to je boleča situacija za Sveti sedež in katoličane, saj se je pokazalo, da v organizmu države obstajajo nekatere stvari, ki preprečujejo celo vladi z dobrimi nameni, celo po tolikih letih in trudu, da bi realizirala pravično in trajno rešitev razmer jugoslo- vanskih katoličanov ter odnosa med Svetim sedežem in državo, 8) Sveti sedež bi razumel odlog predstavitve konkordatskega predloga v ratifikacijo v senatu, dokler se ne zagotovi večina; ne more pa sprejeti nasprotovanja druge veroizpovedi kot vzroka za odlog. 872 Stojadinović je v pismu poslaniku Mirošević-Sorgu konec decembra 1937 izpostavil tri točke v zvezi s konkordatom: 1. »Idejo izpeljave – v mejah zmožnosti – neratificiranega konkordata v praksi je potrebno popolnoma opustiti in je v nobeni obliki ne obnavljati. Za vzajemne odnose mora veljati do sedaj obstoječa zakonodaja in odloki. 2. Iz pogovora s papežem in kardinalom Pacellijem v času mojega nedavnega obiska v Rimu imam vtis, da tudi onadva razumeta, da je v sedanjih razmerah ratifikacija nemogoča. Največ je tekla beseda ravno o tem: zakaj se ni izpeljalo konkordata. O vsem so zelo dobro obveščeni, a jaz sem izpostavil štiri glavne trenutke: a) razburjenje pra- voslavcev, b) hladni odnos večine katoličanov, zlasti tistih, katerih vodja je g. Maček, c) sovražna drža g. Jevtića, glav- nega sodelavca pri pripravi konkordata, ter celotne nje- gove stranke JNS in d) odklonilen odnos nekaterih katoli- ških škofov /g. Šarić/. 872 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 25. 11. 1937. 287 3. Glede na te štiri elemente, ki ostajajo in se niso spremenili, se ne more pričakovati niti od kraljevske vlade nikakršna sprememba v odnosu do tega vprašanja v bližnji prihodno- sti. Ne spodbujajte vprašanja ratifikacije konkordata niti v pogovorih ne dajajte nobenih upov, da bo v kratkem pri- šlo do spremembe. To izpostavljam, ker me je Pellegrinetti opomnil, da upa, da bom odprl vprašanje, ko bom imel v senatu zagotovljeno večino. 873 Tudi če bom in ko bom imel to večino, ne bo tega vprašanja niti najmanj mogoče pre- makniti s točke, na kateri se nahaja.« 874 Paolo Bertoli, ki je začasno vodil nunciaturo po Pellegri- nettijevem imenovanju za kardinala, je komentiral Koroščevo izjavo o odpovedi konkordata z besedami, da je žalostno, da je ravno katoličan, še več, duhovnik zadal udarec ne le že podpi- sanemu konkordatu, ampak samemu načelu zakonov KC, kar na žalost sodi v mentaliteto Srbov in njihovih navad. 875 Menil je, da je »to ponižanje KC na atavistični bizantinski fronti, ki se je manifestiralo na tako diaboličen način v zadnjih mesecih, še toliko bolj presenetljivo, ker so iz političnih razlogov k temu prispevali nekateri katoliški in sorodni krogi s svojim makiave- lističnim vedenjem«. 876 14. februarja 1938 je nadškof Stepinac zavrnil prošnjo hr- vaških katoliških vernikov, da jim dovoli protestna zborovanja zoper odpoved konkordata, ter jih pozval k molitvi. Dejal je: »Zaradi zadnjih dogodkov v zvezi z vprašanjem konkordata, ki so javnosti dobro znani, so me naprosili odlični katoličani, da jim dovolim prirejanje protestnih zborovanj, na katerih naj bi se celotno vprašanje konkordata razmotrilo v pravi luči. Jaz razu- mem njihovo nezadovoljstvo, ki je bilo izpolnjeno z bremenom 873 Po navodilih kardinala Pacellija (glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pacellija Pellegrinettiju, 27. 9. 1937. 874 AJ, 372, 14. Pismo Stojadinovića Mirošević-Sorgu, poslaniku pri Svetem sedežu, 25. 12. 1937. 875 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Bertolija Pacelliju, 20. 1. 1938. 876 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Bertolija Pacelliju, 20. 1. 1938. 288 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA zadnjih 20 let, v katerih je katoliška Cerkev v kraljevini Jugo- slaviji morala prenašati mnoge neprilike. Vem tudi to, da bi na teh protestnih zborovanjih hrvaški katoličani vsi kakor en mož še bolj dokazali svojo ljubezen in popolno privrženost katoli- ški Cerkvi in njenemu vrhovnemu poglavarju svetemu očetu. Vendar ne želim, da bi se prirejala protestna zborovanja. Vsemu svetu je namreč jasno, na kateri strani je krivda, da je prišlo do nezaslišanih hujskanj proti katoliški Cerkvi zaradi konkordata. Poleg tega je tudi ves katoliški episkopat izrekel misli o enako- pravnosti katoličanov v kraljevini Jugoslaviji in o kritiki proti konkordatu. Zato sem mnenja, da ni čas za protestna zborova- nja. Zahvaljujem se vsem svojim vernikom za izraze ljubezni in vdanosti za prvotne pravice Cerkve ter upravičeno ogorčenost proti onim, ki jih kršijo, ter prosim, da bodo vedno v vseh vpra- šanjih, ki se tičejo Cerkve, povezani s svojim cerkvenim pogla- varjem v duhu, molitvi in disciplini. Tedaj se nam ne bo treba bati nobenih hujskanj, laži in sovraštva, ki se dviga proti kato- liški Cerkvi. Tako pripravljeni bomo izvojevali končno svobodo in enakopravnost katoliške Cerkve v Jugoslaviji.« 877 S takšnim pristopom pa se državni tajnik Pacelli ni stri- njal: »Če je g. Stepinac dejansko verjel, da bi s protesti hrvaški katoličani še bolj dokazali svojo ljubezen in popolno vdanost Katoliški cerkvi in svetemu očetu, se tako absolutna in splošna prepoved ne zdi primerna. Tudi pod predpostavko, da vlada ne bi dovolila protestov, ostaja nedotaknjena dolžnost in pravica katoliških Hrvatov do protesta proti storjenim krivicam.« 878 T a vidik, da tako nuncij Pellegrinetti in njegov tajnik Bertoli kot tudi kardinal Pacelli niso zagovarjali »politike mirne poti«, ki jo je izbral jugoslovanski katoliški episkopat v času protestov ter neposredno po odpovedi konkordata, je skoraj nepoznan. 879 877 Slovenec, 15. 2. 1938, Pomirjevalen razglas nadškofa dr. Stepinca z ozirom na konkordat. 878 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Pacellija Bertoliju, 27. 2. 1938. 879 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 18. 11. 1937; S.RR. SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Pacellija Bertoliju, 27. 2. 1938; S.RR.SS., AA.EE. SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 11. 3. 1938. 289 T on jugoslovanskih škofov pa se je po odpovedi konkordata začenjal občutno spreminjati. Paolu Bertoliju je bilo v tolažbo, da je pri katoliških škofih opazil ogorčenje nad Koroščevo izjavo o odpovedi konkordata. Ti so se odločili, da bodo na bližajoči se škofovski konferenci napisali protestno noto vladi, posebno noto pa najverjetneje še za Korošca. 880 Na škofovski konferenci med 3. in 6. majem 1938 so ško- fje pripravili izjavo za javnost, za duhovnike in poslanico ver- nikom. 881 Iniciativo škofov je pohvalil državni tajnik Pacelli in izrazil upanje, da če že ni bilo mogoče objaviti pisem, da vsaj njihovo branje ne bo povzročilo kakšnega incidenta. 882 V tej iniciativi so izrazili presenečenje in razočaranje nad pripadniki SPC in njihovimi politiki, obtožili vlado, da KC postavlja v po- drejeni položaj, meneč, da so konkordat odpovedali proti vsem diplomatskim in mednarodnim običajem ter da zahteve KC do države še nikakor niso bile izčrpane. 883 Posebno protestno pi- smo so poslali tudi Stojadinoviću. 884 Glede na razmere v državi je bilo tako od katoliške kot od pravoslavne duhovščine nekoliko iluzorno pričakovati, da bosta dajali prednost »jugoslovanstvu« pred narodnim »partikulariz- mom«. Zlasti ker je zagovarjanje verskih pravic večinoma tudi sovpadalo z narodnimi (tj. srbskimi, hrvaškimi, slovenskimi, črnogorskimi itd.) pravicami in interesi, kar je seveda samo podžgalo na eni strani proteste in na drugi distanco do konkor- datskega vprašanja. Recepcija konkordata oz. njegovega potrje- vanja pri lokalni KC in SPC tako niti ni bila tako različna – oboji so se počutili nekoliko izvzeti iz odločanja, s to bistveno razliko, da se je predvsem hierarhija KC zavedala, da konkordat sklepata Sveti sedež in vlada. 880 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 11. 3. 1938. 881 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Izjava škofovske konference za javnost, 7. 5. 1938; Alexander, The triple myth, str. 37–38. 882 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Pacellija Bertoliju, 21. 5. 1938. 883 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Poslanica škofov vernikom, 4. 5. 1938. 884 Krošelj, Borba za konkordat, str. 198–199. 290 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA V – Anton Korošec in nekdanja Slovenska ljudska stranka Korošec je bil v javnosti zelo zadržan do vprašanja kon- kordata med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem, zlasti ker obdobje od podpisa konkordatskega predloga leta 1935 do končnega preklica ratifikacije konkordata v senatu v začetku leta 1938 sovpada z njegovim vodenjem notranjega ministrstva v vladi JRZ. Že tako pa je za nasprotnike konkordata, med kate- rimi so močno izstopali pripadniki SPC, kot katoliški duhovnik in »policijski minister« veljal za najbolj osovraženega med mini- stri. 885 Posledično se v času »gonje proti konkordatu« ni izrekel niti za konkordat niti proti njemu. Gotovo gre za dobro premi- šljeno potezo, saj bi najverjetneje še poslabšalo situacijo, če bi konkordat glasno zagovarjal ali celo pozival katoliške množice k njegovi obrambi. S pozicije vodje bivše SLS in zlasti duhovnika ni bilo utemeljenega razloga, da ne bi podpiral sprejema kon- kordata, kar potrjujeta tudi njegov »zagovor« pred mariborskim škofom Ivanom Jožefom Tomažičem februarja 1938 in njegovo delovanje v »vladnem zakulisju«. Kljub temu so se pred podpisom konkordata pojavljale govo- rice, da le-temu dejansko nasprotuje. Da sta tako takratni pravo- sodni minister Božidar Maksimović 886 kakor tudi tajnik jugoslo- vanske nunciature Paolo Bertoli 887 trdila, da Korošec ni podpiral konkordata, gotovo ni naključje, četudi sta navajala deloma raz- lične razloge. Maksimović je na sestanku z Nikolo Moscatellom in Jevtićem novembra 1933 izrazil mnenje, da bi z ureditvijo ver- sko-političnih vprašanj SLS in Korošec izgubila veliko političnega kapitala. Moscatello je temu oporekal – a ga ni zavrnil – rekoč, da Korošec in drugi nasprotujejo sklenitvi konkordata zato, ker me- nijo, da vlada ne bo izpolnjevala v konkordatu prevzetih obvez. Slabo mnenje o vladi naj bi poleg Korošca in Svetega sedeža imela 885 Več glej: Salmič, Al di là; Manojlović Pintar, Još jednom; Pantić, Srpska pravoslavna crkva; Ratej, Odtenki politizacije, Mithans, Sklepanje jugoslovanskega konkordata; Mithans, Urejanje odnosov. 886 PANG 1133, Besednjak Engelbert, t. e. 16, a. e. 4/3. 887 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Bertolija Pizzardu, 25. 6. 1935. 291 celotna katoliška javnost po svetu. 888 Bolj kakor sama obtožba preseneča dejstvo, da Moscatello njegovega nasprotovanja kon- kordatu ni zanikal. Paolo Bertoli pa je po drugi strani izjavil, da je bil Korošec vedno proti konkordatu tako zaradi nasprotovanja politiki Svetega sedeža, ki naj bi bila fašistična in protislovanska, kot tudi zaradi nezaupanja Srbom. 889 Korošec ni v tem času nikdar odkrito nastopil proti kon- kordatu, temveč je dal vedeti, da njegovo sklenitev zagovarja. Enega od redkih odzivov na namigovanja o povezavi Korošca s konkordatom navaja nuncij Pellegrinetti 890 v začetku februarja 1937, ko so se protikonkordatske kritike že zaostrovale. Korošec je omenil, da ga obtožujejo, da je sestavljal konkordat, čeprav pri tem ni imel nobene vloge, kar je potrdil tudi nuncij. Korošec je nekoliko dvomil o izidu, saj je konkordat prešel v roke skup- ščine, na katero vlada JRZ ni imela polnega vpliva, poleg tega pa so bili poslanci skoraj vsi Srbi, »nezmožni spregledati atavi- stične bizantinske zarote proti papežu«. 891 Po – precej napihnjenih – besedah Ivana Ribarja pa naj bi se Korošec obnašal, kot da ga zadeva ne zanima, čeprav naj bi bil dejansko režiser celotne drame okoli konkordata, ki naj bi omogočila svobodno katoliško delovanje v Jugoslaviji, vse z bla- goslovom kraljevega namestnika kneza Pavleta. 892 Ni dvoma, da je bil Korošec kot katoliški duhovnik na mestu notranjega mi- nistra v fazi potrjevanja konkordata oseba, na katero se je Sveti sedež posebej zanašal. Vendar je imel nuncij Pellegrinetti zaradi osebnih konfliktov z njim tudi pri tem vprašanju, tj. Koroščevi podpori konkordatu, nekaj pomislekov. Dvomil je namreč, da bo zahteve in pričakovanja Katoliške cerkve postavil kot priori- teto pred državno politiko in osebnimi koristmi. 893 888 PANG 1133, Besednjak Engelbert, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka; prim. Kolar, Korošec, 2006. 889 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 115, 79. Pismo Bertolija Pizzardu, 25. 6. 1935. 890 Ravno Korošec pa je Pellegrinettiju predstavil prvi osnutek konkordata iz leta 1922. Gl. ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 8, 24. 11. 1922. 891 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 65. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 2. 1937. 892 Ribar, Politički zapisi II., str. 203. 893 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Pismo iz nunciature v Beogradu, februar 1937. 292 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA Nuncijeve slutnje so se v sklepni fazi izkazale za vsaj de- loma pravilne. Korošec je osebno preklical ratifikacijo konkor- data v senatu, kar tudi odpira ključno dilemo v njegovem odnosu do konkordata. Ta poteza je bolj kot dvome v njegovo (načelno) podporo konkordatu vzbudila očitke, s strani predstavnikov KC tudi zgražanja, da kot duhovnik daje prednost politični karieri in da tako ni dovolj storil za zaščito konkordata. Nuncij Pelle- grinetti pa naj bi Korošca celo obtožil, da je glavni krivec za od- poved konkordata. 894 Nasprotniki konkordata so Korošca kot vodjo represivnega aparata in katoliškega duhovnika označili za najodgovornejšega pri zaostritvi medverskih odnosov v državi. Očitki so se rapidno še zaostrili po »krvavi litiji«, 895 odgovornost za katerega so pripi- sovali Korošcu. Menda naj bi Korošec po tem incidentu razmišljal o odstopu z mesta notranjega ministra. 896 Korošec je vodil tudi državno cenzuro tiska in zaradi zmanjšanja konfliktov je prepovedal vsakršno objavljanje član- kov o konkordatu brez posebnega dovoljenja. 897 Isto je veljalo tudi za izjave škofovske konference. 898 V pismu Korošcu Veli- mirović izpostavlja tudi cenzuro: »Iz službe se odpuščajo nižji uradniki, ki si upajo tudi osebno reči kaj proti Veliki Krivici, ki se jo s sladkim imenom imenuje ‚konkordat‘. Prepoveduje se izgovoriti to besedo. Rimska kurija uvršča knjige na indeks. Vi ste presegli rimsko kurijo: vi uvrščate na indeks tudi besede! Z zadušitvijo svobode govora in pisanja vi želite utišati ljudstvo; no, s tem se kažete slabši psiholog od nekega srbskega vaškega kneza, ki je rekel, da je ljudstvo najnevarnejše, ko se ga utiša.« 899 894 Kolar, Korošec, str. 200; prim. ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 17, 21. 1. 1938. 895 Glej: Mithans, Sklepanje jugoslovanskega konkordata, str. 103; Manojlović Pintar, Još jednom, str. 165–166; Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 441−468; govor predsednika odbora za preučitev vprašanja konkordata dr. Vojislava Janjića 23. 7. 1937 (Stenografske beleške, 23. 7. 1937); prim. Ribar, Politički zapisi III., str. 100–101. 896 Ratej, Odtenki politizacije, str. 46, po Golec, Spomini, str. 286. 897 Krošelj, Borba za konkordat, str. 199–200. 898 Glej: AJ, 37, 46. Pismo Korošca Stojadinoviću, Beograd, 8. 1. 1937; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 64. Prepis telegrama Korošca Stojadinoviću, 15. 1. 1937. 899 ARS, AS 641, a.e. 5623, š. 48. Pismo episkopa Nikolaja Antonu Korošcu, 18. 8. 1937. 293 Vlada je bila še v drugi polovici avgusta 1937 odločena, da se potrditev konkordata izpelje in da se zatre odpor politične opozicije in SPC. 900 Po sprejemu pri knezu namestniku Pa- vletu 901 je Korošec pisal Stojadinoviću, da se sporazuma s SPC ne sme doseči za vsako ceno (na račun konkordata). Sporazum pa se je vendarle kazal kot nujen. Zato je Korošec menil, da se v primeru negativnega odgovora s strani Svetega sinoda SPC ne sme takoj poseči po strožjih ukrepih, temveč se morajo izčrpati vsa sredstva, ki bi pripeljala do pomiritve s hkratno ratifikacijo konkordata. Korošec je predlagal, da Stojadinović zaprosi za po- moč njim naklonjene metropolite, da bi le-ti poskušali vplivati na mnenje Svetega sinoda. 902 9. oktobra 1937 je Stojadinović izjavil, da vztraja pri že ob- javljenem stališču, da dokler se situacija v državi ne bo umirila, konkordat še ne bo predložen v ratifikacijo senatu. 903 Vendar ta izjava ni imela učinka. Zato je Korošec na seji finančnega od- bora narodne skupščine 29. decembra 1937 zagotovil, da vlada ne bo sprejela ne starega ne novega konkordata. 904 V najbolj kritičnih trenutkih konkordatske krize je Korošec torej trezno presodil, da bo knez namestnik Pavle – pred Stoja- dinovićem – klonil pod pritiskom SPC, pa tudi to, da so Stojadi- noviću šteti dnevi, saj je predvsem zaradi svoje zunanjepolitične politike izgubljal knezovo podporo. To bi lahko pojasnilo, zakaj je Korošec konec decembra 1937 že pred Stojadinovićem podal izjavo o končni odpovedi konkordata in s tem poskušal pravo- časno izstopiti iz potapljajoče se barke tudi za ceno papeževe graje. Nuncij Pellegrinetti se potemtakem sploh ni uštel, ko ga je označil za »politikanta«. 905 900 Mužić, Katoliška crkva, str. 177; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 8. 1937. 901 S katerim naj bi se tudi sicer pogosto pogovarjal o konkordatu (Ribar, Politički zapisi, str. 190–191). 902 AJ, 37, 46. Pismo Korošca Stojadinoviću, 20. 8. 1937. 903 Slovenec, 10. 10. 1937; Jutarnji list, 1937, let. 26, št. 9234; S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 12. 10. 1937. 904 Slovenec, 29. 12. 1937. 905 »Tudi za Korošca velja ‚politique d‘abord‘« (ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 16. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 10. 1935). 294 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA Stališče Svetega sedeža je bilo jasno že novembra 1935 – če konkordat ne bo ratificiran, se bo Korošec znašel v težavah, 906 pojavljajo se tudi »priporočila«, da naj Sveti sedež v tem pri- meru od Korošca zahteva, da izstopi iz koalicije. 907 Pri Svetem sedežu in v beograjski nunciaturi so pričakovali, da bo kot »ka- toliški« minister najbolj aktivno podpiral ratifikacijo konkor- data. Pohvaljen je bil za hiter podpis konkordata. Kljub temu je nuncij Pellegrinetti novembra 1935 pri podajanju mnenja v zvezi z imenovanjem Korošca za apostolskega protonotarja, kar je predlagal mariborski škof Tomažič, naziv pogojeval z ratifika- cijo konkordata. 908 Ob Koroščevem taktiziranju se mu je očitalo, da daje pred- nost političnim koristim, sodu pa je izbila dno njegova izjava 29. decembra 1937, da ratifikacija ni le odložena, ampak da konkor- datski predlog sploh ne bo predložen v ratifikacijo senatu. Po tem se ni mogel izogniti niti kritikam jugoslovanskih škofov niti nunciature v Beogradu. Paolo Bertoli, ki je po Pellegrinettijevem imenovanju za kardinala začasno vodil nunciaturo, je komentiral Koroščevo izjavo o odpovedi konkordata z besedami, da je žalostno, da je ravno katoličan, še več, duhovnik zadal udarec ne le že podpi- sanemu konkordatu, ampak tudi samemu načelu zakonov KC, kar na žalost sodi v mentaliteto Srbov in njihovih navad. 909 Nje- govo dejanje je označil za pilatsko gesto, saj naj bi »zavoljo ugo- diti razjarjenim srbskim popom voljno sodeloval kot pogrebnik svete pravice KC in njene svobode,« za kar ni moč najti dovolj nujnih političnih razlogov. 910 V zvezi s Koroščevo izjavo je Paolo Bertoli pisal celo mari- borskemu škofu Tomažiču, da naj Korošca obvesti, da je bil nje- gov govor vreden vsakršne obsodbe. 911 Korošec je nadrejenemu 906 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pacellija Pellegrinettiju, 2. 12. 1935. 907 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pogovor med Pacellijem in Moscatellom, 12. 11. 1935. 908 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 8. 10. 1935. 909 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Bertolija Pacelliju, 20. 1. 1938. 910 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 27. 1. 1938. 911 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Bertolija Tomažiču, 5. 2. 1938. 295 škofu pojasnil, da besedilo govora o konkordatu pred finančnim odborom narodne skupščine ni izvirno ne v Katoličkem listu (z dne 27. januarja 1938) ne v Slovencu (z dne 9. februarja 1938), da ne obstaja niti uradni niti njegov osebni zapis o tem. Govor tako lahko obnovi le po spominu. Pravoslavci, ki so nasprotovali konkordatu, naj ne bi verjeli, da je ta akt umaknjen z dnevnega reda in iz nadaljnje obravnave. Nekateri episkopi SPC naj bi z nestrpnostjo in nasprotovanjem režimu podžgali nezaupanje in »vojno psihozo« v delu pravoslavnega klera, tako da so jih prepričali, da bi bil večji del duhovščine in pravoslavnega prebi- valstva s konkordatom za vedno postavljen v težji položaj. Ker so ga mnogi spraševali, kako se stvari odvijajo, in mu zaupali, je sklical finančni odbor, kjer je zatrdil, da za vlado ne bi bilo več politično primerno v katerikoli obliki izpeljati konkordat. S tem je Korošec predstavil svoje osebno mnenje – ki ni bilo v naspro- tju s stališčem vlade. Prepričan je bil namreč, da bi vlada JRZ z vztrajanjem pri konkordatu povzročila še ostrejšo bitko med vsemi politiki in drugimi nestrpnimi nasprotniki. 912 Pismo, ki ga lahko razumemo tudi kot »spokoritev« in zagovor kot odgovor na opomin ordinarija ob (morebitnem) kršenju svoje dolžnosti do rezidence, 913 je škofa Tomažiča zadovoljilo. 914 Podobno kot Bertoli je Koroščevo dejanje kot neprimerno za katoliškega duhovnika označil kardinal Pellegrinetti. V odpovedi je videl kapitulacijo vlade pred SPC in bil je srečen, da je pred tem dogodkom odšel iz Beograda, čeprav je zaradi takšnega razpleta trpel. Motila pa ga je tudi nedejavnost Svetega sedeža. 915 V februarju leta 1938 je bila Koroščeva izjava o preklicu konkordata še vedno predmet razprave v korespondenci nun- ciature in Svetega sedeža. S Koroščevo obrazložitvijo Bertoli ni bil povsem zadovoljen. Menil je namreč, da, tudi če so ga ča- 912 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Tomažiča apostolski nunciaturi v Beogradu, 16. 2. 1938. 913 Glej: Kušej, Cerkveno pravo, str. 192. 914 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Tomažiča apostolski nunciaturi v Beogradu, 16. 2. 1938. 915 ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 17, 21. 1. 1938, 9. 2. 1938. 296 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA sopisi napačno navajali, vsa javnost misli drugače in da bi kot minister lahko, kot duhovnik pa moral preprečiti objavo na- pačnih informacij − njegov molk naj bi torej pomenil isto kot pritrditev. Korošec se je v pogovoru z Bertolijem opravičil, da v tistem delikatnem trenutku ni mogel zanikati avtentičnosti iz- jave. V nadaljevanju je ponovil razloge za svojo odločitev, ki jih je Bertoli komentiral kot zgolj dobre politične razloge, Korošec pa bi moral imeti kot duhovnik v mislih najprej svoje obvezno- sti do KC in katoličanov. Izpostavil je tudi, da če konkordata ni mogoče ratificirati, je to zato, ker je vlada prelomila svojo sve- čano obljubo, ki jo je dala ob podpisu sporazuma, saj je, ne da bi obvestila drugo stranko, tj. Sveti sedež, popustila pred SPC 916 – čeprav se KC ni vmešavala v sklepanje sporazumov z drugimi verskimi skupnostmi. 917 Korošec je odvrnil, da mu je zelo žal, da je užalostil svetega očeta, češ da je že star in da se ni zave- dal, da ravna v nasprotju z vestjo duhovnika in nikakor ni želel okrniti pravic katoličanov. Poprosil je, da se papežu posreduje njegovo opravičilo. Obljubil je, da bo vlada, čeprav konkordata ni več mogoče ratificirati, našla način, da bo katoličanom zago- tovila njihove pravice. Na to je Bertoli odgovoril, da Sveti sedež te obljube posluša že vsa leta, a se nanje ni odzval. Sedaj pa se je Sveti sedež znašel v situaciji, v kateri je obvezan, da prekine ta molk. 918 Poročilo je Bertoli sklenil z besedami: »Kljub argumen- tom, ki jih je podal, da bi pojasnil svojo izjavo, je vsaj priznal krivdo.« 919 Korošcu naj bi posredovali, da papež ni le užaloščen, ampak tudi ponižan: »Imenovali smo vas za duhovnika: ipsi au­ tem spreverunt.« 920 Na škofovski konferenci med 3. in 6. majem 1938 so škofje v izjavi za duhovnike med drugim zapisali, da »obžalujejo, da je minister, katoliški duhovnik, dal zgoraj omenjeno izjavo«. 921 916 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 23. 2. 1938. 917 Prim. AJ, 372, 14. Aide-Memoire Svetega sedeža vladi Kraljevine Jugoslavije, 15. 2. 1938. 918 Kar je bilo objavljeno že v Osservatore Romano, 19. 2. 1938. 919 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 23. 2. 1938. 920 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Državnega tajništva Bertoliju, 26. 2. 1938. 921 Krošelj, Borba za konkordat, str. 198–199. 297 Krošlju naj bi Korošec priznal, da je bil to najhujši politični uda- rec, kar jih je sploh kdaj dobil v življenju. 922 Lahko bi rekli, da Korošec, kljub dolgoletnim izkušnjam, politike večkrat ni mogel zadovoljivo povezovati z duhovni- štvom in v politiki enakovredno zastopati slovenskih in jugoslo- vanskih interesov. Kot zapriseženega monarhista ga je gotovo potrla politična konfinacija, v času katere pa je vendarle ohranil odnose s kraljem Aleksandrom. 923 Mir in sidrišče zunaj razbur- kanosti političnih voda »beograjske čaršije« in slovenskega po- litičnega provincializma je iskal v C(c)erkvi. Tako naj bi bil po Krošljevem mnenju najhujši osebni udarec za Korošca, da so ga jugoslovanski škofje obtožili krivde zaradi preklica ratifikacije 922 Krošelj, Borba za konkordat, str. 199. 923 Pelikan, Tajno delovanje, str. 575–607. Anton Korošec, notranji minister (MNZS, SL 67 4) 298 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA konkordata. 924 Šlo je torej za epizodo v njegovem življenju, ki je presegala očitno občasno neusklajenost SLS s stališči KC. 925 Opazka ministra Maksimovića o izgubi političnega kapi- tala SLS ob sklenitvi konkordata ni bila brez osnove. Tudi Ma- teja Ratej postavlja tezo, da je bil argument o zapostavljenosti KC politični konstrukt in eden od najuspešnejših elementov po- litizacije SLS in hkrati uradno stališče KC v prvi Jugoslaviji. 926 Če je bilo Koroščevo javno distanciranje od konkordata v času njegovega potrjevanja politično razumljivo, bi rezerviranost nekdanje SLS oz. slovenskega dela JRZ lahko razložili z dveh vi- dikov: na Slovenskem – le tam bi lahko nekdanja SLS občutno vplivala na javno mnenje – ni bilo močnejše opozicije proti kon- kordatu (izstopajo nekateri liberalci in pravoslavci), tako da ni bilo potrebe po »mobilizaciji« slovenskih katoličanov, medtem ko se vidnejši slovenski politiki v JRZ glede na že tako napete odnose na verskem in nacionalnem polju najverjetneje niso že- leli posebej izpostavljati še v konkordatskem boju. Moscatello je bil razočaran nad SLS, prepričan, da bi lahko bolj podprla KC. Menil je, da je vodstvo stranke vse bolj po- zabljalo duhovno in versko vsebino svojega programa ter tega podrejalo trenutnim strankarskim interesom. 927 Največja slovenska stranka tudi ni imela zadostnega poli- tičnega vpliva, da bi omogočila sprejetje konkordata. Svoj vpliv pa je izvajala po drugih kanalih. Miha Krek, takrat minister brez listnice, je tako Stojadinovića zaprosil, naj se okoli ponudbe slo- venskih opozicijskih poslancev, ki so bili v zameno za politične koncesije v Dravski banovini na račun nekdanje SLS pripravljeni podpreti konkordat, sporazume s Korošcem. Hkrati ga je tudi opozoril, da ne bi rad, da se zaradi želje po čim večji poslanski podpori konkordatu ogrozi sloga v njihovem skupnem delu. 928 924 Krošelj, Borba za konkordat, str. 181, 199. 925 Podobno se je tudi Narodna radikalna stranka razhajala s Srbsko pravoslavno cerkvijo; glej: Ratej, Odtenki politizacije, 2008. 926 Ratej, Odtenki politizacije, str. 37; prim. Gašparič, SLS, str. 273–281. 927 Veraja, Nikola Moscatello, str. 121. 928 AJ, 37, 47, 305. Pismo Kreka Stojadinoviću, 17. 7. 1937. Prim. Ratej, Odtenki politizacije, str. 45–46. 299 Z drugimi besedami, naj tej ponudbi ne nasede. Iz tega je oči- tno razvidna preračunljivost SLS, ki je močno prisotna tudi pri Korošcu. VI – Odzivi na Hrvaškem Pomembno vlogo je odigralo konkordatu nenaklonjeno politično stališče nekdanje Hrvatske seljačke stranke. Poleg tega, da je imelo na Hrvaškem prednost (hrvaško) nacionalno vprašanje, je bilo močno zamajano zaupanje v vlado in obstoj same države, to vzdušje pa je vplivalo tudi na Katoliško cerkev in njene vernike. Moscatello se je zavedal, da konkordat ne bi izboljšal hrva- ško-srbskih odnosov, kar tudi ni bil namen Svetega sedeža, me- nil pa je, da bi morali Hrvati uvideti, da jim ta sporazum prinaša pomembne duhovne in kulturne pridobitve, poleg tega pa ne ogroža hrvaškega vprašanja. 929 Načrti vlade, ki se je bala povezav med Katoliško cerkvijo in hrvaško »federalistično« politiko, so bili nekoliko drugačni. Korošec je izdal direktive za vodenje razgovorov med Besednja- kom in nadškofom Stepincem o ustanovitvi katoliške stranke na Hrvaškem, ki bi se priključila JRZ. S tem bi se zmanjšala pod- pora hrvaškemu gibanju, pa tudi vpliv Mačkove stranke na Slo- venskem. 930 Tako hrvaško politično vodstvo kakor hrvaški katoliški škofje naj bi, po Krošljevem mnenju, zaradi »političnega sovra- štva« do Korošca bolj zagovarjali Mačkovo politično stališče, da je konkordat »samo vprašanje srbske vlade v Beogradu«, kakor pa, da je sprejetje konkordata »državna potreba« in v prvi vrsti v korist katoličanom. Pri tem so nasprotniki konkordata dobili vtis, da konkordata nočejo niti katoličani, saj naj bi ga večina Hrvatov zavračala. Potemtakem naj bi ga vlada vsiljevala tudi 929 Veraja, Nikola Moscatello, str. 119–120. 930 AJ, 37, fasc. 9, jed. 48. Poročilo poverjenika iz Zagreba, 11. 11. 1937. 300 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA njim, ki »zanj ne kažejo nobenega zanimanja«. 931 Takšen vtis je poskušal popraviti Slovenec, ki je pisal, da so Mačku »lažnivo podtaknili« izjavo, da Hrvati konkordata ne potrebujejo in da bi ga v primeru koncentracijske vlade takoj umaknili z dnevnega reda. 932 Jutro dan kasneje opozarja, da se je na Slovenčevo pisa- nje odzval že Mačkov časopis Hrvatski list, ki ne zanika avten- tičnosti Mačkove izjave, ki je bila objavljena že v londonskem časopisu Morning Post. 933 Ta časopis je objavil edino Mačkovo javno izjavo v zvezi s konkordatom. Vladko Maček, »hrvaški duče«, 934 je bil mnenja, da je kon- kordat sklenila srbska pravoslavna – ne jugoslovanska – vlada, brez posvetovanja s Hrvati. Pridružil se je stališču več opazoval- cev, da je odgovornost za konkordat nosila samo Jevtićeva vlada, katere edini motiv v »gonji« proti konkordatu je bil ponoven prihod na oblast. 935 »Želeli so razvneti verski boj med Srbi in Hrvati, pri tem pa so ‚v svojem cinizmu‘ poskušali odgovornost prenesti na Hrvate. Če bi res verjeli, da ta konkordat škodi srbskim interesom, bi ga morali preklicati, preden so ga sploh podpisali,« je dejal Maček. 936 »Hrvaško« stališče ali bolj izrazito stališče največje hrvaške politične stranke konkordatskega predloga sicer neposredno ni zavračalo, kakor ga je Stjepan Radić leta 1925. Hrvati se zaradi hrvaškega gibanja, ki so mu dajali prednost pred konkordatom, niso želeli zameriti srbski politični eliti, zato se v konkordatski »borbi« niso postavljali ne na eno ne na drugo stran. 937 Stojadi- nović naj bi s konkordatom želel rešiti tudi hrvaško vprašanje, vendar k izboljšanju položaja Hrvatov ni prispeval ničesar. Ni se zavedal, da je hrvaška KC tudi brez posebnih izjav priznala 931 Krošelj, Borba za konkordat, str. 167. 932 Slovenec, 13. 8. 1937, 2, Dr. Maček in konkordat. 933 Jutro, 14. 8. 1937, 2, Podtaknjena izjava inž. Košutiča v »Slovencu«. 934 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 2. 1936. 935 Glej: Slovenec, 27. 7. 1937, 2, »Bogoljub Jevtić«. 936 Živojinović, Lučić, Varvarstvo, str. 484; prim. Mousset, La politique, str. 338–339; Pirjevec, Jugoslavija, str. 92. 937 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 154. 301 Mačku politično vodstvo hrvaškega naroda in podporo. 938 Nje- govo prepričanje, da bo s konkordatom razdelil pripadnike nek- danje Hrvatske seljačke stranke, je bilo tako popolnoma zgre- šeno. 939 Ne smemo pa tudi prezreti siceršnjih odnosov med KC in to stranko, ki ji pri težnjah po federativni ureditvi države ozi- roma večji avtonomiji Hrvatov znotraj Jugoslavije pravna eno- tnost te »nadnacionalne« verske skupnosti na državni ravni in večje pristojnosti znotraj javnih institucij gotovo ne bi ustrezale, še manj pa (sicer malo verjeten) modus vivendi s SPC. »Naci- onalna« dimenzija se tako kaže ravno v odsotnosti aktivnejše udeležbe Hrvatov v kampanji za sklenitev konkordata. Pri anta- gonizmu med KC in SPC na političnem parketu je namreč šlo zlasti za srbsko-hrvaški spor. 940 V pogovoru s Stojadinovićevim odposlancem v marcu 1937 je beseda nanesla tudi na konkordat in odnose z verskimi skupnostmi. Premierja je namreč zanimalo, ali ima Maček kaj za dodati k svojem stališču. Vodja nekdanje HSS je izvedel, da ima v zadnjem času tudi Stojadinović težave s Cerkvijo in da meni, da bi bilo Cerkvama dobro preprečiti vmešavanje v po- litiko. Maček je o konkordatu rekel sledeče: »Mene se to konec koncev ne tiče; če bi bilo vsako vprašanje tako pomembno kot konkordat, bi bilo vse že zdavnaj urejeno.« 941 Veliko govoric je sprožila vest, ki so jo objavili tuji časopisi, da naj bi Maček v pismu Združeni opoziciji zatrdil, da naspro- tuje konkordatu, ki si ga tudi Hrvati ne želijo, in da bo njegov prvi predlog, ko se bo oblikovala koncentracijska vlada, da se zakonski predlog konkordata umakne, saj naj bi bil to edini na- čin za obnovitev verskega miru v državi. To izjavo so Mačkovi sodelavci takoj zanikali in vztrajali pri indiferentnem stališču iz Morning Posta, po katerem Maček konkordata ne priznava, kot ne priznava nobenega drugega mednarodnega sporazuma 938 Mužić, Katolička crkva, str. 78; AJ, 37, 46, 299. Poročilo bana Savske banovine Korošcu, 31. 3. 1937. 939 Mužić, Katolička crkva, str. 7; Novak, Magnum Crimen, str. 445. 940 Ratej, Odtenki politizacije, str. 44. 941 AJ, 37, 1, 5. Poročilo Stojadinoviću o pogovorih z Mačkom, 15. 3. 1937. 302 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA ali zakonov, oblikovanih brez sodelovanja Hrvatov. Za avtorja domnevne Mačkove izjave pa so označili »srbske šovinistične kroge«. Nuncij Pellegrinetti se je strinjal z vlado, da je Maček napisal pismo Združeni opoziciji, da pa njegova vsebina najver- jetneje ni bila enaka objavljeni. Zagrebški časopis Obzor, ki je vodil propagando za konkordat, je objavil, da se je Mačka več- krat zaprosilo za intervju, v katerem bi podal končno stališče do konkordata. Vlada, piše Obzor, naj ne bi želela potrditi konkor- data za vsako ceno, tudi z nasprotovanjem predsednikov hrva- ških strank. 942 Vlada je skušala septembra 1937 izkoristiti povezovanje Združene opozicije, 943 katere program so imeli sicer za povsem nerealnega. Opazili so, da imajo dogovarjanja o sporazumu med Mačkom in Združeno opozicijo tudi pozitivne učinke – javno mnenje so nekoliko odmaknila od konkordata, prav tako pa so pričakovali, da se bo z nenadnim zasukom opozicije stran od »ve- likosrbskih idej« vneslo zmedo med ljudi iz srbskih regij države. 944 Takšna drža večine katoličanov je začela vse bolj obreme- njevati vlado. Konec decembra 1937 je premier v pismu posla- niku pri Svetem sedežu izpostavil nezainteresiranost katoliča- nov, zlasti nekdanje HSS, in nekaterih škofov, da bi se konkordat ratificiral. 945 V tistem trenutku je premier verjetno že videl, da so možnosti za vpeljavo konkordata pičle, in je odgovornost za to »blamažo« pred Svetim sedežem in mednarodno javnostjo skušal preložiti tudi na Hrvate. Indiferentnost hrvaških katoličanov do konkordata pa je razočarala tudi papeža. Po Pellegrinettijevih spominih naj bi oktobra 1937 izjavil: »Baski niso le v Španiji!« 946 Podobno držo kot Mačkova stranka je že 24. in 25. februarja 1937 zavzela Pribićevićeva Samostalna demokratska stranka, ki 942 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 19. 8. 1937. 943 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 63. Pismo Pellegrinettija Pacelliju, 1. 2. 1936. 944 AJ, 797, rolna 014, 0035–0037. Pismo Cvetkovića knezu Pavletu, 20. 9. 1937. 945 AJ, 372, 14. Pismo Stojadinovića Mirošević-Sorgu, poslaniku pri Svetem sedežu, 25. 12. 1937. 946 ASV, Archivio di Prefettura, Diari del card. Pellegrinetti, št. 17, 27. 10. 1937; prim. Salmič, Al di là, str. 521–526. 303 je obsodila spodbujanje verskih nesoglasij in izjavila, da »kato- liški narod« ni nič sodeloval pri sklepanju konkordata ter da bi borbo morali voditi proti tistim, ki so ga sklenili. 947 Zanimivo je, da hrvaški komunisti niso nasprotovali stali- šču nekdanje HSS, niti niso podprli akcije srbskih komunistov, saj na Hrvaškem z večinsko katoliškim prebivalstvom takšna ak- cija ne bi naletela na dober odziv. Nestrinjanje so izrazili pred- vsem ob »napadih« policije na demonstrante. Menili so, da je bilo vmešavanje srbskih komunistov v verske spore nepotrebno, zlasti ker je imela SPC več pravic kot druge vere. T ako je bila tudi Komunistična partija Hrvaške s strani Komunistične partije Ju- goslavije označena za »pasivno« v odnosu do »borbe v Srbiji«. 948 Pričakovano, glede na povezave s prostozidarstvom, se je proti konkordatu postavila Hrvaška starokatoliška cerkev. Po podpisu konkordata se je v starokatoliškem tisku poudarjalo, da so povojni konkordati povzročili le trenja in konflikte. Na redni seji Hrvaške starokatoliške cerkve v maju 1937 je bilo izposta- vljeno mnenje, da bi s konkordatom KC postala privilegirana verska skupnost v državi, papež pa bi dobil velike pristojnosti. Po odpovedi konkordata pa je škof Marko Kalogjera maja 1938 izjavil, da ga veseli zmaga SPC. 949 VII – Odjek konkordatske krize na Slovenskem V času potrjevanja konkordata v Dravski banovini zaradi razlogov, ki smo jih že omenjali – geografske oddaljenosti od protestov, omejenih predvsem na Srbijo, delno tudi Bosno in Hercegovino, politične prevlade nekdanje SLS in večinsko ka- toliškega prebivalstva, ki v konkordatu očitno ni videlo dovolj velike prednosti, da bi se zanj zavzelo z akcijami na domačem terenu – ni prišlo do opaznejših nemirov niti do akcij v podporo konkordatu. Izstopata zgolj angažiranje Narodne odbrane in 947 Mužić, Katolička crkva, str. 138; Salmič, Al di là, str. 508. 948 Mužić, Katolička crkva, str. 157. 949 Mužić, Katolička crkva, str. 40; Starokatolik, 14, 1938, št. 4–6, str. 1. 304 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA pravoslavnih cerkvenih občin 950 ter delovanje nekaj posamezni- kov, predvsem Korošca, ki pa je bilo prav tako osredotočeno na Beograd. Dosti več od sumničenj o protikonkordatskem delo- vanju slovenskih prostozidarjev v virih, ki smo jih pregledali, ni zaslediti. Pomemben je tudi prispevek Rada Kušeja kot avtorja edine brošure o konkordatu v slovenskem jeziku, ki je konkordat pričakovano zagovarjala. O angažmaju s strani mariborskega in ljubljanskega škofa v času ratifikacije konkordata oz. odzivih na proteste proti konkordatu ni zaslediti podatkov. Narodna odbrana, ki naj bi bila »nepolitična in nad- strankarska vsenarodna organizacija«, 951 je v več slovenskih kra jih delila letake 952 proti režimu, knezu namestniku Pavletu in kon kor datu. Nekateri člani Narodne odbrane so bili zaradi njihovega razširjanja tudi kazensko obsojeni. Opozorilo, da naj organizacija prekine s takšnimi in podobnimi akcijami, je obla- stni odbor v Ljubljani prejel že 17. aprila 1937. Zaradi »proti- zakonitih« člankov, ki so vsebovali zlasti »kazniva dejanja po 4. členu zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi«, so bile prepovedane 25., 31., 32., 33. in 35. številka časopisa Pohod. Med članki tega lista Narodne odbrane, ki so izhajali v avgustu in sep- tembru leta 1937, velja izpostaviti »Javno vprašanje g. dr. Koro- šcu, notranjemu ministru kraljevine Jugoslavije« iz 31. številke. Članek se nanaša na dogodke ob »krvavi litiji« in z njimi pove- zane obtožbe, da je bila večina orožnikov, ki so sodelovali pri incidentu, Slovencev. Avtor piše: »V zvezi s tem pa je beograjska in za njo vsa srbska javnost dvignila strahotno obtožbo proti Slovencem. /…/ Ko so te vesti kljub vsem opreznostnim odredbam prodrle v Slovenijo, so vzbudile vihar ogorčenja. Prepričani smo, da bo najmanj 90 odstotkov tudi vaših lastnih pristašev najodločneje obsojalo ter z zgražanjem zavrnilo vsako 950 Predstavili bomo primer celjske pravoslavne cerkvene občine. 951 AJ, 37, 46. Odločba Kraljevske banske uprave dravske banovine o Narodni odbrani, 18. 12. 1937. 952 Na primer letaka z napisom »Slovenski javnosti« (tiskan v prostorih oblastnega odbora Narodne odbrane v Ljubljani) in »Dragi prijatelji« (AJ, 37, 46, 299. Odločba Kraljevske banske uprave dravske banovine o Narodni odbrani, 18. 12. 1937). 305 sumničenje s katerekoli strani, da bi bili naši slovenski orožniki sploh sposobni izvršiti tak posel na način kot se to danes v srbski javnosti predstavlja. Kljub temu in z ozirom na našo nacijonalno čast smatramo za neobhodno potrebno, da čujemo iz Vaših ust odločno izjavo na vprašanje: Koliko je resnice na tem? /…/ Vse vaše dosedanje delo je šlo izključno na rovaš Vaše politične in osebne reputacije, obtožbe srbske javnosti pri teh incidentih pa gredo na rovaš naše celokupne slovenske javnosti, katere pa Vi, g. minister, v celoti niste upravičeni zastopati!« 953 Ta pogled je seveda treba obravnavati s pridržki, a odpira novo vprašanje in nov problem: koliko je bila Slovenija tudi »za- prta« in neobveščena o dogodkih v Srbiji – očitno je bila dr- žavna cenzura učinkovita – ter izredno pomanjkanje virov o odzivih na konkordatsko krizo na Slovenskem, kar pa še ne po- meni, da odzivov ni bilo. V pregledanih arhivskih dokumentih ni informacij, na podlagi katerih bi se lahko natančneje anali- ziralo »slovenski pogled« na sprejemanje konkordata. Na pri- mer: delno je mogoče razloge za »napade« na delegacijo JNS s strani Omladine JRZ v letu 1937 iskati tudi v strankarskem in ideološkem konfliktu, ki ga je v tistem času prejudicirala ratifi- kacija konkordata. 954 Še najbolj vidno »obračunavanje« v zvezi s konkordatom na Slovenskem v času njegovega sprejemanja po- dajajo članki v Slovenskem narodu. Kar se tiče pisanja o konkor- datu v slovenskih časopisih, so bile obširnejše le sprotne novice o konkordatski razpravi leta 1937 (na primer Slovenec in Jutro). Enega redkih vpogledov na (nekoliko) širše dogajanje in odnos SPC na Slovenskem do konkordata je v kroniki Srbske pravoslavne parohije podal začasni celjski paroh Ilija Đ. Bulovan. Zapisal je, da je »Varnavin glas« – govor ob pravoslavnem no- vem letu 1937 – »prodrl tudi v naše najbolj odročne kraje, tako da so se protesti na pristojne organe proti sprejetju konkordata 953 AJ, 37, 46. Odločba Kraljevske banske uprave dravske banovine o Narodni odbrani, 18. 12. 1937. 954 Glej: ARS, AS 641, a.e. 5530, š. 48. Junijski dogodki v Sloveniji. Ozadje, potek in posledice klerikalnih nasilstev proti jugoslovenskim naprednim in nacionalnim postojankam (avtor Albert Kramer). 306 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA vrstili z vseh strani«. Tudi celjska cerkvena občina je 22. janu- arja 1937 sprejela protestno resolucijo proti konkordatu, ki se je glasila: »V imenu pripadnikov pravoslavne cerkvene občine v Celju protestiramo proti nameravani uzakonitvi konkordata z Vatikanom, s katerim se izničuje načelo enakopravnosti veroizpovedi in žalijo naša verska čustva. Prosimo, da se naš protest upošteva.« 955 Bulovan je menil je, da se s konkordatom »Rimskokatoliški Cerkvi daje /…/ superiorne pravice, ne le na versko-moralnem področju, pač pa tudi družbenem, lastniškem, sodno-pravnem, izobraževalnem, vojaškem področju, področju zakonske zveze itn. Rimskokatoliško Cerkev v pravem pomenu besede postavlja kot dominantno, vladajočo Cerkev v naši državi, medtem pa srbsko pravoslavno Cerkev z mnogo višjim številom vernikov, ki je ustvarjala državo, postavlja v podrejen in ponižu- joč položaj. S tem konkordatom bi v našo državo prišla skoraj neomejena tuja oblast – papeška, ki bi se postavila nad državo in državno ustavo, ki bi pred kanonskim pravom rimskokatoli- ške Cerkve izgubila svojo pomembnost. Z njim bi se spodkopali temelji nemotenega, svobodnega in samostojnega razvoja, na- predka in obstanka vseh naših izobraževalnih, kulturnih, huma- nitarnih, narodnih, viteških in drugih ustanov. Ogrozili bi mir in varnost v državi, uničili medsebojno složnost, ljubezen in zau- panje, konec koncev pa tudi sam obstanek države.« 956 Takšno mnenje nedvomno ni nekaj novega, pravzaprav gre za znano propagando, ki se je širila po srbskih krajih in nepou- čene ljudi (ter verjetno tudi nižjo duhovščino SPC) strašila pred skorajda neomejenim vplivom, ki naj bi ga KC pridobila s kon- kordatom. V tem primeru pa odraža tudi nelagodje te majhne cerkvene občine v tako dominantno katoliškem okolju. Kaže pa tudi na dokaj realen občutek narodne, verske, socialne, politične in drugih negotovosti v državi. Po »divjaških napadih na procesijo za ozdravitev patriarha Varnave« je Bulovan zapisal: »Ta boleč dogodek, ki nima pri- 955 Bulovan, Kronika, str. 79. 956 Bulovan, Kronika, str. 78. 307 mere niti v najtežjih dneh suženjstva pod Turki in Avstrijci, je povzročil velik prepad med srbsko Cerkvijo, ki je od tedaj pri- stala pravzaprav izven zakonske zaščite, in kraljevsko vlado, ki se Cerkvi za to nezaslišano ponižanje in nasilje niti opravičila ni.« 957 Ob koncu leta 1937 je povzel: »Doživeli smo tako gro- zljive čase, kakršnih ni bilo niti pod tujo oblastjo. Tudi pri nas, v Celju, se pri svetih liturgijah redno pojavi detektiv – tako je po celi državi – da nadzoruje delo srbske duhovščine ter da državo brani pred srbsko cerkvijo, ki jo je pravzaprav ustvarila. Razde- ljujejo letake, na katerih so zapisane največje laži in klevete o naših cerkvenih dostojanstvenikih, da bi jim tako izničili njihov ugled in avtoriteto med ljudstvom.« 958 Kar se tiče takratne slovenske politične opozicije, smo že omenili, da je Korošec nasprotoval ponujeni podpori sloven- skih poslancev JNS pri sprejemanju konkordata, ki tudi ne bi bila »zastonj«. 959 Ta »ambivalentnost« nasprotnikov konkordata (ob političnem oportunizmu) je povsem razumljiva in skladna z opažanjem, da je šlo pri »uporu« predvsem za »srbsko psiho- loško dramo«. 960 Morda so bila opozorila nuncija Pellegrinettija iz leta 1933, da se je protikatoliška naravnanost prostozidarjev, združena z liberalizmom, najbolj izrazito razvila na Slovenskem, vsaj v odnosu do ratifikacije konkordata vendarle pretirana. 961 Distanciranje od konkordatskega vprašanja, tudi indife- rentnost, čeprav ne tako izrazita kot na Hrvaškem, saj je nek- danja SLS znotraj vlade podprla konkordat, 962 sta omogočila tudi pluralizacija znotraj slovenskega katoliškega tabora pred- vsem v drugi polovici tridesetih let in zlasti za katoliško de- snico »pomembnejši sovražnik« – komunisti. Edvard Kardelj je v Proleterju pod psevdonimom Ivan Ukmar sicer objavil čla- nek z naslovom »Žig sramote«, v katerem obsoja dogodke ob 957 Bulovan, Kronika, str. 80. 958 Bulovan, Kronika, str. 83. 959 AJ, 37, 47, 305. Pismo Kreka Stojadinoviću, 17. 7. 1937. 960 Pirjevec, Jugoslavija, str. 92. 961 Salmič, Al di là, str. 510; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 14. Pellegrinetti Pacelliju, 17. 1. 1933. 962 Prim. Veraja, Nikola Moscatello, str. 118–121. 308 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA litiji in stališče vlade Stojadinović-Korošec do konkordata, saj naj bi vlada s privilegiranjem ene veroizpovedi »izzivala versko vojno«, 963 a ni zaslediti, da bi to sprožilo kakšne vidnejše odzive s katoliške strani. Tudi narodno vprašanje se je razvijalo manj odvisno od verske identitete kot v preteklosti. Še najboljši približek »idealnega« podpornika konkordata (poleg članov trenutne vladne stranke) bi namreč bil vnet katoličan – Jugoslovan. Nasprotniki konkordata so imeli več mobilizacijskih faktorjev tudi na nepravoslavnih območjih, kjer agitacija SPC sicer ni imela večjega vpliva. Protikonkordatsko stališče so predstavljali kot »upor« proti načelom verske neenakopravnosti, vdoru tuje oblasti (tudi fašizma), poudarjali so škodljivost konkordata tudi za katoličane, vendar ne na Slovenskem ne na Hrvaškem niso pridobili večjega števila podpornikov. VIII – Islamska verska skupnost Muslimani v Bosni in Hercegovini so pristali na združitev v skupno Kraljevino SHS, a ker je bila jugoslovanska ideja pred letom 1918 predvsem domena Srbov, Hrvatov in Slovencev, so bili v več pogledih spregledani. Tudi sicer se je njihovo avto- nomistično gibanje neo-bošnjaštvo pričelo šele v tridesetih le- tih. 964 Njihova strankarska politika pa se je pričela razvijati že ob zatonu Avstro-Ogrske in v dvajsetih letih kot Jugoslovanska muslimanska organizacija, tesno povezana z Islamsko versko skupnostjo. 965 Položaj muslimanov je bil zelo specifičen. Islamski verski skupnosti so bile odvzete osnovne verske pravice z verskim za- konom in versko ustavo, uvedeno leta 1930. Reis-ul-ulema Ča- ušević v boju proti centralizmu ni uspel in je odstopil oziroma se upokojil leta 1930. Po sprejetem zakonu in ustavi naj bi vsi muslimani v Jugoslaviji tvorili eno versko skupnost s sedežem 963 Proleter, 9. 8. 1937. 964 Bougarel, Bosnian Muslims, str. 100–105. 965 Mužić, Katolička crkva, str. 33–36. 309 reis-ul-uleme v Beogradu. Reis-ul-ulema, člane Ulema-medlis in muftije je imenoval kralj po predlogu pravosodnega mini- stra in s pristankom ministrskega predsednika. Islamska ver- ska skupnost je lahko upravljala s svojim premoženjem, a zgolj pod nadzorstvom države. Nezadovoljstvo muslimanov je tako naraslo, da je Stojadinović v poskusu pomiritve ponudil Jugo- slovanski muslimanski organizaciji mesto v vladni koaliciji. Ko se je približeval podpis konkordata, se je konflikt med državo in muslimani poslabšal. Mehmed Spaho, voditelj nekdanje Jugo- slovanske muslimanske organizacije, je sprejel položaj ministra za promet pod pogojem, da bodo uvedeni novi zakoni za islam- sko skupnost. 966 Nova verska ustava za islamsko skupnost je bila sprejeta leta 1936 z zagotovilom, da se muslimani ne bodo vmešavali v ratifikacijo konkordata. Obljubo so držali in ostali lojalen koali- cijski partner. Fehim Spaho, brat Mehmeda Spaha, je postal novi reis-ul-ulema in sedež voditelja verske skupnosti je bil presta- vljen nazaj v Sarajevo. Posebej pomemben je bil člen ustave, ki je zagovarjal enakopravnost vseh priznanih veroizpovedi, in oblju- bljal, da v kolikor bi se drugi verski skupnosti priznale še druge pravice, se bodo iste pravice priznale tudi islamski skupnosti. Ta člen je bil dodan, ker so začeli naraščati spori okoli konkordata in tako islamska verska skupnost ni imela razloga, da bi se vklju- čila v konflikt. 967 To določilo, sprejeto po podpisu konkordata, pa hkrati namiguje, da bi bile s konkordatom KC podeljene ver- ske pravice, ki jih islamska verska skupnost ni uživala. 968 Pragmatičnost islamske verske skupnosti je pričakovana že, če se ozremo na delovanje Jugoslovanske muslimanske or- ganizacije, ki je podobno kot SLS v vladah predstavljala »jeziček na tehtnici«. V oči pa nekoliko bode dejstvo, da se zdi, da bi s potrditvijo konkordata izmed večjih verskih skupnosti praznih rok ostali le srbski pravoslavci – ali bi (so) v to vsaj lahko prepri- 966 Mužić, Katolička crkva, str. 33–36. 967 Mužić, Katolička crkva, str. 33–37; Radić, Religion, str. 199–200. 968 Mithans, On the field, str. 205. 310 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA čali vernike. Iz analize konkordatskih členov in zakonov o SPC je očitno, da so enake verske pravice, kot bi jih katoličani dobili s konkordatom, že uživali, želeli in zahtevali so pa večje. IX – Posledice odpovedane ratifikacije konkordata in odzivi nanjo Ratifikacija konkordata je bila dokončno odpovedana 1. fe- bruarja 1938, čemur so sledile »vzajemne« prijateljske geste dr- žavne oblasti in SPC z amnestijo zaprtih zaradi izgredov v času konkordatske krize ter preklicem ekskomunikacije poslancev in ministrov. S tem so se konkordatski boji tudi končali, Stojadi- nović se je (vsaj za nekaj časa) obdržal na oblasti, vendar za KC vprašanje konkordata še ni bilo zaključeno. Stojadinović je poslaniku Mirošević-Sorgu obrazložil, da vlada na podlagi druge točke izjave o odpovedi konkordata ne more predložiti skupščini istega konkordatskega predloga, zato je ta dokončno odpovedan in umaknjen z dnevnega reda. Ta del je bil formuliran tako: »/D/a bo kraljevska vlada pri vsakem prihodnjem urejanju odnosov z Vatikanom in urejanju polo- žaja Rimskokatoliške cerkve v Kraljevini Jugoslaviji v polni meri spoštovala in upoštevala z državno ustavo zaščiteno načelo enakopravnosti vseh z zakonom priznanih ver v naši državi.« 969 Vprašanje, ali bodo v prihodnosti potekala pogajanja o novem konkordatu, je ostalo odprto in odvisno od razvoja dogodkov, a vsekakor jih vlada ni nameravala izpeljati v bližnji prihodnosti. V tem smislu naj bi se tudi razumelo osebno 970 mišljenje notra- njega ministra, ki ga je podal 29. decembra 1937. 971 Sveti sedež je 15. februarja 1938 poslal jugoslovanski vladi aide­mémoire, ki v glavnem povzema protestno noto nuncija Pellegrinettija z dne 25. novembra 1937. 972 V njem je bila iro- 969 AJ, 372, 14. Pismo Stojadinovića Mirošević-Sorgu, 8. 2. 1938. 970 Četudi z ozirom na prejšnje in kasnejše Stojadinovićeve izjave ni mogoče trditi, da je šlo zgolj za Koroščevo »osebno« mnenje, temveč za splošno, vladno stališče. 971 AJ, 372, 14. Pismo Stojadinovića Mirošević-Sorgu, 8. 2. 1938. 972 Glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 66. Pismo Pellegrinettija Stojadinoviću, 25. 11. 1937. 311 nično ošvrknjena »nesposobnost« vlade, rekoč, da se le-ta ne more utemeljeno izgovarjati, da je bilo vprašanje konkordata obravnavano prehitro in da vlada ni imela časa, da sprejme svoje odločitve; konkordatska pogajanja z Jugoslavijo so namreč pote- kala več kot deset let, »kar je izjemen, če ne edinstven primer v analih diplomacije«. 973 Vlado se je opomnilo, da so vse doteda- nje jugoslovanske vlade, vključno s kraljem Aleksandrom, pod- pirale sklenitev konkordata in da obsojajo, da »druga veroizpo- ved nadzoruje in se vmešava v urejanje odnosov med Katoliško cerkvijo in jugoslovansko državo. /…/ Zato je Vatikan dolžan po svoji vesti, da sproži uraden protest proti postopku, katerega predmet je, ter da opomni jugoslovansko vlado na: 1) svečan podpis konkordata, 2) nezastarljive pravice katoličanov v Jugo- slaviji, da ne bodo postavljeni v položaj podrejenosti in izjeme v odnosu do drugih veroizpovedi.« 974 Mirošević-Sorgo je že po dveh dneh odpisal Svetemu se- dežu in zavrnil trditve, da je glavni vzrok za odpoved konkordata SPC. Odgovornost za konkordat naj bi po njegovem mnenju prvenstveno nosila Jevtić in njegova bivša vlada, ki ni odobrila dela, ki ga je sama opravila. Prav tako je bila večina katoličanov, z Mačkom na čelu, zadržana do konkordatskega predloga. Pro- testno pismo je označil za neobičajno in opozoril, da bi lahko imelo neželene posledice. 975 Ivo Andrić se je kot namestnik zunanjega ministra v pogo- voru z Bertolijem v začetku marca opravičil, da zunanji minister v zvezi s preklicem konkordata ni stopil v kontakt s Svetim se- dežem. To je označil kot »napako v postopku«, ki se je pripetila zaradi prezaposlenosti z notranjepolitičnimi konflikti. Bertoli takšnega opravičila ni sprejel. Menil je, da četudi je »boj« no- sil interni značaj, se jugoslovanska diplomacija ne more izogniti dejstvu, da je bil v njem žrtvovan mednarodni sporazum. Ta- kšno napako je vlada storila že v oktobru 1937 ter jo na način, 973 AJ, 372, 14. Aide-Memoire Svetega sedeža vladi Kraljevine Jugoslavije, 15. 2. 1938. Prim. Radić, Jugoslavija i Vatikan, str. 692–693. 974 AJ, 372, 14. Aide-Memoire Svetega sedeža vladi Kraljevine Jugoslavije, 15. 2. 1938. 975 AJ, 372, 14. Pismo Mirošević-Sorga Svetemu sedežu, 17. 2. 1938. 312 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA ki mu skoraj ni primere, ponovila. To dejstvo, pravi Bertoli, še povečuje presenečenje, bolečino in upravičeno ogorčenje Sve- tega sedeža. Andrić je priznal, da je bila nota, ki jo je objavil Osservatore Romano, popolnoma upravičena, a da se bo vlada odzvala s svojimi argumenti in morda tudi zavrnila določene tr- ditve. Po Bertolijevem mnenju je bila napaka vlade v politični in parlamentarni taktiki: »V bolj ali manj parlamentarnem režimu, ko država ni imela več moža, ki bi lahko počel, kar bi hotel, je vlada želela ratificirati konkordat, ki je bil v tajnosti pripravljen v času diktatorske vlade.« 976 Izrazil je še začudenje nad neresnič- nimi govoricami, ki so se razširile znotraj vladnih krogov, da naj bi Sveti sedež razumel težave, v katerih se je znašla vlada, in da naj bi z dostojnim molkom v času krize čakal na ugodnejši čas. Prav tako se je v časopisih cenzuriralo objave članka iz Osserva­ tore Romano. 977 Novi vatikanski nuncij v Jugoslaviji Ettore Felici je julija bolj razumevajoče sprejel vladne obrazložitve. Stojadinović mu je dejal, da so po sprejemu konkordata, ko je bila najbolj potrebna pomoč katoličanov, ti izkazali indiferentnost, nekateri tudi so- vražnost. Sedaj pa se bo počakalo, da se bo situacija umirila. Premier je še zagotovil, da bo v tem času KC od vlade dobila več, kot bi z ratifikacijo konkordata. 978 Na podlagi tega pogovora je nuncij Felici delno spremenil svoje mnenje o dogajanju »prete- klega julija«, tako da je odpoved konkordata videl kot žalostno, a nujno politično potezo. Sprejel je stališče, da je bila protikon- kordatska kampanja v ozadju predvsem politična, 979 čeprav je seveda šlo za politizacijo konkordatskega vprašanja s strani vseh akterjev, tudi SPC. Nuncij Felici ni videl razlogov za pesimizem, »saj katoličani v Jugoslaviji sestavljajo homogeno, kompaktno in nezanemarljivo silo, vlada, ki se ne zdi, da bi imela sovražne predsodke, jim bo končno zagotovila pravni status, do katerega 976 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 2. 3. 1938. 977 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 2. 3. 1938. 978 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Felicija Pacelliju, 14. 7. 1938. 979 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Felicija Pacelliju, 14. 7. 1938. 313 imajo pravico in ga potrebujejo, da ne obdržijo statusa očitne podrejenosti v primerjavi z drugimi veroizpovedmi«. 980 Kritiki se zaradi odpovedi konkordata niso izognili niti ju- goslovanski škofje, posebej nadškof Stepinac. Njegovo izjavo z dne 15. februarja 1938 981 je kardinal Pacelli komentiral: »Če je g. Stepinac dejansko verjel, da bi s protesti hrvaški katoličani še bolj dokazali svojo ljubezen in popolno vdanost Katoliški cerkvi in svetemu očetu, se tako absolutna in splošna prepoved ne zdi primerna. T udi pod predpostavko, da vlada ne bi dovolila prote- stov, ostaja nedotaknjena dolžnost in pravica katoliških Hrvatov do protesta proti storjenim krivicam.« 982 Katoliški škofje so od začetnih protestov proti vladi in molka med najhujšo konkordatsko krizo od oktobra 1937 sto- pnjevali svoje kritike, ki so bile pričakovano najostrejše po od- povedi konkordata. Na majski škofovski konferenci so naslovili note na »odgovorne« za diplomatski fiasko. V posebnem prote- stnem pismu premierju so izpostavili predvsem laž, ki jo je po- udarjala SPC, da je konkordat uperjen proti SPC. Stojadinovića so opomnili na zgodovino sklepanja konkordata, ki so ga ves čas vodili in nadzorovali pravoslavci, med njimi tudi sam kralj. Kako bi torej lahko takšen konkordat škodil pravoslavju, se sprašu- jejo. Odprto so protestirali proti takšnemu kršenju dogovora o sklenitvi konkordata, vsem napadom na KC in kršitvi pravic katoličanov. Stojadinoviću so se pritožili, da jih je SPC ponižala v manjvredne državljane, ter dodali: »Ali je bilo to v korist ali v škodo Kraljevine Jugoslavije, bo razsodila zgodovina.« 983 Nadškof Stepinac je Bertoliju zaupal, da jih je nek vla- dni odposlanec poskušal prepričati, da se je vlada pripravljena sporazumeti s škofi in jim zagotoviti vse, kar je predvidel kon- kordat. A zagrebški nadškof je odločno odgovoril, da niso za- dovoljni s takšnimi obljubami. »Če se razumeta Sveti sedež in 980 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Felicija Pacelliju, 14. 7. 1938. 981 Glej: Slovenec, 15. 2. 1938, Pomirjevalen razglas nadškofa dr. Stepinca z ozirom na konkordat. 982 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Pacellija Bertoliju, 27. 2. 1938. 983 ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Stepinca Stojadinoviću v imenu škofovske konference, maj 1938. 314 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA vlada, smo mi zadovoljni. Če pa potem vlada misli, da bo s staro bizantinsko taktiko pridobila škofe s ponudbami mimo Rima, se moti. Sporazumi se sklepajo med Svetim sedežem in vlado, ne med vladami in škofi,« je nadškof ponovil tudi Stojadinoviću. 984 S strani politične opozicije po odpovedi konkordata ni bilo posebnih izjav, četudi so bili očitno nezadovoljni, da se je vlada obdržala na oblasti. Prevladalo je mnenje, da se je vlada vdala pred SPC, ter »čudenje«, kako da posledično ni sama podala odstopa. Med SPC in vlado so se odnosi uredili, zlasti ko je bil za novega patriarha 22. februarja 1938 izvoljen Gavrilo Dožić. Ob tej priložnosti je Sveti arhierejski sabor izdal poslanico duhov- nikom in vernikom. Poslanica je bila sestavljena kot utemeljitev sporazuma z vlado tako za srbsko duhovščino kot za laike, ki so bili nezadovoljni z načinom, kako se je boj končal, in predvsem z izvolitvijo novega patriarha. Večkratni poziv k harmoniji in eno- tnosti je izviral iz dejstva, da se je nekaj episkopov, kot poroča Bertoli, uprlo. Krožile so govorice, da naj bi Sveti sinod nadalje- val postopek ekskomunikacije episkopa Nikolaja Velimirovića, ki se pojavlja kot najbolj »antikatoliško ime« in ki poleg tega v svoji eparhiji ni razglasil novega patriarha, svojo duhovščino in vernike pa je pozval k shizmi. 985 Če je torej vlada v času potrjevanja konkordata naletela na proteste SPC in opozicijskih strank, se je po njegovi odpovedi – pričakovano – morala soočiti s protesti KC, ki pa niso prešli okvirov diplomacije in nekaj dokaj ostrih izjav v časopisju. »Dvorni puč« kneza Pavleta in Korošca v začetku leta 1939, ki je spodnesel Stojadinovića, verjetno ni bil neodvisen od do- gajanja ob konkordatski krizi, četudi so bili za odstavitev precej pomembnejši drugi razlogi. Niti SPC, ki jo je vodil patriarh Do- žić, ni imela več potrebe, da bi vztrajala pri Stojadinovićevi od- stavitvi. 986 Konkordat ne bi rešil težav v državi, njegov padec ter 984 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 11. 3. 1938. 985 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 14. 3. 1938. 986 Glej: Mužić, Katolička crkva, str. 195; prim. Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 163. 315 buren odziv proti njegovemu sprejetju pa so notranje- in zuna- njepolitične konflikte le še poglobili. Odstavitev Stojadinovića na takšen način ni bila to, kar si je želela politična opozicija, saj je dejansko prišlo le do rekonstrukcije vlade, še več, Korošec je ponovno postal minister. Tudi Koroščevo sodelovanje pri puču gotovo ni bilo naključje – poleg zamere, da ga je Stojadinović odstavil ter njunih nasprotujočih si pogledov na zunanjo in no- tranjo politiko, bi lahko bilo to dejanje povezano tudi s konkor- datom. Zdi se, da je bila edina stran, ki je iz konkordatske krize izšla zadovoljna, Srbska pravoslavna cerkev. Sledilo je obdobje rekonciliacije, ki KC kljub trudu škofov, da bi posamezna vprašanja, ki jih je urejal konkordatski predlog, reševali v neposrednem dogovarjanju s posameznimi ministri, ni prineslo dosti uspeha. 987 A konkordatska kriza je ostro zare- zala v odnose med KC in SPC, ki sta prekinili vse stike in jih za časa kraljevine nista več obnovili. X – Razlogi za odpoved konkordata Razloge za preklic konkordata in vpletenost akterjev bomo primerjali z ovirami in dvomi, ki so se pojavljali v času kon- kordatskih pogajanj. Pričakovano je prišlo do razhajanj v si- tuacijskih odzivih na nemire oz. spregledanje možnosti, da je stanje v državi tako negotovo, da je lahko sporazum s Svetim sedežem pripeljal do ene največjih kriz za časa prve Jugosla- vije. Konkordatska kriza je temeljila predvsem na političnem in nacional(istič)nem konstruktu o nenadejanih negativnih posle- dicah konkordata za nekatoliško prebivalstvo. 1. Počasnost sklepanja konkordata Celotno obdobje pogajanj in potrjevanja konkordata je zaznamovalo odlaganje in taktično zavlačevanje predvsem s strani jugoslovanskih vlad. To se je nadaljevalo tudi po podpisu konkordata in po njegovem sprejemu v skupščini z odlaganjem ratifikacije v senatu. Po nekaterih mnenjih bi bila ratifikacija 987 Kolar, Škof Rožman, str. 122. 316 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA konkordata še možna, če bi se akt predložilo skupščini jeseni 1935. 988 Po drugi strani pa si Stojadinović ni zagotovil podpore SPC, kljub temu da je sporazum predložil skupščini šele po slabem letu in pol. Četudi je kakor prejšnje vlade pred podpi- som konkordata dobil patriarhov »blagoslov«, je ob kasnejšem neukrepanju in ob nasprotovanju SPC (že od avgusta 1935) politično nekoliko podcenil njeno moč in možnost povezave z opozicijskimi političnimi strankami. 2. Nezaupljivost srbskih pravoslavcev do tujega vmešavanja V času konkordatske krize je bil eden glavnih mobilizacij- skih faktorjev s strani opozicije »teorija zarote«, v kateri se je konkordat prikazovalo kot sredstvo Svetega sedeža in »njenega zaveznika – fašistične Italije« ne le kot vmešavanje v politiko Ju- goslavije, ampak celo kot način za spreobračanje v katolicizem. Spet pa ne gre spregledati, da so o konkordatu – v vsej njegovi izjemno dolgi zgodovini – odločale vlade, ki so jih v veliki ve- čini sestavljali Srbi, torej pravoslavci, in te politične elite so kon- kordat podpirale. Osebe, ki so dejansko imele vzvode oblasti, se torej na takšne insinuacije niso ozirale. Sicer pa so se morale kmalu spopasti s precej večjima tujima silama – Nemčijo in Ita- lijo –, ki sta posegali v gospodarsko in kasneje tudi politično avtonomijo Jugoslavije. 3. Politični ugovori Proti konkordatu so obstajali številni politični pridržki, od »nekompatibilnosti« s političnimi programi »protiklerikalnih« strank (npr. Komunistične partije Jugoslavije, deloma tudi HSS in liberalnih strank) do politično motiviranega nasprotovanja in nezaupljivosti s strani katoliškega tabora in celo škofov (na- našajoč se na narodne in politične pravice). Prevladovali pa so oportunistični politični interesi, ko se je s »tempirano bombo« poskušalo odstraniti takratno vlado. 988 Glej: Mužić, Katolička crkva, str. 127; ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, 1209, 9. Pismo Bertolija Pellegrinettiju, 22. 9. 1936. 317 4. »[K]atoliške množice nezadovoljstva ne prelagajo na Sveti sedež, ampak na svoje vlade« Ta argument, ki ga je predložil Loiseau (1933) v času po- trjevanja konkordata, ni toliko relevanten, saj v tej fazi Sveti sedež ni aktivneje posegel v dogajanje, četudi se je po njegovi odpovedi pritožil, da se vlada z njim o tem sploh ni posvetovala. Polno odgovornost je od teh dveh strani tako nosila vlada. 5. Vpliv tujih držav Tuje države so bile v času konkordatske krize in končne odpovedi bolj opazovalke ter manj aktivno vpletene kakor v času pogajanj. Nejasna je sicer – obrnjena – vloga Italije, ki naj bi po neodobravanju konkordatskih pogajanj ratifikacijo jugo- slovanskega konkordata celo spodbujala in vezala na sporazum med državama. 989 Razlikovala so se namreč tudi pričakovanja o tem, kaj naj bi konkordat prinesel. Če se omejimo na hrvaško vprašanje, je najverjetneje tudi italijanska diplomacija s selitvijo iz Zagreba v Beograd od konkordata pričakovala utrditev beo- grajskega režima in narodno konsolidacijo vzhodne sosede. 6. Vmešavanje katoliške hierarhije Precej nepričakovana glede na zgodovino pritiska episko- pata na vlade in Sveti sedež v času pogajanj je bila pasivnost jugoslovanske KC v ključnem času potrjevanja konkordata spo- mladi in poleti 1937. Državna cenzura, ki ji je uspešneje uspelo omejiti pisanje KC o konkordatu kot pa publikacije SPC, je si- tuacijo precej poslabšala. Odločitev vrha jugoslovanske KC, da se katoličani na proteste pravoslavcev ne bodo odzvali z nemiri, je bila verjetno modra, saj takrat ne bi bilo dobro prilivati olja na ogenj, ko so že tako mnogi svarili pred državljansko vojno. Namesto na glavne krivce za odpoved konkordata so škofje po njegovi odpovedi večino kritik stresli na vlado. 989 Glej: Avramovski, Britanci, str. 573–575. 318 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA 7. Strah katoličanov, da bi vlada izkoristila konkor­ dat za okrepitev režima, ki bi bil nenaklonjen KC in katoličanom, oz. ne bi izpolnjevala svojih obveznosti, določenih v konkordatu Ta argument bi eventualno lahko delno razložil zadržanost tako Slovencev in Hrvatov kot tudi katoliških škofov do konkor- data. Glede na to, da je tudi Stojadinovićeva vlada konkordat nameravala izkoristiti (med drugim) za utrditev unitaristično- -centralističnega režima z oslabitvijo hrvaškega gibanja, niti ne neupravičeno. Vendar gre za pesimistične predpostavke, kaj bi konkordat lahko povzročil, ki so brez trdnih osnov. 8. Nekdanja SLS in Anton Korošec Špekulacije o tem, da bi lahko nekdanja SLS s svojim načelnikom skrivaj nasprotovala konkordatu, so se pojavljale tudi ob ratifikaciji. Vsekakor pa so – odprto – Korošec in njegovi sodelavci naredili več v podporo sprejemu konkordata kot pa proti. Incident ob »krvavi litiji« ni bil načrtovan, Koroščeva izjava o odpovedi konkordata, tj. da vlada ne bo predložila ne starega ne novega konkordatskega predloga v ratifikacijo senatu, pa se je skladala s stališčem vlade. Vprašanje, zakaj je Korošec z izjavo o dokončnem preklicu konkordata prehitel Stojadinovića in ali je bila to oportunistična poteza, ostaja odprto. Po Krošljevi interpretaciji naj bi Korošec podal izjavo, ker Stojadinovićeve niso zalegle. 990 Kar se tiče očitkov, da bi konkordat zmanjšal »politični kapital SLS« (Maksimovićeva izjava), 991 bi lahko skle- nili, da bi sprejem konkordata bivši SLS najverjetneje prinesel več političnih točk kot pa njegov padec in nadaljevanje politike »katoličanov kot drugorazrednih državljanov«. V državi je bilo že tako več kot preveč drugih narodnih problemov, vprašanje pa je tudi, koliko vidnih sprememb bi konkordat sploh prinesel v življenje katoliških Slovencev. 990 Krošelj, Borba za konkordat. 991 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka. 319 9. Nasprotovanje/nesprejemanje konkordata s strani HSS Stališče Hrvatske seljačke stranke do konkordatskega vpra- šanja se praktično ni spreminjalo, s to razliko, da ga je Stjepan Radić leta 1925 odkrito zavrnil, a iz istih razlogov, kot je Maček zavzel indiferentno držo. Konkordat je v takšni obliki za HSS ostajal zadeva, ki jo je izpeljala »srbska vlada«, in tako do njega niso zavzeli mnenja. Imel je tudi manjši efekt na vlado kakor leta 1925, kljub temu pa je močno zamajal integriteto vlade, ki ni imela podpore (niti) politične predstavnice največjega katoliškega naroda v državi. Povsem nedvoumno je HSS izrazito prednost pred ureditvijo verskega vprašanja dala »hrvaškemu gibanju« in povezovanju z Združeno opozicijo, kar pomeni, da je tudi sama želela izkoristiti priložnost sodelovanja v morebitni bodoči vladi. Slednje je kmalu, sicer v drugi zasedbi, tudi uresničila. 10. Tajnost pogajanj Že omenjena taktična napaka, ki je bila očitna ob menjavi vlade, je bila tajnost pogajanj 992 oz. odnos SPC do tega vpraša- nja. Vlada JRZ namreč niti ni poskušala razbiti te fame, ki so jo nasprotniki konkordata učinkovito izkoristili, celo s tem, da so prvi objavili vsebino konkordata. Vsaj slednje bi vlada lahko storila že v času iskanja parlamentarnih glasov, namesto da je še povečevala njegovo misterioznost in s tem podprla namige o dvomljivi vsebini konkordatskega predloga. Poleg tega je storila morda ključno napako, da je konkordatski predlog pokazala le patriarhu SPC, povsem pa izključila nekdanji HSS in tudi SLS. 993 11. Srbska pravoslavna cerkev V času pogajanj se je z vodstvom SPC ravnalo previdno in tako se je patriarhu Varnavi v nasprotju z običajno proceduro pokazalo celo predlog konkordata. Kljub temu je SPC postala 992 Med drugim je to napako opazil tudi Bertoli (glej: S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 2. 3. 1938). 993 Z izjemo Besednjaka, ki se je o konkordatu skoraj zagotovo pogovarjal tudi s kakšnim od predstavnikov nekdanje SLS, a o tem ni virov. 320 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA glavni faktor pri organizaciji protikonkordatske borbe in tudi razlog za vladno odločitev, da konkordat odpove. Njena mobili- zacijska in propagandna zmožnost se je za vlado oz. podpornike konkordata izkazala kot zelo neugodna. Kot kažejo pričevanja, se je še pred Stojadinovićem pod pritiskom SPC vdal knez na- mestnik in tako zapečatil usodo konkordata. Skorajšnja obsede- nost nekaterih predstavnikov SPC z »nevarnostjo«, ki naj bi jo prinesel konkordat, je bila osnovana na vse močnejših naciona- lističnih (in verskih) konfliktih ter na strahu, kaj bodo prinesle spremenljive mednarodne politične razmere, ki so jih nareko- vale politike totalitarnih režimov. Vendar brez podpore politič- nih strank kljub širokemu »človeškemu resursu« tudi SPC ne bi uspelo tako zamajati režima, predvsem pa najverjetneje ne bi prišlo do politizacije konkordata niti do zahtev po odstopu vlade. 12. Opozicijske politične stranke, društva in gibanja Odnosu opozicije, tj. JNS, demokratov, komunistov, Ljo- tićevega Zbora idr., raznih društev, gibanj in prostozidarjev do konkordata v času pogajanj nismo posvetili večje pozorno- sti, ker tudi ni bilo izrazitega, odprtega nasprotovanja. V času konkordatske krize pa so ta združenja odigrala eno ključnih vlog. Njihova usmeritev nezadovoljstva s konkordatom tudi na nezadovoljstvo z aktualno vlado – ter posledično potrebo po njeni zamenjavi – je še toliko bolj prizadela državni vrh. Vlada ni zmogla dobiti bitke tako na političnem kot na verskem po- lju. Tako bi lahko rekli, da je konkordat »žrtvovala«, saj bi bil, če od njega ne bi odstopila ali če bi celo poskusila z ratifikacijo v senatu in glasovanje izgubila, njen odstop neizbežen. Tudi v obrazložitvah Svetemu sedežu, zakaj je odpovedala konkordat, je vlada navajala predvsem opozicijo političnih strank (kar je bilo za Sveti sedež bolj sprejemljivo, kot da bi podlegli pritisku verske skupnosti), četudi je politična opozicija po umiku SPC izgubila večino moči in ni uspela izpeljati svojega primarnega cilja – padca vlade. Eden največjih uspehov politične opozicije 321 je bil, da so v senatu obdržali večino oz. vsaj dovolj nasprotnikov konkordata. Pri konkordatski krizi je šlo za politizacijo verskih vprašanj, ki so se prenesla na polje nacionalnega. Pomemben dejavnik, da konkordat ni bil sprejet, je bila tudi smrt kralja Aleksandra. Kralj si je prizadeval urediti odnose z vsemi verskimi skupnostmi in tudi konkordatu je bil naklonjen 994 oz. se je bil pripravljen uklo- niti zahtevam Svetega sedeža v zameno za prorežimsko orienta- cijo Katoliške cerkve. 995 Zagovorniki so tudi v času konkordatske krize večkrat poskušali predstaviti konkordat kot del zapuščine pokojnega kralja. 996 Konkordat, katerega eden izmed ciljev je bil tudi solida- rizacija v državi, je dosegel nasproten učinek z diferenciacijo pravoslavnih Srbov od Katoliške cerkve. V okviru konkordat- skega boja se namreč ni napadalo neposredno katoličanov, temveč Katoliško cerkev kot institucijo in vlado, ki je bila pri- pravljena s Svetim sedežem skleniti takšno pogodbo. Neslutena posledica je bila, da je konkordat, namesto da bi okrepil »pro- tikomunistično fronto«, komuniste celo povezal z nasprotniki konkordata. Zaradi političnih povezav, ki so se širile z nemiri, demonstracijami in zborovanji ljudskih množic, je vlada resno vzela tudi strah pred možnostjo državljanske vojne kot oblike »verskega boja«. Prav tako je postalo jasno, da konkordat ne bo prinesel konsolidacije med narodi v Jugoslaviji – pravzaprav je v času svoje priprave dosegel ravno obratno – in da lahko vsaj kratkoročno več škode vladi stori SPC kot KC (in Sveti sedež). V notranjepolitičnem pogledu je bilo namreč lažje sprejeti vtis, da se je vlada vdala pred SPC kot pa pred Svetim sedežem. 994 PANG 1133, t. e. 16, a. e. 4/3. Dokumentacija o konkordatu: poročilo Engelberta Besednjaka. 995 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 130. 996 Manojlović Pintar, Još jednom, str. 161. Glej tudi: Slovenec, 14. 8. 1937, 2, Pokojni kralj Aleksander o konkordatu. 322 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA OBDOBJE »REKONCILIACIJE« (1938−1941) Po Pantiću je Stojadinovićeva odstavitev 4. februarja 1939 označevala tudi popoln zlom državne konkordatske politike, 997 kar je mogoče podkrepiti s Stojadinovićevo obljubo o podpori urejanju pravnega položaja KC iz julija 1938. 998 Najverjetneje je šlo ponovno za prazne obljube, ki jim je nasedel nuncij Ettore Felici. Nedvoumno pa je, da so se odnosi med največjima ver- skima skupnostma v državi izrazito poslabšali. Iz Državnega tajništva so v januarju leta 1939 opozorili, da življenje katoličanov v Kraljevini Jugoslaviji poteka v težkih pogojih zaradi štirih razlogov: 1) šolske zakonodaje, 2) izobra- ževanja in vzgoje katoliške mladine, 3) gospodarskih razmer KC v Jugoslaviji ter 4) položaja katoliških javnih uslužbencev. Veljavni šolski zakoni naj bi namreč ovirali delovanje katoliških šol. Ponovno je bila izpostavljena problematika, da učence in dijake katoliške vere poučujejo učitelji drugih veroizpovedi in da se v šolskih učbenikih pojavljajo netočni, za katoliško vero »ponižujoči« podatki, vključno s »teorijami o razvoju človeka«, ki nasprotujejo krščanskemu konceptu. 999 Katoličani so naspro- tovali tudi »spolno mešanemu« izobraževanju v državnih šolah. 997 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 163. 998 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Felicija Pacelliju, 14. 7. 1938. 999 Prim. Mithans, Rimskokatoliška cerkev. 323 Obstajale naj bi birokratske težave pri imenovanju katehetov. Izpostavljalo pa se je tudi onemogočanje ustanavljanja mladin- skih katoliških društev. KC v Jugoslaviji naj bi bil odvzet večji del premoženja, zaradi česar naj ne bi bila zmožna pokriti najbolj nujnih potreb duhovščine. Financiranje KC namreč ni bilo po proporcialnem sistemu. Mučen naj bi bil tudi položaj samostan- skih bolnišnic. Katoliški javni uslužbenci naj bi bili praktično iz- ključeni iz vodstvenih položajev in za tiste, ki so odprto izkazo- vali katoliško pripadnost, je bilo napredovanje oteženo. Druga težava naj bi bila v tem, da po kanonskih zakonih, ki jih jugoslo- vanski episkopat ni hotel spremeniti, žena državnega uradnika, ki se po njegovi krivdi od njega loči, ni upravičena do pokojnine. Zaradi tega naj bi več javnih uslužbencev tudi izstopilo iz kato- liške vere. 1000 Po padcu konkordata se je nuncij Felici zavzemal za to, da so škofje posamezna vprašanja, ki jih je urejal konkordatski predlog, reševali v neposrednem dogovarjanju s posameznimi ministri. Kolar sklepa, da so bili ti pogovori neuspešni, saj je bila vrsta vprašanj predmet diskusije na vseh sejah Jugoslovanske škofovske konference do začetka druge svetovne vojne. 1001 Katoliški škofje v Jugoslaviji so tako spremenili svoje stali- šče iz marca 1938, ko so zavrnili »vladne ponudbe«, 1002 in se an- gažirali predvsem na področju urejanja zakonske zveze, finan- ciranja KC z ureditvijo plač duhovnikov in drugih zaposlenih v KC, pri urejanju verskih skladov, na šolskem področju in glede pastorale v vojski. V zvezi s premoženjem verskih skladov je nadškof Stepinac pisal pravosodnemu ministru Milanu Simonoviću že istega me- seca. Zahteval je, da se izvedejo koraki, da pristojna ministrstva predajo vse premoženje verskih skladov pristojnim škofijam. 1003 Mnenje cerkvenih krogov je bilo očitno, da bi bili dohodki pre- moženja verskih skladov v cerkveni upravi večji, in so zato zah- 1000 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Osnutek pisma državnega tajništva, 15. 1. 1939. 1001 Kolar, Škof Rožman, str. 122; prim. NŠAL, sp. V., 269. 1002 S.RR.SS., AA.EE.SS., Jugoslavia, 96, 67. Pismo Bertolija Pacelliju, 11. 3. 1938. 1003 Glej: NŠAL, sp. V., 269. Pismo Stepinca Simonoviću, pravosodnemu ministru, 5. 3. 1938. 324 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA tevali, da se jim premoženje vrne ali pa se poveča delež države pri kritju cerkvenih stroškov. 1004 Zagrebški nadškof je po uskla- jevanju s strokovnjaki in škofom Rožmanom na zahtevo pravo- sodnega ministra z dne 30. marca 1938 ministrstvu 15. decem- bra 1938 poslal utemeljitev in predloge za prenos premoženja verskih skladov v posest in uporabo KC. Zahtevalo se je tudi vrnitev premoženja šolskih skladov, ki so bili prav tako obrav- navani kot cerkvena lastnina. Škofovska konferenca je za ugo- tavljanje dejanskega stanja obeh skladov predlagala ustanovitev posebne komisije, ki jo je sporazumno s predsednikom škofo- vske konference imenoval pravosodni minister. 1. maja 1939 1005 je pravosodni minister Viktor Ružić izdal uredbo o prenosu la- stnine verskih skladov KC v lastništvo in upravo KC. 1006 Ostal pa je očitek, da se prenos ni uredil s posebnim, temveč s finančnim zakonom. 1007 To je bilo tudi edino takrat aktualno vprašanje, ki je bilo rešeno v korist KC. Leta 1938 so priprave novega državnega zakonika spodbu- dile škofe, da so obravnavali vprašanje zakonske zveze. Pravo- sodnemu ministru so poslali spomenico, v kateri so opozarjali, da je predvidena zakonska odločba v nasprotju s konkordatskim predlogom (1935). 1008 Na škofovski konferenci konec januarja 1939, prvi, ki se je je udeležil nuncij Felici, je bilo sestavljeno pastirsko pismo o krščanskem zakonu, v katerem so škofje po- udarili nerazvezljivost zakonske zveze in dolžnost katoličanov, da v tej zvezi spoštujejo nauk KC. 1009 Predlagani zakon naj bi bil namreč oblikovan na podlagi zakonskega prava iz Občega dr- žavnega zakonika, s tem da je bil opuščen konfesionalni značaj. 1004 Simić, Pravna ureditev, str. 119; Kolar, Delna izvedba, str. 154–159; Kolar, Škof Rožman, str. 123-125; Rajšp, Verski skladi. 1005 Uredba je bila v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije objavljena 4. 5. 1939, v Službenem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine pa 17. 5. 1939. 1006 Kolar, Škof Rožman, str. 124. 1007 Simić, Pravna ureditev, str. 119; Kolar, Delna izvedba, str. 154–159; Kolar, Škof Rožman, str. 123–125. 1008 Glej: NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka poslovnega odbora škofovske konference, 15. 12. 1938; NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, 24.−28. 1. 1939; Kolar, Delna izvedba, str. 119. 1009 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, Zagreb, 24.−28. 1. 1939. 325 V predlogu zakonika se je ohranila obvezna cerkvena poroka, a je bila uvedena možnost razveze. 1010 Na škofovski konferenci v maju 1938 je bil sprejet sklep o ustanovitvi šolskega odbora, ki bo spremljal vse pojave na po- dročju šolstva in vzgoje, ki bi kršili pravice staršev in KC ter bi bili škodljivi za versko-moralno življenje otrok in mladine. 1011 Na konferenci je na to temo poročal referent škof Srebrnić, ki je opozoril na »napake« v šolskih učbenikih. Sklenili so, da se ministru za prosveto pošlje dve pritožbi: v prvi bi se zahtevalo, da se učbenike, ki žalijo katoliško vero in čustva katoličanov, iz- loči iz šolskega kurikuluma, v drugi pa bi bilo zahtevano, da se v komisije za oceno učbenikov za zgodovino, etnologijo, priro- doslovje, pedagogiko in filozofijo kot cenzorje vključi tudi pred- stavnike KC. Obe pritožbi naj bi se poslalo tudi knezu name- stniku Pavletu in ministrskemu svetu. Škof Srebrnić je poročal, da o statistiki nekatoliških učiteljev v šolah z večinsko katoli- škimi učenci še ni dobil podatkov od vseh škofov. Odločili so, da bodo po zbrani statistiki o tem za javnost izdali brošuro. 1012 Pereče vprašanje je bila tudi ureditev plač duhovnikov in drugih uslužbencev KC. V tej zadevi je pobudo prevzel škof Rožman – tudi kot referent o tem vprašanju –, ki je za škofo- vsko konferenco pripravil lastne predloge, med katerimi je bila tudi uvedba cerkvenih kolekov. 1013 KC se je pred drugo svetovno vojno znašla v težkih finančnih razmerah, ki se do razpada dr- žave niso izboljšale. 1014 Na konferenci v januarju 1939 je bilo izpostavljeno tudi vprašanje o položaju vojaških kuratov v Jugoslaviji. Govorilo se je o tem, da je v pripravi nov zakon o vojski, po katerem naj 1010 NŠAL, sp. V., 269. Zapiski o zakonskem pravu v načrtu jugoslovanskega državnega zakonika. 1011 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference iz leta 1938; Kolar, Delna izvedba, str. 120. 1012 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, 24.−28. 1. 1939. 1013 Glej: NŠAL, sp. V ., 269. Škofijski ordinariat v Ljubljani predsedstvu škofovskih konferenc, 28. 11. 1938. 1014 Glej: NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, 24.−28. 1. 1939; NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, 24. 10.–27. 10. 1939; NŠAL, sp. V., 269. Pismo Škulja Rožmanu v zvezi z duhovniškimi plačami, 2. 5. 1938. 326 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA bi služenje vojske za bogoslovce trajalo eno leto. Proti temu je predsedstvo škofovske konference protestiralo pri ministru za vojsko in mornarico ter zahtevalo, da se vojaškega roka ne po- daljšuje. Nadškof Ujčić se je tudi pritožil nad nedisciplinirano- stjo nekaterih duhovnikov, ki služijo vojaški rok. 1015 Škof Rož- man je kot referent o tem vprašanju na škofovski konferenci v oktobru istega leta ugotavljal pomanjkljivosti pastorale v vojski, pri čemer je izpostavil nizko versko in moralno stanje med vo- jaki in starešinami. 1016 Na nizki ravni so bili ves ta čas tudi odnosi med jugoslo- vansko vlado in Svetim sedežem. Dva meseca po umestitvi pa- peža Pija XII. (Eugenia Pacellija) je maja 1939 prišlo do prvega srečanja predstavnikov Kraljevine Jugoslavije in Vatikana, ki pa ni imelo dosti efekta. Konec leta 1939 pa je prišlo do ponovnega 1015 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, 24.–28. 1. 1939. 1016 NŠAL, sp. V., 269. Zapisnik sestanka škofovske konference, 24. 10.–27. 10. 1939. Podpisnik jugoslovanskega konkordata kardinal Eugenio Pacelli, kasnejši papež Pij XII. (MNZS, SL 14052) 327 spora okoli imenovanja škofa brez predhodnega posvetovanja z jugoslovansko vlado. 1017 Politika urejanja odnosov med Srbi in Hrvati je kmalu po sporazumu izgubila svoj zagon, zlasti na medverskem področju. V Beogradu so zato organizirali konferenco med predstavniki KC in SPC, na kateri se je razpravljalo o reševanju vprašanja kolizije zakonodaj o verskih skupnostih. Pravosodni minister Lazar Marković je želel v duhu sporazuma Cvetković-Maček urediti tudi verske in medverske odnose. Vendar so se že okoli vprašanja združitve zakonodaj o sklepanju zakonske zveze ru- šile širše ideološke in politične predstave. Cerkvi sta tako pre- kinili stike in medsebojno nezaupanje je onemogočalo kakršen- koli dialog. 1018 Sprejetje novega načrta medverskega zakona, ki je bil pripravljen leta 1940, je bilo tako povsem nemogoče. 1017 Radić, Jugoslavija i Vatikan, str. 693. 1018 Pantić, Srpska pravoslavna crkva, str. 205; prim. Kolarić, Ekumenska trilogija, str. 805– 806. 328 POTRJEVANJE KONKORDATA IN KONKORDATSKA KRIZA 329 SKLEP 330 SKLEP Od študije Igorja Salmiča 1019 se ta monografija razlikuje po nekoliko drugačni strukturi in pristopu. Kontekst, podprt s teoretičnim zgodovinsko-antropološkim aparatom, je predsta- vljen v uvodnem delu monografije. Večji je poudarek na med- narodnem dogajanju, tj. oceni vpliva tujih držav na sklenitev in ratifikacijo jugoslovanskega konkordata. Če se Salmič kon- centrira bolj na analizo posameznih predlogov konkordata, sta v pričujočem delu predstavljeni geneza nastajanja vseh členov konkordata in njihova primerjava z drugimi v tistem času skle- njenimi konkordati, zakoni in ustavami druge verske skupno- sti (SPC) ter določenimi državnimi zakoni. To omogoča poleg prikaza, kako se je ta pravni akt skozi trinajstletno obdobje pogajanj spreminjal, tudi zavrnitev očitka o spornosti njegove vsebine, kar so očitali kritiki. Dodano vrednost pa predstavlja poudarek na slovenski situaciji z analizo spremljanja, recepcije in vključenosti v dogajanje okoli konkordata na severu prve Ju- goslavije, ki je bil politično in ideološko izrazito katoliški. Pri analizi notranjepolitičnih sporov Salmič izrazito poudari po- gled vatikanske diplomacije, predvsem papeškega nuncija v Ju- goslaviji Ermenegilda Pellegrinettija. Njegovo izhodišče, da se razišče, ali so nekateri očitki v zgodovinopisju o odgovornosti katoličanov oziroma katoliškega episkopata za diplomatski ne- uspeh upravičeni, bi se lahko izkazalo za problematično zaradi avtorjevega predhodnega nestrinjanja s temi predpostavkami. Že naslov monografije – »preko vseh predsodkov« –, ki izhaja iz citata nuncija Pellegrinettija, da Sveti sedež »objektivno« sklepa konkordate z vsemi državami, 1020 namreč aludira na obrambo (vsaj vrha) Katoliške cerkve pri tem neuspelem poskusu vpeljave konkordata. Vendar se strinjam, da se obe monografiji niti ne podvajata niti nista ekvivalentni, 1021 čeprav podajata nekaj zelo podobnih zaključkov glede motivov za sklenitev konkordata, kaj bi konkordat prinesel jugoslovanski vladi in kaj Svetemu sedežu, 1019 Prim. Salmič, Al di là, str. 17–20. 1020 Salmič, Al di là, str. 1. 1021 Salmič, Al di là, str. 17. 331 glede faktorjev, ki so podaljšali pogajanja, ter določenih razlogov za neratificiranje sporazuma in njegovo odpoved. Nekaj manj- ših razhajanj pa je glede (proaktivne) vloge katoliških škofov v konkordatski krizi, čeprav tudi Salmič priznava, da so ti v prvem polletju leta 1937 molčali. Da je bila kasnejša odločitev, da se ne izzove še hujših nemirov, modra, je skupen zaključek. Vendarle pa bi škofje lahko izrabili še druge kanale, preko katerih bi lahko podprli vlado in tudi poskrbeli za to, da bi katoličani po državi konkordat bolje sprejemali. Nerešena nacionalna, verska, zunanje- in notranjepolitična vprašanja so v Kraljevini Jugoslaviji slabšala odnose med KC in državnim vrhom ter med verskimi skupnostmi v državi. To se kaže skozi nenehne konflikte med KC in vladami ter v pritož- bah KC nad novo državo in vladami, zlasti od leta 1929 dalje. Organizacijska struktura Katoliške cerkve je pri vladah vzbujala – vzporedno z zunanjepolitičnimi konflikti z Italijo in Avstrijo – nezaupanje in zato si je KC pri njih prislužila naziv »proti- državne« institucije. Predstavniki »nadnacionalne« KC so na- mreč občasno idejno posegali tudi na področje vprašanja avto- nomnosti narodov v Jugoslaviji, kar so vlade interpretirale kot »separatistične« težnje »avstrijakantov«. Že z zagovarjanjem pravic katoličanov je to lahko pomenilo »plemensko« delitev, saj so veliko večino katoličanov v državi predstavljali Slovenci in Hrvati, kar je ostalo, pa predvsem nacionalne manjšine. Kri- tike pa je bila državna oblast deležna tudi s strani Srbske pravo- slavne cerkve, ki je v času konkordatske krize opisovala razmere kot hujše od tistih iz obdobja, ko so bili Srbi pod otomansko oblastjo. Dejstvo je bilo, da je nova država prinesla veliko spre- memb, s katerimi se niso znali spopasti ne državni sistem ne verske skupnosti, prej vajene (z izjemo Bosne in Hercegovine) na versko homogenost, ne različni narodi z bolj ali manj močno razvito narodno zavestjo. Kljub heterogenosti sta bili izraziti na- cionalna in verska ekskluzivnost. Politične, nacionalne in (med)verske razmere so bile predmet spora skozi celotno obdobje obstoja prve Jugoslavije. 332 SKLEP Že samo za Katoliško cerkev je bilo pred nastankom države v veljavi šest različnih državnih zakonodaj, zato se je kmalu po združitvi začelo usklajevanje interesov in iskanje najboljše reši- tve za ureditev pravnih odnosov med KC in državo. Konkordat bi sicer imel večplastne posledice, ki pa so vzbujale dvome tudi med katoliškim prebivalstvom in strah, da bi Vatikan nanje po sprejemu konkordata pozabil. Priprave na sklenitev konkordata med Kraljevino SHS/Ju- goslavijo in Svetim sedežem so se pričele leta 1922, ko je bila imenovana Komisija za sklenitev konkordata in kmalu pripra- vljen prvi konkordatski osnutek. Pogajanja so se pričela leta 1925. Na strani jugoslovanske delegacije jih je vodil Vojislav Ja- njić, na strani Svetega sedeža pa Francesco Borgongini-Duca. Kljub razmeroma uspešnemu usklajevanju, ki je sicer pokazalo na velika odstopanja v stališčih, se po poletnem »odmoru« po- gajanja jeseni niso nadaljevala. V prvi vrsti zaradi spora okoli Zavoda Sv. Hieronima, Radićeve zavrnitve konkordata, kot ra- zlog pa sta se omenjala tudi poseg katoliških škofov v pogaja- nja in spor glede glagolice. Kasneje pa so odnose med Jugosla- vijo in Svetim sedežem oteževala tudi razhajanja okoli zakona o agrarni reformi in šolskih zakonov. Do naslednjega vladnega konkordatskega predloga je preteklo šest let. Na pobudo kralja Aleksandra je bil sestavljen novi predlog, ki pa ga je Sveti sedež v dveh promemorijah obravnaval precej kritično. Tajna poga- janja, ki jih je na jugoslovanski strani vodil Nikola Moscatello neposredno z državnim tajnikom Eugeniem Pacellijem in Giu- seppejem Pizzardom, so se pričela leta 1933. Osnovno podobo je osnutek dobil še v istem letu, a pogajanja so se zavlekla še v leto 1935: minister Auer je sporazum podpisal 25. julija 1935. Pregled modifikacij predlogov in osnutkov konkordata in samih pogajanj jasno kaže sestavo konkordata iz »koncesij in protikoncesij«. Zgodnejši osnutki in jugoslovanski konkordat- ski predlogi so predvideli manj pravic za KC in več pristojnosti države na »skupnih interesnih področjih«. Nenazadnje so bili to enostranski načrti; če pa podpisani konkordat (1935) primer- 333 jamo z zahtevami Svetega sedeža iz pogajanj leta 1925, zlasti pa s promemorijama Svetega sedeža na jugoslovanska vladna pre- dloga iz let 1931 in 1933, katerih večina pripomb je bila sprejeta, so razhajanja precej manjša. Treba je upoštevati tudi zunanjepo- litične razmere v času sprejemanja konkordata (zlasti posledice konfliktov okoli italijanskega in nemškega konkordata), takra- tne odnose med katoliškimi in državnimi oblastmi ter diplo- matske odnose med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem in tudi pravice, ki so bile priznane drugim verskim skupnostim. Tajnemu kraljevemu pogajalcu Moscatellu je uspelo, da so bile upoštevane nekatere vladne zahteve, ki so bile esencialnega po- mena: škofovska prisega kralju, ustanovitev mešane komisije, člen o manjšinah, možnost ugovora vlade (iz političnih razlo- gov) na kandidata za škofa ali nadškofa, depolitizacija aktivne duhovščine in rešitev vprašanja o glagolici in stari cerkvenoslo- vanščini v liturgiji. Primerjava jugoslovanskega konkordata z ostalimi konkor- dati, sklenjenimi v času papeža Pija XI., in z zakonodajo SPC, nam na eni strani razkriva, da so v konkordatu z Jugoslavijo KC priznane pravice, ki jih v drugih konkordatih ni bilo ali pa so bile zelo redke. Po drugi strani pa gre pri konkordatu kot zadnjem »verskem zakonu«, sklenjenem s priznanimi veroizpovedmi v kraljevini, 1022 v glavnem za izenačitev pravic, ki jih je imela Srb- ska pravoslavna cerkev, kar zavrača očitke o posebnih privile- gijih KC. Govorili bi lahko kvečjemu o privilegijih KC in SPC, korektiv temu pa je bil konkordatu dodani člen, po katerem naj bi se vsako ekskluzivno pravico, ki jo je pridobila KC, priznalo tudi drugim priznanim verskim skupnostim v prvi Jugoslaviji. Sklenemo lahko, da z vsebinskega vidika o jugoslovanskem konkordatu ni mogoče govoriti kot o unikumu (imel je sicer ne- kaj posebnosti), predvsem pa ni bilo utemeljenega razloga za to, da bi določila, priznana KC, upravičeno izzvala proteste drugih verskih skupnosti v državi. 1022 Z izjemo manjših baptistične in starokatoliške cerkve. 334 SKLEP Razlogi za sklenitev konkordata – z vladne strani – so bili poenotenje zakonov o KC in ureditev njenega pravnega polo- žaja, povečanje mednarodnega ugleda, izpolnitev zahtev Fran- cije ter ob zadnjem konkordatskem predlogu tudi Italije in okre- pitev KC v »skupnem boju proti komunizmu«. Glavni cilj je bil izboljšanje odnosov med državo in KC, v čemer pa so videli tudi neposreden pozitiven vpliv na rešitev nacionalnega, predvsem hrvaškega vprašanja s cepitvijo hrvaškega gibanja in konsolida- cijo med »jugoslovanskimi plemeni«. Prav tako bi sklenjen kon- kordat lahko demantiral morebitne nadaljnje pritožbe katoliča- nov o kršitvi njihovih verskih pravic v mednarodni javnosti. Na podlagi nekaterih točk konkordatskega predloga pa se je vlada nadejala tudi večje neodvisnosti od vpliva nuncija (torej Svetega sedeža). Nuncij Pellegrinetti je v konkordatu videl predvsem pri- ložnost za zaščito verske manjšine z zagotovitvijo svobodnega delovanja KC, hkrati pa tudi temelj za izboljšanje odnosov med narodi v Jugoslaviji (predvsem Srbi in Hrvati), ureditev zakono- daje in zajezitev vpliva prostozidarstva in starokatoliške cerkve. Interference oz. ovire, ki so se pojavljale v času pogajanj in potrjevanja konkordata, se skladajo z odlaganjem in »taktičnim« zavlačevanjem pogajanj ter ratifikacije konkordata predvsem s strani jugoslovanskih vlad. Skozi celotno obdobje reševanja konkordatskega vprašanja so bili na strani katoličanov in ka- toliških cerkvenih dostojanstvenikov prisotni tudi dvomi glede iskrenosti vlad, predvsem morebitnega izkoriščanja konkordata v njihovo škodo oziroma bodočega neizpolnjevanja obvezno- sti, določenih v konkordatu. Hkrati so se vlade pritoževale nad vmešavanjem škofov v konkordatska pogajanja, kar je bil poleg zatrtja vmešavanja politike in javnosti na splošno najverjetneje tudi glavni razlog za odločitev kralja Aleksandra za tajna pogaja- nja s Svetim sedežem. Ta so obrodile sad – podpisani konkordat –, imela pa so slab učinek na sprejem konkordata v javnosti, pri različnih političnih strankah in pri SPC, čeprav je bila ta o poga- janjih in s končnim predlogom seznanjena. Takrat si je Stojadi- novićeva vlada želela podpore vrha KC, ki pa se v ključnih tre- 335 nutkih konkordatske krize ni izpostavljal. Kakor je Francija ves čas spodbujala sklenitev konkordata, je Italija v času njegovega sklepanja temu domnevno nasprotovala in indirektno vplivala na zavlačevanje pogajanj na strani Svetega sedeža, ki se je raje izognil morebitnim konfliktom z Italijo, zlasti v času urejanja rimskega vprašanja. Pomembno je bilo tudi stališče Hrvatske seljačke stranke, ki konkordata, pri katerem niso sodelovali, ni sprejemala ne v času pogajanj leta 1925 niti ob ratifikaciji. Veliko pomembnejša je bila zanjo ureditev hrvaškega vprašanja. Manj podpore, kot bi bilo pričakovati, so konkordatu posvetile tako nekdanja Slovenska ljudska stranka kakor tudi druge slovenske stranke in slovenska javnost na splošno. Poleg omenjenih razlogov, ki so tudi vplivali na izbruh protestov proti konkordatu, sta bila glavna: 1) nezadovoljstvo opozicijskih strank z notranjo in zunanjo politiko premierja Stojadinovića in priložnost za prevzem oblasti ter 2) občutek zapostavljenosti Srbske pravoslavne cerkve oz. ogroženosti s strani Katoliške cerkve. Kritiki so se predstavljali kot »zaščitniki ustave in državnih interesov« pred »oportunističnimi težnjami Svetega sedeža ter njegove naveze z Italijo« po čim večjem vplivu v jugoslovanski politiki. Pri analizi vzrokov za propadlo ratifikacijo konkordata je tako treba upoštevati številne kompleksne probleme in de- javnike, od katerih nekateri nastopajo kot vzrok in posledica, protagonist in zaviralec. Srbska pravoslavna cerkev se je obrnila na politične stranke in tako sprožila množičen odpor, prav tako pa je tudi politična opozicija izkoristila zavračanje konkordata s strani SPC s poskusom povzročitve padca vlade. Politizacije konkordata si SPC naj ne bi želela, a je kljub temu ekskomuni- cirala ministre in pravoslavne poslance, ki so glasovali za kon- kordat, kar je bilo povsem politično motivirano dejanje. Najgla- snejša opozicijska stranka je bila ravno nekdanja vladna stranka JNS, ki je zaključila konkordatska pogajanja, kar kaže na poli- tični kapital, ki ga je imel konkordat. Anton Korošec se je kot notranji minister znašel v »pat poziciji«, saj je bil kot duhovnik 336 SKLEP in odgovorni za delo policije glavna tarča podpihovanih množic in se zato ni želel javno izpostavljati ne za konkordat ne proti njemu. Da se katoličani – upoštevajoč nasvet nadškofa Stepinca – na proteste nasprotnikov konkordata skoraj niso odzvali, je bilo po eni strani modro, če pomislimo na številne omembe mo- žnosti, da bi konkordatska kriza lahko pripeljala do državljanske vojne, po drugi strani pa se je morala vlada, ki so jo sestavljali ve- činoma Srbi, (skoraj) sama – brez podpore katoličanov – boriti proti SPC in večinoma srbskim političnim strankam, društvom in gibanjem. Da so večina jugoslovanskih vlad in kraljevi dvor težili k sklenitvi konkordata, a so klonili pod pritiskom različnih populističnih in političnih faktorjev, kaže tudi na nezmožnost ločitve diplomacije in prava od »nacionalistične« politike. Za vlade pa je bilo še težje vzdrževati vsaj delno distanco do verskih institucij zaradi nizke stopnje sekularizacije države (še toliko bolj pa družbe). Politizacija tega pravno-diplomatskega spora- zuma med versko in posvetno oblastjo je bila tako del konkor- datske zgodbe vse od njenega začetka. V državi, v kateri bi ena stran sprejetje konkordata lahko interpretirala kot popolno »klerikalizacijo« države s strani KC in je druga stran v zavrnitvi ratifikacije konkordata videla kapi- tulacijo države pred SPC, tretja stran pa niti ni kazala interesa za usodo konkordata, upoštevajoč še številne druge notranje- in zunanjepolitične probleme, takšen razplet konkordatskega vprašanja ni bil nepričakovan. Poskus jugoslovanskega povezovanja na temelju državnega unitarizma in (srbskega) centralizma se je torej izkazal za po- lom, ki je povečal politično in ideološko moč verskih idej na eni strani ter – ob določenih napačnih potezah državnih oblasti ob okupaciji države – spodbudil vzpon partizanskega gibanja in dominacijo komunistične partije. Ratificirani konkordat v tistih okoliščinah, ko sporazuma večina katoličanov v državi naj ne bi sprejemala, zlasti ob koncu tridesetih let, tik pred pričetkom druge svetovne vojne, stanja najverjetneje ne bi bistveno spre- menil. Najbrž bi doprinesel k nekoliko večjemu zadovoljstvu 337 katoliškega dela prebivalstva, temu pa bi morala jugoslovanski episkopat in državni vrh izpogajani konkordat ob izbruhu kon- kordatske krize primerneje predstaviti. Nikakor pa ne gre zani- kati, da bi konkordat prinesel kar nekaj novosti, predvsem v za- konskem pravu, na šolskem področju in pri upravljanju verskih skladov, slednje se je sicer zakonsko uredilo izven konkordata leta 1939. Predvidevanja o tem, ali bi vlada te pridobitve za KC upoštevala, pa niti niso na mestu, saj so zgolj spekulacije. Okoliščine tako konkordatskih pogajanj kot potrjevanja konkordata torej kažejo na posebnosti v primerjavi z drugimi državami. Z ozirom na proteste ob potrjevanju konkordata je bila odločitev vlade o preklicu konkordata najverjetneje neizbežna. Konkordat je pokazal na veliko napako jugoslovanskih vlad, ki so se izogibale reševanju mednacionalnih sporov v državi, pred- vsem srbsko-hrvaških odnosov. Morda so se tega zavedeli ob konkordatski krizi, a sporazum Cvetković-Maček je še vedno prišel precej prepozno. Četudi bi uspeli ratificirati konkordat še v senatu in bi se protesti sčasoma pomirili, bi bilo v tistih razme- rah za katerokoli vlado težko izpeljati spremembe zakonodaj, ki jih je zahteval konkordat, kaj šele sprejeti medverski zakon, ki bi premostil izključljivosti že sprejetih zakonov o verskih skupno- stih. To pa bi bil tudi nujen predpogoj za rešitev konfliktov med največjima verskima skupnostma v državi. 338 SKLEP 339 POVZETEK JUGOSLOVANSKI KONKORDAT PACEM IN DISCORDIA ALI JUGOSLOVANSKI »KULTURKAMPF« 340 POVZETEK V monografiji so obravnavani socialni, pravni, verski, na- cionalni in politični vidiki odnosov med Katoliško cerkvijo in državnimi oblastmi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/ Jugoslaviji v časovnem obdobju med svetovnima vojnama. Ključni pravni akt na tem področju je bil konkordat, sporazum med Svetim sedežem in državo, ki v jugoslovanskem kontekstu nosi posebne specifike, ki zaobjemajo in eksplicitno prikazu- jejo vse najbolj pereče probleme, s katerimi se je soočala kralje- vina na notranjedržavni in zunanjepolitični ravni. Relacije med predstavniki Katoliške cerkve (KC) in Srbske pravoslavne cer- kve (SPC) v Jugoslaviji, Svetim sedežem, političnimi strankami in državnim vrhom so prikazane skozi pogajanja, podpis in po- trditev konkordata v skupščini ter njegovo odpoved. Pri tem so bili pregledani dostopni relevantni arhivski viri v Vatikanskem arhivu, Zgodovinskem arhivu drugega oddelka državnega tajni- štva, Arhivu Jugoslavije, Arhivu SANU, Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, Pokrajinskem arhivu Nova Gorica, Arhivu Republike Slovenije, Nadškofijskem arhivu v Mariboru in Zgodovinskem arhivu Celje. Prvi del monografije predstavlja analiza štirih osnovnih tematik, ki se tičejo odnosov med KC in državo, ter njihovih korelacij: 1) političnega delovanja katoliškega tabora, 2) odnosa med religijo in narodnim vprašanjem, 3) medverskih odnosov (na primeru odnosa med KC in SPC) ter 4) pravne regulacije odnosov med verskimi skupnostmi in državo (na primeru Ka- toliške cerkve s poudarkom na konkordatu). Medtem ko lahko na Slovenskem do razpada Avstro-Ogrske ter do neke mere tudi kasneje predvsem na temelju še naprej veljavne avstrijske zako- nodaje o verskih skupnostih sledimo podobnemu trendu kot v državah v Srednji in deloma tudi v Zahodni Evropi, je Jugosla- vija s tremi močnimi verskimi skupnostmi, med katerimi je do- minirala SPC, funkcionirala na povsem drugačen način. Nova država je prinesla veliko sprememb na področje medverskih in mednacionalnih odnosov, katerim se niso znali primerno prila- goditi ne državni sistem ne verske skupnosti, niti predstavniki 341 različnih narodov. Večplastnost ter konfliktnost odnosov med cerkvenimi in državnimi oblastmi se izraža skozi pogoste »dis- funkcionalnosti« države, ki je pri konkordatskih pogajanjih in potrjevanju konkordata nastopala, manj pa delovala, kot celota. Kljub heterogenosti sta namreč prevladali nacionalna in verska ekskluzivnost. V drugem delu knjige so predstavljeni vladni razlogi za sklenitev konkordata in ovire, ki so se pri tem pojavljale. Ti se niso bistveno spremenili v celotnem obdobju pogajanj in ratifi- kacije konkordata. Izpostaviti velja nujo po poenotenju in ure- ditvi zakonodaje o KC, želje vlad po povečanju mednarodnega ugleda Jugoslavije, pritisk Francije ter ob zadnjem konkordat- skem predlogu tudi Italije, in okrepitev KC v boju proti komu- nizmu. Glavni cilj je bil izboljšanje odnosov med državo in KC, vključno z neposrednim pozitivnim vplivom na rešitev nacio- nalnega, predvsem hrvaškega vprašanja. Sklenjen konkordat bi lahko tudi zavrnil morebitne nadaljnje pritožbe katoličanov o kršitvi njihovih verskih pravic v mednarodni javnosti. Na pod- lagi nekaterih točk konkordatskega predloga pa se je vlada na- dejala tudi večje neodvisnosti od vpliva nuncija oziroma Svetega sedeža. V času pogajanj za sklenitev konkordata se je pri iskanju interferenc treba osredotočiti na vzroke za dolgotrajnost poga- janj kot takih. Skozi to se kažejo taktično zavlačevanje jugoslo- vanskih vlad, posledice vmešavanja in pritožb jugoslovanskega episkopata, domnevno nasprotovanje Italije, nesprejemanje oz. indiferentnost do konkordata s strani Hrvatske seljačke stranke in majhna angažiranost Slovenske ljudske stranke. Rezultat pritiska javnosti na vlado je bila odločitev kralja Aleksandra za tajna pogajanja s Svetim sedežem. Ta so dosegla svoj osnovni cilj, tajnost pogajanj pa je imela slab učinek na sprejem kon- kordata v javnosti, pri različnih političnih strankah in pri SPC, čeprav je bila ta o pogajanjih in s končnim predlogom sezna- njena. Priprave na sklenitev konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo so stekle leta 1922, medtem ko so se pogajanja 342 POVZETEK pričela tri leta kasneje. Kljub očitnim razhajanjem je prišlo do določenega napredka na pogajanjih po tem, ko je jugoslovan- ska diplomacija neuspešno poizkusila zmesti nasprotno stran s pozno predložitvijo predloga sporazuma. Vendar se pogaja- nja po poletnem odmoru niso nadaljevala. Razloge gre iskati v svetohieronimski aferi, Radićevi zavrnitvi konkordata ter spo- rih glede glagolice, zakona o agrarni reformi in kasneje šolskih zakonov. Novi vladni predlog konkordata, ki ga je Sveti sedež v promemoriji komentiral precej kritično, je bil sestavljen leta 1931. Jugoslovanski predlog iz leta 1933 ni imel posebne dodane vrednosti. Nekoliko presenetljivo se je kralj Aleksander odločil za neustaljeno prakso, tajna pogajanja prek posrednika, ki ni bil uveljavljen diplomat. Na jugoslovanski strani je tako pogovore vodil Nikola Moscatello, svetovalec na poslaništvu Kraljevine Jugoslavije pri Svetem sedežu, in pogajanja so potekala neposre- dno z državnim tajnikom Eugeniem Pacellijem, sprva pa z Giu- seppejem Pizzardom. Pomembno vlogo pri pripravi tega akta je kot svetovalec opravil nuncij Ermenegildo Pellegrinetti, četudi je v zvezi s konkordatom deloval brez vednosti jugoslovanske vlade. Po približno dveletnem usklajevanju je bil sporazum pod- pisan 25. julija 1935. S primerjavo izbranih vladnih predlogov (1925, 1931, 1935) in osnutkov (1922, 1933/1, 1933/2, 1934) jugoslovanskega konkordata, promemorij (1931, 1933) Svetega sedeža na vladna predloga iz leta 1931 in 1933 ter pogajanj (1925, 1933–1935) sledimo spremembam in pogajalski spretnosti ter moči obeh strani, ki se je – v trinajstletnem obdobju – nekoliko prevesila na stran Svetega sedeža. Da je jugoslovanska stran morala po- pustiti je očitno, če primerjamo podpisani konkordat z jugoslo- vanskimi konkordatskimi osnutki ter predlogi, tj. enostranskimi načrti, ki so predvideli predvsem več pristojnosti države na »skupnih interesnih področjih«. Precej manjša pa so odstopa- nja od zahtev Svetega sedeža predstavljenih v času pogajanj leta 1925, zlasti pa v promemorijah Svetega sedeža na jugoslovanska vladna predloga iz leta 1931 in 1933, katerih večina pripomb 343 je bila nato sprejeta. Vzroke za to gre iskati tudi v zunanjepo- litičnih razmerah v tridesetih letih 20. stoletja in usklajevanju konkordata z zakonodajo Srbske pravoslavne cerkve, po drugi strani pa nikakor ne gre prezreti nekaterih dosežkov v prid dr- žave, ki jih je dosegel Nikola Moscatello. Vladne zahteve so bile upoštevane v primeru škofovske prisege kralju, ustanovitve me- šane komisije, člena o manjšinah, možnosti ugovora vlade (iz političnih razlogov) na kandidata za škofa ali nadškofa, depoliti- zaciji aktivne duhovščine in rešitvi vprašanja o glagolici in stari cerkvenoslovanščini v liturgiji. Analiza členov drugih konkordatov, sklenjenih v istem obdobju, kaže na določene specifike jugoslovanskega predloga (1935). Konkordat pa Katoliški cerkvi v Jugoslaviji ne daje več pravic, kot jih je že imela Srbska pravoslavna cerkev – s to ugo- tovitvijo se relativizira večji del očitkov kritikov tega sporazuma v času njegove ratifikacije. Z vsebinskega vidika o jugoslovan- skem konkordatu torej ni mogoče govoriti kot o unikumu, če- tudi je imel nekaj posebnosti, niti o privilegijih, ki jih ne bi uži- vala nobena druga priznana verska skupnost v prvi Jugoslaviji. Ugotovimo lahko, da z vsebinskega vidika ni bilo utemeljenega razloga za to, da bi določila jugoslovanskega konkordata, pri- znana KC, upravičeno izzvala proteste drugih verskih skupnosti ali drugih akterjev v državi. V tretjem delu je problematiziran odziv javnosti, vlade in dvora, jugoslovanske škofovske konference, Svetega sedeža, Srbske pravoslavne cerkve, srbskih opozicijskih strank, nekda- njih HSS in SLS ter Islamske verske skupnosti na sklenjen kon- kordat. Očitno je bilo, da je tudi Stojadinovićeva vlada bolj ali manj sledila političnim smernicam prejšnjih vlad, ki so v kon- kordatu videle sredstvo za utrditev notranje in zunanje politike. Do izbruha protestov proti konkordatu, ki se niso pole- gli vse do jugoslovanske odpovedi konkordata, je prišlo pred- vsem zaradi nezadovoljstva opozicijskih strank z notranjo in zunanjo politiko premierja Stojadinovića in priložnosti, ki so jo videli za prevzem oblasti ter občutka zapostavljenosti Srbske 344 POVZETEK pravoslavne cerkve oziroma ogroženosti s strani Katoliške cer- kve. SPC je bila glavni faktor pri organizaciji protikonkordatske borbe (december 1936 – februar 1938) in tudi glavni razlog za vladno odločitev, da konkordat odpove. Njena mobilizacijska in propagandna zmožnost se je za oblasti izkazala kot zelo neugo- dna, ne bi pa imela takšnega učinka brez povezave z ostalimi po- litičnimi nasprotniki konkordata. Kritiki so se predstavljali kot zaščitniki državnih interesov in verske enakopravnosti, ki naj bi jo zrušil na novo sklenjen sporazum s Svetim sedežem. Vzroke za neuspeh vladne strani gre iskati v zavlačevanju s procesom ratifikacije in že prej s konkordatskimi pogajanji, nezaupljivosti srbskih pravoslavcev do tujega vmešavanja, zlasti Vatikana, ki jo je še podžgala tajnost pogajanj, in na drugi strani prisotnem strahu katoličanov, da bi vlada izkoristila konkordat za okre- pitev režima, ki bi bil nenaklonjen KC in katoličanom, oz. ne bi izpolnjevala svojih obveznosti, določenih v konkordatu, kar je prispevalo k njihovi mlačni podpori ali celo nasprotovanju konkordatu. Večjega vpliva tujih držav ni bilo zaznati, saj so v fazi ratifikacije tega akta nastopale bolj kot opazovalke. Po smrti »botra« konkordata, kralja Aleksandra, je umanjkala močna osebnost, ki bi pomirila strasti in jamčila, da bo sporazum v ko- rist vseh državljanov. Nadalje je za razplet dogodkov pomem- ben relativen molk škofovske konference v ključnih trenutkih, Stepinčev poziv katoličanom, naj se v konflikt ne vpletajo, neza- interesiranost nekdanje HSS in zmerna distanca nekdanje SLS do konkordata, ki so vlado postavili še v težji položaj. Protesti so se namreč po potrditvi konkordatskega predloga v skupščini 23. julija 1937 in smrti srbskega patriarha Varnave le še zaostrili, zato je bila ratifikacija v senatu po nekajkratnih preložitvah 1. februarja 1938 odpovedana. SPC je dosegla svoje, medtem ko je bila politična opozicija precej manj zadovoljna z iztekom konkordatske krize, saj se je Stojadinović, vsaj za nekaj mesecev, še obdržal na premierskem stolčku. Sveti sedež in predstavniki Katoliške cerkve v Jugoslaviji so se burno odzvali, zlasti ker je jugoslovanska stran odločitev o 345 odpovedi konkordata sprejela samovoljno in ker je »pokleknila« pred drugo versko skupnostjo. Slednje vlada sicer ni eksplicitno priznala, raje je kot razlog navedla skrb zbujajoče politične raz- mere v državi, ki bi lahko eskalirale v državljansko vojno. Vlada namreč ni zmogla dobiti bitke tako na političnem kot na ver- skem polju. Lahko bi rekli, da je konkordat »žrtvovala«, da bi obdržala svoj položaj. Tako se je zgodba o »verjetno najdaljših konkordatskih pogajanjih v analih diplomacije« in prav tako dolgotrajnem poskusu ratifikacije, končala. Kasnejša prizadeva- nja, da bi se določene določbe iz konkordatskega predloga ven- darle uzakonile, so bila v glavnem neuspešna. Prav tako ni prišlo do izboljšanja medverskih odnosov med največjima Cerkvama v državi, ki je bila v času prihajajoče vojne vse bolj obremenjena z notranje- in zunanjepolitičnimi problemi. Konkordat je po- kazal na veliko napako jugoslovanskih vlad, ki so se izogibale reševanju mednacionalnih sporov v državi, predvsem izboljša- nju srbsko-hrvaških odnosov. Konkordat je tako, namesto da bi prinesel verski mir, spore le še poglobil. 346 POVZETEK 347 SUMMARY THE YUGOSLAV CONCORDAT PACEM IN DISCORDIA OR THE YUGOSLAV "KULTURKAMPF" 348 SUMMARY The monograph analyses the social, legal, religious, na- tional, and political aspects of the relations between the Catho- lic Church and the state authorities in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes/Yugoslavia in the interwar period. The Concordat – the agreement between the Holy See and the state – was the key legal act in this field. In the Yugoslav context this agreement involves certain specifics that encompass and ex- plicitly demonstrate all of the most pressing problems that the Kingdom faced at the level of domestic and foreign policy. The relations between the representatives of the Catholic and Ser- bian Orthodox Church in Yugoslavia, the Holy See, the politi- cal parties, and the state leadership are described through the negotiations, signing, and confirmation of the Concordat in the Assembly as well as its renouncement. In this context the accessible relevant archive sources have been examined in the Vatican Archives, the Historical Archives of the Secretariat of State (Second Section), the Archives of Yugoslavia, the Archives of the Serbian Academy of Science and Arts, the Archdiocesan Archives in Ljubljana, the Regional Archives in Nova Gorica, the Archives of the Republic of Slovenia, the Archdiocesan Ar- chives in Maribor, and the Historical Archives in Celje. The first part of the monograph contains an analysis of the four basic issues regarding the relations between the Catholic Church and the state and their correlations: 1) political activi- ties of the Catholic movement; 2) relations between religion and the national question; 3) interreligious relations (the case of the relations between the Catholic Church and the Serbian Ortho- dox Church); and 4) the legal regulation of the relations between the religious communities and the state (the case of the Catholic Church with the emphasis on the Concordat). In Slovenia, un- til the dissolution of Austro-Hungary and to a certain degree also later – especially on the basis of the still applicable Austrian legislation on religious communities – we can follow a similar trend as in the Central European and partly also the West Eu- ropean countries. On the other hand, Yugoslavia with its three 349 strong religious communities, dominated by the Serbian Ortho- dox Church, functioned in a completely different manner. The new state brought about many changes in the field of the rela- tions between religions and nations, to which neither the state system nor the religious communities or representatives of the various nations were able to adapt properly. The multi-layered and conflicting nature of the relations between the ecclesiastical and state authorities was reflected in the frequent “dysfunction- alities” of the state that may have appeared as a single entity dur- ing the Concordat negotiations and ratification, though it did not quite operate as such. Namely, despite the heterogeneous- ness, the national and religious exclusivity prevailed. In its second part, the book presents the government’s reasons for agreeing to the Concordat and the obstacles that it encountered in this regard. These reasons did not change signif- icantly throughout the period of the negotiations and the rati- fication of the Concordat. We should underline the necessity to unify and consolidate the legislation on the Catholic Church, the wishes of the governments to increase the international reputation of Yugoslavia, the pressure of France and during the signed Concordat Italy as well, and the strengthening of the Catholic Church in the struggle against communism. The main goal was to improve the relations between the state and the Catholic Church, including the immediate positive influence on the resolution of the national question (especially with regard to Croatia). The adoption of the Concordat could also preclude the potential further complaints of the Catholics with regard to the breaches of their religious rights in the international public. Furthermore, based on certain points contained in the Concor- dat proposal, the government also hoped for a greater indepen- dence from the influence of the Apostolic nuncio or the Holy See. The search for the interference during the Concordat ne- gotiations should focus on the reasons for the long duration of the negotiations as such, characterised by the tactical delays of 350 SUMMARY the Yugoslav governments; the consequences of the interference and complaints from the Yugoslav episcopate; the supposed op- position of Italy; the Croatian Peasant Party’s non-acceptance or indifference towards the Concordat; and the minimal en- gagement of the Slovenian People’s Party. The pressure of the public against the government resulted in the decision of King Alexander to enter into secret negotiations with the Holy See. These negotiations may have fulfilled their primary goal, but the secrecy had a poor effect on the acceptance of the Concordat in the public, with the various political parties, as well as with the Serbian Orthodox Church, even though the latter was informed of the negotiations and the final proposal. The preparations for the conclusion of the Concordat between the Holy See and Yugoslavia began in 1922, while the negotiations started three years later. Despite the obvious differences of opinions, some progress at the negotiations was achieved after the Yugoslav di- plomacy had been unsuccessful in its attempts to confuse the other party by delaying the submission of its agreement pro- posal. However, after the summer break the negotiations failed to continue. The reasons for this should be sought in the Saint Jerome scandal, Radić’s rejection of the Concordat and the dis- pute regarding the Glagolitic script, as well as disagreements over the agrarian reform legislation and later the school legisla- tion. The new governmental Concordat proposal, criticised by the Holy See in its aide-mémoire, was drawn up in 1931. The Yugoslav proposal of 1933 did not exhibit any added value. Somewhat surprisingly, King Alexander opted for a non-stan- dard practice of secretly negotiating through an intermediary who was not an established diplomat. Thus the Yugoslav side of the negotiations was represented by Nikola Moscatello, an advi- sor at the Kingdom of Yugoslavia’s embassy to the Holy See, and the negotiations took place directly with the Cardinal Secretary of State Eugenio Pacelli (and initially with Mons. Giuseppe Piz- zardo). As an advisor, Nuncio Ermenegildo Pellegrinetti played an important role in the preparation of this act, even though his 351 involvement in the Concordat was not known to the Yugoslav government. After approximately two years of negotiations, the agreement was signed on 25 July 1935. By comparing the selected governmental proposals (1925, 1931, 1935) and drafts of the Yugoslav Concordat (1922, 1933/1, 1933/2, 1934), aide-mémoires of the Holy See (1931, 1933) re- garding the governmental proposals of 1931 and 1933, and ne- gotiations (1925, 1933–1935), we can follow the changes, nego- tiation skills, and strength of both sides, which started leaning – in the thirteen years of negotiations – towards the Holy See. If we compare the signed Concordat with the Yugoslav Concor- dat drafts and proposals – i.e. the unilateral plans that involved, above all, more powers of the state regarding the “areas of com- mon interest” – it becomes obvious that the Yugoslav side had to give in. The deviations from the demands of the Holy See, presented during the negotiations in 1925 and especially in the aide-mémoires of the Holy See regarding the Yugoslav govern- ment’s proposals of 1931 and 1933, were far less noticeable, and most of the remarks contained therein were subsequently ac- cepted. The reasons for this should also be sought in the foreign- political circumstances in the 1930s and in the harmonisation of the Concordat with the legislation of the Serbian Orthodox Church; while on the other hand we should by no means over- look certain accomplishments in favour of the Yugoslav state, achieved by Nikola Moscatello. The governmental demands were taken into account with regard to the episcopal oath of al- legiance to the King, the establishment of a mixed commission, an article on the minorities, the possibility of the government’s objection (for political reasons) to the candidates for bishops or archbishops, the depoliticisation of the active clergy, and the resolution of the question of the Glagolitic script and Old Church Slavonic language in liturgy. The analysis of the articles of other Concordats, concluded in the same period, reveals certain specifics of the Yugoslav proposal (1935). On the other hand, the Concordat did not en- 352 SUMMARY sure more rights to the Catholic Church in Yugoslavia that the Serbian Orthodox Church had already enjoyed, and due to this finding, the majority of the reproaches voiced by the critics of this agreement in the time of its ratification is relativised. In light of its contents, it is not possible to describe the Yugoslav Concordat as unique, even though it did possess certain pecu- liarities, nor did it involve any privileges that no other recog- nised religious communities enjoyed in the First Yugoslavia. We can ascertain that as far as the contents were concerned, there were no well-founded reasons for the Yugoslav Concordat’s pro- visions in favour of the Catholic Church to legitimately provoke any protests of the other religious communities or other actors in the state. The third part of the monograph focuses on the response from the public, government and Royal Court, Yugoslav Episco- pal Conference, Holy See, Serbian Orthodox Church, Serbian opposition parties, former Croatian Peasant Party and Slove- nian People’s Party, and Islamic religious community to the concluded Concordat. Stojadinović’s government more or less followed the political guidelines of the previous governments that had seen the Concordat as a means of strengthening the domestic and foreign policy. The protests against the Concordat, which were not ap- peased until Yugoslavia renounced it, took place especially due to the dissatisfaction of the opposition parties with the domes- tic and foreign policy of Prime Minister Stojadinović and the opportunity they saw for the takeover of power; as well as be- cause of the feelings of neglect on the part of the Serbian Ortho- dox Church or its endangerment by the Catholic Church. The Serbian Orthodox Church was the main factor in the organisa- tion of the anti-Concordat struggle (December 1936 – February 1938) as well as the main reason for the government’s decision to renounce the Concordat. Its mobilisation and propaganda capabilities turned out as very inconvenient for the authorities, but it would not have had such an effect without the coopera- 353 tion of the other political opponents of the Concordat. The crit - ics presented themselves as protectors of the state interests and religious equality, which was supposedly undermined by the newly-concluded agreement with the Holy See. The reasons for the failure of the government should be sought in the delayed process of ratification as well as in the earlier Concordat nego- tiations, and in the distrust that the members of the Serbian Or- thodox Church felt towards foreign involvement, especially the Vatican. This distrust was fuelled even further by the secrecy of the negotiations. On the other hand, the Catholics were con- cerned that the government could take advantage of the Con- cordat in order to strengthen the regime unfavourably inclined towards the Catholic Church and its members, or that the gov- ernment would fail to fulfil its obligations provided for in the Concordat, which contributed to their hesitant support or even opposition to the Concordat. The influence of foreign countries could not be ascertained, as they were mostly observers at this stage of the Concordat’s ratification. After the death of King Al- exander, the “godfather” of the Concordat, the strong personal- ity who could appease the passions and guarantee that the agree- ment would benefit all citizens no longer existed. Furthermore, the developments were influenced by the relative silence of the Episcopal Conference in the key moments, Stepinac’s appeal to the Catholics to not get involved in the conflict, and the indiffer- ence of the former Croatian Peasant Party as well as the moder- ate distance of the former Slovenian People’s Party towards the Concordat. All of this put the government in an even tougher position. As it happened, a night after the Concordat proposal was confirmed in the Assembly on 23 July 1937 the Serbian Par- triarch Varnava died, and therefore the protests only intensified. Consequently the ratification in the senate was renounced on 1 February 1938, after several delays. The Serbian Orthodox Church achieved its goal. Mean- while, the political opposition was far less content with the out- come of the Concordat crisis, as Stojadinović remained Prime 354 SUMMARY Minister, at least for a few months. The reaction of the Holy See and the representatives of the Catholic Church in Yugosla- via was harsh, especially as the Yugoslav side adopted the deci- sion on the renouncement of the Concordat arbitrarily as well as subordinated to (another) religious authority. The government did not explicitly admit to the latter: instead it stated that it was concerned that the political circumstances in the state could es- calate into a civil war. As it was, the government was unable to win the battle in the political as well as religious field. We could say that it “sacrificed” the Concordat in order to preserve its position. Hence the story of the “probably longest Concordat negotiations in the history of diplomacy” ended after an equally prolonged attempt at the Concordat’s ratification. The subse- quent efforts to nevertheless enact certain provisions of the unratified Concordat were mostly unsuccessful. Accordingly, the relations between the different religions and the two largest churches in the state did not improve. On the contrary, in the time of the looming war they became increasingly strained due to the domestic and foreign-political problems. The Concordat revealed a major flaw of the Yugoslav governments that hesi- tated to address the disputes between the nations in the state and failed, in particular, to improve the Serbian-Croatian rela- tions. Thus the Concordat only deepened the conflicts instead of contributing to religious peace. 355 SEZNAM KRATIC AA.EE.SS. – Affari ecclesiastici straordinari AJ – Arhiv Jugoslavije ARS – Arhiv Republike Slovenije ASV – Archivio Segreto Vaticano HSS – Hrvatska seljačka stranka HPS – Hrvatska pučka stranka JRZ – Jugoslovanska radikalna zajednica KA – Katoliška akcija KC – Katoliška cerkev MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica S.RR.SS. – Segreteria di Stato, Sezione per i Rapporti con gli Stati, Archivio storico SANU – Srpska akademija nauka i umetnosti SLS – Slovenska ljudska stranka SPC – Srbska pravoslavna cerkev ZAC – Zgodovinski arhiv Celje 356 SEZNAM KRATIC 357 VIRI IN LITERATURA 358 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri AJ – Arhiv Jugoslavije AJ 37 – Milan Stojadinović AJ 38 – Centralni presbiro predsedništva ministarskog saveta Kralje- vine Jugoslavije AJ 63 – Ministarstvo pravde – versko odeljenje AJ 69 – Ministarstvo vera AJ 72 – Narodna skupština AJ 74 – Kraljev dvor AJ 102 – Krakov Stanislav AJ 334 – Ministarstvo inostranih poslova AJ 372 – Poslanstvo Kraljevine Jugoslavije u Vatikanu AJ 797 – Knez Pavle ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 641 – Ljubljanski Sokol, 1863–1941 Arhiv Srpske akademije nauka i umetnosti ASV – Archivio Segreto Vaticano fond Archivio Nunziatura Jugoslavia fond Archivio di Prefettura MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije fototeka NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana fond NŠAL, sp. V., 156, Ordinariatna pisarna fond NŠAL, sp. V., 268, Škofovska konferenca 1909−1921 fond NŠAL, sp. V., 269, Škofovska konferenca 1922−1942 fond NŠAL, sp. V., Škofijski ordinariat 1901−1956 fond NŠAL, sp. V., 292, Versko-nravne zadeve 1860–1940 NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor fond Škofijski ordinariat Maribor, Zbirke zapuščine škofov: Tomažič Ivan Jožef PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica fond 1133 – Besednjak Engelbert 359 S.RR.SS. – Segreteria di Stato, Sezione per i Rapporti con gli Stati, Archivio storico 1023 fond Affari ecclesiastici straordinari, Austria – Ungheria, periodo III fond Affari ecclesiastici straordinari, Jugoslavia, periodo III fond Affari ecclesiastici straordinari, Jugoslavia, periodo IV ZAC – Zgodovinski arhiv Celje SI ZAC 995 – Pravoslavna župnija svetega Save v Celju (1919–1941) Periodični tisk Brošura Čas: revija Leonove družbe Danas Dejanje Dom in svet Glasilo Srpske pravoslavne crkve Extrait du Monde Slave Jutarnji list Jutro Republikanec Osservatore Romano Slovenec Slovenija Slovenski narod Straža v viharju Službene novine Kraljevine Jugoslavije Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine Starokatolik Literatura Alexander, Stella. Croatia: the Catholic Church. V: Wolff, Richard J., Hoensch, Jorg K. (ur.). Catholics, the State and the European Ra­ dical Right 1919–1945. New York: Columbia University Press, 1987, str. 31–66. 1023 Zgodovinski arhiv drugega oddelka državnega tajništva. 360 VIRI IN LITERATURA Anderson, Benedict. Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacio­ nalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. Aubert, Roger. L‘Eglise Catholique et le problème de la guerre [Bilan des travaux et état des problèmes]. Publications de l‘École frança­ ise de Rome, 95, 1987, str. 107–113. Avramovski, Živko. Britanci o Kraljevini Jugoslaviji. II. knjiga. Zagreb: Arhiv Jugoslavije, Globus, 1986. Balibar, Étienne. Strah pred množicami: politika in filozofija pred Mar­ xom in po njem. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2004. Banac, Ivo. Nacionalno pitanje u Jugoslaviji: porijeklo, povijest, poli­ tika. Zagreb: Durieux, 1995. Barth, Fredrik. Ethnic groups and boundaries: the social organization of culture difference. Boston: Little, Brown and Company, 1969. Bergant, Zvonko. Slovenski klasični liberalizem: idejno­politični zna­ čaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921. Ljubljana: Nova revija, 2000. Boban, Ljubo. Kontroverze iz povijesti Jugoslavije: dokumentima i po­ lemikom o temama iz novije povijesti Jugoslavije. Zagreb: Školska knjiga, 1987. Boeckh, Katrin. Christian Churches and the State in the First Yugo- slavia (1918–1939). Massimiliano Valente (ur.): Santa Sede ed Europa centro­ orientale tra le due guerre mondiali. Soveria Man- nelli: Rubbettino Editore, 2011, str. 145–168. Bonutti, Karl. »Neratificirani« konkordat med Kraljevino Jugoslavijo in Svetim sedežem. V: Šelih, Alenka, Pleterski, Janko (ur.). Dr­ žava in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki: mednarodni posvet, 21. in 22. junija 2001. Ljubljana: Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti, 2002, str. 131–149. Bougarel, Xavier. Bosnian Muslims and the Yugoslav Idea. V: Djokić, Dejan (ur.). Yugoslavism: Histories of a Failed idea. London: Hurst & Company, 2003, str. 100–105. Bourdieu, Pierre. Political Representation: Elements for a Theory of the Political Field. V: Thompson, John B. (ur.). Language and Symbolic Power. Cambridge, USA: Harvard University, 1991, str. 171–202. Bourdieu, Pierre. Legitimation and Structured Interests in Weber‘s Sociology of Religion. Whimster, Sam, Lash, Scott (ur.). Max We­ ber: Rationality and Modernity. London: Allen and Unwin, 1987, str. 119–136. 361 Bourdieu, Pierre. Genesis and structure of the religious field. Compa­ rative Social Research, 13, 1991, str. 1–44. Bulovan, Ilija Đ. Kronika Srbske pravoslavne parohije v Celju. Celje: Zgodovinski arhiv, Beograd: Arhiv Srbije, 2010. Cemović, Marko P. Konkordat između Svete stolice i Kraljevine Jugo­ slavije. Beograd, 1937. Chadwick, Owen. The secularization of the european mind in 19th century. Cambridge: Cambridge University Press, 1993. Charles-Roux, François. Huit ans au Vatican 1932–1940. Paris: Flam- marion, 1947. Conway, Michael. Catholic Politics in Europe: 1918–1945. London, New York: Routledge, 1997. Coppa, Frank J. The Vatican and the dictators between diplomacy and morality. V: Wolff, Richard J., Hoensch, Jorg K. (ur.). Catholics, the State and the European Radical Right 1919–1945. New York: Columbia University Press, 1987, str. 199–223. Coppa, Frank J. Controversial Concordats: The Vatican‘s Relations with Napoleon, Mussolini, and Hitler. Washington: Catholic Uni- versity Press, 1999. Cvirn, Janez. Boj za sveti zakon. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2005. Čepič, Zdenko et al. (ur.). Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955: znanstveno poročilo. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1995. Čolaković, Rodoljub. Kazivanje o jednom pokoljenju. Knj. 3. Sarajevo: Svjetlost, Beograd: Prosveta, 1972. De Certeau, Michel. Iznajdba vsakdanjosti. 1, Umetnost delovanja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. Dedijer, Vladimir. Jugoslavija između centralizma i federalizma. V: Bo- žić, Ivan et al. (ur.) Istorija Jugoslavije. Beograd, Prosveta, 1973, str. 427–444. Dedijer, Vladimir. Nova država u međunarodnim odnosima. V: Božić, Ivan et al. (ur.). Istorija Jugoslavije. Beograd: Prosveta, 1973, str. 402– 412. Dianteill, Erwan. Pierre Bourdieu and the Sociology of Religion: A Central and Peripheral Concern. Theory and Society, 32, 2003, str. 529–549. Dolenc, Ervin. Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2010. 362 VIRI IN LITERATURA Dolenc, Metod. Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Dolinar, France M. Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918. V: Škulj, Edo (ur.). Jegličev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 303–331. Dožić, Gavrilo. Memoari patriarha srpskog Gavrila. Beograd: Sfairos, 1990. Dragoš, Srečo. Kam vodi zakon o verski svobodi. V: Poročilo št. 5: Cer­ kev­ država. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2006, str. 8–34. Dragoš, Srečo. Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina, 1998. Dragoš, Srečo. Socialne posledice političnih konfliktov (katoliške cer- kve z državo). Socialno delo, 39, 2000, št. 2, str. 71–91. Dvorniković, Vladimir. Karakterologija jugoslovena. Beograd: Ko- smos, 1939. Ekmečić, Milorad. Stvarjanje Jugoslavije 1790–1918. Beograd: Pro- sveta, 1989. Falina, Maria. Between »Clerical Fascism« and Political Orthodoxy: Orthodox Christianity and Nationalism in Interwar Serbia. V: Feldman, Matthew, Turda, Marius, Georgescu, Tudor (ur.). »Clerical Fascism« in Interwar Europe. London, New York: Rou- tledge, 2008, str. 35–46. Gašparič, Jure. SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksan­ dra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935. Lju- bljana: Modrijan, 2007. Gellner, Ernest. Nations and nationalism. Ithaca, N.Y.: Cornell Uni- versity Press, 1983. Godeša, Bojan. Čas odločitev: Katoliški tabor in začetek okupacije. Lju- bljana: Mladinska knjiga, 2011. Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999. Golec, Januš. Spomini. V: Zbornik Svobodne Slovenije 1971–1972. Bu- enos Aires: Svobodna Slovenija, 1972, str. 280–287. Govori i članci o konkordatu: govori na zborovima i konferencijama Jugoslovenske Radikalne Zajednice i članci Samouprave. Beograd: Izd. „Samouprave“, 1937. Grivec, Franc. Pravoslavje. Ljubljana: Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, 1918. Gross, Karl. Udžbenik crkvenoga prava katoličke crkve. Zagreb: Hrvat- ska tiskara, 1930. 363 Grujić, Radoslav M. Pravoslavna srpska crkva. Kragujevac: Svetlost- Kalenić, 1989. Hastings, Andrew. The Construction of Nationhood: Ethnicity, Religion and Nationalism. Cambridge: Cambridge University Press, 1997. Himmelreich, Bojan. Celjska pravoslavna cerkvena občina in pravo- slavje v Sloveniji pred drugo svetovno vojno. V: Bulovan, Ilija Đ. Kronika Srbske pravoslavne parohije v Celju. Celje: Zgodovinski arhiv, Beograd: Arhiv Srbije, 2010, str. 13–20. Hobsbawm, Eric J. Nacije in nacionalizem po letu 1780. Ljubljana: Založba/*cf., 2007. Jakulj, Ivan. Međunarodni ugovori Svete Stolice i Crne Gore: povije- sno-pravni vid. Crkva u svijetu, 48, 2013, št. 2, str. 236–261. Janežič, Stanko. Prispevek profesorja Grivca k poznavanju sv. Cirila in Metoda. Bogoslovni vestnik, 45, 1985, št. 3, str. 206–210. Jovanović, Milivoje [episkop Platon]. I opet o konkordatu: pravoslavno gledišče na ovo pitanje. Sremski Karlovci, 1937. Jovanović Stoimirović, Milan. Dnevnik 1936–1941. Novi Sad: Matica srpska, 2000. Jurčec, Ruda. Skozi luči in sence. Buenos Aires: Edittorial Baraga S.R.L., 1964. Kent, Peter C. The Pope and the Duce. The International Impact of the Lateran Agreements. New York: St. Martin‘s Press, 1981. Kerševan, Marko. Nacionalna identiteta in religija v Jugoslaviji. Teorija in praksa, 24, 1987, št. 3, str. 810–820. Kljajić, Stipe. Nikola Moscatello u vrtlogu crkveno-državnih sporova i novih ideologija ustaštva i komunizma (1922. – 1946.). Croatica Christiana Periodica, 77, 2016, str. 159–180. Kolar, Bogdan. Delna izvedba konkordata (1935) glede na verske sklade. V: Šelih, Alenka, Pleterski, Janko (ur.). Država in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki: mednarodni posvet, 21. in 22. junija 2001. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetno- sti, 2002, str. 149–161. Kolar, Bogdan. Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v ju- goslovanski državi. Časopis za zgodovino in narodopisje, 77, 2006, št. 2-3, str. 192–208. Kolar, Bogdan. Škof Rožman – član jugoslovanske škofovske konfe- rence. V: Škulj, Edo (ur.). Rožmanov simpozij v Rimu. Celje: Mo- horjeva družba, 2001, str. 117–133. Kolarić, Juraj. Ekumenska trilogija: istočni kršćani : pravoslavni : prote­ stanti. Zagreb: Prometej, 2005. 364 VIRI IN LITERATURA Kolstø, Pål. Procjena uloge historijskih mitova u modernim društvima. V: Kamberović, Hamdija (ur.). Historijski mitovi na Balkanu. Sa- rajevo: Institut za historiju, 2002, str. 11–38. Kostić, Pavle. Delovanje verskih zajednica u jugoslovenskoj državi u periodu 1918–1945. V: Vulović, Dobrica (ur.). Religija i savre­ meni svet. Beograd: Centar za marksizam univerziteta, 1987. Košir, Borut. Cerkev in njen odnos do političnih ureditev. V: Benedik, Metod et al. (ur.). Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana: Družina d. o. o., 2002, str. 255–270. Košir, Borut. Cerkvenopolitične razmere in konkordat. V: Škulj, Edo (ur.). Wolfov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 1994, str. 35–50. Košir, Borut. Il concordato tra la Santa Sede e il regno di Jugoslavia del 1935: esercitazione per la licenza in Utroque Iure. Roma, [B. Košir], 1986. Košir, Matevž. Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem. Ljubljana: Modrijan, 2015. Krek, Janez E. Ločitev Cerkve in države. Čas, 2, 1908, št. 6, str. 277–279. Krošelj, Joško. Borba za konkordat in dr. Korošec. V: Stare, Miloš et al. (ur.). Zbornik Svobodne Slovenije 1966. Buenos Aires: Svobodna Slovenija, 1966, str. 181–202. Kupisch, Karl. Das Jahrhundert des Sozialismus und die Kirche. Berlin: Käthe Vogt Verlag, 1958. Kušej, Gorazd. O razmerju med državo in veroizpovedmi po jugoslo­ vanski verski zakonodaji. Ljubljana: T. Slovenija, 1937. Kušej, Rado. Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev: dodatek, Pregled virov, ustavnih in upravnih načel cerkvenega prava pravoslavne cerkve. Ljubljana: Založba juridične fakultete, 1927. Kušej, Rado. Verska anketa u Beogradu i njeni zaključci / s kritičnim pri­ medbama i praktičnim predlozima za popravljanje materijalnoga položaja svećenstva saopćio Rado Kušej. Ljubljana: [samozal.], 1922. Kušej, Rado. Konkordat: ustava in verska ravnopravnost. Ljubljana: J. Blasnika nasl., 1937. Laurent, Bernard. Catholicism and liberalism: two ideologies in con- frontation. Theological Studies, 68, 2007, str. 808–838. Lacroix-Riz, Annie. Vatikan, Evropa i rajh: od Prvog svetskog rata do hladnog rata. Beograd: Službeni glasnik, 2006. Leander, Anna. Habitus and Field: working paper, presented at the “Business In Global Governance Cluster” research meeting at CBS (11 December 2008). 365 Le Fur, Louis. Le Saint­ Siège et le Droit des Gens. Paris: Librairie du Recueil Sirey, 1930. Loiseau, Charles. Deux conversations avec le roi Alexandre sur le Con- cordat yougoslave. L ‘Europe nouvelle, 1935, 903, str. 767–770. Loome, Thomas M. »Die Trümer des liberalen Katholizismus« in Großbritannien und Deutschland am Ende des 19. Jahrhunderts (1893–1903): Die kirchenpolitische Grundlage der Mondernismuskontroverse (1903–1914). V: Schmidt, Martin (ur.). Kirchen und Liberalismus im 19. Jahrhundert. Göttingen: Vandhoek & Ruprecht, 1976, str. 197–214. Lüchau, Peter. Toward a Contextualized Concept of Civil Religion. So­ cial compass, 56, 2009, št. 3, str. 371–386. Manojlović Pintar, Olga. Još jednom o konkordatskoj krizi. Tokovi istorije, 2006, št. 1–2, str. 157–171. Marx, Karl. Kritika Heglove pravne filozofije: uvod. V: Marx, Karl, En- gels, Friedrich. Izbrana dela: v petih zvezkih. 1. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976, str. 189–208. Marx, Karl. Nemška ideologija; V: Marx, Karl, Engels, Friedrich. Iz­ brana dela: v petih zvezkih. 1. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1976, str. 5–352. Matijević, Zlatko. Pokušaj razrješenja pravnog položaja Katoličke cr- kve u Kraljevini SHS 1918–1921. godine. Časopis za suvremenu povijest, 17, 1985, št. 2, str. 51–67. Matković, Hrvoje. Stjepan Radić i konkordat. Hrvatska revija, 48, 1998, št. 1-2, str. 290–298. Maver, Aleš. V (ne)znanem novem svetu: paberki iz verskega življenja v Celju med svetovnima vojnama. Studia Historica Slovenica: ča­ sopis za humanistične in družboslovne študije, 14, 2014, št. 2-3, str. 505–518. Mercati, Angelo (ur.). Raccolta di concordati su materie ecclesiastiche tra la Santa Sede e le autorità civili. Vol. I, 1098–1914. Vatican: Tipografia Poliglota, 1919. Mercati, Angelo (ur.). Raccolta di concordati su materie ecclesiastiche tra la Santa Sede e le autorità civili. Vol. II, 1915–1954. Vatican: Tipografia Poliglota, 1954. Minnerath, Roland. L‘Eglise et les Etats concordataires (1846–1981). La souveraineté spirituelle. Paris: Cerf, 1983. Minnerath, Roland. Modeli odnosov med cerkvijo in državo. V: Šelih, Alenka, Pleterski, Janko (ur.). Država in cerkev: izbrani zgodovin­ ski in pravni vidiki: mednarodni posvet, 21. in 22. junija 2001. 366 VIRI IN LITERATURA Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2002, str. 33–51. Mišović, Miloš. Srpska crkva i konkordatska kriza. Beograd: Sloboda, 1983. Mišović, Miloš. Zatamnjena istorija: tajna testamenta kralja Aleksan­ dra i smrt patrijarha Varnave. Beograd: Službeni list SRJ, 1994. Mithans, Gašper. Anton Korošec in jugoslovanski konkordat. Zgodo­ vinski časopis, 69, 2015, št. 3-4, str. 402–424. Mithans, Gašper. Ključni akterji jugoslovanskega konkordata in pro- blematika virov. V: Bajc, Gorazd, Klabjan, Borut (ur.). Pirjevčev zbornik: poti zgodovine med severnim Jadranom, srednjo in vzho­ dno Evropo: ob 70. obletnici akad. prof. dr. Jožeta Pirjevca. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2011, str. 427–443. Mithans, Gašper. Odnosi med italijanskim fašizmom in katolicizmom: primer obmejnega področja Julijske krajine. Acta Histriae, 24, 2016, št. 4, str. 745–766. Mithans, Gašper. On the field of conflict: power relations among Catholics, Serbian Orthodox Christians, Muslims and state authorities in the Kingdom of Yugoslavia. Lietuvięu katalikęu mokslo akademijos metraštis, Serija B, Bažnyčios istorijos studi­ jos, 37, 2013, št. 6, str. 189–206. Mithans, Gašper. Reprezentacije obmejnega področja Julijske krajine v diskurzu nuncija Ermenegilda Pellegrinettija. Acta Histriae, 23, 2015, št. 3, str. 333–356. Mithans, Gašper. Rimskokatoliška cerkev in poskusi „očiščenja“ ško- dljivih vplivov znanosti, verske pluralizacije in „nemoralne“ film- ske produkcije ter tiska na Slovenskem med svetovnima vojnama. Prispevki za novejšo zgodovino, 54, 2014, št. 1, str. 130–143. Mithans, Gašper. Sklepanje jugoslovanskega konkordata in konkor- datska kriza leta 1937. Zgodovinski časopis, 65, 2011, št. 1-2, str. 120–151. Mithans, Gašper. The Slovenian Catholic right in relation to the tota- litarian and authoritarian movements in the interwar period: the case of Slovenian Catholic Action. Südost­Forschungen, 69-70, 2010/2011, str. 128–151. Mithans, Gašper. Urejanje odnosov med Rimskokatoliško cerkvijo in dr­ žavnimi oblastmi v Kraljevini Jugoslaviji (1918–1941) in jugoslo­ vanski konkordat: doktorska disertacija. Koper: [G. Mithans], 2012. 367 Mithans, Gašper. Vloga tajnega pogajalca pri sklepanju jugoslovan- skega konkordata. Acta Histriae, 21, 2013, št. 4, str. 809–824. Močnik, Rastko. 3 teorije: ideologija, nacija, država. Ljubljana: Založba/*cf., 1999. Mojzes, Paul. Yugoslavian inferno: ethnoreligious warfare in the Bal­ kans. New York: The Continuum Publishing Company, 1994. Moscatello, Nikola. Konkordat i kritika konkordata. 1024 Beograd: Pri- vredni pregled, 1937. Mousset, Albert. La politique extérieure de la Yougoslavie. Politique étrangère, 2, 1937, št. 4, str. 322–341. Mužić, Ivan. Katolička crkva u Kraljevini Jugoslaviji. Split: Crkva u svi- jetu, 1978. Mužić, Ivan. Masonstvo u Hrvata: (masoni i Jugoslavija). Split: Crkva u svijetu, 1983. Nenezić, Zoran D. Masoni u Jugoslaviji (1764–1980). Pregled istorije slobodnog zidarstva u Jugoslaviji. Prilozi i građa. Beograd: Zo- dne, 1988. Novak, Viktor. Magnum crimen: pola vijeka klerikalizma u Hrvatskoj. Beograd: Nova knjiga, 1986 [1948]. Otrin, Blaž, Čipić Rehar, Marija (ur.). Jegličev dnevnik: znanstvenokri­ tična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2015. Pantić, Dragan. Srpska pravoslavna crkva u Kraljevini Jugoslaviji 1929–1941 s obzirom na pravni položaj, političku ulogu i medju­ verske odnose: doktorska disertacija. Beograd: samozaložba, 1987. Pelikan, Egon. Biografske podobe v političnih spremembah in inven- ciji tradicije – strategije ustvarjanja zgodovinskega spomina. Acta Histriae, 19, 2011, št. 3, str. 541–560. Pelikan, Egon. Cerkev in obmejni fašizem v luči vatikanskih arhivov. Acta Histriae, 20, 2012, št. 4, str. 563–576. Pelikan, Egon. Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom: primorski krščanski socialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac. Ljubljana: Nova revija, 2002. Pelikan, Egon. Vizitacije v Julijski krajini v času med obema vojnama. Acta Histriae, 21, 2013, št. 3, str. 313–328. Perica, Vjekoslav. Balkan idols: religion and nationalism in Yugoslav states. Oxford, New York: Oxford University Press, 2002. 1024 Izšla je sicer anonimno. 368 VIRI IN LITERATURA Perovšek, Jurij. Na poti v moderno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino, 2005. Perovšek, Jurij. O demokraciji in jugoslovanstvu: slovenski liberalizem v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo- vino, 2013. Perovšek, Jurij. Slovenska politika in uvedba kancelparagrafa v prvi jugoslovanski državi. V: Balkovec, Bojan (ur.). Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, str. 105–118. Petrovich, Michael B. A History of Modern Serbia: 1804–1918. New York, London: Harcourt Brace Jovanovich, 1976. Petrović, Mirko. Konkordat kao osnov za regulisanje položaja Rimoka- toličke crkve u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. V: Fleck, Hans Georg, Graovac, Igor (ur.). Dijalog povjesničara – istoričara 4 (Pečuh/Pečuj, 20.–22. listopada/oktobra 2000.). Zagreb: Zaklada Friedrich Naumann, 2000, str. 433–448. Petrović, Mirko. Projekat konkordata Kraljevine Srba, Hrvata i Slo- venaca i Svete Stolice 1925. i uporedni konkordatski režimi. V: Fleck, Hans Georg, Graovac, Igor (ur.). Dijalog povjesničara – istoričara 2 (Pečuh/Pečuj, 19.­21. studenoga/novembra 1999). Zagreb: Zaklada Friedrich Naumann, 1999, str. 485–502. Petrović, Mirko. Redovi i kongregacije u konkordatskim pregovorima Kraljevine Jugoslavije i Svete stolice. Arhiv za pravne i društvene nauke, 86, 2000, 1-2, str. 125–136. Petrović, Mirko. Versko obrazovanje u konkordatskim pregovorima Kraljevine Jugoslavije i Svete Stolice. Arhiv za pravne i društvene nauke, 85, 1999, št. 1-2, str. 95–112. Pichon, Charles. The Vatican and its role in world affairs. New York: E. P . Dutton & Co, Inc., 1950. Pirc, Joško. Aleš Ušeničnik in znamenja časov: katoliško gibanje na Slo­ venskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana: Družina, 1986. Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Ka­ radjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper: Lipa, 1995. Pirjevec, Jože. Vatikanski arhivi. V: Pirjevec, Jože, Pleterski, Janko (ur.). Problemi demokracije na Slovenskem v letih 1918–1941. Lju- bljana: SAZU, 2007, str. 305–317. Pitamic, Leonid. Država. Celje: Družba sv. Mohorja, 1927. Pleterski, Janko. Katoliška ali nacionalna, narodna ali ljudska stranka? V: Dolinar, France M., Mahnič, Joža in Vodopivec, Peter (ur.). 369 Cerkev, kultura in politika 1890–1941. Ljubljana: Slovenska ma- tica v Ljubljani, 1993, str. 21–33. Pribićević, Svetozar. Diktatura kralja Aleksandra. Zagreb: Globus, 1990. Primedbe i prigovori na projekat Konkordata između naše države i Va­ tikana: parafiranog 25. VII. 1935 god. 1025 Sremski Karlovci, 1936. Projekat jugoslavenskog konkordata i važeči konkordati. Beograd: Srp- ska pravoslavna patrijaršija, 1937. Prunk, Janko. Politične koncepcije slovenskega meščanstva v stari Jugoslaviji. Pripevki za zgodovino delavskega gibanja, 22, 1982, št. 1–2, str. 117–134. Radić, Radmila. Religion in the multinational state: the case study of Yugoslavia. V: Djokić, Dejan (ur.). Yugoslavism: Histories of a Failed idea, 1918–1922. London: Hurst&Company, 2003, str. 196–207. Radić, Radmila. Jugoslavija i Vatikan, Annales: ser. hist. sociol., 24, 2014, št. 4, str. 691–702. Rahten, Andrej. Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini. Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002. Rajšp, Vincenc. Verski skladi na področju Slovenije in gozdovi na Go- renjskem, ki jih je kupil Kranjski verski sklad. V: Šelih, Alenka, Pleterski, Janko (ur.). Država in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki: mednarodni posvet, 21. in 22. junija 2001. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2002, str. 105–112. Ramet, Sabrina P . Nihil obstat: Religion, Politics, and Social Change in East­ Central Europe and Russia. Durham, London: Duke Uni- versity Press, 1998. Ramet, Sabrina P. The three Yugoslavias: state­building and legitima­ tion, 1918–2005. Washington: Woodrow Wilson Center Press, Bloomington, Indianapolis: Indiana University Press, 2006. Ranković, Ljubomir et al. Vladika Nikolaj. Valjevo: Glas crkve, 1996. Ratej, Mateja. Odtenki politizacije Rimskokatoliške in Srbske pravo- slavne cerkve pri Slovenski ljudski in Narodni radikalni stranki med svetovnima vojnama. Prispevki za novejšo zgodovino, 48, 2008, št. 2, str. 35–52. Rhodes, Anthony. The Vatican in the Age of the Dictators 1922–1945. London, Sydney, Auckland, T oronto: Hodder and Stoughton, 1973. Ribar, Ivan. Politički zapisi II. Beograd: Prosveta, 1949. 1025 Domnevni avtor je Milivoje Jovanović (episkop Platon). 370 VIRI IN LITERATURA Ribar, Ivan. Politički zapisi III. Beograd: Prosveta, 1951. Rieffer, Barbara-Ann J. Religion and Nationalism: understanding the Consequences of a Complex Relationship. Ethnicities, 3, 2003, št. 2, str. 215–242. Sala, Teodoro. Priprave na sporazum Ciano-Stojadinović: vpliv na Ju- lijsko krajino. Prispevki za novejšo zgodovino, 40, 2000, št. 1, str. 135–140. Salmič, Igor. Al di là di ogni pregiudizio: le trattative per il concordato tra la Santa Sede e il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni/Jugoslavia e la mancata ratifica (1922–1938). Rim: Pontificio Istituto Biblico: Gregorian & Biblical Press, 2015. Salmič, Igor. Kralj Aleksander (1888–1934) in Katoliška Cerkev: po- gled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermenegilda Pe- llegrinettija. Acta Ecclesiastica Sloveniae 38: Miscellanea, 2016, str. 271–306. Salmič, Igor. Le trattative per il concordato tra la Santa Sede et il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni/Jugoslavia (1922–1935) e la mancata ratifica (1937–1938). Estratto della disertazione per il dottorato nella Facoltà di Storia e Beni Culturali della Chiesa della Ponti­ ficia Università Gregoriana. Rim: Pontificia Università Gregori- ana, 2013. Salmič, Igor. Oriente e Occidente si toccano ancora, ma non si con- fondono. Relazioni diplomatiche tra la Santa Sede e il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni/Jugoslavia alla luce delle trattative concor- datarie (1918–1939) in Il Papato e le Chiese locali. V: T usor, Péter, Sanfilippo, Matteo (ur.). The Papacy and the Local Churches. Stu­ dies. Viterbo: Sette Città, 2014, str. 421–453. Sapiro, Gisèle. Le champ est-il national? Actes de la recherche en scien­ ces sociales, 2013, 200, str. 70–85. Schatz, Klaus. Zwischen Säkularisation und Zweitem Vatikanum. Der Weg des deutschen Katolizismus im 19. und 20. Jahrhundert. Frankfurt: Knecht, 1986. Schöppe, Lothar (ur.). Konkordate seit 1800. Originaltext und deutsche Ubersetzung der geltenden Konkordate. Frankfurt am Main, Ber- lin, [s. n.], 1964. Schulze, Hagen. Država in nacija v evropski zgodovini. Ljubljana: Za- ložba /*cf., 2003. Simić, Sima. Jugoslavija i Vatikan. Zagreb: Stamparija Grafika, 1937. Simić, Sima. Vatikan protiv Jugoslavije. Titograd: Grafički zavod, 1958. 371 Simić, Vladimir. Pravna ureditev cerkvenega premoženja na ozemlju današnje Slovenije. V: Šelih, Alenka, Pleterski, Janko (ur.). Država in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki: mednarodni po­ svet, 21. in 22. junija 2001. Ljubljana: Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti, 2002, str. 113–120. Smith, Anthony. The ethnic origins of nations. Oxford, New York: Basil Blackwell, 1988. Splošni pregled Dravske banovine: glavni statistični podatki, upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema zemljevidoma. Ljubljana: Kraljevska banska uprava Dravske banovine, 1939. Sredojević, Milorad D. Konkordat u skupštini Kraljevine Jugoslavije. Beograd: Srpska književna zadruga, 2016. Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije. Stojadinović, Milan M. Ni rat ni pakt: Jugoslavija između dva rata. Rijeka: Otokar Keršovani, 1970. Stojkov, Todor. Vlada Milana Stojadinovića. Beograd: Institut za sa- vremenu istoriju, 1985. Stowers, Stanley. The Concepts of »Religion«, »Political Religion« and the Study of Nazism. Journal of Contemporary History, 42, 2007, št. 1, str. 9–24. Strecha, Mario. »Za krst častni i hrvatstvo slavno«. Politični katolicizem v banski Hrvaški v začetku 20. stoletja. Zgodovinski časopis, 62, 2008, št. 1–2, str. 63–90. Stres, Anton. Cerkev in država. Ljubljana: Družina, 1998. Šimunić, Petar. »Načertanije« – tajni spis srpske nacionalne i vanjske politike. Zagreb: Globus, 1992. Tekstovi projekta zakona o konkordatu i odgovarajučih stavova iz za­ konodavtsva srpske pravoslavne crkve. Beograd: Skerlić, 1937. Troicki, Sergije. Neuspela zaštita konkordata. Beograd: Srpska pravo- slavna patrijaršija, 1937. Valente, Massimiliano. Pio XI e le conseguenze pastorali dei trattati di pace nell‘area balcanica: il caso del Regno dei serbi, croati e slo- veni. V: Semeraro, Cosimo (ur.). La sollecitudine ecclesiale di Pio XI. Alla luce delle nuove fonti archivistiche. Città del Vaticano: Libreria Editrice Vaticana, 2010, str. 396–413. Valente, Massimiliano. Diplomazia Pontificia e Regno dei Serbi, Croati e Sloveni (1918–1929). Split: Filozofski fakultet, Odsjek za povi- jest, 2012. 372 VIRI IN LITERATURA Valente, Massimiliano (ur.). Santa Sede ed Europa centro­ orientale tra le due guerre mondiali: la questione cattolica in Jugoslavia e in Cecoslovacchia. Soveria Mannelli: Rubbettino, 2011. Veraja, Fabijan. Nikola Moscatello: savjetnik jugoslavenskog poslanstva pri Svetoj stolici: „Uspomene“ u svjetlu dokumenata: doprinos po­ vijesti katolicizma u Jugoslaviji (1922. – 1946.). Rim: Papinski hr- vatski zavod svetog Jeronima, Split: Crkva u svijetu, 2014. Verter, Bradford. Theorizing Religion with Bourdieu against Bourdieu. Sociological Theory, 21, 2003, št. 2, str. 150–174. Vilfan, Sergij. Državno versko pravo. V: Dolinar, France M., Mahnič, Joža in Vodopivec, Peter (ur.). Cerkev, kultura in politika 1890– 1941. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1993, str. 9–20. Voje, Ignacij. Gradnja pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda v Lju- bljani. Kronika, 29, 2009, št. 4, str. 513–520. Wörsdörfer, Rolf. »Slawischer« und »lateinischer« Katholizismus im Nationalitätenkonflikt. Der Streit um die Liturgie- und Unterri- chtssprache in den adriatischen Diözesen Österreich-Ungarns, Italiens und Jugoslawiens. Archiv für Sozialgeschichte, 40, 2000, str. 171–201. Zbirka konkordata. Beograd, 1934. Zečević, Momčilo. Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinje­ nje (1917–1921). Maribor: Založba Obzorja, 1977. Živojinović, Dragoljub, Lučić, Dejan. Varvarstvo u ime Hristovo: pri­ lozi za Magnum Crimen. Beograd: Nova knjiga, 1988. Žutić, Nikola. Kraljevina Jugoslavija i Vatikan. Beograd: Arhiv Jugo- slavije, 1994. Žutić, Nikola, Dimić, Ljubodrag, Rimokatolički klerikalizam u Kralje­ vini Jugoslaviji 1918–1941. Beograd: Vojnoizdavački i novinski centar, 1992. 373 IMENSKO KAZALO 374 IMENSKO KAZALO A Ačimović, Jordan 265 Ačimović, Milan 274, 275 Ahčin, Ivan 19, 87, 362 Akšamović, Antun 80, 101, 105, 122, 133 Alaupović, Tugomir 122 Alexander, Stella 22, 37, 89, 289, 359 Alfirević, Ante 35 Anderson, Benedict 27, 28, 360 Andrić, Ivo 311, 312 Angjelinović, Grga 122 Anić, Antun 122, 131 Antić, Milan 268, 269 Aranđelović, Živojin 265 Aubert, Roger 16, 360 Auer, Ljudevit 54, 114, 115, 165, 166, 167, 171, 186, 213, 219, 220, 226, 244, 245, 247, 260, 264, 266, 272, 332 Avramovski, Živko 93, 232, 317, 360 B Bačić, Ambroz 134 Bajc, Gorazd 366 Bakotić, Lujo 56, 80, 100, 104, 121, 126, 133, 140, 141, 278 Balibar, Étienne 28, 29, 30, 360 Balkovec, Bojan 368 Banac, Ivo 26, 28, 31, 32, 360 Banić, Milan 265 Banjanin, Jovan 278 Barbetta, Guilio 153 Baričević, Janko 264 Barth, Fredrik 26, 360 Barthou, Louis 65 Bartulović, Niko 278 Bastien, Pierre 78, 79, 135 Bauer, Antun 79, 101, 102, 105, 109, 110, 112, 114, 115, 119, 122, 133, 139, 141, 144, 160, 161, 212, 213, 215, 222, 224, 225, 279, 281 Benedik, Metod 364 Benedikt XV. (papež) 56, 100, 105, 106, 119, 121 Bergant, Zvonko 23, 24, 360 Bertoli, Paolo 64, 65, 66, 75, 109, 115, 225, 226, 256, 258, 259, 270, 287, 288, 289, 290, 291, 294, 295, 296, 311, 312, 313, 314, 316, 319, 323 Besednjak, Engelbert 11, 20, 89, 91, 93, 94, 112, 118, 143, 144, 147, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 161, 191, 208, 209, 215, 238, 256, 267, 290, 291, 299, 318, 319, 321, 359 Biasiotti, Giovanni 134 Birke, Adolf M. 27 Bitežnik, Janko 20 Boban, Ljubo 64, 262, 360 Boeckh, Katrin 74, 360 Bonefačić, Kvirin K. 133, 284 Bonutti, Karl 11, 49, 51, 52, 248, 360 Borgongini-Duca, Francesco 121, 127, 128, 332 Bougarel, Xavier 308, 360 Bourdieu, Pierre 14, 15, 31, 360, 361, 372 Božić, Ivan 361 Božić, Milan 265 Briand, Aristide 65 Bricon, Edith 280 Bubić, Stevan 264 Bulovan, Ilija Đ. 41, 42, 43, 229, 258, 305, 306, 307, 361, 363 Butković, Ivan 134 375 C Caccia–Dominioni, Camillo 134 Campbell, Ronald I. 93 Carević, Josip 160 Cemović, Filip 276 Cemović, Marko P . 192, 235, 361 Cerretti, Bonaventura 134 Chadwick, Owen 23, 24, 361 Chamberlain, Neville 71 Charles–Roux, François 89, 92, 112, 361 Cherubini, Francesco 120, 121 Ciano, Galeazzo 68, 70, 76, 93, 370 Conway, Martin 17, 18, 23, 361 Coppa, Frank J. 90, 91, 92, 109, 203, 361 Cvetić, Josip 264 Cvetković, Dragiša 66, 70, 76, 136, 255, 264, 267, 284, 302, 327, 337 Cvijović, Josif 251 Cvirn, Janez 44, 103, 206, 361 Č Čaušević, Džemaludin (reis-ul- ulema) 308 Čepič, Zdenko 72, 361 Čipić Rehar, Marija 105, 109, 122, 215, 367 Čolaković, Rodoljub 93, 274, 361 Čuka, Jakov 122, 126, 131, 135 Ć Ćirić, Irinej 246, 251 Ćirić, Stevan 226, 227, 235, 237, 255, 259, 262, 265, 266 D Davidović, Ljubomir 75, 273, 274 De Certeau, Michel 31, 361 Dedijer, Vladimir 66, 74, 75, 76, 361 Dianteill, Erwan 15, 361 Dimić, Ljubodrag 11, 22, 372 Dimitrijević, Mita 265 Djokić, Dejan 360, 369 Djuričić, Marko 122 Dobrosavljević, Branko 264 Dolenc, Ervin 19, 21, 87, 361, 362 Dolenc, Metod 85, 362 Dolfuss, Engelbert 67 Dolinar, France M. 11, 12, 79, 103, 108, 123, 124, 125, 208, 209, 210, 211, 362, 368, 372 Dositej, metropolit  Vasić, Dragutin Došen, Vojislav 265 Dožić, Gavrilo 114, 162, 167, 234, 245, 246, 247, 248, 250, 251, 259, 266, 268, 269, 314, 362 Dragoš, Srečo 17, 19, 31, 47, 362 Dragutinović, Dragoslav 134 Dvorniković, Vladimir 40, 362 Đ Đorđević, Dragoslav 262 Đorđević, Milan 277 Đorđević, Vojislav 265 E Ehrlich, Lambert 19, 110 Ekmečić, Milorad 28, 32, 362 Engels, Friedrich 365 376 IMENSKO KAZALO F Fajfar, Tone 20 Falina, Maria 37, 252, 362 Feldman, Matthew 362 Felici, Ettore 312, 313, 322, 323, 324 Finžgar, Fran Saleški 20 Fleck, Hans G. 368 Franco, Francisco 88 Fruhwith, Andreas 69 G Gabrič, Ajda 12 Gabrič, Aleš 12 Gaćinović Vojislav 254, 264 Gajšek, Karlo 260, 264 Garašanin, Ilija 38 Garić, Josip Stjepan Gasparri, Pietro 56, 62, 65, 69, 70, 73, 74, 79, 80, 87, 88, 100, 101, 104, 105, 109, 110, 119, 121, 122, 124, 127, 129, 131, 132, 134, 135, 136, 137, 139, 211 Gašparič, Jure 19, 73, 75, 298, 362 Gavrilović, Milan 277 Gellner, Ernest 26, 362 Georgescu, Tudor 362 Glišić, Milenko 265 Godeša, Bojan 12, 21, 66, 71, 87, 362 Golec, Januš 292, 362 Gömbös, Gyula 67 Gosar, Andrej 20 Grabić, Petar 122 Graovac, Igor 368 Grba, Milovan 264 Grdić, Risto 265 Grivec, Franc 35, 362, 363 Gross, Karl 190, 362 Grujić, Radoslav M. 32, 362 H Habsburžani – dinastija 63, 64, 69, 97 Hasanbegović, Avdo 164 Hastings, Andrew 26, 30, 363 Henrik V. 49 Himmelreich, Bojan 42, 363 Hitler, Adolf 63, 66, 67, 71, 161, 361 Hobsbawm, Eric J. 26, 33, 88, 363 Hoensch, Jorg K. 359, 361 Hohnjec, Josip 101, 122 Horthy, Miklós 88 Horvat, Franjo 272 Hussarek von Heinlein, Max 46 I Ilić, Mihailo 235 Irinej, episkop  Đorđević, Milan Ivančević, Dušan 265 J Jakulj, Ivan 53, 363 Janežič, Stanko 35, 363 Janjić, Vojislav 126, 127, 167, 210, 237, 253, 254, 260, 263, 265, 266, 277, 292, 332 Janković, Dragutin 164 Janković, Đura 265 Janžekovič, Janez 20 Jeglič, Anton B. 11, 35, 79, 87, 102, 103, 105, 108, 109, 122, 123, 124, 125, 208, 209, 210, 211, 212, 215, 362, 367 Jevtić, Bogoljub 63, 64, 65, 75, 377 114, 138, 142, 143, 144, 145, 148, 149, 154, 157, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 167, 221, 263, 272, 274, 283, 286, 290, 300, 310 Jovanović Stoimirović, Milan 261, 262, 363 Jovanović, Jovan 75, 265, 273 Jovanović, Ljubomir 122, 130, 264 Jovanović, Milan 108, 109, 130, 134 Jovanović, Milivoje (episkop Platon) 192, 227, 235, 239, 240, 242, 243, 363, 369 Jovanović, Slobodan 38, 76 Jovanović, Vasilije 263 Jurčec, Ruda 74, 363 K Kalist II. (papež) 49 Kalogjera, Marko 303 Kamberović, Hamdija 363 Karadjordjević – dinastija 38, 95, 368 Karadjordjević, Aleksander 11, 19, 39, 59, 65, 66, 67, 73, 74, 82, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 94, 98, 99, 113, 114, 115, 118, 138, 139, 140, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 153, 154, 155, 157, 162, 167, 169, 181, 191, 210, 215, 222, 231, 245, 251, 268, 269, 278, 285, 297, 311, 313, 321, 332, 334, 341, 342, 344, 350, 353, 362, 366, 368, 370 Karadjordjević, Pavle 70, 71, 75, 76, 219, 221, 222, 227, 231, 244, 256, 259, 268, 269, 273, 277, 278, 279, 284, 291, 293, 302, 304, 314, 320, 325, 358 Karadjordjević, Peter II. 71, 165 Kardelj, Edvard [psevdonim Ivan Ukmar] 307 Karlin, Andrej 209, 211, 214 Kašanin, Joca 264 Kent, Peter C. 35, 92, 363 Kerševan, Marko 39, 363 Klabjan, Borut 366 Kljajić, Stipe 11, 130, 132, 135, 143, 363 Knežević, Radoje 276, 277 Kocbek, Edvard 20 Köhler, Walter 38 Kojić, Dragutin 114, 161, 162, 164, 167 Kolar, Bogdan 11, 12, 79, 109, 136, 162, 207, 208, 209, 215, 291, 292, 315, 323, 324, 325, 363 Kolarić, Juraj 11, 22, 30, 34, 37, 38, 39, 72, 83, 89, 103, 107, 124, 128, 254, 327, 363 Kolstø, Pål 29, 30, 364 Komnenović, Mirko 265 Korenić, Stjepan 21, 122 Korošec, Anton 11, 19, 20, 66, 74, 75, 77, 86, 87, 89, 94, 101, 109, 120, 124, 136, 139, 208, 215, 223, 224, 226, 231, 233, 244, 245, 247, 253, 256, 260, 262, 265, 268, 270, 277, 279, 280, 287, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 298, 299, 301, 304, 307, 308, 310, 314, 315, 318, 336, 362, 363, 364, 366 Kosić, Mirko 254 Kostić, Pavle 39, 364 Kostrenčić, Marko 278 Košir, Borut 11, 49, 50, 51, 249, 364 Košir, Matevž 278, 364 378 IMENSKO KAZALO Kralj, Janko 20 Kramer, Albert 262, 305 Krek, Janez E. 19, 47, 364 Krek, Miha 279, 298, 307 Krošelj, Joško 11, 83, 101, 107, 122, 253, 254, 260, 267, 268, 292, 289, 292, 296, 297, 298, 299, 300, 318, 364 Kumanudi, Kosta 264 Kupisch, Karl 24, 364 Kuret, Niko 20 Kušej, Gorazd 45, 46, 82, 83, 85, 364 Kušej, Rado 43, 46, 49, 83, 84, 100, 102, 106, 126, 170, 188, 189, 190, 200, 204, 205, 206, 207, 212, 235, 237, 240, 295, 304, 364 L Lacroix-Riz, Annie 35, 364 Lanović, Mihajlo 101, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 131, 140, 141, 149, 154, 155, 156 Lash, Scott 360 Laurent, Bernard 17, 364 Lazarević, Milovan 265 Lazarević, Nikon 265 Lazić, Vojislav 265 Le Fur, Louis 50, 365 Leander, Anna 14, 364 Leon XIII. (papež) 185 Ljotić, Dimitrije 38, 231, 274, 320 Loiseau, Charles 90, 98, 99, 100, 110, 111, 112, 114, 139, 317, 365 Loome, Thomas M. 24, 365 Lüchau, Peter 27, 365 Lučić, Dejan 11, 12, 86, 93, 144, 253, 274, 292, 300, 372 M Maček, Vladko 74, 75, 76, 166, 224, 232, 262, 283, 285, 286, 299, 300, 301, 302, 311, 319, 327, 337 Madjerec, Juraj 134 Mahnič, Anton 21, 22, 31, 35, 37 Mahnič, Joža 368, 372 Mahnik, Artur 260, 264 Maksimović, Božidar 89, 142, 149, 154, 155, 156, 158, 161, 162, 174, 278, 290, 298, 318 Mannerheim, Carl G. E. 88 Manojlović Pintar, Olga 11, 37, 38, 82, 85, 131, 238, 248, 249, 252, 253, 254, 267, 290, 292, 321, 365 Marčelić, Josip 102 Marić, Ljubomir 276 Marija Francesca Savojska 70 Marinković, Vojislav 69, 70, 110, 111, 126, 128, 138, 140 Marković, Brana 70 Marković, Lazar 327 Markušić, Joza 122 Marx, Karl 24, 360, 365 Maštrović, Ante 272 Maštrović, Ljubomir 235 Matica, Pavao 264 Matijević, Zlatko 51, 83, 102, 365 Matković, Hrvoje 132, 365 Maver, Aleš 41, 365 Mažuranić, Želimir 226, 283 Mercati, Angelo 50, 54, 55, 162, 171, 189, 190, 201, 365 Merry del Val, Rafael 69, 100 Meštrović, Ivan 276 Mihajlović, Draža 21 Mileta, Girolamo Maria 128 Miletić, Krsta 197 Milojević, M. 69, 70 379 Milošević, Bogoljub 270 Milutinović, Milinko 265 Minnerath, Roland 48, 52, 365 Mirković, Borivoje 71, 276 Mirošević-Sorgo, Nikola 271, 286, 287, 302, 310, 311 Miškulin, Mile 220, 260, 264, 265 Mišović, Miloš 11, 12, 87, 93, 366 Mithans, Gašper 11, 19, 44, 88, 103, 157, 208, 278, 290, 292, 309, 322, 366, 367 Močnik, Rastko 28, 367 Mojzes, Paul 29, 36, 367 Molotov, Vjačeslav 71 Moscatello, Nikola 11, 59, 77, 92, 102, 111, 113, 114, 118, 127, 130, 132, 134, 135, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 173, 176, 178, 179, 180, 181, 186, 199, 209, 215, 220, 222, 223, 225, 234, 235, 238, 239, 240, 241, 242, 244, 266, 278, 281, 290, 291, 294, 298, 299, 307, 332, 333, 342, 343, 350, 351, 363, 367, 372 Mousset, Albert 65, 300, 367 Mulalić, Mustafa 265 Mussolini, Benito 62, 63, 65, 67, 69, 70, 94, 97, 103, 111, 112, 142, 361, 363 Mužić, Ivan 11, 49, 50, 53, 83, 107, 115, 119, 120, 124, 126, 127, 132, 143, 161, 166, 220, 226, 227, 245, 246, 247, 250, 252, 253, 255, 258, 259, 260, 262, 263, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 274, 276, 277, 278, 293, 301, 303, 308, 309, 314, 316, 367 N Nadbantić 250, 256 Nardone, Beniamino 134 Nenadić, Vojislav 265 Nenezić, Zoran D. 278, 367 Nešić, Ljuba 122 Nikić, Fedor 38 Nikitović, Časlav 260, 265 Nikitović, Fedor 269 Nikolić, Radivoje 265 Nikolić, Vladimir 122 Ninčić, Momčilo 69, 70, 100, 101, 103, 107, 109, 121, 126, 128, 130 Njaradi, Dionizij 160, 284 Novačan, Anton 266 Novak, Viktor 11, 12, 35, 38, 82, 84, 107, 119, 120, 121, 124, 126, 132, 227, 278, 301, 367 O Oton Habsburški 70 Otrin, Blaž 105, 109, 122, 215, 367 Ottaviani, Alfredo 127, 153 P Pacelli, Eugenio 59, 64, 65, 66, 67, 68, 70, 74, 75, 87, 92, 94, 107, 113, 114, 116, 117, 118, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 155, 156, 157, 158, 160, 162, 163, 164, 165, 166, 168, 170, 173, 212, 213, 214, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 226, 227, 235, 236, 237, 247, 248, 249, 250, 251, 253, 254, 255, 256, 258, 259, 260, 261, 263, 264, 266, 267, 268, 269, 270, 272, 274, 277, 280, 281, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 291, 380 IMENSKO KAZALO 293, 294, 296, 300, 302, 307, 312, 313, 314, 319, 322, 323, 326, 332, 342, 350 Pantić, Dragan 11, 26, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 231, 245, 246, 248, 251, 252, 255, 258, 261, 267, 271, 274, 275, 276, 290, 300, 314, 321, 322, 327, 367 Paštrović, Manfred 225, 266, 272, Pečanac, Milan 122 Pelikan, Josip 249 Pellegrinetti, Ermenegildo 63, 64, 65, 67, 68, 70, 73, 74, 75, 77, 80, 87, 88, 91, 94, 95, 96, 101, 104, 109, 110, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 121, 122, 123, 124, 125, 131, 132, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 152, 155, 157, 158, 160, 161, 162, 163, 165, 166, 168, 170, 173, 175, 177, 178, 179, 180, 181, 183, 184, 185, 203, 210, 211, 212, 213, 214, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 231, 235, 236, 237, 244, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 253, 254, 255, 256, 258, 260, 261, 263, 264, 266, 267, 268, 269, 272, 274, 277, 278, 279, 280, 281, 284, 285, 286, 287, 288, 291, 292, 293, 294, 295, 300, 302, 307, 310, 316, 330, 334, 342, 350, 366, 370 Perica, Vjekoslav 26, 28, 32, 36, 367 Perić, Milivoje 265 Perovšek, Jurij 23, 82, 368 Petković, Đorđe 265 Petković, Milan 265 Pelikan, Egon 12, 17, 18, 19, 21, 103, 297, 367 Petrovich, Michael B. 32, 368 Petrović, Mirko 11, 12, 46, 102, 120, 154, 186, 368 Pichon, Charles 89, 90, 91, 368 Pij IX. (papež) 49 Pij X. (papež) 21, 100, 185 Pij XI. (papež) 11, 16, 35, 49, 51, 69, 70, 91, 97, 100, 104, 107, 112, 113, 133, 148, 150, 152, 153, 158, 160, 165, 166, 169, 187, 202, 203, 211, 213, 286, 293, 296, 302, 333, 371 Pij XII. (papež)  Pacelli, Eugenio Pilsudski, Józef K. 88 Pirc, Joško 19, 368 Pirjevec, Jože 11, 12, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 71, 72, 76, 93, 94, 244, 253, 300, 307, 366, 368 Pitamic, Leonid 47, 368 Pizzardo, Giuseppe 65, 75, 109, 115, 118, 147, 148, 151, 153, 165, 173, 290, 291, 332, 342, 350 Platon, episkop  Jovanović, Milivoje Pleterski, Janko 17, 360, 363, 365, 368, 369, 370 Popović, Daka 38 Popović, Vasilij 136 Preka, Nikola 264 Pribićević, Svetozar 73, 126, 302, 369 Prodanov, Vikentije 245 Protić, Stojan 119 Prunk, Janko 19, 369 R Račić, Puniša 73 Radić, Pavle 130, 132 Radić, Radmila 11, 78, 309, 311, 327, 369 381 Radić, Stjepan 22, 73, 89, 94, 107, 109, 131, 132, 133, 300, 319, 332, 342, 350, 365 Rahten, Andrej 62, 64, 65, 74, 369 Rajšp, Vincenc 324, 369 Ramet, Sabrina P . 35, 37, 40, 66, 72, 254, 369 Ranković, Ljubomir 30, 33, 369 Rašić, Svetozar 63, 67 Rašović, Miloš 265 Ratej, Mateja 11, 28, 37, 86, 93, 227, 290, 292, 298, 301, 369 Ratti, Achile  Pij XI. 100 Rhodes, Anthony 35, 369 Ribar, Ivan 126, 278, 291, 292, 293, 369 Ribař, Otokar 122 Ribbentrop, Joachim 71 Rafter, Barbara-Ann J. 26, 27, 28, 29, 370 Ritig, Svetozar 100, 104, 119 Rosić, Petar  Varnava (partiarh) Rožman, Gregorij 11, 79, 141, 160, 161, 208, 209, 212, 213, 214, 226, 304, 315, 323, 324, 325, 326, 363 Ružičić, Marko 264, 267 Ružić, Viktor 324 S Sala, Teodoro 68, 370 Salandra, Antonio 68 Salmič, Igor 9, 11, 12, 53, 56, 59, 78, 79, 80, 82, 105, 115, 124, 125, 126, 130, 131, 132, 135, 136, 138, 139, 141, 142, 143, 144, 147, 148, 149, 157, 159, 160, 167, 208, 221, 222, 225, 228, 234, 272, 278, 279, 281, 290, 302, 303, 307, 330, 331, 370 Samper y Campuzano, Ricardo Sanz 69 Sanfilippo, Matteo 370 Sapiro, Gisèle 16, 370 Sbaretti, Donato R. 157 Schatz, Klaus 51, 370 Schilling, Karl 38 Schioppa, Paolo 69 Schmidt, Martin 365 Schöppe, Lothar 49, 50, 51, 52, 55, 170, 370 Schulze, Hagen 23, 28, 30, 370 Semeraro, Cosimo 371 Sforza, Carlo 62 Simić, Jevrem 63, 64, 65, 69, 70, 110, 111, 113, 128, 134, 140, 141, 142, 143, 144, 165, 222, 224 Simić, Sima 11, 94, 114, 220, 227, 246, 247, 370 Simić, Vladimir 324, 371 Simonović, Milan 323 Simović, Dušan 71, 277 Slamić, Antun 109 Smiljanić, Dragoslav 276 Smith, Anthony 26, 371 Smith-Pavelić, Ante 269 Smodlaka, Josip 68, 69, 101, 107, 126, 127, 128, 130, 134, 210 Sofrenić, Mitar 256 Sokić, Miloje 265 Spaho, Fehim (reis-ul-ulema) 309 Spaho, Mehmed 75, 114, 165, 245, 262, 309 Srebrnić, Josip 221, 325 Sredojević, Milorad D. 11, 371 382 IMENSKO KAZALO Srškić, Milan 139, 141, 149, 154, 156, 278 Stanojević, Aca 75, 273 Stare, Miloš 364 Stefanović, Ignjat 265 Stepinac, Alojzije 22, 162, 163, 221, 222, 223, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 287, 288, 299, 313, 323, 324, 336, 344, 353 Steska, Henrik 209, 213, 214 Stojadinović, Milan M. 9, 67, 68, 70, 75, 76, 88, 93, 114, 115, 165, 218, 220, 221, 222, 224, 225, 226, 230, 231, 232, 233, 235, 236, 237, 244, 245, 246, 247, 250, 251, 252, 254, 255, 256, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 274, 275, 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 289, 292, 293, 298, 300, 301, 302, 307, 308, 309, 310, 312, 313, 314, 315, 316, 318, 320, 322, 334, 335, 343, 344, 352, 353, 358, 370, 371 Stojkov, Todor 75, 76, 371 Stowers, Stanley 27, 371 Stražičić, Branko 76 Strecha, Mario 21, 22, 371 Stres, Anton 50, 53, 371 Strossmayer, Juraj J. 35 Subotić, Nikola 255, 264, 265 Š Šarić, Ivan 109, 116, 133, 210, 211, 228, 279, 281, 282, 286 Šček, Virgil 20 Šelih, Alenka 360, 362, 365, 369, 370 Šimunić, Petar 38, 371 Škulj, Edo 362, 363, 364 Škulj, Karel 325 Šolar, Jakob 20 T Tardini, Domenico 153 Terseglav, Franc 20 Thompson, John B. 360 Tomašić, Ljubomir 278 Tomažič, Ivan J. 209, 213, 290, 294, 295, 304, 358 Tomec, Ernest 19 Tomić, Vojislav 276 Tominec, Angelik 20 Topalović, Živko 274 Trifunović Birčanin, Ilija 277 Trifunović, Miloš 126, 130 Troicki, Sergije 192, 235, 371 Trumbić, Ante 283 Turda, Marius 362 Tusor, Péter 370 U Uccelini, Franjo 101, 122 Ujčić, Josip 281, 326 Ukmar, Ivan  Kardelj, Edvard 307 Ušeničnik, Aleš 19, 35, 368 Ušeničnik, France 19 Uzunović, Nikola 114, 161 V Valente, Massimiliano 11, 78, 94, 128, 135, 141, 360, 371, 372 Valfre di Bonzo, Teodoro 79 Van Rossum, Willem M. 69 Vanutelli, Vicenzo 112, 134 Varnava (partiarh) 114, 162, 167, 201, 225, 230, 244, 245, 246, 247, 383 248, 249, 250, 251, 253, 254, 260, 162, 263, 266, 267, 282, 305, 306, 319, 344, 353, 366 Vasić, Dragutin 251, 252, 267, 269, 277 Velimirović, Nikolaj 30, 33, 37, 38, 114, 131, 246, 251, 267, 275, 277, 292, 314, 369 Veraja, Fabijan 113, 118, 135, 143, 144, 149, 156, 209, 215, 278, 281, 298, 299, 307, 372 Verter, Bradford 15, 372 Vešović, Dragiša 250, 256 Vilfan, Sergij 46, 84, 206, 207, 372 Vodopivec, Peter 368, 372 Voje, Ignacij 41, 372 Vomačka, Milan 282, 283 W Whimster, Sam 360 Wolff, Richard J. 359, 361 Wörsdörfer, Rolf 10, 372 Z Zdravković, Jovan 265 Zečević, Momčilo 42, 73, 74, 372 Zita Burbonsko-Parmska 70 Ž Žebot, Ciril 19 Živković, Petar 272 Živojinović, Dragoljub 11, 12, 86, 93, 144, 253, 274, 292, 300, 372 Žutić, Nikola 11, 22, 35, 37, 56, 67, 83, 101, 104, 113, 119, 122, 124, 125, 127, 128, 131, 132, 186, 372 384 IMENSKO KAZALO 385 BESEDA O AVTORJU Gašper Mithans (rojen leta 1982) je znanstveni sodelavec v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Leta 2007 je di- plomiral iz kulturnih študijev in antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem in za diplomsko delo prejel Bartolovo nagrado. Na programu Zgodovina Evrope in Sredozemlja je na isti fakulteti leta 2012 doktoriral z diser- tacijo o jugoslovanskem konkordatu. Kot zunanji sodelavec je v letu 2013 predaval na Fakulteti za humanistične študije Uni- verze na Primorskem, v letu 2014 pa je bil tam zaposlen razi- skovalno. Pri ZRS Koper je sprva delal kot mladi raziskovalec (2007–2012), od leta 2014 dalje pa kot podoktorski raziskova- lec. Je avtor več znanstvenih člankov, izdanih v slovenskih in tujih revijah, zlasti s področja zgodovine religij in zgodovine prve Jugoslavije. Raziskuje po arhivih in knjižnicah v Vatikanu, Beogradu, Chicagu, Berlinu, Sloveniji, Italiji in drugod. Vodil je mednarodni projekt programa Evropa za državljane Burnt in memories. Sodeluje pri več nacionalnih in evropskih raziskoval- nih projektih, trenutno izvaja podoktorski projekt ARRS. 386 387 V ZBIRKI ŽE IZŠLO 1. Jurij Perovšek. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evrop­ skega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo sve­ tovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič. Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin. Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovens­ kem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič. Komunistična partija Slovenije in revolu­ cionarno gibanje 1941–1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarević, Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe moderniza­ cije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana 2009. 9. Jurij Perovšek. »V zaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kralje­ vino SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana 2009. 10. Žarko Lazarević. Plasti prostora in časa : iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc. Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razha­ janja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin. Boj za Albanijo : propad jugoslovanske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač. »Modni pêle mêle« slovenske družbe med svetov­ nima vojnama. Ljubljana 2011. 388 14. Eva Mally. Slovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič. Prelom s starim in začetek novega : tranzi­ cija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990­ 2004). Ljubljana 2012. 16. Jurij Perovšek. Samoodločba in federacija : slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941. Ljubljana 2012. 17. Jure Gašparič. Državni zbor 1992–2012 : o slovenskem parlamen­ tarizmu. Ljubljana 2012. 18. Peter Vodopivec. Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947 / L ‘institut français de Ljubljana 1921–1947. Ljubljana 2013. 19. Jože Prinčič. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana 2013. 20. Jurij Perovšek. O demokraciji in jugoslovanstvu : slovenski libera­ lizem v kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana 2012. 21. Vlasta Stavbar. Politik Vekoslav Kukovec : politično delovanje do leta 1918. Ljubljana 2014. 22. Alenka Kačičnik Gabrič. To smemo že tako dolgo : kmečke služ­ nosti in njihova odprava. Ljubljana 2014. 23. Andrej Studen. Neprilagojeni in nevarni : podoba in status Ciga­ nov v preteklosti. Ljubljana 2015. 24. Meta Remec. Podrgni, očedi, živali otrebi : higiena in snaga v dobi meščanstva. Ljubljana 2015. 25. Žarko Lazarević. Spremembe in razmišljanja : gospodarsko­ zgodovinske refleksije. Ljubljana 2015. 26. Žiga Koncilija. Politično sodstvo : sodni procesi na Slovenskem v dveh Jugoslavijah. Ljubljana 2015. 27. Marjetka Rangus. Parlamentarne prakse socialistične Jugosla vije : v iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamen­ tarizmom. Ljubljana 2016. 28. Meta Remec. Bakh, tobak in Venera : grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju. Ljubljana 2016. 29. Filip Čuček. Svoji k svojim : na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana 2016. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz. si/razpoznavanja.php Cena: 25 EUR