Miroljub:  Na kmetih.
517
Slaveč krasoto neizmerno In večnega vsemirja čar! In  vsa ta bajna harmonija
V   navdušeno se  pesem zlija,
V  božanstva silen slavospev; Iz nje pa  kot lehak odmev Zveni človeštva poezija!  — — — Pozdravljena iz dnu sred, Glasnica  čustev in želja ! Ljubezen,  srd  iu  kes iu gnjev, Veselje, žalost ti naznanjaš; Sedaj  o  sreči zlati sanjaš,
Sedaj  gorja te stiska moč —  —  —
Ti ljubljenka palač in koč,
V   veselji radostna spremmea,
V  bridkosti žalna tolažnfca, Kak 6 bi govor te slavil,
Da ni se govor v pesem zlil? Dokler človeški rod na zemlji Veselo, tožno bode žil, Ti pesem, dušo mu  objemlji In nosi ga do Njega gor, Ki v  večnojasnem domu žije, Ki vzorov vzor je sam izvor Glasnice vzorov   -   poezije!  —
A. Funtek.
Na kmetih.
~V
orehovi senci polegam, Nad mano poletno nebo : Pust6 je na kmetih  —  modrujem  — Pusto je in  vender — lepo.
Cuj,  tukaj  zvene" mi na liho Srpov i  z dozorjenih njiv,
Tam petje  oglaša srebrno
In smeh  in pogovor se živ.
Ob meni dehteča otava,
V nji murnu  prilaga škržat,
Iz dalje mlatičev udarci
Prvencev oznanjajo mlat.
Bučele šume" po cveticah,
Metulj  si po zraku igrd, In pred golobnjakom na hiši
Z družico golob kramoljd.
V dolini  vrte".se  otroci, Veselja na licih dokaz,
S kozolca mi urni  ropotec Prevzetno reži se  v  obraz.
Tam doli za hišo pa skrbno Ded sivi zaklenil je hram:
Najboljše je kaplje natočil,
Ki mož jo pridelal je sam . .
Oj, kaplje za skrb in nezgode, Kar solnčni   so žarki za led  -
Le gori, le gori s posodo,
Pod  oreh, prijazni moj  ded !
Da skupaj  napolniva  časi In trčiva ž njima glasnd,
Da družno zapojeva svetu.
Kak6 je na kmetih  —  lepd! Miroljub.