2 časopis za slovensko krajevno zgodovino 61 2013 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino http://www.odmev.zrc-sazu.si/kronika/ http://www.ff.uni-lj.si/zzds/index.htm Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Sterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Vlasta Stavbar (Maribor) in mag. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 17. junija 2013 Naslednja številka izide/ Next issue: oktober 2013/ October 2013 Prevodi/ Translations: Manca Gašperšič, dr. Luka Vidmar, Mina Cerne, mag. Irena Zmuc, Mojca Bensa - angleščina (English) Vinko Oblak - italijanščina (Italian) UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana tel. 01 47 06 200 Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji je/ Single issue 10,00 EUR Cena tematske številke/ Theme issue 15,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI-1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS/ Slovenian Research Agency Računalniški prelom/ Typesetting: - mit Franc Cuden Tisk/ Printed by: Nagode Qco d.n.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Bibliography of the History of Art, Medline; ERIH - European Reference Index for the Humanities Na naslovni strani/ Front cover: Peter Steidler (pripisano): Portet škofa Tomaža Hrena, 1611 / Peter Steidler (atrib.): Portrait of Bishop Tomaž Hren, 1611. (Nadškofijski ordinariat v Ljubljani; foto: ZVKDS, Restavratorski center) Razprave Luka Vidmar : Boris Golec : Tanja Gomiršek : Mina Černe : Irena Žmuc : Vinko Oblak : Odzivi Ocene in poročila KAZALO Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med zgodovino in mitom .......... 189 Valvasorjev izvor, družina in mladost - stare neznanke v novi luči (2. del) ........................... 217 Bivanjska kultura jugovzhodnih Brd v predmarčni dobi ................................................... 273 Bled v slovenski literaturi »dolgega 19. stoletja« (2. del)......................................................................287 Popotovanje od Pariza do Ljubljane v obdobju Ilirskih provinc ....................................... 307 Piranska komuna in portoroški ribolovni rezervat v koncesijski pogodbi iz leta 1918 ........................... 317 Slovenski gradovi (Damjan Prelovšek) ..................... 331 Loški razgledi 58/2011 (ur. Judita Sega) (Judita Sega) ............................................................ 333 Matjaž Brojan: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva (Miroslav Stiplovšek) ......................... 335 Marija Počivavšek: En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse (Mojca Šorn) ................................. 338 Neva Makuc: Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški (Jernej Vidmar)....... 340 Zbornik soboškega muzeja 18-19 (ur. Franc Kuzmič) (Klaudija Sedar)......................... 343 Bogdan Steh: Zapuščinski inventarji radovljiških grofov Thurn-Valsassina v Arhivu Republike Slovenije. Primer Janeza Karla (1645-1683) (Tita Porenta)........................................................... 347 Navodila avtorjem 352 2013 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 655:274.5:623.454(497.4Ljubljana)''1600/1601" Prejeto: 5. 5. 2013 Luka Vidmar dr. literarnih ved, mag. umetnostne zgodovine, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: luka.vidmar@zrc-sazu.si Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med zgodovino in mitom IZVLEČEK Prispevek se ukvarja s požigoma protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601. Z ozirom na glavne vire najprej presoja njune opise v dosedanji strokovni literaturi, pa tudi v publicistiki in nacionalnem kolektivnem spominu. Ob tem pojasnjuje izvor napačnih podatkov in interpretacij. V nadaljevanju rekonstruira oba dogodka, in sicer: datum in lokacijo požigov, vsebino, jezik in količino sežganih knjig ter mesto požigov v zgodovini. KLJUČNE BESEDE reformacija, protireformacija, požig knjig, Ljubljana, Tomaž Hren ABSTRACT TWO BURNINGS OF PROTESTANT BOOKS IN LJUBLJANA IN 1600 AND 1601: BETWEEN HISTORY AND MYTH The paper deals with two burnings of Protestant books in Ljubljana in 1600 and 1601. With regard to the main sources, it first examines the descriptions of these events in scholarly literature, but also in journalism and Slovenian collective memory. Thus, the paper also explains the origins of misinformation and misinterpretations. In the continuation, it reconstructs both incidents by providing their date and location, the content, language and quantity of burned books, and describing their place in history. KEY WORDS Reformation, Counter-Reformation, book burning, Ljubljana, Tomaž Hren Uvod Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601 spadata med najbolj znane dogodke iz slovenske zgodovine. Omenja ali opisuje ju skoraj vsak — bodisi strokovni bodisi poljudni bodisi šolski — pregled slovenske obče, kulturne ali literarne zgodovine. Trdno sta usidrana tudi v nacionalnem kolektivnem spominu. Njuna razvpitost pravzaprav ni presenetljiva. Podoba goreče grmade knjig učinkovito ponazarja odločilni trenutek boja med prote-stantizmom in katolicizmom na Slovenskem — zmago protireformacije. Evociranje teh dveh dogodkov in poudarjanje njune emblematičnosti načelno ni sporno. Sežiganje po tedanjem prepričanju krivover-skih knjig v Ljubljani (kakor tudi kjerkoli drugje) je bilo vsekakor načrtovano kot manifestacija — tako ga moramo razumeti in interpretirati tudi danes. Toda omenjeni narativni postopek postane problematičen v trenutku, ko začne katerikoli avtor z njim mitologizirati realni dogodek, ga preoblikovati v skladu z lastno intenco, pri tem pa se vedno bolj oddaljevati od zgodovinskih dejstev. In ljubljanska požiga se vsekakor uvrščata med tiste dogodke iz slovenske zgodovine, ki so bili v strokovni literaturi, publicistiki in drugih javnih omembah največkrat obravnavani na takšen način. Razlog za to je jasen. Požiga sta neločljivo povezana z rekatolizacijo, ki je zatrla protestantizem, s tem pa med drugim tudi njegovo slovstvo, ki je dalo prve tiskane knjige v slovenskem jeziku. Tradicionalna vezanost nacionalne identitete na jezik in književnost je ta dva dogodka uvrstila med najbolj travmatične v slovenski zgodovini. Zgodovinarji, literarni zgodovinarji, publicisti in drugi so zato že poldrugo stoletje v nevarnosti, da ju obravnavajo pod vplivom različnih ideoloških predsodkov. Kronološki pregled omemb in razlag ljubljanskih požigov pokaže, da niso tovrstni predsodki danes prav nič manj vplivni in posledično škodljivi kakor denimo v 19. stoletju. Pravzaprav velja ravno nasprotno: začetna, razmeroma korektna predstava o ljubljanskih požigih, ki sta jo generirala Theodor Elze in August Dimitz, je od kulturnega boja na začetku 20. stoletja do danes pridobila vrsto elementov, ki nimajo prav nobene opore v stvarnosti. Zato se je treba v tem primeru še toliko bolj odločno kakor v drugih vrniti ad fontes ter ločiti zgodovinopisje od mitologije in zgodovino od mita, na katerega se lahko navezujejo razne manipulacije. V članku najprej presojam opise dveh ljubljanskih požigov v dosedanji strokovni literaturi, pa tudi publicistiki, in sicer glede na ključne vire. Ob tem ugotavljam izvor napačnih podatkov in interpretacij. V nadaljevanju rekonstruiram oba dogodka s poudarkom na dokumentiranih in preverljivih dejstvih, in sicer obravnavam: datum in lokacijo požigov, vsebino, jezik in količino sežganih knjig ter mesto požigov v zgodovini.1 Viri o požigih Doslej edini znani primarni vir, ki omenja ljubljanska požiga skoraj sočasno, z največ eno- do nekajdnevno zamudo, je dnevnik ljubljanskega škofa Tomaža Hrena za leto 1601. Ta dnevnik je vpisan v koledar za leto 1601, natisnjen v Augsburgu. Hren je v notici o prvem požigu zapisal: »[Na dan] sv. Tomaža Canterburyjskega [29. decembra 1600] [... so bile] zvečer na prostem sežgane luteranske knjige.«2 V notici o drugem požigu pa je zapisal: »Ne pozabi! Prav tako so bile 9. januarja [1601] že drugič javno na trgu sežgane krivoverske knjige v veliko zmedo krivovercev. Trije polni vozovi.«3 Glavni vir o ljubljanskih požigih: dnevnik škofa Tomaža Hrena za leto 1601 (Arhiv Republike Slovenije). Za nesebično pomoč pri raziskavi se zahvaljujem predvsem dr. Lilijam Znidaršič Golec in dr. Borisu Golcu. Za druge dragocene podatke se zahvaljujem Zigi Zwittru, mag. Francetu Baragi in Jaki Zuraju, za dostop do rokopisov, tiskov in drugega gradiva pa dr. Marijanu Smoliku in dr. Mateji Demšar (Semeniška knjižnica), dr. Sonji Svoljšak in Urši Kocjan (Narodna in univerzitetna knjižnica), mag. Barbki Gosar Hirci (Restavratorski center) ter osebju Arhiva Republike Slovenije in Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, točka 5 na notranji strani sprednje platnice: »S. Thomae Cant. [...] Abents Lutherische Buecher auf freyen Platz verbrennt.« Na to Hrenovo notico me je opozoril Ziga Zwitter. Prim. delni prepis: Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 258. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, fol. 4, zapis med 1 2 3 Notica o prvem ljubljanskem požigu, skrita med podatke o vremenu pod točko 5 v Hrenovem dnevniku za leto 1601 (Arhiv Republike Slovenije). Glavni sekundarni vir je Slava vojvodine Kranjske, ki omenja to dogajanje večkrat, najbolj podrobno pa v 11. knjigi: »Tako so jih [evangeličanske knjige] dne 23. decembra [1600] javno sežgali na trgu pred rotovžem v Ljubljani. {Collect. mea.} Leta 1601 so takšno požiganje knjig ponovili in so 9. januarja spet vrgli v ogenj tri polne vozove. {Ms. Th. Ep.}«4 Končna opomba dokazuje, da je Valvasor podatke o drugem požigu pravilno povzel po Hrenovem dnevniku za leto 1601. Očitno pa je spregledal notico o prvem požigu knjig v istem viru, kar sploh ni presenetljivo. Notica je namreč iz več razlogov slabo vidna: zapisana je na notranji strani sprednje platnice dnevnika, njen datum na prvi pogled ni jasen, ker je nakazan samo z godom sv. Tomaža Becketa, poleg tega pa je vključena v zapise o vremenu med božičem 1600 in svetimi tremi kralji 1601. Zato gotovo drži Valvasorjeva opomba, noticama o 10. in 11. januarju: »NB. Item 9. Jan. publice combusti iam altera vice libri haeretici in foro cum magna haereticorum confusione. Drey Wägen voll.« Valvasor, Slava III, 11, str. 719. Valvasor, Die Ehre III, 11, str. 719: »Gestaltsam diese am 23 Dezember zu Laybach auf dem Platz unter dem Rahthause offentlich verbrannt wurden {Collect. mea.}. Anno 1601 wiederholte man solche Bücher-Verbrennung und wurden den 9 Jenner wieder drey Wägen voll in das Feuer geworffen {Ms. Th. Ep.}. Notica o drugem ljubljanskem požigu, vrinjena med notici o 10. in 11. januarju 1601 v Hrenovem dnevniku za leto 1601 (Arhiv Republike Slovenije). da je podatke o prvem požigu dobil v nekem drugem (pisnem ali ustnem) viru, ki ga je vključil v osebno zbirko. Natančnejša identifikacija tega vira za zdaj ni mogoča. V nasprotju s Hrenom je Valvasor za prvi požig navedel lokacijo (trg pred Rotovžem ali Magistratom) in drugačen datum (23. december). Literatura o požigih Po Valvasorju se je k Hrenovemu opisu drugega požiga vrnil August Dimitz. Dimitz je iz tistih škofovih dnevnikov, ki so bili okoli leta 1860 v Kranjskem deželnem muzeju, izpisal zgodovinsko zanimive notice in jih leta 1862 objavil v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, glasilu Historičnega društva za Kranjsko. Iz dnevnika za leto 1601 je med drugim izpisal Hrenovo notico o drugem požigu januarja 1601,5 kakor Valvasor pa je spregledal notico o prvem požigu decembra 1600. Dimitz je na ta Hrenov dnevnik opozoril Theodorja Elzeja, Dimitz, Historische Notizen, str. 17: »NB. 9. Jan. publice combusti jam altera vice libri haeretici in foro cum magna haereticorum confusione drey Wägen voll.« 5 ljubljanskega evangeličanskega pastorja in raziskovalca zgodovine protestantizma. Dimitz in Elze sta bila namreč sodelavca v Historičnem društvu za Kranjsko,6 ki se je v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja v razpravah in objavah veliko ukvarjalo z reformacijo in protireformacijo.7 Elze je požiganje knjig v Ljubljani omenil v dveh različicah gesla o Primožu Trubarju in reformaciji na Kranjskem, ki ju je napisal za Real-Encyklopadie fur protestantische Theologie und Kirche. V prvi varianti gesla, ki je bila objavljena leta 1866 v 21. zvezku prve izdaje enciklopedije, je Elze zapisal: »Izvršitev same zadeve [protireformacije] je bila prepuščena verski reformacijski komisiji, ki jo je ustanovil nadvojvoda Ferdinand in uvedel 22. decembra 1600 njen predsednik škof Hren. Komisija je začela svoje delovanje z avtodafejem protestantskih knjig, ki so bile prepuščene plamenom 29. decembra 1600 na Mestnem trgu v Ljubljani (osem polnih vozov). 9. januarja 1601 so bili prav tam javno sežgani še trije polni vozovi.«8 Dve desetletji pozneje je Elze v vsebinsko enaki, toda krajši drugi varianti gesla o Trubarju in reformaciji na Kranjskem, ki je bila objavljena leta 1885 v 16. zvezku druge izdaje enciklopedije, dogajanje opisal nekoliko drugače: »Ta [verska reformacijska komisija] je začela svoje delovanje 29. decembra 1600 z velikim avtodafejem več kakor dva tisoč protestantskih knjig na Mestnem trgu v Ljubljani [...]«9 Elze leta 1866 ni navedel vira, iz katerega je črpal podatke o ljubljanskih požigih. Na koncu gesla je samo naštel literaturo in nahajališča dokumentov, ki jih je uporabljal pri pisanju.10 Leta 1885 pa na koncu gesla sploh ni več omenjal virov.11 Od nahajališč, omenjenih leta 1866, bi prišli z ozirom na požiga v poštev predvsem dve: kranjski deželni arhiv in arhiv Kranjskega deželnega muzeja. Toda ne glede na to je popolnoma jasno, da je Elze svoje znanje o požigih črpal predvsem (ali celo samo) iz Hrenovega dnevnika za leto 1601, ki ga je tedaj hranil muzej, danes pa je v Arhivu Republike Slovenije. Elzejev opis protireformacije v geslu o Tru- 6 Janša-Zorn, Historično društvo, str. 56, 67. 7 Prav tam, str. 100, 120. 8 Elze, Truber, 1866, str. 375: »Die Sache selbst auszufuhren blieb der von Erzherzog Ferdinand ernannten, von ihrem Vorsitzenden, Bischof Kreen, am 22. Dezember 1600 eröffneten Religions-Reformations-Commission vorbehalten, welche ihre Wirksamkeit mit einem Autodafé von protestantischen Büchern inaugirirte, welche am 29. Dezember 1600 (8 Wagen voll) auf dem Marktplatze zu Laibach den Flammen übergeben wurden. Am 9. Januar 1601 wurden ebendaselbst abermals 3 Wagen voll öffentlich verbrannt.« 9 Elze, Truber, 1885, str. 62: »Dieselbe inaugirirte ihre Tätigkeit am 29. Dez. 1600 mit einem großen Autodafe von mehr als 2000 protestantischen Büchern auf dem Marktplatze in Laibach [...]« 10 Elze, Truber, 1866, str. 379. 11 Elze, Truber, 1885, str. 64. barju iz leta 1866 namreč kronološko natančno sledi noticam v omenjenem dnevniku (npr. postaje verske komisije: Ljubljana, Kamnik, Kranj, Skofja Loka), omenja v njem opisane dogodke (npr. zaprtje matere in sestre predikanta Janža Znojilška), poleg tega pa iz njega skoraj dobesedno prevzema nekatere formulacije (npr. »3 Wagen voll« pri požigu knjig v Ljubljani, »auf öffentlichem Platze« in »neben dem Pranger« pri požigu knjig v Skofji Loki in Kranju itn.).12 Elzejev opis drugega požiga je precej pravilen, saj se z izjemo lokacije (Mestni trg) ujema s Hrenovim in Valvasorjevim opisom ter z Dimitze-vim prepisom. Izvor podatka o lokaciji je očiten: Elze je v Slavi vojvodine Kranjske prebral, da je bil prvi požig pred Rotovžem, zato je prenagljeno navedel kot dejstvo, da je bil tam tudi drugi požig. V nasprotju z Valvasorjem in Dimitzem je Elze odkril in prepisal Hrenovo notico o prvem požigu. Drugače kakor Valvasor je pravilno določil datum, saj sv. Tomaž Becket res goduje 29. decembra. Toda primerjava s primarnim virom pokaže dve neujemanji. Elze je Hrenovim podatkom o prvem požigu dodal lokacijo (Mestni trg) in količino sežganih knjig (osem vozov). Lokacijo je — kakor rečeno — prevzel od Valvasorja, nejasen pa je izvor podatka o količini knjig. Do danes namreč še ni bil odkrit dokument, ki bi potrjeval Elzejevo navedbo. Zanesljivo to nista Hrenova dnevnika za leto 160013 in 1601.14 Nekaj indicev nakazuje, da je Elze bodisi napačno bral primarni vir bodisi pomešal zapiske. Dvomljivo vrednost podatka je posredno potrdil že sam, ko je v prvi varianti gesla o Trubarju iz leta 1866 »osem polnih vozov« postavil v oklepaj, v drugi varianti gesla iz leta 1885 pa jih je afirmativno pretvoril v »več kakor dva tisoč knjig«. Zopet ni jasno, kako je prišel do te številke. Morda je skušal določiti mersko enoto »voz«, pa je ocenil, da bi lahko en voz sprejel najmanj dvesto petdeset knjig. Zanesljivo je le to, da tega podatka ni našel v virih za zgodovino Kranjske, ki so mu bili težko dostopni vsaj od leta 1869, ko se je za stalno naselil v Benetkah.15 Ce je Elze res nekritično prepisal in objavil Hrenovo notico o prvem požigu, potem to ni osamljen primer v njegovem opusu. Naj navedem samo eno napako, povezano z uničevanjem protestantskih knjig. Ko je Elze na podlagi Hrenovega dnevnika in Dimitzevih regest opisoval delovanje verske komisije v Kranju in Skofji Loki, je obakrat pomešal datum prihoda 12 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, fol. 4, 10; Elze, Truber, 1866, str. 375. 13 NŠAL, Kapiteljski arhiv, fasc. 98. Dnevnik sta pred mano pregledala Žiga Zwitter in dr. Lilijana Žnidaršič Golec. Njuno mnenje lahko le potrdim: dnevnik ne vsebuje nikakršnih podatkov o požigih. 14 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r. 15 Kidrič, Elze Theodor, str. 156-158. 2013 komisije in datum sežiga knjig.16 Sicer pa je že France Kidrič, glavni nadaljevalec Elzejevega dela, kljub priznavanju pastorjevih zaslug za raziskovanje slovenske reformacije opozoril na njegove slabosti, ki so bile v marsikaterem pogledu posledica želje po nagovarjanju široke, ne le strokovne javnosti. Kidriča je posebej motila odsotnost znanstvenega aparata, ki je onemogočala preverjanje Elzejevih trditev oziroma ugotavljanje, ali gre za podatke, pridobljene iz virov, ali za subjektivna sklepanja.17 Naj zopet navedem samo en primer, povezan z uničevanjem protestantskih knjig. Elze je trdil, da je Hren po zasedbi cerkve sv. Elizabete v Ljubljani raztrgal tamkajšnje protestantske knjige. Ker ni navedel, da je njegov vir samo Valvasor, ne pa primarni vir — Hrenov dnevnik, so to zmoto kot preverjeno dejstvo ponavljali še poznejši zgodovinarji.18 Dimitz je leta 1875 v Geschichte Krains povezal Elzejev vprašljivi opis prvega požiga in svoj korektni prepis Hrenove notice o drugem požigu: »[...] 29. decembra 1600 je bilo na ljubljanskem Mestnem trgu sežganih osem polnih vozov [knjig] (Elze, Truber, str. 375), 9. januarja 1601 pa še trije polni vozovi.«19 Tako je Dimitz izoblikoval najbolj značilno formulacijo ljubljanskih požigov v zgodovinopisju. Poznejši avtorji so prevzemali bodisi Dimitzev opis iz leta 1875 (večina) bodisi Elzejev opis v drugi varianti gesla o Trubarju iz leta 1885 (manjšina), Hrenovega dnevnika pa niso več preverjali, tako da so prenašali naprej tudi dvomljivi podatek o količini knjig v prvem požigu. Na začetku 20. stoletja sta Dimitzev opis skoraj dobesedno ponovila Matija Prelesnik in Josip Gruden, čeprav sta se sklicevala samo na Hrenov dnevnik.20 Tudi Karel Strekelj se je — ko je leta 1899 v enem od graških predavanj opisal delovanje verske komisije za Kranjsko — oprl na Dimitza. Strekelj je sicer podatek o osmih vo- 16 Prim. Elze, Truber, 1866, str. 375; SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, fol. 10, 11; Dimitz, Historische Notizen, str. 18. 17 Kidrič, Elze Theodor, str. 159: »V enem pogledu bi bil postopal E[lze] nedvomno pravilneje, če bi bil objavil najprej regeste svojega arhivalnega gradiva in povedal, katere arhive in v koliki meri je za svoj predmet izčrpal [...] Tudi sicer čuti moderni raziskovavec v E[lze]jevem delu marsikatero slabo stran, ki je sodobniki niso opazili: neekonomična ponavljanja, ker se pisec ozira često bolj na široko publiko nego znanstvene kroge ter postavlja nove objave nad prejšnje kot njih razširjenje namesto poleg prejšnjih kot njihove naprej določene družice; zanemarjanje znanstvenega aparata, ker često ni videti, ali gre za kombinacijo ali podprto ugotovitev [...]« Na druge Elzejeve pomanjkljivosti je opozoril Matija Murko (Murko, Die Bedeutung der Reformation, str. 525—526). 18 Gl. poglavje Količina sežganih knjig. 19 Dimitz, Geschichte Krains, str. 333: »[...] am 29. Dezember 1600 wurden auf dem Laibacher Marktplatze acht Wagen voll verbrannt (Elze, Truber S. 375), am 9. Januar 1601 abermals drei Wagen voll.« 20 Prelesnik, Protireformacija na Kranjskem, str. 102; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 834. zovih sprejel z rahlim pridržkom, saj mu je dodal besedico »baje«.21 V nasprotju z omenjenimi avtorji je dal Matija Murko raje prednost slikoviti Elzejevi oceni »več kakor dva tisoč knjig«.22 Prav vsi zgodovinarji in slavisti iz tega zgodnjega obdobja so pravilno navajali, da je dala nadvojvodova verska komisija v Ljubljani sežgati »protestantske«, »luteran-ske«, »prepovedane« ali »krivoverske« knjige, seveda pa se jim ni zdelo potrebno pojasnjevati očitnega dejstva, da so bile pisane v različnih jezikih.23 Toda v istem obdobju je prišlo zunaj stroke do daljnosežnih sprememb v razumevanju teh dogodkov. Liberalni tabor je v žolčnih polemikah s katoliškim taborom sežgane protestantske knjige izenačil s slovenskimi, krivdo za to dejanje pa naprtil škofu Hrenu osebno. Novi poudarki bi se zdeli nekaj desetletij prej članom Historičnega društva za Kranjsko kot odličnim poznavalcem deželne zgodovine popolnoma nerazumni ne glede na to, ali so se istovetili s slovenstvom (Etbin Henrik Costa) ali ne (Dimitz), in ne glede na to, ali so bili naklonjeni Hrenu (Peter pl. Radics) ali ne (Elze). Omenjene očitke slovenskemu katolištvu je najbolj učinkovito izrazil Anton Aškerc v pesniškem ciklu Mučeniki: Slike iz naše protireformacije (1906). Aškerc je sicer snov za pesmi, posvečene zatrti reformaciji, črpal iz razmeroma zanesljive literature (npr. iz Dimitza in Elzeja) in celo iz Hrenovih dnevnikov,24 vendar jo je popolnoma pregnetel s kulturnobojno ideologijo. Ljubljanskih požigov se dotika več pesmi, na primer »Voznika Kosa sanje« in »Auto da fe«. Hren v njih nastopa kot fanatični inkvizitor, ki sladostrastno uživa v sežiganju slovenskih knjig, posebej Dalmatinove Biblije, in v potiskanju slovenskega naroda v mračnjaštvo in bedo: »Se več, še več jih nanosite skupaj / slovenskih knjig heretičnih! Haha!«25 Knjiga, ki gori na katoliški grmadi, je označena kot »sveta mučenica« slovenstva in svobodomiselnosti.26 Leto dni po izidu zbirke je Aškerc pri Hinku Smrekarju naročil še likovno upodobitev sežiganja knjig v Ljubljani. Ilustracija je bila objavljena v zvezku revije Slovan, ki je bil posvečen praznovanju štiristoletnice Trubarjevega rojstva.27 Komentar, ki ga je na podlagi Aškerčevih in Smrekarjevih pojasnil najbrž napisal urednik Fran Govekar, ni puščal nobenega dvoma: slika z naslovom »Auto dafe« prikazuje »sežiganje slovenskih protestantovskih knjig«,28 21 Štrekelj, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 248. 22 Murko, Die Bedeutung der Reformation, str. 506, op. 4. 23 Npr. Elze, Truber, 1866, str. 375; Radics, Tomaž Chrön, str. 18; Prelesnik, Protireformacija na Kranjskem, str. 102; Stefan, Geschichte der Entstehung, str. 14. 24 Gl. npr. Novak, Opombe, str. 392, 394, 401, 403. 25 Aškerc, Mučeniki, str. 151. 26 Prav tam, str. 65, 69, 88-89, 91, 95, 98, 101-102, 107, 167. 27 Slovan VI, 1908, str. 209. 28 Komentar je natisnjen na platnicah 7., Trubarjevega zvezka: Govekar, Naše slike. Kulturnobojniška podoba ljubljanskih požigov: ilustracija »Auto dafe« ali »sežiganje slovenskih protestantov-skih knjig««, ki jo je po naročilu Antona Aškerca za revijo Slovan leta 1908 narisal Hinko Smrekar. po njihovem formatu sodeč predvsem Dalmatinovih Biblij. Nova tendenca razlaganja ljubljanskih požigov se je začela kmalu — sicer v nekoliko milejši obliki — kazati še v stroki, zlasti v literarni vedi, ki je v zadnjih desetletjih obstoja Avstro-Ogrske stopnjevala svojo nacionalno naravnanost. Njen edini predmet preučevanja je postala književnost v slovenskem jeziku kot osrednja nosilka narodne ideje, druge književnosti na Slovenskem, zlasti latinska in nemška, pa so samodejno izpadle iz obravnave. Literarni zgodovinarji so zaradi tako zožene historične perspektive pristali na nesmiselno tezo o sloven-skosti knjig, sežganih v Ljubljani in drugje na Slovenskem. Ivan Grafenauer je že pred koncem prve svetovne vojne zapisal: »Ena najvažnejših nalog reformacijskih komisij je bila, da so jemale ljudstvu knjige naših protestantov [...]; v začetku so jih se-žigali po cele vozove«.29 Anton Slodnjak se je leta 1934 strinjal, da so komisije uničile »vse druge protestantske knjige« z edino izjemo Dalmatinove Biblije.30 Grafenauer in Slodnjak sta se sicer zavedala, da komisije niso zasegale samo slovenskih knjig oziroma da knjig niso zasegale zato, ker so bile slovenske. Toda dokončno osredotočenje literarne zgodovine na književnost v slovenščini je v njunih tekstih prvič izoblikovalo formulacijo, ki je bralcu dovoljevala popolnoma napačno sklepanje o jeziku sežganih knjig in posledično tudi o namenu požiga. Po drugi svetovni vojni se je predstava o protislovenskem značaju ljubljanskih požigov v literarni vedi krepila vsaj iz dveh pomembnih razlogov. Po eni strani so se literarni zgodovinarji odmikali od historično-empirične podlage in približevali novim teoretično-metodološkim usmeritvam, tako inter-pretacijski, fenomenološki in strukturalistični metodi, ki so zahtevale veliko manj upoštevanja zgodovinskega konteksta. Po drugi strani so se pri razlaganju pojavov, kot je bila protireformacija, in oseb, kot je bil Hren, prilagajali dominantnemu ideološkemu diskurzu. Mirko Rupel je zapisal podobno kakor Grafenauer in Slodnjak: »Ko so ob koncu [16.] stoletja začeli zatirati novo vero, so s posebno vnemo zbirali protestantske tiske ter jih sežigali, prizanašajoč kvečjemu Dalmatinovi Bibliji. Zato so naše prve knjige silno redke.«31 Jože Pogačnik je sicer po eni strani potrdil načrtno ohranitev Dalmatinove Biblije, po drugi strani pa je z neznanstvenim psihologiziranjem legitimiral ašker-čevsko podobo Hrena kot požigalca slovenskih knjig: Hren naj bi bil zaradi telesnih pomanjkljivosti »čez mero ambiciozen, željan slave in dejanj ter vse bolj versko zagrizen«, poleg tega pa človek »s spektakularnim kompleksom«.32 Takšni teksti so bralca hote ali nehote odvezovali od razumevanja resničnega versko-političnega ozadja ter mu ponujali preprosto in vabljivo razlago gorečih grmad slovenskih knjig: zakrivila naj bi jih predvsem demo-nična osebnost ljubljanskega škofa. V primerjavi z literarno se je obča zgodovina v opredeljevanju vsebine ali jezika sežganih knjig bolj držala korektne tradicije iz časa Historičnega društva za Kranjsko. Avtorji so najpogosteje prevzemali konvencionalni Dimitzev opis iz leta 1875: v obeh ljubljanskih požigih naj bi tako zgorelo enajst vozov protestantskih knjig.33 Nekateri so izrecno zavrnili vse bolj razširjeno tezo o namernem uničevanju slovenskih knjig. Josip Mal je opozoril, da v Ljubljani decembra 1600 in januarja 1601 niso mogli sežigati samo slovenskih knjig, saj je bilo duhovno obzorje meščanov veliko širše.34 Tudi Anja Dular je zapisala, da so v času rekatolizacije gorele tako slovenske kakor nemške in latinske protestantske knjige.35 Cerkveni zgodovinarji so k tej problematiki dodali pojasnilo, ki je bilo v času Historičnega društva za 29 Grafenauer, Kratka zgodovina, str. 79. 30 Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, str. 22. 31 32 33 34 35 Rupel, Reformacija, str. 257. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 162. Npr. Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 312; Grdina, Od Brižinskih spomenikov, str. 214-215; Luthar, The Land Between, str. 216. Mal, Stara Ljubljana, str. 54. Dular, Živeti od knjig, str. 79. 2013 Kranjsko odvečno zaradi samoumevnosti: protestantske knjige so uničevali, ker so nasprotovale vladarjevi verski politiki, ne pa zaradi jezika, v katerem so bile napisane.36 Tudi splošne ocene ljubljanskih požigov so bile ustreznejše — čeprav ne brez napak — v obči kakor v literarni zgodovini. Značilno je mnenje Ferda Ge-strina, da je verska komisija v Ljubljani v letih 1600 in 1601 sežigala zaplenjene protestantske knjige, Hren pa je dovolil le uporabo Dalmatinove Biblije.37 Podobna ocena je prišla v danes veljavni učbenik za pouk zgodovine v osnovni šoli.38 Slabost te interpretacije je nakazovanje, da so se uničevale prav vse protestantske knjige z eno samo izjemo. Poleg tega skoraj vsak bralec — če le ni strokovnjak — sklepa, da je govor samo ali predvsem o slovenskih knjigah. Zelo vplivna, toda manj ustrezna je bila večkrat ponovljena ocena Boga Grafenauerja, ki je poudarjala veliko število uničenih knjig. Grafenauer je namreč prevzel Elzejevo trditev iz leta 1885, da je v Ljubljani že 29. decembra 1600 zgorelo več kakor dva tisoč knjig, in jo povezal z destrukcijo stanovske knjižnice, ki se v resnici ni zgodila: »Brez stanovske knjižnice, ki so jo uničili šele pozneje, so sežgali v Ljubljani ob prvem nastopu protireformacijske komisije več kakor 2000 knjig«.39 Poseben problem v obči in literarni zgodovini je razlaga usode Dalmatinove Biblije. Povsem zmotno je še danes splošno razširjeno prepričanje z začetka 20. stoletja, da so med protireformacijo v Ljubljani in drugje sežigali tudi izvode tega prvega celotnega prevoda Svetega pisma v slovenščino.40 Prav tako ni pravilna razlaga, ki se v stroki stalno pojavlja vsaj zadnjih štirideset let: Hren naj bi v Rimu dvakrat dosegel dovoljenje za uporabo Dalmatinove Biblije v ljubljanski škofiji.41 V obči in literarni zgodovini se je torej glede ljubljanskih požigov od Valvasorja do danes nabralo precej napak, ki jih — kakor dokazujejo Aškerčevi Mučeniki — literatura, publicistika in javni spomin potencirajo in tako preoblikovane ponujajo nazaj stroki. Zunaj stroke in delno tudi znotraj nje je zato še danes najbolj ukoreninjena interpretacija, oblikovana v času kulturnega boja na začetku 20. stoletja: katoliška Cerkev (ne vladarjeva verska komisija) naj bi pod vodstvom škofa Hrena sežgala več tisoč 36 Kolar, Ljubljanski škof, str. 22; Benedik, Protireformacija, str. 133; Dolinar, Protireformacija, str. 145. 37 Gestrin, Ljubljana, str. 114. 38 Cvirn, Hriberšek Balkovec, Studen, Koraki v času, str. 35. 39 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, str. 20; Grafenauer, Protireformacija, str. 305. 40 Npr. Kidrič, Jurij Dalmatin, str. 160; Novak, Opombe, str. 406; Ilich, Primož Trubar, str. 11. 41 Npr. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 162; Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 258; Kolar, Ljubljanski škof, str. 23; Petrič, Življenjska pot, str. 85. knjig, to je vse dosegljive protestantske, zlasti slovenske tiske z (morebitno) izjemo Dalmatinove Biblije, to pa naj bi bilo del posebej brutalne oblike rekatolizacije na Slovenskem.42 Naj omenim samo dva novejša primera. Leta 2000 je bila v tlak pred ljubljanskim Magistratom vzidana napisna plošča: »Na tem mestu so za časa protireformacije 23. decembra 1600 sežgali več tisoč slovenskih knjig.« Napis zrcali splošno veljavno predstavo, ki je v primerjavi s strokovnimi opisi še drznejša v hiper-trofiranju števila knjig in v določanju njihove slo-venskosti.43 Zadnja meni znana pisna omemba dokazuje ne le, da mit o ljubljanskih požigih ne ugaša, ampak tudi, da se razvija naprej. Iztok Osojnik je v polemiki z Gorazdom Kocijančičem, objavljeni februarja leta 2013, med drugim zapisal: »Decembra leta 1600 je tako prišlo do prvega zgodovinskega sežiga slovenskih knjig prav pred mestno hišo v Ljubljani, ko so po nalogu cerkvenih oblasti tja zmetali vse knjige, natisnjene v komaj ustvarjenem slovenskem književnem jeziku (večinoma njih krščanskih), do katerih se jim je uspelo dokopati. Lahko bi rekli, da je bil slavni nacistični požig knjig leta 1933 na Alexanderplatzu v Berlinu samo ponovitev te izvorne nasilne manifestacije [...]«44 Avtor je iz mešanice pravilnih (sežiganje knjig, lokacija ljubljanskega požiga, letnici ljubljanskega in berlinskega požiga) in nepravilnih podatkov (lokacija berlinskega požiga, izvajalec in namen ljubljanskega požiga, jezik knjig) sestavil tezo, da je bil ljubljanski požig decembra 1600 napad katoliške Cerkve na slovensko književnost, ki ga je mogoče v zgodovini primerjati samo še z nacističnim avtodafejem na berlinskem Opern-platzu leta 1933. Na tem mestu je skrajni čas, da ločimo zgodovino od mita. Kdaj, kje, kako in zakaj sta se v resnici zgodila ljubljanska požiga? Datum požigov Hrenov dnevnik za leto 1601 je glede datuma požigov jasen, vendar previdnost ni odveč. Škofovi notici o požigih namreč nista bili zapisani na dan dogodkov, o katerih govorita, temveč nekoliko pozneje. Notico o prvem požigu 29. decembra 1600 je Hren zapisal šele na začetek dnevnika za leto 1601, čeprav bi logično spadala že na konec dnevnika za leto 1600. Notico o drugem požigu 9. januarja 1601 pa je prav tako zapisal z odlogom — kot dodatek vpisoma 9. in 10. januarja 1601.45 Napaka ni povsem nemogoča, ker je škof v kronikah pogosto me- 42 Npr. Kovačič Peršin, Katoliški odnos. 43 Optimizem pa vzbuja dogovor, dosežen aprila 2013 med postavljavcem plošče in skupino strokovnjakov, da se napis še letos zamenja s historično pravilnim. 44 Osojnik, Odgovor Gorazdu Kocijančiču. 45 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, fol. 4. 2013 šal datume, še posebej, če je od opisovanega dogodka minilo dalj časa.46 Včasih je za isti dogodek v dveh različnih spisih navedel dva različna datuma.47 V našem primeru sicer ni dvoma, da sta bila dogodka dva: Hren je za 9. januar 1601 jasno zapisal, da so bile knjige sežgane »že drugič«. Poleg tega sta notici nastali kmalu po opisovanih dogodkih, z največ eno- do nekajdnevno zamudo, tako da lahko z veliko zanesljivostjo sprejmemo oba datuma iz Hrenovega dnevnika kot pravilna. Ostane še problem neujemanja med Hrenovim (29. december 1600) in Valvasorjevim datumom za prvi požig (23. december 1600). Pri tehtanju obeh se moramo seveda odločiti za primarni vir, ki je nastal neposredno po dogodku, ne za sekundarni vir, ki je nastal skoraj devetdeset let pozneje. Toliko bolj, ker škofov dnevnik dogodek jasno umešča v čas med božičem in svetimi tremi kralji, kar izključuje 23. december. Najverjetnejša razlaga različnih datumov je, da je Valvasor oziroma stavec Slave vojvodine Kranjske napačno prebral, prepisal ali nastavil številko 29. Elze, ki je prav tako primerjal Hrenov in Valvasorjev datum, se je pravilno odločil za prvega, njegov izbor pa so samodejno potrdili skoraj vsi poznejši avtorji. Samo spominska plošča pred ljubljanskim Magistratom je prevzela Valvasorjev datum. Lokacija požigov Hren v nobeni notici ni natančno določil mesta požigov: prvi se je zgodil »na prostem«, drugi pa »na trgu«.48 Na podlagi teh besed ni mogoče sklepati niti, da sta bila izpeljana na istem kraju. Morda Hren lokacije ni omenil, ker se mu je zdela samoumevna. To bi kazalo na Mestni trg, ki so ga zaradi znamenitosti pogosto imenovali kar »trg«.49 Morda pa Hren lokacije ni omenil, ker se mu ni zdela bistvena. To bi kazalo na manj ugleden kraj na mestnem obrobju. Škofu se je zdelo bolj važno poudariti, da se je drugi požig zgodil »javno«, vpričo ljudi, »v veliko zmedo krivovercev«.50 Verska komisija je torej drugi požig (najbrž pa tudi prvega) priredila znotraj mestnega obzidja ali vsaj zelo blizu mesta, da bi bil učinek na meščane čim večji. Knjige so zaradi nevarnosti požara zanesljivo gorele na dovolj velikem trgu. Verska komisija je v tem pogledu povsod ravnala enako: tudi v Kamniku, Kranju in Skofji Loki so bile knjige sežgane »na trgu«.51 46 Npr. Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar, O slovstvu, str. 37, op. 42. 47 Žnidaršič Golec, Meščani, str. 254, 255. 48 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, notranja stran sprednje platnice in fol. 4. 49 Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 22. 50 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, fol. 4. 51 Dimitz, Historische Notizen, str. 18, 19: »am Plaz« (Kamnik), »am freyen Plaz« (Kranj), »am Plaz« (Škofja Loka). Več je o ljubljanski lokaciji povedal Valvasor. V 7. knjigi Slave vojvodine Kranjske jo je opisal povsem enako kakor Hren, saj se je med drugim opiral na njegov dnevnik za leto 1601: knjige naj bi seži-gali »na prostem« in »javno«.52 V 11. knjigi pa je lokacijo izrecno omenil. Valvasorjev opis drugega požiga, ki korektno povzema Hrenov dnevnik, sicer ne omenja kraja. Toda Valvasorjev opis prvega požiga, ki temelji na nekem drugem viru iz avtorjeve zbirke, ga imenuje: »javno na trgu pred rotovžem«.53 To Valvasorjevo navedbo moramo pretehtati ne glede na neznani vir. V ta namen je treba v obravnavo pritegniti še en sekundarni vir: Hrenovo poročilo Svetemu sedežu o stanju ljubljanske škofije iz leta 1629.54 Skof je namreč vanj vključil tudi poved o uničenju »krivo-verskih knjig« na Kranjskem ali v ljubljanski ško-fiji55 v času protireformacije. Po njegovih besedah se je to zgodilo na »javnem in sramotnem mestu, kjer sodišče kaznuje hudodelce«.56 Knjige seveda niso bile sežgane na enem samem kraju. Hren je pač dogajanje zaradi sumarnega značaja poročila strnil v eno poved, v kateri ni bilo prostora za naštevanje natančnih lokacij. Kljub posploševanju pa omenjene besede razkrivajo nekaj, česar škofov dnevnik za leto 1601 ne: kraj požigov ni bil le javen, ampak tudi sramoten, namenjen kaznovanju hudodelcev. Hrenovemu opisu iz leta 1629 ustrezajo v Ljubljani vsaj tri lokacije: Friškovec, Tranča in Mestni trg. Mo-rišče pri kamnitem križu na Friškovcu severno od cerkve sv. Petra57 je bilo preveč oddaljeno za prizorišče dogodka, ki je moral narediti vtis na meščane obeh veroizpovedi. Poleg tega Hren za opis kraja, ki je stal na samem, sredi njiv in travnikov,58 ne bi uporabil izraza »trg«. V tem pogledu bi bila primernejša ulica na Tranči, kjer je zasedalo krvno sodišče, kjer je bil preiskovalni zapor za hude zločince in kjer je rabelj izvajal mučenja.59 Se bolj verjetna lokacija se zdi zaradi prostornosti Mestni trg, kjer sta bila sramotilna kletka in sramotilni 52 Valvasor, Die Ehre II, 7, str. 468: »auf offenem Platz«; 8, str. 668: »öffentlich«. Prim. Valvasor, Slava II, 7, str. 468; 8, str. 669. 53 Valvasor, Slava III, 11, str. 719. Valvasor, Die Ehre III, 11, str. 719: »auf dem Platz unter dem Rahthause offentlich«. 54 NŠAL, KAL, fasc. 57/44. Dokument z naslovom Status praesens episcopatus Labacensis ni datiran, vendar opisuje Hrenova večdesetletna prizadevanja, tako da je nastal proti koncu njegovega življenja. Ker je smiselno priložen datiranemu Hrenovemu poročilu Svetemu sedežu iz leta 1629, je to najbolj verjetna letnica nastanka. 55 Hren ni preciziral, ali gre za knjige, zaplenjene na ozemlju Kranjske, ali za knjige, zaplenjene na ozemlju ljubljanske škofije. 56 NŠAL, KAL, fasc. 57/44: »loco publico et infami, ubi justitia Sontes punit«. Prim. objavo: Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov, str. 43. 57 Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 90. 58 Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 55. 59 Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 90. steber ali pranger za blažje kazni, na primer za za-sramovanje, šibanje in ščipanje z razbeljenimi kleščami. Poleg tega so pred Rotovžem pogosto ob-glavljali obsojence.60 Očitno je Hren z »javnim in sramotnim mestom« mislil na pranger. V dnevniku za leto 1601 je namreč samo enkrat natančno imenoval kraj požiga knjig, in sicer v Kranju 17. februarja: »na prostem blizu prangerja v Kranju«.61 Te besede skupaj s poročilom iz leta 1629 nakazujejo, da so knjige tudi v Ljubljani, Kamniku, Skofji Loki in drugje sežgali ob prangerjih ali sramotilnih odrih. Ljubljanski pranger je v času požigov stal blizu Rotovža — Valvasorjeva veduta Mestnega trga izpred leta 1689 ga kaže pred fasado Dolničarjeve hiše, nekaj metrov jugozahodno od mestne hiše.62 Na tem mestu se je torej najverjetneje zgodil prvi požig, čeprav ne smemo pozabiti, da to za zdaj nakazujejo le sekundarni viri. Domnevamo lahko, da se je na istem mestu zgodil tudi drugi požig, vendar s še manj opore v sekundarnih virih, saj tega ne trdi niti Valvasor. Hrenovo poročilo iz leta 1629 je treba zaradi časovne oddaljenosti od požigov nujno jemati s pridržkom. Ne smemo pozabiti, da je škof takoj po dogodku kraj opisal samo kot javen, šele tri desetletja pozneje pa kot javen in sramoten. Morda mu je začel — kar bi bilo zelo značilno za avtobiografski diskurz sploh in za Hrenovo pisanje posebej — šele po več letih pripisovati drugačen pomen. Kljub temu pa škofovo poročilo dovoljuje tezo, da je verska komisija, morda celo Hren osebno, premišljeno izbrala lokacije požigov. Knjige, ki sta jih posvetna in cerkvena oblast obsodili kot heretične, so bile kaznovane na istem mestu kot hudodelci — javno in zato eksemplarično. To dokazuje še en dogodek, ki ga je v dnevniku opisal Hren. Med rekatolizacijo Krope sredi marca 1601 je bil »postavljen ob pranger z odprto luteransko knjigo« nespreobrnjeni pro- Mesto požiga v Kranju in najbrž tudi v drugih mestih na Kranjskem: »naprostem blizu prangerja Iz Hrenovega dnevnika za leto 1601 (Arhiv Republike Slovenije). Najbolj verjetno mesto prvega in tudi drugega ljubljanskega požiga: pranger ob Rotovžu. Na Valvasorjevi veduti Mestnega trga izpred leta 1689je upodobljen desno spodaj — ob Rotovžu, predDolničarjevo hišo. 61 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, fol. 10: »am freyen Plaz nahent beim Pranger zu Crainburg«. Prim. Žontar, 60 Prav tam, str. 90, 91, 93, 97; Mal, Stara Ljubljana, str. 32, Zgodovina mesta Kranja, str. 94. 34, 44. 62 Valvasor, Die Ehre III, 11, str. 664-665. 2013 testant.63 Sramotilni steber sta si torej zaslužila tako krivoverec kakor krivoverska knjiga. Ne nazadnje je na takšen način personificirana knjiga prevzela kazen, ki bi morala doleteti njenega avtorja. Ta ideja je bila značilna tako za katoliške kakor za protestantske požige knjig tega časa.64 Lokacija v Ljubljani pa ni bila učinkovita le zaradi prangerja. Knjige so bile manifestativno uničene pred nekdanjima trdnjavama luteranstva: Magistrat - sedež mestne oblasti sta nadvojvoda Karel in nadvojvoda Ferdinand šele v letih 1588—1599 postopno iztrgala iz protestantskih rok,65 bližnjo špi-talsko cerkev sv. Elizabete — nekdanje glavno svetišče ljubljanskih protestantov pa je Hren zasedel leta 159 8.66 Ce je verska komisija prepovedane knjige zbirala dalj časa, na primer nekaj tednov pred prvim požigom, potem jih je hranila nekje na varnem, najbrž v Rotovžu ali v škofijskem dvorcu. V tem primeru jih je lahko dala pred in po novem letu 1601 zelo hitro prepeljati ali celo prenesti na bližnji Mestni trg. Naglica in posledično presenečenje sta seveda zmanjšala možnost protestantskega upora, ki ni bil povsem izključen, saj je versko komisijo v vseh mestih varovalo oboroženo spremstvo. Hrenova pripomba, da so bile knjige drugič uničene »v veliko zmedo krivovercev«, kaže, da sta požiga res izzvala osuplost in s tem svoj namen. Vsebina in jezik sežganih knjig Za slovensko zgodovino je pomembno vprašanje, kakšno vsebino so imele in v katerem jeziku so bile napisane knjige, sežgane decembra 1600 in januarja 1601 v Ljubljani. Najprej je treba seveda ugotoviti, katere knjige so sploh iskali na Kranjskem (in v drugih deželah Notranje Avstrije). Protagonisti protireformacije na tem območju, na primer škof Pavel Bizancij, nadvojvoda Ferdinand, škof Hren in ljubljanski jezuiti, so jih največkrat označevali kot »heretične« in »luteranske«, pa tudi kot »odpadniške«, »prepovedane« in »nekatoliške«.67 Valvasor jih je s časovne distance brez slabšalnega prizvoka imenoval »luteranske« in »evangeličan-ske«.68 To so bile knjige, ki niso bile v skladu z 63 Dimitz, Historische Notizen, str. 18: »mit einem offnen Lutherischen Buech in Pranger gestöllt«. 64 Bosmajian, BurningBooks, str. 22, 23. 65 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 26, 33; Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 284, 299; Gestrin, Ljubljana, str. 113. 66 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 255; Valvasor, Die Ehre II, 8, str. 668; Znidaršič Golec, Meščani, str. 254. 67 Npr. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 111r, notranja stran sprednje platnice in fol. 4, 10: »Lutherische Buecher«, »libri haeretici«; Gruden, Doneski k zgodovini, str. 64: »knjige [...] heretikov«; Dimitz, Historische Notizen, str. 17, 19: »libri haeretici«, »sectischen Bücher«; Simoniti, Med knjigami, str. 28: »verbottne buecher«, »vncatholische büecher«. 68 Npr. Valvasor, Die Ehre II, 7, str. 468: »Lutherischen Büch- ern«; III, 11, str. 719: »Evangelische Bücher«. versko politiko vladarja Notranje Avstrije in so bile zato v njegovih deželah prepovedane. Temelj za njihovo zaseganje in uničevanje je bil položen na sestanku treh katoliških vladarjev leta 1579 v Münch-nu. Tam so se Viljem Bavarski, Ferdinand Tirolski in Karel Notranjeavstrijski dogovorili za enotno izvedbo rekatolizacije svojih dežel na podlagi določil Augsburškega verskega miru iz leta 1555. Ta določila so namreč tako katoliškim kakor protestantskim knezom Svetega rimskega cesarstva dajala pravico, da izberejo veroizpoved svojih podložnikov.69 Münchenski program je samodejno predvideval tudi prepoved protestantskih knjig, katerih tiskanje in širjenje je oviral že cesar Ferdinand I., oče Karla Notranjeavstrijskega in Ferdinanda Tirolskega. Toda nadvojvoda Karel ni mogel uresničiti niti te niti drugih točk münchenskega programa. To je storil šele njegov sin nadvojvoda Ferdinand, ko je začel ILRDKAM* IV^lOR ARCHLD. AViT. J(-™ ¿ir * Ci^i.- i iVrti ^/^¿nH.1 J^--' * lir-' Naročnik ljubljanskih požigov: nadvojvoda Ferdinand, vladar Notranje Avstrije, ki je za izvajanje rekatolizacije v svojih deželah, tudi za uničevanje protestantskih knjig, pooblastil verske komisije. Bakrorezni portret, ki ga je za knjigo Atrium heroicum (1600— 1602) izdelal Dominicus Custos, kaže nadvojvodo okoli leta 1600 — v času požigov. 69 Kolar, Ljubljanski škof, str. 18; Dolinar, Protireformacija, str. 142; Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 251. 2013 leta 1598 po vrnitvi z romanja v Loreto in Rim in po obisku papeža Klemena VIII. uresničevati načrt dokončne rekatolizacije po zamisli svojega svetovalca — lavantinskega škofa Jurija Stobeja pl. Palm-burga.70 Za izvajanje Stobejevega načrta je pooblastil deželne verske komisije, v katere je imenoval najvišje predstavnike posvetne in cerkvene oblasti. Clani verske komisije za Kranjsko so bili v času ljubljanskih požigov ljubljanski škof Tomaž Hren (predsednik), deželni glavar Jurij Lenkovič in deželni vicedom Jožef pl. Rabatta.71 Komisija je bila zadolžena tudi za zaseganje prepovedanih knjig. V tem obdobju so državni in cerkveni uradniki, zadolženi za nadzor knjižne produkcije in distribucije, povsod po Evropi upoštevali lokalno veljavne sezname in odloke, ki so se ukvarjali s prepovedanimi tiski. Odločanje o (ne)ustreznosti tiskov je bilo v katoliški Evropi skoraj v celoti skoncentrirano v rokah Cerkve, v protestantski Evropi je bilo razpršeno na vladarje, povsod po Evropi pa je bilo izvrševanje načelnih odločitev odvisno od dejanskih razmer v posamezni deželi oziroma od realne politike njenega kneza.72 V Ljubljani (in povsod v Notranji Avstriji) so glede knjig načelno veljali odloki katoliške Cerkve, ki jih je — kakor rečeno — lahko začel izvrševati šele nadvojvoda Ferdinand. Hren je omenjene odloke dokazano upošteval, saj je v skladu z njimi ves čas svojega škofovanja komuniciral s pristojno Kongregacijo Svete inkvizicije, sam izdajal dovoljenja za branje določenih prepovedanih knjig in bil celo pohvaljen za njihovo uničevanje.73 Dokazano jih je upošteval tudi nadvojvoda Ferdinand, ko je na primer kranjskim deželnim stanovom leta 1615 ukazal, naj jezuitom izročijo »verbottne buec-her« iz ljubljanskega Lontovža.74 Verska komisija za Kranjsko si pri zaseganju knjig v Ljubljani ni mogla pomagati s posebnim vladarjevim indeksom. Takšen državni seznam, ki je Cerkvi naposled odvzel del pristojnosti na področju odločanja o neustreznosti tiskov, je začel izhajati šele leta 1754 na Dunaju pod cesarico Marijo Terezijo.75 Toda v Notranji Avstriji med protireformacijo zanj ni bilo nobene potrebe, saj sta imela habsburška vladarska hiša in katoliška Cerkev popolnoma enake interese. Nadvojvoda Ferdinand in njegov administrativni aparat sta se tako opirala na obsežen seznam prepovedanih tiskov, ki ga je Cerkev prvič izdala leta 1559. 70 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 815-819. 71 Prelesnik, Protireformacija na Kranjskem, str. 101. 72 Putnam, The Censorship of the Church 1, str. 214; 2, str. 240-248. 73 Gl. npr. Turk, Hren Tomaž, str. 346; Vrhovnik, Paberki, str. 42—43; Ahačič, Zgodovina misli, str. 58-60; Baraga, Arhivska zapuščina. 74 Simoniti, Med knjigami, str. 28. 75 Npr. Catalogus librorum. Putnam, The Censorship of the Church 2, str. 218-220. Za katoliško Evropo je bila prelomna druga izdaja iz leta 1564, ki jo je pod naslovom Index librorum prohibitorum potrdil Tridentinski koncil (1545-1563). Razdeljena je bila na dva dela: Pravila indeksa in Indeks prepovedanih knjig. Tridentinski izdaji so nato vsakih nekaj desetletij sledile popravljene in dopolnjene izdaje.76 V času rekatolizacije Notranje Avstrije, torej tudi v času ljubljanskih požigov, je veljal indeks, izdan leta 1596 pod papežem Klemenom VIII. v Rimu.77 Ta je bil v primerjavi s starejšimi indeksi izjemno odmeven, poleg tega pa T >7 D n X IJBRORVM PiUni htiiUiUM CVMREGVUS CONFECTfS lJc r P J [ ro J '11 idciDU uj lynuuo Litlecr« IVCTOflITATSIII lili, PR1UYM EI ■ JT VS» Ptftcav roa Syato'V, juaui, ITNVXC DEM V M S.D.tt CLEMtN Ms PA 1'Ji; Vili» Ju.Un ici ngrljrUJ b & puNifaiin • iii tx t H J-t fro)>ij JiJff^J:. Jiq.fatt ri t! diMUh O1 PifVtii Hiru, tMtft/tt. R Ci M h, Tmi^ P" -t™ Ca m C"!» f r. Uilipt i U Jam/, Jjf Biiit i) if. Seznam, ki je določil izbor knjig za ljubljanska požiga: Index librorum prohibitorum iz leta 1596 — naslovnica z grbom papeža Klemena VIII. (Narodna in univerzitetna knjižnica). 76 Vidmar, Prepovedane knjige, str. 233. 77 Index librorum prohibitorum, 1596. usmerjen bolj v katoliško obnovo kakor v proti-reformacijo,78 zato je bil posebej zanimiv za Notranjo Avstrijo. Njegova uveljavitev je bila za nadvojvodo Ferdinanda, ki je bil popolnoma vdan katoliški Cerkvi, tridentinski reformi in Klemenu VIII. osebno,79 nujni del rekatolizacije. Vladarjevo knjižno politiko so v letih 1598—1601 — kakor rečeno — izvajale predvsem njegove verske komisije, ki so imele močno oporo v krajevnih škofih in lokalnih jezuitskih kolegijih. Po določilih Klemena VIII. so bili za distribucijo indeksa in za druga navodila v zvezi s prepovedanimi knjigami v vsaki deželi pristojni tamkajšnji škofje, univerze in inkvizitorji.80 To pomeni, da je bil v Ljubljani (in na Kranjskem), kjer ni bilo univerze in predstavnikov inkvizicije, 78 79 80 Vrhovna cerkvena avtoriteta nad ljubljanskima požigoma: papež Klemen VIII., ki je z osebnim vplivom na nadvojvodo Ferdinanda, z navodili notranjeavs-trijskim škofom in z reformiranim indeksom sodoločil čas, namen in obseg ljubljanskih požigov. Portret Cavaliera d'Arpina kaže papeža leta 1598 — dve leti po izdaji indeksa in dve leti pred požigoma (Museo diocesano di Senigallia). Izvajalec ljubljanskih požigov: ljubljanski škof Tomaž Hren, predsednik deželnoknežje verske komisije za Kranjsko. Portret, pripisan Petru Steidlerju, kaže škofa leta 1611 — deset let po požigih (Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, foto: ZVKDS, Restavratorski center). edina avtoriteta za prepovedane knjige Hren. Tudi iz tega razloga je bil najbolj usposobljen in primeren za predsednika verske komisije. Ker so se po njegovih lastnih besedah vozovi polnili »v naglici«,81 sicer ni zanesljivo, da je imela komisija dovolj časa za natančno preverjanje sumljivih knjig po klemen-tinskem indeksu. Nedvomno pa je bil glavni in zadnji razsodnik v teh vprašanjih prav Hren, ki je indeks in njegova Pravila dobro poznal. Na rimski indeks seveda niso prišla vsa dela evropskih protestantov, saj niso vsa samodejno ali v enaki meri nasprotovala naukom katoliške Cerkve. Zato tudi verska komisija za Kranjsko — kakor noben drug državni ali cerkveni organ v katoliški Evropi — ni iskala vseh teh del. Zanesljivo pa je zasegala dela avtorjev, ki jih je indeks zaradi najvišje stopnje spornosti označeval za »auctores primae classis« (avtorje prvega razreda), in druga posamezna dela, ki jih je indeks izrecno in v celoti pre- Putnam, The Censorship of the Church 1, str. 263. Gl. npr. Turk, Hren Tomaž, str. 345; Benedik, Protirefor-macija, str. 131-132; Dolinar, Protireformacija; Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 74. Putnam, The Censorship of the Church 1, str. 257. 81 NŠAL, Kapiteljski arhiv, fasc. 57/44: »collectim«. Prim. prepis: Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov, str. 43. povedoval. Poleg tega je lahko po Pravilih indeksa zaplenila knjige, za katere je ugotovila, da nasprotujejo naukom Cerkve, čeprav niso na seznamu.82 Dela, ki so okoli leta 1600 ustrezala opisanim pogojem, so bila večinoma teološka, v manjšem delu politična, filozofska in literarna. Večinoma so jih napisali protestantski, reformaciji naklonjeni ali do katoliške Cerkve kritični humanisti iz nemških, francoskih, italijanskih, angleških in drugih dežel, na primer Luther, Melanchthon, Calvin, Zwingli, Rhenan, Bullinger, Spangenberg, Frischlin, Sleida-nus, Erazem, Rabelais, Savonarola in Machiavelli. Glede na ohranjeno knjižno gradivo je mogoče sklepati, da so v drugi polovici 16. stoletja od prepovedanih knjig v Ljubljano (in na Kranjsko) prihajale skoraj izključno protestantske knjige, ki so bile večinoma luteranske.83 Skof Pavel Bizancij, generalni vikar oglejskega patriarha, je leta 1581 na vizitaciji oglejskih župnij na Kranjskem zaplenil zlasti dela nemških luteranskih teologov, in sicer Luthra, Melanchthona, Agricole, Corvina, Bullin-gerja, Brenza, Spangenberga, Pellikana itn.84 Te in podobne avtorje (Fischer, Dietrich, Thonner) omenjajo najbolj pogosto tudi sočasni zapuščinski inventarji na Kranjskem, ki vsebujejo popise knjig.85 Prevlada luteranskih knjig je seveda logična zaradi dominacije te veje reformacije v Notranji Avstriji. Hren in Valvasor sta zato knjige, uničene v Ljubljani, upravičeno imenovala »luteranske«. Med njimi so bile sicer lahko tudi druge prepovedane knjige, na primer s kalvinistično, cvinglijansko, kontro-verzno katoliško, erotično ali okultistično vsebino, vendar so zanesljivo sestavljale majhen del, kar prav tako dokazujejo Bizancijev vizitacijski zapisnik in zapuščinski inventarji.86 Opisana načela sicer ne pomenijo, da je dala verska komisija uničiti vse sporne knjige, ki jih je lahko dosegla. Pravzaprav se ni dotaknila ravno tistih, ki so ji bile najlažje dostopne, na primer v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Hren je v času požigov hranil več prepovedanih del, na primer Erazmovo zbirko pregovorov Epitome adagiorum (1549), ki jo je dobil v dar še kot otrok, vzgojen v luteranski veri, in Hotmanovo juridično razpravo In tractatum de actionibus (1548), podedovano od strica Gašperja Žitnika, ki ga je spreobrnil v katolištvo.87 Očitno prepovedane knjige, ki so bile v zanesljivih katoliških rokah, med požigi niso bile v nevarnosti. To potrjuje tudi pravica, ki jo je Hren dobil od Kon-gregacije Svete inkvizicije v Rimu leta 1602 in 82 Index librorumprohibitorum, 1596, str. 3-27. 83 Vidmar, Prepovedane knjige, str. 236-240, 255. 84 Hofler, Trije popisi cerkva, str. 14, op. 18. 85 Žvanut, Knjižnice na Kranjskem, str. 279-281. 86 Prim. Gruden, Doneski k zgodovini, str. 127—140; Žvanut, Knjižnice na Kranjskem. 87 Vidmar, Prepovedane knjige, str. 237-238. E P iTOM E ADAGIO hvM c :c no v m i Mjt d. il i i h i k a t, i p roi-KH ioui, pFJvrij^mT^iJ tarittftHCU-[:JJtT ljflj.- cfr-flusi Miff*t Ifiltr Cafew Jpttd M. XLIX. Prepovedana knjiga, ki so ji med ljubljanskima požigoma prizanesli, ker je bila v zanesljivih katoliških rokah: Epitome adagiorum (1549) Erazma Rotter-damskega iz Hrenove osebne knjižnice. Kot dečka, vzgojena v protestantski veri, sta jo dobila v dar brata Tomaž in Andrej Hren (Semeniška knjižnica v Ljubljani). 1621, prvič torej neposredno po požigih: za dobo treh let je lahko šestim katoliškim duhovnikom po lastni izbiri dovolil hranjenje in branje katerihkoli krivoverskih knjig.88 Klementinski indeks je dal namreč škofom in inkvizitorjem pravico, da pod nadzorstvom Rima izdajajo takšna dovoljenja zanesljivo pobožnim in učenim možem.89 Vsekakor je bilo merilo za zaplembo in uničenje knjig v Ljubljani kakor povsod po Evropi versko, nikakor jezikovno. Od slovenskih protestantik so bile v Ljubljani (in enako tudi drugje) ogrožene predvsem knjige Primoža Trubarja. Klementinski indeks je namreč od slovensko pišočih protestantov izrecno prepovedal le njega: »Primus Tuberus Car- 88 Grafenauer, Kratka zgodovina, str. 79; Turk, Hren Tomaž, str. 348; Benedik, Protireformacija, str. 133; Ahačič, Zgodovina misli, str. 58-60. 89 Putnam, The Censorship of the Church 1, str. 257. 2013 niolanus«.90 Ker je bil Trubar uvrščen celo med »auctores primae classis«, je bil s tem samodejno prepovedan ves njegov opus. Zato lahko utemeljeno domnevamo, da so bile med knjigami, sežganimi v Ljubljani, tudi Trubarjeve. To je gotovo pripomoglo k njihovi slabi ohranjenosti. Valvasor si jih je lahko približno osemdeset let pozneje ogledal le nekaj.91 Anatema nad Trubarjem je bila tako močna, da ga je kronist Janez Gregor Dolničar, ki je bil izrazito nenaklonjen protestantizmu, sto dvajset let po izidu klementinskega indeksa namerno izpustil iz pregleda kranjske književnosti.92 Maksimilijan Leopold baron Rasp, kamniški župnik in Dolničarjev sodelavec iz Akademije operozov, pa si je v svojem izvodu indeksa iz leta 1711 posebej označil, da mora biti pozoren na Trubarja kot edinega v celoti prepovedanega Kranjca.93 Dela drugih slovenskih protestantov niso bila izrecno prepovedana, zato so bila nekatera v času ljubljanskih (in drugih) požigov v manjši nevarnosti, nekatera pa celo povsem zunaj nje. Manj so bile knjige povezane z evangeličansko teologijo, večja je bila verjetnost, da jih bodo pustili pri miru. Na primer: dela Sebastijana Krelja sicer niso bila izrecno prepovedana, vendar bi lahko verska komisija njegovo polemično teološko razpravo Christlich be-dencken (1562) po Pravilih indeksa zaplenila in uničila. Nasprotno ni imela niti pravne podlage niti verskih razlogov za zaplembo filoloških, retorskih, zgodovinskih, medicinskih, glasbenih in podobnih slovenskih in drugojezičnih del slovenskih protestantov, kakršna so bila slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae (1584) Adama Bohoriča, večjezični slovar Dictionarium quattuor linguarum (1592) Hie-ronima Megiserja, Ain christliche Leichpredig (1575) za Herbardom Auerspergom Krištofa Spindlerja, Historia Sigethi (1568) o obleganju hrvaške trdnjave Siget Samuela Budine, Disputatio de temperamentis (1598) zdravnika Davida Verbca itn.94 O nespor-nosti tovrstnih del lahko sklepamo glede na dokumentirano preteklost njihovih primerkov, na primer Megiserjeve zbirke pregovorov Sententiae insi-gniores (1592), ki so jo do konca 17. stoletja brali v krogu kranjske plemiške družine Purger,95 ali mu-zikalij protestantskih skladateljev, ki so bile na začetku 17. stoletja vključene v glasbeno zbirko ljub- 90 Index librorum prohibitorum, 1596, str. 86. Trubarjev priimek je bil popravljen šele leta 1758 v kritično pregledani in popravljeni izdaji, pripravljeni na ukaz papeža Benedikta XIV. Index librorum prohibitorum, 1758, str. 280: »Truberus (Primus) Carniolanus«. 91 Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar, O slovstvu, str. 119-120; Kidrič, Ob dvestoletnici, str. 219. 92 Vidmar, Podoba protestantske književnosti, str. 18-19. 93 NUK Č 48, str. 66, 408. 94 Vidmar, Prepovedane knjige, str. 239. Prim. Žvanut, Knjižnice na Kranjskem, str. 282. 95 SKLJ X V 15 č. U I H P fi X fJ-./jijUj fefi',vf . J-L-i.'.j f ■ J V-tfTA'Jf . /h^hffui Ibiltnunil , , i t h j 1-tl I'ij'J r . f !:.. i IilitUII f ^h 'i.pfji W.jririi AJ^P . jA.J^h e L'EMPIRE FRANÇAIS j SEtOMÏt ÉDITION „ CDHSBf R.lU-LtwKJfT jt V C hi ÎS Ti E. Cflfu p ratant L Ho^iini^ Ijt&o partie de TAlkn.; '.gfl-C, l'ÎT^tiEj c-L los E^r-jvijicti ' JlJyrkniics j fAR L'AUTEL'K DE □."■. I : T; E-: >1 ■ 3-L [>£ LA G£K[UfHiK DE CUHBiX ; Li IfinL drtÉâé Ilîui par jiUS(iitï Ing^liiiur^-Gi^grapliiçj [ iW rf'lmt grande carte ¿s^'i iTiiiiïiirj.irrT ^ust nr^tvuj fauieu^ tuiJiLi JT ^tegcrisi. TOME SECON A PARISjW r* ci u. LJïïtLorv r.iDfiJhint, m M i^V^i-, ■util iic i.i arciiiifc-uinji.y , nD ■ M. Dtcrr\j. 1 Polajnar, Ilirske province, str. 39. 2 Ferle, Še sedaj vedo ljudje o Francozih, str. 63. 3 Narodni muzej, Ljubljana, 1964. 4 Na potopis me je ob pripravi razstave Napoleon rezhe Iliria vstan: ob 200-letnici ustanovitve Ilirskih provinc, Mestni muzej Ljubljana, 2009, ljubeznivo opozoril dr. Peter Vodo- pivec. Gospod Jean-Dominique Mellot, conservateur en chef v Bibliothéque nationale de France, je publikacijo kljub pomanjkljivemu naslovu našel in mi poslal fotokopije. Obema se lepo zahvaljujem. Itinéraire complet de l'empire français, naslovnica (MGML). 5 Itinéraire, naslovnica; http://www.worldcat.org/title/abrege-de-la-geographie-universelle-de-william-guthrie-la-seule-complete-qui-existe-corrigee-augmentee-par-le-traducteur-et-enrichie-dadditions-par-les-citoyens-lalande-et-mentelle-membres-de-linstitut-national-de-france-traduction-nouvelle-sur-la-dix-hiutieme-edition-anglaise-de-1799-par-francois-pages/oclc/492644491. 6 Itinéraire, str. 357. V Itinerariju Pariz—Ljubljana so uvodoma opisane glavne poštne postaje, navedena je dolžina poti med začetno in končno destinacijo ter razdalje med posameznimi postajami. V besedilnem delu so opisani najpomembnejši kraji ob poti, informacijo dopolnjujejo pomembnejši transportni napotki, gospodarski orisi ter kulturno zgodovinske opazke. Ključna orientacijska križišča Route de Paris à Ljubljana so bila Dijon, Dôle, Genève, le Simplon, Milan, Venise et UdineJ Razdalje so merjene v ligah, francoskih miljah,8 za katero imamo tri pretvornike z manjšimi razlikami: 1 liga je približno 4,444 kilometra, 4,288 kilometra, po zadnji literaturi pa je pretvornik za lieu commune 4,452 km.9 Tako je dolžina celotne poti 302 V lige od približno 1296 in največ do 1345,6 kilometra (razlika približno 49 km).10 Vseh poštnih postaj na poti je bilo 151 in četrtina. Ključna križišča za dosego cilja v Ljubljani od Trevisa naprej so si sledila na dve do štiri lige, to je na približno 9 do 18 kilometrov. Pot je vodila iz Pariza, prestolnice Francoskega cesarstva, v Ljubljano, prestolnico Ilirskih provinc, državno tvorbo, ki je imela status med samostojno državno enoto, pridruženo francoskemu cesarstvu, in med zasedenim »privatnim« ozemljem cesarja Napoleona, ki je bil tedaj na vrhuncu svoje moči. Politični status provinc je z duhovito besedno igro ocenil Jernej Kopitar v pismu Žigi Zoisu, da so bile Ilirske province »na poli(on)«11 država: priključene so bile francoskemu cesarstvu, niso pa bile njegov konstitutivni del. Uporabljali so Napoleonov cesarski grb in zastavo, hkrati pa izdajali ilirske potne liste. Eden od osrednjih časopisov francoskega cesarstva Gazette national ali Le moniteur universel je poročila o dogajanjih v Ilirskih provincah dosledno uvrščal med zunanjepolitične novice.12 Zanimanje Francozov za trgovino z Levantom se je izrazilo v njihovih naporih za urejanje cestnega omrežja na Balkanu in za vzpostavitev poštnih postaj, še posebej, ker je bila Ljubljana geografsko središče in križišče poti proti vzhodu, proti Dubrovniku in na sever proti Dunaju. »Ceste in plovnost rek v deželi so bile podrejene glavni ideji povezovanja z Vzhodom, prav tako poštne postaje in brodovi. Tudi Francozi so vzdrževali vlečno plovno pot po Savi«,13 ki pa je že bila v veljavi kot pomembna prometna pot proti vzhodu: plovno pot je za trgovanje uporabljal častnik, podjetnik in jakobinec Janez Siegfried Heribert baron Taufferer, ki je imel široko humanistično in matematično-tehnično znanje. Snoval je različne tehnične in gospodarske načrte v okviru avstrijske orientalske politike. V devetdesetih letih 18. stoletja je v gozdovih okoli Jasenovca sekal les za gradnjo ladij in pridobivanje pepelike. V letu 1782 je začel za Francoze izvažati les z lastno rečno ladjo. Tovoril je po Kolpi, Savi in Donavi ter po Črnem morju v Carigrad!14 Ljubljanica je bila plovna, na Kranjskem pa Sava od Zaloga proti vzhodu. Nadležno je bilo, da so morali po obrežni cesti ljudje s konji večkrat ladje vleči po reki. Ker je bila plovna pot zanimiva za trgovanje z Levantom, so se Francozi zelo trudili za ureditev plovne poti, samo leta 1811 so za ureditev notranje plovbe namenili 77.200 frankov. Blanchard je poročal o floti petdesetih ladij, ki so redno plule na relaciji Zalog—Sisak, vsaka pet-do šestkrat na leto, v času premirja pa tudi večkrat. Generalni guverner Bertrand je v Ljubljani julija 1811 ustanovil Zavarovalno družbo za plovbo od Siska do Zaloga, Compagnie d'assurances pour la navigation depuis Sisakjusqu'à Zalog.15 Kranjska je bila s cestami dobro prepredeno območje, a je bilo to ob nastanku Ilirskih provinc uničeno zaradi vojnih spopadov. Od aprila 1810 je inženir Jean Louis Blanchard, ki ga je oktobra istega leta maršal Auguste Marmont, prvi generalni guverner Ilirskih provinc, imenoval za glavnega inženirja, nadzoroval urejanje mostov in tlakovanih cest. Teh so na Kranjskem vzdrževali 140 lig (od približno 600 km 320 m do največ 623 km in 280 metrov), 23 velikih lesenih mostov in 70 manjših. Tedaj so obnovili cestne povezave v deželi, uredili pristanišča in začeli čistiti kanale.16 Cesta, ki se je v Gorici odcepila na Postojno— Vrhniko—Ljubljano, je bila cesta II. razreda, kar jo je uvrščalo med ceste nacionalnega pomena, ki so povezovale glavna mesta poddelegacij. V prvi razred je spadala cesta, ki je bila posebej pomembna za 7 Prav tam, str. 337. 8 Thibaut, Dictionaire, str. 417: lieue, f. (französische) Meile (= 4 km). 9 Nouveau petit Larousse illustré, str. 581: lieue de terre je 4,444 km; po Pivec Stelè, La vie économique, str. 101 meri liga 4,288 km; Gašperič, Orožen Adamič, Šumrada, Zemljevid Ilirskih provinc iz leta 1812, str. 54 pa 4,452 km pri merilu 1: 647.122. Zahvaljujem se dr. Evi Holz za razgovor in komentar ob zemljevidih, ki sva jih pregledali. 10 Danes je izmerjena razdalja Ljubljana—Pariz 1255 kilometrov. 11 NUK, MS 1448: Jernej Kopitar je v cenzuriranem pismu 18. septembra 1809 z Dunaja Žigi Zoisu v Ljubljano imenitno skril ime Napoleon »Tistimo, ki je na poli on neki Slovenci po glavi rojijo.« 12 Žmuc, Napoleon rezhe Iliria vstan, str. 14. 13 Holz, Razvoj cestnega omrežja, str. 17-20, 79. 14 Janez Siegfried Heribert Taufferer ^ (1750-1796); SBL, 1980, str. 21-22; Vodopivec, Liberté Egalité - Prostost Enakost: odsevi francoske revolucije. Mestni muzej Ljubljana, zloženka, 1989: baron Taufferer se je že kot častnik v Vojni krajini pridružil prostozidarjem ter se povezal z avstrijskimi in madžarskimi jakobinci. Leta 1794 je pobegnil v Italijo, navezal stike s francoskimi diplomati in stopil v francosko službo. Med drugim je pripravil načrt za revolucijo v habsburških deželah. Avstrijci so ga leta 1795 ujeli in ga na Dunaju leto kasneje usmrtili. 15 Pivec Stelè, La vie économique, str. 92ss. 16 Holz, Razvoj cestnega omrežja, str. 17. 2013 Itinéraire complet de l'empirefrançais, str. 336, 337 (MGML). francosko trgovino.117 Tudi zato so v Parizu izdali ta nepogrešljiv vodič, guide indispensable, za popotnike, tujce, radovedneže in trgovce, verjetno pa tudi za vojake in pustolovce, ki so iskali različnih priložnosti na jugovzhodnem delu cesarstva. Hitro so se odzvali z izdajo vodnika do naših dežel, saj so po eni strani prikazali razsežnost Napoleonovih osvajanj, po drugi strani pa so jih vodili gospodarski interesi in povezovanje z Levantom. Preko Conegliana v Ljubljano »Naša prva« stran se začne z zaključkom popisa mesta Trevisa. Imena krajev in oseb so pisana delno po francosko, delno italijansko, naši kraji so dosledno pisani po nemško. V mestu je stalo trdno in lepo gledališče, prebivalci so se ukvarjali z omembo vredno, considérable, trgovino z volno, svilo in suknom; na bližnjem podeželju so pridelali v izobilju žita in sadja. Mesto je imelo gostilno s prenočišči in hrano à la Poste in je štelo 18 tisoč prebivalcev. »Zapuščajoč Treviso nas pot pelje na desno v Lanzago, na levo v Villa-Orba, nato se na križišču v kraju Faltore pot razcepi na desno v Saint-Andrea in na levo v Hospedaletto, kjer je potrebno prečiti Piavo s čolnom do Saletuola. Od tu se na levo pride do Saint-Michel, nekoliko naprej pa do Il Tempie in Foletta. Naslednje križišče je Conegliano,18 Ko-neljan, majhna vas, ki je zrasla na robu Montegana, med rekama Livenzo in Piavo. Pokrajina okoli Conegliana je très-fertiles, s trdnjave, s katere se vidi 17 Prav tam, str. 17-20, 79. 18 Križišče, oddaljeno nekaj kilometrov od Vittoria Veneta. 2013 daleč naokoli, je Jean-Baptiste Cima1 imenovan Conegliano, slikal svoje charmans pejsaže. V mestecu velja omeniti tudi cerkev sv. Leonarda.« Križišče Conegliano je vodilo v mnoge kraje in vasi (Godega, Sacile, Pordenone, Cusano, Saint Vido itn.), v kraju Valvasone je bilo potrebno zaviti na desno po poti, ki je vodila do Vidma in do Gorice. »Videm je staro mesto, ki leži na sredini prostrane ravnice med rekama Tagliamento in Sočo. To je razsežna ravnina, kjer vlada milo podnebje, tako da lahko pridelajo vina, sadja in žit v obilju, kar ljudem zagotavlja prijazno življenje. V bližnjih gorah so rudniki in kamnolomi marmorja. Cerkve, nekatere palače in izvrstne slike si zaslužijo pozornost ljubiteljev lepih umetnosti. Stolnica in dominikanska cerkev sv. Petra Mučenika sta precej stari. Videm je dobro poseljeno mesto in je pomembno središče trgovine s svilo. Tu sta se rodila slikarja Léonard Mattei in Jean d Udine.20 Leta 1751, po ukinitvi oglejskega patriarhata, je mesto postalo sedež nad-škofije. Iz Vidma se po prečkanju reke na levo lahko odpravimo v Čedad, na desno vodi pot čez most proti Palmanovi do Gorice, Goritz, ki je pomembno mesto, saj v njem živi veliko število starih plemiških družin. Po ukinitvi oglejskega patriarhata je mesto postalo sedež škofije. V katedrali hranijo več dragocenih relikvij, tu stoji jezuitska cerkev in razsežen jezuitski kolegij zgrajen v lepi arhitekturi. V središču mesta je zelo obiskana cerkev Camaldules,21 kjer hranijo znamenito podobo Device. V mestu živi 11 tisoč prebivalcev. Ko zapustimo Gorico, nas pot vodi ob reki Vipavi, nato prispemo do vasi Crniče, Czernizza, in še nekaterih manjših vasi. Iz Vipave vodi pot do Razdrtega, Praewald, od tu gremo lahko na desno v Trst, če prekoračimo gore, pa pridemo v Postojno, Adelsberg, kjer je dobro gostišče z imenom Osteria grande. V mestu izdelujejo kordovansko usnje in kuhinjsko posodje, batterie de cuisine. Tu je tudi žrebčarna, un haras 22 kjer vzgajajo žrebce in kobile. Znamenita pokrajina Kras ni nič manj slavna kot Postojnska jama. V jami sv. Magdalene, Ste. Ma-delaine, ki je oddaljena četrt lige od trga, so stalaktiti 19 Giovanni Battista Cima, Cima da Conegliano (1459—1517), slikar beneške šole. 20 Leonardo Mattei, dominikanski teolog; Giovanni Nanni, bolj poznan kot Giovanni da Udine (1487—1564), slikar in arhitekt. 21 http://www.google.si/#hl=sl&q=kamaldolci&spell=1&sa= X&ei=zK9iUez2I4uSswaXhoHABA&ved=0CCUQvwUo AA&bav=on.2,or.r_qf.&fp=3ad01595a0c2a4be&biw=1680 &bih=932: kamaldolci, menihi puščavniki, so bili veja benediktinskega reda; ustanovil jih je sv. Romuald iz Ravenne v zgornji doline reke Arno v Toskani v kraju Camaldoli. 22 Najverjetneje kobilarna Lipica, čeprav je omemba nejasna, saj opisuje širši Kras; lahko bi bil mišljen Prestranek, po Sapač, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, III, str. 118: Pre-stranek je bil del kobilarne Lipice. izjemne lepote. Grad Predjama, Lueg, je druga znamenitost: zgrajen je v veliki jami ali v kaverni (gl. natisnjen 3. zvezek Voyages de M. Küttner). Cerkniško jezero, Le lac de Cirknitz, ni oddaljeno več kot 4 milje od Postojne. Približno ligo od Postojne, ob vznožju gore,23 je most čez reko. Iz vasi Laze, Lasse, vodi pot na desno v Bistro, Freudenthal, če zavijemo na levo po zelo strmi poti,24 pa pridemo na Vrhniko, Oberlaybach. Pred mestom izpod razpoke v skali izvira reka Ljubljanice. Z Vrhnike lahko naredimo izlet v 5 lig oddaljeno Idrijo, kjer je slavni rudnik živega srebra: tu nakopljejo več kot 16 tisoč kvintalov25 rude. Nihče od popotnikov ne bi smel zamuditi tega potovanja, ki je vreden vse pozornosti. Tudi cesta, ki pelje do Idrije, je nadvse romantična, ni težko prehodna ali nevarna, le ob vstopu v dolino26 boste morali pokazati potni list. Po udobni kamniti poti se je mogoče spustiti v Antonijev rov. Po rudarski šegi se je potrebno zakrinkati, za kar je potrebno plačati manjši znesek. V Idriji si morate nujno ogledati zbirko mineralov M. de Humbert.27 V mestu je veliko in zelo dobro gostišče. Ko zapustite Vrhniko, se znajdete med reko in gorami, na desno sta Ebenpforten, Podpeč,28 ter Mostall, graščina Zablate ali Kušlanov grad v Pod-plešivici, kjer je most čez reko; po dveh ligah pridete na cilj poti št. 107, v Ljubljano, prestolnico celotnih Ilirskih provinc, ki leži ob reki z istim imenom in se izliva v Savo. Opazite lepo katedralo sv. Nikolaja, katere notranjost nekoliko spominja na cerkev sv. Petra v Rimu: povsem je okrašena s freskami; v preteklosti je v mestu stal jezuitski kolegij, na katerega spominja le še kip Device Marije. Mestna hiša je lepo poslopje, tu je še orožarna, dvorec kneza Auer-sperga, v kateri sta knjižnica in kabinet čudes; v predmestju je cerkev sv. Petra, vojaška bolnišnica, normalka ter šola za kirurge in kemike. V mestu je kanal, ki ga je gradil Joseph,29 da bi izsušil močvirje. V mestu je živahno, tu se dogajajo predstave, ma-škarade itn. Sprehodi v vrtovih Auerspergov in Eg-genbergov so zelo prijetni, z vrha gradu na griču pa 23 Nanos. 24 Čez Planino. 25 Pretnar, Kotnik, Francosko slovenski slovar, str. 645: quintal stot, cent, pred metričnim sistemom pomeni 100 funtov oziroma 56 kg. 26 Dolina reke Zale. 27 Ni znano, na koga se avtor potopisa sklicuje. 28 http://exonyme.bplaced.net/Board/Thread-Deutsche-Ortsnamen-in-Krain, Ljubljansko okrožje: Ebenpforten prevede kot Podpeč (tudi ime za graščino Brest pri Igu, a bi bila predaleč od poti); Mostall/ Moosthal prevede kot Blatna Brezovica. 29 Gruberjev prekop, ki je bil končan v letih 1780—1782 v času Josepha, cesarja Jožefa II. Habsburško Lotarinškega. Opazna je nevljudna omemba avstrijskega cesarja. Prekop, tudi kanal, je pomenil veliko tehnično in urbano pridobitev Ljubljane, saj je ublažil poplavljanje Ljubljanskega barja in je bil vreden omembe tudi v tem potopisu. 2013 je lep pogled na okolico. Au Sauveur30 je dobro gostišče. V mestu živi 20 tisoč ljudi.« O potopisu »Ko imam te dežele, sem z eno nogo v Rimu in z drugo v Carigradu«,31 je strateški položaj zasedenih slovenskih dežel opisal cesar Napoleon. Obvladal je celinsko pot z zahoda na vzhod, obvladoval je Jadransko morje, ko je s t. i. kontinentalno zaporo prekinil povezavo Habsburške monarhije z Anglijo. Odprta mu je bila pot na vzhod. Itinerar prinaša različne opise in podrobnosti krajev na poti. Usmerjanje je enostavno. Kraji na 30 Kljub vloženemu trudu nisem našla gostišča ali poštne postaje s tem imenom. Se je pa število gostišč (in vinotočev) v času Ilirskih provinc v Ljubljani precej povečalo. To sodim po vloženih dokumentih za obrtna dovoljenja, ZAL LJU 489, REG. I, f. 131-136. Morda je obstajalo gostišče le kratek čas oziroma se vodi pod drugim imenom. Fabjančič v daljšem besedilu Procvit pivovarništva v Ljubljani — 18. in 19. stoletje, edini podrobneje omenja gostilne v obdobju 1797 do 1813, a pod tem imenom gostišča ne omenja; Vr-hovnik, Gostilne v stari Ljubljani, omenja le nekaj gostišč iz francoskega obdobja Ljubljane: na str. 11 omeni gostilno Pri hajduku, na str. 28 »na meji Zgornjih in Spodnjih Poljan je poti so različno predstavljeni: za nekatere kraje je opisano gospodarsko zaledje, pomen kraja kot prometnega križišča, omenja kulturno zgodovinske znamenitosti, lepo katedralo, rojstni kraj znamenitega slikarja, jezuitski kolegij itn. Ljubljana, prestolnica celotnih Ilirskih provinc, je omenjena predvsem kot prestolnica. Poudarjene so njene mestne funkcije, brez omembe gospodarskega zaledja in brez klišejskega opisa, da je mesto pomembnejše prometno križišče, čeprav je bila Ljubljana pod Francozi izhodišče Napoleonove ceste, t. j. ceste 1. razreda št. 5 Route de Ljubljana en Albanie par Rijeka, Dubrovnik et Kotor, ou route Napoléon, ki je potekala iz Kranjske, preko civilne Hrvaške, Vo- bila neimenovana gostilna, kjer je birtna Neža plesala s francoskimi častniki«; na str. 29 omenja gostilno Pri Svetku, »kjer bog roko ven moli«, kar bi morda lahko povezali z rešiteljem; na str. 45 omeni gostilno na Tržaški cesti, kjer je bila včasih mitnica, nato pošta, Pri postiljonu. Au Sauveur pomeni rešitelj, lahko bi bil celo Napoleon; morda gre tudi za tiskovno napako, saveur, slast, toda tudi pod tem imenom ne najdemo gostišča. Potopis v vsakem kraju omenja le eno gostišče, najverjetneje uradno poštno postajo. 31 Zmuc, Napoleon rezhe Iliria vstan, str. 13. 2013 □ v v wf- j j7rt7f) ^j v ti3 H t.l t y * . I _ b ■ t- Al T' ,_h -''■■■ i ^ 1 m a m i .^i i ■ " ^ H. Maina, Napoleonov rodovnik z zmagami, 1812 (MGML, foto Damjana Šalehar). jaške Hrvaške, Dalmacije in do Dubrovnika. Tudi cesta št. 4, ki je povezovala Kranjsko z Istro, je bila ena pomembnejših povezav, ki je iz Ljubljane vodila preko Pule do Trsta, po odsekih Ljubljana—Postoj-na—Razdrto—Trst—Sv. Anton ali Buzet—Pazin— Zminj—Sv. Vinčenat—Vodnjan—Galinjan—Pula.32 Ljubljana je opisana kot precej radoživo in za popotnika vabljivo središče. Avtorju se je zdelo pomembno omeniti vznemirljivi mestni vsakdanjik in poudariti mestne značilnosti: reko, stolnico in še cerkev sv. Petra, mestno hišo, parka, grad na griču, Auerspergovo palačo z znamenito knjižnico in s kabinetom čudes ter tudi nekaj šol. Prav francoski vpliv naj bi Ljubljano prelevil v »svetovljansko« središče. V Corriere Illyrico33 so leta 1810 zapisali, da »kdor je videl to mesto pred dvema letoma, ga bo težko prepoznal. Ko vidi človek toliko ljudi v mestu, toliko kočij, toliko zvenečega denarja, misli skoraj, da je v Milanu ali na Dunaju...« Francozi so smelo načrtovali preureditev mesta. Po ukazu župana Codellija moremo sklepati, da je bil pripravljen načrt urejanja, saj hišni lastniki niso smeli prenavljati, ne da bi pridobili dovoljenja od 32 Pivec Stelè, La vie économique, str. 86. 33 Žmuc, Napoleon rezhe Iliria vstan, str. 15: časnik Corriere Illyrico je dvakrat tedensko izhajal v Trstu v italijanskem in nemškem jeziku. mestnih oblasti. Za prenovo je skrbel arhitekt Fa-bulet, ki je avgusta 1812 najel maître-maçon, stavbenika Lovrenca Pragerja. Ta je skrbel za prenovo v času njegove odsotnosti, njegovo delo je vodil glavni inženir Blanchard. Februarja 1813 je Fabulet poslal Codelliju približen predračun, les devis approximatifs, komunalne prenove v višini 17.000 frankov. Načrt je zajemal ureditev pločnikov, cestne razsvetljave, gasilnih brizgaln, bolnišnic, mostov, vodovoda in vodnjakov ter obnovo cerkva.34 Slednje preseneti glede na to, da je francoska uprava zaostrila odnos do katoliške cerkve. Blanchard je imel še več idej, z županom Codellijem sta načrtovala gradnjo sejmišča in sprehajališča,35 ki so ga pozneje pod avstrijsko nadvlado zgradili v času civilnega in vojaškega guvernerja Krištofa Lattermanna, zato tudi Laterma-nov drevored. Največ navdušenja je avtor potopisa pokazal za živosrebrni rudnik v Idriji: avtor nameni opisu Ljubljane 17,5 vrstice, Idriji pa 14 vrstic. Cesto Vrhnika—Idrija je opisal kot prelepo panoramsko pot vzdolž doline reke Zale. Omeni poseben status Idrije, saj je bil zaradi gospodarskega pomena živo-srebrnega rudnika dostop posebej nadzorovan in je moral potnik pokazati potni list. Zanimivo je, da 34 Pivec Stelè, La vie économique, str. 104. 35 Prav tam, str. 104. 2013 avtor ne nameni pozornosti slovitemu presihajo-čemu Cerkniškemu jezeru ali Postojnski jami. V potopisu niso omenjene nikakršne nevarnosti na poti, v opisu poti Vrhnika—Idrija je izrecno zapisano, da potovanje ni ne težko in ne nevarno, nullement difficile ou périlleux. Pot od Pariza do Ljubljane, dolga skoraj 1300 kilometrov, je bila dobro oskrbovana, Francozi so hitro vzpostavili poštno povezavo. Ce je Žiga Zois 3. julija 1809 v svoj dnevnik zapisal, da »die Posten sindgesperrt«, je moral že konec istega meseca omeniti, da je poštna povezava s Trstom in z Milanom ponovno stekla.36 Že novembra 1809 je generalni guverner Marmont ukazal, da so pismonoše in po-stiljoni nosili našitke v francoskih barvah, na rokavih pa našite bakrene ploščice s slovenskim napisom »Pisemska pošta Ilirskih dežel«, pri postiljonih pa »Vozna pošta Ilirskih dežel«.37 Nato so generalni guvernerji izdali več odredb, ki so se nanašale na organizacijo poštnih povezav. Poštne zveze so bile tako dobro postavljene, da so jih avstrijske oblasti pozneje obdržale.38 V Ljubljano je prihajala pošta iz Francije, Italije in Gorice ob ponedeljkih, četrtkih in sobotah med 8. in 9. uro dopoldne, v isto smer je odhajala iz Ljubljane ob sredah, petkih in nedeljah.39 V itine-rarju ni omenjena časovna dolžina potovanja, ne med začetno in končno postajo, niti ne med posameznimi poštnimi postajami. Ce so bili predpisi podobni kot v monarhiji, da je poštna kočija vozila s hitrostjo 10 kilometrov na uro, lahko približno izračunamo dolžino potovanja: če je dnevno vozila 10 ur (del časa so uporabili za postanke in menjavanje vprege), je relacijo Pariz—Ljubljana prevozila v približno 13 dneh.40 Kar je primerljivo z navedkom, da je poštna povezava Pariz—Dubrovnik v letnem obdobju trajala okoli 20 dni, pozimi pa se je čas za isto razdaljo podvojil.41 Hitra pošta je za isto razdaljo potrebovala osem dni, saj je generalni guverner »svojo« dnevno pošto iz Pariza dobival po štafeti, a so bile novice stare že osem dni! Celo novica o smrti Napoleona na sv. Heleni je šele po dveh polnih mesecih »dosegla« Trst.42 Skoraj tri tedne je trajala »hitra« povezava Ljubljane s Carigradom. Da bi olajšal trgovinski promet skozi Ilirske province, je Napoleon ukazal s poštnimi zvezami povezati Ljubljano preko Kostajnice s Carigradom. Prvi hitri sel je šel iz Carigrada na pot 4. maja 1812 in preko Kostajnice prispel v Ljubljano 24. maja.43 36 Radics, Die k.k. Post in Krain, str. 61, 62. 37 Radics, Die k.k. Post in Krain, str. 63; tudi Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 128. 38 Radics, Die k.k. Post in Krain, str.77. 39 Prav tam, str. 72. 40 Holz, Peklar, S kočijo od Alp do morja, str. 30. 41 Pivec Stelè, La vie économique, str. 113. 42 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 128. 43 Radics, Die k.k. Post in Krain, str. 75. " Strelska tarča, Odhod Francozov 5. oktober 1813, 1814 (MGML, foto Marko Zaplatil). Poštna povezava znotraj Ilirskih provinc je bila hitrejša. Generalni guverner je dvakrat na teden dobival novice iz »države«, tudi iz najbolj oddaljenih krajev, iz Dubrovnika. Iz Dalmacije, Dubrovnika in Albanije je pošta prihajala v mesto ob sredah in nedeljah med 10. in 12. uro, v isto smer je odhajala ob četrtkih in nedeljah. Dnevno je tekla poštna zveza s Trstom, v Ljubljano je pošta prihajala med 8. in 10. uro zvečer, iz Ljubljane se je zbrana pošta takoj vračala v Trst ob 10. uri zvečer.44 Poštne pristojbine so računali na dolžino poti: za pismo do 6 gramov je znašala tarifa 0,20 franka do 100 kilometrov, med 1200 in 1300 kilometri, t.j. tudi iz Pariza v Ljubljano, je bila pristojbina 1,4 franka na 100 kilometrov, tako da lahko ocenimo poštnino Pariz—Ljubljana na okoli 17,8 frankov ali 3,3 goldinarje.45 Težje pošiljke so bile še dražje. Zgolj ocenimo lahko potne stroške potnika v poštnem vozu na naši relaciji: 1,50 franka je bila pristojbina za konja na poštno postajo (vpreženih je bilo toliko konj, kot je bilo potnikov v vozu) in za poštno postajo; 0,75 franka je bilo potrebno dodati za postiljona na poštno postajo; cena sedeža na odprtem vozu je bila 0,75 franka na poštno postajo, v zaprtem vozu pa 1,50 franka; prtljago so plačevali posebej, dodatno je moral potnik plačati vprego volov, če so morali pomagati konjski vpregi na strmih delih poti. K stroškom je potrebno prišteti še pristojbine za carino, cestnino, mostnino in zapornice. Tudi netočnost je potnika lahko drago stala — 44 Prav tam, str. 64, 72s. 45 Prav tam, str. 70. 2013 za vsako uro zamude so prišteli polovico cene vozovnice za eno poštno postajo.46 Tako je bila osnovna cena potovanja potnika v odprtem vozu Pariz—Ljubljana po 151 in 1/4 poštne postaje okoli 354 frankov (v pokritem okoli 467,7 franka). Ce preračunamo v goldinarje, so bili goli potni stroški okoli 137 goldinarjev v odprtem vozu, v zaprtem pa okoli 181 goldinarjev.47 Pot iz Trsta v Ljubljano je stala 8 goldinarjev oziroma 20 frankov in 68 cen-timov ter še dodatnih za postiljona za vsako postajo 6 krajcarjev ali 26 centimov. Od Ljubljane do Ko-stajnice je pot stala 14 goldinarjev 8 krajcarjev ali 36 frankov 55 centimov ter še dodatnih 26 centimov za postiljona na postajo.48 Avtor potopisa je precej natančno popisal kraje. Potopisu smo lahko natančno sledili po vojaški specialki iz začetka 20. stoletja.49 Opazimo, da so razdalje med mesti nekoliko netočne,50 najbolj odstopa zapisana razdalja 5 lig med Vrhniko in Idrijo, kar je pomenilo le nekaj več kot 22 kilometrov. Primerljiva trasa preko križišča Kalce in skozi dolino Zale je danes 57,7 kilometrov. Posebna družba je skrbela za gradnjo gostišč ob glavnih cestah, les zanje so sekali tudi v forêts impériales.-51 V Itinererju avtor omenja gostišča v Tre-visu, Postojni, Idriji in Ljubljani, ne pa tudi v Vidmu in Gorici. Morda zato, ker je relacija Treviso— Postojna dolga 29 lig ali okoli 129 kilometrov in bi jo poštna kočija lahko, zaradi ugodnega terena, prevozila v enem dnevu; Postojna-Laze-Vrhnika-Ljubljana je 8 lig oziroma dobrih 35 kilometrov, vendar so opisane gore in strmine, ki so nekoliko podaljšale potovanje. Opisana gostišča so bila na podobni kakovostni ravni, v Trevisu je bilo prenočišče à la Poste brez posebne ocene, v Postojni je bila Osteria grande bonne auberge, v Idriji je bilo gostišče celo grande aubérge très-bonne, gostišče au Sauveur v Ljubljani je omenjeno kot dobro, bonne auberge. Nato so Francozi konec leta 1813 morali zapustiti zasedena avstrijska ozemlja. V muzeju hranimo topovsko kroglo iz bitke za Ljubljano, na kateri je vrezan datum boja 29. 8. 1813. Valentin Vodnik je lahko zapisal: »Odrešen je svet železnih nadlog, smo Francovi spet, zahvalen si bog!« 46 Prav tam, str. 67. 47 NŠAL, Podatki iz francoske okupacije 1812-1814, IV, fasc. 179, Tableau de conversion. 48 Radics, Die k.k. Post in Krain, str. 74. 49 Ravensteins Kriegskarte Nr. 17. 50 Današnje trase cest niso enake tedanjim. 51 Pivec Stele, La vie economique, str. 90. VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI Bibliothèque nationale de la France Itinéraire complet de l'empire français. Second édition, considérablement augmentée, comprenant la Hollande, une partie de l'Allemagne, l'Italie, et les Provinces Illyriennes: par l'auteur de l'Abrégé de la géographie de Guthrie: Le tout dressé et dessiné sur les lieux par plusieurs Ingénieurs-Géographes; Orné d'une grande carte routière. Guide indispensable aux voyageurs, étrangers, curieux et négocians. Tome jecond. A Paris 1811 (M.DCCCXI). NSAL — Nadškofijski arhiv Ljubljana Podatki iz francoske okupacije 1812—1814, IV, fasc. 179, Tableau de conversion des Florins d'Autriche en Francs sur la proposition de 99 florins pour 256 francs. NUK — Narodna in univerzitetna knjižnica Rokopisni oddelek, MS 1448, pismo Jerneja Kopitarja Žigi Zoisu v Ljubljano (Dunaj 18. 9. 1809). CASOPISI Gazette nationale ali Le moniteur universel, 1810— 1813, več številk. LITERATURA Fabjančič, Vladislav: Procvit pivovarništva v Ljubljani — 18. in 19. stoletje. Kronika slovenskih mest, V, št. 1 (37-42), št. 2 (95-98) , št. 3 (133-139), št. 4 (209-221), 1938. Ferle, Mojca: Se sedaj vedo ljudje o Francozih. Napoleon rezhe Iliria vstan. Katalog, Mestni muzej Ljubljana, 2009, str. 63-85. Gspan, Alfonz: Taufferer Janez Heribert. Slovenski biografski leksikon, 12, (ur. A. Gspan, F. Petrè), Ljubljana, 1980. Holz, Eva, Peklar, Andreja: S kočijo od Alp do morja. Ljubljana: Založba Mladika, 1997. Holz, Eva: Razvoj cestnega omrežja na Slovenskem ob koncu 18. in v 19. stoletju: predelana doktorska disertacija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba. Celje Družba sv. Mohorja, 1928, str. 124-129. Nouveau petit Larousse illustré: dictionaire encyclopédique (C. Auge et P. Auge), Paris: Larousse, 1949. Pivec Stelè, Melita: La vie économique des Provinces Illyriennes (1809—1813): suivie d'une bibliographie critique. Paris, 1930. Polajnar, Janez: Ilirske province, Francozi in mit narodne osvoboditve. Napoleon rezhe Iliria vstan. Katalog, Mestni muzej Ljubljana, 2009, str. 27— 62. Pretnar, Janko, in Janko Kotnik: Francosko slovenski slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1969. Radics, Peter von: Die k. k. Post in Krain und ihre geschitliche Entwickelung. Laibach: Kleinmayr, 1896. Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji : III, Notranjska : Med Planino, Postojno in Senožečami (1). Viharnik : Ljubljana, 2005. Staroslav (Vrhovnik, Ivan): Gostilne v stari Ljubljani. Ljubljana: Jutro, 1926. Thibaut, W. A.: Dictionaire françois-allemand et allemand-français: Wörterbuch der französichen und deutschen Sprachen. Braunschweig: G. Wester-man, 1901. Vodopivec, Peter: Liberté Égalité — Prostost Enakost: odsevi francoske revoucije. Mestni muzej Ljubljana, zloženka, 1989. Zmuc, Irena: »Napoleon rezhe Iliria vstan«. Napoleon rezhe Iliria vstan. Katalog, Mestni muzej Ljubljana, 2009, str. 11-26. SPLETNA LITERATURA http://www.google.si/#hl=sl&q=kamaldolci& spell=1&sa=X&ei=zK9iUez2I4uSswaXhoHAB A&ved=0CCUQvwUoAA&bav=on.2,or.r_qf.& fp=3ad01595a0c2a4be&biw=1680&bih=932. http://exonyme.bplaced.net/Board/Thread-Deutsche-Ortsnamen-in-Krain. (Laibacher Kreis) ZEMLJEVIDI Gašperič, Primož, Orožen Adamič, Milan, Sum-rada, Janez: Zemljevid Ilirskih provinc iz leta 1812. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. Ravensteins Kriegskarte Nr. 17. Westl. Dolomiten, Karnischen- undJulische Alpen, Görz, Küstenland, Friaul und oberitalienische Venezianische Ebene. Verlag der geographischen Anstatt von L. Ravenstein im Frankfurt a. Main. SUMMARY Travelling from Paris to Ljubljana at the time of the Illyrian provinces Apart from controlling both land routes and, after introducing the Continental Blockade, the Adriatic Sea, the French considered the Illyrian Provinces (1809—1813) as a springboard for their trading with the Levant. Mainly so as to secure their economic interests, they promptly established a postal service connecting Paris with Ljubljana, the capital town of the »napoli on«* state. A description of the Paris—Ljubljana route features in the Itinéraire complet de l'empire français. Second édition, considérablement augmentée, comprenant la Hollande, une partie de l'Allemagne, l'Italie, et les Provinces Illyriennes (Paris, M.DCCCXI), route N. 107, pp. 337—357. The Bibliothéque nationale de France provided photocopies of the Itinerary relating to the last section of the route from Treviso to Ljubljana, pp. 337, 354—357 and the cover page. The distance from Paris, the capital of the French Empire, to Ljubljana comprised 302 V leagues or something between 1,296 and 1,345.6 kilometres. To promote trade, the French maintained the road network in the Balkans and established a postal service, with Ljubljana being a crossing of 1st class significant routes leading to the east, i.e. to Dubrovnik, and to the north, i.e. to Vienna. The said towns and crossings were easy to follow on an Austrian military special map from the early 20th century. It was noticed, however, that the distances between towns were somewhat imprecise (although the former route alignments do not correspond to the present ones). The most deviating was the distance of 5 leagues between Vrhnika and Idrija, which would mean only slightly more than 22 kilometres. Ljubljana is described as a hustling centre of interest to a traveller: of significance was the town's exciting everyday life, including the sights such as the river, the cathedral, the church of St. Peter, the town hall, two parks, a canal, the castle on the hill, the Auersperg Palace together with a renowned library and the cabinet of curiosities as well as a couple of schools. Given the strong economic interests, most of the attention, and enthusiasm, is paid to the mercury mine in Idrija. The length of the journey can be assessed: if a mail coach drove at a speed of 10 kilometres per hour (as regulated in the Habsburg Monarchy) and was on its way for 10 hours per day (some of this time was used for stops and rehitching horses), the Paris—Ljubljana distance was covered in approximately 13 days. The express postal service took eight days for the same distance. The Governor-General thus received 'his' daily post from Paris by relay, with the 'news' being already eight days old! The letter this term is taken from was censored. Therefore, while denoting a state with an unclear status (»napoli« meaning »half«), the term also wittingly refers to Napoleon. * 1.03 Kratki znanstveni prispevek UDK 930.25:639.2(497.472)''1918/1923'' Prejeto: 28. 1. 2013 Vinko Oblak dipl. ing. ladijskega strojništva in dipl ekonomist, Grudnova 3, SI—6330 Piran E-pošta: vinko.oblak@marinap.si Piranska komuna in portoroški ribolovni rezervat v koncesijski pogodbi iz leta 1918 IZVLEČEK V prispevku je predstavljen prevod pogodbe, ki je urejala pravice in obveznosti Občine Piran in zakupnika ribolovnih pravic v Občinskem ribolovnem rezervatu v obdobju 1918 do 1923. S kritičnim pogledom je analiziran vsebinski del pogodbe in primerjan z današnjimi okoliščinami. Prispevek sklene nekaj zaključnih misli avtorja. KLJUČNE BESEDE Ciplji, ribolovni rezervat, morsko ribištvo, oddaja pravic do ribolova, trata, piranski ribiči ABSTRACT MUNICIPALITY OF PIRAN AND MUNICIPAL FISHERY RESERVE OF POROTROŽ IN THE CONCESSION CONTRACT OF 1918 The article presents the translation of a contract in the Slovenian language in which the Municipality of Piran grants fishing rights to the contractor under specific conditions. The contract prescribes legal aspects of rights and obligations of both contractors concerning rental of municipal fishery reserve for the period 1918 to 1923. The contents of the contract are critically analysed and compared with today's circumstances. The article concludes with some author's final thoughts. KEY WORDS Mullet (Mugil), fishery reserve, sea fishing, granting offishing rights, seine net, Piran's fishermen Uvodne misli Raziskave v zvezi s tradicionalnim ulovom cip-ljev v Piranskem občinskem ribolovnem rezervatu! so avtorja privedle do številnih informacij in zanimivih virov. V nadaljevanju predstavlja prevod overjene kopije izvirnika pogodbe, sklenjene leta 1918, ki je urejala pogodbene odnose pri oddaji pravic do ribolova v občinskem ribolovnem rezervatu, in avtorjev kritičen pogled na njeno vsebino. Prevajanje pogodbe je bilo zahtevno, vsebine so kompleksne, saj obdelujejo specifično ribiško tematiko. Pogodba vsebuje kar nekaj informacij, ki so krajevna posebnost tako okolja kot prebivalstva — s poudarkom na piranskih ribičih. Gotovo je, da bi bilo brez temeljnega znanja — poznavanja ribištva in njegovih lokalnih specifičnih uzanc, pomorstva, morskih toponimov ribolovnega rezervata, italijanskega jezika in piranskega dialekta veliko težje prevesti pogodbo. Da bi bolje razumeli pomembnost pogodbe, je treba osvetliti nekaj dejstev iz zgodovine območja, kot tudi osnovne vsebine, ki so neposredno ali posredno povezane z urejanjem pogodbenih odnosov za oddajo v zakup ribolovnih rezervatov v piranski komuni. Bogati viri o zgodovini Pirana, ribištva, ribolova in ribolovnih rezervatih na območju občine Piran so shranjeni v piranskem mestnem arhivu. Raziskovalci v svojih delih navajajo podatke o zelo starih zapisih v zvezi z ribolovom. Lahko sklepamo, da je bilo ribištvo pomembna gospodarska panoga tudi na obravnavanem območju, saj je s prispevki v obliki daca od prodaje rib in prihodka od zakupa lovišč pomembno prispevala k polnjenju blagajne piranske komune. Ribolov je bil gotovo pomemben tudi zaradi zagotavljanja hrane prebivalstvu, saj je bila oskrba s hrano težavna, vendar pomembna za vsako naselje posebej. Tudi ribe so imele kot prehrambeni artikel pomembno vlogo. Piranski zaliv2 je bil že v davnini objekt prvorazredne pomembnosti za oskrbo Pirana z ribo. Bil je tudi zelo donosen vir prihodkov piranske komune. 1 Piranski občinski ribolovni rezervat — v pogodbi imenovan »Peschiera comunale« tudi »Peschiera«. Izraz je bil v rabi v obdobju, ko je Občina Piran še obvladovala občinski ribolovni rezervat. Ta se je nahajal znotraj navidezne črte med svetilnikom na rtu Bernardin (»Fanale di San Bernardino«) in opuščenim kamnolomom na obali Kanegra. Od te navidezne meje je segal v smeri proti vzhodu vse do solin. Med ribiči in lokalnim prebivalstvom je bil poznan kot »Peschiera Comunale di Pirano«, »Peschiera Comunale«, »Peschiera« in »Peškera«. Danes je imenovan kot »Portoroški ribolovni rezervat«. Pravice do ulova sedaj podeljuje Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. 2 Piranski zaliv je bil v preteklosti imenovan tudi: »Largon« (zemljevid Pietro Coppo 1525), »Golfo Largon« (zemljevid Ortelius Abraham, 1573), »Golfo Largone« (zemljevid Gia-como Cantelli, 1686), »Golfo di Largone« (zemljevid Vin-cenzo Maria Coronelli, 1692), »Golfo Largone« (zemljevid Robert De Vaugondy, 1777) ... (Lago, Imago Adriae, str. 38, 52, 81, 89, 156). Najstarejši poznani in večkrat omenjeni zapis3 o ribolovnem rezervatu v Sečoveljskem zalivu je iz leta 1173. Tedanji oglejski patriarh Ulrik II. (Wolricus) je daroval Belinski opatiji celotno območje Pirana skupaj z lovišči rib v Sečoveljskem zalivu. Zapisa iz leta 12904 pa že omenjata zakup sečoveljskih voda. Miroslav Pahor navaja podatek, da je piranska komuna v preteklosti oddajala v zakup kar štiri ribolovne rezervate: »Občina je imela štiri ribolovne rezervate oziroma lovišča, katera je letno oddajala v zakup. (Ce ni bilo mogoče dobiti zakupnika, sta ribji ulov vodila nadzornika ribištva). Največji rezervat se je razprostiral ob zunanjem nasipu sečovelj-skih solin in ob Kraški obali do starega kamnoloma Kanegra. Ta rezervat je bil med vsemi najbogatejši. Drugi je potekal ob zunanjem nasipu solin v Fazanu od rta Seča do rta Sv. Lovrenca v Portorožu. Tretji je bil v Strunjanskem zalivu ob zunanjem nasipu solin in v majhnem še obstoječem zatoku ob solinah. Tega rezervata viri skoraj ne omenjajo. Kaže, da ni bil donosen in da je bil prost za vsakogar. Cetrti rezervat je bil ob sami obali mesta Pirana, os rta Pusterla na severu okoli Punte do rta Mogorona na jugu, kjer je danes manjši pomol zunanjega pristanišča in kjer je bil včasih tako imenovani pomol menihov«.5 Piranski statuti so predpisovali, kako se bo izvajal ribolov in kako se bodo prodajale ribe, ujete v ribolovnem rezervatu, prav tako tudi način oddajanja ribolovnih lovišč v zakup. Malo je srednjeveških statutov vzhodne jadranske obale, ki bi namenili tolikšno število predpisov ribolovnemu območju, kot jih piranski. Opisano izpostavlja veliko pomembnost ribolovnih rezervatov za piransko komuno v večstoletnem obdobju. Območje Sečovelj-skega rezervata je bilo še do nedavnega opisovano kot najpomembnejši zaliv za sezonsko zapiranje in lov cipljev v Istri in morda na celi vzhodni obali Jadranskega morja. V času, ko se začne zimska sezonska migracija cipljev, se ti množično pojavijo v Piranskem zalivu običajno najprej na južni, kasneje pa tudi na severni strani. Priznani strokovnjak zgodovine ribištva Josip Basioli je tako opisal rezervat cipljev v Sečovljah: »... ribolovni rezervat Sečovlje — pri Piranu je bil v preteklosti in je še danes najmočnejše sezonsko lovišče cipljev na vzhodnem Jadranu ... «.6 »Na najsevernejšem delu istrskega polotoka se nahaja Sečoveljski zaliv, ki je bil nekoč in je še danes področje z največjo sezonsko koncentracijo cipljev ... iz reke Dragonje in velikega dela solin v morje naplavljene organske snovi zagotavljajo prehrano številnim ribam...«.7 3 Rožac in Pucer, Piranskepergamentne listine, I. del, str. 16 in 17. 4 Mihelič, Neagrarnogospodarstvo Pirana, str. 33. 5 Pahor, Socialni boji, str. 60. 6 Basioli, Ribarstvo na Jadranu, str. 44. 7 Prav tam, str. 53. 2013 Slika 1: Ulov cipljev pri portoroškem pomolu med letoma 1970 in 1975 (foto: Radovan Čok). Naravne danosti Portoroškega ribolovnega rezervata, kjer globina morja v zunanjem delu ribolovnega rezervata ne presega 15 metrov, v notranjem delu pa se giblje od enega do osmih metrov, ter ravno, peščeno in ponekod muljasto dno, bogato z vegetacijo, nudi ribi dobre bivalne pogoje, ribičem pa omogoča ugodno izvedbo ulova. Naravne značilnosti v veliki meri prispevajo k temu, da se ribje jate zadržujejo v Piranskem zalivu. Koncentracija rib se v času sezonske migracije poveča, hladna voda pa pripomore k temu, da se ribe združijo v večje jate. Ribolovni rezervat je zaradi oblike in dimenzij mogoče tudi dobro nadzorovati. Prav ciplji so izredno številni in izstopajo zaradi izredno velikih količin. Ribiči so zato opravili najprej veliki in nato še enega ali več manjših ulovov. Pri velikem ulovu so ribiči običajno zajeli večjo količino cipljev. Jato sestavljajo dve do tri vrste cipljev.8 Najpogosteje so to blatar (Mugil Capito), zlatec (Mugil Auratus) in dolgin (Mugil Saliens), sestava jate (deleži posameznih vrst) pa se iz leta v leto spreminja. Zmotno je mnenje nepoznavalcev, da obstaja in se lovi le ena zvrst cipljev. Veliki ulov cipljev se zgodi skoraj vsako leto konec januarja ali v februarju. V kolikor je bil veliki ulov uspešen, so temu sledili ostali manjši, a nič manj pomembni 8 Cipelj je splošno poimenovanje za vrsto bele ribe, ki spada v razred rib kostnic. V Zgornjem Jadranu domuje le pet, med seboj zelo podobnih vrst cipljev ali po domače »šjevolov, cevolov, sevolov« ...: glavač ali volpina (Mugil cephalus), potnik ali božega (Mugil Chelo), blatar (Mugil Capito), zlatec (Mugil Auratus) in dolgin (Mugil Saliens). ulovi. Poleg omenjenih treh vrst cipljev so v preteklosti bolj izdatno in posebej lovili še volpine (Mugil Cephalus) in brancine (Dicentrarchuss Lab-rax), kasneje tudi orade (Sparus Auratus), mormore (Lithognathus Mormyrus), špare (Diplodus Annularis) in druge. Ne le ulov cipljev, pač pa seštevek vseh ulovov je tisto, kar šteje, ko ocenjujemo pomembnost ribolovnega rezervata. V času, ko se je približeval dan velikega ulova, je bilo med ribiči napeto in tudi celotno mesto je bilo v pričakovanju »velikega dogodka«. Veliki ulov cipljev je bil praznik za vse prebivalce Piranske občine. Pri ulovu je pomagalo kar nekaj krajanov, ki sicer niso bili poklicni ribiči. Vsi so bili za pomoč nagrajeni z več kilogrami cipljev. Na dan ulova je dobesedno cel Piran dišal po ribi in to ne le prvi dan. Ciplji se zadržujejo na velikih površinah v Piranskem zalivu in so bolj ali manj oddaljeni od obale. Za zapiranje in izlov cipljev se je uporabljala velika mreža (obalna potegalka), imenovana trata.9 V dolžino je merila do dva tisoč metrov (razpoložljivi ustni in pisni viri navajajo različne dolžine). Pri izlovu je sodelovalo od 15 do 50 čolnov, na katere so privzdignili zgornji del mreže, imenovan »lima odšura«,10 in na ta način ustvarili tudi nadvodno 9 »Trata« je ribolovno orodje, enoslojna (enojna) mreža, imenovana tudi obalna potegalka. 10 »Lima od šura« ali »plutnjača« je vrv, na katero so v ena- komernih razmikih nameščeni plovci in na katero je prišit zgornji del mreže. Mreži zagotavljajo plovci toliko vzgona, da se razpre do morske gladine. prepreko, ki je ujeti ciplji niso mogli preskočiti in se tako rešiti ujetništva. Ribiči so nadzorovali in varovali ciplje v času, ko so se pojavili v zalivu. Čakali so primeren trenutek za izvedbo obkroževanja v jato zbranih cipljev. Zapiranje cipljev na dan velikega ulova so izvedli tako, da so iz dveh bark, na katerih je bila naložena trata, v morje okoli jate položili mrežo tako, da je obkrožila jato in z obema krakoma segala do obale. Uspešno izvedeno obkroževanje cipljev se je nadaljevalo z zoževanjem in stiskanjem mreže k obali. Na brežini je okoli dva ducata »tira-dorjev«11 nadzorovano vleklo (potegovalo) mrežo k obali skupaj s čolni in obkoljeno ribo. To je bila dolgotrajna in občutljiva faza ulova. Na obalo iz-vlečena mreža je ciplje skoncentrirala v maso. Ujete ciplje so za tem ročno natovorili v čolne in jih odpeljali v pristanišče Piran. Sledilo je raztovarjanje, pranje, tehtanje, prodaja in razvoz na ribji trg. Z ujetimi ciplji so tradicionalno trgovali tudi trgovci iz bližnjega Trsta. V zimskih mesecih se ciplji prečistijo, zato so slastni. Se posebej čislani so tradicionalno tisti iz Portoroškega zaliva in jih ni težko prodati. V nadaljevanju obravnavana pogodba12 obsega osem listov, tekst je enostransko tipkan z nekaj manjšimi popravki in čitljiv. Pogodba vsebuje sedemnajst členov, ki podrobno določajo pogodbeni odnos med pogodbenikoma. Na hrbtni strani zadnjega lista je natisnjen protokolarni žig v nemškem jeziku, saj je pogodba sklenjena v času avstro-ogrske oblasti. V pogodbi so kot plačilno sredstvo navedene krone. Pogodba opredeljuje dolgoročni zakup ribolovnih pravic in je v celoti napisana v italijanskem jeziku. Vsebuje tudi prilogo — skico, ki prikazuje območje »Teritorialnih voda piranske komune«. V skici je označeno tudi območje ribolovnega rezervata. POGODBA O ODDAJI PRAVIC DO ULOVA V OBČINSKEM RIBOLOVNEM REZERVATU, za obdobje od 30. junija 1918 do 29. junija 1923 Na osnovi objavljenega javnega poziva za izbor najboljšega ponudnika za oddajo ribolovnih pravic v Občinskem ribolovnem rezervatu za določen čas je bil opravljen izbor med prijavljenimi ponudniki. Dne 24. marca 1918 je bil kot najboljši izbran ponudnik »Commissione Luogotenenziale di approv- in Trieste«.13 Občina Piran s to pogodbo sklepa poslovno razmerje in oddaja v zakup pravico do ulova v občinskem ribolovnem rezervatu. Prvič. Ta pogodba se nanaša na območje občinskega ribolovnega rezervata, ki obsega morsko površino znotraj navidezne mejne črte od svetilnika na rtu Sv. Bernardin in na drugi strani do Kanegre (»Canegra«), vzdolž obale »Carse«,14 vključujoč celotni tok reke Dragonje. Drugič. Občina podeljuje pogodbeniku ekskluzivno pravico do ribolova na območju opisanega ribolovnega rezervata, vendar s sledečimi omejitvami: a. ribolov v reki Dragonji je mogoč vsako leto samo v obdobju od 1. novembra do 30. aprila; b. zakupnik rezervata ali v njegovem imenu kdo drug ne sme nikoli in v nobenem primeru v rezervatu izvajati ribolova s »tartano«15 ali na drug podoben način; c. občanom Pirana16 je dovoljeno izvajati ribolov z ribiško vrvico s trnki in s »puščo«17 znotraj mej ribolovnega rezervata, kije razdeljen na dva dela: linija, ki deli ribolovni rezervat na dva dela — predstavlja navidezno črto med skladiščem soli št. 12 — skladišče s kritino iz desk18 in lokacijo »Punta Lastron«,19 na obali Piranskega Krasa in sicer: 11 »Tiradorji« so skupina pomočnikov ribičev, ki vlečejo ali bolje potegujejo mrežo trato k obali in na kopno. Običajno so to bili okoliški kmetje in krajani. Skupaj jih je bilo od 30 do 50, razdeljeni so bili v dve skupini. 12 PAK, Enota v Piranu, šk. 69, fond Občine Piran za leto 1923. CONTRATTO DI APPALTO DELLA PESCHIERA COMUNALE Per l'epoca da 30. Giugno 1918 al 29. Giugno 1923. 13 »Commissione Luogotenenziale di approvvigionamento in Trieste« je bila pogodbenik — najemnik ribolovnega rezervata. Iz meni dostopnih virov nisem uspel pridobiti več podatkov o tej ustanovi. 14 »Carse« ali Piranski Kras se imenuje pobočje hriba nad južnim bregom reke Dragonje, ki se razteza proti Savudriji. Danes je to ozemlje pod nadzorom Republike Hrvaške. 15 »Tartana« je vrsta ribolovnega orodja — mreža vlečnica, ki jo vleče eno samo ribiško plovilo. Barka ima čez krmo in premec nameščen lesen drog, v piranskem dialektu imenovan »sponter«. Drogova služita temu, da razpreta vlečno mrežo dovolj široko, da omogočita njeno delovanje. 16 V pogodbi so občani Pirana imenovani »comunisti« — tisti iz piranske komune. 17 V piranskem dialektu je »puscia« način lova glavonožcev (hobotnic, sip in kalamarov) z uporabo ribiške vrvice, na katero je navezana umetna vaba. To je star način ribolova z uporabo umetne vabe, ki si jo posamezen ribič običajno sam izdela v skladu s svojim prepričanjem in izkušnjami. Sestavljen je iz zašpičene lesene prožne trske (običajno bambus), na katero se natakne riba, ki služi kot vaba. Na eni strani je pritrjena nabodna krona, sestavljena iz večjega števila bucik ali trnkov, na katero se ujame glavonožec. Posebnost tega sistema ribolova je, da se umetno vabo običajno vleče za barko. 18 Tega skladišča soli ni več. Postavljeno je bilo v nadaljevanju danes še stoječega skladišča »Magazzino Grande« v smeri proti Portorožu. Med obema objektoma je bil manjši pristan za eno do dve plovili. Sklepamo, da je bilo porušeno okoli leta 1925. V pogodbi je ta objekt imenovan »magazzino del sale Nro. 12 (tettoia di tavole)« (glej slika št. 7). 19 »Punta Lastron« tudi »Lastrone« je rtič znotraj Portoroškega ribolovnega rezervata na Piranskem Krasu (»Carse«), južno od izliva reke Dragonje, danes ozemlje pod nadzorom Republike Hrvaške (glej slika št. 8). 2013 - zunaj te črte (gledano proti odprtemu morju oz. proti zahodu) se ribolov lahko izvaja celo leto - znotraj črte samo v času od 1. maja do 15. septembra vsako leto. Glej priloženo situacijsko skico.20 (slika 6) Tretjič. Zakupnik nima v nobenem trenutku pravice terjati izjemo ali se pritoževati zaradi omejevanja proste plovbe znotraj mej območja ribolovnega rezervata. Pogodbenik se zavezuje pri izvajanju svoje ribolovne dejavnosti spoštovati vso veljavno in bodočo ribiško zakonodajo. Četrtič. V primeru, da se v času veljavnosti pogodbe izvajajo izkopavanja na območju Sečoveljskih solin ali solin Fazan, pogodbenik lahko le zahteva, da se izkopani material odlaga na dogovorjene lokacije kot usklajeno v kupoprodajni pogodbi, sklenjeni ob prodaji solin: a. ali v morje daleč od obale v globino, ki ni nižja od 15m b. ali vzdolž solinskih nasipov na lokaciji solin Fazan21 c. ali končno na južni strani zaliva vzdolž obale na lokaciji, imenovani »Punta Brusada«.22 Petič. Pogodbenik ne bo smel predlagati izjem v primeru potrebe izgradnje pomolov ali drugih konstrukcij na obalnem območju znotraj ribolovnega rezervata za potrebe plovbe ali industrije. Ostaja dogovorjeno tudi, da občina ne prevzema nobene odgovornosti do zakupnika za primer škode, ki bi imela za posledico slabši ulov in bi nastala posledično vsled zapovedi ali aktivnosti vojaških oblasti zaradi vojne ali kot posledica vojnih dogodkov. Za slednje lahko pogodbenik uveljavlja svoje odškodninske zahtevke le do države in nikoli do občine. Šestič. V kolikor bi občina v pogodbenem roku želela znotraj ribolovnega rezervata izvajati dela, ki bi izboljšala kakovost rezervata, pogodbenik nima pravice do pritožbe. Lahko pa zahteva, da se tovrstna dela na osnovi ocene strokovnjakov izvajajo v času, ki ne bo škodoval izvajanju ribolovne dejavnosti. 20 Priloga k pogodbi »Acque territoriali di Pirano« je situacijska skica občinskih vod piranske komune in ribolovnega rezervata v letu 1918 (glej slika št. 6). 21 Soline Fazan so bile umeščene med današnjim avtokampom Lucija na jugu in do ovinka pod Hotelom Metropol na severu. Danes na tem območju obratuje Marina Portorož. 22 »Punta brusada«« je rtič znotraj Portoroškega ribolovnega rezervata na Piranskem Krasu, nedaleč od izliva reke Dragonje, vendar bližje Kanegri. Danes je ozemlje pod nadzorom Republike Hrvaške. Širjenju solnih polj v »morje« se mora občina upreti z vsemi mogočimi legalnimi sredstvi. Izjema so že dogovorjena dela ureditve solinskega visokomorskega nasipa, ki se vije od izliva na lokaciji »Fiume di Sezza«23 do izliva reke Dragonje. Sedmič. Zakupnik prevzema obveznost negovati ribolovni rezervat v soglasju in s privolitvijo občine tako, da bo vse v najboljšem možnem redu ter ustrezno in v skladu z izsledki nadzora regijskega ribiškega inšpektorata. Razen če se pogodbenika nista posebej dogovorila, ostaja določeno, da ob izteku veljavnosti pogodbe zakupnik nima pravice do nadomestila za izvedbo kakršnih koli izboljšav v ribolovnem rezervatu. Osmič. Zakupnik je dolžan v celotnem obdobju, za katero je sklenjena ta pogodba kot tudi pozneje v primeru, da bi bila podaljšana, oskrbovati z ulovljeno ribo v celoletnem obdobju, ulovljeno na kakršen koli način, kjer sar-doni niso izključeni, najprej ribji trg v Piranu. V Piranu mora prodati tolikšno količino rib, da bodo potešene potrebe Pirančanov. Zakupnik lahko izvozi iz piranske občine le presežni del ulova. Cena tako prodane ribe ne sme nikoli presegati maloprodajnih cen v Tržaški ribarnici. Občina si pridržuje pravico, da po lastni presoji za primer potrebe za zagotavljanje boljše krajevne oskrbe občasno pri posameznem ulovu zakupnika odveže od obveznosti prodaje najprej Pirančanom. V takih primerih ima občina predkupno pravico in lahko odkupi od zakupnika količino rib, v kolikor oceni za potrebno za lokalno oskrbo. Tako odkupljeno ribo se občina zavezuje prodati meščanom izključno v prodaji na drobno in nikakor ne sme tega odkupa ulova nameniti veleprodaji, izvozu ali soljenju. Zakupnik ima pravico izvajati nadzor nad potekom prodaje na drobno kot tudi kasnejšo nedovoljeno nadaljnje trgovanje že odkupljene ribe iz prodaje na drobno. Občina bo določala količino ribe pri posameznih odkupih prosto in po lastnih merilih. Odkupljeno ribo bo občina plačala po srednji vele-prodajni ceni, ki bo dosežena pri ostalih prodajah. V kolikor ne bo drugih veleprodajnihposlov, pa na osnovi srednjih cen v prodaji na drobno v Tržaški ribarnici. V tem primeru bo Občina deležna 10% popusta za pokritje stroškov prodaje. V primeru, da pogodbenika ne bi mogla sporazumno doseči cene, bo to dokončno storilo za to pristojno sodišče skladno z zakonodajo. 23 »Fiume di Sezza«, nekoč »Fiume di San Bartolomeo«, »Liba-dor di Lera« in »Canale di San Bortolo«, danes imenovan Kanal sv. Jerneja. Slika 2: Pretovarjanje ulovljenih cipljev na piranskem pomolu v letih 1975/80 (foto: Jaka Jeraša). Zakupnik je dolžan odkupljeno ribo predati občini na piranskem pomolu. Transport ribe gre na skrb in strošek zakupnika. Zato, da bo občini omogočeno takojšnje izvajanje pravice odkupa, mora zakupnik: a. pri večjih ulovih, izvedenih z mrežo tipa »trata«, pravočasno obvestiti Občino o ulovu. Občina bo napotila na mesto ulova svoje predstavnike, zadolžene za določitev količine in uskladitev cene odkupa ulovljene ribe, b. pri manjših ulovih, izvedenih z mrežami tipa »cerberai«24 ali na drug način, pa ves ulov pripeljati v piransko pristanišče, kjer bodo predstavniki občine določili količine in uskladili cene odkupa ulovljene ribe. Devetič. Morebitni nadzor ribolovnega rezervata bodo izvajali zapriseženi čuvaji na strošek zakupnika, na katerega se prenašajo vse občinske pravice, ki se nanašajo na ovadbe v zvezi s prekrški, oškodovanji in okoriščanji vseh vrst. Desetič. V primeru pojava prekrškov in podobno ima občina le dolžnost nudenja potrebne pomoči zakupniku pri kompetentnih sodnih ustanovah. Občina ne prevzema nikakršne odgovornosti ali obvez s tem v zvezi. 24 »Cerberai« tudi »serberai« je ribolovno orodje, vrsta trislojne stoječe mreže. Mreža je bila izdelana v različnih variantah z različnimi dimenzijami mrežnih očes in različnih višin. Mreže so bile zasnovane skladno z namenom in pogoji okolja, v katerem so bile v rabi. Enajstič. Za vso ulovljeno ribo, ki jo bo zakupnik ali kdo drug v njegovem imenu prodal, bo oproščen plačila davka za uporabo površine, mize in tehtnice v ribarnici. Dvanajstič. Tapogodba se sklepa za obdobje pet let in prične teči od 30. junija 1918 do 29. junija 1923. V primeru, da nobena od pogodbenih strani eno leto pred iztekom pogodbe te ne odpove, se šteje za tiho podaljšanje pogodbe za naslednje petletno obdobje pod enakimi pogoji. Trinajstič. Letno nadomestilo za zakup ribolovnih pravic, ki ga mora pogodbenik plačati občini v času trajanja pogodbe, znaša 18.040 kron, ter dodatnih 5% tega zneska v korist piranske farne cerkve, kar skupaj letno znese 18.942 kron. Ta znesek mora biti občini plačan v vnaprejšnjih mesečnih obrokih v višini 1.578,50 kron/obrok. Prvi obrok zapade v plačilo 30. junija 1918, zapadlost ostalih obrokov je 30. vsak sledeči mesec. Zadnji obrok zapade v plačilo 30. maja 1923. Zaradi boljšega zagotavljanja rednih mesečnih prihodkov nadomestila za oddane ribolovne pravice, še posebej pa zaradi zavarovanja v primeru prenehanja obratovanja zakupnika pred iztekom pogodbe in nastopa druge pravne ustanove ali zasebnika, je zakupnik že položil depozit v višini 94.710 kron pri Tržaški Komercialni Banki za petletno pogodbeno obdobje. Nad celotnim zneskom ima razpolagalno pravico Občina Piran. Brez pisne avtorizacije Občine Piran nihče ne more razpolagati in dvigovati teh denarnih sredstev. Po dogovoru bo Tržaška Komercialna Banka brez posebne avtorizacije Občine Piran kakor tudi pogodbenika Commissione Luogotenenziale di approvvigiona-mento in Trieste nakazala Občini Piran 30. vsak mesec začenši s 30. junijem 1918 vse do 30. maja 1923 dogovorjene zapadle mesečne obroke za zakup ribolovnega rezervata v znesku 1578,50 kron/obrok. Ostaja dogovorjeno, da z obrestmi, ki bodo nastale kot posledica tega bančnega depozita, prosto razpolaga zakupnik in mu bodo izplačane brez kakršnega koli soglasja Občine Piran. Predstavnik Občine Piran na koncu izjavlja, da mu je sedaj ob podpisu pogodbe bil predan s strani zakupnika dokument o bančnem pologu na dogovorjeni znesek s pripisano klavzulo o razpolagalni pravici Občine Piran, kot že zgoraj opisano. Štirinajstič. V primeru, da zakupnik ali njegovi morebitni nasledniki ne bi brez izjeme natančno izpolnjevali vseh v pogodbi sprejetih pogojev, lahko Občina zahteva sodno razveljavitev sklenjene pogodbe in objavi nov razpis za izbor najboljšega ponudnika za oddajo ribolovnih i L f ¥ i IU ■ uj __ b Lr-ihn H - 41*4 ll ■ i H ■ '■'m £1 i-itnlE r j. LJ wk« _ij"l" l ~TLb i>4i ^ hIIHIU V P ■ ■ % nF*in f^Li' ^'HFiiT.t >-1 IiLi r ^ Ll r. -1 J . 1 T '].T jd:'.L ¿-'-L^ - PLS" p rl«L'iii-4i LUL «|r-. V, Ll! i Inlnhai If^i '1TM1 H. nMM + mm- L-.n.J i Mh fj.TILfr I U ■naj- ■■ + u. ri ■ Hi ■ ^ H -L-IAIE* * 1-JJ IHII|a.| miLj , ,| 4CI.IL ftk ■K.-m.IJ--■r.-i f ■ 11 il I r4fx LL Id V.l* « »I- t|"-|.TLhH <1 n ■^'r+^r J r V l''H'lH »ll» HMII* L> » 1'IMI * I ■ ♦ ■ ■ 'H* T* l I •■ «1 ■ I-F I'] r ~ — Ll- S d* 'L L- k.-j . J ¿L TWi TAH lirh|l llT iCft-fc E ~ L Li. Lri -LIJFVJ >-. L ■ _____t__ | ■ k_Ei _ I :J L-1. 1 lj L=UH..J IJF |THM£t __hztpfli ■ l.:'l,'.L Jh .4. HLl. lJAP .«CLT^bL«, D4LIL1 lv1i b3+- . l-|w' :B l-.jII j« Ll Lil Ku|C4 iHJ ■■ I mu* :. tV^Htl tprtli | M r* a -■ i-.-:» ■ p: j 11» ^iU-" !auMLfH -nili - ......y pravic občinskega ribolovnega rezervata. Zakupnik ali njegovi predstavniki so v tem primeru odgovorni za vso škodo, ki bi zaradi tega nastala občini. Petnajstič. V primeru, da bi bila Občina zaradi zakonov ali drugih višjih predpisov prisiljena kadarkoli odstopiti od sklenjene pogodbe, zakupnik ni upravičen do odškodnine. Šestnajstič. O vseh morebitnih nesoglasjih med pogodbenikoma, izhajajoč iz te pogodbe, bo dokončno odločeno s sodbo in v skladu z zakonom. Sedemnajstič. Vsi stroški, nastali v zvezi s to pogodbo, podaljšanje pogodbe, koleki, davščine, javne takse, stroški za izplačilo mesečnih obrokov zakupa, kot tudi vsi ostali morebitni stroški, so v breme zakupnika ribolovnih pravic. Piran 10. april 1918 Trst 12. april 1918 Slika 3a, b: Pogodba o zakupu lovišča (PAK, Enota v Piranu, šk. 69, fond Občine Piran za leto 1923). 2013 Nekaj ugotovitev v zvezi s pogodbo Mnogo je že napisanega v zvezi s tradicionalnimi načini ribolova v piranski komuni, prav gotovo pa bi bilo potrebno še bolj skrbno analizirati pisne vire in bolje osvetliti vlogo ribolovnih rezervatov. Tudi ta prispevek bo dopolnil poznavanje o dogajanjih, povezanih z ribištvom in piransko komuno v obdobju neposredno po prvi svetovni vojni. Pregled in analiza vsebine pričujoče pogodbe nam razkrivata kar precej podrobnosti, ki so pomembne in zanimive iz več zornih kotov. Njen pomen se zrcali na več področjih. Širša družbena vloga ribolovnega rezervata je prepoznavna zaradi tedanje visoke pomembnosti oskrbe piranske komune z živili (ribami) in zato obravnavana s posebno pozornostjo. Socialna vloga se opazi v celoletnem in večletnem procesu upravljanja in izkoriščanja ribolovnega rezervata. V te aktivnosti so bili direktno vpeti predvsem ribiči in prodajalci rib, posredno še vsaj trgovci, bančniki in ladjedelci. Vsi našteti so od te dejavnosti imeli poslovno korist. Zaradi »zaposlovanja« prebivalstva, ki se je preživljalo z ribolovom, pa tudi socialni pomen, saj so z zaslužkom od ulova ustvarjali za preživetje nujne prihodke. Finančni pomen se je krepil z denarnimi prejemki od oddaje v zakup ribolovnih rezervatov in prihodki od davščin v zvezi s prodajo rib, ki so v blagajno piranske komune tako prispevali pomem- ben delež. Finančni učinki v občinskem proračunu so bili v obliki stalnih mesečnih prilivov. S pogodbo je bil zagotovljen stalen denarni tok za celotno petletno obdobje. Poslovno-ekonomski vidik je prepoznaven v natančno opisanih odnosih med poslovnima deležnikoma. Skrbno je opredeljena tudi delitev prihodkov, ustvarjenih z ulovom rib. Pogoji odkupa, distribucije in prodaje ulova so podrobno opisani. Pogodba opredeljuje obročno odplačevanje zakupne pravice skozi celotno pogodbeno obdobje. Plačilo nadomestila je zavarovano z bančnim pologom, nad katerim je imela Občina Piran razpolagalno pravico. Pravne vidike zaznamo v določilih pogodbe, kjer se urejajo najemniško-lastniški odnosi, ter v določilih o pravicah in obveznostih pogodbenikov pri upravljanju z rezervatom. Iz pogodbe izvemo tudi nekaj podatkov o običajih morskega ribištva v Piranskem ribolovnem rezervatu v letu 1918. Občina Piran je oddala v zakup ribolovni rezervat za petletno obdobje in izrecno prepovedala ribolov s tartano ali podobno, s čimer je omejila uporabo škodljivih ribolovnih sredstev. Zakupnika je zavezala k spoštovanju ribiške zakonodaje. Znotraj ribolovnega rezervata je določila časovno in druge omejitve izvajanja ribolova ter tako poskrbela za ribji zarod. Tudi meje ribolovnega rezervata so bile skrbno opisane, naveden je bil način izvajanja nadzora nad ribolovnim rezervatom ter pogoji prodaje ulovljene ribe. Skozi vsebino po- godbe tolmačimo še uveljavljene običaje in odnose, ki so veljali za ribarjenje v rezervatu pri tradicionalnem načinu lova. Svojstven način lova je omogočal ulov izjemno velikih količin cipljev.25 Območje rezervata je omogočalo specializacijo, ki je vodila k dobremu poznavanju habitata, navad in obnašanja ribjih vrst znotraj tega območja, kar je velikega pomena za uspešno ribarjenje. Zanimivo je tudi določilo iz 3. člena pogodbe, kjer Občina zavezuje pogodbenika v smislu zagotavljanja proste plovbe tudi neribiškim plovilom brez omejitev tudi znotraj območja ribolovnega rezervata. Občina Piran je »de facto« gospodarila z morskim dobrim tako, da je uveljavljala pravico do izvajanja gradbenih del ali izvedbo drugih konstrukcij za potrebe plovbe ali industrije znotraj mej ribolovnega rezervata. Nadalje je tudi natančno določala lokacije, kjer je bilo mogoče odlagati izkopano solinsko blato. Iz navedenega lahko zaključimo, da je bil cilj Občine, da s čim manj škodljivimi posledicami zavaruje morsko dno, ribji habitat ter plovne poti. Primerjava nekaterih določil pogodbe iz leta 1918 z današnjim časom V obdobju po letu 2000 ni bilo zabeleženih pomembnejših ulovov cipljev. Razloge seveda ne gre iskati le pri posameznih akterjih, temveč je vzrokov več. Pogosto se omenjajo klimatske spremembe, onesnaženja raznih oblik, manjše jate cipljev, velika količina ribolovnih sredstev na celotnem območju zgornjega Jadrana (območje od Pule do Trsta vzhodne in zahodne obale), močno povečan morski promet in s tem v zvezi pomanjkanje »tihih področij«, kjer se riba zadržuje, postavitev in širitev gojišč školjk in ribogojništva in še bi lahko naštevali. Prav zaradi nastalih sprememb in novih dejavnikov, ki vplivajo neposredno ali posredno na habitat, delo, nadzor in izvedbo ulova v ribolovnem rezervatu, utegnejo primerjave nekaterih dejstev in pogodbenih določil koristiti pri sprejemanju bodočih usmeritev. V 4. členu je navedeno, da se: »... izkopani material odlaga na dogovorjene lokacije« ... »ali v morje daleč od obale v globino, ki ni nižja od 15m« ... »ali vzdolž solinskih nasipov na lokaciji solin Fazan« ... »ali končno na južni strani zaliva vzdolž obale na lokaciji, imenovani »Punta Brusada«. Ta člen je zanimiv še danes, saj potrjuje dejstvo, da je Občina Piran v letu 1918 upravljala z občinskim ribolovnim rezervatom v celoti in z morskim dobrim v »teritorialnih vodah Občine Piran« 25 Kot tradicionalni način ulova cipljev je mišljen ulov z mrežo trato. Za te primere je znano kar nekaj ulovov cipljev v količini okoli osem vagonov (en vagon = 10 ton), ulovili pa so tudi več kot deset vagonov cipljev. ter sama odločala o tem, kje in koliko se lahko spreminja stanje brežin in morskega dna. V 5. in 6. členu Občina opredeljuje, da: »pogodbenik ne bo smel predlagati izjem v primeru potrebe izgradnje pomolov ali drugih konstrukcij na obalnem območju znotraj ribolovnega rezervata za potrebe plovbe ali industrije« ... »... na dela, ki bi izboljšala kakovost rezervata, pogodbenik nima pravice do pritožbe«... »... širjenju solnih polj v morje se mora Občina upreti z vsemi mogočimi legalnimi sredstvi«. Občina je v petem in šestem členu pogodbe uveljavljala pravico izvajanja gradbenih del za potrebe plovbe ali industrije znotraj mej ribolovnega rezervata. Obvezala se je varovati morske površine in preprečevati z vsemi pravnimi sredstvi širitev solnih polj. To je bilo pomembno v letu 1918 kot tudi v današnjih časih, čeravno so postopki za pridobitev soglasij za izvedbo posegov v morje in obalni pas danes drugačni. Kot pomembno ocenjujemo dejstvo, da je lastnik (Občina Piran) delovala kot upravljavec nad celoto — tako za kopenski kot morski del. 7. člen govori o tem, da »... zakupnik prevzema obveznost negovati ribolovni rezervat v soglasju in s privolitvijo Občine ... « Zakupnik ribolovnih pravic je bil poleg ostalega zavezan tudi k vzdrževanju in izboljševanju stanja v ribolovnem rezervatu in tako prisiljen delovati v dobro rezervata. To je pomembno tudi v današnjih časih, vendar bi zakupnik ribolovnih pravic takšno zavezo danes težko izpolnil, saj se na obravnavanem območju prepleta mnogo interesov, ki so si večkrat nasprotujoči. 8. člen nalaga zakupniku, da mora »... oskrbovati z ulovljenimi ribami v celoletnem obdobju ... najprej ribji trg v Piranu ... « »... Občina bo določala količino ribe pri posameznih odkupih prosto ... « »... zakupnik je dolžan odkupljeno ribo predati Občini na piranskem pomolu ... « »... mora zakupnik pravočasno obvestiti Občino o ulovu ... « Občina je nalagala zakupniku prioritetno oskrbo Pirana z ulovljenimi ribami, predpisovala pogoje distribucije in prodaje ulova kot tudi mesto iztovora ulova (določen je bil piranski pomol). Odrejala je način komuniciranja in obveščanja ob velikih in manjših ulovih. Občini je zagotavljala privilegiran položaj pri odkupu ribe in nadzoru ulova. 9. in 10. člen določata »... nadzor ribolovnega rezervata bodo izvajali zapriseženi čuvaji na strošek zakupnika ... ovadbe v zvezi s prekrški, oškodovanji ...« »... ima Občina le dolžnost nudenja potrebne pomoči zakupniku pri kompetentnih sodnih ustanovah ...« Občina je prenesla nekatere pravice in dolžnosti v zvezi z nadzorom rezervata na zakupnika, obvezala se je pomagati pri pravnih zadevah v zvezi s kršitvami. Ureditev teh razmerij je bila pomembna za nadzor rezervata. Tako nekoč kot danes nekateri posamezniki ne spoštujejo zakonodaje, ki ureja ribolovni rezervat. Rezervat brez nadzornikov — ču- 2013 Slika 5: Ulov cipljev leta 1958 na obali Piranskega Krasa »Carse« (zbirka: Sergio Perentin). vajev je »magnet« za krivolovce in zato ne more izpolniti pričakovanj najemodajalca in zakupnika. Prihaja do pomembnih motenj, ki vplivajo na izplen pri ulovu. Rešitev motnje ostaja nedorečena. Usklajeno delovanje ribiškega inšpektorja, pomorske policije in ribičev-čuvajev kot tudi sodnih organov in Luške kapitanije utegne pomembno vplivati na obvladovanje nadzora krivolova. 12. člen določa zakupno dobo: »... Ta pogodba se sklepa za obdobje pet let... tiho podaljšanje pogodbe za naslednje petletno obdobje pod enakimi pogoji...«« Po naši oceni je tako nekoč kot danes za gospodarjenje z ribolovnim rezervatom zelo pomembna zakupna doba (trajanje). Občina Piran se je v letu 1918 odločila za petletno oddajo ribolovnih pravic. Ocenjujemo, da daljše zakupno obdobje zakupnika motivira k dolgoročnemu, danes bi temu lahko rekli kar trajnostnemu gospodarjenju, ki se obrestuje obema pogodbenikoma. Kratkoročni najemi imajo za posledico kratkoročne cilje. Gospodarjenje na kratek rok pa ima najpogosteje škodljive posledice. Pogodba je stopila v veljavo 30. junija 1918 in preneha veljati 29. junija 1923. Datum začetka veljavnosti novega pogodbenega razmerja je zagotavljal, da je bilo mogoče pravočasno urediti vse formalnosti, ki so se nanašale na pogodbo in zakupniku omogočile potreben čas, da je v ribolovno sezono26 vstopil pripravljen. Zaključiti je mogoče, da je bila prav Občina najbolj zainteresirana za dolgoročno in uspešno upravljanje z občinskim premoženjem, od katerega si je obetala polnjenje občinske blagajne. Delovala je kot dober gospodar, saj je premišljeno usklajevala vse aktivnosti, povezane z ribolovnim rezervatom. Ocena gospodarjenja z ribolovnim rezervatom zadnjega desetletnega obdobja lahko prikaže, kako uspešen je bil prenos gospodarjenja z lokalnega na državni nivo. Seveda je potrebno pri analizi upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine, ki so vplivale na uspešnost. Primerjave ni lahko izdelati, saj je težko zajeti vse dejavnike in objektivno ovrednotiti njihove vplive, a vendar gre analizo izvesti, sproti odpravljati pomanjkljivosti in jo dopolnjevati z manjkajočimi elementi. Ugotovitve analize lahko koristno služijo pri odločanju in sprejemanju bodočih odločitev. Priloga k pogodbi Prilogo k pogodbi predstavlja skica obalnega področja, naslovljena z »Acque territoriali di Pirano« v prevodu »Teritorialne vode Občine Piran«. Dokument je dimenzij 359 mm (širina) x 256 mm (višina) in v solidnem stanju. Zaradi vsebine je dokument izjemno pomemben, saj priča o zgodovini morskega ribištva piranske komune v letu 1918. Skica je lično izdelana in zaradi boljšega situacij-skega razumevanja obarvana delno modro/ bledo-rdeče na temno-rumeno/oranžni osnovi. Označuje pomembno podrobnost — jasno prikazuje delitev ribolovnega rezervata v dve območji, navedenih je tudi nekaj morskih toponimov območja ribolovnega rezervata.27 26 Ribolovna sezona se prične 1. novembra tekočega leta in se zaključi 30. aprila naslednje leto, traja torej 6 mesecev. 27 Več o toponimih rezervata v Oblak, Piranska peškera. 2013 Slika 6: Skica »Teritorialnih vod Občine Piran v letu 1918« (PAK, Enota v Piranu, šk. 69, fond Občine Piran za leto 1923). 2013 J^orforose p res so P i'rano panorama ' Slika 7: Izsek iz fotografije, ki jo je posnel Lorenzo Novak konec 19. stoletja — v levem delu posnetka je vidno skladišče soli, imenovano »Magazzino di tavole« (hrani Tomi Brezovec). Slika 8: Rtič, imenovan »Punta Lastron«, leta 2008 (foto: Vinko Oblak). Prikaz je pomemben, ker nesporno potrjuje, da so smeli poleg zakupnikov v obdobju 1918 do 1923 tudi drugi občani, ob upoštevanju omejitev, navedenih v drugem členu pogodbe, legalno izvajati ribolov v ribolovnem rezervatu. Izris situacije jasno označuje celotno območje ribolovnega rezervata, označene so tudi zunanje meje »Teritorialnih vod Občine Piran leta 1918«. Sklepna misel Pogodbena določila so pomembna za razjasnitev vloge poslovnih partnerjev ter s tem v zvezi njune pravice in obveznosti. Pogodba pa pove seveda še mnogo več. Zanimiva bi bila primerjava vsebinskih določil te pogodbe s pogodbami, izdanimi po letu 2000. Ocenjujemo, da bi bilo koristno zabeležiti in analizirati spremenjene dejavnike in okoliščine. Izsledke bi lahko koristno uporabili. 2013 Slika 9: Ulov cipljev leta 1964 na obali Piranskega Krasa »Carse« (hrani družina Požar). Ne gre prezreti dejstva, da so ulovi v zadnjih deset letih silno skromni in da le težko uvidimo kontinuiteto — upravičeno trdimo, več kot tisočletne tradicije. Pri slednjem imata odločujoč vpliv na gospodarjenje z rezervatom na eni strani Občina Piran (prej) — Država (sedaj), na drugi pa ribiči. Oba pogodbenika morata izkazati strokovno poznavanje tematike, delovati v širšem družbenem interesu, skrbno upravljati z naravnim resursom in se obnašati kot dober gospodar. Dober ribič mora zato, da bo uspešen pri svojem delu, obvladati temeljna znanja. Vsi odgovorni, tako ribiči kot predstavniki države bi se morali zavedati, da bolj temeljito, ko je poznavanje okolja, v katerem se ribe gibljejo in bolj ko ribič pozna posamezne ribje vrste, obilnejši je lahko njegov ulov. Se pomembnejše je dejstvo, da tako lahko suvereno obvladuje ribolovno območje in v njem zavestno deluje po načelih trajnostnega izkoriščanja ribjega fonda. Tak pristop je temelj za dolgoletno in uspešno sobivanje z naravnimi viri brez škode zaradi pre-lova, ki ga povzroči pretirano izkoriščanja ribjega fonda. Ob pregledovanju arhivskega gradiva Pokrajinskega arhiva v Kopru Enote v Piranu sem naletel na pogodbo, ki je datirana 7. novembra 1919 za obdobje od 30. oktobra 1919 do 29. junija 1923. Iz tega izhaja, da je v tem prispevku obravnavana pogodba trajala le eno ribolovno sezono. Pogodba, datirana na dan 7. november 1919, bo predmet bodočih raziskav, saj utegne razkriti dogajanja v zvezi s piranskim ribolovnim rezervatom v letih, ki so sle- dila.28 28 Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali s koristnimi informacijami pri zbiranju podatkov in fotografskega materiala g. Sergio Perentin, g. Radovan Čok, g. Jaka Jeraša in g. Gregor Požar. Se posebej se zahvaljujem g. Mariu Rožacu in g. Albertu Pucerju iz PAK Enota Piran, ki sta me z razumevanjem oskrbela s podatki. Mag. Nadji Terčon iz Pomorskega Muzeja SM Piran hvala za dragocen čas, ki si ga je vzela za pregled in koristne nasvete pri oblikovanju vsebine prispevka. Hvala tudi mojim domačim za potrpljenje. 2013 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI PAK — Pokrajinski arhiv Koper, Enota v Piranu fond Občine Piran 1923, škatla 69. LITERATURA Basioli, Josip: Ribarstvo na Jadranu. Zagreb: Znanje, 1984. Lago, Luciano: Imago Adriae: la patria del Friuli, llstria e la Dalmazia nella cartografia antica. Trieste: La Mongolfiera, 1998. Mihelič, Darja: Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana: SAZU, 1985. Oblak, Vinko: Piranska Peškera in toponimi piranskih ribičev 1949 do 1980. Studia lustinopolitana 2, 2009, št. 1, 2. del, str. 581-603. Pahor, Miroslav: Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Rožac, Mario, in Alberto Pucer: Piranske perga-mentne listine I. del, Predbeneško obdobje 11731283, 1. zvezek 1173-1212. Koper: Pokrajinski arhiv, 2010. RIASSUNTO La peschiera comunale del Comune di Pirano nel contratto di appalto dal 1918 Questo articolo contiene la traduzione del Contratto di appalto della peschiera comunale per il periodo dal 30 giugno 1918 al 29 giugno 1923 in lingua slovena. La traduzione del contratto e stata complessa, in quanto tratta le questioni e la terminologia specifica dialettale del settore della pesca, con l'accento sui pescatori piranesi. E certo che senza le competenze di base — cioe la conoscenza delle attivitá legate alla pesca locali e dei suoi usi specifici, la conoscenza dei toponimi marinari della peschiera in uso tra i pescatori piranesi e la modesta conoscenza del dialetto piranese, sarebbe stato mol-to piu difficile tradurre il contratto. La traduzione del contratto puo risultare utile per una migliore comprensione della pesca in mare lungo la nostra costa. Interessanti e utili potrebbero essere anche le conclusioni e le considerazioni avanzate dell'autore. L'allegato del contratto consiste in un schizzo dal titolo »Acque territoriali di Pirano«, dove e segnato anche il confine della peschiera Comunale nell'anno 1918, diviso in due zone di pesca. Questo disegno ci rivela delle informazioni meno note, cioe che nell'anno 1918 nella peschiera esistevano due »zone di sicurezza« nelle quali si poteva esercitare la pesca con la »togna« e la »puscia«. La pesca era permessa e poteva essere praticata solo dai residenti nel Comune di Pirano, ma secondo certi termini e condizioni prescritte. 2013 ODZIVI, 331-332 Odzivi Slovenski gradovi Na pobudo našega vodilnega kastelologa dr. Igorja Sapača je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo 6. februarja 2013 v prostorih Mestnega muzeja priredilo tiskovno konferenco o nedoumljivem zanemarjanju gradov pri nas. Namenjena je bila sicer najnovejšemu uničevanju gradu Ravno polje pri Kungoti, ki je pred desetletjem še stal, danes pa je nerazpoznavna razvalina, oropana vseh dragocenih kamnoseških detajlov. Do nje sta privedli splošna brezbrižnost do kulturne dediščine in popolna pasivnost Inšpektorata za kulturo in medije pri nekdanjem Ministrstvu za kulturo, ki se ni zganil kljub jasnim opozorilom pristojne konservatorke. Vsakomur, ki mu ni vseeno za našo stavbno tradicijo, se je ob teh grozljivih posnetkih moralo parati srce. Da ne gre za osamljen primer, temveč so zanemarjanje, ropanje in uničevanje kulturne dediščine pri nas reden pojav, so govorili tudi posnetki drugih gradov in dvorcev: Podčetrtek, Viltuš, Slivnica, Črnci, Grumlof, Dornava, Statenberk in Betnava. K temu bi lahko pridali še nekdaj mogočni Haasberk pri Planini in marsikateri drug objekt. Najbolj žalostno je, da so na seznamu prihodnjih razvalin tudi gradovi, ki so bili donedavna še naseljeni in v razmeroma dobrem stanju, pa se je država odrekla skrbi zanje. To so Slivnica, Dornava, Cmurek, Viltuš, Črnci, Ravne pri Šoštanju, v bližnji prihodnosti pa bomo v to kategorijo, kot kaže, žal, morali prišteti tudi imenitni Hrastovec. Najbolj žalosten primer je gotovo dvorec Viltuš, ki je imel do leta 1990 še skoraj v celoti ohranjeno opremo, danes po dobrem desetletju državne skrbi zanj, pa je devastiran in brez inventarja. Marmorni kamini so potrgani iz zidu, enako stenske obloge, imenitno rezljano stopnišče uničeno. Veliko gradov so v devetdesetih letih bizarno olastninili ljudje brez čuta za spomeniške vrednote. Dva srbska državljana sta si prisvojila gradova v Podčetrtku in Šmarju pri Jelšah, vodilni delavci podjetja Impol pa Statenberk. Vsi omenjeni gradovi so po nekajletnem zanemarjanju v več kot žalostnem stanju, še zlasti, če se spomnimo, da je bil nedolgo nazaj v Statenberku urejen hotel in grad temu primerno obnovljen. V zakonu sicer obstaja člen o razlastitvi nevestnega lastnika, vendar se doslej še nikomur ni skrivil niti las na glavi. Ptičjemu strašilu sredi polja je podoben tudi člen o nujnosti vzpostavitve prvotnega stanja oziroma kaznovanju odgovorne osebe. Če k temu seznamu pridamo še na pol obnovljene ali zanemarjene gradove Pišece, Grad na Goričkem, Bokalce, Novo Celje, Turjak, Borl, Brdo pri Lukovici, Krumperk, Trebnje, Hmeljnik, Podsmreka, Srajbarski turn, Velike Zab-lje in Rihemberk v Braniku, katerih usoda ni znana ali pa je čisto negotova, smo omenili skoraj vso najbolj pomembno grajsko dediščino na Slovenskem. Država je leta 1999 v skrbi zanjo občinam pobrala vse gradove, ki so še bili na voljo, jih samo delno obnovila ali pa v celoti prepustila propadu in jih danes spet ponuja komur koli za drobiž ter brez garancije, da bodo kdaj ustrezno obnovljeni. K temu moramo prišteti še v vojni ali po njej uničene gradove, med katerimi je bilo najbolj škoda gotovo Soteske, da spoznamo vso mizerijo našega spomeniškega varstva, ki ni sposobno ničesar storiti, da bi pred propadom in barbarstvom ohranilo vsaj še tistih nekaj grajskih stavb, v katere je država že pred časom celo vložila svoj denar. Potomca pisatelja Janka Kersnika, ki je pred časom hotel z zasilno streho obvarovati grad Brdo pred nadaljnjim propadom, so na občini odpravili z besedami: »Saj smo ga komaj požgali.« Stvar je prišla že tako daleč, da nekateri nadobudneži brez strokovnega nadzora skušajo rešiti kak objekt, pa ga pri tem do konca izmaličijo, kar se najbolj drastično dogaja z Zovne-kom. Pogosto tudi država brez prave strokovnosti obnavlja kak grad celo v neposredni bližini svoje spomeniške službe kot na primer sedež celjskih grofov nad Celjem. Skratka, ni interesa, ne kontrole, kaj se po Sloveniji dogaja na področju, ki bi moralo pričati o naši visoki civilizacijski stopnji. Se bolj nerazumljivo pa je, da tudi nekdanjim lastnikom, ki bi bili pripravljeni svoj grad obnoviti in ga odpreti javnosti za kulturne namene, iz gole zavisti in ideološke zaslepljenosti tega ne vrnemo, kar velja za Attemsovo Slovensko Bistrico. Podoben primer, ki kaže na neodgovornost spomeniškega varstva, je razvalina gradu na Planini pri Sevnici. Domači podjetnik ga je za svoj denar skušal obnoviti po projektu dr. Sapača, vendar so mu celjski varstveniki zmetali toliko polen pod noge, da je na koncu obupal in grad propada naprej. Pregloboko v sebi nosimo izročilo boljševiške revolucije in nam je refren: »Grad gori, grof beži« še vedno bolj melodičen od civilizacijskih standardov 21. stoletja. Zadnji grad smo z blagoslovom spomeniškega varstva podrli leta 2007. Slo je za graščino Stok v Vuzenici, ki je bila ODZIVI, 331-332 2013 tesno povezana z zgodovino kraja in poleg tega okrašena s sgrafiti, kar je bilo v našem spomeniškem gradivu izjemna redkost! Ce torej nočemo izgubiti prav vsega najpomembnejšega, kar je nekoč nastalo na našem ozemlju in se je zapisalo v slovensko zgodovino, je treba nemudoma ukrepati in spremeniti sistem varovanja. Prvi korak je zamenjava ljudi, ki vodijo naše spomeniško varstvo na ministrstvu in na zavodu, s tistimi, ki jim ni vseeno, če nam pred očmi izginjajo najbolj kakovostne priče naše stavbne preteklosti. Nekdo mora za vse to tudi odgovarjati. Mesto generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino ni sinekura, temveč odgovorna funkcija, kjer se morajo stvari začeti najprej spreminjati. Isto velja za direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine in vodje njenih območnih enot. Sedanja praksa, ko se ukvarjamo le s spomeniki, ki imajo skrbnike, druge pa puščamo vnemar, je milo rečeno zločin nad slovensko kulturo. S tem ne rešujemo prav ničesar, saj se lastniška ali skrbniška struktura hitro spreminja, gradovom pa ni zagotovljeno trajno preživetje. Spremeniti je treba tudi spomeniški zakon, ker je nedorečen in vsebuje znameniti 31. člen, po katerem je pri nas mogoče odstraniti kateri koli kulturni spomenik, če je ta komu napoti. Medtem ko se zavzemamo za stabilno financiranje filmske industrije in za nove filme še vedno razpisujemo sredstva, se že tako skromen denar za obnovo kulturnih spomenikov iz leta v leto krči. Ze nekaj časa tudi ni več razpisov, na katere bi se za finančno pomoč lahko prijavili zasebniki. Ceprav se zavedamo, da je vzdrževanje kulturnih spomenikov dražje, lastnikom največkrat lahko ponudimo le toplo besedo. Zato ni čudno, če prihaja v splošni praksi varovanja kulturnih spomenikov do pogostih devastacij prav z njihove strani, ko skušajo izsiliti vsaj dražjo zazidalno parcelo in jim je kulturna dediščina pri tem napoti. Vsi v Register kulturne dediščine vpisani spomeniki in druge enote niso zadostno ovrednoteni, saj se je vpisovalo, kar je bilo pač komu všeč, in ne vedno to, kar bi se moralo. Konservatorji si z njim lahko pomagajo le v redkih primerih. Sami prihajajo z raznih študijskih smeri in ostajajo brez mentorstva in nadzora, odgovorni pa naj bi bili za področja, ki jim niso domača. Ker pri nas ne priznavamo nobene avtoritete in se vsak lahko vtika v vse, je zmeda popolna in zato vlada anarhija. Za zelo škodljivo se je izkazala delitev na spomenike državnega in lokalnega pomena, kakršne drugod ne poznajo. Prvič ni v tem nobene logike, ker ta delitev v konkretnih primerih ne izhaja iz celovitega poznavanja in vrednotenja spomeniškega gradiva. Drugič pa so tako imenovani spomeniki lokalnega pomena v načelu razumljeni kot občinska last in torej na milost in nemilost izročeni lokalnim interesom. Zakonodaja pozna še tretjo kategorijo dediščine, v katero spadajo tako betonska korita za napajanje živine, pa tudi nekateri najbolj žlahtni dosežki naše grajske arhitekture, ki jih pač nihče ni uvrstil kam drugam. Hudo bi se motili, če bi mislili, da je s stopnjo pravnega varovanja povezano tudi upanje na večjo možnost fizičnega preživetja kulturnega spomenika, kajti naše spomeniško varstvo deluje po načelu stihije, na kar sem opozoril že uvodoma. Posebnost slovenskega pravnega sistema je tudi, da poročila o vplivih na okolje, od katerih je odvisna usoda kulturnih spomenikov, naročajo in plačujejo investitorji, kar je enako, kot če bi dali ovce past volkovom. V debati, ki je sledila predstavitvi, sem poleg omenjenega govoril tudi o škodljivosti pomanjkanja licenc za izvajalce del na kulturni dediščini. Saj pri nas lahko telovadi po najbolj pomembnih spomenikih vsak, ki zna v roki držati zidarsko žlico. Vse to pa je šlo močno na živce predsednici Umetnost-nozgodovinskega društva, gospe Ireni Mislej, ki mi je skušala prepovedati vsak nadaljnji komentar. Sicer je poudarila, da je to, kar se je zgodilo z Ravnim poljem in z nekaterimi drugimi gradovi, barbarstvo, a je v isti sapi zatrjevala, da je tako, kot doslej vse v redu in da pomaga edino izobraževanje ljudi od šolskih klopi naprej. Naši gradovi tega žal ne razumejo in se bodo še naprej spreminjali v prah, kljub visokoletečim etičnim načelom gospe Mislej. Očitno si želi, da vse izgine še za našega življenja, kajti drugače ni bilo mogoče razumeti njene modrosti, da je v vsem tem tudi nekaj pozitivnega. Oglasilo se je še nekaj posameznikov, ki so pristavili, da zamenjava odgovornih ne bi v ničemer prispevala k izboljšanju stanja. Torej, iz najbolj kompetentnih ust slišimo, da tako vendarle mora biti. Le kaj bi o vsem tem rekel profesor France Stele, ki je pri nas organiziral spomeniško varstvo v precej težjih okoliščinah in je svoje poslanstvo razumel v izrazito etičnem smislu. Pred drugo svetovno vojno se mu je posrečilo pred gradbenimi špekulanti ohraniti tudi dominikansko cerkev na Ptuju. Lani so z blagoslovom varstvenikov iz nje odstranili muzej in uničili njeno originalno leseno ostrešje ter njeno notranjščino iznakazili z masivno armiranobetonsko konstrukcijo za tribune. Ne verjamem, da bi bilo stanje še kje drugod v Evropi tako katastrofalno kot v samostojni Sloveniji. Damjan Prelovšek Ocene in poročila Loški razgledi 58/2011 (ur. Judita Šega). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2012, 432 strani. Junija 2012 je izšla že 58. številka domoznanskega zbornika Loški razgledi. Zbornik izhaja enkrat letno in prinaša izvirne znanstvene, strokovne, poljudnoznanstvene in leposlovne prispevke s področja družboslovnih in naravoslovnih ved, gospodarstva, kulture in družbenega dogajanja na Škofjeloškem v preteklosti in sedanjosti. Nova številka je bila širši javnosti predstavljena 13. junija 2012 na Blaznikovem večeru, prireditvi, ki nosi ime po slovenskem zgodovinarju in škofjeloškem rojaku dr. Pavletu Blazniku, pobudniku izdajanja Loških razgledov. Loški razgledi 58/2011 so izšli na 432 straneh in prinašajo 41 vsebinsko bogatih prispevkov 43 avtorjev. Uredila jih je Judita Šega ob pomoči ostalih članov uredniškega odbora: dr. Franceta Stukla, mag. Toneta Koširja, Helene Janežič, Marije Lebar in Ivice Krek. Računalniški prelom so izvedli v Studiu Grad, natisnila jih je tiskarna Littera picta. Naslovnico zbornika je oblikovala slikarka Barbara Demšar in je povzeta po njenem likovnem delu Paradish, nastalem na koloniji Iveta Subica leta 2011 v Poljanah, katere osrednja tema je bila Riba Faro-nika. Ce istočasno pogledamo sprednjo in zadnjo stran naslovnice in odvihamo še oba zavihka, se pred nami pokaže spekter raznih loških simbolov, ki jih je avtorica smiselno povezala in jim dala novo sporočilnost. Beseda Paradish označuje rajskost loške pokrajine in je obenem tudi prva beseda Škofjeloškega pasijona. V ospredju je portal starega rotovža, v katerem je bila leta 1939 postavljena prva loška muzejska zbirka in ki je obenem sestavni del logotipa Muzejskega društva. Portal nas samodejno vabi, da vstopimo v loški paradiž. V ozadju je stara loška mestna veduta, na levi pa kamniti loški grb. Valov-nica v spodnjem delu naslovnice je povzeta s pročelja Homanove hiše. Na zavihkih se skrivata repa ribe Faronike — mitološkega bitja, ki se skriva v prostranem kozmosu, daleč od naših oči, a usodno povezanem z Zemljo, ki jo riba nosi na dvojnem repu. Ce se premakne, začutimo potres, če se bo potopila, nas čaka še vse kaj hujšega. Tako vsaj pravi mitologija. Riba Faronika je bila tudi osrednja tema leta 2011, ko smo se v Skofji Loki spominjali 500-letnice rušilnega potresa na Kranjskem in v Furlaniji. Loški razgledi so po vsebini razdeljeni v več razdelkov, osrednji med njimi so RAZGLEDI, ki prinašajo osem znanstvenih in strokovnih prispevkov. Uvaja jih članek Darka Cafute, v katerem skuša avtor odgovoriti na vprašanje, kje je bila lokacija gradu Bosisen in plitvin na reki Sori, ki jih iz zgodovinskih zapisov poznamo pod imenom Stresov brod. Problem ni nov, saj je v preteklosti že večkrat zaposloval razne raziskovalce, ki so v svojih sklepanjih prišli do različnih ugotovitev, s katerimi pa se Darko Cafuta ne strinja v celoti. Na podlagi primerjalne analize dveh podelilnih listin iz leta 973 je prišel do zaključka, da je stal grad Bosisen na vrhu hriba Osolnik, Stresov brod pa na mestu, kjer se je nekoč v Soro izlival Gosteški potok. V nadaljevanju nas arheolog mag. Jože Stukl seznanja z izsledki zaščitnih arheoloških raziskav v Poljanah nad Skofjo Loko, kjer so ob gradnji loške panoramske ceste odkrili temeljni kamen baročne cerkve sv. Martina iz leta 1710 in ostanke še starejše — romanske in gotske — faze cerkve. Med 2. svetovno vojno je bila cerkev minirana, po vojni pa kljub prizadevanjem domačinov in dela stroke, porušena. Nekaj predme- tov in kipov hrani danes Loški muzej. Dr. Stanislav Južnič že vrsto let uspešno povezuje dve na videz povsem različni stroki: fiziko in zgodovino. Za tokratno številko je pripravil 1. del prispevka Znameniti fiziki-matematiki iz loške okolice na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Avtor posebej izpostavlja razmeroma zgodnjo uporabo novih elektrotehniških dosežkov v Skofji Loki, pri čemer sta imela pomembno vlogo Simon in Ivan Subica, ki ju podrobneje predstavlja. Od Špickramarjeve Francke do častne dvorne dame in visoške gospe je svoj članek naslovila etnologinja Mojca Ferle. V njem je spregovorila o življenju in delu častne dvorne dame Franje Tavčar (1868—1938) in se posebej osredotočila na njeno intenzivno društveno in karitativno delovanju v tedanjem ljubljanskem in širšem slovenskem meščanskem življenju. V nadaljevanju sledi zapis o prof. dr. Jožetu Rantu (1896—1972), ustanovnem članu Muzejskega društva Skofja Loka, ljubiteljskem arheologu, numizmatiku in naravovarstveniku ter predvsem zdravniku in zobozdravniku, ki je zasnoval razvoj stomatologije na Slovenskem in čigar uspešna življenjska pot se je končala pred 40 leti. Zapis sta pripravila njegov sin Andrej Rant in mag. Tone Košir. V svet umetnosti nas vodi članek dr. Primoža Lampiča, ki v uvodu najprej spregovori o ameriškem fotorealizmu, v nadaljevanju pa predstavi fotoreali-stični slikarski opus najvidnejšega predstavnika te smeri v Sloveniji, škofjeloškega slikarja Berka, ki je leta 2010 za svoje delo dobil osrednjo nagrado slovenske likovne umetnosti — nagrado Riharda Jakopiča. Poglavje Razgledi zaključujeta dva naravoslovna prispevka. Avtor prvega je kustos Prirodoslov-nega muzeja Slovenije, mag. Matija Križnar, ki so ga v prispevku o karbonskih rastlinah pod Lubnikom zanimali ostanki nekoč obsežnih paleozojskih gozdov na območju zahodno od Skofje Loke. Opisano karbonsko floro primerja s podobnimi ostanki iz okolice Litije in Ljubljane. Avtor drugega prispevka je mag. Bojan Kofler, ki je med biološkimi raziskavami v Slugovem breznu na Puštalu nad Veštrom pri Stari Loki odkril novo vrsto slepega hrošča, ki ga je poimenoval Miričin jajčar (Aphaobius miricae) in je prva taka najdba v bližini Skofje Loke po letu 1922. Drugi blok prispevkov nosi naslov LETO RIBE FARONIKE in je namenjen obeleženju 500-letnice potresa, ki je leta 1511 katastrofalno prizadel Fur-lanijo in večji del Kranjske. Tudi v Skofji Loki je povzročil precej materialne škode in zahteval celo človeške žrtve. Prispevek o tem času, politični in gospodarski situaciji ter tegobah, ki so pestile loške podložnike, je pripravil dr. Matevž Košir. Njegova raziskava je pokazala, da se je potres zgodil v zelo neugodnem času, ko je večletna vojna med Benetkami in Avstrijo že povsem ohromila trgovino, zahtevala vedno nova finančna in človeška bremena, slaba letina pa je prinesla še lakoto, kar vse je slednjič pripeljalo še do kmečkega upora. Čeprav je od takrat minilo že petsto let, so se ohranili nekateri arhivski dokumenti, ki so zgodovinarjem in seizmologom omogočili vpogled v podrobnosti tragičnega dogodka. Epicenter potresa je bil po eni teoriji v Furlaniji, kjer so bili njegovi učinki najmočnejši, po drugi pa na območju idrijskega preloma, ki je po mnenju seizmologov edina geološka struktura, zmožna proizvesti tako močan potres. Glede na območje, ki ga je prizadel, so seizmologi ocenili, da je bila njegova magnituda okoli 6,8 kar je do sedaj najmočnejši potres na slovenskih tleh. Zapis o tem so pripravili dr. Matevž Košir in seizmologa mag. Ina Cecic in mag. Mladen Zivčic. V mitologiji je s potresnimi pojavi tesno povezan lik ribe Faronike — ribe z dvojnim repom, na katerem nosi Zemljo. Motiv je zelo pogost na srednjeveških freskah sv. Krištofa. Mag. Ivan Florjanc v svojem članku ugotavlja, da par Faronika — Krištof predstavlja nasprotna pralika oz. arhetipa: apokaliptični ženski vodno-podzemni in makrokozmični moški sončno-nebeški pralik. V poglavju OBČINA IN OBČINSKI NAGRAJENCI so predstavljeni občinski nagrajenci iz leta 2011 in leta 2012. Avtorica obeh prispevkov je Sabina Gabrijel. Delovanje sosednje Občine Gorenja vas-Poljane v preteklem letu in njihove občinske nagrajence predstavljata Milka Bizovičar in Tina Dolenc, mednarodno sodelovanje Občine Skofja Loka s češkim Taborom pa mag. Andreja Ravnihar Megušar. V nadaljevanju sledi spominski zapis dolgoletnega člana Muzejskega društva Skofja Loka in staroste loških arhitektov, Toneta Mlakarja, z naslovom Spomini na Žiri, v katerem opisuje dogodke v Zireh in življenjske zgodbe članov dveh tamkajšnjih družin v desetletjih pred 2. svetovno vojno. Na gospodarskih straneh je objavljen članek o vzponu in propadu kriogenike v Škofji Loki oz. o francoski avanturi v kriogeniki, kot jo je poimenoval avtor Marko Vraničar. Gre za opis razvijanja strokovno zelo zahtevne tehnologije nizkih temperatur, uporabne predvsem v vojaške, medicinske in podobne namene. Tehnologijo so v 80-ih letih razvijali v LTH oz. Inštitutu Zoran Rant in vanjo vložili mnogo strokovnega znanja in naporov. Visoka tehnologija, ki je v Skofji Loki zacvetela, pa sadov ni mogla več dati, ker so jo v 90. letih pokopale neugodne gospodarske in politične razmere, ki so takrat zavladale doma in v svetu. Z optimizmom pa navdaja zapis novinarja Igorja Drakuliča, ki se je pogovarjal z oblikovalcem Juretom Miklavcem — dobitnikom nagrade Prešernovega sklada za leto 2011 za dosežke na področju industrijskega oblikovanja. V njegovem studiu so oblikovali logotip loškega pasijona, z mednarodnimi nagradami nagrajene čevlje binom, blagovno znamko škofjeloške turistične organizacije in še mnoge druge. 2013 OCENE IN POROČILA, 333-349 Blok prispevkov z naslovom GRADIVO IN SPOMINI je tudi tokrat obsežen. Uvaja ga etimološki zapis dr. Silva Torkarja o izvoru krajevnega imena Dražgoše. Ciril Zupanc v nadaljevanju piše o tem, kako je izdelovanje čipk iz Selške doline zašlo tudi na Koroško, profesorji Jože Bogataj, Ana Prevc Megušar in Marjeta Petek Ahačič pa o evropskem jezikovnem priznanju, ki ga je Gimnazija Skofja Loka dobila za projekta Jezik — kultura in tradicija ter Rusijada. Lansko leto je bilo tudi Groharjevo leto. Loški muzej je ob tej priložnosti postavil razstavo Moč pogledov — portretno slikarstvo Ivana Groharja. O tem govorita zapisa Jane Mlakar in Borjane Koželj. Arhiv Republike Slovenije je z odmevno razstavo Milijon 289 tisoč 369 za samostojno Slovenijo gostoval širom po Sloveniji, med drugim tudi v Skofji Loki. Zapis sta pripravili Alenka Starman in Vesna Gotovina, Mojca Ferle pa o prof. Janezu Dolencu, prejemniku Murkove nagrade za življenjsko delo za leto 2011, ki jo podeljuje Slovensko etnološko društvo. Sledijo nekrologi, posvečeni nekaterim vidnim Ločanom, ki so se leta 2011 za vedno zapisali v zgodovinski spomin. Mag. Aleksander Igličar piše o Zori Blaznik, Ludvik Kaluža o nepozabnem ljubiteljskem gledališkem igralcu Janezu Debeljaku — Jančetu, dr. France Stukl o Slavku Fojkarju, Miha Naglič o Niku Kavčiču, Vincencij Demšar o Vinku Mohorčiču, Alojzij Pavel Florjančič o geologu prof. dr. Antonu Ramovšu in Ana Florjančič o Zvezdani Zadnik. DELOVANJE MUZEJSKEGA DRUŠTVA je zaokroženo v štirih prispevkih. V njih je objavljeno poročilo z zadnjega zbora članov, predstavljeni lanskoletni Blaznikovi večeri, novosti v zbirkah Doneski in Vodniki ter društveni izlet v Beneško Slovenijo in Posočje. Avtorja prispevkov sta Helena Ja-nežič in mag. Aleksander Igličar. Na zadnjih straneh zbornika je predstavljenih še nekaj izbranih knjig iz obsežne domoznanske knjižne bere za leto 2011. Izbrala, prebrala in predstavila jih je Snežna Taler. Sledi še kronika dogodkov na Loškem v letu 2011, ki jo je pripravil Franc Podnar. Loške razglede zaključuje poglavje OBJAVE VIROV, kjer so v tokratni številki objavljeni historični podatki o hišah na Lučinskem med letoma 1291 in 1785. Avtorja članka sta dr. Petra Leben -Seljak in dr. Alojz Demšar. Članek predstavlja pomembno dopolnitev h Knjigi hiš na Lučinskem, ki je izšla leta 2010. Loške razglede je izdalo Muzejsko društvo Skofja Loka, financirala pa Občina Skofja Loka. Izšli so v nakladi 700 izvodov. Judita Šega Matjaž Brojan: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva. Domžale: Kulturni dom Franca Bernika, 2012, 288 strani. Matjaž Brojan, novinar, publicist in raziskovalec krajevne zgodovine, je v svojem delu vsestransko osvetlil tri stoletja slamnikarstva na domžalskem območju, ki je bilo s svojimi gospodarsko-socialnimi in prosvetno-kulturnimi ter demografskimi in urbanističnimi posledicami temelj na poti Domžal od vaškega naselja do razglasitve za trg leta 1925 in eno najpomembnejših zgodovinskih korenin do priznanja mestnega statusa domžalski občini in njenemu središču z zakonom o upravni razdelitvi Slovenije leta 1952. Brojan je s številnimi prispevki v lokalnem časopisju ter s samostojnimi publikacijami o začetnem obdobju delovanja denarnih zavodov v občini, o telesnovzgojnih organizacijah, Sokolskem društvu in TVD Partizanu, o nogometnih klubih in o Katoliškem izobraževalnem in podpornem društvu pred prvo svetovno vojno, pomembno dopolnil gospodarsko, kulturno in športno podobo domžalskega območja, pri čemer naj poudarimo, da je svoja dela dokumentiral zlasti z arhivskimi in drugimi viri, ki jih je zbral »na terenu« v okviru prizadevanj za ohranitev kulturne dediščine. MiLjiJ Brujan ."UMi let :. 1. 111 L L J .11 - ■ t ■. - .1 OCENE IN POROČILA, 333-349 2013 Najpomembnejša obogatitev Brojanove obsežne krajevno zgodovinske bibliografije je strokovna monografija o tristo letih razvoja slamnikarstva kot domače obrti in industrijske panoge, ki je rezultat njegovega tridesetletnega zbiranja arhivskih, časopisnih, fotografskih in ustnih virov ter domače in tuje literature, skratka vsega, »kar količkaj diši« po domžalskih slamnikarskih časih. Brojanova bogata zasebna zbirka pa ni bila le dokumentarna osnova za knjigo, temveč tudi jedro za Slamnikarski muzej v Domžalah. Z njegovim odprtjem ob 60-letnici razglasitve Domžal za mesto in sočasnim izidom monografije je domžalsko slamnikarstvo, po katerem so v desetletjih pred prvo svetovno vojno in po njej postale Domžale prepoznavne v številnih evropskih državah in celo v ZDA, hkrati doživelo novo, doslej najbolj celovito zgodovinopisno in muzejsko osvetlitev. Avtor si je zastavil za raziskovalni cilj, da bi v svojem delu »lahko vsaj približno zapolnil tisto, česar doslej o slamnikarstvu v Domžalah še nismo vedeli« (str. 5). Ob ugotovitvi, da je o domžalskem slamnikarstvu pisalo že veliko avtorjev v člankih in samostojnih publikacijah, posebej naj poudarimo pionirsko delo prvega domžalskega župnika Franca Bernika v dveh kronikah Zgodovina fare Domžale (1923, 1939), vendar so v nekaterih tudi podatki, »kamor je mogoče umestiti kritični prst dvoma«. Zato si je zastavil tudi nalogo, da s pritegnitvijo nove dokumentacije popravi posamezne netočnosti v dosedanji krajevno zgodovinski literaturi. Matjaž Brojan je sorodstveno povezan z družino znamenitega slamnikarskega podjetnika Matije Ravnikarja, naslednika Andreja Jančigaja. Kot otrok je v dedovi tovarni v začetku petdesetih let preteklega stoletja spremljal »zadnje vzdihljaje nekdanjega domžalskega slamnikarstva« (str. 4). Za pisanje knjige se je posebej odločil iz občudovanja prispevka njegovih prednikov k uveljavitvi domžalskega slam-nikarstva od srede 19. do srede 20. stoletja. To dejstvo se kaže tudi v avtorjevem posebnem odnosu do obravnavane tematike in poudarimo naj, da številni vidiki v monografiji ne bi bili tako temeljito obdelani, če se jim ne bi posvetil nekdo, ki se čuti tudi tesno povezanega z domžalsko identitetno slam-nikarsko obrtno in tovarniško dejavnostjo. Avtor je svoje delo po tematskem kriteriju, ob upoštevanju tudi kronološkega vidika, smotrno razdelil na 16 poglavij, s čimer je ustvaril dober pregled nad celotno problematiko slamnikarstva na Domžalskem. Prvo poglavje o slami v ljudskem izročilu in o pesmih s slamnikarsko vsebino ima narodopisni in literarni značaj. Pletenja slamnikarskih kit v literaturi doslej še ni nihče bolj podrobno obdelal kot Brojan v obsežnem drugem poglavju. Za opis posameznih faz pri pletenju različnih vrst kit, od tistih na štiri in največ devetnajst slamic, pa so mu bila dragocena številna ustna pričevanja. Uvodnima poglavjema sledi osvetlitev začetkov slamnikarstva na Domžalskem. V njem je avtor navedel različne podatke o nastanku slamnikarske domače obrti in posamezne ugotovitve v nekaterih delih zavrnil kot napačne. Posebej je poudaril, da freske Franca Jelovška iz leta 1761 kažejo, da je bilo tedaj slamnikarstvo že pomembna gospodarska panoga. Posebno pozornost je posvetil pletenju kit in izdelovanju slamnikov na ihanskem območju, za katerega velja, da so bili z njim povezani začetki slamnikarstva, njegov obseg pa ilustrira podatek, da so leta 1840 v Ihanu ročno izdelali okoli 25.000 slamnikov. Z novimi dokumenti je osvetlil tudi sodelovanje slamnikarjev domžalskega območja na sejmih in razstavah v Celovcu, Gradcu in Ljubljani sredi 19. stoletja. Avtor je glede začetkov slamni-karstva poudaril tudi pomen raziskav prizadevnega kronista Toneta Ravnikarja, ki je v matičnih knjigah zasledil prvo omembo priimka Slamnik na domžalskem območju že leta 1701. Brojan se je kot dober neposredni poznavalec pokazal tudi v opisu opreme in strojev ter poteka dela v slamnikarski proizvodnji. Ugotovil je, da so do leta 1845 slamnike šivali ročno, kajti šele tedaj so se pojavili šivalni stroji, kar je imelo pomembne posledice za razmah in kakovost slamnikarske proizvodnje. Avtor je zelo temeljito prikazal delovanje dvanajstih domačih slamnikarskih obrtnikov in tovarnarjev od srede 19. stoletja do leta 1990, ko je prenehala z delom zadnja slamnikarska obrtnica. Opisal je stavbe in obdobja delovanja posameznih slam-nikarskih obratov, njihovo opremljenost in obseg proizvodnje, tržišča, na katerih so se uveljavili, in število zaposlenih, pri tovarnarjih največ okoli 30 delavcev in delavk. Slovenski slamnikarski proizvajalci so z okoli 200.000 izdelanimi slamniki letno še do srede sedemdesetih let presegali proizvodnjo prvih tirolskih slamnikarskih tovarnarjev. Za poglavji Prihod Tirolcev v Domžale in Tirolski slamnikarji je Brojan uspel iz Avstrije pridobiti arhiv dveh pomembnih slamnikarskih družin ter gradivo kronistov posameznih firm in tujo literaturo o preteklosti doline Defereggen, od koder izvirajo ustanovitelji velikih slamnikarskih tovarn v Domžalah in Mengšu ter številni preddelavci v njih. To mu je omogočilo, da je glede vloge Tirolcev v slamni-karski industriji ne le v Domžalah, temveč tudi drugod, bistveno dopolnil izsledke dosedanje literature. Tirolski krošnjarji so v prvi polovici 19. stoletja opravili pomembno delo pri prodaji domžalskih slamnikov ne le po habsburški monarhiji, temveč tudi zunaj njenih meja. Zakonodaja iz leta 1845 pa je krošnjarje prisilila, da so morali artikle za prodajo tudi sami proizvajati. Defereggenski krošnjarji, ki so s prodajo slamnikov dobro zaslužili, so se morali povezati v trgovske združbe ter začeti ustanavljati lastne trgovine in tudi slamnikarske proizvodne obrate. 2013 OCENE IN POROČILA, 333-349 Tirolec Pavel Mellitzer je leta 1857 zgradil tovarno slamnikov v Studi, toda že pred njim je zgradbo za tovarniško proizvodnjo postavil Janez Markužič v Stobu. Tirolska poslovneža in sorodnika Peter Ladstatter in Jakob Oberwalder sta v začetku šestdesetih let 19. stoletja zgradila slamnikarsko tovarno v Marostici v Benečiji ter imela več trgovin v večjih mestih habsburške monarhije. Prelomnica v njunem delovanju je bila avstrijska izguba Benečije leta 1866, po kateri sta morala zaradi carinskih ovir prenesti večino proizvodnje v Avstro-Ogrsko in tedaj sta največjo slamnikarsko tovarno zgradila v Domžalah. Podjetnika sta se leta 1870 poslovno ločila, imela pa sta mrežo podružnic po vsej državi. Avtor je podrobno obdelal razvoj petih največjih tirolskih slamnikarskih tovarn v Domžalah, Ladstat-terjeve, Jakoba Oberwalderja, bratov Kurzthalerjev, firme J. Mellitzer, Kleinlercher in bratov Ober-walder, ki so nastale v obdobju 1866—1882, ter Te-gischerjeve (1903) in združene tovarne Lakost (1926). Veliko podatkov o številu zaposlenih, kapitalu, strojni opremljenosti, obsegu proizvodnje, nabavah surovin, tudi iz Kitajske in Japonske, ter o tržiščih, je v poročilih slamnikarskih podjetij Zbornici za trgovino, obrt in industrijo, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Po teh poročilih bi bilo mogoče še bolj podrobno prikazati velike razlike med proizvodnjo v času razcveta slamnikarske industrije pred prvo svetovno vojno in njeno postopno upadanje po njej ter posledično zmanjševanje zaposlenega delavstva od predvojnih tisoč na le okoli štiristo. V ilustracijo naj navedemo podatke za leto 1923 za tri največja tirolska podjetja. V tovarni Jakoba Oberwalderja se je zmanjšala proizvodnja od predvojnih 400.000 slamnikov na okoli 80.000, v Ladstatterjevi tovarni od 200.000 na 60.000, v tovarni bratov Kurzthaler pa od 180.000 na 60.000 slamnikov (AS 448, fasc. 309). V posebnem poglavju je Brojan opisal tudi poskuse treh sudetskih Nemcev, da bi se uveljavili kot slamnikarski tovarnarji. Toda zaradi konkurence velikih tirolskih podjetnikov in ekonomske šibkosti so morali konec 19. stoletja zapreti svoje obrate. Za razliko od Tirolcev, ki so se odločno nemško opredeljevali, in je zato leta 1905 v Domžalah prišlo do odmevnega nemško-slovenskega spopada, so se su- detski Nemci vključili v slovensko družabno življe-nje.~ Župnik Franc Bernik je ob svojem duhovniškem poslanstvu opravil pomembno delo za napredek Domžal na gospodarsko-socialnem in prosvetno-kulturnem področju. Njegova dragocena gospodarska in hkrati socialna akcija je bila ustanovitev Kitarskega društva oziroma zadruge leta 1908 za izboljšanje položaja pletilcev kit. Podroben prikaz njegovega delovanja je Brojan napisal zlasti na temelju bogatega arhivskega gradiva, ki ga je pred nekaj leti rešil pred uničenjem. Bernik je v okviru Katoliškega, izobraževalnega in podpornega društva septembra 1907 ustanovil tudi strokovni odsek slamnikarskega delavstva z nalogo, da skrbi za izboljšanje njegovega socialnega položaja. Pred kratkim so na podstrešju župnišča našli še nekaj Berni-kove dokumentarne zapuščine, ki jo je uredil mag. Blaž Otrin in je sedaj dostopna v Nadškofijskem arhivu. V novih dokumentih so dragoceni podatki o strokovni organizaciji slamnikarskega delavstva od prve stavke takoj po njeni ustanovitvi do njene vključitve v krščanskosocialno Jugoslovansko strokovno zvezo januarja 1919. V tem obdobju je svojim članom razdelila nad 13.000 kron bolniških podpor, med prvo svetovno vojno pa je posredovala za izboljšanje preskrbe slamnikarskega delavstva. V poglavju Domžalci na tujem je avtor opisal, kako so kvalificirane šivalke iz Domžal odhajale na delo v okoli deset podružnic tirolskih podjetij, od začetka 20. stoletja pa je vedno več slamnikarskih delavcev in delavk poiskalo izhod iz težkega socialnega položaja z izseljevanjem v ZDA. Njihovo število je v začetku dvajsetih let naraslo na okoli 400, kar je pomenilo, da je bil v Ameriki skoraj vsak šesti domžalski faran. Domžalski izseljenci so se zaposlovali predvsem v slamnikarskih tovarnah in Brojan je osvetlil tudi njihov socialni položaj v ZDA. Avtor je v poglavjih Propad slamnikarske industrijske proizvodnje in tovarna Univerzale opisal še, kako je bila velika gospodarska kriza v prvi polovici tridesetih let usodna za propad velikih slamnikar-skih tovarn tirolskih podjetnikov in kako je nastalo leta 1936 slovensko podjetje Univerzale, ki je v skromnem obsegu ob prevladujoči klobučarski in konfekcijski proizvodnji še vse do stečaja leta 2003 nadaljevalo tudi s proizvodnjo slamnikov. Ob tem naj poudarimo velik pomen tradicije slamnikarske industrije, kajti vzporedno z njenim propadanjem so v obdobju med vojnama na domžalskem območju nastale tovarne drugih industrijskih panog, v katerih se je zaposlilo delavstvo, ki je pridobilo izkušnje v nekdanjih slamnikarskih obratih, v dveh nekdanjih slamnikarskih tovarnah pa se je začela proizvodnja usnjarske galanterije. Matjaž Brojan je po več kot desetletnem delu s svojo bogato ilustrirano strokovno monografijo zastavljeni cilj, da izpopolni podobo slamnikarstva na Domžalskem, uspešno uresničil. V sklepni besedi je zapisal, da se zaveda tudi »nepopolnosti in pomanjkljivosti« svojega dela, ki pa bo »dragocen pripomoček« vsem tistim, ki se bodo morda v prihodnje lotili še podrobnejše osvetlitve domžalske identitetne dejavnosti. Za številna obravnavana vprašanja pa Brojanovega dela ne bo mogoče pomembneje dopolniti, če upoštevamo dejstvo, da je pisane in tiskane vire dopolnil tudi z okoli 50 pričevanji ljudi, ki so bili povezani s slamnikarstvom. Pri sklepni navedbi uporabljeni virov in literature bi bili koristni podrobnejši bibliografski podatki. Za opremo in likovno tehnično ureditev Brojanovega dela je uspešno poskrbel akad. kipar Roman Kos. Za dosežke pri ohranjanju kulturne dediščine je Matjaž Brojan prejel Steletovo priznanje, Občina Domžale pa mu je leta 2013 zanje ter za uspehe pri preučevanju krajevne zgodovine podelila zlato plaketo. Avtor pa je v sklepnem poglavju knjige opisal tudi tridesetletna prizadevanja za muzejsko predstavitev slamnikarske obrti in industrije na domžalskem območju. Leta 1973 je bila postavljena slam-nikarska zbirka na gradu Krumperk, ki pa je doživela mačehovsko usodo in precej eksponatov je izginilo. Od leta 1992 je bil njen del razstavljen v Jamarskem domu na Gorjuši. Za nastanek teh slamnikarskih zbirk sta zaslužena zlasti Tone Ravnikar in Stane Stražar. Slamnikarski muzej, ki je bil v Godbenem domu v Domžalah odprt 20. aprila 2012, pa je nastal po poldrugem letu prizadevnega dela petnajstčlanskega študijskega krožka, sestavljenega iz muzealcev, knjižničarjev in ljubiteljskih raziskovalcev zgodovine slamnikarstva, pod mentorstvom mag. Tatjane Dolžan Eržen, za koordinacijo akcije pa je skrbel Milan Marinič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika, ki je tako razširil svojo dejavnost tudi na muzejsko področje. Prostorska zasnova muzeja je delo Romana Kosa. Iz Brojanove zasebne zbirke je bilo za muzej pridobljenih nad 300 predmetov, prav tako so vanj prenesli slamnikarsko zbirko z Gorjuše, študijski krožek pa je uspešno izvedel tudi akcijo za pridobitev slamnikarskega gradiva med krajani. Etnolo-ginja Saša Roškar je ob odprtju muzeja poudarila, da gre pri predstavitvi slamnikarstva »za skupno Utrinek z razstave v slamnikarskem muzeju. vrednoto, ki jo sicer pozno, vendar ne prepozno ohranjamo kot nekaj identitetno najpomembnejšega.« Slamnikarska zbirka v Domžalah se je tako pridružila slamnikarskima muzejema v Firencah, od koder naj bi nek popotnik prenesel znanje pletenja kit na domžalsko območje, in v Marostici, od koder se je v Domžale preselilo podjetje Ladstatter-Ober-walder. Studijski krožek je leta 2013 za uspešno prostovoljsko delo prejel nagrado Občine Domžale. Ta je v jubilejnem letu pridobitve mestnega statusa gmotno podprla poleg Brojanove monografije tudi izid knjige Nastanek Mestne občine Domžale leta 1952. S finančnimi sredstvi pa je omogočila tudi postavitev Slamnikarskega muzeja in tako ob šest-desetletnem jubileju pomembno pripomogla k obogatitvi kulturno-zgodovinske podobe domžalske občine. Miroslav Stiplovšek Marija Počivavšek: En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2012, zbirka Zgo-dovini.ce, 426 strani. Dr. Marija Počivavšek je z monografijo En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse zapolnila neljubo vrzel, ki je v slovenskem zgodovinopisju zevala vse do leta 2012. Avtorica v svojem delu na celovit in sistematičen način predstavi eno najstarejših dejavnosti nasploh oziroma eno temeljnih gospodarskih panog — trgovino. Kljub dejstvu, da je bila ta od nekdaj dobro razvita, v dosedanjih raziskavah ni bila obravnavana kaj več kot na fragmentaren način in v kontekstu širše ekonomske zgodovine. Znanstveno kritična monografija na osnovi interpretacije arhivskega gradiva, tiskanih virov, literature, ustnih virov in statističnih podatkov izriše temeljne ekonomske premike v slovenski trgovini ter njeno vlogo in pomen — s poudarkom na prvi polovici 20. stoletja; kljub temu da je avtorica svojo raziskavo zamejila z letnicama 1918—1941, delo obravnava tudi razvoj trgovine v predhodnih obdobjih. Počivavškova je s primerjalno analizo in sintezo položaj trgovine na primeru treh največjih mest — Celja, Maribora in Ljubljane postavila v nacionalni okvir, gospodarski razvoj v slovenskem prostoru je umestila v jugoslovanskega ter primerjalno še v širša evropska in svetovna trgovinska gibanja. 2013 OCENE IN POROČILA, 333-349 V uvodu je predstavljen pojem trgovina in trgovina kot gospodarska panoga, osvetljene pa so tako njena struktura, s poudarkom na stanju trgovinske mreže v letu 1939, kot tudi njene funkcije. V nadaljevanju je več pozornosti namenjene zakonodajnemu okolju od uvedbe obrtne svobode v drugi polovici 19. stoletja do področnih zakonov v tridesetih letih 20. stoletja in razvojnim trendom v trgovini; obravnavana je tako slovenska kot tudi svetovna trgovina v preteklosti, posebej pa položaj Slovenije v obdobju med svetovnima vojnama, v jugoslovanskem gospodarskem miljeju. Naslednje poglavje tvori osrednji del knjige in hkrati predstavlja vsebinski temelj raziskave. V tem delu, v katerem avtorica odgovori na več raziskovalnih vprašanj, mdr. kakšna je bila dinamika razvoja trgovine, katera so bila geografska in populacijska gravitacijska območja, obravnava strukturiranost obratov in njihov domet, so plastično podane struktura in razvoj trgovinskih gibanj v Ljubljani, Mariboru in Celju ter analiza njihovega položaja v slovenskem prostoru. S komparativnim in analitičnim pristopom Po-čivavškova t. i. mikro zgodbo, v katero je bil, kot je razvidno iz raziskave, vključen širok spekter številnih in različnih trgovinskih podjetij, aplicira v širši kontekst in tako predstavi splošen trend razvoja slovenske trgovine med svetovnima vojnama. V na- daljevanju je v več poglavjih predstavljena trgovina v času prve Jugoslavije, pri čemer je poudarek na razmerah v Sloveniji; (analitično) obravnavanih je več tem: vloga trgovine v gospodarstvu, specializiranost trgovin in oblike trgovinskih družb, velika gospodarska kriza in njene posledice na razvoj trgovine, ki so sklenjene z orisom oblik nelojalne konkurence. Sledi študija s socialno-gospodarskim aspektom, ki najprej predstavi trgovce, pomočnike in vajence, začenši s citatom, ki oriše osebnost dobrega trgovca, človeka, ki svoje delo jemlje kot poslanstvo umetnosti prodajanja: »'Prodajati zna vsakdo', bi rekel nestrokovnjak, trgovci pa vemo, da je dobro prodajati neke vrste umetnost, ki jo med sto prodajalci zna komaj par. Zakaj dobro prodajati pomeni ne le kupovalca zadovoljiti, nego ga tudi na trgovino prikleniti ter ga pridobiti zase tako, da privablja še druge kupovalce. Ljudi poznati, jih prav presojati glede njih okusa, želj in imetka, pravilno streči naj-odličnejšemu, kakor najpreprostejšemu, biti prijazen in uslužen v pravi meri, vse to ni lahko....« (str. 299, cit. po Peter Silec, Dobre prodajalne in dobri prodajalci. V: Trgovski tovariš, 1927, št. 5). V nadaljevanju tega poglavja ni govora le o številu in strukturi zaposlenih v trgovini, temveč tudi o stanovski organiziranosti trgovstva, tako obveznega kot prostovoljnega, in o vlogi teh organizacij, predstavljeni so tudi njihovi odzivi na aktualna dogajanja. Ta vsebinski sklop odstira še plače in delovni čas, velik poudarek pa daje socialni politiki (bolniško, nezgodno in pokojninsko zavarovanje) in trgovskemu strokovnemu šolstvu, njegovim začetkom in razvoju, pri čemer je poudarek na Ljubljani, Mariboru in Celju. V zaključnem poglavju avtorica izpostavlja tematizacijo poslovanja — postopke registracije (obrti ali podjetja), vele- in maloprodajno oziroma en gros - en detail poslovanje: »V zadnjem času se odriva, po hrvatskem in nemškem vplivu, čedalje bolj naša dobra slovenska 'trgovina na debelo', 'trgovina na drobno' s tujim 'prodaja na veliko in malo' ali celo nemogoče: 'en-gros-prodaja'« (str. 379, cit. po Puritanus mercator, Trgovska slovenščina. V: Trgovski tovariš, 1935, št. 11), poslovne prostore in njihovo opremo ter močan, popularen medij takratnega časa — reklamo (časopisno, eks-terno in interno). Ce uporabo le te in izbor prodajnih artiklov pogledamo podrobneje ter primerjamo v evropskem merilu, ugotovimo, da je bila Slovenija, kar se tiče modernizacijskih procesov, v koraku s časom. Znanstvena monografija na osnovi interpretacije zgodovinske literature, virov in predvsem neobdelanega arhivskega gradiva prikaže gospodarski razvoj v trgovini v slovenskem prostoru v prvi polovici 20. stoletja. Poleg trgovine, trgovinske politike delo dr. Marije Počivavšek jasno odstira tudi socialno-gospodarski aspekt in proces modernizacije v obravnavanem obdobju. Kljub znanstvenosti in strokov- nosti je monografija napisana v prijaznem jeziku, popestrena pa je s številnimi prilogami, grafi, tabelami in fotografijami. Naj predstavitev zaključim z besedami recenzenta knjige, ki so zapisane na zavihku predstavljene monografije, prof. dr. Žarka Lazarevica: »Interpretacije /.../ predstavljajo pomembno dopolnitev in razširitev raziskovanje zgodovine med obema vojnama. Monografija tako potrjuje sinhronost in/ali medsebojno pogojenost različnih stopenj modernizacije posameznih panog znotraj nacionalne ekonomije, hkrati pa se glede na spoznanja uvršča ob bok drugim raziskavam, ki potrjujejo intenziviranje procesne dinamike na področju ekonomskega in socialnega razvoja, socialne modernizacije in reprezentacije življenjskih stilov ter kulturnopolitičnega razvoja.« Mojca Šorn Neva Makuc: Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Ljubljana: Založba ZRC (Dissertationes 8), 2011. V knjižni obliki objavljena disertacija Neve Makuc je pomembna za razumevanje razvoja zgodovinopisja oziroma historiografije Furlanije in Goriške. Zanimiva je iz več razlogov. Kot prvo, nastala je izpod peresa mlade slovenske zgodovinarke in je s tem velik doprinos k širšemu zgodovinskemu poznavanju Furlanije in njenih historiografskih ustvarjalcev s strani slovenske zgodovinske stroke. Slovenski zgodovinarji temu območju, razen izjem, niso posvečali veliko pozornosti, kar je po svoje tudi razumljivo, ker je to območje danes del italijanske države. Med redkimi slovenskimi zgodovinarji, ki so se ukvarjali s historiografijo Furlanije in Goriške, s svojimi članki daleč najbolj izstopa goriški zgodovinar dr. Branko Marušič, ki pa se je omejeval predvsem na predstavitve goriški piscev. Študija je zanimiva tudi iz širšega mednarodnega vidika, torej tudi za italijansko zgodovinopisje. Takšnega temeljitega dela, z vsemi bogatimi vsebinami, ki jih prinaša, tudi italijansko deželno zgodovinopisje še nima. Kljub temu da so se italijanski zgodovinarji s historiografijo tega območja že veliko ukvarjali in je tudi veliko prispevkov na to temo izšlo v znanih publikacijah, kot so Memorie storiche forogiuliesi, Studi Goriziani in drugih, so se zgodovinarji omejili predvsem na preučevanje bolj znanih piscev ali pa le na določeno časovno obdobje ali celo krajevno. Torej vrednost tega dela je, poleg odličnega znanstveno zgodovinskega pristopa, predvsem sistematična predstavitev širokega izbora avtorjev od tistih splošno znanih, med katerimi nekateri veljajo za glavne vire za preučevanje tega območja od pozne antike naprej, do tistih manj ali skoraj nepoznanih piscev, ki so pa tudi pomembni kamenčki zgodovinskega mozaika furlanskega in goriškega zgodovinopisja. Omenjeno delo je vsekakor nadgradnja dosedanjih publikacij tako italijanskih, ki imajo na tem področju primat, kot tistih maloštevilnih slovenskih avtorjev. Delo se deli na tri poglavja. V prvem poglavju z naslovom Historiografska produkcija Furlanije in Goriške se avtorica osredotoči na izčrpno predstavitev piscev-historiografov, ki so na območju Furlanije in Goriške pisno ustvarjali v razdobju več kot tisoč let. Pri tem avtorica predstavi objavljene vire, precej pa tudi še neobjavljenih iz srednjeveškega obdobja, vse do začetka 20. stoletja. Vsakega avtorja predstavi z osnovnimi biografskimi podatki. Pri tem poda izčrpen seznam njegovih del. Dodatna vrednost študije je tudi v tem, da se avtorica ne omejuje samo na pregled historiografov, ampak tudi analizira njihova dela. Tako se v drugem poglavju ukvarja z analizo miselnosti posameznih piscev. Na podlagi njihovega pisanja predstavi njihov osebni odnos do opisanih zgodovinskih, družbenih, političnih in vojaških dogodkov, ki so zajeli Furlanijo v posameznih obdobjih. Prikaže njihov odnos do drugih etničnih in jezikovnih skupin živečih v Furlaniji in Goriški. V tretjem poglavju pa se avtorica posebej posveča slovenski zgodovini v luči furlanskih in go- HISTORIOGRAFIJA IN MENTALITETA V NOVOVEŠKI FURLAN111 IN GORIŠKI tfcsCHTAliorsES. 2013 OCENE IN POROČILA, 333-349 riških histroriografov. Ugotavlja, kako so furlanski histroriografi, ki so bili večino italijanskega porekla, dojemali Slovane, njihov izvor, kakšne stereotipe so imeli o Slovanih. Zgodnjo srednjeveško zgodovino Furlanije je zaznamoval predvsem prihod Langobardov, ki so se leta 568 pod poveljstvom kralja Alboina preselili iz Panonije. V 8. stoletju pa je to ozemlje prav tako precej zaznamovala naselitev Slovanov. S propadom langobardskega kraljestva je leta 774 Furlanija prišla pod frankovsko kraljestvo. V zgodnjesrednjeveškem obdobju sta bila dejavna predvsem dva avtorja, Lan-gobard, zgodovinar Pavel Diakon in njegov sodobnik znameniti oglejski patriarh Pavlin II. Omenjena pisca pomenita pojem zgodnjesrednjeveške učenosti na območju Furlanije, ki mu je sledilo večstoletno zatišje, zaznamovano z gospodarskim in kulturnim propadanjem, ki je doseglo višek v času ogrskih plenilnih vpadov. Po porazu Madžarov leta 955 je sledila postopna obnova, ki so jo vodili oglejski patriarhi, katerih moč je ob cesarski podpori naraščala. Furlanija je bila do leta 1420 del Rimsko nemškega cesarstva. Iz nje se je postopoma izoblikovala cerkvena kneževina nemškega tipa, ki je vključevala tudi zgornje Posočje in spodnji del Vipavske doline. Povezave z ozemljem beneške republike in drugimi območji Italije so bile redke. Avtorica ugotavlja, da so v obdobju visokega srednjega veka v Furlaniji nastali le maloštevilni histo-riografski spisi. Med pomembne zgodovinske vire iz tega obdobja spadajo seznami patriarhov, ki posredujejo imena posameznih poglavarjev oglejske cerkve (Cataloguspatriarcharum Aquilegensium, Seriespa-triarcharum Aquilegensium) in nekrologi, kot je na primer Necrologium Aquileiense. V drugi polovici 13. stoletja se je patriarhova kneževina začela odpirati proti Italiji. V kulturnem ustvarjanju se je poleg latinščine uveljavljal romanski jezik s poudarjenimi beneškimi in toskanskimi prvinami (volgare tosco-veneto). Pomemben vir za oris takratnih dogodkov na območju Furlanije in njenega središča Čedada (v 13. stoletju ga je v vlogi političnega, kulturnega in cerkvenega središča Fur-lanije spodnesel Videm) predstavlja Chronica Civi-tatensis, imenovana tudi Chronica Foroiuliense in Annales Foroiulienses, ki je nastala zlasti kot sad prizadevanja čedajskega kanonika Julianusa de Civi-dale in njegovega brata Johannesa, prav tako čedaj-skega kanonika. Tudi v kasnejših stoletjih so nastajale še mnoge druge mestne kronike večjih furlanskih mest. Avtorji le teh so v duhu lokalne zavesti (kampanilizma) v prvi vrsti želeli poveličevati preteklost določenega mesta ali večjega kraja. V delih se kaže propagandna narava in tekmovalnost zlasti med Čedadom in Vidmom. K poveličevanju ugleda posameznega mesta so poleg mestnih kronik težile tudi zgodovine plemiških rodbin določenega mesta. K novoveški furlanski historiografiji prištevamo dela, nastala po letu 1420, ko je takratna Beneška republika zasedla in se polastila kneževine oglejskega patriarha. Beneška republika ni ukinila fevdalnega ustroja, pustila je tudi deželno pravo. Vendar je imela izključno oblast v Furlaniji beneška oligarhija, ki jo je izvajala preko svojega namestnika v Vidmu. Domače plemstvo — furlanski kastelani so izgubili vpliv nad političnim odločanjem. Pomembne politične in upravne funkcije so bile rezervirane za pripadnike beneških patricijev. Furlansko plemstvo je imelo precej manjši vpliv, kot ga je imelo goriško plemstvo s prihodom Goriške grofije pod Habsbur-žane v začetku 16. stoletja. Avtorica ugotavlja, da se je s humanističnim gibanjem, ki je doseglo Furlanijo v 15. in 16. stoletju, povečalo število historiografskih del. Prav v tem času so se postavili temelji furlanske historio-grafije. Kot začetnik humanističnega zgodovinopisja na območju Beneške republike je bil Marco Antonio Coccio, imenovan Sabellico, ki je med drugim kot učitelj retorike deloval tudi v Vidmu. V svojem najpomembnejšem delu, posvečenem furlanski zgodovini »De vetustate Aquileiensis patrie« iz leta 1483, je podal kronološko urejeno pripoved Furlanije od antičnega obdobja do otomanskih vpadov v Furla-nijo ob koncu 15. stoletja. Poleg mestnih in cerkvenih kronik so nastajala tudi druga, manj znana historiografska dela. Med njimi so dragocene zlasti rodbinske kronike in kronike notarjev. Po pomenu izstopajo tudi dnevniški zapiski plemičev, meščanov, javnih učiteljev in drugih kulturnih in političnih osebnosti tistega časa. V zgodnjem 16. stoletju je že mogoče govoriti o izoblikovanju furlanske deželne zavesti in z njo posebne zvrsti v zgodovinopisju, deželne zgodovine. Eno prvih histriografskih del, ki ga že štejemo med prave furlanske deželne zgodovine, je delo jurista Giovannija Candida (ok. 1450—1528). Čas novega veka je bil tudi čas številnih vojaških dogodkov, ki so pretresali Furlanijo in so svoje sledi pustili tudi v historiografskih delih takratnih piscev. Prav zaradi tega se avtorica posveča tudi vojaški historiografiji. Furlanija je bila v drugi polovici 15. stoletja najprej deležna opustošenja turških vpadov, o katerih so pisali nekateri furlanski pisci. Med njimi je zlasti pomembno delo videmskega plemiča Jacopa Valvasoneja di Maniaga z naslovom »Delle incursioni de Turchi fatte nella Patria delFriuli«. V začetku 16. stoletja pa se je nasilje še nadaljevalo zaradi prve beneško-avstrijske vojne. Kot eno nepogrešljivih historiografskih del za to vojaško problematiko avtorica med drugim navaja spis, ki ga je na osnovi lastne izkušnje obleganja Čedada s strani cesarske vojske leta 1509 napisal čedajski plemič in učitelj Francesco Crema de' Bulgari z naslovom De oppugnatione Foroiulii. Obdobje 15. in 16. stoletja je bilo v znamenju OCENE IN POROČILA, 333-349 2013 sovraštva in bojev med dvema političnima frakcijama zamberlani in strumieri. Zamberlani so pod vodstvom vplivnega plemiča Antonia Savorgnana zagovarjali interese videmskega meščanstva in revnega kmečkega prebivalstva ter podpirali beneško vlado. Strumieri, katerim je pripadal velik del ka-stelanov, pa so se, pod vodstvom rodbine della Torre, spogledovali s Habsburžani. Nasilje je zaradi zapletenih političnih in družbenih razmer, sovraštva med raznimi frakcijami, maščevalnostjo, nizkim življenjskim standardom furlanskega kmečkega prebivalstva, doseglo višek 27. februarja 1511 v uporu, imenovanem Zobia Grassa. Kmečko prebivalstvo in revno videmsko meščanstvo je oplenilo in požgalo nekatere palače v Vidmu in gradove ter brutalno ubilo veliko plemičev. Avtorica navaja številne avtorje, ki so o tem pisali in pri tem ugotavlja, da je bilo njihovo pisanje pogojeno s pripadnostjo posamezni politični skupini. V drugem poglavju avtorica analizira miselnost novoveških furlanskih historiografov, ki odseva v njihovih historiografskih delih. Analizira njihovo stanovsko identiteto in njihov pogled oziroma odnos do kmečkega stanu, glede na to, ali so pripadali plemiškemu ali pa meščanskemu stanu. Analizira pa tudi njihovo politično in teritorialno opredelitev, jezikovno identiteto ter stereotipni pogled do drugih neitalskih ljudstev. Tako izvemo, da so mnogi pisci, ki so bili plemiškega stanu, stremeli, da bi pri svojem pisanju čim bolj proslavili starost svoje rodbine in ji s tem dvignili ugled. Druga plat plemiške identitete je bil zaničevalen odnos do nižjega kmečkega stanu. Le redki so pri svojem pisanju izražali sočutje do širših plasti prebivalstva. Videmske mestne plemiške družine in širše plasti prebivalstva so podpirale beneško oblast, medtem ko se je večina starega podeželskega plemstva-kastelanov bolj identificirala s Habsburžani. Prav zaradi tega je bilo obdobje kneževine patriarhov pri furlanskih histroriografih deležno velikega zanimanja. V študiji obravnavani pisci so pripadali italijanski jezikovni skupini, zato so območje Furlanije v geografskem, jezikovnem in kulturnem smislu prištevali k Italiji. Kljub politični razdrobljenosti Italije je bil v obdobju humanizma, renesanse živ občutek skupne politične usode prebivalcev Italije, ki je spodbujal italijanski patriotizem, ki pa ga ne gre razumeti v modernem nacionalnem pomenu, temveč na geografski in zlasti kulturni podlagi. Italijanski historiografi so prepričanje v nasprotje Italija-barbarski svet, ki je izhajalo še iz antike, ohranjali vse do 18. stoletja. Gojili so predstavo o kontinuiranem biološkem ohranjanju določenih ljudstev. Sebe so dojemali kot naslednike rimske civilizacije, ostala ljudstva, ki niso imela te tradicije, Germane, Slovane, Turke pa kot t. i. barbarska ljudstva. Zato so tudi furlanski pisci določene novoveške skupine obravnavali kot neposredne potomce določenih po-znoantičnih ljudstev. Tako so Markomane Atilo-vega časa povezovali s sočasnimi Moravani, pozno-antične Gepide s sodobnimi Poljaki, Franke s Francozi, iz Langobardov naj bi izvirali Italijani in Go-ričani, ki naj bi bili germansko ljudstvo. Srednjeveški in novoveški avtorji so t. i. barbarskim ljudstvom pripisovali negativne stereotipne lastnosti. Tko so izrazito zaničevali Nemce. Madžare so zaradi vdorov v 10. stoletju označevali kot zverinske. V zadnjem poglavju z naslovom »Slovenska zgodovina v luči historiografije Furlanije in Goriške« avtorica natančno analizira, koliko so se furlanski historiografi posvetili opisovanju slovenskih dežel, slovenskega jezika in kakšno vedenje so imeli o današnjem slovenskem ozemlju. Prikaže tudi, kakšen odnos so imeli do Slovencev oziroma Slovanov, kako so jih dojemali, koliko so poznali njihovo zgodovino. Pri tem ugotavlja, da so pomanjkljivo poznali dežele, ki so ležale vzhodno od Furlanije in le malo piscev se je posvečalo opisovanju Koroške, Stajerske in Kranjske. Večje zanimanje so posvetili opisovanju tistega dela slovenskega etničnega ozemlja, ki je nekoč spadalo k beneški Furlaniji. Zlasti so opisovali ozemlje Beneške Slovenije. Pri tem so avtorji, kot je bil Girolamo Porcia, našteli vasi »ozemlja Slovanov« oziroma landarske in mersinske (mjerske) banke (contrade de Schiavi). Beneško Slovenijo so imenovali, kot je to počel Benečan Marin Sanuto leta 1483, »Skiavanija« (Schiavana). Določenega zanimanja je bilo deležno tudi Posočje, katerega vzhodni del je do prve habsburško-beneške vojne (1508—1517) pripadal Beneški republiki. Pri tem so omenjali večje kraje v zgornjem toku Soče, kot sta Kobarid in Tolmin. Napačno so navajali o Dantejevem bivanju v teh krajih, ki naj bi kot gost oglejskega patriarha v Vidmu obiskal in bival tudi v Tolminu. Avtorica opaža, da v delih furlanskih historio-grafov zasledimo kar nekaj zanimanja tudi za Gorico in Goriško deželo. Novoveški pisci so Gorico pogosto povezovali s keltsko Norejo. O Gorici so seveda največ pisali goriški historiografi, kot so bili Martin Bavčer, Giovanni Maria Marusig in Carlo Morelli ter Rodolfo Coronini. Pri opisovanju so pokazali veliko zanimanje za večjezičnost Gorice in dežele Goriške. Eden prvih, ki je o tem pisal, je bil Benečan Odorico da Savorgnano, ki je leta 1453 zapisal, da prebivalstvo Gorice govori »slovanski«, nemški in italijanski. Podoben opis zasledimo tudi pri drugih piscih. Plemiči naj bi govorili pet jezikov, in sicer latinščino, furlanščino, italijanščino, nemščino in slovenščino (»slovansko«). Ze omenjeni Gi-rolamo di Porcia, ki je opisoval Slovane Goriške, je pri opisovanju geografskih razsežnosti Furlanije omenil tudi vasi Slovanov (Schiavi), ki govorijo »slovanski jezik« (lingua schiava), čeprav »skvarjen« (bastardata). Drugi pisci so zapisali, da govori 2013 OCENE IN POROČILA, 333-349 »slovansko«, pa čeprav »skvarjeno« tudi prebivalstvo v rezijanskih vaseh. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so že takratni novoveški avtorji Slovane današnjega zahodnega slovenskega prostora dojemali kot del širše slovanske jezikovne in etnične skupnosti, s katero jih druži slovanski jezik, čeprav nekoliko »skvarjen«. Kar pomeni, da so se zavedali nekaterih razlik med posameznimi slovanskimi govori glede na posamezna geografska območja. Slovane, ki so živeli v Furlaniji in na Goriškem, so dojemali kot povsem domače prebivalstvo. V historiografskih delih je neredko zaslediti omembe slovenskega poimenovanja določenih krajev ali območij ter prevode slovenskih besed. Avtorica ugotavlja, da so se le maloštevilni posvečali raziskovanju izvora Slovanov. Tisti, ki so o tem pisali, so jim po večini pripisali izvore nižje civilizacijske ravni. Furlanski pisci Slovanov niso povezovali z antičnimi Iliri, kot je bila ustaljena praksa v določenih humanističnih krogih, ki so Slovane šteli kot neposredne potomce Ilirov, temveč so njihov izvor videli v Vandalih. Slovanske prebivalce, živeče okrog Tolmina, so imeli za potomce Hunov. Slovansko govoreče Rezijane pa so šteli kot kolonijo antičnih Retov. Avtorica ugotavlja, da furlanska in goriška novoveška historiografska dela prinašajo le redke podatke o srednjeveških Slovanih. Večina se jih nanaša na slovanske-langobardske boje. Večina historio-grafov je torej povzemala pisanje Pavla Diakona, s tem da so določena pojmovanja spreminjali oziroma jih baročno napihnili. Poleg bojev med Slovani in Langobardi so se redki historiografi posvečali tudi opisu pokristjanjevanja Slovanov. Poznosrednjeveški in novoveški Slovani se v delih furlanskih piscev omenjajo tudi v zvezi s posameznimi plemiškimi fajdami, otomanskimi vpadi in vojnami, ki so zaznamovale Goriško in Furlanijo srednjega in novega veka. Se posebej so zanimivi in pretresljivi opisi več piscev o dogodku iz marca 1362, ko je skupina furlanskih vojakov vdrla do bližine Devina in oplenila in požgala Stivan. Po povratku jih je devinski gospod ob pomoči Ulrika Rihemberškega napadel in pobil. Slovenske žene pa naj bi mrtvecem odrezale genitalije in jim jih dale v usta. Mnogi furlanski historiografi so stereotipno opisovali Slovane. Nekateri pisci so poročali o njihovih navadah in običajih. Opisovali so jih kot ljudi, ki živijo preprosto, ki se vedno enako oblačijo in živijo v skladu z vero. Videli so jih kot ponosne ljudi, bojevite, včasih podvržene vraževerju. Avtorica ugotavlja, da so v furlanski novoveški historiografiji tudi omembe novoveških Slovanov maloštevilne, da nam pa tiste, ki so ohranjene in dostopne, ponujajo marsikateri zanimiv opis. Jernej Vidmar Zbornik soboškega muzeja 18-19 (ur. Franc Kuzmič). Murska Sobota: Pomurski muzej, 2012, 213 strani. K razumevanju in boljšemu poznavanju pokrajine na levem in desnem bregu Mure je z novimi prispevki postregel že tradicionalni zbornik soboš-kega muzeja, ki vsakoletno bogati pomurski prostor z novimi izsledki. Tudi tokrat je vsebinsko zelo raznolik, saj ponuja širok nabor raznovrstnega branja in prav zato je razdeljen na pet tematskih področij; na razprave in članke (11), ki so razdeljeni v tri sklope, gradiva (3), zapis, poročila in ocene (4) ter bibliografijo. V prvem sklopu se izpod peresa treh avtorjev zvrstijo prispevki z zgodovinsko-kulturnega vidika, ki posegajo v čas 18. oziroma 19. stoletja. Najprej Bernadetta Horvath osvetli Sodni proces med dolnje-lendavskim in beltinskim gospostvom v letih 1754— 1758 in obenem navede bistvene značilnosti sodnih procesov v obravnavanem času. Korenine spora med omenjenima gospostvoma sicer segajo v čas prve polovice 17. stoletja, a stoletje kasneje sta se baronica Helena Csaky in knez Pavel Anton Esterhazy odločila, da ta spor rešita. Kot dokazno ll-l» /IUIH\JK MJIII