50 let tovarištva. -Učiteljski Tovariš" praznuje 50 letnico svojega delovanja med mnogoštevilno družino učiteljev in učiteljic v slovenskih pokrajinah. In velepomemben je trenutek, ki dopolni, zaključi dobo 50 let duševnega proizvajanja na polju ljudskega šolstva, na polju naših stanovskih interesov. -Učiteljski Tovariš" je vedno rade volje odpiral svoje predale duševnim doneskom štajerskih slovenskih učiteljev in učiteljic. Gre mu, da se ga spominjamo s stališča uma ter s polno, srčno simpatijo. Krasno ime, najlepši naslov nosi naš stanovski list. Kaj je lepše, kaj plemenitejše na zemlji kakor pravo, odkrito tovarištvo in njega gojitev? Materialne dragocenosti so redke in redke so tudi duševne čednosti, na čelu jim tovarištvo. Zrnce zlata v sivem pesku se zablišči telesnim očem oddaleč, in tovarištvo napram še mrzlim srcem se zablišči duševnim očem kot biser olikanega človeštva. Vemo sicer, da nam tečejo leta tovarištva kakor trenutki veselja, in vemo, da tečejo trenutki mržnje, sovraštva, prepira, gonje kakor leta trpljenja. Toda ljudje smo, navezani preveč na realnost zemlje in upreženi preveč v borbo za veljavo, za obstanek. Premalo jih je, ki vedo, da je človek človeku vse. Premalo jih je, ki vedo, kaj je tovarištvo in na čem sloni. Tovarištvo ni samorasla čednost. Ne morem biti tovariš človeku, ako ne vem ali nočem poznati njegove človeške usode ter je ne ogrevam s svojo srčno toploto. Poznanje in upoštevanje usode sotrpina človeka, pravično in stvarno resnično vmišljenje krog misli sodruga ter dobrohotno pomaganje do boljših raznier je pogoj in jedro tovarištva. Do takšnega spoznanja in uvidenja pogojev človeške sreče je dolga pot, je dolga pot odgoje do človeštva. Prosvetljenost duha in olikanost čuvstva sta smoter odgoje. In kdor se trudi prosvetliti glavo in olikati srce, goji pravo tovarištvo med ljudmi. 50 let že nabira ,,Učiteljski Tovariš" misli o potrebnosti in veljavi duševne prosvete, ter jih nudi čitateljem v pretres in porabo, misleč in vedoč, da le duh vlada svet. Kakovost družabnega življenja je odvisna od kakovosti mišljenja in dejanja, a to je odvisno od izobrazbe duha v smeri na spoznanje, hotenje in čutenje. Razum satn je hladen, celo mrzel. Le razum za resnico v zvezi z razumom in čuvstvom za lepo in blago ima največjo veljavo za duševno srečo človeka. Stopnje duševne popolnosti vidirao v občevanju človeka z ljudmi, ki mislijo drugače. Naravno pripisuje človek sebi in stanu, ki mu služi, največ pravice. O nasprotniku kaj lahko misli, da je sovražnik resnice, ki z njim se razgovarjati o resnici ni umestno. A to ni prava pot iskanja resnice. Ne smeš se vdati, ljubi tovariš, medlosti ne udobni resignaciji; ne smeš se vdati jezi, ki tebe onečasti, a pri drugih zbudi zlobno protivje. Glej, da si pridobiš potom duševnega razvitka tisto stopnjo izobraženosti, ki pridobi sodruga v okrožje resnice v trenutku, ko si se njemu vdal, preziraje sredstvo praznih besed. Toda šolstvo vseh vrst in stopenj je edino sredstvo odgojevanja in izobraževanja človeka. Vsakdo teži naravno po znanju, in kdor ga zavira in zametuje, stori to proti svojemu prepričanju iz raznih vzrokov. A mi se ne oziramo na mnogovrstne spletke dejanskega življenja, ki zmedejo pojmove o potrebi šole. Mi ostanemo pri prvotnem in pristnem pojmovanju -človeka", ki ne oceni človeka po rodu, bogastvu i. dr., ampak po stopnji duševne kakovosti. Razen pameti imamo učitelji še tudi strokovno izvežbanost, ki z njo negujemo otroškega duha ter vplivamo na dorasle. Pedagoška načela so iskali in našli razni veleumi, ki so razmišljevali o človeški usodi in nalogi na zemlji. Toda kakor se protivijo nekateri verskim resnicam, tako se protivijo drugi zdravim načelom odgoje in pouka. Kakor kvas le polagoma dviga obilico testa, tako prodirajo le polagoma vzvišene misli prijateljev človeštva. Razmerje med številom bistrih glav in toplih src ter med številom duševno zaostale množice je neugodno. In lajše je, iskati na mislih veleuma pogreške in hibe kakor pa njih dejansko ustvarjati med občinstvom. Vendar so načela pedagogov in drugih mislecev neprominljiva. Prodirajo, a prodirajo polagoma, ker je du- ševna razdalja med veleumi in duševno navadnimi ljudmi prevelika. Veleumi lahko hitro in enkrat mnogo ponudijo, a človeštvo ni pripravljeno shvatati toliko duševne hrane hipoma. Neštevilo raznih shvatanj in mnenj, neštevilo ugovorov in pomislekov nastaja, a jedro vsega stremljenja: ,,Človek, uči in bistri svojo glavo, olikaj svoje srce!" ostaja vendar le na dnu in na površju toka zmot. Zmote poravnati in pomanjkljivosti na šolstvu odpraviti je poklic našega stanu. A posamezni učitelji bi lahko zabredli na različna, morebiti nasprotna pota delovanja, če bi ne imeli skupnega cilja, ne skupnih sredstev pri izvrševanju svojega poklica. In da se zavedajo učitelji pri izvrševanju ljudskošolskega poklica istih dolžnosti in istih pravic in da se poslužujejo istih izvrševalnih sredstev, to omogoči jih združitev in tvori pravo stanovsko tovarištvo. V združitvi vseh ljudskošolskih učnih oseb v svrho dosegovanja istega smotra pa leži jamstvo duševnega, splošnega napredovanja. Vsako pridobitev je treba pridelati ali priboriti. In da ima ljudska šola danes veljavo in ustroj, ki ga ne moremo ugodno primerjati s šolo pred 50 leti, je dejstvo. Visoka veljava ljudske šole za materialno in duševno kulturo človeške družbe se spoznava vedno dalje in boljše. Danes ne odgajamo dečke le v to, da bi bili zvitejši domobranci v pogubo bližnjega, marveč želimo, da bi bili izobraženi domoljubi, ki rabijo svoje moči v prid svojega in splošnega gospodarstva, v prid svoje in javne duševne sreče. -Učiteljski Tovariš1* gleda nazaj na dobo svojega rojstva in primerja takratne šolske in družabne razmere s sedanjimi. Velik napredek in mnoge pridobitve vidi, a končne zadovoljnosti ne pozna. Na polju bojev za ideale pomeni zadovoljnost zastanje, in pri zastanku prične nazadovanje. Zadovoljen je lahko z ozirom na preteklost, a bodočnost nalaga novih skrbi. Neustrašeno in z vso vnemo je gojil in netil naš list od nekdaj prijateljstvo in tovarištvo med učitelji po geslu: Vsi za enega, eden za vse. Največja njegova zasluga je, da je zbudil med učitelji slovenskih pokrajin čut celokupnosti, čut prijateljstva in ljubezni, ki je bil povod in vzrok ustanovitvi dične .Zaveze avstr. jugoslov. učiteljskih društev". V tesni združitvi stanovnikov in sotrpinov in naših prijateljev bodrimo eden drugega k razumevanju ljudskošolskih interesov in krepimo si voljo. Vemo, da jedro človeka ni razum, ampak volja. In naše glasilo -Učit. Tovariš" je razumen branitelj šolskih načel in voljen zastopnik učiteljskih vprašanj. V dobi, ko je začenjal izhajati ^Učit. Tovariš", so bile šolske razmere tudi na Stajerskem slabe. A istega leta je absolutizem nehal in nastopila je ustava. Čast gre takratnemu štajerskemu dež. zboru, ki je pokazal razumno naklonjenost napram ljudski šoli. Odpravil je šolske patronate. Na teh mesto so stopile občine po šolskih odborih. Tako so dobile občine več prilike do pečanja s šolo in več zanimanja do nje. Nekatere občine so priznavale zaslužnim učiteljem osebne doklade. Dovolile so ustanove za obiskovanje učiteljskih shodov. Nekatere so zahtevale razširjenje šol. Druge so dale učiteljem stanovanje. Tako se je pričelo že 1. 1860. izboljšanje vnanjih šolskih razmer na Štajerskem. A do izboljšanja notranjih, učnih razmer, do prenaredbe poučevanja z ozirom na snov itd. je trajalo še 9 let. V tej dobi so se sklepale peticije za izboljšanje ljud. šolstva po vseh kronovinah Avstrije^ in prihajale v obilici državnemu zboru. Štajerska je bila že takrat med probujenimi prijatelji šolstva in njeni učitelji so bili med prvimi bojevniki za napredek. Graški učitelji in učitelji sekovske škofije so poslali obširno in jedrnato peticijo, ki jo je predložil drž. zboru znani prijatelj ljudske šole dr. Peter Trumer. Čast gre tudi takratnemu štajerskemu časnikarstvu, ki je krepko podpiralo težnje učiteljstva. Dokaz, da je bilo občinstvo duševno probujeno injehrepenelo po splošnosti omike. Graški časnik je izpregovoril učiteljem pomembno besedo. Pisal je: ,,Učitelji, prosite za izboljšanje ljudskošolskih razmer in prav storite. Jarem, ki ste ga nosili nekdaj in ga nosite še sedaj, je grozen. Prokletstvo so doživeli, ki so vas kot hlapce teptali. Toda vaše verige so zlomljene, zob časa jih je preglodal, vaš cesar in ljudstvo bosta skrbela za vas. Očividno je, da je vrlo šolstvo sreča narodov in steber ustavne države. Vsa krivica se bo popravila, dalo se vam bo, kar si zaslužite; dalo se vam bo brezskrbno življenje, da se boste pripravljali na pouk, služili vzvišenemu poklicu, korakali in živeli z duhom časa in koristili občinstvu. A če boste enaki državnim uradnikotn, ne bomo zadovoljni s samim klatenjem metodne knjige. Več bomo zahtevali kakor sovražniki svetlobe, ki ne želijo ničesar več ali iz principa poneumnevanja ali zaradi prevzetnosti in previdnosti nočejo, da bi jim zrasli učitelji do ušes ali čez glavo. V bodočnosti hočejo vsi stanovi brezizjemno pošiljati otroke v javne šole in hočejo, da se vam da državljanska omika, če naj odgajate državljane. Četudi se ne morejo podavati v ljudski šoli logika, fizika, svetovna zgodovina i. t. d. v višješolskem obsegu, vendar bomo zahtevali to od učiteljev, da bodo znali misliti. Vaše peticije kažejo, da znate že sedaj misliti in to je naše veselje. Le navzgor in naprej tedaj, vi, prijatelji ljudstva — le pokoncu vsi, ko se prične svitati in daniti. Pomagali vam bomo — a pomagajte si tudi sami! Berite mnogo! Mislite bistro!" Tukaj ne moremo zamolčati dejstva, da takratni štajerski učitelji niso poznali narodnega nasprotstva. Vse korake so storili nemški in slovenski tovariši skupno edino le s stališča stanu. Splošno navdušenje in veselje v naprednih vrstah prebivalstva je zavladalo 1. 1869., čigar 401etnico smo praznovali letos. Novi šolski zakon je našel na Štajerskem že pripravljena in prijazna tla. Krajni šolski sveti so gradili primerna šolska poslopja, so kupovali učne knjige in druga učila, ustanovili so knjižnice za učence. Okrajni šolski sveti so podpirali ubožnejše občine, marljivim učiteljem so dajali osebne doklade. Vse je skrbelo, da bi se čimprej udomačil novi šolski zakon. Temu nasproti se je trdilo že takrat, da bodo ugonobili šolski troški občine. Toda zaradi šolskih doklad ni prišel na boben kmet in občine so bile vesele imeti lepe šole. Da bi bile šole prokletstvo za ljudstvo, tega na Štajerskem ni rekel nihče. Stopnja duševne izobraženosti in resno poznanje potreb sta jamčila za lepše mišljenje. Zahtevam novega šolskega zakona so se odzvali učitelji brezozira na vse drugo. Ustanovila so se učiteljska društva z edino nalogo, pospeševati in posredovati med člani znanstveno naobrazbo in srčno tovarištvo. Bilo je duševno gibanje živahno kakor 1. 1848. Prej grešna in preganjana telovadba je postala -disciplina amabilis". Že 1. 1868. je prišlo o velikih počitnicah 64 deželnih učiteljev v Gradec, da se nauče šolske telovadbe. Tečaj je trajal 4 tedne in troške so pokrivali udeleženci sami. Med njimi je bilo mnogo Slovencev. Splošno stremljenje po večji naobrazbi je bilo toliko, da so nekateri knjigotržci v času 1869—1870 prodali več knjig, kakor prej v teku polstoletja. Štajerski dež. zbor, okraji in občine, a tudi posamezni šolski prijatelji so podpirali duševno gibanje moralno in gmotno. Deželni štaj. zbor je povišal plače vsem podučiteljem na letnih 100 gl., to do stalne uravnave plač. Znani izobraženci so se žrtvovali za znanstvena podavanja na korist učiteljev. Nekateri so podavali brezplačno cela polletja. Prvi med njimi so bili: dr. Matija pl. Vrečko, dr. Evgen Netoliczka, dež. šol. nadzornik Vinko Adam, šol. svetnik Henrik Noe, vlad. svetnik dr. Fran Ilwof, šol. svetnik dr. Lukas, profesorji dr. Hofer in Ravter. Častno so netili ogenj za novi šolski zakon. Ogenj navdušenosti je trajal naprej rastoč, ogrevajoč in prosvitljajoč človeške duhove. Prinašali so sicer tudi na Štajerskem marsikaj, ki naj bi ugasnilo plamen vnetosti za šolo. Toda plamen je bil premočen, namenjeno gasilo se je izpremenilo v vročini ljubezni do omike v paro, ki je izginila brez pomembnega sledu za šolstvo. In v resnici ni mogoče drugače. To nam napoveda zdrava pamet. Stvarnik človeka je vseveden. In če je ideal človeške popolnosti njegov Stvarnik, potem se bliža človek Stvarniku tembolj, čimveč ve in zna. A človek ve in zna temveč, čimveč se je šolal. Druge- logike učitelji na polju duševnosti ne poznamo in ne moremo si misliti, da bi bila nevednost sreča človeštvu. Žal, da zahteva ta najlepša, najpreprostejša resnica, ki jo spozna vsak človek, toliko boja za pripoznanje, toliko nepotrebnega obrekovanja, toliko polemike v raznih časnikih. Človek bi lahko obupal, če bi obup pomogel do boljšega. A ne obupati! Glava bodi naša skrb, da je ne premaguje ostalo telo. Glava! Ozri se nazaj, a glej naprej in navzgor! In ti, glasilo naše, Učiteljski Tovariš! Obupa ne poznaš, polemiko gojiš že let nad petdeset. Polemika živi, živela vedno bo, če tudi bi izhajal še let sto in sto. A jo tvoj um bistri, in srce jo blaži, da stvar se bo jasnila, ne jeza se gojila. Tako si vedno storil, tako boš dalje storil. A temu ti častitamo, z razumom pripoznavamo, da mnogo storil si za nas, ko vzdigal si za nas svoj glas. Le vzdigaj še vnaprej svoj glas, bojuj se še vnaprej za nas. Le rasti še in cveti, da gledal boš učitelje, duševno v stan zedinjene, v tovarištvu srčno zvezane. Obitelj smo učitelji, tovariši v obitelji: A ti nam krepko gospodariš, pri srcu nam in naš -Tovariš". Avguštin Požegar.