tniaclo Juho Mili« ............... mil ...................................." t\ Št. 38. V Ljubljani, dne 17. septembra 1939 Brzonozec in Pušcica Povest iz dobe, ko je Tekumze štel dvanajst let Napisal Fric Steuben Toda oče mu je prošnjo spet odbil. Mladi gorski levi pa so bili prepričani, da bi Mlada lovec opravil nalogo prav tako dobro, če ne še boljše, kakor od* poslani bojevniki. Da, mladeniči so bili o svojih sposobnostih močno preverjeni. Vzhajajoče sonce, oče Malega lovca in klicar vsega rodu, je vedel, da Kornstalk nikoli ne bi dopustil, da bi šli dvanajstletniki iskat bivole. Kako lahko tak fantič napravi kaj napačnega, kako lahko je zdražitj bivole! Ne bivoli so bili preveč važni za ves rod in Kornstalk ne bi nikoli stavil v igro uspeha takšnega lova. To je Vzhajajoče sonce dobro vedel. In ker se je tega v polni meri zavedal, sploh ni hotel po tem vpraševati Pravd bojevnik ne izraža tistih želja, o katerih ve, da bodo odbite. Če bi bilo treba opraviti dolžnosti glasnika, tedaj bi bil Mali lovec nemara lahko po-jezdil. Vzhajajoče sonce je bil močno ponosen na svojega sina in prepri* čan, da mu sinko kot glasnik ne bi bil v sramoto. Tudi pri Indijancih je bila očetovska ljubezen kolikor toliko sle* pa. Gašper je zvedel od Tekumzeja, kako se suče ta reč z Malim lovcem. Videl je fantiča jezditi pobitega naokrog. Mali lovec tokrat ni zmerjal, ni vpil in se ni prepiral, kakor je bila sicer njegova navada. Visel je na svojem konjiču in molčal. Gašperju se je kar smilil, zato je Gašper rekel Tekumzeju: — Šment, saj vendar ima konjiča, zakaj pa ne zdirja, kamor ga je volja? Tekumze je osupel pogledal Gašperja. Potem je odgovoril: — Ni mu bilo dovoljeno. Nihče izmed nas se ne sme upreti, kadar je oče odločil. Te besede niso zvenele uporno ali zagrizeno, pa tudi ne spokorniško. To je bila samo pojasnitev, ki jo je Gašper potreboval. Pri Indijancih je tako, pa konec! Ne besede več o tem! Gašper je umolknil. Tu je bilo nekoliko drugače kakor doma. * Ta večer so legli zgodaj k počitku, kajti jutri bo treba z ležišča, čim si* ne prvi svit. Tekumze se je zgodaj prebudil. Zbudil je Gašperja, ki je ležal tako daleč od njega, da ga je lahko dosegel. Po-šepetal mu je nekatera navodila. Danilo se je zunaj, skozi vhod v šotor se je bleščalo nebo. Po mirnem ozračju so doneli glasnikovi mogočni udarci ob boben. Takoj po prvem udarcu je Tekumze šinil pokonci in splezal urno kakor veverica po jamboru šotora in se tam gori izmuznil skozi luknjo, ki je služila za dimnik. Tam gori, kjei so se križale konice drogov, se je vsedel v križišče, podobno lijaku, in se razgledoval naokrog. Odtod je lahko ogledoval vso vas. Še nikjer ni videl kakega tovariša stati v vrhnjem lijaku. Njegov zmagoviti krik je preglasil ropotanje glasnikovega bobna. Brum, brum, brrr-um! je donel boben. — Pokonci, pokonci, pokonci! Mo» ramo na pot! — je zateglo prepeval glasnik. Brum, brum, brrrum! je nadalje donela koža na bobnu. — Pokonci, pokonci, pokonci! Veliki lovec Nanaboču bo vrgel svoje sulice! je vzklikal glasnik. Njegovo ime je bilo, kakor smo rekli, Vzhajajoče sonce. Dobesedno pa Se je prav za prav imenoval »Videl sem vziti sonce«. In to ime si je v polni meri zaslužil. Ob takih dnevih je bil glasnik prvi, ki je ugleda! zarjo. Ko je sonce prikazalo svoj žareči obraz izza gore, je bil že na mestu; že dolgo je čakal z dvignjeno roko, da ob njegovih udarcih zagrmi boben. — Pokonci, pokonci, pokonci! Vaš poglavar je tako zapovedal! — je glasnik prepeval dalje. Njfgov glas je donel kakor velik zvočnik v tihem jutru. Gašper je seveda takoj za Tekumze-jem splezal po srednjem jamboru. Raz-gledal se je skozi luknjo na vrhu šo= tora. Tekumze mu je pomagal splezati skozi luknjo in potem sta se lotila svoje naloge. Takle indijanski šotor je iz sedmih ali deset:h ravnoraslih, kakih osem metrov dolgih in več kakor zapestje debelih drogov, razpostavljenih v krogu okoli osrednjega jambora. Zgoraj, ne cel meter pred koncem, so se drogovi križali, in na tem kraju so bili zvezani z debelim jermenom. Leseno ogrodje je bilo pokrito tiste čase iz struganih bivoljih kož, ki so bile deloma sešite z jelenjimi kitami, ali pa zgoli staknjene s koščicami. Tekumze je pokazal Gašperju takšno mesto, kjer so sc kože le tako držale skupaj, da so bili kratki koščki kosti ali zgolj leseni klinčki pretaknje-ni skozi luknje robov dveh bivoljih kož, položenih druga na drugo. Siv je tekel točno ob enem izmed šotorovih drogov. Gašperju je bilo treba samo po tem drogu zdrsniti nizdol in potegniti koščice in klinčke iz luknjic. Tekumze je na drugi strani šotora delal isto in tako je plašč šotora v veliki naglici zdrsnil v dveh delih k tlom. Tako je torej stalo le še ogrodje. Bila je naloga moških, da so zložili drogove. Ko sta oba fantiča zadovoljna stala spodaj, so se pokazale prve glave njunih vrstnikov v lijakih ostalih šo rov. Le tik v soseščini ni bilo videti niko« gar, V sosednem šotoru sta spala Vol-čj; sin in Fant z drevesa s svojimi starši. Tekumze je nekaj šepnil Gašperju-Pohitela sta k sosednemu šotoru, pokukala sta vanj in se glasno zasmejala. Sredi glavnega jambora je visel Fant z drevesa, tiščal se je z vsemi močmi ob drog Spodaj pa je stal Volčji sin in skušal bratca potegniti k tlom, da bi nato sam prvi splezal kvišku Fant z drevesa je neusmiljeno zmerjal svojega bratca, suval je z nogama proti njemu, pri tem je pa vendar vedno bolj drsel navzdol Zdajci je starejši bratec skočil mlajšemu na ramena. Fant z drevesa, ki na to m bil pripravljen. se je zgrbil Volčji sin je poskočil, kolikor je le mogel po drogu navzgor, splezal je brž dalje in je že izginil s krikom skozi odprtino 'n v lijak Bratee se je besno trudil za njim. Ko sta se zgoraj ogledala naokrog, sta videla, da sta posiednja m da je Te-kumzejev šotor že razpravljen Srdito je vpil Fant z drevesa nad bratom Ta ga je sunil, da se je bratec kar prekucnil navzdol. Po čvrsto napetem pokri-valu šotora je med dvema drogovoma počasi drsel po hrbtu z glavo proti tlom. Volčji sin, k: se tam gori v lija= ku tudi ni mogel krepko držati, se je prekucnil za njim. kajti njegov zamah je bil vendarle premočan. In tako je Volčji sin drsel po isti poti za bratcem in sicer po trebi.hu Domala isti čas sta bila oba skupaj na tleh Tekumze ju je pozdravil s sijajnim pozdravnim nagovorom Nista črhnila ne črne ne bele, zdirjala sta v šotor, splezala sta še enkrat in zdaj je šlo vse lepo po vrsti ic Nista minili dve uri, že je bilo vse taborišče pripravljeno in ves rod na pohodu. Spredaj je jezdila gruča mladih bojevnikov, sledili so v dolgi vrsti žene, dekleta, otroci, vse na konjih. Uric Matic deli nagrade V zadnji številki smo zaključili svoj natečaj. Vse dobre spise smo objavili, slabi spisi pa so romali v koš Mnogi Jutrovčki že nestrpno vprašujejo, ali bodo deležni nagrade. Da utolažimo vašo radovednost, objavimo najprej imena nagrajencev: 1. Klemenčič Borivoj, uč, V. razr. v Kamniku, Šutna 18. 2 Lajovic Polonca, dijakinja II. r. klas gimn. v Ljubljani. 3. Kovačec Marica, uč. V. razr. Notranje gorice 100 p. Brezovica. 4-- Golič Nevenka, uč. 111. razr. na Bučah pri Kozjem. 5- Mrgole' Tanja, uč. II. razr. real gimn. v Ptuju. 6. Golob Branko, uč. 111 razr. mešč. šole v Št. Lenartu v Slov. gor. 7 Baloh Beba, uč. 111. razr. na Jesenicah, Gosposvetska 30. 8. Crepinšek Vera, uč. IV. razr. v Celju, Dečkova c. 8. 9. Čok Sonja, dijakinja v Beogradu, Koste Jovanoviča 17. 10. Flegar Metka, dijakinja I. razr. gimn. v Ljubljani, Pod turnom 3. 11 Pišek Tonček, dijak III. razr. real. gimn. v Novem mestu. 12. Tanko Majda, uč. III. razr. v Ljubljani, Društvena ul. 18. Vsak nagrajenec Je dobil lepo, z mnogimi slikami okrašeno knjigo iz »Mladinske knjižnice Jutra«. Stric Matic je napisal v vsako knjigo posvetilo, ki ga bodo nagrajenci še posebno veseli. Pokažite darila svojim prijateljem in znancem, da se tudi oni prU družijo krogu Jutrovčkov. To pot so se dečki slabo odrezali. Mnogo več dopisov smo prejeli od deklic, zato je bil deklicam tudi žreb bolj naklonjen. Spise, ki smo jih prepozno prejeli, objavimo naknadno. V današnji številki razpisujemo nov natečaj. Opozorite nanj tovariše in odzovite se v čim večjem številul Naš novi natečaj Upam, da ste se vsi zdravi in okrepljeni vrnili s počitnic domov. Z novo voljo in dobrimi sklepi ste zasedli svoja mesta v šoli, in »Mlado Jutro« vam želi vso srečo v novem šolskem letu. Naj gredo »cveki« vselej mimo vas in naj se vaša imena nikoli ne zableste v zlovestni razrednicil Učiteljicam in učiteljem, profesoricam in profesorjem pa želim, da bi imeli železne živce in zmerom usmiljeno srce/ V hudih časih živimo, nova svetovna vojna se je vnela in terja žrtve. Naši hrabri vojaki stražijo meje naše lepe, svobodne domovine. S ponosom in zaupanjem zremo nanje, ker vemo, da bodo svojo nalogo odlično opravili. V teh hudih časih se še z večjo ljubeznijo oklepamo svoje ljube Jugosla* vije in svojega mladega vladarja, kralja Petra U. Za novi natečaj vam damo na izbe-ro več naslovov: 1. »NAŠA DOMOVINA« 2. »MATERINSKI JEZIK JE NAJLEPŠI« 3. »LEPOTA NAŠIH OBMEJNIH MEST* 4. »MOJ ROJSTNI KRAJ« 5. »MANJ STRAŠNA NOČ JE V ČRNE ZEMLJE KRILI, KOT SO POD SVETLIM SOLNCEM SUZN1 DNO-VII« Vsak Jutrovček si lahko izbere kateri si bodi naslov. Spis naj bo kratek, vendar pa mora vsebovati močno vodilno misel. Pišite s črnilom in le na eno stran papirja. Spise pošljite na naslov: »Uredništvo »Mladega Jutra« v Ljubljani, Knafljeva ul 5«. Pišete nam lahko tudi na dopisnici, da prihranite na poštnini. Deset najboljših spisov bomo nagradili s knjigami »Mladinske Knjižice Jutra«. Dva najboljša spisa z naslovom »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soln-cem sužni dnovi« bomo nagradili z vezanimi letniki lanskega »Mladega Ju> tra«. Zdaj pa kar hitro in veselo — na delo! Razburljiva zgodba Raziskovalci krajin, pragozdov in tujega sveta, kamor še ni stopila človeška noga, žive v stalni nevarnosti, da zapadejo skrivnim zasedam divjih ljudstev. Čeprav pri tem le prečesto tvegajo življenje, jih to ne more odvrniti od težnje, .prodreti do neznanega, do še neraziskanega; narobe: prav v tem je ves mik. Seveda imajo taka raziskovanja lahko tudi veliko znanstveno vrednost, ker na seznanjajo z običaji in življenjem raznih plemen na najnižji stopnji razvoja, nam odkrivajo nova ležišča rudnin ter sploh izbolj- šujejo naše zemljepisno znanje. Zanimiva je naslednja zgodbica, ki jo je pripovedoval nek angleški raziskovalec, ko se je nedavno vrnil s potovanja po osrčju Afrike. Ko je nekega dne sedel pred svojim šotorom, je pritekel k njemu njegov črni sluga in mu sporočil, da počiva ob bližnji reki izredno velik krokodil. Podal se je previdno k reki in je res zagledal tam velikega krokodila — do-tiej mu tolikšen še ni prišel pred oči — ki je ležal nekaj korakov oddaljen od reke in se solnčil. Snel je puško z rame, odprl varnostno zaklopko, ni pa puške še utegnil prisloniti, ko je opažal, da se v visoki travi poleg speče živali nekaj giblje. Bila je kača velikanka, ki jo imenujemo udav, priro-dopisci pa najraje z latinskim imenom boa ConstrictoE. Plazila se je previd- no bliže in bliže, tako da je bilo očitno, da nekaj namerava Nenadoma je planila in se bliskovito nekajkrat ovi-la okrog vratu pošastne oklopnjače, z repom pa se je oprijela skalne pečina Krokodil je divje planil kvišku in pričel se je zagrizen boj med obema; če-tveronožec se je predvsem skušal pomakniti čim bliže k vodi. Po četrtur-nem boju je kača vendarle morala zrahljati in spustiti svoj oprijem okrog skale. Po tem uspehu se je krokodil majavo pognal proti vodi, v kateri bi svojega sovražnika utopil. 2e se je zdelo .da je kača izgubljena. V zadnjem trenutku pa se ji je posrečil nov krepak oprijem okrog debele drevesne veje. Sedaj pa je bila kača v vidni premoči. Poskusi krokodila, da bi se rešil njenega železnega objema, so postajali vedno bolj šibki. Zdelo se je, da bo njegova orjaška moč kmalu izčrpana. Počasi se je pogrezal v obsežno močvirje in tako potapljal tudi kačo pod vodo. Če ni hotela utoniti s krokodilom vred, je morala svoje navo« je okoli krokodilovega telesa popustiti in jih prestaviti. Res je kmalu to poskusila izvesti. Pri tem je pa za hip neprevidno zanihala nad žrelom nasprotnika, kar je temu zadostovalo, da je dvignil velikansko glavo, odprl gol-tanec in odgriznil z ostrimi zobmi kači glavo. Če pa bi mislili, da se je s tem razburljiva drama končala, bi se zelo motili; sedaj se je šele prav za prav začela razvijati prava tragedija. Obglavljena kača ni izpustila svojega nasprotnika, njene mišice niso oslabele, nasprotno, smrtonosni ugriz je povzročil krčevito zategnjenje silnega mišičevja kače. Moč mišic je bila sedaj tolikšna, da so popokale in se zdro bile vse kosti v telesu oklopljene pošasti. Objet od svoje mrtve sovražnice je krokodil bedno utonil v močvirnem bregu rešilne reke. Kdo bi rad imel JVIlado Jutro 1938 trdo vezano v obliki knjige za majhen denar Pičite na upravo »Jutra«, Knaftjeva oL 5. Prepletanje z dvanajstimi prameni Za to prepletanje ne potrebujete kakih posebnih priprav. Vse, kar vam je potrebno, je večja varnostna zaponka, ki jo pritrdite n. pr. na naslonjalo oblazinjenega stola. Seveda morate ri delu paziti, da ne raztrgate prevle-e, ker bi drugače navzkriž z mamico in ne vemo, kako bi se stvar končala... Na zaponko nasnujete šest precej dolgih vrvic tako, da da vsaka zanka dva pramena. (1. in 2. podoba.) Vrvice naj bodo različno barvane. Vzo- rec katerega izbero prepuščamo docela vašemu okusu, se ravna po razmestitvi barv. Iz 3. podobe lahko posnamete, kako je treba prepletati Pričeti morate z drugo vrvico od desne, po vsakem prepletu pa zanke dobro zategniti. Delo zaključite z močnimi vozli Preostale dele vrvic ravno pristrižite, preostanke pa razcefrajte. Resast rob, ki ga na ta način dobite, še bolj povzdigne pas. Pazi n 1. Zgodaj hodi k počitku in zgodaj vstajaj, da se boš lažje učil. Spanje krepi živce! 2. Preden ležeš k počitku, si s ščet-ko zobe umij. Vsakih šest mesecev pojdi k zobnemu zdravniku na pregled. 3. Hodi redno k sokolski telovadbi ki ti najbolje krepi telo! 4. Ko zjutraj vstaneš, se korenito pretegrri in nekajkrat globoko zasopi, da se pljuča raztegnejo. 5. Pazi, da pri pisanju, risanju, ročnem delu in branju ne boš krivil hrbta. Med predavanjem v šoli imej roke sklenjene na hrbtu in pazi povsod na ravno držo. zdravje 6. Ne pdži nalog z nosom! Tako si pokvariš oči. če si slaboviden, se čimprej posvetuj z zdravnikom, da ti predpiše naočnike! 7. Pojdi vsak dan na daljši izpre-hod in paza, da boš med hojo zmerom globoko dihal. 8. Pri jedi ne bodi izbirčen Sadje in presna zelenjava sta zdravju mnogo koristnejši kakor mesni izdelki in moč-nate jedi. • 9. Ne razburjaj se zaradi vsake malenkosti. Ako si boš pravilno razdelil delo, si prihraniš mnogo jeze. 10. Če te veseli šport, se ukvarjaj. % njim, vendar nikoli ne pretiravaj! Jože Grbino Prešmentane hruške O, od tega je že dolgo, dolgo. Jesen je bila in graščak Jurij se je vračal s svojimi gosti na ponoviški grad. Zaman so se podili za Savo pa po njivah v Mačkovni. Nobenega plena niso staknili, prav zato je graščak Jurij viha! od jeze nos Tisto jesen so kmetu Petru hruške obrodile tako, kakor bi jih z žegnano vodo zalival. Zato se je odločil Peter: naberem košarico najlepših in jih ponesem na Ponoviče, naj vedo, kaj raste na mojem drevju. Kakor se je Peter odločil tako je tudi storil. V trenutku, ko je stopil Peter s košarico v grad, stoječ na višavi in strmeč po vsej soteski kakor budni čuvar, se je vrni! graščak Jurij s svojimi domov. Na dvorišču pred graščino so prignali prav tedaj stražniki tropo pohajačev. Zajeli so jih spodaj ob re» ki, v savski soteski, ko so oprezali na ladje. Nepridipravi so si želeli lahkega zaslužka. Tiste čase so taki in podobni pohajkači. radi oprezovali ob reki za brodniki, Le ti so vozili s praznimi čolni po reki navzdol in so bili namenjeni na Hrvaško kupovat žito, vino in druge pridelke- Novce za kupnino so pa shranjevali v malih, železnih blagajnah, ki so jih imeli pritrjene na dnu tombasov, kakor so dejali velikim ladjam. Nepoštenjaki so zlahka prišli do novcev v skrinjah. Navalili so na brod nike, s koli so jih pobiii in pometali v vodo, nato pa so si prilastili železne skrinjice in denar. Valpet Urh je sedeč na iskrem belcu vihtel bič nad ujetimi lopovi in kričal nanje. Ko je prijezdil na dvor graščak Jurij, je tudi on udarjal z bičem po njih. »Vendar nekaj plena«, je dejal po-tolaženo Jurij žlahtni gospodi. Dvignil se je v sedlu in s pretečim glasom ukazal: »Vrzite vso to svojat v najtemnejšo ječo ...« nato je skočil s sedla in vrgel vajeti hlapcem. Za jetnike se ni več brigal. Odšel je s svoji* mi gosti v grad, kjer jih je že čakala bogata južina. Valpet Urh je ponovil gospodarjev ukaz: »V ječo z njimi! Sodili jih bomo. kadar se bo to zdelo žlahtnemu gospodu prav.« Dobre volje so planili hlapci nad ujetnike in so jih potiskali preko dvorišča in skozi nizek vhod v grajske je-če. Vsa skupina možakov, ki so jih potiskali v ječo, Je molčala, le eden med njimi je zatrjeval; »Nedolžen sem, spustite me, le po 2moti sem zašel semkaj.« »O tem se bomo že še pomenili«, so dejali grajski hlapci in potisnili tudi njega do ječe. V tistem so pririnili Petra po nedolžnem došlega med razbojnike, prav do praga Peter je dvigal košarico do vrha napolnjeno z lepimi hruškami in zatrjeval, da je po krivem in zmod dospel med nje, a mu ni nič pomagalo. Hlapci so ga kljub vsemu odporu porinili za zapahe in so vrgli težke ključavnice na debela vrata. Dnevi in tedni so potekli, ko je bila vsa druščina v grajskih ječah. Ob neki priliki se spomni graščak Jurij na zaprte lopove in jih veli pri-gnati predse da bi jim sodil pošteno in po pravicL Najprej so pripeljali pred graščaka Jurija kmeta Petra, ki je ves čas, odkar je sedel v temnici, zagotavljal svo» jo nedolžnost in trdil, da je prišel le po zmoti v ječo. Graščak posluša pritožbo starega kmeta in izpraša nato še Urha in grajske hlapce, ki so zajeli oni dan oprez-nike v savski soteski. Zasliši jih, če je vse res tako, kakor trdi kmet Peter. Vsi potrdijo! Nikogar ni, ki bi vztrajal na tem, da so zajeli Petra ob SavL Tudi ostali, ki so bili z njim zaprti, ne trde, da bi bil Peter član njihove druščine. Zato veli pravični graščak Jurij po nedolžnem zaprtega kmeta izpustiti. Za krivico ki so mu jo storili v gradu, se mu graščak oprosti in mu ukaže, naj si izbere v gradu za odškodnino, kar si poželi njegovo srce. Valptu Urhu ukaže graščak Jurij, naj ga povede po vseh sobanah in tudi v grajsko zakladnico. Kmetu Petru se blišči pred očmi ko ogleduje bogatijo. Valpet Urh mu odpre tudi skrinjo, kjer so hranili grajski do roba polno novcev. »Na, vzemi, kakor je velel naš go» »podari« ga bodri valpet Kmet Peter premeša zvenketajoče novce, odrine svetJe cekine, ki so bili na vrhu in si izbere samo srebrn goldinar. Valpet ga bodri, naj vzame še a Peter ne vzame ničesar drugega. Zahvali se in reče: »Dovolj imam « Nato ga povede valpet Urh še skozi ostale snrambe. Peter pa si izbere tam samo ostro sekiro in lojevo svečo. »Zahvaljeni bodite za te tri stvari«, reče svojemu spremljevalcu »Zdaj bi pa rad šel domov, kjer me gotovo že težko čakajo« Pred gradom sreča Peter dobrotlji vega graščaka. ki se ne more načuditi. da je vzel Peter od vsega bogastva, kar ga je videl v gradu le srebrn goldinar, sekiro in lojevo svečo. »Cernu ti bodo, Peter, stvari, ki si jih izbral pri nas?« poizveduje graščak. »Takole je. prevzvišem gospod!«, po jasni Peter »Za goldinar si bom ku pil novo košaro k, so mi jo zgrizle miši in nove hlače, ki sem jih potrgal Čemu imam živali rep? v vaših zaporih. S sekiro bom posekal prešmentano hruško, ki mi daje tako sadje, da bi me spak nikoli več ne premotil in bi v napuhu komurkoli hodil ponujat in kazat svoje pridelke.« »In čemu ti bo sveča?« poizveduje graščak. »To pa bom prižgal vsakikrat na čast Bogu očetu in sv. Katarini, ki je patrona za pravo in zdravo pamet, da bi me razsvetlila vselej takrat, kadar bi me hotela žilica spet zapeljati v graščino ali pred kako drugo gosposko.« Komaj to kmet zgovori, steče po bregu navzdol in do doma, kjer so ga že dolgo objokovali, misleč, da ga sploh ne bo več iz temnih grajskih zaporov. Odrezavemu kmetu Petru pa je poslal graščak Jurij za božič zajetno košaro izbranih daril, kar so jih med najboljšimi premogli v graščini. Z darom so se hoteli oprostiti za vse, kar je nevšečnega preživel med razbojniško tolpo na dnu graščinskih zaporov. Pomislite na konje in krave! Te živali imajo repe pač zato, da odganjajo z njimi nadležne muhe in obade. Da pa je mogoče uporabljati ren še v kake druge svrhe, vam kaže naša slika. Prva podoba na sliki predstavlja antilopo, ki jo imenujejo nekateri priro-dopisci »belorepa antilopa-« Resni znanstveniki trdijo, da je njen rep, ld je sicer kratek, toda kosmat in zelo gibčen, nekaka signalna naprava, s ka» cero opozarja svoje vrstnice na pretečo nevarnost. Na 2. podobi vidite opico gibona, ki se pri plezanju in skakanju oprijemlje vej z repom. Lahko bi rekli da ji je rep nekaka peta okončina. Se bolj zanimiva je živa! na 3. podobi. Je to tako zvani egiptovski skakač, bližni sorodnik naših miši. Rep uporablja pri skakanju kot krmilo. Temu mojstru med skakalci je taka krmilna priprava vsekakor potrebna Skače namreč v višino do 7 metrov, v daljavo pa zamore z en;m skokom proge, ki so dvajsetkrat daljše od njega samega. Ročne varovalke za kolesarje Iz povoščenega platna ali usnja izre-žemo dva kosa v velikosti in obliki, kakor je označena na sliki štev. 1. Za podlogo vzamemo dva kosa volnenega blaga ali kožuhovine, pa tudi mehkejše usnje je primerno, ki morata biti za malenkost večja: na sliki št. 1 j« .velikost podloge označena z črtkaš t im obrisom. Slika št 2 pa nam kaze, kako je treba kos platna in podloge zložiti, zviti in sešiti v stožčasto cev. Prednji rob podloge, ki smo ga ure zali nekoliko daljšega, zavihamo navzven in ga prišijemo z močnimi, dolgimi šivi Slika št 3 kaže, kako pritrdimo izdelano varovalko s pomočjo kratkega jermenčka na ročaj krmila. Listnica uredništva Uganke in križanke iz zadnjih številk so pravilno rešili: 2iger Viktor, dijak II. r. real. gimn. Nova vas pri Mariboru, Mesojednik Lidija, dijakinja II. razr. gimn v Ljubljani Pavla Kosmova, uč. IV. razr. v Mozirju, Stanko Jereb, dijak II. razr. gimn. v Mariboru — Limbuš, Majda Gregorič, uč. IV. razr. na Viču pri Ljubljani, Stanislava Kambič, dijakinja I. razr. gimn. Studenci ]iri Maribo-m. " * ' Uganke Po zraku — leti, na zemlji — leži, na veji — sedi v rokah — se stopi. ("Bjfuizaug) Včasih v morju sem živela, tam sem dosti vode imela. A iz morja potegnili so me in me posušili. Kadar zdaj me rabijo, vode piti mi dado. (uqo0 «^sjo§) Beri prav: iz njega se pije; beri narobe: pod zemljo rije. (A09 — aiA) Kadar sonce sije, v kotu vam stoji če pa dež se vlije, brž na plan hiti. (TfraSPa) Križanka T~ 2 S 4 5 6 7 8 9 10 11 Vodoravno: 3 povrtnina, 5 Stvarnik, 6 tropsko drevo in njega užitni plod, 8 naše severno mesto, 9 smiseln, lep tonski sestav, tudi del opere, 10 narodna pametnica, 11 del živalskega telesa. Navpično: 1 šivalna potrebščina 2. priimek dveh slovenskih pesnikov ("1895. —; »1904. 1 1926.), 4 enota T hoji, 5 glodavec, 7 umetnina Rešitev križanke Vodoravno: 3 bob, 6 Jeruzalem, B natakar, 10 jereb, 11 cer. Navpično: 1 kozarec, 2 sen, 3 butec, 4 baker, 5 čer, 7 raj, 8 Lah.