124                                „DOM IN SVETT 1889, štev. 6.
videč, da nese Francek Krželj zajca, pravega zajca z lova domov.
»Kje si ga pihnil?«
»Danes se pa postaviš!«
»Presneto si mož!«
Taki in enaki klici so se culi od gostilne sem. A Francek se je malo menil zanje — tiho in možko je šel dalje. — Četrt ure potem, ko sta se ločila od njega gospod učitelj in študent, dospel je do doma.
»To je bilo, Barba, to . . .« hitel je, razprtavši svoje stvari.
»Beži, beži, neumnost!«
»Nič neumnost, Barba, čast, čast . . .«
A Barba se je malo menila zanj in za njegovo čast.
Pri kraju smo. Večer tistega dne je napočil. In hvala Bogu, da je prišel, saj ga je pozdravil Francek Krželj danes petkrat srečneje, nego sicer. Takoj, ko je zazvonilo »zdravo Marija« ulegel se je truden in spehan k počitku. In zgodovina pravi, da je počival izvrstno ter sladko snival — o srečnem lovu.
Domača zemlja.
z zemlje rodne tja čez ocean ^l^Ponese skoro vojne roj močan Oklopnica v neznane tja tujine; Komu pa v daljnih tleh mogila zine, In koga mili domovinski svet Vesel sprejame v varno krilo spet, — Zastrto je v bodočnosti temine.
To misli nem in sklone se do tal, Do tal zavitih v prt cvetličja zal, Solzan na zemlji cvetni prt odgrne, Iž nje pak si prsti nagrebe črne, Vloži jo v nedrije, pa govori: »Domača zemlja, ti telo mi krij, Če v tvoj naročaj sin se več ne vrne!<
In motno gleda pred-se mlad vojnik.
Osamljen, nepazeč na jok in klik. —
Ta zemlja krije sestre vse in brate,
Sorodnike, roditelje mu zlate,
Ki spe v objemu smrtnega miru.
A on v naročje tujemu svetli
In morda v grob spe zemlje nepoznate!
In prapor zavihra, udari strel, Mornar je bela jadra že razpel, In čas dospel je britkega slovesa! Solza potok prodre vsem iz očesa, Vojniku mlademu le je suho: Na tujem s svojci združi mu telo Domača zemlja, dušo pak nebesa!
4>
A. M.
Slutnja.
p*
Šgfora jutranja napoči, jlf^Slovo jemlje mlad junak, Jok se glasen čuje v koči, Hitri zunaj pa korak.
Oh, kako srce mu bije, Ko hiti na boj krvav! Mlada žena roke vije: Vrne-li se mož jej zdrav?
In prižge svetilno malo Pod podobo Deve te, Kteri se je darovalo, Tolikrat že nje srce.
Pred-njo pade na kolena, Roke sklenene drži, Da se spolni želja njena, Moli, v solzah se topi:
Strupene rastline.
125
»Mati milostna, ki čuješ, Vzdihe, prošnje vseh otrok, Ki se vsakega smiluješ, Da zaman ni nikdar jok:
Tožno solnce ne obseva Več bojišča in ravni, Vendar slavec ne prepeva, Ko na večer druge dni.
Saj čujo se trpki vzdihi Ranjencev čez vso ravan, Drugi pa so večno tihi, Da vzbudi je sodnji dan.
Tiho vse je v mali koči, Ko svetilnica brli. Včasih čuje vzdih se vroči Žene, ki še vedno bdi.
II.
III.
Tudi mene se usmili, Varuj, reši mi moža, Plakam žena v grozni sili, Oj, ozdravi bol srca!«
In med njimi, ki so pali Za svobodo in za dom, Ter najdražje žrtvovali, Ko topov je bučal grom:
Bil junak je obledeli, Mnogo ran mu krvavi, Duh njegov pa se preseli, Kjer se pokoj, mir dobi. —
Cuj! polnočni zvon udarja, Glas odmeva še močno, A za njim — čuj! — piš viharja: Ženi strese se telo.
Luč pred sliko zdaj ugasne, Ženi se izvije vzklik, Drugo jutro — ure kasne — Mir zvoni jej cerkvenik.
V. S.
Strupene rastline.
(Piše S. Robič.)
>?i-
\               HI.1)
|dor ima kaj očesa za prirodne ^jf^stvari, lehko zapazi v kakem gr-^ movju, tudi po travnikih krog kakega drevesa, enako po osojnih vlažnih gozdih, dobro ped visoko rastlino, katera ima na enojnatem golem steblu pri vrhu štiri velike jajčaste v vretencu stoječe liste, sredi katerih je na kratkem receljčku videti slivasto-črno, skoraj kakor češnja debelo jagodo. To je volčja jagoda (Pariš quadrifolia; L.) Na njenih listih se kaj rada zaplodi mikroskopna glivica »Cercospora majanthemi forma Paridis« po imenu. Prav nedolžno se kaže očesu ta lepa cvetica, pa kolikor jo je, vsa je po poročilu Pecirke zelo strupena, njenajagoda menda celo smrtno
*) Gl. >D. in Sv.« I. 1.. str. 77 in 110.
nevarna. Čujmo, kaj on v svoji knjigi »Giftgewachse Oesterreichs und Deutsch-lands« o njej piše: K neki zakonski dvojici je bil poklican zdravnik, ki jo najde v takem-le položaju: Mož je bil mrtev in je že pričel gnjiti. Žena še živa se je krčevito zvijala na tleh, strmo gledajoč, ter je od časa do časa strašno zarohnela. V tako žalostnem stanu je bila kakih pet minut; potem pa je krč ponehal, in bila je kakor mrtva, kajti žilnega vtripanja in dihanja skoro ni bilo čutiti in zapaziti. Ako jo je kdo nagovoril ali poklical po imenu, odprla je oči ter mrklo gledala na okrog stoječe. Nezmožna je bila vzdigniti se ter stopiti po koncu na noge. Ko preiskujejo sobo, najdejo v neki vreči v kotu ležeči nekaj že nekoliko gnjilih jedljivih gliv, tako imenovanih jurčekov (Roletus edilis), potem borovnic (Vaccinium Mvrtillus) in