Zgodoviaa meti-a je predvsem prastara. Začeaja se, če gremo v prve ob« like, s sužajem-ljubljeacem perzijske-. ga kralja Kserksa. To je bil mož, katerega stopalo in komolec sta v zgodoviai človeštva delala zmešajavo več kot 2000 let. Ta kraljevi sužeaj je bil aamreč prva mera starih naroŠov. Po njegovi nogi in komolcu, ki sta bila zaatae dolžiae, so merili najprej perzijski trgovci. In »aoga« ia »komoiec« sta bila kasaeje sprejeta kot dolžinska mera od vsega trgovskcga svet#, tako da sta povzročala zmešajavo od sredajega veka prav do 75. leta prcteklega &toletja. Zakaj medaarodai so bili le zaaki merila. Noga in komolec pa sta bila v vsaki pokrajini, celo v vsakem večjem ob-rtaiškem mestu, drugačae dolžine. Tako so imeli n. pr. Francozi pred veliko revolucijo kot dolžiasko mero »toise«; ta mera je prišla iz Lijona, zaaaega trgovskega središča. Osaova tej meri je bila kraljevska noga, doJga 16.24 cm. Po tedanjem dvodecimalaera merilaem načiau je bila »toise« razdaljena v 12 stopal, vsako stopalo v 12 palcev, vsaki palec v 12 liaij. Ta »toise« je bila dolga okrog dva metra. Pri vseh teh razlicaostih pa si je človeštvo prizadevalo, da bi si izmislilo doižinsko mero ia težo, ki bi bila aeizpremcaljiva, zanesljiva ia za vse eaaka. Pa aiso ju aašli. Leta 1790 pa jo fraacoski državaik Talieyrand pred ložil aarodai skupščini predlog, da bi se uvcdla aova mera, ki bi bila osaovaaa na cdinici, odgovarjajoči prirodnim odnosora zemljc. Taka bi n?,ogla biti za vse države in aarode veljavna. Narodna skupšč' la je zaslišala mae- nje petorice glasovitih članov znanstveae akademije, kateri so priporočili za metersko el^aico desetmilijonski del meridijanskega kvadranta. Ia zdaj s. se začela merjenja. Številae evropske države so poši.jale zaaastveae geometerske (zemljomerae) ekspedicije in komisije, ki so merile na vse strani od pola do pola ia dobile koačao meridijaasko dolžiasko mero, ki so jo imeaovali »prototype du metre«. Pri pozaejših merjenjih so sicer razni strokov.ijaki uvideli, da meter ni točao desetmilijoaski del kvadranta, rnarveč nekaj večji, veadar so dae 20. maja 1875 na pariški koafereaci sprejeli to mero kot osaovno dolžiasko raero skoraj vsi kulturni aarodi, tudi Japoaci. Kot orgaa mednarodne zveze za izdelovaajo tega prototipa je bil osaovaa v Breteailu pri Parizu z imeaom »medaarodai biro za merjeaje«. Tu so izdelali 30 meterskih palic, točao po »prototipu« ia v največji oprezaosti, posebej kar se tiče temperature; te pa^ lice so imele "0 odstotkov platine in 10 odstotkov iridija. Tako so se ohraaile v eaaki dolžiai pri vseh zračaih spremembah. Ia vsaka od držav, ki so se ^lasile za tako dolžinsko edinico, je prejela po ea meter, ki g~ naj bi imela za vzorec pri izdelavi metrov. Daaes jc meterski sistem vpeljan v vce države, le Aagleška, Kujija ia Zedinjcne države Sevorae Amerike imajo še svoje nio- -. Tu vladajo torej še ostaaki zmešajav, katere je uvedel perzijski Kserks, ko je hotel stopalo ia komolcc svojega sažaja-miljeaca napraviti za aosairtaa . . .