516
senica.
.Ziblje pšenica rumeno klasje, ziblje, kot zlata iskri se vsa. Kje zdaj moja ženjica je, da bi pšenico požet prišla?
Dosti denarja sem imel: kupil polje sem, ga preoral; rad in z veseljem sem trpel, zlato pšenico sem posejal.
Rastla lepo, zelenela je,
gledat sem hodil najlepših jo nad.
Ko pa pšenica zorela je,
legla ženjica v grobni je hlad.
Težko kot gora, kot noč temno jad mi zdaj v mračni duši leži. Kaj mi pšenica koristila b6, če pa moje ženjice več ni?
Pridi mi, pridi, črni oblak! Toča mi steri, pobij poljč! V duši moji vlada že mrak, strto, pobito je moje srce.
Idile planinke . .
A. Zdenčan.
„Kaj želiš si, mladi fant, da dekle ti damo? In ne vidiš, da te še skoro ne poznamo?
Mladič res si, zal junak, krepka ti je roka . . . pa povej nam, kako ti mošnja je globoka?
VI.
Ali ti je bogat dom in polje očinsko? In gorica — ali ti nosi kapljo vinsko ?*
;;Očka, več ne vprašajte! Kjer sem se oglašal, kakor mlad in zal fantič rad sem se ponašal.
Kaj bogastva treba mi? Trdna mi je roka, in ljuba v do Manice v srcu je globoka.
Dajte Manico mi zdaj, ona dota bo mi in bogastvo in radost v zapuščenem domi."
VIL
„Slovo že od sveta je vzela, odšla je v tihi samostan. Bog ve, čemu je hrepenela v zidovje tesno noč in dan?
Tu zunaj  svet je poln življenja, in ona išče tihih sob? Kdo sredi cvetja in zelenja bi venec spletal si za grob?"
„Za upi srce rado roma od rane zore v pozni mrak. In kdor ne najde v svetu doma, naprej nameri naj korak.
Kdor rože žive v srcu nosi, pomlad in srečo in radost: kaj naj krasote druge prosi, dovolj mu lepa je mladost.
In kadar trudni, zasopljeni s stranpota h grobu za j dete, li tamkaj pokoj zaželeni in srečo svojo najdete?
Vi zidate si hiše bele, domove si postavljate, a tje do hiše osamele preradi pot pozabljate.
Boginja vam je zlata sreča, in bog vaš zlati je denar, bremeni vam srca in pleča .. a kaj vam je bremena mar?
Ljudmila.