745
Južni osnutki
(Ohridske razprave v aprilu)
Edelman Jurinčič
1.     Ohridsko brezdušje pred samim večerom, razgaljene prsi, pivo, vino in biseri, mlade, s puhom nad ustnicami, Makedonke, kovinski čolni, trepet melodije, čas,
reka brezciljnih Srbov, vznožja platan, mesec na nebu in albanske gore v snu.
2.     Viviene; sladki sir, terase in sonce v Albaniji — objemi me, nesi me! Viveine; sladko vino, topoli in čolni v jezeru — nagni se, razgali se!
3.     Peštani; molitev številnih otrok in med topoli svetloba
z ozadjem jezera tišine.
746
Edelman Jurinčič
Peštani; razkošje ob cerkvi, kjer so ostale drobtine toplega kruha pomaranče.
Peštani; raztrgani zemljevidi in nastavnik kliče v tihem protestu zaostalosti.
Ob Črnem Drimu južni veter nima več postanka v sebi. Klici z meje omamljajo besede obrežje skrivnostne megle. Povsem so ptice skrile nebo lahkotnost žrebca je pomlad.
Neslišni splet sporazumov, brez jasnosti za preteklost, so zdrsnili mimo trav v tišino Ohridskega jezera.
Ne sprašuj koliko dotikov so noči natrosile brez glasbe, ne išči opravičila za odpiranja žametnih prispodob dozorelih let.
Desert, Sv. Naum, ohridski minaret, časovni razmiki zaradi letala nad snežnimi gorami Črne gore in še stiski praznin na Brnikih.
6.    Noči vneme, noči odkrivanja, noči pogovorov, noči poljubov, noči teles — belih kakor albanske snežine.
Jutra vina, jutra razgaljenosti,
jutra rjuh, jutra božanja,
jutra besed — praznih kakor izmišljeni čas.
747
Južni osnutki
7.     Spomini prazni, pot proti jugu, brez kakršnega vzroka se v topolih pričenja in veter na obrazu, ženska juga.
Zlati oltarji, vonj po svečah,
neslišno z rokami
si ubežnik brez razloga
in ostanki vina, vonj po svečah.
Ptice lahke, reka v soju, izgubljeni breztežja se kakor kačji veter poljubljajo rjuhe trudne joka.
Zamisli si,
se breztežno predajati vinu, mrtvi tišini ob jezeru, klicati v spomin pozabljeno in pozabiti na vrnitev!
Zamisli si,
se zaljubiti sebi starejšo,
jo vnesti v rožo razgaljenosti,
ji ponujati utripanje v sebi
in pozabiti na vrnitev!
Zamisli si,
neznansko dolgo sloneti v učici,
se še enkrat ponoviti brez prevare,
čisto ven iz sebe
in pozabiti na vrnitev!
9.    Visoko ne meji med snežno svetlobo in senco gozdov so utripali ognji; sneženje rose brez šelestenja topolov —čakam na klice, ki so se zataknili v grlu med čolni!
748                                                                                                                  Edelman Jurinčič
10.     Starke — Makedonke; črne, pod pazduho pladnji rumenih limon. Starke — Makedonke; tišine mrgolijo in so monotonija neslišnih korakov.