Književnost.
253
ttaumu, ki se zato imenuje v evangeliju celo „njegovo mesto". Tukaj v shodnici je učil po-gostoma, v tem kraju je storil veliko čudežev. Tukaj je ozdravil hlapca stotnikovega, taščo Petrovo, mrtvoudnega človeka, katerega so mu prinesli štirje možje na postelji, izganjal je hudobne duhove, tudi od mrtvih je obudil Jaji-rjevo hčer. Tako bi bili ljudje pač lahko spoznali svojega Izveličarja, a bili so večinoma trdovratni po vseh teh krajih.
Gospod se je mnogokrat vozil tudi po jezeru, iz čolna je celo učil množice, ki so posedle ob bregu. Zlasti ljubeznivo pa se je tukaj prikazal po vstajenju apostolom, ki so se bili zopet lotili ribiškega posla: Petru, Tomažu, Natanaelu, Janezu, Jakopu in še dvema učencema. Simon Peter povabi namreč te svoje tovariše in pravi: „Ribe grem lovit." Drugi mu reko: „Gremo tudi mi s teboj." In so šli in stopili v čoln,  a tisto noč niso nič ujeli.
„Ko se je pa jutro storilo — tako pripoveduje nadalje sv. Janez, ki je bil zraven —• stal je Jezus na bregu; učenci pa ga niso spoznali, da je Jezus. Jezus jim tedaj reče: Otroci, imate-li kaj jesti? Odgovore mu : Nič. Reče jim: Vrzite mrežo na desno stran Čolna in najdete. Vrgli so torej in niso je mogli izvleči zaradi obilice rib. Tedaj reče Petru učenec, katerega je Jezus ljubil: Gospod je. Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, opasal si je suknjo in se
Slovenska književnost.
Levstikovi zbrani spisi, uredil Frančišek Leveč. V. ^ve^ek. Pro\a III. Vsebina: Kritike in polemike, II. del. —Fran Levstik (s podobo). — Izjava. — Levstikovi spisi, ki niso tiskani v tej ^birki. — Tolmač. — Karalo. — Ljubljana. Ig. pl..Kleinmayr d Fed. Bamberg. 18q5. 8°. str. 364. (Dobiva se le vseh petero zvezkov skupaj za 10 gl. 50 kr.) — S tem zvezkom so končani Levstikovi zbrani spisi. V njem sta Levstikova slika in življenjepis, ki ga je spisal urednik. Dala bi se pisati tudi — in še zlasti — o tem zvezku obširna ocena. Življenjepis nam je vzbujal različne misli. A toliko smo spoznali, da se je gospod urednik trudilza objektivnost. Jako zanimive kritike in ocene se vrste tukaj, da bereš vsakatero, kakor bi čital pismo svojega prijatelja ali spis namenjen prav tebi. In če bereš drugič, ni ti dolg čas, mika te pisatelj od začetka do konca.
Seveda, kar se tiče oblike Levstikove, kar se tiče njegove ostrosti, sploh njegovega bojevanja, treba stvar soditi resneje in trezneje, kakor ravnamo na-
je spustil v morje. Drugi učenci pa so prišli v čolnu in so vlekli mrežo z ribami. Ko tedaj stopijo na suho, videli so žerjavico pripravljeno in ribo na njej in kruh. Jezus jim reče: Prinesite rib, ki ste jih ujeli! Simon Peter stopi v čoln in izvleče na suho mrežo, polno velikih rib, sto in tri in petdeset. In Četudi jih je bilo toliko, ni se strgala mreža. Jezus jim reče: pridite in jejte! Nobeden pa izmed teh, kateri so sedli k jedi, ni si upal vprašati ga: Kdo si ti? Zakaj vedeli so, da je Gospod. In Jezus pride in vzame kruh in jim ga da; tako tudi ribo." (Jan. 21, 2—-13.) Tako neizrekljivo mil in prijazen značaj se nam kaže v Gospodovem vedenju, da ti nehote postane milo v srcu, ko Čitaš to prigodbo s Tiberijskega jezera.
Žal, nad vsemi temi kraji se je izpolnilo, kar je bil zagrozil Izveličar Kafarnaurau: „Ti Kafarnaum, ki si bil povzdignjen do neba, pogreznjen boš do pekla." (Luka, 10, 15.) Cesar Konstantin je dal v Kafarnaurau zidati krščansko cerkev; sv. Hijeronim je še videl mesto; konec 7. stoletja je pa bilo mestno zidovje že podrto, v 16. stoletju je bilo popolnoma v razvalinah, in sedaj je pokopano — v pozabljenosti.
Bolj, kakor težavno zgodovinsko preiskovanje zanima Čitatelja pač sedanje lice teh krajev, kakor se je kazalo pisatelju ob njegovem potovanju. Zato podam nekoliko črtic o tem, kar se mi je najživeje vtisnilo v spomin.   (Dalje.)
vadno. Nikjer se nisem tako prepričal, da moramo pisatelja brez ugodnih in neugodnih predsodkov, brez usiljenih mislij raznih ocenjevalcev presojati, ako ga hočemo res umeti, kakor pri Levstiku. Tako svetujem čitateljem, ako hočejo poznati Levstika, naj ga bero pazno in tudi njega ostro, to je, natančno sodijo in skrbno primerjajo njegove razne nauke med seboj. Tudi o njegovem življenju se marsikaj razjasni, ako pazno čitamo njegove spise. Ko bi ne imel nujnejših in potrebnejših opravil, kakor dušeslovno preiskovati naše pisatelje, in ko bi naročniki radi čitali take podrobnosti, del bi pač najprej Levstika pod tak dušeslovni drobnogled. Morda o priliki kaj več; sedaj omenjam še to, da se naš gospod življenjepisec Levstikov nekoliko preveč nemilo izraža o Levstikovih nasprotnikih. Zgodovina je sodnica ljudij in narodov. Ne sodi pa nikakor z jednostranskega, recimo, samo s slovstvenega stališča, marveč sodi Človeka po vseh pravilih in zakonih, ki uravnavajo in določujejo naše bitje in žitje. Mnogokrat sem se prepričal, da je večina življenjepisov jednostranska, ker nimajo življenjepisa onega obširnega obzorja, ki obsega vsega
Književnost.
254
Književnost.
človeka, in tudi ne onega ostrega pogleda, ki sega duši v dno. Seveda, za tak življenjepis ni bilo prostora v „Zbranih spisih". Smemo pa reči to, da je urednikov  spis  spisan  prav spretno.     Dr. Fr. L.
Moje ječe. Italijanski spisal Silvio Pellico. Poslovenil F. Gu^elj. Ponatis i% Slovenca. V Ljubljani. Samozaložba. Tiskala Katol. Tiskarna. i8g5. 8". Str. 247. C. 35 kr. —¦ Pisatelj te ocene je pred mnogo leti že sam prevajal Pellicovo delo „Le mie prigioni", tako ga je mikalo. Zato je bil pač pozoren na ta prevod. Dasi odobrujemo prelaganje takih spisov zlasti za dnevnikov listek, vendar izrekamo tu nujno željo, naj bi prelagalci bolje pazili na jezikovno stran svojih del. Kar smo pisali v „Dom in Svet"-u o tej stvari, to je pač preveč preziral naš gospod prelagatelj, kar pa le obžalujemo. Pisateljski jezik — to poudarjamo najodločneje — ni lahka stvar, in treba se ga je učiti, predno se kdo pokaže s svojimi izdelki na pozorišču narodnega slovstva. Zaradi zanimive vsebine in nizke cene smemo to knjigo  priporočati,  vedoč,  da   bo  ugajala  bralcem.
Večna luč. Novela. Angleški spisal kardinal Wiseman. 1^ nemščine prerel V. Steska. V Ljubljani i8g5. Založjl V. Steska. Tisek Katoliške Tiskarne. 16'. Str. 52. — Cena 10 kr. Četudi bi si želeli prevoda kar iz izvirnega dela, vendar nam je tukaj naš prelagatelj ca nedostatek namestil z zares lepim in čistim jezikom. Saj se pa tudi spodobi taka oblika lepim pripovednim delom. Zato priporočamo to delce, ki je tudi po vsebini vzorno, našim dijakom prav posebno. Omenjamo, da pišemo „preprosto" nam. „priprosto", glede na staroslovenščino in narodno besedo; jednako tudi „oltar"   nam. „altar".
Dott. G. Baudouin de Courtenay, gia profes-sore nelle universitd di Kasan e di Dorpat: II catechismo resiano con una prefa^ione del dott. Giuseppe Loschi, professore nel r. istituto forestale di Vallombrosa. Udine. Tipografia del Patronato. 1894. 8°. Str. 1 13. Cena 1 lira in pol. — Naznanjamo to knjigo kot slovensko, ker je namreč taka tudi večina njene vsebine: rezijanski katekizem.
Knjiga ima tri dele: 1. Predgovor prof. Lo-schija (1—40), v katerem govori o Rezijanih in njihovem jeziku. Ta predgovor se nam zdi tako lep, poučen in vreden zanimanja, da želimo nujno, da bi ga kdo preložil na slovenski jezik. 2. Rezijanski katekizem (43 — 82). 3. Besednjak. Katekizem in besednjak je priredil znani prof. Baudouin de Courtenay. — Ko bi imeli več prostora, podali bi kratek odlomek iz te knjige; a za sedaj mora biti dovolj, da jo najvneteje priporočimo onim, ki znajo laški in žele spoznavati svoje slovenske rojake.
Mati preeudna. Smarnice. Sestavil J. P. Tous-saint.  S pisateljevim dovoljenjem poslovenil Viktor
Steska. Ljubljana, i8q5. Založjl V. Steska. Tiskala Katoliška Tiskarna. 16". Str. 233. Cena vezani knjigi z rdečo obrezo 60 kr. —¦ Prav lepe Smarnice, in, kar je jako hvalevredno, kratke. Vzgled, ozir na Marijo, nauk, opomin — — to so sestavine vsakdnevnega premišljevanja. V obliki bi želeli, da bi se bil gibal prelagalec prosteje in bolj po domače; več glagolov, manj samostalnikov! Sicer pa naj le urno sežejo po knjižici prijatelji Smar-nicam,  veseli je  bodo!                                  F. Sv.
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal  Fr. Kovačič.)
„Dom in Svet" je že govoril o raznih slovstvih slovanskih in neslovanskih narodov; pravica in bratoljubje torej zahtevata, da se ozremo tudi tje doli — v skrajni kot balkanskega polotoka, kjer prebiva narod, nam po krvi jako soroden, nadarjen in delaven, ali do našega veka Evropi skoro popolnoma neznan. Ta narod je imel nekdaj važno ulogo v evropski zgodovini; pred njim je trepetal večkrat oholi Bizanc, zahodni in izhodni svet sta se trgala zanj, prvi med slovanskimi narodi se je povspel na visoko stopinjo moči in omike. Že v 10. veku je Bolgarija doživela svoj zlati vek pod močnim carjem Simeonom (1. 893. — 927.). Ali čudno! Kakor utrinek na nebu je naglo zabliščal in ravno tako naglo zatemnel. Zgodovinarji se vprašajo, kaj je vzrok, da je ta mladi, krepki in posebno nadarjeni narod tako hitro in žalostno končal. Vsi se strinjajo v tem, da je tega kriv stari Bizanc, ki je mlado državo potegnil nase, okužil jo in s seboj vred zvalil v grob. — In v resnici celo v najlepših dobah stare bolgarske zgodovine se opaža v vsem državnem, prosvetnem in cerkvenem gibanju nekaka prezgodnja zrelost, bolehavost, površnost, nenaravnost, robsko posnemanje ptujine. Takšno je tudi slovstvo. Pisalo se je mnogo in marljivo, ali tudi slovstvo nosi na sebi pečat bi-zantinizma. Vsi ti proizvodi so bili bolgarskemu duhu večinoma p tuji in le za višje stanove. Za omiko  prostega ljudstva se  ni storilo  nič.
Ne mislimo pa tukaj govoriti o starem bolgarskem slovstvu — kar za pravo gre v zgodovino staroslovenske književnosti —, ampak le o najnovejšem bolgarskem  slovstvu.
I. Preporod bolgarskega naroda.
Proti koncu minulega stoletja je še večina slovanskih narodov spala v trdem, nevarnem spanju; najhujše je pa menda bilo pri Bolgarjih. Ne da se lahko opisati, koliko je ta narod pretrpel v petih stoletjih. L. 1393. so Turki podjarmili Bolgarijo in od tega časa se je zdelo, da je bolgarski narod izginil s površja zemeljskega. Ne samo, da ga je davil trdi turški jarem, ampak še huje ga je pritiskal  duhovni jarem grške  višje  duhovščine, tako