Jež in zajec
||                                             (Basen.)
fpozni jeseni si je bodičasti jež pripravljal zimsko ležišče ob robu gozda. Pridno si je nanašal na bodicah nabodeno listje v izkopano jamo, veseleč se ugodnega prezimovališča. Toda prezgodno veselje mu je bilo kmalu v grenko jezo, ko je našel slednji večer vse listje izbrskano.
Zato je osveteželjni bodičar nakremžil svoj stari-kavi obraz in se napotil do soseda zajca, ki se je štel korenjaka. Razložil mu je svoje težnje, in združena moč je sklenila nevšečnika počakati in napasti. Zajec se je skril v grm poleg ježevega jamljiča, jež pa se je zaril v jamljiču pod Iistje.
Baš sta stražnika prav dobro spaia, ko jo je pri-mahal do nju petelin s svojo družino. Zvedenemu vodniku kokošje jate se je zdelo, da bi se tudi pod kupom listja dobilo kaj za lačni želodec, in zato je ondi na vso moč pobrskal z nogama. Kar se mu je zvalil izpod nog bodeč klopčič, speči jež, da je petelin sam iznenaden kričd odskočil proti grmu. To pa je pretreslo kosti prav tako spečemu zajcu, da jo je še ves srečen ubral v velikih skokih v gozd, naj se godi njegovemu sosedu že, kakor hoče.