ŠTEVILKA2     •     1944/45     •LETNIK75
Janko Samec
Oktober
To  čas je,  ko že v  polni  smo jeseni in sadje raz drevesa se obira; ko kmet vesel po kaščah se ozira, poplačan je za trud svoj dragoceni.
V tem času smrt s požrešno roko pleni v naravi, kjer življenje vse odmira in dan se krajša, kakor da požira sam sebe čas, ki zdaj se ves poleni.
Še voda v strugi nekam trudno teče, kot da skrivnostna sila v njej ugaša in sonce z neba več prav greti neče.
Raz drevje veter listje v dalj odnaša, dokler nam z glasom žalostnim ne reče, da končno smrt je pač usoda naša!