Glavna česka učiteljska skupščina v Pragi (Dalje in konec.) Poročevalka gospodičina Amalija Čadova, učiteljica na mestnej šoli v Vinobradih, govon v jako lepcm in jedrnarem govoru o dekliških šolah. Ona pravi, da morajo učitelji dekliških šol imeti vedno tri stvarf pred očmi: 1. da so deklice po telesu slabejše kakor dečki; 2. da se deklice innogo poprej razvijo in tudi hitreje dozore kakor dečki, in 3. da jim je vsa naobrazba jedino le ona, katero dobivajo v ljudskih šolah (tu sem prišteva poročevalka tudi meščansko šolo). — Ako primerjamo deške šole z rlekliškimi, najdemo, da iinajo dekliške šole po večje število ur, da-si tudi tii sem ne š cjeojo neobligatnih predmetov. Dolgo sedeti v šoli, to je še ninogo bolj škodljivo za deklice nego li za dečke, zatorej je neobbodno potreba, da se število ur zniža, a to ne preveč, ker je ljudska šola jedini zavod, v katerem se izobrazuje ženska mladina. Najbolje bi bllo, ako bi se uredilo tako, da bi bilo število učnih ur na deških in dekliških šsolah jednako. Govornica preide nato na ženska ročna dela ter pravi, da je terau pouku odločeno v III., IV. in V. razredu po 3 ure, v VI. in VII. po štiri, v VIII. razredu pa po 6 ur na teden. Da so ženska ročna dela potrebna, o tem ni, da bi se govorilo, ker nihče o tem ne dvomi. Vpraša se sarao to, ali so ženska ročna dela zares tako umeteljno delo, da se mora po toliko ur, odločenih za duševno naobrazbo, odtrgati iu jih obrniti na ročna dela? Govornica ni tega innenja, ker ona misli, da so ročaa dela le mehanično delo, pri katerem se otrok navadi duševne lenobe ter izgubi prirojeno duševno jasnost. Ona predlaga, naj bi se ženska ročna dela pridržala na Ijudskih šolah samo kot neobligatni predraet, katerega se deklica more, a ne da bi se ga morala učiti. Ročnih del se dekleta lehko nauče doma od svoje matere, ali pa tudi pozneje, kadar zvršijo Ijudsko šolo, se lehko popolnotna posvete temu delu, ter ni treba, da bi se otroci v šoli preobkladali s tem delom ter se jim prikrajševale ure za druge predmete, ki so neobhodno potrebni za žensko naobrazbo in se jih izvan ljudske šole naučiti ne morejo. Mnoge deklice so tako občutljive narave, da jiin ne le sedenje v šoli, marveč tudi jednakomerno žensko ročno delo, pri katerem ni nobene izpremembe, škoduje ter pogubno deluje na njihove živce. Marsikatero ročno delo, ki se daje deklicam v šoli, je pa tudi tako neznatno in tako majhene vrednosti, da je pač škoda za čas, ki se v to porabi. Tudi šolske sobe so večkrat neprimerne za taka dela. Kvojač sedi, kadar šiva, vedno pri kakem oknu, pa si vender kvari oči, a zdaj le pomisliino, koliko deklic lehko sedi pri oknu v šolskej sobi, ako je v šoli 50 ali pa morda še več deklic! Ženska ročna dela bi bila kot neobligaten predmet le v takih šolah primerna, in to le za take deklice, katerih mati ali sama ne razume takega dela, ali je pa z drugim delom tako preobložena, da se s poučevanjem svoje hčerke ukvarjati ne more. Dalje bi bilo treba število ur za ročna dela znižati, recimo na meščanskih šolah na 3 ure v tednu, ter otroke poučevati le v takem ženskem ročnem delu, ki je za širje občinstvo potrebno, a izpustiti vse one vaje, ki niso druzega nego nekak sport za take gospe in gospodičine, ki se malo brigajo za kako delo, ker jim delati ni potreba. Končno predlaga govornica, naj bi izložbe ženskih ročnih del nehale. Dalje še govori poročevalka o nemškem jeziku ter pravi, ako ta jezik ni potreben za moško šolsko mladino, potem je še manje potreben za žensko mladino. Deklice se odgajajo za družino, v družini pa ni nobenega mesta bodi - si za kateri koli utrakvizem. česka mati naj svojo hčerko odgoji jedino v českem duhu. Še manje potrebna kot nemščina je francoščina, ki nima niti v teoretičnem niti v praktičnem obziru za českega otroka kako vrednost. Minula je ona doba, ko se je vsa dekliška izobraženost merila po znanji nemškega in francoskega jezika in pa v znanji glasovirja. Denašnja doba je resna doba in vzreja dekleta za človeka, a ne za kako igračo. Na raesto omenjenih, nepotrebnih predmetov predlaga govornica, da naj se kot obligatni predmet uvMe v ljudske šole nauk o vzreji. Vsaka mati zna uže po naravi otroke telesno vzrejati, a da jih bode znala tudi duševno lepo odgojiti, za to naj skrbi ljudska šola. Naposled se govornica tudi s tem ujema, da bi se odpravile domače naloge vsaj pri ženskej mladini, ker dekleta morajo tudi doma opravljati različna domača dela, pomagati materi pri hišnih in kuhinjskih opravilih, in domače naloge bi še bolj preobložile njih slabe telesne moči. Poslednji govornik je gospod Jaroslav Klika, učitelj v Slovpnici. Tudi on je imel daljši govor iz katerega naj opomnem samo nekoliko o nalogi ljudske šole. Rekel je, da ljudska šola nima naloge, da bi le uin izobraževala, marveč ona ima tudi še drugo zelo važno nalogo: srce plemeniti (požlahnovati). Ljudska šola mora vzrejati plemenite značaje in v svojih strokah vsestransko sposobne in izobražene ljudi. Devetnajsto stoletje je stoletje pare in elektricitete, zatorej bi treba učne predmete v ljudskej šoli pomnožiti, posebno v realijah. Pri tem predmetu se lehko zgodi, da šola greši s svojo površnostjo, katere se je treba ljudskemu učitelju skrbno varovati. Dober uspeh ljudske šole je odvisem od treh stvari. ki so: sposobnost učiteljeva, učne knjige in učni pripomočki. Govornik graja dosedanje učne knjige, posebno prirodopisne in zemljepisne ter jih primerja okostnicara brez mesa in krvi, rekoč, da jih le učiteljeva beseda po nekoliko oživi. Še mnogo slabejše pravi so šolske knjige za veronauk. Potrebno bi bilo, da se vse te knjige predelajo in tako prenarede, da bodo ugajale za pouk v ljudskej šoli. Ko je govornik zvršil svoj jako temeljit govor, vzprejela se je jednoglasno sledeča resolucija: Oziraje se na to, da je po sedanjej metodi uže v ljudskej šoli toliko naučne tvarine nakopičene, da se po njej pravi pedagogični namen odriva, in pri vsem tem šolska mladina zaradi preobilega natezanja na duhu in telesu škodo trpi, ker jej pravega in potrebnega počitka primanjkuje; glede na to, da to še posebno o ženskej mladini velja, pri katerej so nasledki še tem pogubljivejši v svojih posledicah, čem nežnejši je dotična telesna sestava in čera prej se razvije; glede na to, da se število podučnih ur in predmetov še vedno množi po nakopičevanji neobligatnih predmetov, posebno vsled pouka druzega deželnega jezika in tujib jezikov, kar bi nikdar ne smelo v ljudsko šolo pripad:iti, posobno pa uže tam ne. kjer so otroci v najvažnejšej starosti; glede na to, da se mladinn po (i. urah pvi šolskein pouku doprinesenih tudi še doiua k pouku sili ali pa za druga dela porablja: — izjavlja v 10. dan avgusta meseca 1886. leta v Pragi zbrana učiteljska skupščina za neobhodno potrebno: 1. Učne snovi naj se, kolikor mogoče skrčijo; mero temu okrajšanju naj določijo kraju primerno in po potrebi dotični učitelji sami. 2. Da število poučnih ur po ljudskih in meščanskih šolah nikjer ne presega v I. razredu na teden po 16, v II. po 18, v III. po 20, v IV. po 22, v V. po 24 ia po višjih razredih po 26. 3. Pouk v neobligatnih predmetih naj se kolikor mogoče omeji, a pouk druzega deželnega jezika naj se vpelje samo po takih krajih, kder je prebivalstvo mešane narodnosti, in sicer kot neobligaten predmet v šolah, ki imajo najmanje 5 razredov, in to počemši od četrtega razreda dalje. 4. Domače naloge naj popolnem izostanejo, a zasobno poučevanje naj se kolikor mogoče skrajša, da bodo otroci imeli nekoliko več časa za počitek. 5. Ženska mladina uaj se v domačih opravilih, ki so za življenje potrebna, več uči in vadi; da se pa to doseže, naj se znižajo ure za žetiska ročna dela in za nauk v tujih jezikih. 6. Da se preobilemu duševnemu natezanjn vsaj nekoliko odpomore, naj se v ljudskih šolah po večkrat telovadi in to, če je mogoče, vselej v prostej naravi; a po daljšein duševnem naporu, naj se mladini vselej privoli primerni odpočitek. S tem je bil zvršen program učiteljskega zborovanja. Predsednik gosp. Jos. Kral je dodal še uekoliko besedij, s katerimi se je zahvalil slavnej skupščini za toli mnogobrojno udeležbo, posebno pa gostom iz Hrvatske, Poljske in Slovenske. Z glasnimi klici in pozdravi nSlava!" ,,Na zdar!" razišla se je skupščina iz prelepega poslopja na Sofijnem otoku. 0 banketu, šolskej razstavi, veselicah in znamenitostih v Pragi in njenej okolici, ako Bog da zdravje, nadaljevati hočem v prihodnjem letu. Ivan Tomšič.