Živo-mrtvo telo v dramatiki Simone Semenič

slovenski

2019

letnik 7, številka 2

biopolitična oblast   homo sacer   Semenič, Simona   truplo   uparna telesa   živo-mrtvo telo

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Članek se ukvarja s tematiko trupla oziroma živo-mrtvega telesa v dramski pisavi Simone Semenič. Dosedanje obravnave njenega dela se tematiki telesa niso posvečale, temveč so se osredotočale na razgrajevanje dramske forme in formalne inovacije v teh "ne več dramah" (Poschmann) pa tudi na etična vprašanja. Članek izhaja iz opažanja, da trupla Semeničeve niso zgolj mrtva telesa, temveč jih je treba razumeti kot prehodna telesa, ki se nahajajo na robu med življenjem in smrtjo, v območju liminalnega. Prek interpretacije njihovega pomena in funkcije v več dramskih delih Semeničeve ugotavljamo, da niso le metafora dogajanja v besedilu, temveč tudi širšega stanja družbe, kot ga želi izraziti avtorica. Tako živo-mrtva telesa lahko nastopajo kot trupla-pričevalci (npr. tisočdevetstoenainosemdeset in mi, evropski mrliči ), pri čemer so metafora propadlih sanj o boljšem življenju za vsakdanjega človeka in o pravičnejši, enakopravnejši družbi. V zgodbi o nekem slastnem truplu se prek živo-mrtvih teles kot homines sacri (Agamben) kaže temeljna struktura delovanja biopolitične oblasti. Delovanje družbenih struktur, ki na poseben način disciplinirajo uporna telesa, prikazujeta igra sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ter cikel solo performansov trilogija žrtve.

20.02.2020