Leto XIV, 19, 20 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 20 XII. 1967 „ p o dveh t i rih. . . “ Živimo v atomskem veku. Tehnična civilizacija je na višku, kakor nik-If5' človeštvo pa zivi v dobi tesnobe in strahu, kakor nikdar poprej. Tehnika je med prste državnika ali vojskovodje potisnila petelina v obliki drob-neg'a atoma m ob prvi priliki bo ta ali onii izmed njih. zamogel pritisniti nanj m tisti trenutek bodo pokončani milijoni in milijoni in nekateri strokovnjaki menijo, da je na kocki zemeljski planet in ves svet. Pred katastrofo nas bi mogla zavarovati samo taktika — vsaj tako se rado naglasa — in pred to magično besedo se, radi ah neradi umikamo pod čep zgodovine s sklonjeno glavo ces da smo pac brez moči pred katastrofo. Mednarodno življenje nam nudi največ zgledov, po kakšnih nerazumljivih m vijugastih potih koraka svet ob bergli, ki ji je ime taktika. Nesrečni Vietnam gori ze leta m leta, Verjetno zgodovina doslej ni zamogla registrirati tolikega trpljenja, kakor je nesreča nedolžnega vietnamskega ljudstva. Več ko dovolj je znano, da ne gre samo za borbo med sprtima strankama, ki bi verjetno že zdavnaj prišla do koristnega konca, če ne bi bilo vmešavanja sil, ki taktizirajo s prstom na grozotnem atomskem petelinu. Vsi vidimo, da bi v Vietnamu bilo že zdavnaj vsega konec, če se ne bi tam menh taktiki m strategiji ameriškega in sovjetskega orožja. Seveda tam ne bi bilo težko ugotoviti, na kateri strani gre res za zmago idealov pravice m prave svobode v narodnem in mednarodnem življenju, toda resnica se je morala umakniti pred taktiko na dveh tirih: sovjetski diplomaciji je uspelo, da je svojo politiko do končnega cilja razdelila na dvoje: za zahodno Evropo 1,1 . 10C*m ^ sveta sodeluje z Združenimi državami in sklepa z njimi celo koristne pogodbe (pogodba o omejitvi jedrskih poskusnih eksplozij), v Vietnamu pa se nahaja z isto državo dejansko v „vojnem stunju“ in vse kaže da se počasi, a zanesljivo propravlja podobna sovjetska taktika po dveh tirih v vzhodnem delu Sredozemlja, to je na pragu Evrope. Ta politika niti ni preveč prikrita. Tudi ni nič novega, ker je Lenin leta 1917 postavil program: V Berlin in Pariz bomo šli čez Peking-, New Delhi m Kairo. II Taktika po dveh tirih je še bolj vidna na sorodnem polju sovjetske komunistične aktivnosti. Londonski Times je v enem svojih,- uvodnikov zapisal, da je pod peto sovjetskega imperializma danes okrog 100 narodov in ljudstev od začetka železne zavese, pa tja do konca Azije. Pod moderni komunistični kolonializem so bili prisiljeni kulturni narodi, ki kolonializma nikdar niso prena-sali (Poljska, češkoslovaška, Ukrajina, Bolgarija) skupno z nerazvitimpTiarodi m judstvi v Rusiji, ki jim je marksizem obljubljal velik skok v napredek seveda za ceno, če se „svobodno“ odpovedo svobodi, kakor se to že bonekod piše v komunističnih revijah. Dvotirnost je še bolj na dlani, brž ko se ozremo po drugih straneh v listih m revijah, kjer se ista Sovjetska zveza proslavlja kot prvoboriika za osvoboditev kolonialnih narodov drugod po svetu. Številne takozvane levičarske revije prinašajo članke uglednih „naprednih“ kulturnih delavcev, ki se glasno pridružujejo sovjetskim tezam in svare pred ..neokolonializmom1 II III' — seveda ne v Sovjetski zvezi ali drugih večnacionalnih komunističnih državah (Češkoslovaška, ugoslavija), ampak tam, kjer se danes dovolj posrečeno uvajajo demokratski parlamentarni režimi (po nekaterih mladih demokratskih republikah v Afriki). Spet je v ozadju strategija atomskega petelina — in preplašenci se ne marajo ovesti, da plavajo v vodah dvojne taktike — da drvimo v isto smrt po dveh tirih, za enkrat še ponekod prikrivanih. . . III Bilo je v prvih dneh novembra 1966, ko sem se na daljši razgovor srečal s prijateljem, profesorjem Pavlom Verbičem. Po obsežni izmenjavi misli sem mu izrazil zaskrbljenost zaradi člankov v torontski Slovenski državi, kjer so zaceli prat takrat izhajati na tretji strani presenetljivi članki o »dualizmu", »evoluciji komunizma" in o lepih izgledih za federacijo, ki bi kmalu mogla' (Nadaljevanje na 8. strani spodaj) „. . . vendar sem idealist. . . “ Pisatelj Karel M a u s e r je na občnem zboru Društva slovenskih protikomunističnih borcev 2. septembra 1967 v Clevelandu med drugim izvajal: .. Ne zamerite mi, da bom govoril odkrito in naravnost. Govorim za vse, .za nas ki smo tukaj, in za tiste, ki jih ni tukaj, in tudi za tiste, ki jih ni nikjer, ker jim je slovenska skupnost danes že odveč. — Prvič.-' Ogenj v slovenski skupnosti je ugasnil. Kar je še, je žerjavica. To se pravi upanje, da je še lahko plamen, ce sc resno združijo tisti, ki ga še hočejo. Govoriti o velikih mejnikih, o velikih načrtih in o čudoviti bodočnosti so stare vojaške pripovedke. Samo besede še m nič več to vsa zadnja leta kažejo z izjemo na kulturnem polju, kjer nosi zastavo Argentina. . . Kar imamo še tu — roko na srce — je revščina in pehanje. Kar je bilo nekoč solidno in močno, je danes,' grobo rečeno - čežana. Bodimo odkriti! Kje je življenje emigracije, kam je šlo? Je res aktualna samo še muzika ".za ples?. . . Niti za eno samo generacijo slovenska politična emigracija ni držala, za kar smo rekli, da bomo drža- — Drugič: Iz mesca v mesec je čutiti napačno tolmačenje širokosti, ki jo daje vatikanski koncil in doba takoimeno-vanega dialoga. Tu pri nas nam razen p. Fortunata Zormana v Ave Maria nihče od duhovščine koncila ni na široko prikazal, še manj razčlenil ali razložil... Je mar kaj čudnega, da je napačno tol-niačenje pripeljalo nekatere tako daleč, da so zmedeni in ne vedo več, kaj in kako. Posvetno in cerkveno se meče v isti koš; odloki, ki se morajo aplicirati na duhovna področja, se aplicirajo tudi na "Posvetna, ker nekaterim tako bolj prija. Kakor da bi katoliški laik v zadevah politike in drugih, čisto posvetnih podvigih ne smel reči svoje besede. — Postavim.: Mar ni naravnost boleče pomisliti, koliko od naših duhovnikov bi brez resnične potre.be šlo domov na obisk, če bi še živel škof dr. Rožman ? In koli-ko jih gre zdaj brez potrebe, samo na oddih. Režimu, ki je njih škofa obsodil na 18 let ječe, zelo ustrežejo, svojim mrtvim sobratom od dr. Ehrlicha pa do Šinkarja, Malovrha, Mavca, Polde in Kunstlja pa nimajo kaj prinesti, še na grob ne, ker ga nimajo. . So razlogi, ki opravičujejo nekatere, ki gredo domov. Kdor' pa leta domov samo na izlet, je sokriv, da se je sprožil velik plaz, ki bo pokapal politično emigracijo... In prav ta razklanost v načelnosti in iskanje za opravičili je razbila slovensko e-migracijo in mnogi so, zlasti po Trstu in Rimu, ki so samo še žalostna trobila za koeksistenco. Dialog, ki pa je dejansko monolog nekdanjih krvnikov, daje samo možnost srečavanja, kjer se grade pota za pokop slovenske politične emigracije. — Črno gledanje? Ne, jaz ga krstim za stvarno gledanje. Če bomo namreč gledali samo rožno zarjo, ki si jo sami čaramo z velikimi besedami, nas bodo kope teh besed pokopale. Kdor težave vidi, jih preceni, in najde pravi prijem. In tega je treba. Zavoljo tega sem ob vsem, kar sem povedal, idealist. In tudi to vem, da je narejeno samo tisto, česar se lotimo, ne tisto, o čemer samo govorimo. Sanje so za praznike. . O TARIFA RSDUCIDA CORREO iGENTIN SUC. 6 R. P. 1. 95370) < CONCESION 6228 SOCIALISTIČNEGA Pisatelj in publicist dr. Bogdan Radiča piše v Hrvatski reviji, XVI, 2-4 a marksističnem revizionizmu in neo-hrvatstvu: „Svetovni tisk skoraj dnevno piše o globoki reformi, ki da jo doživlja marksizem v Zagrebu in kako hrvatski marksisti, ki so na oblasti, poudarjajo svojo hrvatsko nacionalno individualnost. Po Bakaričevem intervjuju v Ninu in po raznih sestankih partije je sedaj možno osvetliti dva elementa: 1.) da je dosedanja teza partije o integralnem jugoslovanstvu mrtva, ker se je spremenila v živkovičevsko, aleksandrsko jugoslovansko z dne šestega januarja, in 2.) da mora reforma končno privesti Slovenijo in Hrvatsko v sklop zahodne evropske ekonomije, ker je belgrajska stalinistična ekonomija popolnoma gospodarsko izčrpala vse gospodarsko razvite predele Jugoslavije. Daši Tito ne odobrava pisanja revije Praxis, je ta revija vendarle izhajala naprej in postala temelj za razvoj najnovejšega rodu mlade generacije. Zagreb je na poti marksističnega revizionizma prehitel Varšavo. Belgrad je tudi danes, kakor je to bilo med obema vojnama, trdnjava marksistične reakcije in steber centralizma. Belgrad je bil nesposoben voditi Jugoslavijo v dobi med obema vojnama in se je izkazalo, da je nesposoben voditi sedanjo komunistično Jugoslavijo. Proslava 130-letniee hrvaškega preroda (ilirizma) je bila veličastna manifestacija prebujanja hrvatske nacionalne zavesti. V Narodnem gledališču je publika pela Lepo našo domovino ob besnem ploskanju vseh navzočih, tudi komu-tističnih funkcionarjev. Po hrvaških katedralah so se v navzočnosti hrvatskih škofov organizirale verske slovesnosti, kjer je pravoslavna duhovščina skupno s katoliško molila in prosila istega Boga za blagoslov domovini. Hrvatski Srbi se približujejo koncepciji o hrvatski domovini in o tem najnovejšem pojmu se bo moralo še razpravljati. Če je v tem bistvo novega ekumenstva, potem je to samo pozitivno. Društvo književnikov Jugoslavije se je razbilo zaradi nazorov hrvatskih književnikov, ki so se izrekli za lastno društvo. Hrvati, Slovenci in Macedonci so odbili koncepcijo Dobriče Cošiča o nekem jugoslovanskem in-tegralizmu kot prehod v nek socializem. Tak integralizem bi bil samo nadaljevanje ,,jugoslovanske" koncepcije Živ-koviča in Aleksandra. Federalizem ne funkcionira. Nekateri še upajo na koncepcijo ali zvezo enakopravnih držav. ROMAN O BANKROTU POLJSKE PARTIJE Letošnja najbolj brana in kupovana poljska knjiga je roman Jerzyja Putramenta „Malowierni“. Vsak ključni roman vleče. Javnost je kmalu spoznala, da so pod psevdonimi „maIovernih“ junakov romana, ki naj bi osvetlili pojav stalinizma in propadanja partije na Poljskem, nekdanji komunistični gospodovavci kot Bierut in Berman, kulturni diktatorji in policijski rablji kot na primer polkovnik Swiatlo. Ta ključni roman'pa je hkrati tudi škandal v partiji sami, tako je bila senzacija še večja. Jerzy Putrament (letnik 1911) je namreč vedno bil deležen popolnega zaupanja partije in je bil njen pesto-vanec. Po vojski je pisal predvsem romane, kjer je žgoče kritiziral predkomunistično poljsko družbo. Bil je poljski poslanik v Parizu in v Bernu, poslej vedno med sprednjimi odborniki poljskega pisateljskega društva. Nikdar ni bilo pri njem ugotoviti odklonov stran od generalne linije in odporov zoper partijske direktive kulturi. Tak ortodoksni marksist — v partiji je že dobrih trideset let — se je na jesen 1967 naenkrat pojavil med kritiki poljske marksistične družbe. Umetniško je Putramentov zadnji roman kaj povprečna in plitva zadeva. Osebni in družbeni konflikti so obdelani samo na površju, psihološko nikjer ne gre v globino. Toda v romanu je zelo nazorno opisano, kako je komunizem na Poljskem v petdesetih letih doživel svoj bankrot. Razvidno je tudi, da so po Putramentovem mnenju partijo v krizo strmoglavili oportunisti v partiji in tajna policija. Ne more pa Putrament zatajiti starega komunista v sebi, saj mu teror stalinistične dobe velja za zlo šele od trenutka, ko se je vrgel na lastne partijske funkcionarje. Pripadniki srednjega in nižjega partijskega aparata, ki so izšli iz stalinskega sistema, so se prvi vznemirili ob knjigi, ki je konec koncev vsem obudila spomin, da so služabniki sistema, ki je v političnem in moralnem pogledu močvirje. Vedno pogostejši protesti so se oglašali iz vrst aparatčikov, ki so roman oklicali za sunek z bodalom v hrbet partije. Bolj usodna je bila zamera sovjetskih gospodarjev. V enem izmed poglavij je namreč opisano, kako poljski voditelji vsi nared sprejemajo ukaze v Krem-Iju. Putrament je moral objaviti javno „samokritiko“. V HUMANIZMA NI Belgrad ne more biti več središče multinacionalne države. Tega se ne zavedajo samo hrvatski marksisti, ampak tudi slovenski, macedonski, arnavtski in dc neke meje tudi črno-goski komunisti. Marksizem ni razrešil niti gospodarskega niti nacionalnega vprašanja. Državo je privedel v zagato, iz katere se bo težko rešila brez večjih pretresov. Tega se danes zavedajo vsi: tisti na vrhu, oni v sredini in vsi na dnu. Verovati, da bi revizionizem mogel osvoboditi državo izpod valjarja stalinističnega pozitivizma in jo privesti v socialistični humanizem, je težko. Sovjetska izkušnja je pokazala, da socialističnega humanizma ni in ga nikdar ne bo-. Tehnokracija in birokracija oblasti ne bosta dali nikdar iz rok in če se o tem razpravlja v Zagrebu in na nekih študijskih sestankih na Korčuli, potem pač ne bodo mogli skrivati oči pred tem, kaj se dogaja na Golem otoku (titovsko koncentracijsko taborišče). Kratko, reči moramo, da dvomimo v možnost spremembe oblasti s pomočjo intelektualcev in zaobrniti smer dogodkov. Smrt starega in senilnega Tita bo odprla prepad v državi. Če srbski komunisti tedaj prevzamejo oblast v svoje roke in obtožijo hrvatske komuniste revizionizma in nacionalizma, potem hrvatskemu komunizmu ne bo ostalo drugega kot prevzeti oblast nad Hrvatsko v svoje roke. Pri tem pa ne bodo smeli biti izdajavci lastnega naroda. Režimi prehajajo, toda narod .ostane. Hrvatski komunisti bodo morali braniti svojo republiko Hrvatsko za ceno žrtve. - Dve desetletji komunistične Jugoslavije sta pokazali jasno in vidno, da Hrvatska v komunističnem sistemu trpi, gladuje in propada... če se Bakaričeva Hrvatska spremeni v hrvatsko državo, tedaj dosedanje trpljenje ni bilo zaman. Hrvatski komunisti bodo morali izbirati: ali je važnejši komunizem ali hrvatska narodnost?. . . Če na to ne bodo znali dati odgovor, bodo izginili, postali plen Bel-grada in jih bo preziral lastni narod in njihovi zatiravci — Srbi. Poti nazaj ni! Bakarič je dejal prav, ko je izjavil, da bo nastopil „konec Jugoslavije in konec socializma”, če se to vprašanje ne uredi. Le to si moramo želeti, da to ne bi pomenilo konec Hrvatske. Takega konca se nam je danes najbolj bati. Vendar moramo upati tudi contra spem — proti upanju." denvniku Žicie Warszawy je konec oktobra napisal prošnjo portiji, naj mu odpusti. Trdi, da nikoli ni imel namena ogorčiti svoje tovariše, ki mu vendar morajo verjeti, da ni hotel pisati romana o partiji, temveč zgolj zoper oportunizem nekaterih posameznikov. Hkrati izjavlja, da mu je silno na tem, da člani opuste svojo „krivo optiko" glede na njegov roman. Sklicuje se na to, da je trideset let zvesto služil partiji in zatrjuje, da bo tudi vnaprej svoje literarno delovanje pojmoval kot delo za partijo. Za sklep Putrament obtožuje Radio Svobodna Evropa, ker je njegove „Maloverne“ priporočil poljskim poslušav-cem kot koristno darilo, „očitno z namenom, da bi kompromitiral roman in avktorja, še bolj pa, da bo opovrl prerod partije". Ta obrat ni brez neke diplomatske spretnosti. Vprašanje pa je, če se bodo ogorčeni aparatčiki ujeli v Putramentov trik in se dali pomiriti z argumentom: „Ne kritizirajte me, zakaj vprav to želi naš ideološki sovražnik." NEČLOVEŠKO RAVNANJE Z JULIJEM DANIELOM Prav za obletnico oktobrske revolucije bi razni zapad-ni povelinevalci Lenina mogli meditirati ob opisu obiska, ki ga je Larisa Danielovna naredila malo prej svojemu že osemnajst mescev zaprtemu možu v delovnem taborišču v Ozjcrnoju ,v Mordviniji. (Poročilo je najprej prinesel “Die Zeit”, 22. septembra 1967, za njim vsi veliki listi.) Pot 17 kilometrov med postajo Potma in taboriščem Ozjor-noje sta Danielova žena in sin morala narediti peš. V Moskvi so ji dali upanja, da bo njen obisk trajal tri dni. Ko pa je stopila v lager, so ji povedali, da bo z možem mogla govoriti eno uro. S sinom sta prinesla toliko živil in potrebščin, da sta jih komaj pritovorila, toda stražar ju je pustil do Julija Daniela samo s štirimi oranžami in zavojčkom cigaret, ko sta pa odhajala, ju je neizprosno prisilil, da sta vse odnesla proč. Danielova žena je odšla s podobo moža, ki vsak dan bolj slabi, ki mu ne dajo zdravniške oskrbe, katero terja neka stara rana in nedavna infekcija v ušesih; ves je oslabljen zaradi težaškega dela čez svoje moči; redno je kaznovan, kronično nedohranjen. (Dalje na 6. strani) VATIKAN ZA DR. KRUNOSLAVA DRAGANOVIČA Dne 24. novembra 1967 se je ob 11.30 Vjekoslav Cvrklje, odposlanec jugoslovanske vlade pojavil pri vhodu uradov državnega tajništva v Vatikanu. Jugoslovanskega zastopnika je tja nepričakovano pozval kardinal Cicognani 23. novembra in ga je poziv dosegel v Milanu. Srečanju med kardinalom državnim tajnikom in jugoslovanskim predstavnikom je prisostvoval substitut državnega tajništva nadškof Giovanni Benelli. Razgovor je trajal par minut in se vršil v zelo hladnem tonu. Edini predmet razgovora je bil hrvaški duhovnik dr. Kru-noslav Draganovic, ki je 6. septembra skrivnostno izginil v Italiji in se potem čudežno spet pojavil v Jugoslaviji 11. novembra. Gospodu Cvrlju je bilo rečeno: „Sveti sedež zahteva od jugoslovanske vlade, da se apostolskemu delegatu v Beogradu, nadškofu Cagna dovoli srečanje j. monsinjorjem Draganovičem." Cvrlje je na to odgovoril: „To srečanje je nemogoče, dokler se bo nadaljevala protijugoslovanska kampanja hrvaškega klera v emigraciii. Če se bo ta kampanja proti nam nadaljevala, se bo zoper monsinjorja Draganoviča začel proces o njegovih hudodelstvih in ni izključeno, da morejo v teku razprave priti na dan različne odgovornosti, ki bi se mogle tikati tudi splošnega položaja katoličanov." Na to je bilo Cvrlji odvrnjeno: ,,Nimamo namiena biti pod kakršnim koli pritiskom, temveč formalno terjamo, da sporočite svoji vladi, naj se apostolskemu delegatu v Belgradu dovoli srečanje z monsinjorjem Draganovičem. Neformalno po vas obveščamo, da Sveti sedež z naklonjenostjo gleda na vlogo, ki jo je pri jugoslovanskih oblasteh vložila skupina avstrijskih časnikarjev za sestanek in intervju z monsinjorjem Draganovičem." Po novejših vesteh naj bi bil Cvrlje sam zasnoval načrt za ugrabitev dr. Draganoviča, konkretno pa naj bi ga izvedel drug titovski diplomat, zloglasni Slavko Alekšič. Tako trdi Lo Spechio (3. novembra), dobro informirani rimski politični tednik iz kroga okoli ministra Andreottija. Vjekoslav Cvrlje je bil mednarodni javnosti ob imenovanju v Rim predstavljen kot profesor belgrajske diplomatske šole, sedaj pa je ugotovljeno, da pred prestopom v sekcijo kultov pri zunanjem ministrstvu Jugoslavije je bil inštruktor specialne ne. sekcije (beri: politične policije), Črnogorec Slavko Aleksič je bil med vojno pri Ozni za Hrvatsko, potem pa je opravil nek hiter kurz špionaže pri zunanjem ministrstvu, kjer je spoznal inštruktorja Cvrljo. Po neki misiji v Indiji, kjer je likvidiral nekega jugoslovanskega diplomata, se je vrnil v Jugoslavijo in nato prevzel kontrolo nad begunci iz Jugoslavije v Italiji. Svobodni italijanski tisk zahteva izgon tega diplomata. Poznavavci razmer o emigracijah iz Jugoslavije menijo, da je ugrabitev Draganoviča pojav prehoda k nasilnim metodam proti hrvaškim emigrantom, posebno duhovnikom, ker Ozni obravnavanje z rokavicami (preko železne pesti. . .) ni prineslo med hrvaškim klerom v emigraciji tistih uspehov, kakor jih je dosegla med Srbi in Slovenci. V odgovor na izjavo Titovega namestnika državnega pravdnika Vladimirja Žugiča so hrvaški duhovniki v zdomstvu objavili v rimskem II Tempo (15. 11.) pismo direktorju, kjer postavljajo na laž Žugičeve trditve. Poudarjajo: „Treba je razločevati med nekom, ki je patriot ter hoče svobodno in neodvisno Hrvatsko, in nekom, ki pripada nekemu političnem ugibanju, katero sicer ima isti cilj, toda ne uporablja čisto demokratičnih sredstev zanj." ,,Dejstvo države (namreč ustaške), četudi vazalne in malo neodvisne so sprejeli vsi hrvaški patrioti kot manjše zlo in kot edino zgodovinsko možnost v tistih okoliščinah, otresti se srbskega zatiranja in zaustaviti komunistično revolucijo." Če se s terminom „ustaša“ hoče zaznamovati vsakega hrvaškega patriota, ,,potem so vsi.Hrvati, vključno ne malo današnjih hrvatskih komunistov, ustaše." O Draganovičevi „hudodelski dejavnosti med vojsko" izvemo, da se je tedanji profesor teološke fakultete v Zagrebu takoj po zlomu Jugoslavije trudil za pomoč hrvaških begmncev in bil predsednik odbora za pomoč slovenskim raz-seljencem, ki so jih izgnali Nemci. Kakor sedanji kardinal šeper je bil ud komisije hrvaškega episkopata za kontrolo masovnih spreobrnjenj Srbov, toda prav v tem. vprašanju je prišlo do spopada med njim in ustaškim režimom, tako da mu je bilo zagroženo s smrtjo. V začetku 1942 je bil imenovan za zastopnika od škofov odvisne organizacije Caritas Croata v Italiji v pomoč hrvaškim internirancem. Zastopniki hrvaške države pri Sv. sedežu so bili laiki, ne pa dr. Draganovič. Draganovič je svojim prijateljem povedal: „Vem, da mi zasledujejo vsak korak Titove komunistične tajne službe, ki so me že trikrat poskušale ugrabiti, in če bom izginil, vedite, kdo je odgovoren — Titov režim." V pismu, ki ga je dal shraniti, svojim prijateljem, je vnaprej oklical za neresnične vse „izpovedi ali priznanja ali izjave", ki bi mu jih izsilila jugoslovanska policija ob morebitnem zajetju. Dne 18. novembra so v istem časniku hrvaški duhovniki in intelektualci v zdomstvu priobčili Draganovičev testament in ovrgli takoime-novano konferenco Draganoviča časnikarjem. Javno pozivajo jugoslovansko vlado: „Če se je Draganovič sam svobodno javil komunistom, kakor oni trdijo, tedaj ta vlada ne bi smela imeti težav, da bi dopustila mešani mednarodni komisiji, sestavljeni iz kvalificiranih zastopnikov Sv. sedeža, Avstrije, Italije in Rdečega križa, ki bi ji bili v pomoč najuglednejši zdravniki specialisti in psihiatri, srečati se z Draganovičem in preiskati njegovo fizično in psihično zdravstveno stanje in se prepričati o njegovi resnični volji." JUBILEJNI DAR ZA GLAS GLAS vstopa v XV. leto. Ob pogledu na pretekle zgode in nezgode mu, bo od vseh strani dano iskreno priznanje, zabeleženo že v tolikih dopisih uredništvu in sotrudmkom: list je na višini drugih podobnih časopisov pri narodih 's svetovnim trgom, preveav ga pa še več: vse spise in prispevke navdaja, lepa mera idealizma, splošna .značilnost vseh slovenskih kulturnih delavcev v zamejstvu. List nas res sproti vpleta v domače in svetovne dogodke na vseh poljih, kjer se bodočnost sveta oblikuje v požrtvovalnosti za zmago resnice in pravice. Ker so prispevki večinoma iz literarnih in umetniških vrst, so premnoge ugotovitve in analize prežete z zanosom, kakor se sodobnost vriva v naš svet s srečo in trpljenjem v pisanju vseh — pa naj bodo tostran ali onstran železne zavese. Ideali lepote in •resnice ne poznajo meja!. . Letniki GLASA so prave zakladnice. Poleg zasluge piscev pa nosi velik delež leva rubrika z naslovom ZA SKLAD GLASA — tudi vsak najmanjši dar je bil iskren, ker je zrastel iz ljubezni do slovenstva in vere v njegovo bodočnost. Vemo, da so dajatve velike, zavedamo pa se tudi, da je tudi skromen dar ,,ubo^ ge vdove“ zablestel v vsej plemenitosti. Slovenska kultura tudi v atomskem veku še vedno raste na kozolcu., zlasti med nami v zamejstvu. Bilo bi nadvse usodno, če bi ob vstopu v XV. jubilejni letnik morali kloniti — nasprotno: list se mora, potruditi biti še boljši, še bolj odprt na vse strani. Toda idealizem, ni vse: POTREBNA JE TUDI POMOČ! Zalo se obračamo do vseh — saj list prejemajo mnogi že leta. in leta brezplačno — s prošnjo za, JUBILEJNI DAR: 2.000.— pesov za Argentino in 10 dolarjev za inozemstvo (možno v obrokih). Za, darovavce bo izbran poseben umhtniški dar in bomo o zbirki sproti obveščali. Podprite naš idealizem in ve-rujte v naš optimizem! UREDNIŠTVO GLASA GLAS PO LETALSKI POŠTI Mnogi prijatelji izven Argentine pišejo, kako željno pričakujejo vsako številko Glasa. Na žalost so pogosto rez-mere po poštah ali zamude v paronlov-nem prometu krive, da list ne prihaja redno naslovnikom v Evropi, ZD, Kanadi in drugod po svetu. Pripravljenni smo pošiljali zato list vsem, ki hi to želeli, po letalski pošti, tiskan na biblični nanir, Sporočite nam svojo željo in nakažite za ves letnik za kritje stroškov 8 (osem) dolarjev: možno je plačevanje \ obrokih. FR. STELE: PLEČNIK V ITALIJI Pravkar smo prejeli prvi izvod novega dela akademika in univ. vrof. dr. Er. Steleta: ARH. JOŽE PLEČNIK V ITALIJI (str. 315, izdaje Slovenske Matice v zbirki Spomini in srečanja). Vseli in a : Predgovor, J. Uvod, II. Plečnikovo potovanje po Italiii in Franciji, II. Zapiski s nota po Italiji in po Franciji. IV. J. Plečnik v luči popotnih zapiskov, V. Sadovi italijanskih vtisov, VI. Odmevi Italije v poznejših pismih brata Andreja, Epilog, Pripombe k pismom in dnevniku, Kazalo imen, pojmov in tujk, Kazalo slik. — Knjiga je res razkošna po natisu,, številnih reprodukcijah rimet-nin v Italiji in Franciji in opremi. Opozoriti je še, da je delo izšlo za desetletnico Plečnikove smrti. afere®! im efesarfa Dr. FRANC JAKLIČ UMRL. — Na praznik Brezmadežne, dne 8. decembra je v Združenih državah umrl prof. dr. Fr. Jaklič, avtor številnih nabožnih knjig, še bolj pa je za naš čas pomemben kot zgodovinar slovenske misijonske aktivnosti. Že v domovini je izšlo njegovo obsežno delo o Knobleharju, in kakor za vzporedje pionirju misijonstva v vzhodni Afriki se je zatem ves posvetil raziskovanju vsega delovanja 'škofa Baraea in to predvsem kot misijonarja na ameriških tleh med Indijanci. Pri tem se je razvil in uveljavil kot najboljši baragolog .Na žalost so mu razmere po vojni onemogočale, da bi do konca izčrpal vse vire; težka bolezen je njegovim naporom stavljala vedno večje ovire, dokler ga sedaj smrt ni rešila hudega trpljenja. Bil je ustvarjalni član Slovenske kulturne akcije, vendar se je slovenskim kulturnim delavcem pridružil še poprej, ko je začel sodelovati pri Vrednotah v letu 1950. Tudi druge slovenske publikacije v zamejstvu so bile deležne mnogih njegovih spisov in člankov. — Naj počiva v miru! TRINAJSTI KULTURNI VEČER V SPOMIN AN! AHMATOVI Slovenska kulturna akcija je zaključila sezono kulturnih večerov z lepo spominsko prireditvijo pokojni ruski pesnici ANI AHMATOVI. Večer je bil v okviru literarnega odseka in je dr. Tine Debeljak v uvodnem predavanju podal življenjsko pot pesnice in označil njeno mesto v ruski in svetovni poeziji. Osvetlil je posebno težave in ukrepe oblasti proti največji pesnici sodobne ruske poezije. Njena življenjska pot je dejansko pretresljiva podoba o zatiranju svobodnega kulturnega ustvarjanja v Sovjetski zvezi in ob podrobnostih iz tracredij in izkušenj drugih ruskih umetnikov (Majakovskij, Mandelstamm, Babel, Jesenin) je nakazal sedanje stanje ruskega u-metniškega ustvarjanja zlasti še v osvetljavi vloge pesnika Jevgenija Jevtušenka. Predavanje bo objavljeno. Pri izvajanju sporeda so z recitacijami sodelovali gospa Zina Ivanilova in inženir Igor Ivanilov z ruskimi teksti; pa gospa Pavči Ei-letzeva in gospod Stanko Jerebič s slovenskimi. Res zelo obilno obiskan večer je predavatelja in sodelujoče nagradil ob koncu in tudi vmes z navdušenim odobravanjem. Po zaključku so se ruski gostje zadržali še dalj časa v prijetni družbi s slovenskimi ust-variavci in tako še podčrtali pomen takih prireditev, slonečih na starih tradicijah povezanosti in prijateljstva med slovanskimi narodi. — Pesnik Vinko B e 1 i č i č je pravkar izdal pesniško zbirko „ G M A J N A “, Obsega 25 pesmi in je izšla v založbi revije Mladika, Via Donizetti 3, Trst. Tržaški tednik Novi list (9. nov. 1967) je izpod peresa fj objavil kritiko knjige Vinka Brumna Iskanja. Uvodoma pravi: „Znani slovenski filozof in esejist Vinko Brumen je izdal pred kratkim pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu zanimivo in precej obsežno knjigo (okrog 280 strani) pod naslovom Iskanja. Izšla je kot 64. izdaja omenjene založbe, kar je glede na razmere nadvse časten rezultat, tako z literarnega in splošno duhovno ustvarjalnega vidika kot tudi v pogledu organizacijskega in finančnega napora." Sledijo citati iz posameznih poglavij in pravi po besedah iz uvoda: „Po tem simpatičnem uvodu nas tudi knjiga nikakor ne razočara. Res da mar-sikak bravec.. . ne bo v vsem pritrdil avtorju, OKROG ADENAUERJEVIH SPOMINOV Ruda J u r č e c Pri Nemški založbi v Stuttgartu je izšla tretja knjiga Adenauerjevih sponV nov. Izhaiajo pod res klasičnim naslovom ..Errinerungen". Prva knjiga je zače]® z letom, ko je bil kolnski župan doktor Adenauer poklican za zveznega kancletj® zahodne nemške republike. Že ob nrvi kniigi so kritiki zabeležili, da Adenauer ^ bil in ni Churchill, ki se je v svojih obsežnih spominih znal postaviti v vsem dekt>r' iem y izložbo zgodovine in je svoj opus napisal s tolikšnim literarnim zanosom, da n1® je bila podeljena ob koncu Nobelova, literarna nagrada. Adenauer je pač mnog0 skromnejši po sredstvih pisania in namenu. Prve tri knjige je napisal že potem. ^ je odšel v pokoj. Ni se naslanjal na uradni arhiv, vendar je bil spomin še izredei1, edino, kar mu je najbolj koristilo, je bila obsežna kartotečna zbirka listov, kj«1 je s kratkimi besedami sproti zapisoval najpomembnejše dogodke. Pisal ie do zadn.m trenutkov in je tretjo knjigo končal tik pred odhodom v smrt. Zapustil pa je kol1' cepte še za nekaj knjig — postumnih, ki jih sedaj sestavljajo in pripravljajo za r8' tis posebni zgodovinski in muzejski strokovnjaki. Tretia knjiga obsega kar 551 strani, res nekaj izrednega za pisatelia že v de' vetdesetih letih stalnosti. Kritika poudarja, da se prav iz teh strani videva, da ^ bile glavne Adenauer j jeve lastnosti v politiki: zvitost, vztrajnost in pogum. Ft vseh državnih zadevah, tako v notranji kakor tudi v zunanji politiki je imel pre° seboj samo en čili: ..Glavno mi je bilo, kakšen bo končni uspeh." Skozi tretji del se vlečejo popisi dogodkkov. boli bogati do razočaranjih. obsega knjiga dobo od 1955 do 1959, je nemško politiko gradil na upanju, kako ^ skupno z de Gaullom uravnaval evropsko politiko do popolne združitve Evrop0; Med tem ko je Adenauer skušal korakati trdno do popolne integracije Evrope prf' po noti gospodarskega vzklajanja, mu je de Gaulle stalno uhajal v širša obzorF ko je zagovarial svom misel o Evropi narodov in bi po njegovem morala biti zaho8 najprej prikliučena Srednia Evropa in z? konec si je de Gaulle zamišljal še, k«* bo članica take Evrope tudi evropska Rusija. Adenauer si je za stržen jemal zv8Ž in prijateljstvo med Francijo in Nemčijo, de Ganile pa je silil za sporazumevanj^ z vzhodom, kjer je verjetno iskal neko bodočo obliko kontrole nad morebitno obn°; Ijeno in zedinjeno Nemčijo, večno sovražnico svoje zahodne sosede — Francij. Adenauer je skušal rušiti de Gaullovo nezaupanje s približevanjem Sovjetski zvf posebno potem, ko i° po Stalinovi smrti Hruščov odpiral nove možnosti. Prav na.?1 ie spoznal, da tudi Hruščov ne bo pristal na zedinjenje obeh Nemčij. zato je na k0^, fereneah s sovjtskim ambasadorjem Smirnovim v Bonnu razpravljal, kako dati ob| Nemčijama, zlasti vzhodni, ljudski, to je komunistični Nemčiji, nekak znac8 nevtralnosti, kakor ie bila priznana in podeljena Avstriji po pogodbi, ki je bila 8 I ,, • i • ’ J 1- -- -- —£- vse zaveznis'! Dunaju podpisana leta 1956. Posledica je bila, da so se ruske in — --------------- čete umaknile iz Avstrije in je Avstrija zadihala kot svobodna republika z obye®‘ večne nevtralnosti po zgledu Švice... Ali ne bi bilo možno kai takega skleniti za Nemčijo, je Adenauer vpraševal ambasadorja Smirnova, in dodal: ..Bog ne o* da bi se to izvedelo.. . Nemci bi bili sposobni me na grmadi sežgati. . .“ Te nevafl1, sti ni bilo, ker je imel Hruščov gluha ušesa in se je v Rusiji ohranilo in še napu gojilo prepričanje, da je zahodna Nemčija fašistična država in zatočišče skr"1 gestapovskih agentov, ki komaj čakajo na maščevanje za poraz v letu 1945. PARTIJA V SODOBNI LUČI Med evropskimi komunističnimi partijami je po svoji intelektualni višini na vrvem mestu francoska. Sicer velja italijanska za najmočnejšo po številu, vendar ima šibak kader inteligence. Znani -'"'dilni pariški dnevnik Le Monde objavila podatke o pomenu partije v Fran-oiji, kakor jih je za kongres de Gaullo-ye stranke v Lillu izdelala posebna komisija izvedencev. Vsak član kongresa ie prejel- celo dokumentarno gradivo, ki ki sloni na sledečih glavnih ugotovitvah: Levičarska fronta pod vodstvom učitelja Mitteranda. de Gaullovega tekmeca uri zadnjih predsedniških volitvah, je komunistično stranko potegnila iz osamljenosti. Njenemu sedanjemu položaju v javnosti so služile tudi samovoljne razlage sklepov 2. vatikanskega cerkvenega zbora in nek psevdojoanizem, ki je francoskim komunistom prisodil sijal enakovrednih sogovornikov na raznih sestankih in dialogih. Razvoj je šel tako daleč, da morajo odgovorni državniki vnovič onozariati na nevarnost komunizma in je vodstvo de Gaullove stranke smatralo potrebno, pridružiti se tem sva- I i i!1 rilom. Premiki v francoskem javnem < političnem okviru vedno močneje odfjj vajo po vsem svetu, še posebej pa v p,. ] včl j u jju vsem svcim, se jja v rooi, najprej seveda v sosedni ItalU odkoder gredo potom glavne formula^1 v sosedne srednjeevropske dežele. VeD torej podati povzetek izraženih mislil 1. Komunisti in narodna neodvisiF Partija ohranja brezpogojno zvest * r Zvezi sovietskih socialističnih republfj Formula kot taka je sicer opuščena ,, propagandnih razlogov, toda pravil0 . iU prouagaiiuum raziuguv, uuua uiav*— j ostalo v veljavi. Ako komunistična stt8. ka priznava pozitivne vidike franc°sl11 politike, to dela samo zaradi tega, 41 ne zataji sovjetske politike; pri sV°M računih ne jemlje v poštev intereLl-Francije. Francoski komunisti so še f J-no izmed vseh v razmerju do MofU naihnlj servilni. Zaradi tega je polit1! n!!’ približanja Sovjetski zvezi pri nap0^ za odstranjanje mednarodne napet0' j treba delati brez njih. js rai>T 2. Komunistična partija ni bodočnosti in tudi ni stranka delaV0 A V bistvenih točkah je razvoj dokazal 1(4 resničnost Marxovih prerokb. Od delavcev v Franciji jih danes 981 ni v Iz spominov sklepajo tudi^ razni komentatorji, kako zelo se je Adenauer znal ^ ^sih zmotiti v sodbah in rečunih. Pero je grenko pisalo, ko je moralo obravna-J*« bližajoči se Adenauerjev odhod z vodstva nemške politike. Bridkost mu je od-e a prave pogoje za presojo in je v opisovanju vrlin in slabosti svojega „prestolo-c'Slednika“ doktorja Erharda izgubil sestavine za pravilno pretehtavanje. Ker , u ni mogel odrekati finančnih in gospodarskih sposobnosti, je dopuščal možnost, da -Erhard uspel v notranji politiki in bo znal voditi krščanske demokratsko zvezo, m pa bo žalostno propadel na vodstvu zunanje politikke. Dejstva pa so pokazala nasprotno: kancler Erhard je odlično zaplaval v nemški zunanji politiki, nam-j ,v smislu utrjevanja Adenauerjeve politike do Francije in Združenih držav, pač f' ^ Je popolnoma pogorel v notranji politiki, kjer je po nekaj mescih spravil položaj " 1q.s. e. y takšno stisko, iz katere se je mogla rešiti samo v veliki koaliciji med ;» Iz katere je potem Robert Schuman 1950 ustvaril najprej Benelux in se je i ()0ve,a doba Evropskega skupnega trga. Že leta 1923 pa je bil Adenauer napove- * ^Ov 1 -- j-------O ----jJCV JV. KJXi Xi.VAV.JIC4.L4 V. J J1 CA U V ? str-3, vatikanskega koncila, ko je odklanjal, da bi Porenje vodila katoliška ?!' Staa8ka centruma; zagovarjal je potrebo po skupni stranki katoličanov in prote- Lar se je potem zvarilo v krščansko demokracijo. Pa tudi ustvaritev repu-'f- 6 Porenje je imela posebno nalogo: obstajala naj bi toliko časa, da bi dokončno ' čij'rda most med Nemčijo in Francijo, potem pa bi nehala in se spet vrnila v Nem-> ko bi pri Francozih splahnel strah pred nemško maščevalnostjo. D (listov, med 100 prejemniki mezd jil i? es 70 ne voli komunistično. [ji. ^Komunisti in politične inštitucije. — jjt’ Dott/^Istična partija Francije je bila |j» 950,ba r četrte republike (od 1945 dc Komunisti so bili občudovavci Sta-6 diktature. Zmote in napake levice. — Zveza jf Llejjji 0mPartijo in ostalo levico ni spre-i‘ . a večine naroda v prid levici. Levi-f li^;6 more vladati s kompartijo. Komu-l(f ^ tiiso lojalni zavezniki. «se je KP spremenila? Ne: na-..j ^ p®’ da bi jo skušali spraviti iz ge-, d pretvezo, da tako postane stran-’j,!s>lie akor so druge stranke, se je ne IfP j slJrejeti, dokler ne postane, kakor jjJ ^ uSe stranke. riLUp^j komunisti in katoličani. — Komu-čVi djA0 uvideli, da se novi miselni tokove So katoličani odpirajo za manevre. is1'* Sri, “muulstl stremeli za tem, da bi f^slci • li klientelo med raznimi levi-C!’t* kaJ1*!*. lupinami in ko so se katoliča-Irn0ftUin- kot nepopustljivi nasprotniki LNljji Izrna kot filozofije in kot nacio-11 ^ sistem, je komunistična partija prakticirala silno divji antiklerikalizem. Teda zelo dobro se zna komunistična partija prilagoditi popolnoma različni taktiki, ko je svoj naravnostni boj zoper religijo odložila „na pozneje". Tako je partiji marsikaj „uspevalo“ na prvih ,.dialogih" med katoličani in komunisti, dokler cerkvene oblasti niso začele določati posebnih pogojev za taka „sreča-nja“. POJASNILO UREDNIŠTVO GLASA izjavlja, da pisatelj g. Mirko Javornik ni pisec članka Posledice skrivnostne poslanice (Glas XIV, št. 15, 29. sept. 1967). OBVESTILO Kakor doslej, tako bosta skozi poletna mesca januar in februar prihodnji številki GLASA izšli 15. januarja in 15. febnearja 1968. BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE IN MNOGO ZADOVOLJSTVA POLNIH USPEHOV ŽELIMO VSEM ČLANOM, NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM V NOVEM LETU! SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA ker igrajo pri tem pač veliko vlogo lastne izkušnje in spoznanja, a v glavnem se bo vendar strinjal z njim in se pri tem čudil, kako bistro in s čutom za bistveno je znal avtor obravnavati naše pedagoške, kulturne in narodne probleme." „V drugem delu, Od načel do dejanj, razpravlja o uresničevanju in izvajanju načel v praksi in nastopi proti takoime-novanemu kačurstvu, ki hoče uresničitev načel brez upoštevanja realnosti, to je možnosti, če so tista načela v danih razmerah sploh uresničljiva. Tu se spusti včasih tudi na teološko področje, v glavnem pa se drži filozofskega terena." „četrti del je v nekem smislu najzanimivejši in najaktualnejši, ker obravnava vprašanje naše narodnosti pod naslovom Naseljenci in narodnost, pa naslov ni najbolj posrečeno izbran, ker zadeva marsikaj tistega, o čemer razpravlja avtor, vse Slovence in tudi naše zamejstvo. Zanimivo je zlasti njegovo razpravljanje, kaj je narodnost... V tem poglavju najdemo odstavke, ki so napisani prav za primorske in koroške Slovence. Kdor razmišlja o vprašanjih slovenske narodne zavesti in o naši narodni usodi, naj -si nujno prebere to poglavje. . . in marsikaj se mu bo razjasnilo." „Knjiga je napisana v lepem jeziku, brez tiskovnih napak, natiskana na lepem papirju, opremil pa jo je arh. Božo Bajuk." NOVA PLOŠČA PEVSKEGA ZBORA GALLUS Izšla je plošča desetih nabožnih pesmi, kot jih je pod vodstvom svojega dirigenta dr. J. Savellija posnel Gallus. Polovica pesmi (2 Hladnikovi in 3 Gruberjeve) so posvečene Mariji, druga polovica plošče prinaša dve postni- (Železnik, Hribar), dve božični (Cvek) in Tcmčevo Povzdigovanje (iz Prve slov. maše). Na ovitku je v španščini kratka označitev avtorjev in pesmi, besedilo, predstavitev zbora Gallus in nastopajočih in predstavitev Jakoba Petelina Gallusa (s podobo). Namen izdaje je podan v slovenskih vrsticah: „. . . naj bi z izdajo take plošče ohranili žive melodije tistih pesmi, ki smo jih toliko let poslušali z naših korov in ki so se prav posebno približale duši našega človeka." Čestitamo Gallusu — pri-hednje leto bo slavil dvajsetletnico —, ki je letošnjim uspelim nastopom pridružil to tudi po opremi lepo ploščo. — Gospod France Dolinar nam piše iz Rima: »Profesorju Geržiniču moramo biti za Pregled svetovne književnosti res hvaležni; posebno uvod in snov od predromantike dalje sta odlična. Žal sem ga mogel dosedaj le brati, ne da bi si zapisal opombe. Druga izdanj bo gotovo izšla. Do tedaj bom pripombe že poslal. ..“ — Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je izdala Slovensko bibliografijo za leto 1963 - XVII. letnik. Gradivo je zbral in uredil Janez Logar s sodelovanjem Štefke Bu-lovec in Ančke Posavec. Knjiga obsega 384 strani in se deli v dva dela: I. Članki in knjige in II. Članki in leposlovni prispevki v časopisju in zbornikih. — Častiti gospod L. A. nam piše iz Nemčije: „GLAS je in ostaja zaklad informacij. Res ne vem, kje bi mogel toliko zvedeti na osmih straneh." MEDNARODNI PEN KLUB ZA SVOBODO PISATELJEV V ZSSR IN ČSR Ko je 31. oktobra bil objavljen dekret predsedstva Vrhovnega sovjeta o amnestiji ob petdesetletnici revolucije, kateri je povzel stališča predsednika vrhovnega sodišča ZSSR Gornika, je bilo jasno, da v amnestijo nista vključena Sinjavski in Daniel. Samo nekaj neozdravljivih optimistov med moskovskimi intelektualci je upalo, da bosta deležna še posebnih individualnih ukrepov. Za Daniela so poudarili, da je imetnik mnogo vojnih odličij, hkrati pa izražali strah zanj, ker njegovo vedenje v taborišču ni „brezgrajno“. Ob obletnici „velikega Oktobra" je amnistija zajela samo takoimenovane male hudodelce, kazen je bila odpuščena obsojenim na vključno dve leti zapora, znižana pa določenim kategorijam kaznjencev tudi čez dve leti zapora. Izrecno amnistija ni izvzela „hudodelstev zoper državo". Sinjavski in Daniel pa sta bila obsojena prav po paragrafu 70. ruskega kazenskega zakonika, ki sankcionira taka hudodelstva, kakor so izdajstvo, špionaža in tudi antisovjetska propaganda. ” V očeh ..socialističnih humanistov" je tisti, ki je kriv antisovjetske propagande izenačen z morilci, roparji, huligani, trgovci z mamili in podobnimi. Sovjetska Rusija raje oprosti kazen žeparjem in goljufom kot pa pisateljem, ki so zagrešili to, da so dali prost izraz svoji domišljiji, ki jo sovjetska vlada čisla za sramotitev svqje uredbe. To nima seveda nič opraviti niti s humanizmom brez pridevnika. Za zadevo Sinjavskega in Daniel? se je ubadal tudi izvršilni odbor Med-narodne»ra Pen Kluba, ki se ie sestal 2. novembra v Dublinu. Pretresal je poročilo. ki ga je po vrnitvi iz ZSSR poslal sedanji predsednik Artur Miller. Miller sporoča, da se je razgovarjal z voditelji Zveze sovjetskih pisateljev, da pa po teh razgovorih ni ..nobenega upanja", da bi pisatelja v kratkem mogla biti oproščena. Miller je tudi izrekel svojo misel, da je torej no njegovem mnenju . rennlnoma izključeno", baviti re še z vnrašanjem morebitnega sprejema sovjetskih državljanov v Mednarodni Pen Klub. Odbor je tudi sprejel predlog- o položaju pisateljev v Češkoslovaški in o ukrepih vlade zoper nie. Ti ukreni, tako se glasi sklep odbora. ,.nuino delajo vtis. da so resne omejitve svobodi izražanja misli. Izvršilni odbor želi izraziti svojo vzajemnost češkim in slovaškim pisateljem v tei delikatni situaciji in iz vsega srca želi. da bi se vzpostavili harmonični odnosi med njimi in uradnimi ohlflptmi. kakor je v skladu z mednarodno listino Pen klubov". (Mednarodni FFM klub natanko loči med češkimi in slovaškimi pisatelji, ne pozna češkoslovaških pisateljev, medtem ko se jugoslovansko zastopstvo v njem še zmirom gre jugoslovansko literaturo.) Bolgarski delegat je glasoval zoper sklep, češkoslovaški se je vzdržal gla-sovania. Pač pa sta za ta sklep glasovala madžarski in jugoslovanski delegat, iSeveda po navodilu helgrajske vlade, ki zna licemerno zamolčati primere Mihailova in Rožanca. Režim,' ki se ne upa prevzeti javne odgovornosti _za svoja dejanja.. .) HČI SLOVENSKE MATERE POSLANKA V BRAZILIJI Sao Paulo v Braziliji šteje nad pet milijonov prebivalcev. Seveda je med njimi mnogo tujcev, pripadnikov vseh narodnosti. Velik sloves uživajo Ukrajinci. Nedavno so ustanovili Ukrajinsko brazilsko zvezo in za predsednico izbrali državno poslanko gospo Dulce Salles Cunha Braga. Ko je prevzela predsedstvo, je pred izbranim občinstvom začela predavanje z ugotovitvijo, da je hči slovenske matere, ki je prišla iz Slovenije. Dejala je, da so jo pač izbrali za predsednico, ker se v njej pretaka slovenska kri in se v njej srečavata slovanska in brazilska kri. Gospa poslanka je znana govornica in pogosto nastopa na televiziji, poleg tega pa je znana kot vidna katoličanka, ki mnogo pomaga cerkvam in dobrodelnim organizacijam. Po poklicu je profesorica latinskih jezikov in literature. Pri slavnosti so bili navzoči številni pravoslavni duhovniki U-krajinci in povedali, da imajo tudi v Ukrajini reko z imenom Soča, kar naj bi kazalo, odkod so prišli tisti, ki so dali Soči ime. Prebrani so bili telegrami najuglednejših osebnosti iz Evrope in Amerike ter se je govorilo tudi o ukrajinsko slovenski univerzi v Buenos Airesu. Iz Severne Amerike je noslala pozdrave in častitke tudi hči luži.škosrbskega pisatelja Kafke. Uradni naslov zveze je: Uniao Ucraniano Brasileira, C.P. 7944, Sao Paulo, S. P., Brasih — Mestno gledališče na Reki je predlagalo oblastem, naj mu omogoči večji narnik, ki bi bil spremenien v ,,gledališče na vedi". Parnik s takim gledališčem bi potem potoval ob obali in se ustavlial v mestih in na otokih ter širil gledališko kulturo v doslej nedostopnih krajih. — Skopska revija Razgledi je izdala zbornik poezije z naslovom „Sodobna makedonska poezija". Antologija zajema dela pesnikov od 20. do 40. leta, vsega osemnajst imen. Posebnost: vse pesmi so objavliene hkrati v ruščini, francoščini in makedonščini. Prevode so oskrbeli večinoma pesniki sami. Zbornik pa je ure- dil in mu uvod napisal Slobodan Mirkovič. — Pariški Le Monde poroča, da bo Pasternakov ..Doktor Živago" izšel tudi v Moskvi. Roman bo izšel, potem ko bo posebna komisija književnikov roman prebrala in presodila, da vsebina ne more škoditi sedanjemu redu v Sovjetski zvezi, član komisije je bil tudi pokojni Ilija Ehrenburg. ODPOR PRAŠKIH V Pragi se pričakuje, da bo centralni komite partije na prvi seji v decembru „vzel v roke" konflikt čeških študentov z oblastmi, ki traja že dober mesec. V začetku spora je terjatev študentov, da se vendar enkrat urede nemogoče stanovanjske razmere v tehnološkem kolegiju v Strahovu. Dne 31. oktobra so priredili protestni pohod proti Hradčanom, sedežu prezidenta republike. Policija je sprevod ustavila v Nerudovi ulici in pri tem navdušeno uporabljala gumijevke. Celo uradno je bilo priznano, da je bilo tedaj ranjenih dvanajst študentov, več policistov pa je bilo zadetih od kamnov, ki so jih lu-čali demonstranti. Takoj je bilo sklicanih več shodov po praških fakultetah, med temi je bil najbolj mogočen shod slušateljev filozofske in filološke fakultete, ki je trajal pet ur. V ultimativni obliki so manifestantje poslali mi-ministrstvu za šolstvo zahtevo, da se uvede preiskava in se kaznujejo krivi policaji, se uvede nošnja vidnih značk, ki omogočajo številčno identifikacijo policijskiih agentov in se prepove uporaba kemičnih substanc zoper demonstrante. Za primer, da bi ne dobili pozitivnega odgovora,- so zagrozili za 20. november z novimi demonstracijami. Medtem je rektor tehničnega kolegija Jožef Kozousek imenoval preiskovalno komisijo glede policijskih brutalnosti, javno je tudi priznal slabe stanovanjske razmere v univerzitetnem mestu. Časopisju, tako tedniku študent, ki je v rokah partijcev, so visokošolci zagrozili z bojkotom, ker ni prinašalo pravilnih poročil o dogodkih. Zlasti so akademiki zamerili novemu in partiji vdane- VISOKOŠOLCEV mu uredniku tednika Kulturni Tvorba, Františku Kolarju, ker je v svojem komentarju dogodkov divje napadel demonstrante in njihove ,.svetovavce", ker so hoteli dati svojim protestnim nastop.om ..političen smisel in smer". Zatekel se ie k staremu nostonku amalgama in povezal pisateljski kongres, miinchenski oddajnik Svobodna Evropa in celo „deset let delovanja Literarnih Novin" (velike revije, ki se je poskušala s svobodo nnsnroti partiji in je bila oktobra zatrta), ki ..niso ostali brez vpliva". Vnliv svobodne mladine raste, saj je celo glasilo komunistične mladine Mlada Fronta spričo razpoloženja javnosti ..zahtevala" preiskavo o ..morebitnih nelegalnostih", ki iih je storila partijska policija ob demonstracijah visoko-šolcev. * V NEČLOVEŠKO RAVNANJE Z JULIJEM DANIELOM . . V Moskvi ji je nek nolkovnik KGB (sovjetske Udbe), kateremu je javila takšno ravnanje, zaradi katerega se mora bati najhujšega, odgovoril, da je useda Julija Daniela še preveč mila, ker se Daniel ne da »prevzgojiti". Socialističnemu humanizmu so torej zavitki s hrano, obiski, zdravniška oskrba in celo za življenje nujne kalorije —• ne pravica, temveč ..privilegij", ki ga samovoljno uporablja vodstvo kampa kot sredstvo ..prevzgoje". Se bodo oglasili človeško dostojanstvo oznanjujoči leposlovci in »ljubezen" pridigajoči glasniki, ki podpisujejo razne humanitarne oklice in proteste,. . . kadar jih naroča socialistični humanizem? / SLOVENSKA TISKOVNA DRUŽBA EDITORIAL BARAGA SRL Pedernera 3253 BUENOS AIRES ruda jurčec SKOZI LUČI IN SENCE str. 587 in XX strani ilustracij . POGLABLJANJE V DVOJNOST — NAJVEČJI ČAR KNJIGE." " i t Tržaška revija MOST (67, '15, str. 186) prinaša kritiko Jurčeceve knjige Skozi luči in sence, II. del, kjer avtor A. L. med drugim pravi: „Prvi del Jurčecevvih memoarov ‘Luči in sence’ je bil vzbudil precej zanimanja med našim kulturnim občinstvom. Tržaški pisatelj je na primer v pomenku s prijatelji dejal, da spadajo začetna poglavja te knjige, tista namreč, kjer se Jurčec razpiše o svoji mladosti v štajerskem Ormožu, med klasična dela v slovenski prozi. Pisatelj zna presoditi svoje lucidne otroške spomine v širšo zgradbo, kjer je ves čas čutiti prisotnost zgodovine, ki se posrečeno prepleta z osebnimi doživetji in jih osmišlja v mogočnem toku časa... Kar se je v Jurčecovi mladosti dogajalo v Ormožu, je značilno za celo Slovenijo, od Postojne do Gorice, od Ljubljane do Maribora. Nemštvo je bilo intimno prisotno med nami, bilo je naš učitelj in tiran, bilo je del nas samih, ki nas je s svojo odcepitvijo po freudovsko pogojilo. Še danes nas imajo ostali Južni Slovani, ki so nataknjeni ali vinjeni, za Švabe. Še danes je v nas avstrijska provinca navzoča na tisoč načinov, čeprav se morda tega ne zavedamo. — V drugi knjigi se Jurčec odmakne od prejšnje tematike... in drugi del se na mah razgiba, kakor hitro pisatelj za kratek čas prekorači francoskonemško mejo. V Nemčiji se namreč pričnejo takoj verižne asociacije med našo in nemško usodo. Nemške usode sploh ne občutimo kot nekaj tujega, marveč kot nekaj našega, skrajno domačega. Celo prikaz srečanja s Hitlerjem, ki ga je Jurčec v najboljšem poglavju drugega dela knjige izredno zadel, je nekaj našega, čeprav bi ne znal točno obrazložiti, po kakšnih skritih kanalih se ta zavest pretaka. Neka vez je prisotna, podobna stari ljubezni ali spoštovanju, ki pa se že prepleta s prvinami zadoščenja glede na to, da smo našega mojstra kljub vsemu dokončno uspeli ukaniti... Prav poglabljanje v to dvojnost je največji čar in vrednost, knjige." „VRAČANJE K IZVIRU VEČNE IDEJE — NAJVEČJA ODLIKA JURČECEVE STVARITVE" MLADINSKA VEZ (XI, št. 10, str. 151) prinaša kritiko II. dela Luči in senc in pravi med drugim: „. . . Premalo je prostora, da bi mogli opisati vse občutke bravca, predvsem mladega, ko ga Jurčec za roke popelje v čudežni svet idej in bojev, v krog silnic in protisilnic, ko padajo maske z obrazov človeštva in ‘žejni umira ob curku vode’. Kot na platnu vstajajo pred nami bogovi in dogodki te dobe, ko je bila pojava Grete Garbo pomembnejša kot propast francoske vlade. . . in ga je avtor najlepše označil z naslovom 9. pogvalja: ‘Mai tanto amato la vita.’ Sledi povratek v domovino. .. Tolmuni komunizma v Sloveniji, ki jim mladi morda prvič in tako od blizu iskreno gledamo v oči. Predvsem tisti, ki poznamo tukajšnje razmere (na univerzah) z lahkoto vzpostavimo čudovito vzporednost idej in dogajanj. Isti način zapletanja, sestankov, pasti itd. — Jurčec je svoje vrste umetnik besede! Včasih v nekaj potezah nakaže prizorišče in nato- vanj meče postave, jim vdihava življenje in ideje, a se jim ne približa. Včasih vzame dušo, se ji pokloni, vzpostavi z njo dvogovor in nam jo razkrije do zadnje potankosti. Tudi njegov slog je svojevrsten... napet in poln luči... Sredina vsega življenja je človek — njegov duh. Trpljenje, smrt, dejanja, misli, vse to zadobi pod steklom humanizma odtenek večnega, neminljivega. Dviga se iznad ljudi in dogajanj in se vedno vrača k izviru večne Ideje. In to je ravno največja odlika Jurčečeve stvaritve." KNJIGA SVETLANE ALILUJEVNE JE V JUGOSLAVIJI PREPOVEDANA Jugoslovanska vlada je prepovedala knjigo Stalinove hčerke Svetlane Alilu-jeve in pleni vse izvode, ki prihajajo iz inozemstva. Na meji zaradi tega tudi natančno preiskujejo turiste. NOV PROCES V LENINGRADU Najuglednejša ruska emigracijska kulturna revija je Grani, ki izhaja v Frankfurtu ob Meni. Na uvodnem mestu prinaša novembrska številka opomin svetovni javnosti, da v Leningradu pripravljajo proces proti ruskim intelektualecm. Marca so organi tajne policije aretirali petindvajset intelektualcev in štirinajst jih mislijo v kratkem postaviti pred sodišče. Ostalih enajst so spravili na varno na drug način: nekaj so jih pregnali iz mesta, nekaj jih je šlo v kazenska taborišča kar po policijski odredbi, nekaj pa so jiih proglasili za duševnobolne in jih konfinirali v umobolnicah (tudi v Jugoslaviji so oblasti razglasile, da je Mihajlov „duševno bolan"). Nekatere so postavili pod stalno policijsko nadzorstvo in jim pridružili še nekatere, doslej svobodne. SARTRE PIŠE DRAMO O SARAJEVSKEM ATENTATU Belgrajska Politika je naznanila, da piše Jean-Paul Sartre dramo o sarajev-skem atentatu, ko je 28. junija 1914 srbski študent Gavrilo Princip ustrelil v Sarajevu prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Gradivo dramo je Sartru oskrbel Vladimir Dedijer, ki sedaj živi in „deluje" v Ljubljani. Svojo debelo knjiigo „Sarajevo 1914“ je Dedijer pisal v Bohinju, kakor pravi v uvodu. V delu zagovarja tezo, da Princip in tovariši niso sledili nacionalističnim vidikom, pač pa so izvršili atentat v protest proti »kolonialnim" razmeram v Bozni in Hercegovini. Poleg Russella in Sartra je bil Dedijer glavni organizator obeh mednarodnih zasedanj »sodišča", ki je sodilo in obsodilo prezidenta Johnsona in američansko vojno zločinstvo ter grozodejstva v vietnamski vojni. A pri tem se nihče ni spomnil, da bi svetovno javnost opozoril, kako je isti Dedijer sodeloval pri enem največjih genocidov v svetovni zgodovini, ko je kot volilni član partije ter osebni Titov prijatelj in sodelavec vodil komunistično revolucijo v Jugoslaviji pod krinko »osvobodilne borbe", pa da je na njegovih ramah tudi krvava krivda za pokol 12.000 slovenskih domobrancev, ki so jih po končani vojni Angleži izročili titovcem in ki so bili brez procesa junija 1945 poklani v Hrastniku in Kočevskem Rogu. NEMIRI NA KAT. UNIVERZI V PARIZU Odbora slušateljev fakultet prava in slovstva na katoliški univerzi v Parizu, izvoljena z več ko dvotretjinsko večino glasov, sta sklicala 10. nov. tiskovno konferenco. Glasnik odborov je izjavil, da se organizaciji ne skladati s štrajkom, ki je bil na katoliškem inštitutu 24. oktobra zoper »reforme" sedanjega rektorja msgr. Haubtmanna. Vendar odbora poudarjata, da se velika večina študentov strinja s cilji štrajka. Visokošolci na “catho” očitajo sedanjemu rektorju, ki je eden izmed tistih predstojnikov katoliških znanstvenih inštitucij, katerih i-menovanje ni slonelo na njihovi znanstveni kvalifikaciji, da sicer noče odpraviti »profanih" fakultet na Kat. inštitutu, dejansko pa izvaja ukrepe, ki vodijo k temu. Reforme msgr. Haubptmanna so toliko bolj nesmiselne, ker je francoski episkopat na svojem zasedanju v Caenu v Bretaniji sklenil obsoditi metode državnih univerz, ki vodijo v centralizem in so proti pluralizmu. Izjavljajo tudi, da v pokoncilski dobi poudarjanja vloge laika nikakor ne gre, da se »jutrišnjim katoliškim intelektualcem preprečuje pot do resnice, kakor jo mora posedovati bodoča elita". Visokošolci tudi očitajo msgr. Haubtmannu, da od-klanja z njimi »dialog", dasi se sicer navdušuje za neke druge vrste dialogov, log s škofi-protektorji inštituta, pa so prejeli odgovor, da oni popolnoma zau-Visokošolei so skušali nato navezati dia-pajo rektorju zavoda. Na nunciaturi a-kademiki nato niso dosegli dosti več, ker so jim tam odgovorili, da naj se obrnejo na episkopat. Voditelji študentov so povedali časnikarjem, da se profesorji na pravni in literarni fakulteti strinjajo z njimi. Razprave med francoskimi katoličani o koristnosti tovrstnih fakultet na katoliških univerzah prehajajo torej vv edno bolj dramatične oblike. ..Reformatorji", zagovorniki ukinjenja in omejevanja, spravljajo v nevarnost ne samo slavne ustanove liberalnih katoličanov v boju za svobodno šolstvo v dobi Lecordaireja in Montalamberta, temveč tudi stvarni v pliv katoličanov v kulturi sveta, ki se vedno bolj institucionalizira. -- Pri budimpeštanski založbi Kossuth je izšel v madžarskem prevodu roman slovenskega pisatelja Ignaca Koprivca »Hiša pod vrhom". Prevod je oskrbel Ileš Šandor. Naklada je bila 10.000 izvodov. — Bratislavska založba Tatren pa je izdala skoraj na 300 straneh prevod romana Antona Ingoliča »Žeja" Roman je prevedel dr. Vitezoslav Hečko. MAKEDONSKA CERKEV V EMIGRACIJI Makedonija, glasilo Osvobodilnega odbora Makedonije, je 10. IX. glede na obisk ohridskega arhiepiskopa Dositeja v Sev. Ameriki priobčila uvodnik Sanda Hristova, ki se izjavlja za duhovno edinost makedonske cerkve v domovini in zdomstvu, potem pa nadaljuje: „Toda ohridska arhie-piskopija in posebno še njej poglavar, Njegova Svetost Dositej, ne sme nikoli dopustiti, da makedonska cerkev postane titovska in jugoslovanska propagandna centrala med makedonsko emigracijo. Ohridske arhiepiskopije dejavnost med makedonsko emigracijo se mora strogo omejiti zgolj na duhovno in kulturno torišče. Samo pod tem pogojem je mogoče ohraniti edinstvo makedonske nacionalne cekve. Ta pogoj doslej ni bil upoštevan. Nekatere izmed naših nacionalnih cerkva v ‘novem kraju’ so bile gnezda jugoslovanske in titovske propagande, kar naša patriotična emigracija ne more trpeti" „Makedonske cerkve v ‘novih krajih’ so bogoslužni hrami Makedoncev, ki so v velikanski večini ameriški, kanadski in avstralski državljani." „Te cerkve nikakor niso last Jugoslavije. Nobena izmed omenjenih velikih držav ne nasprotuje temu, da bi makedonska emigracija ohranila duhovno in kulturno zvezo s ‘starim krajem’, hudodelstvo pa je, če v teh deželah makedonske cerkve postanejo gnezda jugoslovanske komunistične propagande." ,,Zato je potrebno, da makedonska patriotična emigracija svojim cerkvenim občinam zagotovi po-popolnoma samostojen status, ki bo priznaval samo duhovno oblast ohridske arhiepiskopije, toda v svojem notranjem delovanju na vseh toriščih nacionalnega življenja morajo te občine postati popolnoma samostojne ustanove makedonske emigracije. Treba je izdelati pravilnike teh cerkvenih občin, ki bodo cerkveni upravi omogočali pravo izbiro za svečenika v svoji eparhiji, da bodo imeli pravico terjati zameno svečenika, kadag bi ta kaj zakrivil." Pravni položaj makedonskih cerkvenih občin, ki so deli nacionalne cerkve, se bistveno razločujejo od cerkvenih občin med emigracijami katoliških narodov, ki pripadajo mednacionalni, univerzalni cerkvi. Vse cerkvene občine vseh konfesij med emigracijami pa se morajo soočevati s poskusi komunističnih režimov razkrajati emigracije s pomočjo cerkvenih faktorjev. Najmanj so ti poiskusi občuteni med narodi, kjer so emigracije in cerkvena vodstva politično zrela (Poljaki). JUGOSLAVIJA PROSLAVLJA OKTOBRSKO REVOLUCIJO Titovo Jugoslavija proslavlja oktobrsko revolucijo že par mescev. Praznovanje organizira poseben državni odbor. Proslave se razvijajo po geslu, ki je načrtano na velikem napisu čez glavni belgrajski trg “Jugoslovanska revolucija je bila prva proletarska revolucija po oktobrski revoluciji”. Jugoslovanski dopisniki iz Moskve so z veliko gorečnostjo tekmovali med seboj, da bi kolikor mogoče natančno obveščali svoje bralce o pripravah v ZSSR pa o ekonomskih, kulturnih, znanstvenih uspehih sovjetskega komuniz-ma. Njihovi tovariši v Jugoslaviji pa so se vrgli na potrpežljivo iskanje jugoslovanskih državljanov, ki so se na rdeči strani udeležili državljanske vojske v Rusiji. Takih junakov naj bi ugotovili blizu trideset tisoč, po večini bivših avstro-ogrskih vojakov, ruskih ujetnikov. Časniki so objavili posebne priloge, posvečene zgodovinskemu dogodku, ki je zaznamoval novo' etapo v razvoju človeštva". Opazno pa je, da se skrbno in sistematično izogibajo težav, ki jih je Jugoslavija imela z Rusijo po letu 1948. Omenja se tudi edino Lenin. Stalin in Hruščov sta pahnjena v „vnanjo temo". Pisanja take vrste očito dokazujejo željo, da ne bi polemike motile praznovanja, ki ga titovska Jugoslavija ima tudi za svoj lastni praznik. V takem ozračju tudi mnogo pove tolikanj bučno naznanilo po časnikih, da je v Zagrebu neka knjiga vzeta iz uporabe na univerzi. Gre za delo Mednarodni odnosi in mednarodno pravo, ki mu je avtor profesor Staniša Kostič. Ta priročnik, ki so ga uporabljali na Visoki upravni šoli, je komisija zagrebške univerze začasno prepovedala. Bolj zajemljiv je razlog temu ukrepu: neka ruska pravna revija je pred kratkim priobčila silno ostro kritiko tega dela, ki baje „neresnično“ prikazuje nekatere strani sovjetske politike, zlasti tik pred zadnjo svetovno vojno. Sicer pa poročila iz Jugoslavije govore, da se pod ruskim vplivom vedno bolj krepi Rankovičeva skupina. sem Slovak, marveč Slovenec." A Pašič se ni dal iztiriti: „Vem, vem, Slovenci in Slovaki so skoraj isto." “NI VEČ SEPARATIST. . .” Bivši hrvatski sodelavci Ijotičevske Iskre v Miinchnu izdajajo sedaj svoj list Hrvatska zora. Doslej je izšlo vsega 5 številk. Novembrska številka (1967, str. 168) prinaša izvleček kritike o knjigi Cirila Žebota in pravi v uvodu: „Kot Slovenec pripada (Žebot) mladi katoliški inteligenci in je dolgo veljal za slovenskega „separatista“, ki hoče popolnoma neodvisno Slovenijo, morebiti v okviru neke podonavske skupine držav. Njegova nova knjiga pa sedaj siplje boljšo svetlobo na njegovo politično stališče." PRED NOVO ČISTKO Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije je 23. novembra 1967 sprejel vrsto sklepov, in se z njih more predvidevati izvedbo skorajšnje čistke v partiji. Ta bo v prvi vrsti zadela tiste, ki se nahajajo v „odklonu“ od partijske linije glede na nacionalna vprašanja v Jugoslaviji. Tekst, ki je bil objavljen naslednji dan, poudarja da „vsi tisti, ki ‘razvijajo’ šovinizem in demagogijo in delajo tako, da škodujejo samoupravljanju in ekonomski ter socialni reformi, ki je v teku, ne morejo ostati v partiji". Na kraju centralni komite poziva vlado in organe samoupravljanja, naj odstranijo vzroke „ustavitev“ dela, to se pravi štrajkov, ki se zadnji čas silno množe in spravljajo jugoslovansko ekonomijo v nevarnost. NIKOLA PAŠIČ !N SLOVENCI Vladimir Dedijer je napisal obsežno delo „Sarajevo 1914“, ki je hkrati izšlo v prevodu v vseh glavnih svetovnih jezikih in tudi v slovenščini pri Državni založbi v Ljubljani. Zbral je mnogo gradiva o sodelovanju slovenskega Preporoda pri gibanju Mladobosancev, ki so organizirali in izvedli atentat na Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, kar je potem pospešilo izbruh prve svetovne vojske. Na kakšne izkušnje so naleteli preporodovci pri propagandi za bodočo Jugoslavijo, piše Dedijer na stra- ni 685: „Tudi tega, da je bila Slovenija izvzeta iz splošne osvoboditve Južnih Slovanov, ni nujno tolmačiti tako, kakor dela to (Dragiša) Stojadinovič. Mnogi Velikosrbi so na Slovenijo gledali kot na nesrbsko pokrajino, kjer sta slovenščina in srbohrvaščina dva različna, čeprav slovanska jezika. Da so vodilne srbske osebnosti kazale malo zanimanja za razmere v Sloveniji in za njeno usodo, kaže tudi sprejem preporodovcev pri Nikoli Pašiču poleti 1913. Takrat je Pašič voditelja delegacije pozdravil z besedami: „A vi ste Slovaki!" Na to mu je osupli mladenič odvrnil: „Ne, ni- . . . PO DVEH TJSEIH . . (Nadaljevanje s 1. strani) postati „plodna konfederacija". Proti koncu pa mi je profesor Verbič potožil: „Veste, nam stražarjem so naročili, naj prihodnje leto v maju ne proslavljamo spomina petindvajsetletnice smrti profesorja Ehrlicha, našega ustanovitelja... kajti to bi moglo škodovati političnemu razvoju. . .“ Torej novo naročilo, seveda v skrivni obliki. Kakšen pa je moral biti ta „politični razvoj", ki bi mu moglo proslavljanje spomina ene najvidnejših žrtev slovenskega protikomunizma škodovati... In če je že „politični razvoj" nekje na eni strani in ta mora biti v komunizmu, morivcu profesorja Ehrlicha, zakaj se je taktika tega raztezala na skupino, ki ne bi smela takega „razvoja“ motiti ali celo preprečevati. . . Med razgovorom je spet in spet padla beseda »evolucija komunizma", ki da terja in opravičuje taktiko tistih, ki se nekje že srečujejo, vzporejajo z drugo skupino »razvoja"... Torej: taktika po dveh tirih, za mali Slovenki narod neizmerno bolj nevarna kot pa za druge narode! Pod sovjetskim, to je komunističnim in titov-stim kolonializmom so narodi obsojeni na stapljanje v brezrazredno, anacionalno družbo — Kardelj sam je javno povedal, da bo slovenski narod kmalu izginil — in za protest proti takim nazorom, kakor ga je bila polna Ehrlichova borba proti laži, je bilo naročeno, da naj se spomin na njegovo smrt zamolči, iz razlogov taktike. Proslav je potem nekaj bilo; bile so tihe in skromne, a polne pietete in so izzvenele — pravilno — v klic, da je potrebno in na mestu izpraševanje vesti! Ruda J u r č e c GLAS ureja Ruda Jurčec. — Tiska Editorial Baraga S.R.L., Pedernera 3253, Buenos Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. — Editor responsable: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires.