POAPNELA ZALEGA
prof. dr. JOŽE RIHAR
V	zadnjih letih, zlasti pa letos, se je močno povečalo zanimanje čebelarjev za poapnelo zalego. Zaradi ravnanja s to novo nadlogo je potrebno, da se z njo seznanimo.
Predvsem je treba vedeti, da spada poapnela zalega med tako imenovane pogojne bolezni, podobno kot nosemavost in pršičavost. To pomeni, da so okoliščine, ki vodijo k obolenju, najmanj tako pomembne kot sama navzočnost povzročitelja bolezni. Zatiranje ima zato izglede za uspeh le tedaj, če pri oskrbi čebel to upoštevamo.
Povzročitelj poapnele zalege je plesen Ascosphaera apis. Na obolenje postanemo pozorni, ko na bradah, pred žrelom, na podnici panjev ali v koritcu osmukalnika opazimo bele okroglaste apnu podobne podolgovate kepice. Ta bela telesca so dejansko ostanki čebeljih ličink. Večje mumije so od trotovskih, manjše od čebeljih ličink. Sveže mumije so mehke, prerastle z nežno prevleko, starejše so otrdele in često temne, rjavkaste do zelenkaste barve. Koščki mumije ohranijo obliko svojega telesa, saj so na ustnjatih kamnu podobnih mimijah vidni obročki, medtem ko nog ne opazimo.
Na poapnelo zalego so me prvič opozorili čebelarji v Pomurju, ko smo 1986 tudi z anketo ugotovili, da so jo odkrili v 40 odstotkih čebelnjakov. V pogovoru je navzoči čebelar povedal, da ima iz leta v leto poapnelo zalego samo v treh panjih, ki stojijo v skladovnici drug vrh drugega. Odtlej prihajajo poročila o poapneli zalegi iz vseh predelov Slovenije, množično in v hudih oblikah pa se je pojavila leta 1989.
V	Pomurju se pojavlja sedaj v vseh čebelnjakih.
O poapneli zalegi so tožili dalmatinski čebelarji že leta 1984. To navajam tudi zato, ker nekateri menijo, da je množičen pojav poapnele zalege v Sloveniji v zvezi z uvedbo fluvalinata pri zatiranju varoze. Upoštevati pa je treba, da smo ga pri nas začeli uporabljati v drugi polovici leta 1988.
Poapnelo zalego lahko ločimo od kamnite zalege. Pri poapneli zalegi se bele ali temne mumije z lahkoto odlepijo od sten celice. Če sat nagnemo, jih iz njega istresemo. Tudi kamnita zalega spreminja ličinke v temnozelene ali rjavočrne mumije, ki pa so trdo zraščene s stenami celice. Kamnito zalego povzroča druga plesen (A-spergillus sp.), ki napada ne le ličinke, ampak tudi odrasle čebele. Ni poročil, da bi se kamnita zalega pojavila kje pri nas.
Poapnela zalega je trdovratna, nadležna nalezljiva bolezen. Plesen napade ličinke, ki odmro. Trosi prepletejo telo ličinke, pre-dro in prepletejo površino njenega telesca. Zato lahko najdemo odmrle ličinke v pokriti ali odkriti zalegi. Zalega, v kateri so otrdeli koščki, je potemtakem lahko odkrita ali pokrita.
Če imajo čebele razvit čistilni nagon, napadne ličinke odstranijo. Kadar napadene ličinke ostanejo v celicah, se v njihovih telesih začno razmnoževati trosi. Odmrle ličinke prekrije bela prevleka. Ličinka se nato začne sušiti v pol centimetra dolgo mumijo, ki je bele ali jajčni lupini podobne bele barve.
Odmrle ličinke pa niso vedno bele, včasih so temne, rjavozelene, črne. Plesen Ascos-phaera lahko namreč razvije dve vrsti mice-lija. Vsak micelij se lahko razvije ločeno, trose pa napravi le tedaj, če prideta v stik
Odmrle ličinke najdemo tudi v predalčkih za cvetni prah pri osmukalnikih. Foto: J. Mihelič
obe vrsti micelija. V tem primeru tvorita trose, ki postanejo rjavkasti do temnozeleni. Zato odmrle ličinke niso vedno belkaste, temveč so lahko tudi temne.
Tesla (1990) nas je opozoril še na nekatera znamenja, ki spremljajo poapnelo zalego in sicer:
- družina je praviloma podpovprečno razvita;
- čebele se pomaknejo v levo in desno stran panja (Pri A.K. imajo v AŽ panjih vse napadene družine gnezdo na levi strani);
-	na nasprotni strani, na podnici, odlagajo čebele ostanke poapnele zalege;
- če izvlečemo zaleženi sat, vidimo, da je na njem malo čebel;
- zalega je presledkasta, raztresena, česar ne opazimo, če se bolezen še ni razvila;
- med zalego opazimo celice kot da bi bile na pol napolnjene z obnožino, bele ali krem barve;
- število zaleženih satov je znatno večje kot bi to bilo normalno za družino s takšno živalnostjo.
Ko je bolezen napredovala, opazimo:
- da so pred panji tudi mladice, ki lazijo po tleh in take brez kril;
- na žrelu vidimo mumije sivo bele ali sivo črne barve;
- na posameznih pokrovcih pokrite zalege so vidne luknjice;
- na satih so tudi čebele brez kril.
Nekateri naši čebelarji so opazili, da se poapnela zalega pojavi najprej na trotovski zalegi. Poskusi so pokazali, da se obolenje zlasti naglo razvija, če so ličinke v času prekrivanja podhlajene. Nasprotno pa podhladitev ne vpliva več na nastajanje poap-nele zalege, če je bila zalega podhlajena že dalj časa po prekrivanju celice. Da igra podhladitev zalege važno vlogo kaže tudi dejstvo, da najdemo poapnelo zaleto zlasti pogosto ali najprej v trotovini. Ta je po pravilu na robu gnezda in jo čebele negujejo in ogrevajo manj kot čebeljo zalego. (Bühlmann 1989).
Nekateri naši čebelarji so 1989 najprej odkrili poapnelo zalego v izrojencih. Že Seal (1957) je navedel, da so rojive čebelje pasme bolj podvržene obolenju, ker ostaja z odhodom roja preostalim čebelam preveliko plodišče, v katerem preostale zalege ne morejo v redu negovati, in v njem ne morejo vzdrževati normalnega temperaturnega režima. Po njegovih ugotovitvah so ugodni pogoji za razvoj poapnele zalege tudi v panjih, kjer čebele preko zime nezadostno zasedajo satje, kakor tudi v panjih s pomanjkljivim zračenjem. Čebele se spomladi in zgodaj poleti okužujejo v času, ko širijo gnezdo, ko čistijo celice satja in pri tem pridejo v stik s trosi, s katerimi okužijo ličinke.
Že iz teh primerov je videti, da so spremljajoči dejavniki tisti, zaradi katerih so čebele obolele.
Higiena oskrbe na čebelnjaku je bistven pogoj za preprečevanje poapnele zalege. Okuženo satje lahko okuži zdrave družine, prav tako pa tudi krmila, med ali cvetni prah, ki vsebujejo trose. Nekateri čebelarji, ki pridelujejo cvetni prah, so najprej opazili belkaste mumije v koritcih med zrnci cvetnega prahu. Krmljenje s pelodno pogačo prav lahko sproži okužbo, čeprav v cvetnem prahu ni bilo videti nobene mumije. Trose poapnele zalege prenašamo pri združevanju družin, narejanju rojev, oja-čevanju slabičev in podobno. Satnice niso nevarne, ker pri predelavi voska uničimo trose. Sate, ki so močno napadeni s poapnelo zalego, je treba uničiti, obolele družine pa zožiti.
Preprečevanje poapnele zalege ima
blagodejen učinek na razvoj čebelje družine in na višino pridelkov tudi v primerih, ko se pojavlja v manjšem obsegu. Kaj moremo ukreniti (Lahitte, 1988)
- Čebelnjaki, oz. stojišča panjev naj bodo na suhih, dobro zračenih mestih, v zavetni legi.
- Čebelje družine krmimo s sladkornim testom namesto z raztopino.
- Čebelarimo z živalnimi družinami.
- Število pregledov zmanjšamo na minimum.
- Zamenjamo stare matice.
- Vsake 3-4 leta obnovimo satje.
- Odstranjujemo mumije z dna panja, izpred žrela.
- Izogibamo se nepotrebni uporabi antibiotikov. Nikdar jih ne uporabljamo v preventivne namene.
- Po izletavanju kontroliramo aktivnost posameznih čebeljih družin.
- Uničimo šibke družine, ki so obolele za poapnelo zalego.
Tesla (1990) opozarja, da poapnela zalega bolj napada krajne sate, ker so tu za razvoj plesni boljši pogoji, zaradi nekoliko nižje temperature.
Zato spomladi ni dobro širiti družin z vstavljanjem satnikov s satnicami med za-ležene sate. Nasprotno, poleg zdravljenja je obvezno oženje družin na manjše število satov in ogrevanje gnezda.
Če želimo poapnelo zalego preprečevati, je prva naloga, da najdemo pravi vzrok tej množični nadlogi. Razni pisci naštevajo vrsto vzrokov, blizu ducat jih je. Po sodbi pisca tega članka pa je varoa posredni, povečana rojivost čebel pa neposredni povzročitelj množičnega pojava poapnele zalege. Že leta 1985 smo ugotavljali nadpovprečno razmnoževalno nagnjenje čebel, izreden pojav rojenja. Še izraziteje sta se odrazili rojivi letini 1987 in 1989, kar bo vsem, ki so dotlej ohranili svoja čebelarstva, še v živem spominu. Rekli smo že, da je v izrojencu zaradi zmanjšanega števila čebel, ki pokrivajo zaležene sate, ugoden temperaturni režim za razvoj plesni. Omenil sem tudi že izjave nekaterih mojih znancev, da so najprej odkrili znake poap-
nele zalege v izrojencih. O tem govorijo raziskave Büdela in navedbe Seala.
Na tem mestu ne bi razpravljali o dejavnikih, ki zaradi varoze sprožajo prekomerno rojivost čebel. Kako ukrepati? Ta čas vidim dolgoročno rešitev v odbiranju nerojivih čebeljih rodov, o čemer je nekaj več besedi na drugem mestu sprotno pa a) v oženju plodišča izrojencev in b) v vračanju rojev družinam, ki so izrojile. Čebelar B.Z. ogrebe roj v medišče AŽ panja, ki ga je od plodišča predhodno ločil s časopisnim papirjem. Čebele se bodo hitreje priključile plodišču, če papir na nekaj mesti prebodemo. Združene čebele po pravilu zadržijo mlajšo matico.
Biološki ukrepi.
Mnoga opazovanja dokazujejo, da je odpornost proti poapneli zalegi dedna. Često lahko saniramo čebelnjak, če matice menjamo z maticami drugega rodu, druge vzrejne linije. Poznamo čebelarje, ki ne poznajo poapnele zalege, čeprav čebelarijo v okoliših, kjer je ta na splošno razširjena. Kupujejo matice drugega porekla, ki jim služijo za vzrejo matic - hčera.
Večja odpornost proti poapneli zalegi je v neposredni zvezi z izraziteje razvitim čistilnim nagonom čebel negovalk. Ko čebele pravočasno spoznajo ali odstranijo obolele ličinke, pretrgajo s tem okuževalno linijo. Po Bartelu (1971) je povečanje čistilnega nagona glavni ukrep za preprečevanje in zdravljenje poapnele zalege.
Razmnožujemo nerojive čebelje družine. Nerojivost so si za rejski cilj postavili že naši predniki (1934). Kmetijski inštitut Slovenije in Zavod za čebelarstvo sta v letih 1956/1972 vzgojila rodove, ki se odlikujejo po preleganju dve do triletnih matic (Šauperl 1973, Rihar 1976).
ZDRAVLJENJE POAPNELE ZALEGE
Če se želimo znebiti poapnele zalege, upoštevajmo naslednje:
1.	Pri nas in drugod v svetu ni nobenega zatiralnega sredstva, ki bi povsem ustrezalo. Trosi poapnele zalege so namreč po vsej notranjosti panja: po satih in v celicah, na satnikih, stropu, stenah in dnu panja, v območju žrela, na priletni deski, pa tudi
pred panji,in okoli čebelnjaka, kamor so čebele raznesle ostanke odmrlih ličink. Odmrli deli obolele zalege in trosi so stalni vir ponovnih okužb vse dotlej, dokler ne uničimo vseh žarišč, iz katerih se čebele utegnejo ponovno okužiti. Zato je sestavni del borbe proti poapneli zalegi tudi razkuževanje inventarnih predmetov, potrebščin, s katerimi delamo pri oskrbi čebel. Zato je potrebno zdravljenje in razkuževanje nekajkrat ponoviti, tudi tri do štirikrat. Žarišče nadaljnjih okužb so zlasti trosi v panju na satju.
2.	Zdravimo samo živalne družine, šibke uničimo.
Katera sredstva naj uporabimo?
V	knjižici »Bolezni škodljivci zastrupitve čebel (1981) priporoča Sulimanovič: natrijev propionat, askorbinsko kisnilo (C-vita-min), antibiotik nistatin. Lahitte (1988), sodelavec veterinarske šole v Toulousu v Franciji, navaja v letaku o zatiranju glivičnih obolenj (mikoz) pri čebelah naslednja sredstva: grizeofulvin, cikloheksimid, nistatin, amfotericin, sulfatenilkonazol, tiabenzadol, timol, geraniol s citralom, sorbinska kislina z natrium propionatom, salicilna kislina, timol s karvahlorom.
Za razkuževanje priporoča Sulimanovič (1981), da satje poškropimo z 0,7 odstotno raztopino timola ali s 4 odstotno raztopino formalina. V knjižici »Zdravstveno varstvo čebel« (1987) je rečeno, da po poapneli zalegi okužene panje in orodje razkužimo z obžiganjem ali z razkužili, ki pa niso našteta.
Krka iz Novega mesta je pred leti dala na trg askomizol, Dalmed iz Splita 1989 sredstvo Ascosidin, Pčelarska centrala iz Zagreba pa 1990 sredstvo yukoluck-A. Obe imata isto aktivno snov, in sicer trihlorizo-cianurno kislino.
Pri teh dveh zdravilih naj čebelarje pred nakupom opozorimo na navodilo za uporabo, v katerem piše: »Odvzeti streho in vmesni pokrov panja. Polno naklado s čebelami prekriti z mrežo, nanjo pa dodati prazno naklado. V tako pripravljeni prostor postavimo posodo iz plastike ali stekla (približno 150 ml), v katero smo dali 2,5 g ascocidina« itd. Videti je, da je navodilo sestavljeno le za nakladne panje, ni pa
navedeno, kako naj se uporablja v AŽ panjih.
Čebelar B. Tesla priporoča v Pčelaru (1990) sredstvo valecid-11 na bazi klora, ki služi tudi za razkuževanje.
V	letih 1988/1990 je podpisani od čebelarjev iz raznih delov Jugoslavije dobil največ pohvalnih izjav o antibiotiku nistatinu, nekaj pa tudi o timolu, askorbinski kislini in grizeofulvinu.
NISTATIN
Uporablja se 10 odstotni nistatina v prahu, ki je pakiran po 50 in 100 g. Proizvaja ga Inex-Hemofarm iz Vršca. S 5 odstotno vodno suspenzijo škropijo valilnice (inkubatorje) in kokošnjake ali pa ga dajejo v napajalnike po 5 g na liter vode.
Nistatin lahko pri čebelah uporabljamo na tri načine:
- dodajamo ga v medno-sladkorno testo;
- primešamo ga sladkorni raztopini, s katero krmimo čebelje družine;
- s sladkorno raztopino - v katero §mo dodali nistatin - škropimo čebele in notranjost panja.
Vedeti moramo, da je v zavoju s 100 g nistatina 10 g aktivne snovi. To moramo upoštevati, da ga bomo pravilno dozirali. Za zdravljenje obolelih družin damo 0,5 g nistatina (aktivne snovi) na 1 liter raztopine. Računati je treba, da 0,5 g aktivne snovi vsebuje 5 g prahu. Zdravilno raztopino bomo pripravili na ta način, da bomo v 1 liter vsuli 5 g praška, ki ga bomo odtehtali iz zavoja. Prav tako dodajamo nistatin v medno sladkorno testo.
Nistatin se uporablja tudi v humani medicini. V eni dražeji je 1 g oz. 1.000,000 enot aktivne snovi. V eni dražeji je lahko tudi le
250.000	ali 500.000 enot aktivne snovi, kar je treba upoštevati. (V ČSFR je antibiotik nistatin v prodaji pod imenom fungicidin SPOFA).
Priporočajo, da nistatin najprej raztopimo v topli vodi (34-40°C) in ga nato zmešamo z raztopino ali testom. (Če imamo nistatin v dražejah, le-te najprej temeljito stremo in nato vsujemo v toplo vodo).
Nistatin v prahu lehko kupimo tudi pri nas. Sporočajo pa, da ima podjetje Hemo-farm iz Vršca težave pri uvozu aktivne
Močno prizadete družine, ki so običajno tudi zelo šibke, uničimo.
snovi, ki jo uporablja za izdelavo nistatina.
Zgodaj spomladi zdravimo družine z medno-sladkornim testom. Kot rečeno, damo v 1 kg testa 0,5 g aktivne snovi nistatina (= 5 g praška iz zavoja). Družinam dodajamo po 50-70 g testa na zasedeno ulico. Testo vstavljamo nad plodiščem. V tem primeru čebele testo rajši prevzemajo, ker je vedno toplo. (To velja tudi pri zdravljenju z raztopino). Če je potrebno dodajamo testo ponovno, to je dokler ne izginejo znaki poapnele zalege.
Premeščanje družin. Ko nastopita lepo vreme in paša, napadene družine premestimo v čist razkuženi panj. Ta panj postavimo na mesto prejšnjega. V novi panj ometamo čebele na sipalnik (v AŽ panju) oziroma na lesonit pred nakladnim panjem. Sipalnik odn. vmesni pokrov (lesonit) prekrijemo z belim papirjem, čebele pa dimimo da gredo v panj. Papir nato sežgemo, zalego pa damo v medišče drugega prav tako obolelega panja. Družini damo na mesto stare mlado matico. Po potrebi družino krmimo, da bi se hitreje razvijala. Sladkorno raztopino, s katero krmimo pregnano družino, pripravimo tako, da enemu litru raztopine (1:1) dodamo 500.000 enot aktivne snovi. Sredstvo pred dodajanjem raztopimo v 50 ml tople vode (30 do 40°C). Družinam dodajamo toliko zdravilne raztopine, da pride na ulico, zasedeno s čebe-
lami po 100-150 ml. Z raztopino krmimo trikrat, vsakič v razmiku 3-5 dni. Kot rečeno, priporočamo, da raztopino vstavljate v pitalnike, nameščene nad gnezdom, da bo raztopina vedno topla.
Preko leta uporabljamo razredčeno raztopino (1:3 do 1:5), ki vsebuje v enem litru
500.000	enot nistatina. Z njo škropimo čebele. Za en s čebelami naseljeni sat porabimo 15-20 ml raztopine. Z raztopino škropimo tudi dno panja, žrelo ali pa te dele premažemo s tamponom. To napravimo trikrat v razmaku 3-5 dni. Škropimo proti večeru, zgodaj zjutraj ali v brezizletnem
času, da ne bi povzročili ropanja.
Ostala zdravila. Podrobneje smo navedli ravnanje z nistatinom, ker so zanj na podlagi izkušenj iz Sovjetske zveze postopki najbolj izdelani. Nistatin v prahu lahko kupimo tudi pri nas. Podobno bomo morali uporabljati tudi nekatera druga sredstva, izdelkom askocidin in podobnim pa so priložena navodila prodajalca. Glede učinkovitosti grizeofulvina, ki je proizvod Krke v Novem mestu in ga uporabljamo v humani medicini, teče primerjalni poskus, o rezultatih pe bomo še poročali.