NAPIS NAD ČLANKOM GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 21 IZVLEČEK Soška fronta je kot eden najobsežnejših konfliktov na našem ozemlju za seboj pustila ogromno vidnih sledi. Obstojnejši objekti, zgrajeni med prvo svetovno vojno, so se v veliko primerih ohranili do danes. Njihovo poizvedovanje nam je olajšalo evidentiranje v literaturi, s pomočjo različnih orodij daljinskega zaznavanja pa smo lahko zelo natančno določili natančne lokacije ostankov. V raziskavi smo si poleg zapisov v virih pomagali tudi z zgodovinskimi zemljevidi, skicami in vojaškimi aerofotografijami. Analizo na posameznih primerih smo opravljali na podlagi ortofotov in z natančnim digitalnim modelom nadmorskih višin, ki smo ga pridobili iz podatkov lidarskega snemanja. Rezultate vizualne interpretacije smo preverili s terenskim delom analizo, kjer smo objekte izmerili ter ocenili njihov obseg in namen. Ključne besede: soška fronta, daljinsko zaznavanje, ortofoto, DMNV ABSTRACT Assessment of selected Isonzo Front structures based on visual interpretation of remotely sensed data and its derivatives The Isonzo front, one of the largest conflicts on Slovenian territory, left many visible traces. Durable structures, built during the WWI, were preserved in many cases, their inquiry was eased by our findings in scientific literature, while different tools used with remotely sensed data gave us accurate locations of remains. Besides writings in different sources, diverse historical maps, sketches, and military aerial photographs also came in useful. Analysis of separate cases were made based on orthophoto and an accurate digital elevation model, which was acquired through Lidar scanned data. The results of visual interpretation were also tested with field work; the structures were measured and additionally assessed according to their size and purpose. Key words: Isonzo front, remote sensing, orthophoto, DEM Ugotavljanje izbranih objektov soške fronte na podlagi vizualne interpretacije daljinsko zajetih podatkov in njihovih izpeljank 22 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Avtorji besedila in fotografij: SALAHUDIN HALILOVIĆ, univerzitetni diplomirani geograf in zgodovinar, Goriška cesta 49, 3320 Velenje E-pošta: salahudin96@gmail.com BLAŽ REPE, doktor geografije, docent, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: blaz.repe@hh.uni-lj.si ROK STERGAR, doktor zgodovine, izredni profesor, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: rok.stergar@hh.uni-lj.si COBISS 1.04 strokovni članek P red dobrimi stotimi leti je svet pretresla ena največjih tragedij našega časa, prva svetovna vojna. Spopad med velesilami na takšni ravni je bil nekaj novega; z vso svojo srditostjo in prostorsko statičnostjo je za seboj pustil tudi ogromno fizičnih sledi. Fronta med centralnimi in antantnimi silami je v jugozahodnem teatru konflikta med letoma 1915 in 1917 obsegala tudi tako imenovano soško fronto – bojišče v porečju reke Soče. Velik del bojev je potekal tudi na sedanjem ozemlju Republike Slovenije. Kot eno največjih gorskih bojevanj v zgodovini človeštva in najobsežnejši spopad na naših tleh je pomembno vplival na slovensko zgodovino in zapustil še vedno vidne ostanke vojne in vojaških objektov. V članku poskušamo geografsko in zgodovinsko preučiti konfliktno območje soške fronte ter s pomočjo geografsko informacijskih sistemov (v nadaljevanju GIS) na nazornih primerih prikazati ostanke vojaških objektov. Poleg analitič- nih metod v zgodovinopisju smo za njihovo lažje lociranje in identificiranje uporabili digitalne rastrske in vektorske podatke. Ker gre za geografsko zelo raznoliko območje obravnave, smo se odločili za poizvedovanje s pomočjo GIS- -ov, zaradi načina bojevanja v jarkih in s tem povezanih tipov objektov je v ospredju predvsem uporaba podatkov lidarskega skeniranja in njihovih izpe- ljank ter ortofotov. Temeljni namen članka je preverjanje uporabnosti različnih daljinsko zajetih podatkov za določanje lokacije, oblike in obsega objektov, povezanih s soško fronto. Glede na spreminjajoče se specifikacije bojišča je bilo pričakovati precej- šnje razlike med njihovimi ohranjenostjo, velikostjo in načinom gradnje, zato smo si zastavili dva glavna cilja: a.) preveriti uspešnost metode daljinskega zaznavanja za ugotavljanje različnih objektov, b.) prepoznati in tolmačiti razlike v vidnosti in velikosti posameznih objektov. Navkljub sorazmerno kratki razdalji med posameznimi točkami raziskave sta se oblika in velikost vojaških struktur zaradi hitro spreminjajočega se površja in rastlinja po dolini Soče navzgor močno razlikovala. Razkriti smo želeli tudi, kako so se objekti razlikovali glede na okolico, v kateri so bili grajeni, in kako je to vplivalo na njihovo dotrajanost ter prepoznavnost na različnih slojih da- ljinskega zaznavanja. Soška fronta V Evropi se je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja med državami oblikoval značilen sistem dogovorov in alians, ki se je do izbruha prve svetovne vojne polariziral v dve zvezi: sile antante z vodilno vlogo Francije, Velike Britanije in Rusije ter centralne sile, kjer sta glavno vlogo igrali Nemčija in Avstro-Ogrska. Ohranjanje trdnega zavezništva in prizadevanje po strateškem dosegu sta za- dnja leta pred vojno vse velesile pahnila v oboroževalno tekmo. Zadnji preizkus GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 23 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Soče na območju Tolminske kotline. Tu se je oblikovalo tako imenovano tolminsko mostišče na desnem bregu reke, ki je varovalo železniško poveza- vo med Mostom na Soči in Ljubljano. Od Sela pri Volčah pa vse do Saboti- na je bojna črta sledila levemu bregu Soče, branik v ozadju so bile Banjšice. Vrhovi Sabotina, Oslavja, Podgore in Kalvarije so predstavljali tako ime- novano goriško mostišče, ki je varo- valo Gorico in preprečevalo prodor v Vipavsko dolino. Bojna črta se je na levem bregu Soče nadaljevala do do Karnijskih Alp, kjer se je preusme- rila na vzhod, proti Posočju. Najbolj dejaven in pomemben krak bojišča je bil južni del fronte, ki je po- tekal skozi sedanje slovensko ozemlje: 93 kilometrska obrambna črta je preč- kala mejo na Rombonu, se spustila v Bovško kotlino in nadaljevala čez Ra- velnik in naprej ob vznožju Javorščka na vršni greben Krnskega pogorja. Na Krnu (2244 m) je fronta dosegla najvišjo točko in se od koder se prek Mrzlega vrha in Mengor spustila do trdnosti zavezništev je bila julijska kriza po umoru avstro-ogrskega pre- stolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 . Zveze ki naj bi preprečile veliko vojno med velesilami, so krizo podaljšale v večletni globalni konflikt (Kronnenbitter 2019). Obdobje voj- ne je doživelo edinstven preobrat v naravi, metodah in ciljih boja, prepo- znaven v specializaciji vojaške tehno- logije, ki jo je omogočila industrijska revolucija. V ospredju so bili stroj- nice, težko topništvo, letala, tanki in bojni plini. Poleg taktičnih sprememb lahko opazimo spreminjanje strate- gije – bolj kot neposredno zavzetje sovražnikovega ozemlja je postalo po- membno izčrpavanje sovražne vojske in uničenje njene zmožnosti za vojno udejstvovanje (Phillpott 2014). Ob izbruhu vojne avgusta 1914 je bila Italija de iure še vedno članica trojne zveze z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, a je takoj razglasila nevtralnost in se še skoraj celo leto izogibala spopadom. Italijanska vlada se je v tem času poga- jala tako s centralnimi kot antantnimi silami; slednje so jo z ogromnimi oze- meljskimi obljubami v primeru zmage prepričale v podpis tako imenovanega londonskega pakta 26. aprila 1915. Tajni sporazum je predvideval vstop Italije v vojno v roku enega meseca, zato je kraljevina 5. maja izstopila iz trojne zveze in 23. maja z vojno napo- vedjo Avstro-Ogrski izpolnila obljubo zaveznicam (Thompson 2008; Rau- chensteiner 2014). Odprla se je nova, 600 km dolga jugozahodna fronta, ki je potekala od švicarsko-italijansko- -avstrijske tromeje prek Tirolske, nato južno od Trenta prek Lesinskih Alp do Belluna, kjer je zavila proti severu Slika 1: Soška fronta po padcu Gorice avgusta 1916 (ÖULK V 1934). 24 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV globini, predvsem na Krasu, kjer so se jeseni položaji hitro izmenjavali. Na obeh straneh so gradili vse bolj obsežne sisteme mulatjer, cest, jarkov, prsobranov in kavern, logistično po- membna je bila tudi gradnja žičnic in vodovodov (Simić 1998; Košir 2017). Za obrambo in skladiščenje so upora- bili tudi mnoge kraške jame (Musner 2015; Klavora 2014). V deseti soški ofenzivi poleti 1917 so Italijani spet napadali na Krasu in vrhovih v oko- lici Gorice, a so imeli le malo uspeha. Po podatkih Thompsona (2008) in Klavore (2014) so samo v tej ofenzivi od začetnih 280.000 izgubili okrog 150.000 mož, vključno s 27.000 uje- timi in 36.000 mrtvimi, pri čemer so na južnem robu Krasa prodrli pov- prečno le 2 km globoko. Ob koncu poletja leta 1917 je generalštab itali- janske vojske želel doseči zaključek fronte na Soči in po zboru ogromnega števila vojakov 17. avgusta začel obse- žen in silovit napad med T olminom in ofenziva je prinesla uspešen preboj na Sabotinu in Šmihelu, kmalu zatem je padla Gorica. Na Krasu so se avstro- -ogrski vojaki umaknili pred napa- dom italijanske vojske do črte Opatje selo–Mirenski grad (Simić 1998). V naslednjih treh ofenzivah jeseni 1916 se je 3. armada z napadi osredotoči- la na severni rob Komenskega Krasa, najbolj na vzpetine Fajti hrib, Trstelj in Grmado, z željo preboja proti Tr- stu. V sedmi, osmi in deveti soški bit- ki so Italijani v srditih bojih le stežka napredovali. Zasedli so Lokvico in Pečinko (kota 291), pozneje tudi Fajti hrib ter približno 1 km dolg in 4,5 km širok pas ozemlja med Hudim Logom in Mirenskim gradom, a ob tem utr- peli hude izgube, ki so daleč presega- le željene rezultate (ÖULK V 1934; Thompson 2008). Pozimi 1916/17 so se tako branil- ci kot napadalci vkopavali, sistem obrambe se je širil in pridobival na vznožja Krasa, kjer so bojišče zameji- li vrhovi nižjih vzpetin na zahodnem robu kraške planote. Soška fronta se je zaključila v Tržaškem zalivu, neda- leč od izliva reke Timave pri Tržiču (Svoljšak 1994). Avstro-Ogrska, ki je že utrpela poraze na vzhodnem in balkanskem bojišču, je bila v primerjavi z Italijo na novo fronto slabo pripravljena in je v sko- po opremljenem moštvu imela hude vrzeli. Zato je generalštab oblikoval defenzivni načrt in umaknil obramb- no armado z nekdanje meje med dr- žavama na lažje branljive položaje ob Soči. Na drugi strani je bil general Ca- dorna prav zaradi sistema utrdb in ne- primernega visokogorskega terena na Južnem Tirolskem nagnjen k ofenzivi v smeri Krasa. Na eni strani je ta smer pomenila dostopnejši teren, ki bi z zavzetjem Postojnskih vrat in mostišč ob Soči omogočal preboj v notranjost avstro-ogrske monarhije (Thompson 2008), na drugi pa je bil ta del Avstro- -Ogrske pomemben cilj italijanskih nacionalistov, katerih glavna cilja sta bila Gorica in T rst. Po začetni zasedbi nebranjenega oze- mlja so konec junija 1915 Italijani začeli prvo izmed skupno dvanajstih večjih ofenziv na soški fronti. Do pomladi 1916 so se zvrstile še štiri ofenzive, vse osredotočene na južni krak bojišča: na tolminsko in pred- vsem goriško mostišče ter na Kras. Pr- vih pet ofenziv je prineslo bore malo uspeha. Zasedeni so bili le posamezni vrhovi in zelo ozek pas ozemlja, na obeh straneh pa je umrlo na desetti- soče vojakov (Simić 1998; ÖULK II 1931; ÖULK III 1932). Šele šesta Slika 2: Začetno grajenje položajev na kraškem bojišču v okolici Pečinke (Österreichische Nationalbibliothek 2020). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 25 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV dosedanje delo arheologov na bojišču soške fronte ter uporabnost aerolaser- skega skeniranja na primeru Rombo- na. Prav tako je izčrpno magistrsko delo Matjaža Ravbarja Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915-1917, v katerem je avtor zbral kakovostne za- pise o lokaciji in velikosti letališč, ki so delovala za frontno črto. Poleg teoretičnih izhodišč v literaturi smo za lažjo opredelitev in umeščanje objektov predelali tudi veliko količino kartografskega in slikovnega gradiva, predvsem vojaške zemljevide, foto- grafije s fronte, skice položajev ter razne načrte premikov in napadov ob frontni črti. Ker se je v prvi svetovni vojni razširila uporaba letal, zlasti z namenom opazovanja in označevanja nasprotnikovih položajev, so v določe- nih primerih prišle prav tudi vojaške aerofotografije, posnete predvsem iz italijanskih letal. Nastale so predvsem nad uravnanim kraškim bojiščem, kjer je bila raba letal veliko bolj razšir- jena. S tolmačenjem literature in virov smo močno zožili območje obravnave in prešli na delo z GIS-i. je povzročilo brezglav beg proti za- hodu (ÖULK VI 1936). Ta ofenziva, pozneje poimenovana »čudež pri Ko- baridu«, je premaknila bojno črto na reko Piavo, a trajne zmage ni prinesla. S tem so bili boji na soški fronti kon- čani. Leto pozneje se je v prid antan- tnih sil končala tudi izčrpajoča prva svetovna vojna. Metodologija in izbira lokacij analize O soški fronti je bilo napisanih že ve- liko del, tako faktografske kot literarne narave, zato iskanje virov ni pomenilo večje težave, sta pa ob tolikšnem razpo- nu nujna pravilno vrednotenje avtorja in njegovega dela ter temu sledeča in- terpretacija podatkov. Za faktografske in kartografske podatke o fronti smo si najbolj pomagali z zbirko Österrei- ch-Ungarns letzter Krieg 1914–1918 (ÖULK), ki je na pobudo avstrijskega zveznega ministrstva za vojne zadeve ob sodelovanju avstrijskega vojaškega arhiva nastala v tridesetih letih 20. sto- letja. V veliko pomoč je bila tudi diser- tacija Arheologija soške fronte, v kateri Uroš Košir zelo podrobno predstavlja morjem. 11. ofenziva je prinesla več uspeha le na Banjšicah, potem ko so Italijani s pontonskimi mostovi pre- čili Sočo in prebili linije maloštevilne avstro-ogrske garnizije in del planote tudi zasedli, vendar jim ni uspelo za- sesti tudi Škabrijela (Simić 1998). Vse težji položaj na soški fronti je cesarja prisilil k ponovni prošnji za nemško pomoč. Nemci so za preboj na fronti poslali več divizij, Alpski korpus in precejšnje število topov (ÖULK VI 1936). Nemški general Delmensingen je načrtoval ofenzivo v Zgornjem Posočju, italijanske po- ložaje pa je ocenil kot dobro utrje- ne in morebitnemu preboju pripisal možnosti le z uporabo bojnega pli- na. Poleg plina je ofenziva temeljila na presenečenju bliskovitega napada ter sodelovanju topništva in pehote (Svoljšak 1994). Hitri preboj italijan- ske črte 24. okrobra 1917 prek Bovca in nato Kobarida je bil izjemno uspe- šen, v samo dveh dneh je na celi fronti grozilo zajetje ogromnega števila ita- lijanskih posadk. Zato je italijanska vojska sprožila splošen preplah, kar ime mikrolokacije najbližji večji kraj uporabljeni listi lidarskega snemanja uporabljeni ortofoti približne geo. koordinate Divača Divača 423_60 C032662, C032762, C033662, C033762 14° 0' 33'' v. g. d. 45° 41' 8'' s. g. š. Ajševica Nova Gorica 400_90 B052662, B053662, B053762 13° 42' 43'' v. g. d. 45° 57' 1'' s. g. š. Lokvica–Pečinka Kostanjevica na Krasu 392_80, 393_80 B041362, B041262 13° 36' 46'' v. g. d. 45° 51' 47'' s. g. š. Selski vrh Most na Soči 401_112, 402_112, 401_113, 402_113 B061762, B060762 13° 43' 30'' v. g. d. 46° 9' 3'' s. g. š. Krasji vrh–Debeljak Kobarid 392_127, 392_128, 393_127, 393_128, 394_127, 394_128 B070362, B070262 13° 35' 53'' v. g. d. 46° 17' 25'' s. g. š. Javoršček Bovec 390_131, 390_132 B084262 13° 34' 29'' v. g. d. 46° 19' 15'' s. g. š. Slika 3: Preglednica uporabljenih lokacij v analizi in njihovih podrobnosti. 26 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Slika 4: Pregledna karta lokacij obravnavanih območij (Vira podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015; Garmin 2020). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 27 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV je bilo nenehno na udaru sovražnih letalskih bombnih napadov, zato so hangarje in druge objekte kamuflira- li (Ravbar 2011). Na sliki 5 so dobro vidne struga potoka Lijaka (označen je z napisom v modri barvi), glavna cesta Šempas–Gorica in stranska cesta proti Šmihelu. Označeni objekti letališča so za lažjo razpoznavo obkroženi z rdečo barvo. Kjer so hangarji zgoščeni, je v sredini najverjetneje vidna letalska steza, ta je obkrožena z modro. Glede na to, da je letališče delovalo kratek čas in bilo po- polnoma uničeno, lahko pričakujemo manj ohranjenih objektov. Prav tako že na ortofoto posnetkih lahko opa- zimo, da gre za precej gosto naseljeno območje z veliko kmetijskih zemljišč v uporabi, med drugim tudi vinogra- dov, kar dodatno zmanjša možnosti za ohranjanje bojnih ostalin. Močvirnat teren Vipavske doline je bil večkrat prikazujeta lokaciji na grebenu Krasji vrh–Debeljak in na vznožju Javoršč- ka. Lokaciji v zaledju sta letališči c. in kr. vojske, po posvetovanju z mag. Ravbarjem smo se odločili za letališči v bližini Ajševice in Divače. Analiza podatkov daljinskega zaznavanja Letališči Ajševica in Divača sta bili med vojno posneti iz izvidniških letal, zato so nam lociranje objektov olaj- šale georeferencirane aerofotografije. Ajševica je bila za uničeno Gorico eno najpomembnejših letališč avstro-ogr- ske vojske vse do padca mesta poleti 1916. Letališče je spreminjalo svojo lokacijo: močvirnato območje na fli- šu okrog potoka Lijaka (vzhodno od Ajševice) je bilo sčasoma opuščeno in premaknjeno je bilo proti vzhodu na bolj sušno površje, kar je bilo tudi posledica umikanja pred bližajočim italijanskim topništvom. Območje Objekte smo zajemali predvsem s po- močjo dveh vrst podatkov: a.) vektorskega oblaka točk, ki je bil za- jet s pomočjo lidarskega snemanja, b.) rastrskih ortofotov, to je aerofo- tografij, ki so že bile pretvorjene v ortogonalno projekcijo. Izbrane liste lidarskega snemanja smo uvozili v programsko orodje ArcGIS 10.7.1, jih s pomočjo orodij v LAS Dataset združili in jim dodelili enoten koordinatni sistem. Iz vektorskega slo- ja talnih točk smo oblikovali atributiv- no tabelo formata DBF, iz katere smo interpolirali rastrski digitalni model nadmorskih višin z natančnostjo 1 m2. Glede na že opravljena podobna poi- zvedovanja v literaturi smo se odločili za interpretacijo na senčenem reliefu, ki smo ga z orodjem Hillshade prido- bili iz digitalnega modela nadmorskih višin (v nadaljevanju DMNV). V pro- gramsko orodje smo uvozili tudi liste ortofotov in jim spremenili koordina- tni sistem, da se je ujemal z DMNV. Letalske aerofotografije smo georefe- rencirali na podlagi ortofotov, za re- ferenčne točke pa uporabili lokacije naselij, cest in železnice. Vse zaznane objekte smo označili in digitalizirali na podlagi vizualne interpretacije, za lažjo predstavo smo nekatere prikaze ume- stili tudi v okolje 3D. Glede na dostopne zemljevide, ski- ce in drugo slikovno gradivo smo se odločili za štiri lokacije na sami fronti in dve v njenem bližjem zaledju. Boji- šče na kraško-ravninskem delu fronte predstavlja lokacija Lokvica–Pečin- ka, za hribovito-gričevnato območje frontne črte smo izbrali mikrolokacijo Selski vrh, visokogorsko bojišče pa Slika 5: Georeferencirana aerofotografija letališča Ajševica na ortofotu, merilo 1 : 10.000 (Vir podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015). 28 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV umetno spreminjan v obliki melio- racij in komasacij v namakalna ze- mljišča, v obliki hidromelioracij so se spreminjale tudi struge vodnih tokov (Perko, Ciglič, Zorn, 2020). Poleg letališč v Ajševici, Ajdovščini, Št. Vidu (sedanji Podnanos), Proseku, Vipavi in Sežani (Ravbar 2011) je v neposrednem zaledju fronte delovalo tudi letališče v Divači. Locirano je bilo na območju sedanjega letališča Divača, kjer zdaj deluje Kraški letalski center, oziroma na vzhodnem delu sedanjega letališča. Nastalo je predvsem zaradi bližine železniške proge, ki je olajšala dobavo potrebnega gradbenega in le- talskega materiala (Ravbar 2011). Na podlagi vizualne interpretacije senče- nega reliefa DMNV-ja (glej sliko 6) smo zajeli ohranjeno cesto, ki vodi od nekdanje vzletno-pristajalne steze do območja ob železnici, kjer je bila verjetno nakladalna rampa. Cesta je označena z modro barvo. Na desnem robu slike so vidni ostanki domnevne nakladalne rampe, označeni z zeleno barvo. Drugih objektov ne moremo z gotovostjo opredeliti. Letališče je še vedno precej zakraselo in kamnito, na območju preučevanja so tudi kotanje, zato težko ocenimo, ali gre na prikazu za ostanek vkopanega hangarja ali le manjšo vrtačo. Obravnavano območje na Komen- skem Krasu je bilo priča enemu naj- srditejših borb soške fronte. Na Krasu je ravninski teren omogočal gradnjo obsežnih sistemov jarkov, kar je vi- dno tudi na podatkih lidarskega sne- manja. Poleg ogromnih koncentracij topništva in mož so v napadih sode- lovala tudi letala, zato ni presenetlji- vo, da smo tudi v tem primeru uspeli najti letalski posnetek. Na vsega 300 m zračne razdalje med Lokvico in Pečinko (kota 291) se je zgradila več stometrska mreža povezovalnih in frontnih jarkov, ki so v času 7. soške ofenzive vsakodnevno menjali lastni- ka (Thompson 2008). Na sliki 7 je na senčenem DMNV-ju zajet sistem jarkov, označene so tudi ceste za lažje razlikovanje med objekti na sliki. Če- prav je uporabljeno večje merilo, sta dobro vidni večstopenjska struktura povezovalnih jarkov in kompleksnost mreže obrambe na kraškem območju fronte. Z rdečo črto so označeni za- znani jarki, z modro pa ceste in poti med njimi. Označeni so tudi kota 291, približen vhod v jamo Pečinka pod njo ter rob naselja Lokvica. Za Avstro-Ogrsko je bil eden naj- pomembnejših delov soške fronte zagotovo tolminsko mostišče, sistem Slika 6: Senčen relief letališča Divača z označenimi objekti, merilo 1 : 5000 (Vir podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 29 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Terenska analiza Čeprav metode GIS postajajo vse na- tančnejše in lahko z daljinskim zazna- vanjem opravljamo različna poizvedo- vanja ne glede na našo lokacijo, je pri ugotavljanju objektov na takšen način skoraj nujno terensko preverjanje pra- vilnosti naših ugotovitev. Objekte na terenu smo fotografirali in izmerili s pomočjo merilne letve in metra. Pri delu smo uporabljali tudi kompas, to- pografsko karto in za lažjo orientacijo in iskanje objektov zemljevid senčene- ga reliefa območij. Območje letališča Ajševica je bilo v zadnjem stoletju popolnoma spreme- njeno, kar je najbolj vidno na spre- menjenem toku Lijaka. Domačin je o letališču znal povedati le, da zdaj to območje uporabljajo jadralni le- talci, ker je ugoden vzgonski veter in ni nenadnih sunkov, kot na primer v Ajdovščini, kjer je burja pogostejša in močnejša. Vzhodni del letališča Diva- ča, kjer je včasih obstajalo avstro-ogr- sko letališče, je še vedno uravnan in nekoliko dvignjen, zgrajena je tudi as- faltna vzletno-pristajalna steza. Ohra- njeno cesto, ki vodi do železnice, smo našli brez težav, saj se še vedno, sicer kot kolovoz, ohranja kot protipožarna preseka. Prav tako smo v bližini žele- znice našli železobetonske stebre, ki so verjetno ostanek nakladalnega žerja- va. Južneje ob progi so tudi zaraščeni ostanki betonske nakladalne rampe. Površje Krasa je danes povsem dru- gačno kot v vojnih dneh, regija je gosto poraščena s toploljubnim ra- stlinjem. Sistem jarkov smo našli na podlagi podatkov slike 7, z gozdne ceste Lokvica–Kostanjevica na Krasu smo ta list (392_128) ponovno ob- delali v večjem merilu. Ortofoti so se tukaj izkazali celo bolje kot senčen re- lief: nad drevesno mejo so bili objekti grajeni iz kamenja ali vklesani v skalo; barvno precej izstopajo iz okolice. Čeprav Javoršček sestavlja triasni apnenec, je njegovo vznožje ob Soči in Slateniku iz mlajših nesprijetih sedimentov, zato so na tem območju fronte gradili precej globoke jarke in rove, ki so se prilagajali precejšnjemu naklonu in bližnjim vodotokom. S pomočjo vizualne interpretacije po- datkov lidarskega snemanja na sliki 8 smo zasledili eno samo utrjeno bojno črto (označena je z modro barvo). Ta se v bližini naklona pri potoku jugo- vzhodno razširi in razčleni, verjetno je šlo za strojnična gnezda. Vznožje Javorščka je poraslo z gozdom, zato objekti na ortofotih skozi drevesne krošnje niso opazni. Za lažjo pred- stavo območja smo v Google Earthu oblikovali tudi prikaz 3D objektov na Javorščku (glej sliko 9). utrjenih vzpetin v okolici Tolmina, ki so preprečevale italijanski prehod po dolinah Idrijce in Bače v notranjost države. Ena izmed teh vzpetin je Sel- ski vrh, hrib nad sotočjem Lojščice in Soče, v bližini Sel pri Volčah. Na senčenem reliefu smo tudi tukaj brez težav zaznali mulatjere in poti, na sa- mem vrhu pa tudi sistem jarkov. Pod vrhom smo opazili tudi uravnave, ki jih nismo takoj umestili. Krasji vrh (1773 m) in sosednji Debe- ljak (1628 m) sta s svojo nadmorsko višino povsem visokogorski bojišči, zato so tukajšnji objekti grajeni iz ka- menja, odročnost pa je ostaline ohra- njala skoraj neokrnjene. Glede na to, da gre za visokogorje, lahko pričakuje- mo, da je gostota točk lidarskega sne- manja manjša in so rezultati zato manj natančni. Na podlagi vizualne inter- pretacije DMNV-ja hitro opazimo mulatjere, ki na greben vodijo z juga, ter jarke na severnih pobočjih vrhov. Po pregledu ortofotov so bili objekti bolje prepoznavni na Debeljaku, zato Slika 7: Senčen relief z označenimi objekti v okolici Pečinke, merilo 1 : 5000 (Vir podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015). 30 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Ob vzponu na Selski vrh opazimo velik naklon hriba in mehkejšo litolo- ško podlago, ki se razkrije ob odkriti kamnini na vznožju, pri čemer velika količina padavin v kombinaciji z na- klonom povzroča potno erozijo. Pri- bližno sto metrov pod vrhom smo do- bili odgovor za izravnave, ki jih nismo mogli določiti na senčenem reliefu. V odkrito skalo na vzhodnem pobočju je namreč vklesanih več kavern (slika 11). Zaradi pravilne oblike lahko z gotovostjo trdimo, da ne gre za jame naravnega izvora, nekatere med njimi pa so tudi ojačane z mešanico betona in kamenja. Poleg jarkov, ki so sedaj že skoraj povsem zasuti z zemljo in organ- skim odpadom, so vidni tudi ostanki kraterjev, ki so jih naredile topovske granate, mogoče pa je tudi, da gre za okope. Med 80 in 120 cm globoki ter meter ali malce več široki jarki so bili vkopani v prst in na določenih delih utrjeni s kamenjem.. Povezovalni jarki imajo značilno cik-cak obliko in različ- ne smeri, bojni jarki pa so orientirani proti zahodu in jugozahodu, kjer so bili italijanski položaji na Gradu. Nižja gostota točk ALS v visokogorju je razkrila pomanjkljivost lidarja, saj veli- ko objektov zaradi manjšega odboja ni natančno prikazanih. Tako so nekateri ostali neopaženi, kar je terenska razi- skava tudi potrdila (slika 12). Na poti navzgor se večkrat ločijo na nekaj kra- kov, ob delih, kjer je pot odprta proti Krnskemu pogorju (avstro-ogrski črti), je ob mulatjeri tudi branik iz zložene- ga kamenja. Objekti, ki so vidni na podatkih lidarskega snemanja na De- beljaku, so dejansko predstavljali prvo obrambno črto, jarki so bili vklesani v skalo in močno utrjeni z zloženim in Boroeviću, kjer so glede na podatke ALS (Airborne laser scanning) vidni ostanki jarkov. Gre za težko prehodno območje kraškega kamnišča, porašče- no s pionirskimi vrstami. Tukajšnji jarki so bili globoki med 100 in 160 cm ter precej ozki, nekje med 60 in 70 cm. Ob jarkih in tudi nekaj me- trov vstran stojijo ostanki prsobranov, visoki od 30 cm do 50 cm. Glede na to, da so prsobrani orientirani v smeri vzhod–jugovzhod, sklepamo, da gre za italijanske položaje. pa so zaradi sedanje poraščenosti tež- ko vidni. Jarki so bili globoki med 90 in 130 cm, široki pa največ meter. Ker so imeli na zahodni strani nasut prso- bran, je verjetno šlo za avstro-ogrske jarke (slika 10). Po južnem kraku te gozdne ceste se lahko vzpnemo po urejeni poti Fundacije Poti miru, ki je del jarkov očistila in jih oblikovala v muzej na prostem. Raziskali smo tudi območje severno od spomenika nadvojvodi in generalu Slika 8: Označeni položaji na senčenem reliefu Javorščka, merilo 1 : 10.000 (Vir podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 31 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV 160 cm, vkopani do matične podlage prsti, na robovih pa so dodatno okre- pljeni z nasuto zemljo. Najgloblji so bili ob okopih ob potoku na koncu črte. Nekateri so bili okrepljeni tudi s kamnitim zidom. Jarki so poleg žini objektov popolnoma neprehodni. Zato smo do njih poskusili proti še z višje lege na zahodnem pobočju. Ker je območje poraščeno z bukovim goz- dom, je bilo ostanke jarkov mogoče zlahka opaziti. Globoki so od 90 do zidanim kamenjem. Skoraj povsod ob jarku je bil nameščen prsobran, pone- kod se jarek razširi v strojniško gnezdo, ki je bilo na enem mestu tudi betonira- no. Jarki so bili globoki od 130 pa tudi do 200 cm, s prsobrani je obramba se- gala še višje, tudi do tri metre visoko. Mulatjere na južnem pobočju so slabo ohranjene, smo pa med spustom nale- teli na zaraščeno cesto, ki smo ji sledili. Ob njej je več objektov, med drugim kaverna, pa tudi večji artilerijski polo- žaj, ostanki okopov in ostanki utrjenih nasipov, verjetno za manjše topove. Po- ložaji so bili usmerjeni proti Drežnici in Kobaridu; težji topovi bi s svojim dosegom lahko ciljali tudi tarče na Ko- lovratu in v bližini Tolmina. Do objektov, prepoznavnih glede na podatke ALS, smo najprej poskušali priti z vznožja, iz smeri Soče, a so bili ostanki poti gosto poraščeni ter v bli- Slika 9: Prikaz jarkov na Javorščku v prostoru 3D (Vir podatkov: Google Earth, 2020). Slika 10: Potek povezovalnih jarkov v cik-cak obliki v okolici Pečinke (Foto: Salahudin Halilović). NAPIS NAD ČLANKOM 32 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV zimo antropogene strukture v reliefu. Metoda se ni povsem obnesla le tam, kjer je bila gostota zajetih točk manj- ša in razlike v reliefu pri interpolaciji lidarsko zajetih podatkov niso bile za- znavne. Prav tako z njo ni mogoče na- tančno razlagati uravnav in objektov pod površjem, kakor se je to izkazalo pri kavernah. Obenem pa lahko s to metodo zelo temeljito zajemamo glo- boke strukture, predvsem jarke. Orto- foti so se kot pomožni sloj izkazali v georeferenciranju in na območjih brez rastlinstva: tako smo na primer v vi- sokogorju brez težav prepoznali jarek, ki se je od okolice razlikoval po barvi gradbenega materiala. V poraščenem svetu so ti podatki manj uporabni. klasične cik-cak oblike potekali tudi v ravni črti, ki se je zaključila v strojnič- nem gnezdu. Sklep Ugotavljamo, da s pomočjo metod daljinskega zaznavanja in njihovih izpeljank lahko zelo učinkovito pre- poznamo in določimo lokacijo objek- tov, precej natančno pa tudi njihovo velikost. Izbrane metode daljinskega zaznavanja smo uporabili na vseh pri- merih in jimocenili njihovo uspešnost. Najdene objekte smo najprej poiskali in s pomočjo vizualne interpretacije iz- ločili kot strukture soške fronte. Njihov obseg in velikost smo lahko označili in ocenili že v delu raziskave s pomočjo GIS-ovskih metod, na terenu pa smo jih naknadno natančno izmerili. Na številčnost najdenih objektov so vpli- vali drugi dejavniki: srditost bojevanja in statičnost bojne črte je na določenih območjih tvorila kompleksne sisteme obrambnih objektov. Delo z izpeljankami podatkov lidar- skega snemanja se je v vseh obrav- navanih primerih potrdilo kot zelo uporabno. Z njihovo pomočjo smo natančno določili lokacije objektov, ki so sicer težko opazne in redko obi- skane. Ostanki vojaškega konflikta so še vedno dobro vidni na senčenem reliefu DMNV-ja in v večini prime- rov lahko že ob manjših merilih opa- Slika 11: Ostanki objektov na Selskem vrhu (Foto: Salahudin Halilović). NAPIS NAD ČLANKOM GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 33 SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Za nadaljnje raziskovanje priporo- čamo uporabo natančnejših pro- storskih podatkovnih baz, če je le mogoče tudi ponovno snemanje, kar bi omogočilo časovno sledenje sprememb. S trenutnimi podatki se lahko preiskusijo tudi ostale meto- de interpolacij in senčenosti reliefa. Odprto je še veliko orodij in metod zaznave, pri modelih 3D na primer fotogrametrija posameznih objektov. V okviru območja soške fronte je še veliko mikrolokacij, primernih za natančno obravnavo. Za natančnejše določanje obrambne črte in posle- dično tudi frontnih ostankov bi bila potrebna tudi obdelava neposrednih italijanskih virov. Viri in literatura 1. Garmin. Map data. Medmrežje: https://www.garmin.com/sl-SI/maps/updates/ (21. 1. 2020). 2. Geodetska uprava Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor. Portal e-Prostor. Medmrežje: https://www.e-prostor.gov.si/brezplacni-podatki/ (21. 1. 2020). 3. Google Earth. Medmrežje: https://www.google.com/intl/sl/earth/ (21. 1. 2020). 4. Klavora, V. 2014: Fajti hrib: Bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec. 5. Košir, U. 2017: Arheologija soške fronte. Doktorska disertacija, Folozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 6. Kronnenbitter, G. 2019: Alliance System 1914. 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War. Berlin. Medmrežje: https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/warfare_1914-1918/2014-10-08 (23. 2. 2020). 7. Musner, L. 2015: Der verdammte Karst – Mikroräume des Ersten Weltkriegs an der Isonzo-Front. Zeitalter der Gewalt: Zur Geopolitik und Psychopolitik des Ersten Weltkriegs. Frankfurt am Main. 8. Österreichische Nationalbibliothek. Kriegssammlung - Fotos 1914–1918. Medmrežje: https://www.onb.ac.at/bibliothek/sammlungen/bilder-und-grafiken (22. 2. 2020). 9. ÖULK, Österreich-Ungarns Letzter Krieg 1914–1918, zvezki I–VII, 1930–1939. Wien. 10. Phillpott, W. 2014: Warfare 1914–1918. International Encyclopedia of the First World War. Berlin. Medmrežje: https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/warfare_1914-1918/2014-10-08 (27. 2. 2020). 11. Rauchensteiner, M. 2014: The First World War and the End of the Habsburg Monarchy, 1914–1918. Wien. 12. Ravbar, M. 2011: Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917. Cesarska in kraljeva letališka infrastruktura v zaledju soške fronte. Magistrsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 13. Simić, M. 1998: Po sledeh soške fronte. Ljubljana. 14. Svoljšak, P . 1994: Soška fronta. Ljubljana. 15. Thompson, M. 2008: The White War: Life and Death on the Italian Front. London. Slika 12: Ostanki objektov na grebenu Krasji vrh–Debeljak (Foto: Salahudin Halilović).