125 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Tina Ivnik * Saša Čaval, znanstvena sodelavka, štipendistka Marie Skłodowska-Curie, Oddelek za arheologijo, Univerza v Readingu, Velika Britanija; s.caval@reading.ac.uk. Knjižne ocene in poročila Saša Čaval* KEITH DOUBT, ADNAN TUFEKČIĆ: Ethnic and National Identity in Bosnia-Herzegovina: Kinship and Solidarity in a Polyethnic Society. Lexington Books, Lanham, Maryland 2019, 106 str. V knjigi o etnični in nacionalni iden- titeti v Bosni in Hercegovini (BiH) avtorja, priznani sociolog Keith Do- ubt, profesor na univerzi Wittenberg v ZDA, in etnopedagog Adnan Tufekčić, profesor na univerzi v Tuzli, v Bosni in Hercegovini, analizirata bosan- sko družbeno organiziranost, kulturni značaj in vzdrževanje socialnih meja. Avtorja trdita, da sodobni Bosanci ži- vijo v polietnični družbi, ki jo določa niz afinalnih in ritualnih sorodstvenih praks, ki presegajo etnične in nacio- nalne identitete. Predstavljeno delo angleško govorečim bralcem ponuja jasnejše razumevanje bosanske identi- tete in vloge etničnih skupin v čedalje bolj kompleksni družbi. Današnja bo- sansko-hercegovska polietnična druž- ba namreč ni multikulturna. Je več kot to! Različne kulture BiH v resnici ne le bivajo skupaj, ena ob drugi, ampak ži- vijo v eni, edinstveni družbi, ki zajema različne sinergijsko soodvisne etnične skupine. Bosansko-hercegovska druž- ba je torej veliko več kot le vsota etnič- nih, kulturnih in religioznih skupin, ki bivajo v skupni državi. Doubt in Tufekčić v knjigi pišeta o stvareh, ki so večini Slovencev vsaj malo znane. Skupna zgodovina, ki smo jo znotraj ene države delili v 20. stoletju, in bližina bosanskega prostora V obravnavi propagande na tem obmo- čju poudari delovanje prostovoljcev, vojske, tajnih služb in tiska. Časopis Giornale di Udine okarakterizira kot prenašalca vladnih direktiv, naciona- lističnih idej in asimilacijske politike ter kot glavno propagandno sredstvo. Poudari, da je patriotska propaganda za združitev z Italijo temeljila na nasproto- vanju Katoliški cerkvi, odklonilni drži do papeža in močnem antiklerikalizmu. Najglasnejši nasprotniki združitve z Ita- lijo so bili zato podeželski duhovniki, ki so imeli velik vpliv na ljudi, kar je po avtorjevem mnenju še eden v množici dokazov o nepravilnostih pri izvedbi plebiscita. V končnem izidu plebisci- ta naj bi namreč večina ljudi glasovala za priključitev h Kraljevini Italiji, kar se avtorju, tudi zato, ker so ljudje do- mnevno sledili mnenjem duhovnikov, zdi malo verjetno. Piše še, da so bili naj- bolj italijansko zavedni meščani, ki so z združitvijo pričakovali pridobitev pri- vilegijev in zmanjšanje moči plemstva ter duhovščine. Instrumentalizacijo na- cionalne zavesti za doseganje različnih ciljev seveda lahko zasledimo v marsi- kateri nacionalni zgodovini. V četrtem poglavju avtor povzame pro- ces določanja meje med Italijo in Av- strijo. Poudari močan občutek vzviše- nosti v savojsko-piemontski miselnosti, ki se je v Furlaniji udejanjal predvsem v odnosu do Slovencev. Zaključi z razmi- šljanjem, da ljudsko glasovanje v Fur- laniji in Benečiji ne bi moglo imeti ni- kakršnih posledic na mednarodni ravni, saj je bilo ozemlje na dan glasovanja že priključeno Italiji. Po avtorjevem mne- nju bi glasovanje lahko imelo pozitiven učinek, če bi z njim odločitev za zdru- žitev s Kraljevino Italijo prikazali kot demokratično odločitev, vendar je to zasenčila nasilna in grozilna propagan- da tiska in novih gospodarjev. Pri Banchigovem doprinosu k tema- tiki umanjka razmislek o tem, kako se je v tem časovnem obdobju slovensko govoreče prebivalstvo sploh identifici- ralo. Monografija nacionalnih identitet ne preverja, ampak prebivalcem pripiše slovensko identiteto. Predvidevam, da je razlog za to pomanjkanje virov, je pa način identifikacije Slovencev sredi 19. stoletja vprašanje, ki bi potrebovalo podrobnejšo obravnavo. Zanimivo bi bilo izvedeti tudi več o tem, ali je bilo glasovanje Beneških Slovencev za pri- ključitev h Kraljevini Italiji res samo posledica represije italijanske kralje- vine, ali pa tudi splošne ravnodušnosti do slovenstva in nacionalnih idej, kar glede na zgodovinsko obdobje ne bi bi- lo presenetljivo (glej npr. Judson 2018 [2016]; van Ginderachter in Fox 2019). Laični bralec se bo v knjigi srečal z mnogimi neznanimi zgodovinskimi osebnostmi, lastnim nepoznavanjem te- matike pa tudi krajevne geografije. To nas ponovno sooči z mentalno oddalje- nostjo tega območja za Slovence. V so- cialnem spominu v Sloveniji je obrav- navani plebiscit prisoten občutno manj, kot na primer plebiscit na Koroškem, od katerega letos mineva sto let in sicer še ni bil obravnavan v taki monografiji. Zato je Ob zvoku remonike pomemben prispevek k poznavanju zgodovine Be- neških Slovencev in hkrati opomnik, kako malo poznamo realnosti onkraj državne meje. Viri in literatura JUDSON, Pieter M.: Habsburški imperij: Nova zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2018 [2016]. V AN GINDERACHTER, Maarten in Jon Fox (ur.): National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe. London: Routledge, 2019. 126 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Saša Čaval omogočata slovenski družbi vpogled v bosansko-hercegovske tradicionalne družbene odnose. Poleg tega je naša sodobna kultura vpila veliko bosan- skih besed in mnenj v zvezi s sosednjo družbo, med katerimi jih veliko sodi v kategorijo diskriminacije (predsodkov, stereotipov in nestrpnosti do drugih in drugačnih). Hkrati pa se Slovenci za- vedamo izredno tesnih medsebojnih odnosov in srčnosti te iste, tolikokrat zaničevane družbe. Knjiga je pri Založbi Lexington Books izšla kot prva monografija nove seri- je Antropologija sorodstva in družine (Anthropology of Kinship and the Fa- mily). Poleg uvoda in zaključka je delo razdeljeno na pet poglavij, ki jim sledi- jo trije dodatki (A, B, C), bibliografija in kazalo. Na 106 straneh, napisanih v lahko razumljivi in jasni angleščini, so podani nekateri sociološki teoretični modeli, prilagojeni temi knjige. Dodat- ki A, B in C so slovar afinalnih izrazov (Dodatek A) ter rezultati posameznih raziskav, razloženih v drugem (Doda- tek B) in tretjem (Dodatek C) poglav- ju. Knjiga vsebuje tudi 14 črno-belih fotografij in sedem tabel. V uvodnem poglavju avtorja predsta- vita zgodovinske in etnološke elemen- te bosansko-hercegovske družbe, iz katerih izhajajo analizirani družbeni odnosi. Vse se dogaja okoli dveh oseb, ki sta s svojo poroko združila vsak svoje sorodnike ali dve skupini krvno povezanih ljudi in tako sprožila na- stajanje novih družbenih vezi. Rituali, ki se nanašajo na poroko in zbližanje družinskih članov novonastale zakon- ske zveze, ponazarjajo specifično ne- snovno kulturno dediščino BiH. Prav ta vzpostavitev tesnih afinalnih vezi so kulturno pričakovanje in družbe- na dolžnost novonastalih sorodnikov; vezi, ki vključujejo najvišjo moralno raven solidarnosti, sočutja in čustve- ne topline (str. 4). Kot pravita avtorja, njuna knjiga opisuje implicitno kulturo bosanskega duhovnega prostora; tisti del prvinskega življenja, ki je temelj najbolj intimnih in občutljivih življenj- skih izkušenj in dogodkov (str. 7). Prvo poglavje, Pristni sinkretizem v Čekanićih (Authentic Syncretism in Čekanići) (str. 9–29), se osredotoča na medetnične sorodstvene odnose in pristni sinkretizem (interethnic kinship and authetic synretism). Sobivanje lju- di različnih ver v preteklosti, tako v predotomanskem obdobju kot tudi po- zneje, to je pravoslavnih kristjanov in muslimanov, je pripeljalo do kulturne- ga mešanja, med drugim celo do vzpo- stavljanja t. i. fiktivnega sorodstva (fic- tive kinship) ali, lokalno, pobratimsta in posestrinstva, ter tudi sinkretizma. Tovrstne odnose avtorja predstavita z zgodbo o medsebojni solidarnosti med šejkom Sinan-babo in pravoslavnim Srbom Pobro (okrajšava besede po- bratim). V začetku 18. stoletja naj bi se šejk vračal z enega svojih popotovanj ter v Gornjem Srebreniku iskal preno- čišče. Vsi muslimanski prebivalci so ga zavrnili, le siromašni a gostoljubni Srb mu je ponudil prenočišče, vendar zaradi prazne shrambe žal brez večer- je. Kljub temu je šejk povabilo sprejel in dodal, da ima hrane dovolj za oba. Med večerjo sta postala tesna prijate- lja, pobratima. Cvijić, ki je o tej obliki medsebojnih vezi pisal že leta 1930, je razložil, »da ljubezen do dejanskih krvnih sorodnikov ni dovolj, zato in- stitucija pobratimstva in posestrinstva, v kateri ljudje zunaj družine prisežejo na medsebojno posvojitev kot bratje in sestre« (Cvijić 1930: 380). Zgodba in prijateljstvo sta se razvila do te mere, da je šejk pred svojo smrtjo zahteval, da se mu ne izkaže pogrebnih časti, vse dokler enakega čaščenja ne prejme tu- di njegov pobratim. Pobro, čeprav pra- voslavne vere, je umrl nekaj let za šej- kom in bil pokopan na muslimanskem pokopališču, ki se razprostira okoli mošeje in turbe (shrine, muslimanska kapela, manjše svetišče, navadno nad grobom pomebne osebe), v kateri po- čiva šejk. Priprošnje in darovi v obliki denarja in tekstila so bili darovani tako na grobu šejka kot tudi Pobra. Tovrstni sinkretizem in fiktivno sorodstvo nista edina znana primera niti v bližnji oko- lici Tuzle niti v sami BiH. Podobna le- genda kroži tudi v Čekanićih in še kje. Takšna medetnična, ritualna sorodstva ljudi v pluralnih skupnostih povezuje- jo na družbeno pomembne in kulturno smiselne načine, ki poudarjajo solidar- nost heterogene skupnosti. Drugo poglavje, O afiniteti v Bosni in Hercegovini (On Affinity in Bosnia- -Herzegovina) (str. 31–45), razglablja o temi, ki je pogosto izločena iz aka- demskih ali političnih razprav o bo- sanski kulturi, a je za družbo izredno pomembna. Afinalna oz. pridobljena ali nekrvna sorodstva so, nasprotno od krvnih sorodstvenih vezi, bolj v ozad- ju in po navadi deležna le sekundarne ali posredne pozornosti. Busch (1972: 130–131) pravi, da so (s poroko) pri- dobljene vezi podrejene krvnim sorod- stvenim odnosom. Vendar to ne velja za BiH; vse šale o sovražni tašči v BiH ne veljajo. Afinalno sorodstvo je insti- tucija, ki ima družbeno organiziranost, kulturni ugled, etični pomen in zgodo- vinski precedens. Takšna afiniteta ima svojo strukturo in svoj značaj. Poroka ni le združitev dveh oseb, ampak zdru- žitev dveh družin. Družini se združita v podporo mladoporočencema, hkrati pa tudi razširita svojo družbeno omrež- je in gradita svojo družbeno vrednost (str. 31). V tem poglavju avtorja razde- lata pojem sorodstva in tipe sorodstve- nih vezi (prijatelji, punac, punica, sve- 127 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Saša Čaval kar, svekrva, prija, prika, ujak/ujna oz. dajdža/dajdžinica, strina, zet, snaha, ...) ter rituale, ki te vezi ohranjajo (po- hode, prvine, oroditi se, svadba, ukra- la se ,...). Drugo poglavje je podprto z raziskavo o etničnih načinih vzpostavi- tve afinalnega sorodstva (Dodatek B). Naključni vzorec prebivalstva celotne BiH je vključeval 2.500 oseb iz mest in s podeželja. Rezultati so javno do- stopni na Open ICPRS pod »Self-Re- ported Marriage Practices in Bosnia- -Herzegovina, 2017«. Če povzamem; gradnja, struktura in vzdrževanje moč- nih afinalnih sorodstvenih vezi je pre- žitek, kulturna dediščina iz zgodnjega srednjega veka, ki so ga prebivalci da- našnje BiH uspeli ohraniti veliko dlje kot preostali Evropejci (Herlihy 2004). V tem oziru so prebivalci BiH ostali Evropejci še v času, ko drugi Evropejci že dolgo to niso več. Tretje poglavje, Panetničnost in druž- bena solidarnost v Bosni in Hercegovi- ni (Panethnicity and Social Solidarity in Bosnia-Herzegovina) (str. 47–62), je napisano v soavtorstvu s prof. Kha- misom iz Državne univerze Wrigth (Wrigth State University) in formula- cijo transetničnega značaja bosanske identitete nadaljuje preko koncepta pa- netničnosti (panethnicity), ki je pona- zorjena v različnih poročnih običajih. Tu so tudi analizirani rezultati druge raziskave (Dodatek C), katere rezul- tati so objavljeni na Open ICPRS pod »Self-Reported Marriage Practices in Bosnia-Herzegovina, 2014«. Družba je zapleten in kompleksen, stalno spreminjajoč se organizem. Ta- koj ko so fizične potrebe preživetja družbe, kot živega organizma zadovo- ljene, nastopi sprememba. Včasih je to negativna mutacija, drugič pozitiven napredek. Vsaka naslednja stopnja je težko predvidljiva, še posebej pa je problematična v pluralni družbi, kot je bosansko-hercegovska. Avtorja sta v tem poglavju preučevala, ali je mor- da koncept panetničnosti odgovor na vprašanja, kako ohraniti táko in takò kompleksno in zapleteno družbo, kot je bosanska (str. 47). To vprašanje je pomembno tudi za nekatere druge dr- žave, npr. za Irak, Sirijo in Ukrajino. Panetničnost je koncept, ki se je do nedavnega uporabljal pri preučeva- nju etničnih skupin v ZDA. Čeprav se etnične skupine razlikujejo po religiji, jeziku, narodnosti in zgodovini, lahko hkrati delijo panetnično identiteto. Ta je za Kubance, Portoričane in Mehiča- ne v ZDA latinsko-ameriška, za Ko- rejce, Japonce, Kitajce in Filipince pa azijsko-ameriška. Tako imajo Bosanci in Hercegovci, Srbi in Hrvati vsak svo- jo etnično identiteto oz. narodnost, a hkrati delijo panetnično kulturno dedi- ščino. Avtorja v tem poglavju uporabi- ta panetničnost kot hevristični okvir, v katerem poskušata priti do kolektivne družbene identitete Bosancev-Herce- govcev. Četrto poglavje, Narodne identitete v sorodstvu: Primer Srbije ter Bosne in Hercegovine (National Identities in Kinship: The Case of Serbia and Bo- snia-Herzegovina) (str. 63–73), navaja komparativne vrste družbene solidar- nosti, ki izvira iz sorodstvenih vezi. Avtorja poskušata razložiti izvor in pomen fiktivnih sorodstvenih vezi, ki jih opisujejo izrazi kum/a, prijatelji, komšiluk. Omenjene tri vrste fiktivne- ga sorodstva so različne podobe druž- bene solidarnosti, t. i. Gemeinschaft – tesno povezana, intimna, organska družba, ki je nasprotna Gesellschaft – moderni, utilitarno naravnani družbi (Tönnies 1957). Tönnies je identifici- ral tri vrste Gemeinschafta: 1) družbe- na solidarnost med krvnimi sorodniki po očetovi strani – agnatsko sorodstvo, ki je na zahodnem Balkanu, še zlasti v Srbiji, znano kot bratstvo in zelo idea- lizirano; 2) družbena solidarnost duha, ki označuje sodelovanje za skupno do- bro in je prisotna v sosedstvu. Na tem tipu solidarnosti so temeljili odnosi med republikami nekdanje Jugosla- vije; 3) družbena solidarnost med afi- nalnimi sorodniki, torej med ljudmi, ki jih (sorodstveno) poveže šele poroka. Tönnies (1957) meni, da je ta vrsta so- lidarnosti najbolj resnična in vrhovna oblika solidarnosti med ljudmi, ker se razvija v afinalnih obredih in skrbnem prizadevanju za usklajene medsebojne odnose afinalnega sorodstva. Avtorja sta prepričana, da niti Daytonski spo- razum niti mednarodni ali lokalni po- litiki ne bodo uspeli ohraniti komple- ksne bosansko-hercegovske skupnosti, to lahko uspe le afinalnih vezem med ljudmi (str. 72). Peto poglavje, Etnopedagoški moza- ik Bosne in Hercegovine (The Eth- nopedagogical Mosaic of Bosnia and Herzegovina) (str. 75–83), obravnava temo etnopedagogike, relativno nove discipline, ki preučuje vzgojo ljudi kot moralno vodeno prakso, razlaga pedagoške poglede ljudi v njihovem vsakdanjem življenju in upošteva iz- obraževalne prakse družine in lokal- ne skupnosti. Ljudje vseh narodnosti, tako v preteklosti kot tudi danes, so uporabljali lastne (narodnostne) mo- ralne, intelektualne, estetske in etične načine izobraževanja. Avtorja pred- stavljata nekaj bosanskih prijemov, ki se izražajo skozi uspavanke, uroke in prekletstva. Nova knjiga Doubta in Tufekčića je sociološka študija bosansko-hercego- vskih tradicionalnih medsebojnih ne- krvnih odnosov in afinalnih sorodstve- nih vezi. Bralcem, ki nimajo vpogleda v bosansko kulturo, bo knjiga odstrla pristnost in srčnost družbenih odno- sov, zaradi katerih je bila neverjetna in krvava »bratska vojna« s konca 20. stoletja, v kateri je prav BiH največ iz- gubila, še bolj nesmiselna. Viri in literatura BUSCH, Ruth C.: In-Laws and Out Laws: A discussion of Affinal Components of Kinship. Ethnology 11 (2), 1972, 127–131. CVIJIĆ, Jovan: Studies in Yugoslav Psychology I. The Slavonic and East Euro- pean Review 9 (26), 1930, 375–390. HERLIHY , David: The Making of the Me- dieval Family: Symmetry, Structure, and Sentiment. V: Carol Neel (ur.), Medieval Families: Perspectives on Marriage, Hou- sehold, and Children. Toronto: University of Toronto Press, 2004, 192–213. TÖNNIES, Ferdinand: Community and So- ciety. Ann Arbor: University of Michigan Press, 1957.