277
Šolske reči.
Iz Ljubljane. Šolsko leto je dokončano, mladina se je razlila po vsi deželi, šole so prazne, ter nam je ostal pregled šolskih programov. Po obljubi v poslednjem listu hccemo tedaj pregledavati znanstvene in statistične zadeve jugoslavenskih gimnazij, na kolikor nam bo mogoče, ker od nekterih gimnazij še nimamo nič v rokah.
Začnimo z ljubljanskimi šolami gimnazijo.
Srednje naše šole, to je, gimnazija in realka bile ste letos v ti legi, da je slovenski jezik za vse učence bil zapovedani nauk. Dokler se v šolah razločuje med obligat-nimi predmeti, ter se posameznim učencom srednjih šol na voljo stavlja, da se uče slovenski jezik ali pa ne, vsaki-krat se zaničuje takšen na voljo stavljen nauk. To nam naj bo zmiraj pred očmi, posebno ker še pri nas postavnega pravila nimamo, koga imamo deržati v šolah za Slovenca, koga za Nemca, Laha i. t. d. Ker se bo dalje doli govorilo o narodnosti mladine v raznih razredih šolskih, naj tukaj rečemo, kakšnih smo pri tem mi, kakor mislimo, celo pravičnih misli, dasiravno bo morebiti tudi to od mnogih naravnost za panslavizem proglašeno. Po naših mislih je vsak učenec realke in gimnazije taistega naroda, kterega jezik pri ustopu v 1. razred najlože govori, ker v ljudskih šolah, naj že ponemčujejo ali talijančijo kolikor jim je drago, vender se ne bo lahko do tega dognalo, da bi mladina se v tujem jeziku lože vedla kot v maternem. Posebno se po naših ljudskih šolah, kakor so sedaj osnovane, Nemcom ni bati, da bi njihovi otročiči pozabivši nemščino slovenščino bolje umeli. Ustanovivši to pravilo mislimo, da nismo s prave poti se zgubili.
Po takem tedaj vernivši se na zapuščeno pot nahajamo v tukajšnji gimnaziji veliko število učencov 690 (35 več kot lani), med kterimi bilo je 582 Slovencov; 103 so bili Nemci, 5 pa je bilo Italijanov; tedaj dobro petkrat toliko Slovencov kolikor Nemcov. V takih okoljščinah je žalostno viditi, da je dosedanji sistemi za pravice narodnosti tako malo um bilo, da je že velika milost za Slovenca, ako se njegov materni jezik ne uči s pomočjo nemškega! V tem smo menda  mi Slovenci  nunicumtf na sveta.    Kaj   nam  bo   pri-
hodnji čas prinesel, še ne vemo; to pa je gotovo, da ce #sarska postava od 8. a v g. 1859 še velja, čeravno je gosp. deržavni minister na interpelacijo Tomanovo ve» drugačen odgovor dal kakor emo pričakovali. Ker je dr. Cupr v deržavnem zboru tako temeljito pretresal skozi in skozi napačno, po starem pruskem kopitu narejeno osnova gimnazijsko, nam ni treba se spuščati v kritiko njeno, ker taka kakor povsod je tudi pri nas, pa spremeniti se prej ali pozneje mora. Premembe pa bo tudi pri naši gimnazii o tem treba, da se p rešil ni množici učencov pomaga s tem, da se na Kranjskem napravi berž še tretja gimnazija in sicer v Kranj i za gorensko stran, za ktero so ondašnji meatjani že vse ponudili kar je treba. Nadjamo se, da se bota saj 2 razreda začela že prihodnje šolsko leto.
Kakor lani sta tudi letos dodaua dva sostavka programu gimnazije naše, eden tako važen kakor drugi. Vodja gimnazije gosp. Ne čase k, kteremu moremo brez ovinkov čast in hvalo dati, da je mož na pravem mestu, ki stori kar le more za napredek šolstva našega in ki bi bil gotovo že zdavnej z radostjo sprejel tudi postavo od 8. avg. 1859, nadaljuje v letošnjem programu lani nastavljeni sostavek o zgodovini ljublj. gimnazije, ki je za pedagoga pa tudi za vsakega domoljuba važen. Za pedagoga je posebno mikavno slišati, da že leta 1791 je vlada, spoznavši nevarnosti, ako le eu sam mož vodi opravila šolske, zložila to, o čem sedanje ministerstvo nič kaj ne more naprej, to je, šolsko svetovavstvo, — živ dokaz, da bi nič novega ne bilo, ako bi se sopet za posamezne dežele enega ali sorodnega jezika kaj takega storilo. Za domoljuba pa je važno še posebno to, kar so stanovi kranjski že leta 1786 in 1787 rekli zavolj omike in potrebe slovenskega jezika in da v ces. kancelijah, ki imajo z ljudstvom opraviti, so le domači gradniki na pravem mestu, ki jezik domači dobro umejo. Cujte nasprotniki naših terjav, kaj so kranjski stanovi že skor pred 100 leti zahtevali! — ¦ ugi sostavek je slovenski napisan po gosp. prof. Marna pod naslovom: „Slov niče slovenskega jezika", v kterem s temeljito vednostjo in lično besedo nam pred oči stavlja zgodovino novoslovenskega jezika naštevaje vse slovnice slovenske ter vmes spušča nektere kresnice zastran oblik, kterim bi zavolj premile nam edinosti v vseh naših sedanjih knjigah in časnikih raji danes ko jutri želeli obveljavo. V vsem tem smo z učenim gosp. profesorjem celo edinega mujenja; al kar piše zastran knjižnega jezika, to si grejo naše misli z njegovimi navskriž. Krivico bi govorili, ako bi rekli, da nam je prav, da nimamo Slovani svojega knjižnega jezika ali da bi star os love n-ščino za takega čislali, čeravno mu tudi mi poti za dosego saj edinega knjižnega jugoslavenskega jezika drugače naznanovati ne vemo, kakor pot političnega za ukaza ali oktroiranja, ki je dan današnji v sto in sto rečeh tako priljubljeno pravilo.
O drozih šolah ljublj. drugo pot.