in tretji četrtek r Ako je ta dan praznik, izide dan poprej. Cen« mu je 80 kr. na leto. Inserati se sprejemajo in plačujejo po dogovoru.
Slovenskemu ljudstvu
v poduk in zabavo.
: pošiljajo: Uredništvu „Domoljuba", Ljubljana, Semeniške ulice št. 2. Naročnina in inserati pa: Upravništvu .Domoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2.
Št. 16.
V Ljubljani, dnč 16. avgusta 1900.
Leto xni.
Zakaj na katoliški shod?
Shodov imamo obilo. Liberalci imajo svoje shode vsakikrat, kadar se zhero v gostilni, povžijejo gotovo množico vina, piva ali žganja, in potem v svoji navdu&enosti zabavljajo čez cerkev in čez bratovščine. Imamo, hvala Bogu in krščanskim ljudtm, po celi de/.eli tudi lepe politične in gospodarske shode, ki jih prireja katoliška narodna stranka na vseh krajih naše domovine ob obilni udeležbi dobrega poštenega ljudstva. Fa posebnega pomena za nas je drugi slovenski katoliški shod v Ljubljani in sicer z verskega, narodnega in gospodarskega stališča.
I. Za katoliško vero.
Našo katoliško vero sedaj neka stranka tako grdo blati, da se kaj tako ostudnega še ni slišalo nikdar na slovenskih tleh, in še celo nesramni židje daleč zaostajajo v surovosti in obrekljivosti za onimi možmi, ki vodijo liberalce in socijalne demokrate. Danes pišejo, da ni Boga, drugič taje dušo, tretjič se norčujejo iz papeža, potem zopet pregrevajo stare judovske in luteranske laži o cerkvi, stikajo za duhovniki, kakor farizeji za Kristusom, da bi našli kaj na njih, kar bi se dalo porabiti za tožbo ali za sramoteč spis, in če ničesar ne najdejo, pa se zlažejo. Najhuje pa je to, da si taki ljudje domišljujejo, da so več, nego navadno ljudstvo. Po navadi so taki uradniki, nekateri učitelji, ali krčmarji in trgovci, ki bo si nabrali nekaj tisočakov in sedaj ne vedo od napuha, kaj bi naredili. Najprej se začne cerkve
izogibati, sveto zakramente zanemarjati; potem ga začne vest peči, in da bi si jo zadušil, pa jame čez duhovnike zabavljati in ostudne liste brati. Zalibog mnogo je uradnikov po mestih in vaseh, ki nikdar cerkve od znotraj ne vidijo, razven ob cesarskih mašah. Bogatejši liberalci po navadi potem potegnejo za seboj mladino, tako, da se v kratkem času po enem lahko izpridi vsa okolica. Grozna je pro palost teh ljudi. Vsak količkaj pošten človek bi moral vrniti „Narod" ali pa vreči v stran, če bere odstudne laži čez škofa, čez Mari|ine družbe in čez verne posvetnjake, gnusiti bi se mu moralo, če vidi, kako se tepta poštenje in poveličuje pregreha — a mi vidimo, da oni, ki so se nasrkali te hrane, vedno bolj željno po nji segajo in da od dne do dne več ljudstva zapeljujejo in v brezdno svoje nesramnosti potegujejo. Vmnogih krajih imajo sramoto, če se kdo imenuje katoličana, grdo gledajo onega, ki v nedeljo še k sv. maši gre in se norčujejo, če kdo sprejme sv. zakramente. Zato je pa vedno več zapeljanih deklin, vedno več pijancev, vedno več nesrečnih zakonov, vedno več goljufije in sleparije. „Zaveza učiteljskih društev" je pristopila javno na stran sramotilcev vere in poštenosti, in njeni člani so najhujši zabavljaCi zoper vero. Kako divji in besni sovražniki katoliške vere so ti ljudje, lahko spoznate iz tega, da pišejo o sv. Alfonzu, da je učil krivo prisego, in da so katoliški duhovniki naučili ljudi, kralje moriti.
Slovenski stariši, vi možje, ki še hodite v cerkev in niste na strani skrunilcev vere in poštenosti, ali ni potreben javen, odločen shod, na katerem se po-
tegnemo za večne zakone božje, za vero, za katero mora vsakdo izmed nas biti pripravljen dati tudi svoje življenje? Zato pa se bo potegnil katoliški shod tako glasno, da bo njegov klic odmeval od Ljubljane do Dunaja. Mi ne pustimo od ničvrednih ljudi blatiti svojih svetinj.
II. Za slovensko ljudstvo
Kaj tako protinarodnega in protiljudskega, kar uganjajo sedaj pri nas ti odpadniki od vere svojih očetov, se pri nas doslej še ni godilo. Pred leti so ti ljudje, na čelu jim Tavčar in Hribar, upili, da so le oni narodnjaki, da le oni delajo za slovenstvo in se bore proti nemškutarjem. Grozno so zabavljali proti duhovščini in proti ljudstvu, da ni dovolj slovensko. In sedaj so ravno ti ljudje zavezniki najbolj zagrizenih Nemcev. Izdali so geslo, da se morajo vsi protikatoliški možje, slovenski in nemški, zjedi niti, da zatro katoliško vero. V našem deželnem zboru se je naredila taka zveza, ki je večna sramota za naš narod. Nemški grajščaki, ki nimajo čuta za svoje revne kmečke sosede, ampak jih izkoriščajo in stiskajo, koder morejo, nemško uradništvo, ki stoji visoko nad ljudstvom in ga pozna le kot davko plačevalca in kot zatoženca, oni liberalci s svojo socijalnodemokratično plačano rajo se sedaj skupaj bore proti slovenskemu ljudstvu. Zato se odriva slovenski živelj, zato nam krate pravice, zato nas zatirajo. Hinavci so oni liberalci, ki pri volitvah gredo med nas kot Slovenci, pa svoje otroke odga-jajo nemško, Be v deželnem zboru združujejo z Nemci proti nam, zatirajo naše denarne in gospodarske zavode, ker so to pod roko Nemcem oblju bili, in še celo javno, z nesramnostjo, kakoršne šc ni bilo videti med nami, podpirajo najhujše in naj-zagrizenejše nemške težnje, da bi le oškodovali verno slovensko ljudstvo. Za nemško gledišče mečejo denar iz ljudskih žepov in zatirajo „Našo stražo", ki naj pomaga revnim slovenskim posestnikom. »Družbi svetega Cirila in Metoda« so s svojo grdo nestrpnostjo tako škodili, da tretjina podružnic spi, iz »Glasbene Matice-! so izpodrinili najboljše skladatelje, in sedaj že preže na »družbo sv. Mohorja« in na »Slovensko Matico«, da še tam pokvarijo dobro seme, če jim ne stopimo na noge, kakor jim gre. Učiteljstvo huj-skajo na duhovnike in na stariše, župane hočejo razcepiti in potegniti neznačajneže med njimi v svoj tabor, da razdero vso moč slovenskemu ljudstvu. Delavce pa hočejo napojiti z nevero, s sovraštvom proti delu in s pohlepom po uživanju, z nezadovoljstvom in krvoločnostjo, da bi planili po koncu, pobili duhovnike in razdejali ves družabni red. Iz najgrših nemških listov zajemljejo laži čez katoliško vero in čez verno ljudstvo, s tem zastrupljajo svoje pristaše,
da besn<5 proti svoji lastni veri, proti svojim lastnim sorojakom. Slovenski narod more obstati le, če je edin in pošten, liberalna strast, liberalna nevera, liberalna sleparija pa ga slabi in mu jemlje moč do obstanka.
Zato pa je potreben katoliški shod kot vseslovenski slnd, ki naj naše ljudstvo združi in obvaruje grozečega propada!
III. Za ureditev narodnega gospodarstva.
Vera je mrtva, če se ne kaže v delih. Slabo bi mi umevali večna načela katoliško vere, če ne bi tudi pridno skušali, da jih uporabljamo v vsem narodnem gospodarstvu C-j učimo, da vladaj pravica, moramo ljudstvu tudi kazati pot, kako se pravica doseže.
Naša vest nam ukazuje, da pomagamo revežem. Saj je revni človek ravno tako naš brat v Kristu-u kakor bogatin, da še bolj ga ljubimo, če je revež v milosti božji, bogatin pa slepar in liberalec. Sedaj je pa liberalizem razbil vsak red v narodnem gospodar stvu, izdal je reveža pogubi in daje neomejeno svobodo bogatenja gospodarsko močnejšemu sleparju Liberalstvo je krivo, da je naš kmečki stan zabredel v tako strašne dolgove, liberalstvo je krivo, da tuja konkurenca izpodriva domači pridelek, da tisočeri delavci zapuščajo kmeta in hite v tovarne. Liberafefvo je krivo, da boben pojo ob naših nekdaj tako lepih kmetijah, da ljudstvo beži trumoma iz te revne domovine, ki mu ne more več dati hrane Liberalstvo je krivo, da se brezvestno izsesava zemlja, da sc množe davki ubogemu trpinu, liberalstvo množi armado uradništva in vojaštva, liberalstvo meče kar bogatašem milijone v naročje in ste tisoče poltenih rodbin spravlja na beraško palico. Ali se je čuditi, da je ljudstvo obupano v marsikaterem kraju in si ne ve več pomoči? Da, tako daleč je prišlo, da čc bi ljudstvo vere ne imelo, zgrabilo bi za krampe in m^tike in šlo nad one, v katerih žepih se je nabralo njegovo nekdanje blagostanje.
Temu ljudstvu je treba pomoči, treba sc domeniti za način, kako delujmo, treba se združiti za skupno delo. To je gospodarski namen katoliškega shoda.
Liberalci najbolje shajajo tam, kjer je ljudstvo razdraženo in nahujskano. Zato so pa nahujskali trgovce zoper kmečke zadruge. A čujte! Oni trgovce še bolj varajo, nego kmete. Davno takrat, ko so sklenili, da naj se konsumnim društvom prepove trgovina, so pa na drugi strani sklenili prostost trgovine. Ali ni to sleparija? In ob istem času, ko so nahujskali kramarje po deželi na kmečke zadruge, P08lal« so pa prošnjo na Dunaj, naj se tem kramarjem vzame prostost trgovino in dd samo velikim
trgovcem. Tako jih hujskajo na nas, med tem jim pa sami hočejo vrat zaviti?
Temu se mora konec storiti. Kar je poštenih mož v naši deželi, mora se združiti in Bestaviti za nas in posebno Se za naše poslance in za vlado naše zahteve in naše pravice.
IV. Kako se pripravlja katoliiki »hod.
V Ljubljani je glavni odbor, v katerem deluje sedaj i>4 udov. Ti so sestavili natančen zapisnik vseh naših potreb in napisali sklepe, ki se bedo predložili katoliškemu shodu v potrjenje. Po vseslovenskih pokrajinah so odbori zaupnikov, katerim so se ti sklepi, natisnjeni v 2000 izvodih, izročili v premislek. Sedaj, ko je vse temeljito pripravljeno, vsaka beseda sklepov premišljena, stopamo pred slovensko ljudstvo in je kličemo: Pridite na katoliški Bhod, podučimo se, zmenimo ae, združimo se, pomagajmo si! Mi smo sedaj tri četrti leta vstrajno delali. Neštevilni so dogovori, pisani in ustmeni, ki so se vršili, in vsi, ki so blage volje in imajo kaj pameti v glavi, so na nfcši strani S( daj se pa vrše po celi deželi javni ljudski shodi, kjer sc ljudem še posebej razloži pomen katoliškega shoda, (le slišite o takem shodu, pridite govornike poslušat, ne bo vam žal! Mi se no bojimo truda in stroškov, ker stvar je sveta, za katero se borimo. Pri udeležbi glejte posebno nato, da bodo zastopane vse občine in vsa društva. Saj nam ne gre toliko zi množico ljudstva, ki jo zberemo okoli sebe, kakor za to, da najumnejši možje celega naroda pridejo vkup. Kna pametna glava več velja, kakor cel voz zelnatih.
Na svidenje torej ! Bog daj srečo!
Slomškova slavnost na Ponikvi.
Dne 5. avgusta obhajala se jc na prijazni štajerski Ponikvi velikanska slavnost v spomin stoletnice rojstva škofa Antona Martina Slomška, čegar življenjepis smo začeli prinašati z današnjo številko. Mizo 8 tisoč slovenskega ljudstva iz vseh slovenskih pokrajin prihitelo je v neznatno štajersko vasico, a za vae čase slavno po svojem Slomšku. Primorci, Istrani, Korošci, Kranjci, Hrvati, Čehi, Rusini, seveda v najobilnejšem številu Štajerci - vsi so navdušeni slavili moža, ki je toliko storil za slovenski rod kot malokdo njegovih sinov. Ites, pokazal se je slovenski narod kot hvaležen narod, ki ve ceniti svoje velike može.
Že v soboto je bilo vse živo na Ponikvi. Do-končavalo so so zadnje priprave, da se pokaže drugi dan Ponikva mnogobrojnim gostom v praznični slav
nostni obleki. Stavili so se slavoloki, poslopja se dičila z zelenjem, ob potih se postavljale smrečice in prve slovenske trobojnice so zaplapolale raz ponk-viške streho. Ko se je mrak pritihotapil na zemljo, zasvetili so v obližju kresovi.
Kranjci s ) došli s posebnimi vlaki in njim so se pridružili tudi bratje Hrvati, katerih je prišlo blizu 100. V Celju bo čakali na kolodvoru celjski Slovenci in Savinjčani. Ko so se Kranjci začeli bližati Celju, razvila so društva svoje zastave ter pozdravljala iz vozov na kolodvorskem peronu čakajoče Slovence. Bili so to lepi trenotki narodnega navdušenja. Na vseh spodnještajarskih postajah južne že-lczn co so ljudje kar trumoma prihajali na vlak, da se odpeljejo proti Ponikvi.
Gostje so bili ob vsakem vlaku slovesno sprejeti. Pričakoval jih je pripravljalni odbor in ž njim vred neštevilna množica ljudstva. Predsednik pripravljalnega odbora, gospod Marzidovšek, je govoril pozdra-vilne besede, pri slavoloku pa je čakal goste občinski odbor ponkviški in župan je v imenu občine pozdravil goste. Največjo pozornost so vzbujala društva s svojimi lepimi zastavami.
Pri tolikem številu seveda ni mogoče vseh gostov imenovati. Vsi različni stanovi na Spodnjem Stajarskem so bili obilno zastopani. Bili so navzoči: opat celjski Ogradi, prošt ptujski Flek, kanonik Ilajšek, državni poslanci vitez Berks, Robič, Žičkar, deželni poslanci dr. Dečko, dr. Jurtela, dr. Rosina, dr. Sernec, I. Vošnjak; načelniki učiteljskih društev itd. Iz Kranjskega: kanonika Kajdiž in Sajovic, predsednik Ciril-Metodove družbe Tomo Zupan, državni poslanci Povše, Pleifer, Pogačnik, deželni poslanec, župan Hribar in dr. Tavčar i. t. d. S Koroškega : urednik »Mira« Rozman, dež. poslancc Gralenauer, pisatelj Meško, posestnika Stih, Prosekar itd. Iz Primorskega: državni poslanec prof. Spinčič, dež. poslanec dekan Kompare. S Hrvatske: kanonik Rubetič in Zemljič, prof dr. Suk, T. Smičiklas, Skočir, urednik Pasarič, iz Slavonije: kanonik Cepelič kot zastopnik Strossmajerja. Nadalje so bili navzoči tudi zastopniki Čehov, Poljakov, Rusinov in Rusov. Zastopani so bili okrajni zastopi, občine, društva itd.
Proti 10. uri so se zaslišale trobente »Sokolov« in godala godbe. Društvene zastave so ponosno vihrale v zraku. Začel se je vhod v cerkev. Zastavonoši so se postavili pred altar. Cerkveni govor je imel g. dr. Anton Medved. Vodilna misel njegovega govora je bila: Pred vsem moramo premisliti, da je bil Slomšek duhovnik in škof, ki je z apostolsko vnemo delal za dušni blagor svojih ovčic, katere je vse brez vsake razlike ljubil iz globočine svoje duše in za katere bi rad svoje življenje daroval, kakor se je že večkrat izrazil. Lepo je, da Slomška proslav-
ljamo a pesmimi, govori, spisi, slavnostmi; pa najlepše Slomškovo slavijo je to, ako ga posnemamo v njegovih obilih Čednostih in v izpolnjevanju njegovih zlatih naukov, katere je kot apostolsko vnet škof celo življenje priporočal in učil. Ti nauki so: bodimo zvesti svoji veri. Zato je zapel vsem ljubim Slovencem: Slovencem luč naj sveta vera bo! Na podlagi krščanske vere delujmo in živimo, po poti čednosti hodimo, po tej poti dospemo ne samo do zemeljske sreče, ampak tudi do večne. Slomškove nauke posnemati, to pričakuje Šlomšek sam od nas, to zahteva hvaležnost do Slomška od nas, to zahteva tudi naš lastni časni in večni blagor.
Slovesno sveto mašo je imel celjski opat Ogradi. Cerkveno petje so oskrbeli z dovršenostjo celjski pevci. Med slovesno sveto mašo je daroval pri stranskem altarju tiho mašojv staroslovenskem jeziku ru-sinski duhovnik Vasil Sosnovski, sotrudnik lista »Dilo«.
Po dokončanem cerkvenem opravilu se je vršilo odkritje spominske plošče na ponkviški šoli. Slavnostni govor je imel gospod nadučitelj Strmšek. Govornika so obstopila društva s svojimi zastavami. Povdarjal je, kako lepo je skrbel Slomšek za svoj narod. Njegovo delovanje se ni omejevalo samo na cerkev, ampak tudi v posvetnih rečeh je skrbel za povzdigo ljubega mu naroda. Posebno pozornost je obračal na duševno ljudsko izomiko. Njegovo pisateljsko delovanje je bilo neumorno. Ustanovil |e Slovencem s pomočjo drugih rodoljubov Mohorjevo družbo, ki je postala tekom let največja dobrotnica in slava slovenskega naroda. Pred vsem pa jc skrbel za ljudsko šolo ter podpiral njen razvoj. Slomšek je bil Slovencem pravi apostol. Slava njemu, mi pa hodimo po njegovi poti naprej 1 Zavesa je na to padla, društvene zastave so se poklonile in iz tisoč in tisoč grl je zaorilo: Slava Slomšku, slava, slava!
Ponkviška šola ima sedaj že drugo spominsko ploščo vzidano. Prva je Kocenu, druga sedaj Slomšku v spomin. Kakor Kocenova, je tudi Slomše-kova jako okusno izdelana. Pod kipom Slomškovim, ki moli iz plošče, stojijo besede: »Nepozabnemu Antonu Martinu Slomšeku, knezu in škofu lavantin-skemu in buditelju slovenskega naroda ob stoletnici njegovega rojstva postavili njegovi rojaki.«
Slovesni obed se je vršil na Podgorškovem vrtu. Toda prostori so bili mnogo premajhni za to Iiko število udeležencev. Veliko jih je moralo oditi v druge gostilne; le kakih 500 je dobilo pri Podgoršku prostora. Predsedoval je vojaški kapelan in rojak ponkovški, g. Marzidovšek. Za godbo je Bkrbela celjska narodna godba. Prvi je napil g. Marzidovšek Slomškovemu spominu, papežu in cesarju, na to v češkem jeziku odposlancem češkega naroda, v hrvatskem jeziku navzočim hrvatskim gostom.
Dr. Medved napije društvom, Slovencem iz raznih slovenskih pokrajin ter slovenskemu narodu na njega boljšo bodočnost.
V imenu Hrvatov se zahvali kanonik djakovski, g. Čepel i c in napije zdravemu napredku slovenskega naroda, kakoršnega si je želel Slomšek sam; državni poslanec Povšc v imenu slovanske krščan sko narodne zveze, torej v imenu čeških, rusinskili. hrvatskih in slovanskih narodnih poslancev. Rekel je: »Šola utrjuje narod, ako je vrejena v njegovem duhu, a ga ugonablja, ako veje v njej narodnemu obstanku nasproten duh. Slomšek je začel prvi delati za slovenske, a tudi za krščanske šole. Po njegovem vzgledu moramo dalje delovati, da bode šola res narodu v korist ne pa v narodno pogubo . . . Klub. v čegar imenu govorim, bo vam vedno najkrep kejša podpora. Slava Slomškovemu spominu! — Ljubljanski župan Hribar se zahvali v imenu Ljub Ijane, dr. Ivan Tavčar v imenu »Sokolov«, Hrvat Kukuljevič-Sakeinski v imenu Hrvatov, g Rozman v imenu koroških Slovenccv itd. Naposled sklene predsednik slovesni obed, ker se je bilo treba podati na pot proti Slomškovi rojstni hiši, ki je kake pol ure oddaljena od Ponikve. Tu je govoril g. Kač o Slomšku, ki je iz preproste kmečke hiše se pospel do škola in kneza, g. Gomilšak je slavil krščansko slovensko hišo ter rekel: dokler bo živela trdna vera po domovih našega kmeta, doslej bodo bila v njih zvesta narodna srca, tako dolgo se nam ni treba bati za našo bodočnost, ker tako dolgo bodo izhajali iz naših kmetskih domov krepki branitelji vere in naroda. Dr. Medved je nazdravil sedanjemu posestniku na Slomu, Antonu Slomšku, g Štete iz Ljubljane je govoril v imenu 15 (XX) organiziranih krščan sko socijalnib delavcev za preosnovo družabnih raz mer v Slomškovem duhu.
Nato so bile pete litanije v podružni cerkvici sv. Ožbalta na prijaznem hribčku, kjer je nekda] Slomšek krave pasel. Čudovita so pota božje previdnosti, ki je priprostega vaškega pastirja vodila tako, da je postal prvi pastir in vodnik vsega slovenskega naroda!
In približal se je večer. Veliko gostov se je od peljalo z večernimi vlaki, veliko pa se jih je zopet zbralo na slavnostnem prostoru, kjer so se živahno zabavali z lepim petjem.
Tako se je vršila znamenita Slomškova slavnost ob stoletnici njegovega rojstva. Videti je bilo, kakor bi Slomškov duh plaval nad vsemi udeleženci in jih bodril k skupnemu delovanju na podlagi tistih večnih katoliških načel, katera je on tako navdušeno zagovarjal in razširjal v celem svojem življenju. Ali smemo upati, da se bo to zares zgodilo? zgodilo tudi pri tistih, ki bo do zdaj z vso strastjo pobijali
ista katoliška načela in so vendar prihiteli slavit moža, ki jih je učil ? Ako sta iz tega namena prišla na Štajarsko Ivan Hribar in urednik »Slovenskega Naroda« dr. Tavčar, da se navzameta Slomškovega duha in v prihodnje delujeta v tem duhu, potem utegne štajerska Ponikva dvakrat slavna postati. Ako pa bo kranjske liberalce privedli med dobro štajersko ljudstvo drugi nameni, pred vsem namen: nasuti štajerskim Slovencem v oči peska, da bi tem lože osamljene katoliške Kranjce poliberalili, potem se je po našem mnenju pošteni Slomškovi Ponikvi zgodila velika nečast. Mi pa upamo, da vrli slovenski in katoliški Štajerci niso kalini, ki bi se vsedli na take limanice!
Politični razgled,
Srbski kralj Aleksander seje poročil z gospo Drago Mašin. Priče pri poroki so bili ruski in francoski poslanik ter predsednik skupščine Nestorovič.
i.0<XI ljudij je prišlo gledat kraljevo poroko. Kralj je zopet pomilostil razne srbske radikalce, katere jc njegov oče spravil v zapor.
Iraškega kralja so v četrtek položili k večnemu počitku v rimskem Pantheonu, kamor je spremljalo krsto 100 duhovnikov in 100 menihov. K pogrebu je prišel tudi črnogorski knez, čegar hči Helena je žena novega kral|a Viktorja Knranuela. Pri pogrebu se jc v silni gnječi ponesrečilo več oseb- K pogrebu jc prišlo tudi več meščanov iz Brescijivega rojstnega kraja Prato z mestno zastavo. Ljudstvo je meščane i/. Prato napadlo ter hotelo raztrgati zastavo. Pri tem prizoru je raz bližnje hiše padel neki človek naravnost na bajonete vojakov.
Hrvatski katoliški s!wd bode prve dni septembra v Zagrebu. Pozdravil je pripravljalni odbor tudi škof Strossmavcr.
V deželni zbor isterskl še vedno ni slovenskih poslancev. Vlada jc predlagala, naj se deželni zbor premesti v Pulj. a Itsliianom to ni prav. Isterski deželni zbor je izrazil v Kim svoje obžalovanje na umoru laškega kralja ter s tem pokazal, kje ima njegova laška večina svoja srca
Napad na perzijskega šaha Tudi perzijski šah bi bil skoro postal žrtev anarahistov. Perzijski šah je na svojem potovanju po Evropi prišel v Pariz. Ondi se je peljal nedavno na sprehod. Neki Salson je skočil k šahovemu vozu in hotel ustreliti na šaha, a redarji so napadalca prej ugrabili, predno se mu je sprožil revolver. Salson je pri zaslišanju obžaloval, da se mu nameravani umor ni posrečil. Oblasti so prišle do prepričanja, da obstoji velika zarota proti kronanim glavam. Morilec naše cesarice je izjavil, da se bodo skoro slišale strašne reči.
Z bojišča. Mednarodne čete se bodo torej vender podale na pot proti Pekinu in skoro bodemo vedeli, koliko je resnice o morijah v Pekinu. Poveljnik mednarodnih čet je postal Prus grof \Valdersee. V ponedeljek so mednarodne čete zasedle Jongstun in zgubile pri tem 322 mož.
Izpoved — vir sreče in blagoslova.
Prevel iz nemškega Lovro.
Bilo je nekega petka v postu, že precej pozno; verniki so odinolili žalostni rožnivenec. V sicer izpraznjeni cerkvi jih še nekaj čaka na izpoved. Tiho in resno stoje okrog dveh izpovednic, kjer izvršujeta mašnika svojo sodno oblast. Rdečkasti svit večne luči malce prodira polumrak v hiši božji; od časa do časa se čuje lah n šepet pobožnih molivcev. Objemajo jih one globokoresnc in vendar tako ganljive, človeka z neznano sladkostjo polneče vezi milosti božje, ki ima od nekdaj okrog izpovednic svoje naj' ljubše prostore. Slelirn se peča vpričo Boga s svojimi dušnimi zadevami; moleč ter zopet in zopet obžalujoč svoje grehe prosi Vsemogočnega milosti in usmiljenja, mu obljubuje poboljšati se, sklepa varovati se greha in grešnih priložnosti in se pripravlja z nemirom in strahom in ob enem s hrepenenjem in upanjem na trenutek, ko predhodnik resen, ganjen in presunjen od svetega opravila, od sprejetih milosti in dovršene sprave z nebeškim Očetom zapusti izpovcdnico.
Zadnja v mali vrsti čaka mlada deklica. Prišla je pozneje; po vsem naravno, ker je tovarna, ki dela v njej, od cerkve prccej oddaljena, in je Anica še pred imela nekaj opraviti. Končno pride tudi ona na vrsto. Med tem ko se mudi v izpovednici, poglejmo za hip v njeno življenje.
Anica je najstarejši otrok tovarniškega delavca, stara šestnajst let. Pota njenega življenja niso nastlana z rožicami. Njeni starši niso taki, da bi človeku delali veselje. Žena, Anična mati, nima lastnosti, ki dičijo krščanske matere; ravnodušna, mlačna je v slehrni zadevi. Verskih potreb, veselja v molitvi, nabožnih knjig, cerkvenih govorov, lepih praznikov naše sv. cerkve, vsakdanje tihe maše — vsega tega ni poznala nikdar. V cerkev in k izpovedi hoditi, če se sploh kdaj odloči za to, ji je nekaj trdega, zoprnega, komaj pričakuje, da more proč od takih reči. Če soseda ali katera izmed starih teta napelje govor na vero in čuti veliko veselje govoriti o tem, ona ne ve ničesar reči; mrzla, ravnodušna je do dna srca. Zato tudi za svoje otroke nima prijaznih besed, nikoli jih ne opominja k molitvi, nikoli jim
ne govori o ljubezni božji.
Njen mož, Aničin oče, ni nič boljši, rajši slabši. Morda bi bil postal dober katoličan, zgleden oče, če
bi bil dobil značajno, pobožno žono, kateri bi bil mar tudi njegov dušni blagor. Toda zdaj jo že leta na krivih potih. Zapeljan od svojih tovarišev, v svoji hiši brez pravega miru, zadovoljnosti in veselja, posoja rajši po pivnicah, kjer prebira liste, katerih edina umetnost je hujskati bravea zoper Boga in človeštvo, posluša nespodobno govorjenje polu pijanih ljudi in jim nazadnje pomaga še sam. Tako zapravlja denar, ki bi ga doma tako zelo potrebovali
Varčnosti, roda v Anični domači hiši ne poznajo, ne vedo ceniti, zato se je vgnezdila pri njih nezadovoljnost, revščina, radi teh jo nastal krog in prepir in enake neprijetnosti.
Manjši otroci so strahovito slabo vzgojeni in neuljudni. Zato jih niti lastni starši nc morejo trpeti, kaj šele njih sosedje. Nihče noče z družino stanovati skupaj.
Anica je bela vrana v svoji družini. Hoditi mora v tovarno; toda njeno življenje je tako zgledno in čednostno, da ji niti najbolj opravljive tovarišice nimajo kaj očitati. Vsaj vsake štiri tedne prejme svete zakramente; svoje verske dolžnosti izpolnjuje tako vestno, da je veselje. Res, Anica je blisčeča luč v žalostni temi ostale družine. Starši ji puste to, dasi neradi, ker vidijo, da ima deklica v tej zadevi nc-vpogljivo voljo in železno vztrajnost. Oče jo je večkrat zasmehoval in se norčeval iz njene pobožnoBti. Toda Anica sc ni dala motiti; mirno, odločno, zaupa joč na pomoč svojega angela variha je hodila svojo pot
Deklica, koje notranjo lepoto pozna Bog, angel varili in njen izpovednik, kleči v izpovcdnici Kmalu pride venkaj, poklekne v bližnjo klop in si zakrije obličje z rokama, da bo tako popolnoma vtopi v pobožnost. Nekaj pozneje došlih še čaka izpovedi, kmalu bo tudi ti odpravljeni. Duhovnik zapusti izpe-vednico, opravi pred Najsvetejšim kratko molitev ter so napoti v svoje stanovanje. Tudi Anica VBtane ter gre za njim.
Medtem Bedi Aničin oče v zakajeni sobi slabo-glasne pivnice. Družbo mu delajo njegovi navadni tovariši. Danes je posebno predmet njihovega opazovanja. Ves bled jc, prepaden in razburjen; gibanje mu je nemirno, naglo, pogledi napol boječi, napol kljubovalni. I«pije svoj kozarec do dna, se rezko zasmeje in vpije: »Alo, hajdi, še enega, pa hitro, nimam časa dolgo čakati!«
„Danes si pa tak, kakor bi bila vojska", zbada nokdo; „8anao nobenega ne ustreliš."
»To se še tudi lehko zgodi — morda še obesim koga!" odvrne navidezno mirno nesrečnež.
Nastane molk. — „Ce sc komu tako godi kakor meni, je li mogoče kaj drugega? Vse zoprnosti vsakovrstna nesreča, beda, vse dere nad me!" V
strašni togoti udari s pestjo ob mizo, da odskočijo in zazveno kozarci, in kletev za kletvijo se usiplje iz ust napol pijanega, napol besnečtga moža. „Ali morem živeti, če lakota zija iz vseh kotov vame, če me vržejo v temni noči na etsto, Sčujejo vame vse pse."
»In sicer največ farji«, pristavi nekdo. — »Pravzaprav pa še nisi nič povedal, kaj ti je. Povej nam no!« pravi drugi. — »Vsake stvari mora biti enkrat konec", odvrne obupajoči mož. »Jutri moram s stanovanja ; ker ne morem plačati najemnine, mi vzame gospodar polovico pohištva; drugo pa se proda na prisilni dražbi, ker me terjajo za plačilo čevljar, krojač, pek, mlekarna in ne vem, kdo še vse. Delo v tovarni so mi tudi odpovedali, haha, res krasno, preveč sreče naenkrat!"
»Za vsem tem tiče farji«, pravi zopet prejšnji tovariš. »Le meni verjemi; saj so vai enaki in samo to gledajo, da koga oderejo. In potem Sc tista izpoved, kjer prav zložno \ se izprašajo! Seveda se jim mora tam vse povedati in potem molčati. Zato jaz pravim, da so to ravno larji potisnili v blato. Tvoja Anica zmerom tiči pri njih, v cerkvi in doma; ta jim lepo vse pove."
»Moja Anica?« jeclja pijanec. »Da, da, bo že res tako- Na to bi ne bil mislil. Toda tako bo! Vse jim razloži, mene — svojega očeta — izdaja in peha v revščino in duhovniki si zadovoljno manejo roke, da so mi skrivaj podrobili tako juho.«
»Ravno zdajle zvečer je bila zopet pri župniku« potrdi eden pozneje prišedših. — „Kaj? Kdo'"« — »Kdo? Tvoja Anica! Moni je žena pravila, ki jo je sama videla; zdelo se ji je sumljivo, kaj išče dekle zvečer v župnišču. Iz tega ne more biti nič dobrega. Ti si njen oče in gospodar nad njo; ie veš, kaj hočem reči. Jaz bi ne trpel kaj takega«.
»In čemu se ji jc treba izpovedovati P« pravi nato eden izmed lepe družbe. »Ce je tako dobra, kakor pravijo, tako nima greha; zato jc izpoved nepotrebna. Ce ima pa toliko grehov, da mora na vsake štiri tedne letati k farju, kaj pomaga potem njeno izpovedovanje? To je neumnost in trdogla-vost, ki so ji jo vtepli duhovniki. Saj sem jaz tudi krščen, vem, kaj je prav in izpoved p( znam žc tudi toliko, da lehko govorim o nji. Zato pravim, to je največja neumnost, da se človek pusti tam izpraše-vati in kakor otrok pripoveduje farjem, kaj je storil. Svoboda, svoboda pravim, ne pa hinavščina in pobožno zavijanje tči!«
Aničin oče tiho obsedi; toda čelo so mu mrači, bolj in bolj. Strašno divja in vre v njrgovi notranjščini. Pije in pije. Pozno so ziblje domov.
Zena jo že spala, ko prilomasti do vrat svojega Btanovanja. Anica pa je bila še pokonci; popravljala
jo mlajšim bratcem obleko. Odpre očetu, ko ga sliši ropotati od zunaj, in ga prijazno pozdravi.
Ta jo srpo, divje gleda, potem pa hitro vpraša: »Ali si bila res nocoj zvečer pri župniku ?«
• Da, pri izpovedi sem bila, oče«, odvrne pohlevno deklica.
»Seveda! In potem si bila še na domu pri larju?«
»Imela sem nekaj govoriti z gospodom župnikom«, odvrne Anica nekako v zadregi. Z lelo se je, kakor bi hotela nekaj prikriti.
»In duhovnik te je izpraševal o meni?«
Dekle molči.
»In ti si morala vse natanko povedati o meni, svojem očetu ?«
»Dragi oče, gotovo sc ni nič govorilo tebi v škodo!«
»Meni v škodo? To poveš v obraz meni, svojemu očetu?« zavpije starec, peneč se togote. „Ali morete o meni govoriti kaj dobrega? In ti hočeš biti moja hči, hočeš biti pobožna, letaš zmerom k izpovedi — izdajavka, kača, ki si nas vse izdala in in Bpravila na nič. Tu imaš zato, še tu in še tu !',
Preidiva in zakriva, dragi bravec, sledeči prizor. Jokajoč, da bi se kamen usmilil, se vleče deklica v svojo sobico, oče pa omahovaje poišče svoje ležišče in takoj trdo zaspi.
Ob štirih zjutraj se vzbudi. Kri mu sili v glavo in šumi po ušesih, kakor bi ropotal stroj. Posledica preobile pijače! Tedaj še le opazi, da se je kar oblečen vrgel na posteljo. Polagoma se mu vrača spomin na včerajšnje dogodke, Btopa pred oči beda in obup. Hudobni duh, ki trga človeku iz srca, kar mu daje »tolažnik", sveti Duh, namreč zadnje upanje, zadnjo tolažbo, isti duh je hotel izvršiti pri nesrečnem možu svoje peklensko delo. In ravno v temi deluje najrajši. Nesrečnež vstane — »za zadnjo pot«, šepeta sam s seboj napol zmešan.
Oprezno tava v stanico.
Naenkrat mu zakliče žena: »Pazi, da ne streseš
denarja z omare!«
»Denarja, kakšnega denarja!?« odvrne, preplašen
kakor tat.
»Da, denar, tamle na omarici je."
„Čigav pa je?1 praša začuden. Beseda denar je močno vplivala nanj in nekoliko pomirila razdražene živce.
„Čigav? Naš! Ali ti ni Anica sinoči nič povedala ?"
Ko mož sliši Anično ime, se spomni jasno prejšnjega dne; znova ga zgrabi divja jeza. ,.Molči mi o dekletu, o tej hinavki! ' se zadere razkačen nad
svojo ženo.	. ((
„Reci, kar češ! Denar jc pa le Anica prinesla.
Med tem naredi luč in zagleda na omari denar. Bilo ga jc veliko: petaki, krone, gotovo nad sto kron. Brezmiseln meša s prsti po njem, da le mehanično sliši ženo, ki pravi: „Dober otrok je vendar naša Anica. Uog daj, da bi bili tudi drugi taki! Včeraj zvečer, kakor mi je pripovedovala, je šla k gospodu župniku ter jim potožila naše križe in težave, in da boš ti nazadnje še obupal, če ne pride o pravem času pomoč. In župnik so takole pomagali; nekaj so darovali, nekaj posodili. Zdaj lahko plačamo dolgove in preostane nam še nekaj. Jaz bi dekletu ne bila zaupala, da je tako modra in prebrisana. Tihe vode globoko teko."
„Da, da", mrmra mož po tihem, sedaj že popolnoma trezen. Potem gre ven, sam na ve kako; vleklo ga je v sobico, kjer so spali otroci. Skozi Špranjo v vratih je odsevala luč — ob tem času ! Odpre in vstopi.
Pred majhno mizico, na kateri je brlela kadeča svetilka, pred siromašnim kipom Matere Božje je klečala njegova Anica. Roke je položila na mizo, sklonila nanje glavo in tako kleče ob mizi zaspala. Kri, očividno iz ranjenega nosu, je rdečila roke speče deklice in pobarvala nekoliko tudi mizo pred njo.
Velik strah se polasti očeta; plane k njej, misleč, da je mrtva. Ko se preplašena vzbudi in dvigne glavo, vidi oče njeno obličje, spačeno od udarcev, ki jih ji je zadal sam. Jasno mu stopi pred oči lastna propalost in malopridnost in ob enem brezmadežna čistost njegove hčere. Nagne se k njej ter jo hoče objeti, toda sam pri sebi zamrmra: „Ne — za to sem premalo priden, prehudoben!" Edino, kar je mogel spraviti iz sebe, so bile besede: „Anica, zdaj bo drugače! Le pojdi v posteljo in mirno zaspi: zdaj bo drugače!"
Prihodnjo nedeljo gre oče s svojo hčerjo k gospodu župniku, da jih zahvali za izkazano pomoč. Ni imel miru; kar tiščalo, vleklo ga je nekaj otresti se grehov in strasti ter začeti novo življenje. Bil je pri prvi maši ter resno prosil Boga milosti za dobro izpoved. Prihodnji teden, je rekel, ko se dobro pripravi, hoče opraviti dolgo izpoved. Odkritosrčno prosi duhovnika odpuščanja radi sumničenja, ki ga je imel do njega, češ, da rabi izpoved v to, da so meša v njegove družinske razmere in išče, kako bi
mu škodoval.
Župnik se nasmejejo pri teh besedah in pravijo: „Dal Bog, da bi se vsem o koristi izpovedi odprle oči tako kakor vam. In res, vi morate posebno priznati to. Ali mislite, da bi vam bil jaz zaupal toliko denarja, ki je pravzaprav lastnina moje sestre, če bi mi bili tudi desetkrat obljubili pobolj-
ftati se? No! Vaša hči mi je edino poroštvo. Zakaj če je v družini eden, ki jo tako priden, tako čed-noBten, ki toliko moli in žrtvuje samega sebe leta in leta v potrpežljivosti in pokorščini, postati mora enkrat drugače. To mi je bilo poroštvo za vas in prepričan sem, da se ne motim. In kaj je naredilo vašo hčer tako, kakršna je? Vprašajte njo samo!"
„Izpovcdnik", pristavi hitro deklica.
„Ne, ampak izpoved", odvrne duhovnik. ,.Izpo-vednik le poučuje, opominja tolaži, potrjuje: toda moč in pomoč daje izpoved s svojimi milostmi. Tudi tebe, ljubo dete, je vzgojila, počasi, toda dobro vzgojila v to, kar si zdaj. Bog te jc navdihnil hoditi večkrat, pravilno k izpovedi, da moreš sredi tolikih ovir, vkljub vsem težavam ostati' v resnici dobra in pobožna. Sicer bi bila gotovo zašla — z domačimi vred.
Izpovednica, premalo poznana in razvpita izpe-vednica vam je prinesla sreče in blagoslova v hišo. In tudi vi. konča blagi duhovnik, podavši za sedaj otetemu možu desnico k slovesu, ,,tudi vi morate izkusiti na st-bi to vzgajajočo moč zakramenta svete pokore. Ce hočete ostali trdni, ne zadostuje samo sedanja izpoved, četudi popolnoma dobra, enkrat za vselej ali za celo leto. Raznoterih nevarnosti in povrnitve v stare grehe se obvarujete le s pravilnim večkratnim izpovedovanjem. Toda to se vam že natančneje pove v izpovedniei."
Danes je Anica usmiljena sestra; oče pa je od takrat ostal na pravem potu kakor tudi drugi otrici. Žena je že umrla. Kakor nam vsem je bila tudi njim vir sreče in blagoslova za čas in za večnott — sveta izpoved.
Anton Martin Slomšek, knez in škof lavantinski.
(Ob stoletnici njegovega rojstvu) (b .Pomladnih glasov". — Spisal A. Skubic.)
Velik mož je bil! Da bi ga pač mogel dostojno proslaviti!
Bilo je pred Bto leti. Tedaj se jo rodil na slovenski zemlji deček, ki je postal moi vreden, da se je nanj oziralo v tem stoletju vse slovensko ljudstvo. Zaradi svojegu bistrega očesa in modre glave je bil vodnik in učitelj slovenskega naroda. In še sedaj sc z veseljem in naudušenjem spominjamo tega moža. S spoštovanjem izrekamo njegovo ime: — A n t o n Martin Slomšek!
Slomšek jo torej oni mož, ki nam je tudi po svoji smrti ostal vodnik ! Kako modro so njegove besode: »Mrtvi nas živeti učijo!« Kako so pač z c žirom nanj resnične !
Da, živeti nas uči s svojim lepim, vspodbudnim vzgledom.
Zato gotovo zasluži, da se slovensko ljudstvo navdušuje za prelepe čedednosti, ki jih je gojil Slomšek.
Da pa slovensko ljudstvo tem bolj ceni in čisla svojega prijatelja, da se ga tem bolj vneto oklene, zato naj sledi tukaj nekaj poUz iz življenja tega slovenskega velikega moža. Nanj se spominjajmo zlasti letos, ko slavimo stoletnico njegovega rojstva ! Saj je modri Slomšek sam dejal: »Kdor svojih slavnih prednikov no časti, njih vrli naslednik biti ne zasluži !«
Torej: Slava Slomiekovemu spominu! 1. Rojstvo.
Anton Martin Slomšek se je rodil v ponikovski župniji na Štajerskem dne 20. listopada leta 1HOO. Njegova rojstna hiša »toji na Slomu, prav prijaznem osojnem gričku, pol ure od župnijske c rkve.
Kmalu po rojstvu so ga nesli na Ponikvo li krstu, kjer so ga izročili v varstvo svetemu Antonu Ljudje še pripovedujejo, da mu jo bil za krstnega botra prileten pastir, ki je že nad štirideset let služil pri Slomškovih. Bil je prav vzoren kristjan, dasi preprost in neuk služabnik. V preprosti, pa čedni kmetiški hišic i je tekla Slomšku zibelka in tukaj je tudi preživel lepe dneve svoje prve mladosti.
Ko je njegov boter-pastir menda zaradi teže svojih številnih let, opešal in torej ni mogel na paši nič več strahovati nagajivih sivk in porednih murnov, tedaj je mladi Tonče prevzel domačo čredo v oskrb. Postal je v pastirst\u naslednik svojega krstnega botra.
Slomškovi stariši so bili kmetskega rodu. kakor vidite, vendar precej imoviti. Imeli so obširno posestvo, ki se je štelo med boljše kmetje onega kraja. Bog mu je dal mater, ki je bila vzgled dobre matere, ki je bila otrokom res pravi, neprecenljivi zaklad. Ona je neutrudljivo skrbela za telesni, še veliko bolj pa za dušni razvoj svojega ljubljenca Tončka. I'ri otroški zibeli mu je prepevala svoje ljubke posmi, ona ga je učila sklepati ročici k Bogu in moliti prve molitvice. Ni čuda, da je Slomšek že prva leta svoje ladosti tako udano ljubil svojo mater, saj je bila ona velika dobrota za malega dečka; kajti dobra mati je za otroka več vredna, ko vse drugo na svetu.
Ker bi pa mati v svoji veliki ljubezni lahko izpregledala to ali ono napako pri iivahnem dečku, je dubrotljivi Bog poskrbel, da je tudi blagonosna palica iincla v Slomškovi družini dobrega oskrbnika. »Šiba novo mašo poje«, pravi narodni pregovor
Ker je bila Slomškova mati preljubezniva, da bi kdaj rabila palico, je pa njegov oče to nadomestil; kajti oče je bil resen in oeter mož. Dasi palica z malim Tončkom ni imela mnogo posla, je vendar oče z neizprosno strogostjo popravil vsako napako, ki jo je opazil pri svojih otrokih.
Tako sta oba skrbno vzgajala svojega otročiča, mati z ljubeznivo nežnostjo, oče pa z resno ostrostjo; kajti oba sta dobro vedela, da je »navada železna srajca«. Žito nista hotela, da bi se kaka slaba navada oprijela njunih otrok.
2. Prva iola.
Ko je naš Slomšek jel nositi hlačice, v veliki ponikovski župniji ni bilo nikake šole in tudi še pozneje nekaj let ne. Ljudje po deželi takrat še brati niso znali, kamo-li pisati! Komaj kak župan je znal nerodno podčrkati svoje ime, sicer na Ponikvi pisanih črk ni poznal nihče, samo župnik in kapelan. Menitc-li, da je bilo vedno vse tako natančno urejeno kakor sedaj, ko ima vsaka vas svojo šolo/
Niti najnižjih šol niso imeli. Sin je znal navadno samo to, kar se jc naučil od svojega očeta; hči samo to, kar jo je navadila mati. Edini kraj, kjer so se ljudje učili, je bila cerkev. Seveda se v cerkvi niso mogli učiti drugega, nego krščanskega nauka. Kdor je hotel v šolo, je moral daleč, daleč v tuje mesto, od svojih starišev v neznane kraje. Pa le redki so bili, ki jim je bila sreča tako mila Ko je prišel tak učenec domov na počitnice, so se sosedje kar Čudili njegovi učenosti, četudi je često ni bilo posebno mnogo. Nekaj posebnega se jim je zdel tak učene;, ki je bil v tujem mestu v Soli.
Tako je bilo takrat tudi na Ponikvi. Sole ni bilo, in mladina se ni imela kje učiti potrebnih stvari. Slomškovi bi bili pač radi videli, da bi njih Tonček kaj več znal, nego navadni ljudje. Pa oče ga m pustil v mesto, in zdelo se je, da ne pojde nikoli v šolo.
A tudi tu se je kmalu obrnilo na bolje. Ravno takrat, ko je bil Slomšek dovolj star za šolo, so dobili na Ponikvo za kapelana gospoda Jakopa Praz-nikarja, ki je bil Kranjec po rodu. Bil je zelo pobožen in vnet za odgojo mladine. Rad bi bil mladi ponikovski rod učil te in one stvari, toda kako in kje, ker ni bilo šole? Kmalu mu pride dobra misel. Eno sobo svojega stanovanja priredi za šolo in si izbere petnajst ponikovskih dečkov, ki so bili posebno pridni, ter jih sam poučuje v svojem Btanovanju. Med temi pridnimi in srečnimi učenci je bil tudi — Slomšek.
Kako so bili tega veseli Slomškovi stariši, pos"bno pa njegova srbna mati, bi se dalo težko povedati. Njih dragi Tonček hodi v šolo, in to v domači župniji! Pa tudi mladi Slomšek s.im je bil vrlo vesel te svoje sreče.
Tri leta je hodil v to zasilno šolo. Učencev je bilo od leta do leta več, kapelanijska šola je postala pretesna. Treba je bilo misliti na kak drugi prostor, kamor bi moglo prihajati več učencev. In res so prestavili poni-kovsko šolo v cerkov-nikovo hišo. Sedaj so še tudi drugi lahko hodili v to šolo. To bi morali videti, skakim veseljem so obiskavali mladi Ponikovci novo šolo! Vsak je hotel druzega prekositi v učenosti. Med vsemi pa je bil prva glava — Anton Slomšek, ki je bil že tedaj nenavadno bistrega uma in blagega srca. Vedno je bil prvi v marljivosti in znanju in še na druge je moral paziti, da so bili
redni in pridni.
Ko so zopet enkrat končali šolsko leto, sklenil
je učitelj kapelan izpraSevati svoje učence na prostem pred vsemi ljudmi. Naj bi ti videli, česa se lahko nauči mlada glava, če le hoče! In res je k tej slav nosi i povabil več veljakov iz okolice in tudi nekaj gospode iz celjskega mesta. Spraševati jih je hotel na sredi ponikovske vasi pod košatim orehom. Z* pred določeno uro se snide veliko ljudij sredi vasi pod omenjenim orehom, ki je vabil Ponikovce ob vročih
poletnih urah v svojo hladno senco. Ta oreh še stoji in je bil lttos o priliki velikanske slovesnosti, ki se je tam obhajala dnd 5. avgusta, ves okrašen s tro-bojnicami. Vsi radovedni pričakujejo, kaj bo; saj kaj takega še ni bilo na Ponikvi, kar ta oreh stoji, in kar stari ljudje pemnijo, in prej menda tudi ne. Ni torej čuda, da so Ponikovci težko pričakovali, kdaj udari zaželjena ura. Po dolgem čakanju je odbila!
Tedaj pripelje gospod kapelan pod vaški on h mlade svoje učenjake ter jih razpostavi pred okrajnim glavarjem v vrsto. Vse zvedave oči so obrnjene na druži o uči nih mladeničev, izmed katerih dobi vsak svoja vprašanja. Prvega pokličejo Slomška. Ta junaško pristopi in moiko stoji pred veliko gospodo. Gospod kapelan mu stavi vprašanja, okrajni glavar posluša, neštevilna množica ljudi pase svojo radovednost Slomšek pa možato in neustrašeno odgovarja.
Ali menite, da je to mala stvar, pred toliko ljudmi stati in odgovarjati kakor v šoli? To se pravi nekaj! In naš Slomšek je do piiice natanko odgovarjal ! Zato je pa po skuSnji dobil prvo in najlepše darilo.
Stari Ponikovci pa so šepetali drug drugemu: „Slomikov, Slomškov, ta je pa tič! Vae je ugnal !•' In hudo jim je bilo, da že prej niso imeli na Ponikvi šole. Koliko bi se bili lahko naučili, pa Se kako darilo bi bil morda kdo dobil! Kar gledali ao Slomška, da je tako učen. „Pa še tako majhen!" si je mislil marsikak Pooikovcc.
Toda glavna stvar šele pride! Po skušnji vstane okrajni glavar in pohvali na sredi vasi pred \scmi ljudmi Slomška, otrokom pa ga postavi za vzgled. Žalostno in nekam zavistno so ga pogledovali njegovi tovariši-pastirji, ki niso hoteli hoditi i n|im v šolo. Že ob tej prvi priliki sc je prepričal Slomškov Tone, in ž njim vsa Ponikva, da le marljivost uživa zasluženo plačilo, a
.Lenega Čaka strgan rokav, Palca l»era.'ka, prazen bokav!"
3. Birmiki boter.
Birma! Menda ni bolj veselega časa za otroke, nego je čas sv. birme. Mladi bravec, ako si jo že opravil, smem upati, da biš gotovo prit« gnil moji misli, zlasti če jc bil tvoj boter bogat.
Tudi ntš Slomšek se je kmalu naučil toliko, da je smel k birmi Pa je imel tudi bogatega botra in sam si ga je izbral!
Ko se je mali, pa blagi deček pripravljal na sveto birmo, mu je rekla nekega dne njegova modra mati: »Ljubi Tonče, botra si pa kar sam izberi ! Vendar me poslušij to-le: izvoli si za botra tistega, ki bo v cerkvi pri izprešovanju najboljše odgovarjal.«
Da razumeš, kakšno je bilo ono izpraševanje, ti moram povedati, da so tikrat odrasle ljudi v ccrkvi tako izpraševali krščanski nauk, kakor ga iz pr^šujejo pri vas v š <11. Duhovnik jc šel po cerkvi gori in doli in jo izpraševal, ljudje so mu pa odgovarjali.
Tonček, vedno ubogljiv, tudi to pot posluža materin nasvet. Zgodaj že je šel naslednjo nedeljo v cerkev, da no bi česa zamudil, kajti to nedeljo je hotel natanko slišati vse može, kako znajo razne molitvice, tudi enega ni hotel preslišati.
II krščanskemu nauku je od/vonilo. Slomšek je ie dolgo, dolgo čakal v cerkvi. »Cink, cink«, pozvoni zvoncc pri zakristiji, in gospod kapelan stopi v ccrkev in naravnost med ljudi. Prav pazno posluša, kdo bo na gospodovo vprašaje najbolj točno odgovoril. Vsak kašelj, vsak šum ga jc motil, in najrajši bi bil tisto nedeljo videl, da bi nobenega človeka ne mučil nadležni kašelj. Tako je poslušal, da menda nihče v cerkvi ne tako.
Kadar je kdo prav dobro odgovoril, pa si ga je zapomnil, in zopet poslušal, če bo znal kdo še boljša. Ko je bilo izpraševanje končano, tedaj je začel presojati, kdo se je najboljše odrezal. In tiko jc Bklenil po svoji mladi, a modri gla%ici, da jc najboljše znal Martin, ki je bil prav preprost in ubog kmetič, pri vsi svoji re\š5ini pa zadovoljen in pošten. Tudi v cerkev je prihajal, še predno je skupaj zvonilo. Temu je dal Slomš.kov Tone najboljše izpričevalo v krščanskem nauku. Mislim, da jc bilo -prav dobro«.
Ko pride Tono domov, pove kar v prvi Bapi materi, kdo je znal najbolje. In všeč je bila materi sinova poslušnost. »Le tega si vzemi za botra!« mu pravi ljubeznjivo. »Kes je sicer revež, pa kaj to V Dostikrat jc revež več vreden nego begatin. Če ti ne bo dal bogatih daril, ker ti jih dati ne more, je tudi to prav. Še rekli mu bomo, naj si ne dela zaradi tega skrbi. Ti bomo že mi kupili, česar bi š potreboval. S svojim lepim vzgledom ti bo lahko močna opora. Pri izbiranju botra ni gledati na imenitnosl in bogastvo in svetno prikupljivost, marveč na poštenost duše in plemenitost srca!«
Tako nekako ga jc učila mati. Tono je poslušal in si izbral ubogega Martina za botra.
Kmalu nato je gospo l kapelan delil v šoli listke za birmo. Pri tej priliki je vsakega vprašil, koga bo imel za botra. Tudi Slomšek pride na vrsto in pove ime onega ubožnega kmetiča, ki je tako dobro znal kiščanski nauk. Kako se je pač začudil gospod kapelan in kar ostrmel jc, ko je slišal, da hoče sin iz tako premožne hiše vzeti za botra preprostega in ubogega Martina! Saj bi vendar lahko dobil mnogo
bogatejšega! In Slomšek jo moral vso svojo zgodbo razložiti gospodu.
»Prav dobro si volil, Tonče!« pohvali gospod Slomška po kratkem premolku. „Tvoj boter jc sicer ul ožen, toda pobožen in pcučen kristijan."
Kmetič Martin je res zavezal Slomškovemu hirmo.
In kako je bil Slomšek šo v svojih štirih letih ve-el, da si je izbral takega botra! Ko je postal škol', jc privzel k svojemu imenu še ime svojega botra in sc je poslej vedno imenoval : Anton Martin Slomšk. Prav rad je to Bvojo dogodbico pripovedoval. Nekoč jo je povedal v pridigi, vendar tako, kakor bi se no zgodila njemu, ampak nekemu drugemu. Na koncu pa je pristavil: »In Bog je bla goslovil fantiča, on se je šolal, je postal mašnik in nazadnje škof.«
Ljudje pa so dobro vedeli, da je bil sam tisti fantič, in da je on tisti škof.	(Dalje pride.)
Slovenski novifar.
Kranj sko
Drugi slovenski katoliški shod v Ljubljani. Vspored obravnav in shodov: Ponedeljek, dne 10. septembra ob 5. popoludne »Pridi sv. Duh« in blagoslov, Stolna cerkev. — Ob ti. zvečer. Odno-valni shod, Alojzijevišče. — Ob pol 9. zvečer. Zabavni večer »Meščanskega kluba«, Katoliški dom. Torek, 11. septembra ob 8. zjutraj. Slovesna sv maša, Stolna cerkev. — Posvetovanje odsekov: OJ 10. do pol 12. Šolstvo, Katoliški dom. — Od 10. dalje Socijalni odsek, Staro strelišče. — Ob 10. dalje Časnikarstvo, Rokodelski dom. — Ob pol 12. do
1.	Krščansko življenje, Semeniška knjižnica. — Od pol 3. do pol 4. Šolstvo, Semeniška knjižnica. — Od pol 3. Socijalni odstk, Staro strelišče. — Od
2.	dalje Časnikarstvo, Rokodelski dom. — Od 2. dalje Organizacija, Katoliški dom. — Od pol 4. do pol 5. Krščansko življenje, Semeniška knjižnica. — Od pol ti. zvečer I. slovesni shod, Alojzijevišče. — Od pol 9. zvečer. Pozdrav »Slov. kršč. socijalnc Zveze« katoliškemu shodu, Katoliški dom. — Sreda dne 12. septembra. Ob 8. zjutraj Tiha sv. maša 'govor). Stolna cerkev. — Ob pol 10. zjutraj II slo vesni shod, Alojzijevišče. - Ob 3. uri popoludne III. slovesni shod, Alojzijevišče. - Ob 7. zvečer Slav nostni komers akademičnega društva »Danice«,
Staro strelišče.
Gospodarska zveza. Dne 9. t. m. je imel odbor »Gospodarske zveze" svojo prvo sejo. V načelstvo so bili soglasno izvoljeni: Dr. Šusteršič kot predsednik, Josip Šiška kot prvi, Josip Jeglič kot drugi podpredsednik; kot nadaljni člani načelstva pa
gospodje: Anton Belec, Josip Jarc, Josip Rotar in dr. Evgen Lampe. Po odborovi seji se je vršila prva seja razsodišča. Predsednikom razsodišča je bil izbran soglasno g. dr. Janko Brejc.
Duhovnim svetnikom je bil imenovam zlato-mašnik velečastiti gospod Jurij Sorc, župnik na Krki.
Duhovne vaje za krščanske žene in dekleta se bodo v cerkvi presv. Jezusovega Srca v Ljubljani od 20. do 24. avgusta tako-le obhajale: V ponedeljek, 20. avgusta zvečer ob J/47- bo veni sanete... in potem uvodna pridiga. — V torek, sredo, četrtek bo zjutraj ob 4. uri prva sv. maša, ob '/,5. uri prva pridiga; popoludne ob '/,4. križev pot ob 4. druga pi id ga; zvečer ob */t7. sv. rožni venec, ob 7. tretja pridiga, nato sv. blagoslov. V petek ob 4. sklepna pridiga, papežev blagoslov, sv. maša in med mašo skupno sv. obhajilo.
Katoliško politično društvo za selško dolino se je osnovalo na češnjici ob lepi udeležbi mož iz cele selške doline. Pomen katoliške politične organizacije je v daljšem govoru pojasnoval dr. Krek. Za predsednika društvu je izvoljen Fr. Demšar na Češnjici; podpredsednik: soriški župnik A. Jamnik; tajnik: Fr. Grošelj v Železnikih.
Toča na Belokranjskem. Poroča se nam: Veliko škode je naredila dne 31. julija popoludne okrog 5. ure toča po Belokranjskem. Jako hudo, kar suhi, je padala po metliški in podzemeljski f*ri. Grabrovške vinograde in one na Veselici poleg Metlike je za letos skoro uničila. Streljanje proti toči se to pot ni torej nič prav obneslo, — četudi nekateri to na pravo precej hvalijo. — Tu so začeli streljati pravočasno in tudi precej močno. V podzemeljski fari so najhujše prizadete vasi Dobravice, Geršice in Gradac.
Strela je ubila 28. julija posestnika Fr. Mrharja v Bukovji na Notranjskem. Sušil je na visoki seno-žeti seno s svojo družino. Naenkrat se približa nevihta in vsi gredč vedrit pod šop bukev. Kar udari strela, gospodarja, ki je sionel na bukvi, na mah ubije, pet drugih pa omami in ožge po životu. Ne vedrite pod drevesi ob hudi uri!
Zgradba vipavske železnice je popolnoma zagotovljena. Pospešiti je treba le še vplačilo tistih 100.000 gld., katere je za vipavsko železnico dovolil goriški deželni zbor.
Restavracija v »Katoliškem Domu« v Ljubljani. Voditeljica »Gospodinjske šole« v Ljubljani, gspdč. Helena Vidali, je prevzela restavracijo v »Katoliškem Domu«. Ker ni dvoma, da bode postrežba izvrstna, opominjamo Ljubljančane in goste z dežele na restavracijo v »Katoliškem Domu-.
Trgovca Jeglič in Leskovic sta svojo hišo, Jurčičev trg št. 1, in v tej obstoječo trgovino s špece-
rijskim in kolonijalnim blagom prodala gospodu A. Lillegu ter je prešla isto s 1. avgustom t. I. v njegovo last.
Pri romarski cerkvi sv. Jošta nad Kranjem je od 1. t. m. zopet za stalno nameščen duhovnik. Ob delavnikih je sv. maša ob 0. uri, jeseni pa ob 7 uri, ob nedeljah in praznikih je sv. maša s pridigo zjutraj ob 6, 5. nedeljo po veliki noči, nedeljo po Velikem Šmarnu, in kvaterno nedeljo jeseni pa tudi ob 'J. uri. Popoludne ob 2. uri krščanski nauk in litanije. O sobotah zvečer, kadar pride več romarjev, je tudi pridiga in litanije.
Drugi blejski otok. Sredi blejskega jezera so nekateri opazili skalo, ki je samo dober meter pod površino vode. Dotično mesto se menda najde, če se vesla od Urada proti Petranu tako dolgo, da jo veslač v isti črti kakor Mallnerjev hotel in cerkvica na otoku. Seveda je treba mnogo sreče, da se najde skala brez daljšega iskanja. Mord t sezida kdo na tej pečini vilo?
Iz Poljane pri Cerknem so nam poroča, da je dne 30. julija prihrula huda nevihta s točo, ki je naredila mnogo škode na sad|u in na polju. Toča je bila debela srednja kakor kurja jajca, debelejša pa kakor človeška pest. Stari ljudje ne pomnijo tako debele toče. Toča je napravila dalje veliko škode v Gornjih Novakah in v Davči, kjer je skoraj vse poljske pridelke popolnoma uničila.
Poior! Gospodje, ki s > d< bili te dni vpraševalne pole glede katoliškega shoda, prosimo, da pole kakor hitro mogoče izpolnijo in pošljejo tajniku pripravljalnega odbora g. dr. Kvgenu Lampetu v Ljubljan'. Prosimo, da točno odg ivorč na vsa vprašanja in natančno zapišejo imona. — Čim prej ima pripravljalni odbor odgovore v rokah, tem lepši bode red in tem ložje bo preskrbel vse potrebno za udobnost dragih gostov. — Pripravljalni odbor za II. slov. katoliški shod.
Šolske sestre v Repnjah bodo sprejemale tudi v prihodnjem šolskem letu gojenke na hrano. Tu imajo priložnost naučiti se poleg materinega jezika tudi nemščine in različnih ročnih del. — Več se izvč pri sestri prednici v Repnjah.
Naši shodi. Naši poslanci in drugi delavni katoliški možje pridno nadaljujejo b shodi po deželi, na katerih ljudstvu poročajo o političnem položaju in ga podučujejo o važnosti drugega slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani. V nedeljo dne 5 avgusta so bili taki shodi v D obrepoljah, v Kostanjevici in v Škocijanu pri D bravi, v nedeljo 12. avgusta pa v Črnem vrhu nad Idrijo, v Radečah pri Zidanem mostu in na Blokah. Povsod bo se ti shodi jako dobro obnesli in bodo — kakor je upati — veliko dobrega sadu obrodili. Za prihodnje nedelje je na-
po\edana še cela vrsta takih shodov. Tako je jirav! Podučujmo ljudstvo in vedno bo stalo na strani dobre, poštene katoliške stvari 1
Slovensko katoliško društvo za kamuiški okraj priredi v nedeljo dne 19. avgusta t l. ob '/j •• >iri popoludne v Kamniku pri Krištofu javen društveni shod z dnevnim redom : Gospodarske in politične razmere ter II. slov. katoliški shod. Po javnem shodu se vrši ravno tam društveni občni zbor s tem le sporedom: 1. Nagovor predsednikov. 2. Poročilo tajnikovo. 3. Poročilo blagajnikovo. 4 Volitev dveh pregledovalcev računov. 5. Posamezni nasveti K obilni vdehžbi vabi meščane in okoličane odbor.
Drobtinice.
Hresci in njegovi pomočniki Iz Bolonje poročajo, da je pravi pomočnik Brescijev neki čevljar Leandro Nikoli il Biele, ki je od tam izginil 27 julija Nikoli je brzojavil Breseiju v Bolonjo, naj takoj odpotuje, ker je vse pripravljeno. V Trstu so zaprli čevliarj i Josipa Smrtnika, ki je tudi dobival anarhiške spis«.' Brescija, ki se je doslej mirno vedel v zaporu, morali so obleči v nasilni jopič, ker je postal surov in b(l okolu sebe. zahtevajoč, naj ga peljejo k ravnatelju. Preiskava je doslej dognala, da je Bresei imel pomočnikov, ki so bili pripravljeni pomagati mu, da ubeži. V Monci jo prostor umora ograjen. Jeden kol j zaznamuje prostor, na katerem je Bresci stol, drugi prostor, na katerem je bil kralj, ko je Brese i strelja' nanj, tretji kol pa zaznamuje mesto, na katerem so morilca prijeli. Bresci bode obsojen na dosmrtno ječo Deset let bode zaprt v posebni 2 m dolgi in 1 m široki celici, katere vrata se ne odprn ves čas, ker jetnik dobiva potrebščine skozi ozko odprtino. Hrana njegova bode kruh in voda. Govoriti ne bode smel. Pri najmanjši besedici bode kaznovan z nasilnim jopičem in z železom prikovan na posteljo. Izvedenci trdijo, da malokdo učaka pri taki kazni deset let. Največ jih postane po prvem letu blaznih ali pa umr6. Sodili bodo Brescija porotniki. Neka odlična oseba v Milanu je dobila pismo s podpisom »99«, v katerem se trdi, da je imel Bresci štiri pomočnike in da bodo anarhisti za vsako žrtev določili deset anarhistov. Kar se jednemu ne posreči, storil bode drugi. V najbližjem času se zvedo grozne novice
120Ietui ženin. V turški vasi Bodra se je te dni poročil 1201etni Izmail, izredno zdrav mož, s 60 let mlajšo nevesto. Popreje je imel 34 žena. K poroki ga je spremljalo 140 moških potomcev, o številu ženskih članov njegove rodbine molči.
Vrle Ihanke v Ameriki. »Amerikanskemu Slovencu« poročajo iz Ne\v,o ka: Veliko število tukajšnjih
Slovenk, doma iz Ihana pri Domžalah, igra veliko ulogo pri slamnikarski industriji. Te vrle ihanške Slovenke so pač tako dobre šivilje za slamnike, da jih ne prekosi nobena Amerikanka ali pa Nemka.
Narodno gospodarstvo.
Sodarija, domač obrt
Že od nekdaj izdelujejo kmetovalci sami orodje za domačo potrebo; posebno v hribovitih krajih, kjer ni rokodelcev, so posebtniki prisiljeni za dom pripravljati sami razno orodje. Po ti poti so nastali in fe danes nastajajo mojstri-samouki raznih izdelkov. V hribovitih gozdnih krajih, kjer raste lepi planinski les, je posebno pripravno za taka dela.
Planinski les se loči od dolinskega, kakor svila od prej<\ V teh krajih sekajo slabeji les za drva, izbranega pa za škafe, sode in razno domače orodje; po zimi pa izdelujejo raznovrstne stvari v hiši, nekaj /.a dom, nekaj za prodajo.
Ko se jc oživela kupčija z h som, začeli so tudi ti obrtniki razpečavati svoje zimske izdelke v tuje kraje. Tako vozi Ribničan svoje rete in rešeta, — Bohinjec svoje škafe, s Klar v Selški dolini svoje sode širom sveta.
Poglejmo sedaj ta domači obrt, sodarijo! V selški dolini: v vaseh Češnjica, Rudno in Dražgošc, kjer dobivajo iz Jelovica in bližnjih hribov lep smrekov les za doge, peča se večina prebivalcev s sodarijo. Že njih predniki izdelovali so pred več kot 100 leti smrekove lajte za žito, ki sc jc vozilo po Savi s Hrvaškega in velike sode iba-rigle) za vino. Se danes se vidi veliko takih »bari-gel« pri vinskih trgovcih. Pozneje izdelovali so razne vrste manjših sodov za tekočine in med. Za med izdelujejo tudi veliko škafov Zadnjih petdeset let, kar se kislo zelje pošilja v velikih množinah po svetu, izdelujejo v omenjenih krajih vsako leto veliko sodov za zelje. Mali posestniki in gostači živijo se v jeseni in po zimi večinoma z izdelovanjem sodov.
Sode za zelje pošiljajo v Ljubljano in okolico, kjer je največ kislega zelja. Nekateri sodarji imajo sami gozde in podelajo svoj les, in tako potegnejo zanj precej denarja; drugi kupijo smreke, jih posekajo, napravijo doge in si tako za čas, kar ga jim preostaja od obdelovanja kmetije, preskrbijo delo pri zakurjeni peči. Število teh sodarjev se zelo množi. Les se je zadnji čas podražil, ker za doge ni dobra vsaka smreka; cene tem sodom so pa navadne. V jeseni so dražji, ko jc ravno potreba zanje, na spomlad pa cene padejo. Ti sodi so delani na roke, in z mašino kaknr v nekaterih fabrikah. Doge naredijo
površno v gozdu, da se osušijo. Zvozivši jih domov, jih obrežejo in izdelajo, potem na ognju ogrejejo in skrivijo. Krivenje je precej težavno delo. Pred tremi leti izumil je neki sodar domačo mašino za krivenje dog. Ta naprava je kaj pripravna. Brez trpljenja se celi dan lahko krivijo doge.
Take sode pošiljajo tudi na Moravsko in Ogrsko To pa največ radi toga, ker je kranjsko zelje sloveče in ga imajo za kranjsko, če tudi pride iz dru gih krajev v teh sodih. Pred dvema letoma so ti sodarji napravili svojo zadrugo na Češnjici, da bi skupno lažje in bolje oddajali svoje izdelke. Dobili so po ti poti več naročil, in oddajanje je nekoliko pripravneje, ker imajo zato poslovodja. Jako potrebno bi bilo, da bi vlada z naročili in denarjem podpirala tak domač obrt. To bi pomnožilo blagostanje kmetskih posestnikov in veselje do dela. Poleg sodov za med in zelje izdela se mnogo sodov za vino, žganje in špirit, pa tudi za ribe. Več tisoč sodov odposlalo se je za ribe v Trst. Iz slabejega lesa izdelujejo sode za sadje, za mazilo in žeblje. Novinci izdelujejo sode za žeblje. Pri zadnjih ni potreba zaloge. Kupi si vsak revež lahko par krajcev, naredi sodčeke in jih odda v zadrugo za denar. Kranjska industrijska družba in žebljarji v Kropi pokupijo take sode. Torej se iz navedenega lahko razvidi, koliko različnih stvari se izdela iz smrekovega lesa, koliko ga pa gre še potesanega in izža-ganega iz kraja. Les je zares naš na|dragoceneji zaklad. Varovati ga bo treba. Ce pokončamo les, izginila nam bosta zaslužek in blagostanje. Edini pripomoček, ki kmetu da priložnost, da varuje les, je pa domača rajfajzenska posojilnica, kjer dobi v potrebi na oseben kredit potrebnega posojila.	D.
Za smeh in kratek čas.
(Pred sodiščem.) Sodnik: „če hočete, da dobite manjšo kazen, vam svetujem, da hudodelstvo priznate!"
_Zatoženec: „In če ne priznam ?"—Sodnik: „Potem
ste oproščeni I"
(Poštenjak.) Policaj: „Kaj pa delate?" — Tat: „Pred dvema tednoma sem tale ključ našel; sedaj pa poskušam, pri kateri hiši bi pri vratih prav prišel, da bi ga lastniku nazaj dal!"
(Nagajivo.) Mladi zdravnik svojemu stricu : ..Pomisli, dragi moj striček, ta teden so trije mojih bolnikov ozdraveli!" — Stric: „Prav ti je, zakaj se pa tako malo brigaš zanje!"
Besedni uganki.
I.
Verski prekucuh Bran nazaj ni debeluh.
N
		a	d	j			nevemik
	d	e	1	O	s		rabi jezdec
	e	h	1	n	u		malopridnež
e	i	1	o	r	r	s	roparski živali
a	c	i	i	P	v	V	prebivalci trga
e	e	o !->	i	k	1	n v	protestant
a	e	R	j	n	r	S	nezadovoljnem
a	i	1	n	O	s	V	narod
	C	k	1	0	Z		domača žival
	i	k	o	r	S		dežela
		k	r	t			žival
			a				
e in	zadnje		črke	besed,		brane	nI zgoraj proli levi in
povedo t		asu	primeren		poziv.		
				Rebus.			
				•SV	SI.	/V.	
a!i
M k
Rešitev ugank v zadnji številki:
I.
Ris — Anica — risanim. II.
KONJ T F. L E V I D H V O I. LISIC OVEN
P E
DOMAČ IZ J A G N J E
J F. C
KOZA
III.
Ljutomer
Jutro
Umor
Tur
Orel
Meler
Eol
Rum.
I*rav so jih rešili: Andrej Porenta v Virinažih; Vincenc Strasser, dijak na počitnicah v Šempetru na Notranjskem ; Jožef Žagar, ministrant v Stari Loki; Plevelov Francek in Micika, Marija, Ivana in Krancika Bidovc v Zalogu pri (JoriCah; H. V. F. V. in Andrej Veternik, čevljarji v Zalogu pri GoriCali.
Tržne cene v Ljubljani.
od dnč 5. do dn6 11. avgusta
Goveje meso I. v. kg. » »!!.»» » III. > » Telečje meso . » Prašičje ► sveže » » « prek. » KoStrunovo meso » Maslo . . . . » Surovo maslo . » Mast praiičja . » Slanina sveža . » > prekajena »
Salo.....»
Jajce, jedno . . . Mleko, liter . . . Smetana liter . . Med .... kg Krompir ...» Piščanec .... Golob.....
Raca.....
........
KTff
l| 2£ 1 12
-	96 1 20
1	40 l! 40
—	I 80
2
i; 7oi 1140 1 36 1 44 12
6 16 80
6 20 40 60
Pienična m. 100 kg. Koruzna » » ► Ajdova » » » Fižol, liter . . . Grah, » . . . . Leča, » . . . . KaSa, » . . . .
Ričet,.....
PSenica . 100 kg Rž . . . » » Ječmen . » » Oves . . » » Ajda . . » » Proso, belo, » » » navadno» » Koruza . . » » Krompir . > > Drva, trda, seženj
» mehka, > Seno, 100 kg . . Slama, » » . , Stelja, » » , .
K_[b
28 -17 -36 -16 20 24 22 — 22
17	20 14 -13 -
13	-20' -
18
14	-14| 40
6 7 5
60
60'
Prihodnja itevilka »DOMOLJUBA« izide dni 6 septembra 1900 zvečer.
Loteriji*lce srečke.
DnaaJ, 4. avgusta Trat, 11 avgu la Gradee, 4. avgusta Llae, 11 avgusta
Zmešane in strižene lase
kupuje po najviSjih cenah od dveh kilogramov naprej Filip Wel|, velika trgovina z lasmi v Spodnjem Karlovcu ni CeAkeru.
1". n čilatelje te anotn o opomnim, naj opo/.ort na mnjo adroso zbiralce zmeSanih las.	101 b 2
22	21	76	00	30
6H	81	19	10	i«;
37	lil	80	8!)	9<>
89	16	7	10	29
Josip Janko,
urar v Kamniku. Velika ulic«.
priporoča veliko zalogo žepnih In stenskih ur. budilnic, verižic, prstanov, broiev, uhanov in vseh v to stroko upadajočih stvarij po zelo ni/ki ceni. — Popravila, tudi najtežavnejša, zviS rn vestno pod poroštvom.	109 1 — 1
(17-9)
Največji izbor. ^ r±
\ \ ^ '
/ \, l/ / x \ p v V
Skrbno \/. 'X
v	/• s
/ "....." / \
suao aPziufcN v. £
jea • S?
M -C
sli
Dva pridna krepka dečka
se sprejmeta za kolarska vajenca. io<: 2-2 Ivan Intihar, kolar, Studenec (Ig) j>ri Ljubljani.
104 Učenec 2-2
se išče. Sin poštenih stariSev, kateri ima veselje do čevljanke obrti, se po dogovoru takoj sprejme pri Ivanu Zakrajieku v Velikih Laščah št. 67.
Na prodaj je 99 3—2
posestvo:
novo zidana hiša z gospodarskim poslopjem, 15 oralov rodovitnih njiv in travnikov, pa gozda. Drži se vse skupaj in je oddaljeno četrt ure od mesta Slovenske Bistrice. — Ve« se poizvč pri posestniku samem.
Anton Lacian,
občina Cigonca, poŠta Slovenska Bistrica, spodnje Štajersko.
Iščem 103 3 2
dva ii če ii c a
za mizarski obrt Anton Marguč, mizar v .Škofji Loki.
I3 i- o d a h <i
iz proste roke
jednonadstropna hiša
z lepim, ravno kupljenim vrlom. Pripravna za kakega up kojc-nega gospoda, ali tudi trgovca, ker stoji hiša na križempotu, v kateri je zdaj trgovina z mešanim blngom in mala tobačna zaloga. 108 1-1 Več se poizvč pri Andrej Leikovtou • n, posestniku v Škofji Loki-
HERBABM - je v podfosfornaBto-klsli 603
sirup.
Ta HO let z največjim uspehom rabljeni prani alrnp raztaplja alex, upokojuje kaielj, pomanjinje p6t, daj« alaat do jedi, pospeinje prebavljanje in redil-noat, telo JaAl in krepi. Železo, ki je t sirupu v lahko si prisvajajoči obliki, je jako koristno za narejanje krvi, raztopljive foaforno • apnene aoli, ki so v njem, pa po •ebno pri slabotnih otroolh pospelujejo narejenje koctlj.	107 d0 - 9)
Cena eteklenlol 1. gld 26 kr., po poitl 20 kr. ▼•d aa zavijanje.
Prosimo, da se vedno 'rečno zahteva Herbabny-Jev apneno - ieleznl alrnp. Kot mak izvora se nahaja v steklu in na zamaiku ime, ,.Herbabny" vtisnjeno z vzvišenimi črkami in nom vsaka steklenica poleg stoječo uradno registrov, varstveno znamko, na katera znamenja naj se blagovoli paziti.
Osrednje skladišče
Puna, lekarna „zur Barmherzlgkell"
Vn.l, Kalserstrasse 73 in 76. V zalegi sksre v viek lekaraak aa Dunaju. v Ljubljani la drugod.
Yožnje karte
in
tovorni listi
A9IEHIKO.
Kraljevi belgijski poStni parnik
Red Star Linie iz Antverpna
naravnost v
Novi Jork in Filadelfijo.
Koncesijonovana od visoke c. kr. avstrijske vlade 15	Pojasnila daje :
JRed Mlnr lilitie
Dunaj, IV., Wiedenergiirtel 20,
"	ali pa	17 26-25
ANTON REBEK t LJubljani, Kolodvorske ulice 34.
V Adergazu, lik sloveče in starodavne božje poti v Vele_ aovem, otvoiila se je z dn6m 5. avgusta letos pri Stamcarjevin
nova _
kjer se bode točilo priznano dobro, pristno Zajčevo vino iri vedno svele pivo. - Tudi se bo postreglo zzajuierkom m ob vsakem fusu z okusnimi gorkimi in mrzlimi jedili. Senčnat v, jeol h Si.
Za mnogobrojen obisk se priporoča	11'
6	z odličnim spoštovanjem
Alojzija Stamcar,
Zobozdravniški in zobotehnični atelje.
_Špitalske ulice št. 7, I. nadstr._
Zobozdravnik
med. univ. dr. Rado Frlan
špecijalist za zlate in porcelanaste plombe,
bivši gojenec kraljevega zobozdravniškega zavoda v Berolinu, Dorotheenstrasse,
naznanja slavnemu občinstvu, da si je nabavil vse priprave za brezčutno ruvanje zob z dušikovim oksi-dulom (Lustgas oder Lachgas) in da izvršuje od 8. avgusta dalje vse operacije v ustih z navedeno narkozo. — Istotako se izdelujejo v njegovem ateljeju vse vrste zlatih kron, zlatih spon in zlatega zobovja, kakor tudi vsa druga zobozdravniška in zobo tehnična dela.	110 1-1
Posojilnica v Radovljici
obrestuje hranilne vloge po 4'/se°/o brez odbitka rent nega davka, kojega ista sam za vložnike plačuje.
Dne 30. aprila t. 1. znašajo hranilne
vloge........K 924.769-83
Dana posojila........„ 789.304-88
Pri denarnih zavodih naloženo . .	„ 155.286-83
Garancijski fond čez......„ 60.000-—
Hranilne knjižice tujih zavodov sprejemajo se kot gotovina, ne da bi se obrestovanje pretrgalo.	57 8-4
Kvvizdov korneuburški živino - redilni prašek
je dletetlčno sredstvo za konje, govedi in ovoe.
Že 50 let se rabi v premnogih hlevih, ako Živali nočejo Jesti, če slabo prebavajo in za zboljianje in nit; množenje mleka pri kravah. Cena: jedna škatla ljli. 40 h, pol škatle 70 h. Pristno je samo z gon označeno varstveno znamko ter je dobiti po vseh lekarnah in pro-76 8-2 dajalnicah diSav. Glavna zaloga: II.
Frane Jan- Kwizda,
k kr. avstr.-ogr., kr. rumen, in knj. bulgar. dvorni založnik r. orožni lekarnar v Komeubnrgu pri Dunaja.—
Stran 268 _
MU......................Milili..........................H.......
»v
»V

ip
M
m

Kathreiner
je samo pravi v znanih
Kathreinerjevich zavojih!
Zatoraj nikoli r odprtih ali v drugih za preva-ranje računajočih ponarejenih zavojih.
Kathreiner Kneippova sladna kava
5jo najukusnejša, kakor tudi edino zdrava in zraven tega najcenejša primes k bobovi kavi.
Kathreiner Kneippova sladna kava ^
bode z veseljem in z vedno raztočem učinkom v stotisoč družinah použita.
Kathreiner Kneippova sladna kava
je tam, kjer se zavoljo zdravja bobova kava prepove, najboljši nadomestek.
m

w
J


IidMteij: dr. !. Jutil«.
Odgovorni urednik: Ivu Rakava«.
Tinka »Katoliška Tiikarn««
0200024848482348532353234853535353234802480101020102484853000200535302010123010100230248530001530000014800010248535323535348484823480053234823235353