BRANKO ŠOMEN, TUJINA
Šomnova četrta zbirka Tujina prinaša koncizen sistem pesniških tekstov, ki so urejeni v dovolj zaokroženo izpoved, da jo je mogoče šteti med najizrazitejše pesniške knjige, kar so jih letos ponudile naše založbe. Zlasti pa je Tujina učinkovita na ozadju prejšnjih avtorjevih zbirk, ki se nikakor — še posebej Prekmurski rokopis iz leta 1976 — niso znale izogniti tipični inflaciji besed z minimalno izpovedno va-lenco. Sicer vsebuje Tujina tudi starejše pesmi, kakor razberemo iz opomb v kazalu, toda že preprosta primerjava na nivoju jezika pove, da si je avtor kristalizacijo in askezo izraza prihranil za čas, ko je njegovo pesništvo dozorelo  v Tujino.1
Osnovni duhovni problem Šomnove poezije je dosledno razgrnjen že v zbirki Razpadanje (1974). Gre za bolečo načetost bivanjske integritete, ki pa ni toliko posledica objektivne krutosti in nasilnosti sveta kot lastne nemoči prodreti v ta svet in si ga znosno prirediti. Zato je poraz v raznih simbolnih variantah temeljna beseda avtorjevega pesniškega umika v notranjost, v nervozno iščoči in razrvan intimizem, ki je vse skozi brez resnega smisla za ironijo. Tujina sicer ne prinaša bistveno nove bivanjske situacije, kaže pa su-verenejši odpor pred ogroženostjo, torej
1 Zbirko je z zelo diskretno opremo Karla Hrovatina izdala Državna založba Slovenije. Obsega 73 strani.
1026
1027
Branko Šomen. Tujina
večjo eksistencialno in obenem pesniško prodornost. Obrambni mehanizem je zasnovan na poskusu sinteze med ranljivo intimiteto in apriorno agresivnostjo objektivnega sveta, ki ga predstavlja tujina kot izrazito nevarna kategorija. V motu zbirke stojijo naslednji verzi: Kadar iztegnem roko / Kadar iztegnem prste na roki / Kadar sem najbolj oddaljen od svojega srca / Se na koncu prstov končam / Za prsti je moja tujina. Prejšnja razbolela emo-cionalnost je zdaj skladno podprta s primerno  racionalno spravljivostjo.
Poseben čar Šomnove zbirke je, da tujina nima le metaforične funkcije, pač pa ima tudi status čiste nazorne konkretnosti. Prvi razdelek Črna breza je vezan na Češkoslovaško, drugi, Poljska šola, zlasti na Varšavo, Sedem pesmi v Budimpešti na Madžarsko, Pozdravi ptice v travi na Beograd, Vračanja pa sodi v rodno Prekmurje, ob katerem skuša Šomen vedno evoci-rati panonski emotivni temelj. Tako zbirka občasno dosega posrečeno zlitje eksistencialnih in geografskih, celo političnih pomenov. Točko, v kateri para-lelizem odnosov prehaja v izpovedno učinkovito sintezo, beleži ¦seizmograf ostrih in umitih, toda nadzorovanih čustev. Pesem, kjer je takšen položaj tudi relativno najbolj usklajen, so v tem smislu najboljše (Češke ptice, Bela Bartok, Erotične sanje). Intimistična problematika namreč podeljuje geografskim elementom čustveno vibracijo, kakor tudi »tujina« v najglobljo izpoved posveti s čutnim ekvivalentom. Zato ima sicer čista Šomnova lirika prijeten epski rob, ki omogoča evokacijo širše izpovedne klaviature.
Intimna drama, ki je — kot rečeno — upesnjena dovolj sistematizirano in pregledno, skrajno arhitektonsko, se seveda ne razreši v evforijo. Ne razreši pa se tudi v pristanek na neko novo, racionalno in spoznavno kvaliteto, ki bi razglasila harmonično razmerje med varnim ali vsaj  znosnim  domom raz-
mišljajoče subjektivnosti in nevarno tujino, recimo družbenega, javnega življenja. Vez, ki združuje oba svetova in ju tudi najbolj radikalno sooča, je pri avtorju Tujine vedno smrt. Smrt sicer ni nikoli neposredno tematizirana, vendar odmeva skozi celotno zbirko kot tista zastrta tema, ki šele omogoča dinamično razmerje in sprošča notranjo Jenergijo v zunanjo potrditev ter jo zopet vrača v notranjost, pod različnimi zornimi koti obogatenih refleksij. V tem smislu je najdolocnejsa pesem Beseda, ki jo vsak premore; proti koncu beremo: Naj igram človeka / smešnega na odru smeha / Otožnega v lastni drami z epilogom / Ko pa je že vse dognano / Izmerjeno Začeto in končano/Z besedo eno, ki jo vsak premore / Zbogom (str. 44).
Za edino zanesljivi prostor relativno srečnega vztrajanja v življenju in za življenje se izkaže poezija. O tem pripoveduje zadnja pesem iz cikla Vračanja — Ribja hiša, še doslednejša pa je naslednja in zadnja pesem zbirke, ki kot razdelek Tujina arhitektonsko za-okroža zbirko. Njen naslov je Želja namesto epiloga; to je želja, ki uprizarja totalno pesniško razmerje do sveta, takšno razmerje pa je seveda eksistencialna igra. Omenjena poslednja pesem se glasi: Ta hip sem drog / V meni se spušča zastava / Nato sem tujina / V katero sneg naletava / Potem stečem iz sebe / Pa se bliskovito vrnem / Za sabo zaprem vrata spoznanja / Misel pokončno utrnem / Pa čakam Nočem biti drog / Rad bi bil plapolajoča zastava / Nič več krajina Raje sneg / Ki nazaj na nebo naletava (str. 71).
Seveda je to suverenost in svoboda, ki je razpuščeno melanholijo prejšnjih zbirk zbrala v zrelejšo resignacijo in ironijo. Obenem pa Tujina pristaja v eni od glavnih izpovednih preokupacij slovenske poezije, to je v poetološki temi, ki je na Slovenskem očitno zelo prijazno bivališče, kadar gre za neobvladljiva   disonantna  občutja.   O   tem
1028
priča tako stroga Šomnova kompozicija zbirke kot tudi njen zgoščen in suges-tiven jezik.