SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XLVI (40)	g ff S*®" |kl | A I | 0*™	BUENOS AIRES
štev. (No.) 8	EL L VENI A L I B Fl CL	19. marca 198*7
Mlinski kamni Štafeta šepa naprei NOVA REVIJA št. 57

Dopisnik iz Evrope, ki se je pred kratkim razgovarjal z rojaki iz domovine, nam je napisal naslednje ugotovitve:
Tovarišem, ki so si v domovini privzeli vso oblast, vise okrog vratu sledeči „mlinski kamni“:
1.	OF ni bila ustanovljena 29. aprila 1941, kot bi radi dokazali, marveč šele na povelje ZSSR junija meseca.
2.	Z Dolomitsko izjavo so slovenski komunisti prelomili besedo, dano svojim sopotnikom, in s terorjem upokorili sleherno svobodno misel v vrstah OF.
3.	Partija je brutalno uničevala vsak pojav drugačnosti. Njen boj je bil usmerjen v fizično likvidacijo Slovencev-demokratov.
4.	Sistem socialističnega gospodarjenja v praksi ne velja nič. Marksizem ni v stanju dati ljudem blaginje, miru, svobode, zadovoljstva in dostojanstva.
5.	Partija vlada še vedno s sredstvi nasilja; beseda „socialistično samoupravljanje“ nima vsebine in pomeni Slovencu danes: diktatura.
6.	Komunisti so v moralni krizi; drže se na oblasti s silo UDBE, vojske ih milice.
7.	Komunistom je usoda slovenskega naroda malo mar. V jugoslovanstvu iščejo rešitev lastne kože in koristi.
Tako nekako je splošno mnenje doma.
Ni dvoma, da meče preteklost na slovensko sedanjost v Jugoslaviji svojo težko senco.
Posredoval K. C.
/<
Hvala vam, bratje Slovenci!
„Nedeljski dnevnik“, tiskajo ga v 2’40.000 izvodih, je 11. januarja objavil dve pismi bralcev. Eden se pritožuje, zakaj se je toliko pisarilo o Božiču in zakaj Slovenija ni ostala pri starem, ko se o Božiču ni pisalo. „Spadam v skupino Slovencem (21 odst.), ki Božiča ne praznujejo. ..“
V isti številki se je pa oglasil Veljko Guberna, advokat v Beogradu, ki v dolgem pismu čestita Slovencem, tov. Smoletu in nadškofu Šuštarju, da sta voščila za Božič in Novo leto. Potem doda: „Vse to sodi v splet ‘novega vetra’ iz bratske Slovenije (zadosti je spomniti na korake slovenske mladine v zvezi s številnimi zelo pomembnimi vprašanji, ne glede na to, kako in na kakšen način jih je kdo razlagal), in to me je še bolj vzpodbudilo, da vsem skupaj sporočam tele besede: Hvala vam, bratje Slovenci!“
Po Božiču katoličanov so obhajali svoj Božič pravoslavni dne 7. januarja. Za čudo, beograjski dnevnik „Politika“ je objavil božično poslanico srbskega patriarha Germana, čeprav isti advokat v svojem pismu meni, da v Srbiji ne bodo slišali sporočila od svojega vrhovnega poglavarja. Pa so ga brali! V ljudski republiki Hrvatski pa se nihče v javnosti ni spomnil Božiča, škofje, ker niso smeli, nosilci državne o-blasti pa, ker so še vedno zakrknjeni dogmatiki, kot priča pisanje zagrebškega „Vjesnika“, ki še našega boja za globalno zaščito ne razume.
Zato tem bolj veljajo besede iz Beograda: „Hvala vam, bratje Slovenci!“
(Katoliški glas, Gorica, 15.1.87)
Že nekaj let sem, slovenska mladina ubira drugačno pot pri proslavah dneva mladosti, ki sovpada s Titovim rojstnim dnevom — 25. majem. Letos naj bi štafeta mladincev odrinila iz Slovenije. Kot smo že pisali, se je slovenska mladina uprla, a so jo prisilili, da se štafeta začne na Triglavu. Nato so predlagali, da po Sloveniji pravzaprav ne bi potovala, marveč „bo navzoča miselno ali v obliki diapozitivov“. Tudi tega Zveza ni sprejela.
Sedaj je morala Zveza socialistične mladine Slovenije pripraviti plakate za to slavnost. Pripravili so natečaj in nagradili najboljšo — kot so mislili — skico.
Dva slovenska umetnika iz ljubljanskega študija za design „Novi kolektivizem“ sta pripravila osnutek za plakat in značke, ki predstavlja baklonosca v herojski drži, kot prispodobo rastoče moči in gotove zmage. Vsi časopisi so poročali, da so organi SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva — naslednice OF) dali plakat natisniti, ker so v njem videli močno težnjo po večji samoupravi, ki jo Slovenci — predvsem mladina —- zahteva in pričakuje od prihodnosti. To se je videlo že lansko leto na kongresu ZSM Slovenije v Krškem (Zveza socialistične mladine). Istočasno pa je prav slovenska mladina bila prva v Jugoslaviji, ki je napovedala
Londonski „Times“ 15. 2. 87 pod gornjim naslovom objavlja poročilo svojo beograjske dopisnice Desse Trevisanove, v katerem beremo:
„Ko se je začelo leto 1987 in ko se inflacijska špirala neusmiljeno dviga, so Jugoslovani dobili opozorilo, da jih čaka nadaljnje suho leto.
To bo že sedmo suho leto zapovrstjo in, kakor kažejo napovedi, odločilno leto. Vsa vprašanja še čakajo rešitve in napovedane reforme na izvedbo.
Inflacija je lani dosegla rekordno višino skoraj 90 odstotkov in letos bo morda še hujša. Vse od začetka leta cene naraščajo skoraj dnevno, pri čemer se na en sam dan cene zvišajo kar 500 predmetom.
Jugoslovanski ekonomisti sicer o-klevajo z napovedmi o povečanju inflacije v letu 1987, vendar se strinjajo, da bo skoraj gotovo večja kot 100 odstotkov, če ne bo prišlo do resnične spremembe.
V devetih mesecih, odkar je prevzela oblast, vlada Branka Mikuliča ni mogla zaustaviti inflacije. Dala je samo nejasno obljubo, da bo to storila letos.
Vlada upa, da bodo nekateri njeni načrtovani ukrepi povečali proizvodnjo in zmanjšali javne izdatke. Toda za financiranje zveznega proračuna je vlada povečala prometni davek na mnoge predmete in s tem inflacijo še povečala. Zvezni vladi se tudi ni posrečilo končati regionalne spore in izdelati dosleden gospodarski program. Ostri u-krepi, po katerih se bodo morala zapreti vsa podjetja, ki poslujejo z
m ZANIMANJA
Na ljubljanski univerzi že dve letini aobenega novega vpisa na katedro za samoupravljanje s temelji marksizma na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Zato so začeli razpravljati na seji izvršnega odbora predsedstva republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) o tem, da bi katedro ukinili kot samostojno smer in jo vključili v sociologijo ali politologijo. Verjetno bi še najbolj prav naredili, če bi direktno odpravili samoupravljanje sdmo...
neizprosen boj kultu osebnosti in ki zavrača vsako masovno demonstracijo. Vse to ji je pomenil 25. maj.
Iz vse zadeve pa je nastal škandal, dasi se ne ve, ali je bila hotena za-frkanca ali iz dobre vere. Neki inženir iz Beograda je namreč v plakatu prepoznal retuširan nacistični plakat Kleina iz leta 1936. Le namesto kljukastega križa je bila rdeča zvezda, namesto hitlerjanskega orla miren golobček, na drogu jugoslovanski grb, namesto bakle ožarjena štafetna piramida. Takoj so vsi časopisi planili, da je to žalitev vseh 1.600.000 nacističnih žrtev (???), dneva Mladosti in Tita.
Umetnika iz Ljubljane sta se izgovorila, da sta s plakatom hotela simbolično nakazati zmago, ne samo nad fašizmom, ampak nad vsemi totalitalizmi, kar je krepka zaušnica oboževalcem kulta osebnosti in partiji, ki bdi nad njim.
Sedaj raziskujejo, ali je šlo za „nesramno prevaro“, ki naj bi ji nasedel pripravljalni odbor in republiška konferenca ZSM Slovenije, ali pa so hoteli namerno podtakniti kukavičje jajce v partijsko gnezdo.
Morda pa sta imela v mislih tudi primerjavo med jugoslovansko štafeto in kultom Titove osebnosti, po drugi strani pa s hitlerjanskim kultom Fiihrerja in Spektakularnosti? Kaj se ve!
izgubo, se ne dajo hitro izvesti zaradi bojazni, da bi to moglo imeti resne družbene posledice.
Od 30-000 podržavljenih podjetij, kolikor jih je v drižavi, je vsaj 1500 nedobičkonosnih in bi jih po načrtovanih merah morali zapreti. Za Jugoslavijo, ki že dosega evropski rekord nezaposlenosti 16 odstotkov, bi to imelo hude posledice. Zvezna vlada je zaradi tega uvedbo te mere odložila za dobo šestih mesecev.
Branko Mikulič, ki uživa sloves trdega moža, ki sprejete sklepe tudi izvede, ima opraviti z odločno o-pozicijo krajevnih funkcionarjev proti načrtovanim reformam. Mikulič ima nezavidljivo nalogo, da u-skladi nasprotujoče si interese.
Mere, ki so bile doslej uvedene, so slabotne in nedosledne. Medtem ko vlada govori o svobodnem tržnem gospodarstvu, dejansko izvaja politiko od državne nadzorovanih cen in osebnih dohodkov.
Vlada priznava, da so državi potrebne radikalne reforme, da pa u-stava blokira smiselne spremembe.
Predsednik zveznega izvršnega sveta je nedavno tega postavil precedenčni primer s tem, da je povabil reprezentativno skupino jugoslovanskih podjetnikov, ki si v zahodnih državah ustvarjajo lepa premoženja, naj investirajo v Jugoslaviji. Toda ta poteza je sprožila strah med ideološkimi puristi, ki v takšnih podvigih vidijo ponovno uvedbo kapitalizma.
Poleg tega so se pojavila svarila, da se vedno bolj neodvisni jugoslovanski tisk izmika partijskemu nadzorstvu. Na nedavnem sestanku partijskih voditeljev je bila izražena zaskrbljenost, da se v obveščevalnih sredstvih krepijo buržujske desničarske ideje in da ta sredstva širijo svoj ideološki in politični strup ter s tem sejejo apatijo, pesimizem in nezaupanje.
Več visokih partijskih funkcionarjev, ki so zaskrbljeni zaradi tega razvoja, je izjavilo, da se ne strinjajo s tistimi ljudmi v partijskem vodstvu, ki zmanjšujejo pomen tega razvoja in trdijo, da bi rešitev gospodarskih vprašanj, partijo samo okrepila. Toda število partijskih članov prav zdaj hitro pada.“
Nova revija je naslednica nekaterih slovenskih kulturnoliterarnih revij — Perspektive in Prostor in čas —, ki jih je v preteklih desetletjih partija s silo zatrla, ker se pač niso ravnale po njenih diktatih. Dolgo časa je preteklo, da so po splošni zahtevi slovenskih kulturnikov dovolili novo revijo — Novo revijo, ki je od vsega početka hodila svoja pota in objavljala najrazličnejše prispevke, ki gotovo niso bili partiji po godu. Tudi naš list je nekajkrat objavil razne izvlečke in komentarje na kake članke; npr. Spomenke Hribar, Pirjevčev dnevnik itd. Okoli revije se je zbrala skupina mislecev, ki so večinoma izšli iz marksizma, imajo sicer različne poglede, a so v bistvu svobodni in pošteni iskalci resnice in boljše prihodnosti za slovenski narod. Gotovo je tam zbrana najvišja domača inteligenca, ki ji partija ne more postaviti nasproti enakovrednih mislecev.
Zato je tudi razumljivo, da so se v zadnji, 57. številki, nekako izkristalizirale in sprevrgle v zahteve že prej nakazane ali samo zaslutene i-deje o slovenskem narodnem programu, ali bolje razmišljanja o značaju, zgodovini, sedanjosti in bodočnosti slovenskega naroda. Bilo je to junaško dejanje, saj so skoraj vse misli v opreki z uradno partijsko linijo.
Partija se najprej ni znašla. Že dalj časa v Sloveniji — tudi s partijske strani — veje neke vrste liberalizacija in štejejo si v čast, da v Sloveniji ni političnih zapornikov. Ko so nekateri zahtevali spraviti revijo in pisce pred sodišče, niso uspeli, končno je partija revijo spustila v prodajo, a usmerila topove kritike nanjo in na avtorje.
Tako je kot prvi nastopil Jože Smole, predsednik SZDL, ki je napadel pisce, „da zanikajo ali postav-tavljajo pod vprašaj legitimnost narodnoosvobodilnega boja in iz njega izhajajoče družbene ureditve... ter na zgodovinsko netočen in politično skrajno tendenciozen način prikazujejo položaj in vlogo slovenskega naroda znotraj samoupravne socialistične in federativne Jugoslavije.“ Očital je urednikom Nove revije, da so prekršili sporazum ob ustanovitvi, da bodo izhajali s temeljnih stališč samoupravne socialistične usmeritve. Zato bodo pri SZDL, ki finančno podpira revijo, o tem „zavzeli stališča“.
Še nekaj misli, ki so jih našli v številki: da je Jugoslovanska armada ostanek stalinistične dobe, da Hribarjeva pledira za narodno spravo, da so kvazilevica — v bistvu enaki meščanski desnici, da ,so take teze prihajale dosedaj od zunaj, zdaj pa od znotraj iz vrst visoke inteligence..., da gre za povsem izdelan i-deološko-politični program... itd.
Tudi Zveza borcev je zavrnila vse pisanje revije in prišla celo do tako abotnega stavka, da to pisanje Nove revije lahko služi silam, ki skušajo slabiti slovensko državnost v okviru Jugoslavije. Ko pa ravno vse misli izzvene v to, da je danes slovenska državnost v Jugoslaviji izigrana, neupoštevana ter zatrta, in da jo ravno morajo vsi podpreti in postaviti na prvo mesto. In borci ponavljajo staro pesem, ko piscem očitajo, da so njih ideje „argumenti poraženih skupin, kvizlingov in o-kupatorjevih zaveznikov,“ kar bi po partizansko moralo končati vsako de. bato.
Končno se je oglasi j a tudi Partija (26. II.). Tudi njo fe globoko zadel očitek nelegitimnosti in smatra za žalitev „zanikanje nacionalne samostojnosti Makedoncev in Črnogorcev, republiške državnosti Bosne in Hercegovine in avtonomnosti Vojvodine“; tudi ne sprejema rešitve, ki jih predlagajo pisci: „politična likvidacija ZK, uvedba večstrankar-
stva in slovenski izstop iz Jugoslavije“. Nato se v dolgem članku brani pred očitki, ponavlja stare in obrabljene fraze o vlogi in uspehih komunistov, končno pa pride do sklepov:
„... da se zavzema za strpne, demokratične .. . razprave v okviru SZDL, za odprt dialog... zato ne poziva k pogromu na revijo. ..“ (zakaj je tako mimogrede omenjen pogrom; ali ga dopuščajo?), da pa bo „storila vse, da se stališča..., ki niso skladna s programskimi načeli SZDL, ne bodo uveljavila v družbeni praksi.“ Pika!
Iz tega lahko sklepamo, dA je partija — vsaj slovenska — tako slaba, da ne more več ubraniti inteli-gentom, da ne bi mislili po svoje in to tudi objavljali; lahko govorijo in pišejo, a partija — misli —, da je le še tako močna, da ne bo dopustila nobene praktične dejavnosti, ki bi vznikla iz teh idej in razpravljanj. Partija bo še vedno krčevito držala oblast dalje v pesti! Vsaj tako misli ona!
V	debato so se vtaknili še drugi časopisi po Jugoslaviji in seveda soglasno udrihajo čez Novo revijo, pač kot so brali ali slišali iz Socialistične zveze in Zveze komunistov. To številko NR nekateri imenujejo „slovenski memorandum“, z ozirom na memorandum Srbske akademije, ki tudi zahteva odpravo partije in povrnitev k srbskemu nacionalnemu programu in ki je dovolj kritična do NOB.
O aferi pa so informirani tudi v Evropi. Viktor Meier, znani dopisnik FAZ, je pod naslovom Psevdo-r evolucij a v Sloveniji, precej podrobno opisal ideje iz revije. Jasno pove, iz revije, da svoječasni pristop k jugoslovanski državi in potrditev tega v drugi svetovni vojni ne pomeni dognanja za vse večne čase. Tine Hribar piše, da OF ni prinesla Sloveniji polne narodne suverenosti, Urbančič Ivo vzame na piko majhno pravico soodločanja Slovenije v zadevah vojske: „Slovenija sliči od tuje vojske okupirani deželi!“ Jože Pučnik pravi, da Slovenija preživlja trenutno liberalno fazo, ki pa ni zasigurana, kajti demokratizacija bolj malo napreduje; morali bi opustiti monopol partije in vpeljati politični pluralizem. Sociolog Veljko Rus piše, da „moramo napraviti korak od boljševiškega socializma k social-demokratskemu“ po zgledu švedske demokracije. Spomenka Hribar piše, da bi bila verjetno Trst in Koroška danes slovenska, če bi se Tito ne naslonil tako na Sovjete. Mnogo avtorjev pa je mnenja, da je bila OF v začetku pluralistična, a jo je partija izigrala. ,
Ko bomo podrobneje komentirali nekaj najvažnejših sestavkov, bo vsem bralcem lahko jasno, da so gornje teze resnične. Skupina visokih slovenskih intelektualcev je končno prišla do nekaterih sicer nam zunaj že dolgo jasnih dejstev, ter so jih tudi javno izpovedali in tudi zahtevali od slovenske družbe, da prekine z dosedanjim totalitarističnim sistemom, ki pelje narod v pogubo, in da se oprime resnično zahodno demokratskega načina političnega življenja obenem s kulturno in politično svobodo in pluralizmom.
V	tem jih vsi dobromisleči Slovenci po svetu podpiramo, posebno pa še mi, politični begunci, ki smo se za iste vrednote borili med revolucijo in zaradi njih tudi zapustili domovino. Bodočnost ni lahka, pot je strma, oblastniki drže vajeti in jih nočejo spustiti; A slovenski narod se obrača od njih vstran in jih zapušča.' Na vladi bodo ostali le „apa-ratčiki“ in koristolovci, ki pa ne bodo kos zdravemu delu naroda, ki zahteva svoje pravice.
TDml.
Gospodarska kriza v Jugoslaviji
Dr. Tine Debeljak
(257)
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
Tone Mize rit
VUEN3A V ARGENTINI
MEDDOBJE XXII — 1986-1/2
(Nadaljevanje)
Da dopolnim poročilo o esejih in razpravah v tej številki Meddobja, naj navedem še sledeče prispevke:
Milan Kopušar iz ZDA je prispeval članek O historičnem Kristusu, v katerem pravi, da se je zgodovina Kristusa kot človeka začela šele z reformacijo. Pisatelj Lev Detela piše o pomenskih spremembah nacionalne literature v drugojezič-nih prevodih pod naslovom Problem tujejezične metamorfoze. Tu govori predvsem o prevodih pisateljev, ki so pisali v dveh jezikih, kot npr. Conrad (poljsko in nemško) ali koroški pisatelj Lipuš (slovensko in nemško) in drugi. Ker vsak njihov prevod v tretji jezik je tudi važen pričevalec njegovih narodnih duhovnih posebnosti.
Zanimiv je esej Andreja Kota, e-nega iz naj mlaj še generacij e pisateljev Meddobja, ki analizira prvega predsednika SKA Ruda Jurčeca s člankom: Jurčeceva rast iz narodnosti v državotvornost ali bodočnost slovenstva v antipodih, v katerem je razbral Jurčeca kot pisatelja in kot publicista. Po razdoru v SKA 1. 1969 se je Jurčec posvetil predvsem politični publicistiki, ki jo je uveljavljal v svojem novem listu Sij v slovensko dbžavo predvsem s publicističnimi problemi slovenstva, svetovljanstva in slovenske državnosti. Prav slovenska državnost mu je predpogoj narodovega življenja, prva politična nujnost,, vse drugo pa je drugotnega pomena (vera idr.). Jurčecevo trditev, da smo Slovenci zaradi politike v podrejenem položaju, je potrdil 15 let pozneje tudi Bojan Štih v svojem govoru na Javni tribuni. Naj še omenimo dobro leposlovno črtico koroškega rojaka Maksa Osojnika Grbčeva J/jubezen. Pokaže nam tega človeka kot telesno prizadetega, pa z veliko duhovno globino.
Pod skromnim naslovom Kronika se spominja pisatelj dr. Jože Krivec v članku Od doma, skozi taborišče — v široki svet, kar ni običajni popis begunskih poti skozi taborišča, ampak je poudarek predvsem v kulturnem delovanju naših emigrantov, predvsem na literarnem polju. Izhajala je že Zedinjena Slovenija, ki je v posebni mesečni prilogi Svet in dom dajala možnost pisateljem priobčevati svoje spise. Glavni urednik te priloge je bil dr. Jože Krivec in je izhajala v begunskem taborišču v Serviglianu. V to ciklostilno revijo so pisali predvsem nekdanji dom-insvetovci kot Debeljak, Krivec, Kociper, Vombergar in pisatelji Mla-
dike (Žitnik) ter mlajši K. Mauser, p. Bazilij, Škerjanec-Igor itd. Iz tega ustvarjanja posameznih begunskih pisateljev in pesnikov se je po-pozneje po imigraciji v različne celine razvila močna kulturna ustanova SKA, ki se ob današnji tridesetletnici ponaša s 120 publikacijami, med katerimi zavzema odlično mesto Meddobje s svojimi XXII. letniki rednega izhajanja. Prav je, da se je urednik Sveta in doma ob tej priložnosti ustavil tudi ob prvih po-četkih emigrantskega kulturnega delovanja, ki so sestavljali kasneje bazo današnje Slovenske kulturne akcije.
Pod zaglavjem Kritike piše dr. Pe. ter Urbanc o zadnjem delu Mire Pu-cove-Miheličeve — nečakinje dr. Alberta Kramarja — Ure mojih dni, ki predstavlja njen življenjepis v leposlovni obliki. Ta odlična pisateljica in tajnica slovenskega Pen kluba je umrla že med tiskom omenjene knjige in naj velja dr. Urbančev članek kot nekrolog. Tone Brulc je napisal oceno v Sloveniji izišle knjige dr. Dimitrija Rupla Sociologija kulturne umetnosti. Povzetek te knjige je v glavnem: narod, ki ni suveren na znotraj, ne more biti suveren na zunaj, in narobe. Rupel govori o demokratizaciji, ki naj bi bila idealno stanje, ki ga je on pričakoval od Zveze komunistov Slovenije. „To pa so bile vendar utopične sanje zgodnje OF pred Dolomitsko izjavo!“
V Zapisih razjasnjuje Jože Mavsar vprašanje „sprave“ s krivcem pokola 10-članske Mavserjeve družine.
Zadnji, obvezni članek v kaste-ljanščini je napisal urednik France Papež o Trubarju ob 400-letnici, kot začetniku slovenske knjige. „Slovenski narod je sprejel njegovo literarno delo. odklonil pa njegovo lute-ranstvo.“
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
8.
Kmalu po prihodu v novo deželo je Tone poslal prvi paket v domovino svoji družini. Nato je sledilo pismo: „Pošiljam vam kavo, riž, kocke juh, nekaj perila in nada más.“ Kmalu je prišel odgovor: „Dragi Tone. Najlepša hvala za poslano. Vse smo dobili, samo nada más* ne! Mama.“
Nič več.
Gotovo je Argentina ena najbolj svojevrstnih dežel na svetu. To človek spozna ne v kratki dobi prebivanja tu, marveč, ko se postopoma vživlja v tukajšnje razmere, se poglablja v dogodke, ki se odvijajo v javnem ih privatnem življenju. Vsaka dežela ima svoje posebnosti, a ta jih ima v izredni meri. Morda jo prav zato mnogi vzljubijo, številni je nočejo zapustiti, čeprav bi se jim po svetu bolje godilo, tisti pa, ki so se že Vživeli v tukajšnje razmere, pa morajo po svetu za kruhom, ali za soljo, jo pogrešajo in se jim stoži kot morda malokaterim. Med te posebnosti, ki jih nimam namena na tem mestu naštevati, pa gotovo spada tudi počasno izroditev obstoječih predpisov v javnem občevanju, ki v teku let zadobijo popolnoma nasproten prizvok od prvotnega. Te dni smo bili priče svojevrstnemu protestu šoferjev javnega transporta. O-glejmo si ga nekoliko bolj od bli-
NAROBE SVET
Kadar japonski delavci skušajo doseči udejstvitev svojih zahtev, delajo več kot pa jim je določeno. Argentinski sindikati, zlasti prevoznega sistema (tipični kolektivi, vlaki in podzemska), pa uvedejo „trabajo a reglamento“, to je, delo po predpisih. V tem lahko v vsej veličini opazimo „narobe svet“, ki je počasi zavladal v tem kosmosu, in ga spremenil v kaos.
Kaj pomeni delati, po predpisih? Napr. buenosaireški kolektivi se ne prehitevajo, vestno spoštujejo „u-radni“ urnik (nasproten „trgovskemu“), spoštujejo semaforje in prometne predpise, ustavljajo le na za to določenih mestih, in vedno ob pločniku (običajno je ustaviti 'kar sredi ceste). Ne delajo nadur, ne peljejo več potnikov kot je za to določeno po uradnih odlokih, itd., itd. Seznam vseh bistrosti, kako ljudem žreti živce, bi bil lahko nepregleden. A če pomislimo, pravzaprav s tem le do pičice izpolnjujejo svojo dolžnost.
Če šoferji (in še marsikdo drugi) le do pičice izpolnijo svojo dolžnost je dovolj, da se mirno mestno življenje spremeni v pravi pekel. Polurna vožnja se raztegne na uro. Vrste ob kolih avtobusnih postaj se daljšajo, kolone počasnih kolektivov zavirajo ves ostali promet, itd., itd. Torej, življenje po obstoječih predpisih postane zmešnjava, ki ji ni nihče kos. če bi torej kdo hotel narediti red, da bi stvari tekle tako kot morajo, bi s tem povzročil potres, in škoda bi bila hujša kot ta, ki je napravijo nešteti mali prekrški proti „reglamentu“.
Ko so poleti šoferji avtobusov na dolge progre zagrozili in začeli „delo po predpisih“, so gospodarji takoj ugodili zahtevam. Tako delo bi pomenilo, sredi počitniške sezone, omejiti skoraj na polovico prevozno moč podjetij. In kaj predvidevajo predpisi? Da vozači med eno in drugo vožnjo dovolj počivajo, da spijo in se vrnejo na sto in stokilometrske poti spočiti. Ker pa je to nemogoče, ker podjetja niso finančno zmožna najeti naknadne vozače, in ker šoferji potrebujejo dvojnih delovnih urnikov za vsaj delno človeka vredno življenje zase in za družine, jih vse skupaj v uho pišejo predpisi, in potem zaspijo za volanom in povročajo nesreče. In v mestu so vsi nevrotični in je vožnja o-bičajno pravo trpljenje.
A podobno se dogaja na' vseh poljih življenja. Ni čudno, da je najmanj četrtina prebivalcev podlegla tej ali oni živčni bolezni. In če jih ni več, je to prav zaradi tiste fleme. ki nas morda včasih odbija, a ji najdemo pravo razlago v tem sistemu „narobe sveta“, ki ga sicer kritiziramo, a ga potem opevamo, komaj nastane kaos zaradi spoštovanja prepisov.
DVA IN DVA JE TUDI SEDEM
Nesmisel je postal tudi vladni odlok glede maksimalnih povišic plač. Kot znano je vlada dovolila po-višice za prvi semester v višini najmanj 7 in največ 11 odstotkov. Ko je inflacija podrla vse upe in račune, so dodali še naknadnih 2,7%, čemur je dodati še 2% „zaradi zvišane produkcije“. To skupaj nanese komaj kakih petnajst odstotkov, de-cimal več ali manj.
A dogodilo se je, da se je mogočni kovinski sindikat uprl. Zahtevali so še nekaj odstotkov zaradi inflacije lanskega leta, ki ni bila upoštevana v zadnjih povišicah, in še inflacije, ki je letos vladi ušla iz vajeti. Beseda gor, beseda dol, kovinarji so od podjetnikov dosegli 30 pro-centno povišico. Vlada je sicer potrditev teh procentov preložila na poznejše dni. Prej baje zahteva, da kovinski sindikat umakne tožbo, ki jo je vložil na sodišču zaradi nelegalnosti vladnih odlokov, ki omejujejo višino svobodnih dogovorjenih povišic plač.
Kje iskati vzroke temu vladnemu pristanku? Ni to le milost do stare peronistične garde, ki gre vladi zadnje čase zelo na roko. Poleg tega važnega razloga, hoče vlada na vsak način doseči vsaj sorazmerni socialni mir do volitev. Onemogočiti hoče tudi Ubaldinijevo rovarjenje, ki z mesta glavnega tajnika CGT te dni
toži vlado pred Mednarodno organizacijo za delo, češ da v Argentini ni sindikalne svobode (prav zaradi o-mejitv)e svobodno pogbjenih povišic).
A problem je v tem, da bo „izjema“ postala pravilo, kot v prej o-menjenih „predpisih“ transportnega sistema. Številni so gremiji, ki še niso podpisali pogodb, v pričakovanju kaj bo z kovinskim sindikatom. Odprta je sedaj pot do višjih procentov, in ves vladni napor zamrznjenja lahko pade v vodo. Ni čudno, da za marec privatni študiji napovedujejo 7 procentno inflacijo, medtem ko vladni krogi priznavajo, da „more doseči 6%“.
To pa zopet postavi na kocko celoten vladni gospodarski program (Sploh obstaja kak vladni program?). Temu moramo še prišteti večkrat omenjene težave na področju zunanjega dolga, pa dobimo sliko močvirja, iz katerega se vlada res ne vidi ven. Zato je dr. Alfonsin tako ljubeznivo sprejel nemškega zveznega predsednika. Rihard von Weizsàcker more pred evropskimi finančnimi ustanovami in pred evropsko gospodarsko skupnostjo razložiti, da če bodo še naprej kot doslej nategovali vrv zunanjega dolga in obre-rii. se bo ta vrv pretrgala in potem bo prepozno po toči zvoniti. Brez razvoja, za katerega je treba svežega denarja, države tretjega sveta ne bodo kos nobenim zunanjim obveznostim.
KDAJ VOLIMO?
Vzoru province San Juan in Santiago del Estero, je sedaj sledila še Catamarca. Provincijska vlada je napovedala krajevne volitve za nedeljo, 26. julija. Kar kosajo se, kdo bo prej sklical volitve. To meša račune zvezni vladi, ki kljub temu u-pa, da se bo datum volitev še mogel zediniti. Meni, da provincijske vlade pritiskajo, da za ceno enotnega datuma dosežejo nekoliko več finančnih milosti s strani Buenos Airesa. Morda je ta razlaga pravilna. A tudi v tem ni nobene gotovosti.
Med peronisti se je nekoliko razčistil tudi poloižaj zveznega vodstva. Najbolj skrajni predstavniki obno-viteljske struje so hoteli, da se skliče drižavna konvencija, in enostavno odpravi sedanje vodstvo s Saadi-jem na čelu, in naj vajeti prevzame Cafiero. To je predstavljalo več nevarnosti, Cafiero nima časa sedaj opustiti volilne kampanje za ključno mesto buenosaireškega guvernerja in noče v notranjem boju razsipati prepotrebnih moči. Po drugi strani bi izgon Saadija pomenil odšteti precejšnje število „pravovernih“ peronističnih glasov, ki jih Cafiero krvavo potrebuje. Vse se je torej gladko izteklo. Notranje pero-nistično klanje bo nastopilo šele po splošnih volitvah. In od izida teh volitev je v veliki meri odvisna usoda bodočega peronističnega vodstva.
Pogovor i Antonom Dermoto
Bilo je mrzlega zimskega popol-
dneva v začetku februarja, ko je kronist prvič prišel k Dermotovim. „Dober dan, kar naprej“, je v lepi slovenščini pozdravila gospa Hilda, Dunajčanka, ki je že skoraj petdeset let poročena s slovenskim umetnikom- Ko je prišel profesor Dermota, se je seveda pogovor takoj obrnil na petje in kmalu je prišla na vrsto glasba sama. Kronist je pel, gospa Hilda spremljala pri klavirju, Dermota pa pazljivo poslušal, popravljal, odobraval in tudi sam zapel kakšen del, da je pokazal, kako se da tehnično boljše obvladati. Tako so se vrstili Verdi, Mozart, Schumann, Schubert in Loewe.'„To frazo je treba še malo speglati“, je večkrat rekel. Takoj po delu se je razvil pogovor ob skodelici kave.
Kakšne spomine imate na Teater Colón?
Dermota: Colón je ena najpomembnejših hiš na svetu. Ima veliko tradicijo. Mislim, da ga ni pomembnega pevca v zadnjem stoletju, ki ne bi tam nastopal, tako da je odlika, če koga povabijo tja. Sam sem bil osemkrat v Buenos Airesu. Pel sem Mozarta, Richarda Straussa, Webra in tudi nekaj koncertov, med drugim Missa Solemnis in Deveto Simfonijo. Imam najlepše spomine na to
odlično hišo z zelo razumevajočo publiko.
Kaj vam je pomenil Mozart?
Dermota: Mozart je bil moj pa-tron, spremljal me je po vsem svetu. Z Mozartom sem na Dunajski operi prvič nastopal in z njim sem v tej hiši končal svoje udejstvovanje. To se pravi, da je bilo vseh 45 let na Dunaju v okviru Mozarta. To je eden mojih najljubših komponistov. Sem pa pel tudi ves drug repertoar. Zmota je, če me smatrajo samo za Mozartovega tenorja. Obsegal sem ves lirski repertoar, tako italijanskega, francoskega kot slovanskega, pa tudi dosti moderne glasbe, med drugimi več opernih proizvedb.
Kakšna vloga je igralo delo v vašem pevskem življenju?
Dermota: Brez dela, brez samokritike ni uspeha. In delo mora biti neprekinjeno od začetka pa do konca udejstvovanja. To je bilo moje geslo. Kontrola samega sebe, kontrola glasu in življenje, urejeno po mojem poklicu. Petje prvo, drugo, tretje in petje zadnje. To se pravi, življenje za petje.
Koliko časa ste pisali knjigo „Tisoč in en večer“? Zakaj ste hoteli te spomine objaviti?
Dermota: Nisem jih hotel napisati, sicer me je pa moja dunajska publika pregovarjala, da naj to storim. Najprej smo napravili dve matineji v besedi. Potem sta pa prišli zahteva in predlog, da naj to malo razširjeno spišem. Neki založnik se je takoj zainteresiral. V enem letu in pol je bila knjiga napisana. Leta 1982 je izšla v nemščini, nekaj let pozneje pa v slovenščini.
Radio Ljubljana vam je posvetil več oddaj za vašo 75-letnico.
Dermota: Te oddaje so bile od septembra 1984 pa do 4. junija 1985, na moj rojstni dan, vsako prvo sredo v mesecu. Bilo je deset enournih večernih prenosov s ploščami in pogovori. Mislim, da je za slovensko publiko uspelo.
Drugi obisk je bil v nedeljo,
8.	februarja. Opoldne je zopet prišlo na vrsto enourno muziciranje, sedaj ob Bachu, čajkovskem in Beethovnu. Pred tem je sam Dermota sedel h klavirju in igral vokalizacije, ki jih je potem kronist najprej pel forte, nato piano. Po domačem kosilu in poslušanju dveh plošč, posvečenih slovenskim romantikom in sodobnikom, se je pogovor nadaljeval v dnevni sobi, polni dragocenih umetnin, rezultat petdesetletnega zbiranja. Pred odhodom, skoraj ob petih popoldne, je Dermota povabil kronista še na tretji obisk.
Katero vlogo ste največkrat peli?
Dermota: Verjetno Tamina v „Čarobni piščali“ in Oktavia pri „Don Juanu“.
Kaj je slovenska pesem pomenila v vaši karieri?
Dermota: Slovenska pesem me je spremljala od otroških let, preko študijskih let, na Dunaju in po svetu. Kjer so bili Slovenci, sem skušal v programe vključiti vsaj nekaj slovenske glasbe. Povsod so jo odlično sprejeli. Bila je nekako mošt z domovino.
Drugo leto bodo v Cankarjevem domu priredili razstavo o vašem de-lu.
Dermota Tam nameravajo pokazati mojo življenjsko pot v besedi. Predvsem s kritikami, članki, programi, plakati in slikami. Bomo
videli, kaj bo iz tega.
Ste sedaj popolnoma oddaljeni od učenja in petja?
Dermota: Mislim, da je bilo dosti. Zračunal sem, da sem prepeval šestdeset let. Izhod je bil v Ljubljani, kjer sem delal prvo glasbeno šolo. Potem sem študiral na ljubljanski Akademiji. Nato sem bil štiri leta zborist v ljubljanski Operi. Prišel sem na Dunaj in pel brez presledka v Dunajski državni operi, v Salzburgu in po vseh naj večjih svetovnih operah in koncertnih dvoranah. Vedno sem se vračal na Dunaj, kjer je bil moj umetniški in osebni dbm. Tako se prav lepo zaključi moje življenje po več ko šestdesetletnem delovanju.
Janez Vasle
NOVICE IZ SLOVENIJE
IZ PISMA IZ SLOVENIJE
... Karavanski predor dobro napreduj e in na god sv. Barbare so postavili v predor kip te svetnice, zavetnice rudarjev. Na god -opolnoči pa je pred kip prižgala lučko, ki bo vedno gorela, podpredsednica občine. Najprej so to storili Avstrijci na svoji strani, sedaj pa se je isto ponovilo na naši strani. Ob slovesnosti, ki je bila v ta namen, so prosili podpredsednico, naj bo namestnica sv. Barbare in naj pomaga delavcem v njihovih potrebah in težavah. Ona je z vso resnostjo to sprejela in obljubila. To je star -običaj rudarjev, ki so ga delavci vsi brez izjem z veseljem sprejeli. Sedaj pa nastaja vprašanje: v Družini je bil naslikan kip svetnice, katerega je blagoslovil v cerkvi v Mojstrani župnik iz Dovjega, v drugem časopisu je tudi naslikan kip za predor, pa je čisto drugačen. Sedaj pa ne vem, kaj se je zgodilo. Izgleda, da obstajata sedaj dva kipa svetnice. Bolje d'va kakor nič, to je pa tudi res. . .
Saj je sploh dobro, da so odgovorni pristali na vse to. Verjetno niso marali razočarati Avstrijcev, ki so prišli tudi na našo slovesnost. Tukaj pa so obrazložili, da je to pač tak običaj, ki ga -moramo ohraniti. Bo pa to velika reč na Hrušici. Bo okrog 300 zaposlenih, ko bo enkrat „zalaufalo“. Že sedaj je tam celo naselje, kaj bodo pa še zgradili...
AJDOVŠČINA — Vodilno mesto
med jugoslovanskimi proizvajalci sadnih sokov in predelovalci sadja sploh hoče obdržati ajdovski Fructal. Zato so se odločili, da bodo pričeli vlagati tudi v Vojvodini.
TREBNJE — Kovinarji podjetja Trimo so zasloveli s svojimi montažnimi objekti po raznih državah, predvsem v Sovjetski zvezi, Alžiru in Angoli. Zdaj jih montirajo tudi v komunistični Kitajski, v Pekingu in Šanghaju-	**
JESENICE — Karavanški predor je
iz slovenske strani globok 315 metrov in dela napredujejo po predvidenem načrtu. Tako so izjavili kot protiutež nekaterim vestem iz Avstrije in Zahodne Nemčije, ki sumijo, da so dela zakasnela in da, zmanjkuje denarja za gradnjo.
LJUBLJANA — Cankarjev dom ne
more dobro delati, ker mu ne odmerijo zadosti deviz. Cilj je bil 26% inozemskega programa, a, so lani imeli le 14%. Pa še pri tem s-o zaenkrat ostali dolžni francoskemu baletu, ki je nastopal 2. novembra, domenjen honorar; ne morejo kupiti nujnega klavirja, itd. Iz Beograda bi morala Kultur-
na skupnost Slovenije lani dobiti 600 tisoč dolarjev, a jih je do zdaj dobila le 400 tisoč in ne vedo, če bo razlika prišla ali ne. Cankarjev dom je lani dobil za vse potrebe komaj 108 tisoč dolarjev (ena, sama, najdražja prireditev je stala 25 tisoč). „Najhuje je, da ne moremo programirati. Danes moramo vedeti, koliko deviz bomo imeli na razpolago vsako leto do 1992. Mi pa ne vemo nič, niti tega ne, kdo je za vse to odgovoren,“ pravijo. In prvi problemi so že tu: morali so odpovedati gostovanje Broadway Musical Company z Zgodbo z zahodne strani (West side story) za 18. marec, ker niso dobili potrebnih deviz za gostovanje. Prav tako je odpadel nastop dirigenta Claudia Abbada.
LJUBLJANA — Že 13-letniki prihajajo v stik z USD, drugi vdihavajo lepilna sredstva, itd. Ni pa natančnejšega števila, koliko je teh in onih, saj morejo sklepati le po slučajih, ki pridejo v zdravniško oskrbo ali v konflikt s policijskimi oblastmi. Iz leta 1985 je znano, da je zdravstvena služba pregledala 262 uživalcev psihoaktiv-nih snovi: 16 jih je uživalo opij in podobno, 21 psihedelike (USD), ostali pa tablete za pomiritev ali v kombinaciji z alkoholom. Na vsak način smatrajo, da je strah pred povečanjem uživanja mamil upravičen.
LJUBLJANA — Njive in vrtovi so se v letih 1961-1980 v Sloveniji zmanjšali za 41.000 hektarov. Čeprav zadnja leta. nenehno poudarjajo, kako je treba ohranjevati kmetijska zemljišča in je bilo zato sprejetih že več zakonov ter predpisov, njive še kar naprej pozi-dujejo. Komite za kmetijstvo je izjavil, da bo v Sloveniji zaradi tega do leta 2000 od deset do štirinajst tisoč hektarov najboljše zemlje izgubljenih.
MARIBOR — Prvi snežni stadion
so odprli ob vznožju Pohorja. Slalomi-šče je dolgo 300 metrov in je opremljeno z reflektorji, ob njem pa sta vlečnici Mojca in Kekec.
RADENCI — Kitajci se zanimajo za radensko polnilno opremo. Doslej so Radenčani na Kitajskem postavili že dve polnilni liniji za, pijače, delajo pa še dve, ki ju morajo Kitajcem dostaviti do junija. Obe bosta namenjeni pol-nenju piva (po 26.000 steklenic na uro), zanju pa bodo v Radencih iztržili 2,8 milijonov dolarjev.
LAB1NJE — Osnovnošolski otroci
so dve leti raziskovali življenje v vasi pred sto leti in pripravili razstavo z nabranim materialom. Na trak je posneta domača govorica, možno je pokusiti jedi, izdali so brošuro s fotografijami in podatki, ki kažejo na pet-stoletno zgodovino vasi. V vasi je še mnogo kmečkih domačij, v katerih živijo tudi po trije rodovi.

Osebne novice
M -
Rojstvi: Sinček prvorojenec je razveselil 26. februarja družino Tomaža Mačka in ge. Ivanke roj. Kočar in bo krščen na ime Maksimilijan Avgust.
V družini Andreja, Meleta in ge. Pavle roj. Andrejak se je rodil 3. marca sin, ki bo dobil ime Tomaž Vladimir. Srečnim staršem naše čestitke!
Krst: Krščena je bila Nadija Angelca Erjavec, hčerka Toneta in ge. Irene roj .žitnik, čestitamo!
Poroka: 14. marca sta si v sanhu-ški stolnici obljubila večno zvestobo med mašo, ki jo je daroval prof. France Bergant, Marta Urbančič in Feliks
Oblak. Za priče so jima bili njuni starši: Rajko Urbančič in Francka roj. Bergant ter Feliks Oblak st. in Mara roj. Draksler, čestitamo!
Novi diplomant: Na Instituto Supe-jrior dél Profesorado ,,¡Leonardo Da
UMRLI SO OD 11. do 17. febr. 1987:
LJUBLJANA:	Angelca, ¡Prijatelj;
Drago Horvatec; Damjan Kocjančič; Alojz Debeljak; Frančiška Vlaj (74); Jožica Bizjak; Marija Svetičič roj. Kastelic, Franc Novak; Avgust Babšek; ¡Stanko Skočir; Pavla Zemljak roj. Za~ grajek; dr. inž. Aleksander Kostnapfel; Olga Bolha, 86; Pavle Torkar; Franc Guček; Cita Samec roj. Smodiš; Matej Lap; Nadina Gračner roj. Mayer, 81; Ana Pernek; Ciril Ulaga; Ivan Gerjol, 74; Marinka Nečemer roj. Černač; Lucija Justin roj. Meršol, 86; Cilka Dular roj. Hodej; iktor Naler; Jože Kirn; Bogomir Lotrič; Marjan Fe-bonja; Stana Gnus; dr. Anton Proprot-nik; Makla Knific roj. Stojs; Slava Klemenc ¡Pavlin; Marija Erjavec, 88; ¡Minka Vahen-Roniar, 86; dr. Peter Znatnar; Franci Staniš; Antonija Snoj (Urbančeva Tončka), 77; dipl. mr. Alfonz Breznik; prof. Ivica Justin roj. Tejkal, 76; Štefka Verlič roj. Lukman; Evgen Gržanič, 75; Alfred Poschl; dipl. oec. Gabrijel Erzin; Lojze Močila,r, 98; Alojzija Mikuluš; Franjo Levak; Ivan Semrajc; Julka Fattur, 84; Anton Grubar; Marija Golc roj. Šmid, 61.
RAZNI KRAJI: Rudi File j, Maribor; Franc Dolenc, Celje; Rudolf Dobnik, Gabrijele; Stane Zorc st., Dobrava; Štefan Mavri, Laško; Janez Keber, ¡Šentjanž; Frančiška Lapajne roj. Jernejčič, 82, Hrovača; Jože Cvenkelj, Ov-siše; Marija Anderle roj. Halužan, 74, Tržič; Vinko Judež, Leskovec pri Krškem; Anton Špende, 92, Okonina; Iva Gruden roj. Recelj, 81, Šmihel; Janez Jež, 89, Selo; Apolonija Strojan roj. Pirc, 81, Zagorje; Franc Vidmar, Škofja Loka; Franc Jakopič, 84, Domžale; Julij Hmelak, 92, Frankolovo; Martin Golob, Kamnik; Ljudmila škoda roj. Perovšek, Zagradec; Jože Kranjčevič, Leskovec pri Krškem; Marija Arzenšek roj. Mašera, Maribor; Jože Balantič, Blanca; Marija Zemljak roj. Pleterski, 78, Senovo; Italo Pečarič, Bertoki pri Kopru; Ivan Majcen, Gornji Grad; Jože Borštnar, Trbovlje; Antonija Trampuš, roj. štusej, 87, Polhov Gradec; Frančiška Kravanja (Kušter-čeva mama), 82, Boh. Bistrica; Ana Mesojedec, Vrhovo; Rihard Žitko, Domžale; Ivan Brinovšek, Celje; Franci Ze~ lenjak, Vrhnika; France Ambrožič, Hrovača; Ciril Hauptman, Šmartno pri Litiji; Mari Rakovetz roj. Maver, 89, Dol. Košana; Vinko Berčič, 84, Lipica pri Škofji Loki;- Anton Taufer, Litija; Peter Cvek, Koper; Ivan Majcen, Celje.
Pot k
To je naslov uradnega življenjepisa Winston Churchilla izpod peresa Martina Gilberta.
V porazu je bil Churchill velik človek; ob padcu Hog Konga, Sin-gapura, Tobruka, ob uničenju velikih ladijskih konvojev je dvigal duh klubovanja. V bolj ugodnih okoliščinah pa je tudi bil zmotljiv, domišljav, čustven in izpostavljen nerealnim željam.
Njegovi odhosi z Rooseveltom niso bili lahki. Ta mu je marca .942 pisal: „Mislim, da morem jaz Stalina bolje obvladati kot Vaše ali naše zunanje ministrstvo. Ako mu dam vse, kar' je v moji moči, in nič ne zahtevam v povračilo, ga bo plemenitost (noblesse oblige) prisilila, da ne bo aneksiral ničesar in bo z menoj delal za svet demokracije in mini.“ Kot zadhjo gesto „plemehi-tosti“ je Roosevelt v aprilu 1945 preprečil objavO Uradnega ameriškega poročila o Katynu (likvidacija poljskih oficirjev po KGB, op. ur.).
Julija 1944 je sovjetski radio pozval Poljake v Varšavi k vstaji. Sovjeti so bili le 20 km oddaljeni, a niso priskočili na pomoč. Varšava je bila uničena iri z rijo tisoči Poljakov, ostali pa so padli Nemcem v roke. Ko je Stalin ChurCHillU raž-
zmagi
ložil, da se niso Sovjeti nalašč u-stavili, mu je Churchill iskreno verjel. 25. aprila 1945 je ¡Churchill dobil silno prijazen telegram od Stalina. Bil je presrečen in rekel, Stalin ne ve, „kakšen vpliv imajo lepe besede na nas“.
Februarja 1945 je bil Churchill v Jalti, kjer sta imela glavno besedo Roosevelt in Stalin. Churchill je bil izključen od nekih pogovorov, še posebej od pogovora, ki je določal človekove pravice in usodo malih narodov po vojni.
V Jalti je Roosevelt že bil na koncu z zdravjem. Harry Hopkins, njegov spremljevalec dvomi, da je Roosevelt „slišal več kot polovico, kar se je govorilo“ in admiral Cunningham je v Jalti opazil: „Izgleda, da Roosevelt ne ve, kaj govori.“ Ko je Churchill v zadttji fazi vojne poskušal pripraviti Amerikarice, da bi zasedli Berlih, Prago in Dunaj, je Eisenhower odkloriil... Zanj je bil Berliri samo geografski pojem. Ame-rikanci enostavno niso povezali rezultata vojaških akcij s politiko.
Ko se je približa! konec vojne z Nemci, je bil razpor s Sovjeti dokončen. Churchill je 8. maja 1945 javil angleškemu ambasadorju v Moskvo: „Mi (angleška' vlada) ne želimo več, da debatirate s Sovjeti
glede njihovih stališč in akcij.“
Tako pravi ta knjiga, ki razkriva nove podrobnosti vojaške zmage zaveznikov v Evropi, pa tudi njihov poraz, ponižanje in izdajo Srednje in Vzhodnoevropskih narodov.
Iz Iz slovenske perspektive je zanimiv opis Jaltske konference. Nasprotno kot je bilo pisano o izročitvi slovenskih vojaških in civilnih beguncev v Jalti, ni bilo tam niti govorjeno in še manj kaj sklenjeno. Omenjen je bil samo povratek sovjetskih državljanov. Dogovor je bil seveda povsem neveljaven, ker ne moreš z nobeno mednarodno pogodbo zanikati elementarne človeške pravice azila. V Jalti je bila dana svečana obljuba, da bodo npr. v Romuniji izvedene svobodne volitve nove vlade. Komaj 15 dni potem je že sovjetska vlada podprla komunistični udar, ki je napravil konec demokraciji v Romuniji. S to kršitvijo, ki so ji sledile kršitve dogovora v Poljski, Madžarski in Bolgariji, je Jalta praktično postala brezpredmetna.
Za Slovence naj bi veljal praktični dogovor angleške in ameriške vlade, da se noben Jugoslovan ne bo prisilno vrni! Sledila je tragedija Vetrinja, ki ostaja še danes velika tajna; poznani so le njeni direktni izvrŠilci H. MacMillan in angleški generali, ne pa nedvomna odločitev angleške vlade same.
dir. Peter Urbanc
V ARGENTINI
Vinci“ je končal študije in dobil naslov „Técnico Superior en Relaciones Laborales“ Lojze Strle, čestitamo!
iPEi®
PISMO RASTI XV
Na pozdravno pismo Rasti XV lju-ljanskemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, jim je le-ta odgovoril:
Dragi mladi prijatelji!
Z velikim veseljem sem prejel vaše pismo iz Bariloč, ki ste mi ga pisali 26. januarja 1987 kot abitu-rienti slovenskega srednješolskega tečaja iz Buenos Airesa Rast XV. Vesel sem bil vašega uspeha in vam čestitam, da ste tako dobro zaključili svoj slovenski srednješolski tečaj. Želim vam obilo uspeha v vašem življenju. Upam, da ste v Ba-riločah doživeli lepe dneve in se z novimi močmi vrnili v vsakdanje življenje.
Zahvaljujem se vam za vaše dobre želje za našo slovensko mladino in za naš slovenski narod. Z velikim zanimanjem in ljubeznijo vas spremljamo, molimo za vas in vam želimo v vsakem oziru veliko uspeha. Ostanite trdni in zvesti v veri in v povezanosti s slovenskim narodom, čeprav živite daleč od domovine. Kot vam je najbrž znano, vas bo po veliki noči obiskal koprski škof dr. Janez Jenko ih upam, da bo ta o-bisk pomenil novo potrditev naše povezanosti in zvestobe.
Vsem in vsakemu posebej kakor tudi vašim družinam želim obilo božjega blagoslova in vas prav prisrčno pozdravljam Ljubljana, 10. 2. 1987
+ Alojzij Šuštar, nadškof
(M(L®©D-0[
MLADINA JE TABORILA
Že lansko leto se je rodila ideja, da bi se zbrala skupina mladih, ki bi bila zavzeta za taborjenje v Barilo-čah. čeprav je bilo v začetku veliko navdušenja, se je skupina počasi manjšala. Ostalo nas je samo e-najst, naša želja se je pa vseeno u-resničila.
Odpotovali smo v dveh skupinah. Prva je imela lastni prevoz in tudi naš duhovni vodja Franci Cukjati je šel z njimi. Med potjo so doživeli toliko nezgod, da se še sedaj ne ve, kako so dospeli do cilja. Hvala Bogu so odšli en dan prej iz Buenos Airesa, pa smo jih drugi vseeno dohiteli z našo „Estrello“-
Tako smo srečno prišli v Barilo-če in smo ob jezeru Gutiérrez postavili šotore. Lepo smo si uredili „kuhinjo“ in električno napeljavo. Vse bi bilo v redu, če nas ne bi paznikovi psi stalno napadali; posebno dekleta smo bila najbolj prizadeta. Povedati moram tudi to, da so imeli fantje v šotoru posebne komoditete, me smo pa prve dni tako zmrzovale, da smo si morale izposoditi odeje.
Naš prvi izlet je bil na Cerro Otto. Ta naj bi bil naš trening za težje ture. Pot se je vzpenjala med gozdovi, Obdajal jo je zlato rumeni a-mancay. Tudi prahu smo veliko u-žili.
Po vsakem izletu je sledil počitek. Zato smo se naslednji dan z ličnico popeljali na Campanario. Naenkrat je zgoraj nastalo pravo vpitje, saj so naši „otroci“ kvartali. Tako smo navdušeno čakali na večerjo. Drugi so izbirali razglednice in hiteli s pisanjem. Vsak je pa izrabil priložnost,, da je občudoval prekrasno naravo, ki se je ne da nagledati. Po večerji se je vse spremenilo. Povsod so ležale spalne vreče, žimnice in odeje. Vsak si je kar najbolje uredil ležišče. Ko se je prebudilo jutro, se je vreme poslabšalo, tako da smo morali preurediti program. Napotili smo se proti jezeru Mas-
■■■■MaaiáaWMfcaa&Maa'aaBáaaiatoMaMiáaaaaaMaiaMM
DRUŠTVENI OGLASNIK
¡Seja medorg-anizacijskega sveta bo
20.	marca ob 20. uri v Slovenskem domu v Carapachavu.
Upravni svet Zedinjene Slovenije pa ima sejo V petek, 26. marca ob 20. uri v društvenih prostorih.
Občni zbor Zedinjene Slovenije bo v nedeljo, 29. marca ob 9.30 uri v Slovenski , hiši.
Učiteljska seja’ bo v sredo, 25. marca, ob 20. uri v Slovenski hiši.
cardi in tam preživeli prekrasen dah. Ogledali smo si tudi zanimivosti okolice v spremstvu Martina, našega novega voditelja, ki je tisti dan omogočil, da nismo bili čreda brez pastirja kot ponavadi. Še naprej nam vreme ni bilo naklonjeno. Ko smo se vozili proti Llao-Llao, bi nekateri skoraj utonili, ker je voda pritekala skozi streho. Naslednji dan je zasijalo sonce. Takoj smo se napotili na Laguno Negro. Zopet smo se nekajkrat izgubili, predno smo našli pravo pot. V začetku je bila hoja precej enostavna, potem so se pa gozdovi spremenili v navpično skalovje, ki je bilo- za nekatere kar naporno. Kar oddahnili smo se, ko smo v višini zagledali jezero, obdano z mogočnimi gorami...
Za počitek je bila tudi primerna obala ob našem taborišču. Tam smo se lahko sončili (tisti, ki so imeli kaj mehkega, da so položili na kamne) ali pa se kopali v ledeni vodi. To je bil pravi užitek.
Sledil je izlet v Puerto Blest in Frias. čeprav v tem kraju stalno dežuje, smo imeli prav mi imenitno vreme. Zato smo lahko občudovali mogočni Tronador.
Seveda nismo pustili ob strani vzpon na Catedra! Dokler smo se peljali z žičnico, je bilo vse v redu, nadalje smo si pa morali drug drugemu pomagati, da smo vsi srečno prišli do Freya. Zaman smo iskali snega, nikjer ga ni bilo. Po klasičnem gorskem kosilu pa smo potegnili hojo do Pod Skalce. Po maši smo nadaljevali pot in proti večeru zaključili turo. Seveda smo bili še vsi pri moči, da smo se odzvali povabilu na večerjo.
Tisti, ki niso imeli podplatov polnih žuljev, so šli na Cerro Lopez. Zadnji izlet pa je bil na Cerro Tronador. Počitnice so se bližale koncu in šele takrat so se fantje usmilili ubogih deklet, ki so se dan za dnem dušile pri kuhanju. Pripravili so edino, kar znajo: asado in solato.
Večkrat so ob večerili nastali zanimivi pogovori. Skupini so se tudi pridružili drugi, ki so bili tam na počitnicah ali pa v službi.
Na žalost je vedno lepih dni prehitro konec, ostanejo pa tudi lepi spomini na nepozabna doživetja.
Lepo se zahvalimo vsem, ki so pripomogli k uspehu našega taborjenja, in želimo, da bi se v bodoče vedno več mladih odločilo, da bi v prijetni družbi preživeli svoje počitnice.
Anka
NA CAPILLO
Spet mladina pod križem na Ca-pilli. — čeprav zadnja leta nimamo kakega številnega plezalskega naraščaja, se vendar predsednik SPD, znani alpinist Dinko Bertoncelj potrudi, da pelje večje skupine mladih ljudi na Cerro Capilla, zahtevno in naporno goro, kjer stoji slovenski križ.
27.	februarja se je podala družbica devetih planincev preko jezera in se še isti dan povzpela po poznanem grabnu do dolinice tolmunov, kjer so postavili taborišče. Radi letošnje strahovite suše je Celo ta dolinica, zmeraj polna močvirja in mlak, izgledala jako posušena. Vendar je v zgornjih pobočjih še ležalo nekaj snega in potok je še tekel po gorski krnici.
28.	februarja je podjetna družbica splezala čez majhno steno v zatrepu dolinice, pustila nahrbtnike kako uro pod vrhom pa se preko Avenide in okrog Blaževega hriba dotipala do vrhnjih skal. Tam je Dinko svoje varovance navezal na vrv in jih popeljal čez zadnje špice do križa. Spet je bil dan čudovit, le najvišji vrhovi (Tronador, Osorno, Puntiagu-do) so se skrivali v megli. Srečni pristopniki so se naužili razgleda in po zasluženem počitku so se vrnili po grebenu doli do jarka. Sestop v graben je Dinko spet varoval z vrvjo, zaključek pa je pomenil, kot zmeraj- na tej turi, brezkončno potikanje po kamenju in grušču dolge soteske, vendar so se vsi utrujeni povratniki že pred sedmo uro zvečer ukrcali na motorko Tončka Petroviča in se podali nazaj v naše mesto.
Izleta so se udeležili: Dinko in Andrej Bertoncelj-, Blaž Razinger (m!), Mici Škulj, Cilka Arnšek, Martin in Sandi Žužek, Edi in Monika Bergant.
VA
MALI OGLASI
ANGLEŠČINA EN NEMŠČINA
Vse stopnje, tudi praktični pogovor. Posamezniki ali skupine; tudi ob večernih urah; na tvojem domu. Pojasnila tel. 654-6438.
STANOVANJE
Stanovanje. Slovenska družina sprejme študentko pod ugodnimi pogoji. T. E. 665-6928 (17.—22. ure).
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 116, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -17. nad. “5” - R. Mejia . Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do 19.
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za vaš dom - L. Vermet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
-------- ' ! '1
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9,30 do 11,30 (gdč. Julka Moder).
V neMjo, 22. marca	V SLOMŠKOVEM DOMU
ob 15. uri	CastelH 28, Ramos Mejia
VELIKA
Glavni dobitek po izbiri: ZMRZOVALNIK - LEDENICA, ali TV APARAT V BARVAH ali AVTOMATIČNI PRALNI STROJ
TOMBOLA
•	50 bogatih tombol
•	100 činkvinov
®	100 kvatern
Tablice v predprodaji imajo prednost — za vsakih pet prejmete eno brezplačno! — Na svidenje!
Slomškov dom
NAROBE STVARI V MESTU PETPEDI
V nedeljo, 29. marca, ob 19.30 uri.
V.si lepo vabljeni!
ZAČETEK SREDNJEŠOLSKEGA TEČAJA RAVNATELJA MARKA BAJUKA
BO V SOBOTO, 21. MARCA 1987
Ob 14,30 sprejemni in popravni izpiti Ob 16.00 vpisovanje
Ob 18.00 sv. maša (udeležba obvezna za vse dijake)
Po sv- maši zbor dijakov v razredu.
Pogoj za vpis: Dijak mora predložiti spričevalo prejšnjega letnika, potrdilo o vpisu v odgovarjajoči letnik argentinske srednje šole in počitniško nalogo. (Prebrati knjigo vsaj 150 strani In napisati izvleček)
Opozarjamo starše in dijake, da tisti dijaki, ki imajo nezadostne ocene v več kot dveh predmetih, ne morejo polagati popravnih izpitov, ampak ponavljajo letnik. Prav tako ponavljajo tisti, ki ne bi naredili popravnega izpita. Razred lahko ponavlja dijak samo enkrat.
Izpiti točno ob 14.30 uri.
Cena vpisnine: za dijake A 4.-; če ima družina več dijakov v
tečaju plača drugi A 2.-; ostali pa so oproščeni.
KATOLIŠKI SHOD SLOVENCEV V ARGENTINI
PRIPRAVLJALNI ODBOR
vabi
vse rojake na predavanje in razgovor o naših kulturnih problemih na podlagi predloženega gradiva odseka za kulturo. Predaval bo član pripravljalnega odbora superior Ladislav Lenček CM. K predavanju in razgovoru posebno vabimo našo mladino.
Večer prireja Slovenska kulturna akcija v petek, 27. marca 1987. ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše.
Mutual SLOGA sporoča:
Izven poletne sezone je Letovišče Sloge odprto samo v nedeljah
in praznikih.
Prost vstop velja za: 1) Imetnike KARTA SLOGA.
2)	Otroke članov do 12 let.
3)	Upokojene in nad 65 let stare člane.
Člani z A 50.- na navadni hranilni vlogi A 1.-.
Ostali A 2.- — Nečlani pa A 4.-.
OBVCSTILO
SOBOTA, 21. marca
Začetek Srednješolskega tečaja v
Slovenski hiši.
Začetek Visokošolskega tečaja ob 17. uri v Slovenski hiši.
Avdiovizual papeža Janeza Pavla II.
v priredbi SDO in SFZ za vse slovenske rojake ob 20. uri v dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 22. marca.
TOMBOLA v Slomškovem domu. . Sestanek staršev Balantičeve šole v v San Justu ho po slov. maši v Našem domu. Na sestanku tudi razgovor o sv. birmi.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
družinsko kosilo,
PETEK, 27. marca:
I. kulturni večer SKA v Slovenski hiši oh 20. uri. Govori L: Lenček CM. SOBOTA, 28. marca:
Redni občni zbor Kreditne zadruge SLOGA ob 20.30 uri v Slomškovem domu.
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši oh 15. uri.
NEDELJA, 29. marca
V	Slomškovem domu ponovitev igre „Narobe stvari v mestu Petpedi“ ob 19.30.
XL. Redni letni občni zbor Društva Zedinjena Slovenija ob J.30 v prostorih Slovenske hiše.
V	Slovenskem domu v San Martinu družinska nedelja: Oto 11 sv. maša, nato ob 12.30 družinski asado.
V	Hladnikovem domu ob 16. uri občni zbor Društva Slovenska vas. SOBOTA, 4. aprila:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 5. aprila:
V	Rozmanovem domu ob 11.30 sv. maša za vse rajne odbornike in člane, nato kosilo.
Vsakoletna tombola v Carapachajru. ČETRTEK, 9. aprila:
Redni sestanek Zveze slovenskih mater in žena v Slovenski hiši.
SOBOTA, 25. aprila:
Redni občni zbor Slomškovega doma oh 20. uri.
KLINIČNE ANALIZE
Lic. Zofija Pograjc
“Obras Sociales”
Informacije na Tel. 629-6901.
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N? 20.446 .	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987:
Za Argentino A 50; pri pošiljanju po pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
V Slovenskem domu v Carapachayu
I
bo v nedeljo, 22. t. m.
DRUŽINSKO KOSILO
V nedeljo, 5. aprila, pa bo vsakoletna
TOMBOLA
z bogatimi dobitki.
■ ■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■'■■■■■■•■■■■■■■■■■»«■■■■■a
Občni zbor Slomškovega doma
v soboto, 25. aprila, ob 20. uri.
t
Po dolgem trpljenju nas je zapustila naša draga
Vanda Majcen roj. Vodeb
-	••	'--a	■ G.-e«*«.
v -V : „ i£' . ..
in odšla k svojemu Stvarniku po plačilo.
Zahvaljujemo se delegatu dr. A. Starcu, dr. J. Rodetu in g. J. Skerbcu za molitve in moralno pomoč.
Žalujoči:
hčerki: Bariča in Vanda por. Martelanc z družino.
sestra: Vera Terpin z možem Tonetom, nečakinje: Breda Yawny; Marjanca dr.
Fernández in Metka Krese, nečak: Klemen Železnik
vsi z družinami.
Buenos Aires, San Pablo, Ljubljana.
l■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■*«■■■■■■■■■■■•8■■■■■■■■■■■■■M■■■■•IM«■■■■■■■■■a■■■■■■■■■a■■■■■■■■■■■aBBBBBBBBBBBBBBBBaBBaBBBBBBBBB■*BaBBBBaaaBBaaaaaaaaBaaaaa■aaaaa,aa■aBaBaaaal,a■a■■•,
FRAN MILČINSKI
(49)
Ptički brez gnezda
iSestra Mica je sedela pri postelji; okrenila je glavo, vstala in po prstih prišla k Pirčevi. Resno in strogo je gledala, Pirčeva pa se ni mogla držati, padla, je sestri okoli vratu in zaihtela tako na glas, da je sestra Mica prestrašena pogledala proti postelji, položila prst na usta in potisnila Pirčevo pred sabo iz izbe na široki hodnik in zaprla duri za, seboj.
„Malo je zaspal,“ je rekla Mica, „tako je potreben spanja kakor riba vede, pa je revček zbegan, da se venomer plaši v spanju.“
■Pirčeva je stiskala sestri roko in hitela izpraševati „Kako mu je? Ali je nevarno ? Ali ima zdravnika ? Ali naj brzojavim ponj?“
„Okrožni zdravnik je bil danes dopoldne pri njem. Prihaja vsak teden dvakrat, v vsaki drugi hiši leži otrok za grižo in kjer ne pazijo ali bolezen celo prikrivajo, jim otroci mro kakor za kugo. Košakovi so v štirinajstih dneh kar tri pokopali.“
„Kaj pravi zdravnik?“ je neprestano pozvedovala Pirčeva.
„Kaj! Lahko se obrne tako ali tako. Zdravila je zapisal, recept sem že dala potu; naročil je, kaj sme jesti in kako je treba paziti.“
Pirčeva je ganjena božala sestri roko. „Bog ti plačaj ljubezen in trud! Saj me ne 'boš spodila, če ostanem tu in strežem Tončku?“
„Matere ne bom gonila od sina, sama veš, da ne! Strežem mu jaz tudi rada. Kaj pa poreče tvoj on?“
„Kar hoče! Glej, sestra, tile zadnji dnevi so bili zame huda, šola, v tej šoli sem se naučila, da je v zakonu otrok prvi, nanj morata najprej gledati zakonca, potem šele drug na drugega!“
V skupni skrbi za Tončka so se izgubila sestrama, malenkostna medsebojna nasprotja. Ves čas, ko sta se menili, je teta Mica prisluškovala k vratom. Zdaj je namignila sestri, naj bo tiho, počasi je odprla duri, pogledala proti postelji, z roko velela sestri, naj ostane kjer je, in po prstih šla k postelji.
Tonček se je nemirno premetaval, oči so mu begale po sohi. Odejo je bil zbrcal raz sebe, teta ga je skrbno odela in ga potolažila: „Lepo pridno aj-čaj, moj Tonček!“ Eno roko mu je položila na njegovo roko, drugo na razgreto čelo. Tonček jo je krčevito prijemal za roko in ječal: „Teta, teta!“ Ljubeznivo ga je mirila; pravila mu je, kake radosti se mu obetajo, ko napenja spodaj v kuhinji Rózala vso svojo v teku dolgih let pri prašičih in ljudeh pridobljeno učenost, da skuha bolnemu Tončku čim okusnejšo in krepkejšo kurjo juhico — ta in lipov čaj sta še vsakogar pozdravila in bosta Tončka tudi, da bo hitro, hitro zdrav. Ko bo zdrav, pa dobi zajčka, lepega bele-
ga zajčka, dolga ušesa ima in z njimi miga in deteljico muli in smrček se mu trese; pomiga z ušesi, požene se malo naprej in spet muli deteljico in miga z ušesi in ima mehko dlačico, tako mehko ...
Govorila mu je enakomerno, počasi, zategujoče, kakor da mu poje, in Tonček se je utolažil, ustni sta se mu zaokrožili v nasmeh, ležal je mirno, veke so mu lezle vkupe. Kar je planil kvišku, se oklenil tete in pričel kričati: „Teta, teta, nikar! Ne grem domov, oče me bodo!“
Pirčeva ni bila zunaj strpela,, tiho se je bila pomaknila v sobo in bliže k postelji kakor v molitev sklenjene roke je pritiskala na drhteči ustnici in gledala s široko odprtimi očmi. Pa jo je uzrl sin Tonček in zdramili so se mu spomini na prestane in še mu grozeče trpljenje pri starših, trepetaje je iskal zavetja v naročju dobre tete.
Milo je zavekala mati in si pokrila obraz z rokami, zgrudila se je ob postelji na kolena in sklonila glavo v bele rjuhe.
Teta Mica je mirila dečka: „Tonček, moj fant, nikar se ne boj! Nič ni hudega, mama je prišla, rada te ima. Saj si moj in ostaneš pri meni, dokler boš hotel! Glej, mama se joka; daj ji roko, pobožaj jo, bolj te ima rada, kakor si misliš“
Prijela mu je roko in jo nesla h glavi njegove mame, majhna .vroča roku, se je vdala ljubeznivi sili in je pobožala mater. Mati je zgrabila rokico in si jo pritiskala na oči in na usta in jo močila s solzami.
Teta Mica je dečku položila glavo spet nazaj v blazine in ga lepo odela. „Le čakaj, zdaj si zbujen — mamica ti prinese juhe.“
Pirčeva mama je poslušno vstala, si obrisala oči in stopila po stopnicah dol v kuhinjo. Stara Rozala je stala pri ognjišču in si trla s predpasnikom pot. Ko se ji je Pirčeva dotaknila ramena, se je počasi obrnila in ji brez začudenja pokimala: „Ali si ti?“ Pokazala je s palcem kvišku: „Fant je bolan.“ Pirčeva je vzela s police skledico, iz predala žlico — vse je bilo kakor pred dvajsetimi leti — in Rozala je brez besedi iz lončka nalila v skledico juhe in zraven dobrohotno pripomnila: ,Ali tebi tudi nalijem?“ Pirčeva je odkimala, da ne, in hitela, nazaj po stopnicah.
Tonček je sedel na postelji in je imel hrbet zaslonjen z blazinami, glava mu je klonila na stran, teta mu je prijazno prigovarjala: „Glej, mama ti že prinaša juhe, tako je dobra, da bi jo angelci jedli, če bi jo imeli!“ Pre-grnila je predenj prt, vzela skledico in pomešala iuho, zajela je, pokusila, popihala, in varno nesla žlico Tončku k ustom. Pa se mu je gabil duh in pri-yele sio iga staboslti, bledega kakor stena; kakor meh so mu šla pljuča in mrzel pot mu je sta.l na čelu.
Ženski sta ga držali in brisali, teta Mica, z mirno, skribno preudarnostjo, saj je bila vajena kretati se okoli otroka, ki ga je negovala od prvih dni vso dolgo vrsto let — lastna mati pa razburjena in obupana, sama pripravljena vekati in stokati, za vse
drugo nerodna. Zavedala se je tega in hudo ji je bilo.
Tončku je omahnila glava, v blazino, mežal je, le enakomerna hitra sapa je kazala, da še ne spi. Teta Mica mu je spet držala roke in mu s svojim ljubim pripovedovanjem božala dušo: ,/Čakaj, moj fantek, da ti povem pravljico, lepo pravljico o pastirčku. Ta pastirček je imel sto ovac, pomisli, sto ovac in jih je gnal na pašo. Pa pride do široke, široke reke, onkraj je bila najlepša paša, pa nič mostu čez vodo. Pa zagleda čoln, ob bregu je bil privezan in tako majhen, več kakor ena ovca ne bi šla vanj. Čeprav je bil majhen, pastirček ga je le bil vesel. Odvezal ga je, postavil vanj ovco in odrinil od brega. Veslal je in veslal, reka je bila široka, srečno je priveslal do onega brega. Kako je bila ovca vesela lepe paše! Ali devet in devetdeset jih je bilo še na onem bregu. Pastirček se je koj vrnil po drugo. Postavil jo je v čoln in odrinil od kraja. Veslal je in veslal, reka je bila široka, srečno je priveslal onkraj. Zdaj sta bili že dve ovci na lepi paši, osem in devetdeset pa na oni strani, pastirček se je hitro vrnil po tretjo. Postavil jo je v čoln in odrinil od brega, veslal je in veslal, reka je bila široka, srečno je priveslal na drugi kraj. Zdaj so bile že tri ovce na lepi paši, sedem in devetdeset tam, pastirček pa se je vrnil po četrto...“ Tako je tekla povest naprej, mirno in neprestano, kakor čofota studenček v korito pred domačim hlevom, in preden je pastirček prepeljal deveto ovco čez široko reko, je Tonček že spal.