VREJUJE IN IZDAJA dr. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja. V GORICI. HILARIJAN9KA TISKARNA, 1889. > Izhaja vsake tri mesece po enkrat. Velja cel tedaj 8 gol. ( Obseg-. Po katoliškem shodu. Slovenska akademija za ohranjenje krščanskega duha ..... Andrej Fekonja pa vera in narodnost Z liberalci nikake zveze ! Naše spoznanje v čutnem svetu in atomizem Platonov dijaloff ,,Phaedo“ ..... Katoliški liberalizem. — «F.l I.iberalismo es pecado.* O 'ljubezni v polemiki. .Si; enkrat : Slovenci, pazimo, s kom sc bratimo! G. liker tu v Pragi ...... Svetnik roda slovanskega — in slovanski brezverci 1789 - 1989. Živela prostost t ... O verski šoli Pisma o vzgoji ...... »Slovanskemu Svetu :» Škottivska oblast in njene meje. — Dvoja cerkev v cerkvi. — De v pravoslavji zveličanje 1 . Listek. — h dnevnika Štefana Hodulje . — Indija Komandija . Raznoterosti. — Italijanski list o Kusih. — Slovan-jemvit venlan v Kirnu. M. K. Sari/ijevski. — Spoved Leona razila. — PuSkin na pragu večnosti ..... —'>■*—►-•S— - str. 445 b 4SO s 458 » 4<>7 | 471 » 477 e 491 1, 496 s Soi b SOS B S09 e Sej b SJ4 b S4& Listnica, vredništva. Prijatelju V gorah. — l’o dolgem iskanji sem vender dobil vse. Bral sem liberalno polemiko proti mojemu listu prav pazljivo nadejaje se, da mi bo vender slovenski dnevnik, glasilo prosvitljenega razumništva, v svojih vvodnih člankih, podal kaj pozitivnega, stvarnega, o čemer bi se dalo razpravljati in z liberalci dostojno polemizovati. Kaj pa da! Liberalizem sploh ne životari nego le o negaciji in breznaČelnosti. 1 ako tudi slovenski. Kako morejo taki ljudje vedno v ustih imeti »ideje,* «prepričanje» !! Njih ideje obstoje v tajenji vsega krščanskega, njih prepričanje je slepa strastnost! S članki, katere označuje vže sam naslov ; »Novi prorok — dr’ Mahnič,» v katerih ni drugega kaker psovanje, sumničenje, tisočkrat prem-lacene fraze, v katerih mora mladoslovenski plitvosti vže spet na pomoč priti pri-rezayanje ženskik jezikov, v katerih se pogreva znana, stokrat oprovržena bajka o Barbari ubrik (vsak židovski list bi se sramoval svojim bravcem metati take stare kosti — kar spričuje, kaki revčeki so naši liberalni žurnalisti, vsaj dvajset let za židovskimi brati po duhu), s takimi članki si obetajo, da bodo pokopali list, kateri je naj se mu sicer očita kar hoče od prve do zadnje strani dosledno in jed-nostno pisan in vrejevan po enih in istih načelih, načelih, ki so nam večno prava, za katera .smo pripravljeni vmreti! Vže to edino, da se vsake načelne pole-mi ®. z. (lam* tak° skrbno izogibljejo, ter nas le osebno zajedajo, je za nas najsijajniše spričevalo. Le tako polemizujte proti nam, se Vam’vže Se kdaj jezik zbrusi. Da bi se spuščali v podrobniše zavračanje podlih napadov, ter s tem list mazali, smo preponosni. Odkazali smo jim le nekaj prostora na platnicah, kjer smo nabrali nekoliko .cvetu* mladoslovenske omike. Berite li, s kakimi naslovi in eplteti nas počeSčujejo 1 Tu izrekamo ob enem najprisrčniSo zahvalo vsem prijateljem, ki so nas pismeno ali ustno spodbujali ter nam voščili dobrega vspeha pri težavnem delovanji. Vemo, zakaj se borim.o. Ne ostraži nas nobena sila. Morejo nas raniti, morejo ponižati — vničiti nikar! Po katoliškem shodu. Obhajali smo tedaj katoliški shod, dostojno, sč svetim navdušenjem, v pravi krščanski ljubezni in slogi. Govorilo se je temeljito in odločno. Tudi pisalo se je veliko o razpravah in vkrepih katoliškega shoda. Zatorej ni naš namen, da bi morda svojim bravcem tu podajali pregledno ali kaker si bodi govore ali zgodovino katoliškega shoda. Znano jim je dovolj eno in drugo iz časnikov. Sploh se dandanes veliko — preveč i piše i bere, a malo dejanski izvršuje. Zatorej mora vsak avstrijski katoličan želeti, da se zdaj v zmislu katoliškega shoda tudi deluje. Pozitivnih, okoliščinam in razmeram raznih narodov in pokrajin primernih vkrepov je treba, kateri se morajo s trdno voljo vresničiti in vvesti v življenje. V naslednjem podajemo spis, ki smo ga dobili od ve-leučenega moža. Došel nam je o pravem času. Idejo, katero razpravlja, smatramo kot času posebno primerno,. praktično in lehko izvršljivo. Priporočamo stvar omikanim Slovencem, posebno čestitim bratom duhovnom, v prevdarek. I cerkvi i domovini bi s tem podjetjem neizmerno koristili, a ob enem bi se po njem pri Slovencih poslavil spomin — na drugi avstrijski katoliški shod. Slovenska akademija za ohranjen j e krščanskega duha. Vže od več strani se je naglašalo, koliko pogubonosnega prepira in razdraženosti je pri nas Slovencih v poslednjih desetletjih napravil brezverski duh sedanjega časa. Manj se je še prevdarjalo o sredstvih, kako bi se dali oni prepiri, ki izvirajo iz razlike o verskih načelih, odstraniti. Da katoliki ne moremo popustiti svojih IS načel, sledi vže iz tega, ker ona imajo trdno znanstveno podlago, kakeršne načela naših nasprotnikov pogrešajo. Zarad tega vsestransko in temeljito učenje ved ne odvrača od vere; le enostransko in površno bavljenje z vedami je tolikokrat izvir nevere, če natančnejše premotrujemo razmere slovenskega naroda, vidimo, da leži vsa bodočnost njegova v razvitji gospodarskega stanja, kar pa se ne da doseči, ako se ne izobražuje in vtrjuje v njem nravna značajnost. Kje pa ima brezverski duh novega časa sredstva, da bi vspešno napeljeval naše ljudstvo k pravi značajnosti? Edino katoliška cerkev dovolj vpliva na odgojo in na družinsko življenje sploh; nobena druga naprava, tudi nobena druga cerkev se v tem oziru ne more ž njo meriti. In če še pomislimo, da se ravno katoliki v vseh evropskih deželah najbolj potegujejo za zboljšanje gospodarskega stanja, razvidimo, kako pogubonosna je politika, ki hoče slovenski narod izneveriti katoliški cerkvi. Sicer pa naše brezverstvo ni zrastlo iz domačih tal. Zasejali so je mej našo posvetno iuteligencijo tujci, zlasti inostranski Nemci na visokih šolah, najbolj po svojem protikrščanskem slovstvu. Na sedanjih srednjih šolah ne dobi naša mladina tako trdne podlage v izobraževanji duševnih moči, da bi se mogla brez vse nevarnosti poprijeti znanstvenega uka na visokih šolah. Kar se naša mladina dandanes na vseučilišči nauči, je veči del enostransko, v mnogih ozirih plitvo, ker nima trdne znanstvene podlage v glavnih načelih. Najbolj se pogreša pri izšolanih vseuči-liščnikih filozofična izobrazba, ki je za vsako temeljito razpravljanje katerekoli pomenljive stvari toliko potrebna. Da se nahajajo tudi hvalevredne izjeme, pripoznavam rad; toda le redke izjeme — rari nantes in gurgite vasto — ki pa nikaker ne ali malokdaj izhajajo od našega javnega brezverskega šolstva, ampak veči del le iz privatne marljivosti bistroglavih učencev. Od kod to, da dandanes toliko govornikov v državnih in drugih zborih le s praznimi besedami zrak pretresa ter krade vladi in poslušavcem toliko dragega časa, ne da bi koj po določnih načelih dotično stvar dokazovali in zagovarjali ? Ker se niso nikjer temeljito učili etike in nravnega prava, brez katerih politične vede nimajo znan- stvene podlage. Tudi niso se vadili o političnih stvareh načelno misliti. Od kod to, da toliko prirodoslovcev noče poznati bistvenega razločka mej človekom in mej živaljo ? Ker se niso učili psihologije ter iščejo bistvenega razločka ne v duševnih lastnostih, ampak le ondi, kjer ga res ni, v telesu. — Od kod to, da toliko učiteljev starih in novih jezikov dostikrat najlepše govore in pesniške izdelke tako suhoparno razklada ter njih leposlovne vrednosti ne more učencem niti razumljivo pokazati? Ker se niso naučili glavnih načel krasno-rečja, še manj pa se vadili, slovstvene izdelke leposlovno razkladati. Vgovarjalo se mi bo morebiti, da plačujemo davke za učene državne profesorje, ki prodajajo mladini filozofijo na vseučiliščni stolici. Pri mnogih akademičnih izpitih je filozofija obligaten predmet. Toda kar se dandanes po nemških vseučiliščih pod napisom filozofije prodaja, večidel ni drugo nego kritična zgodovina filozofičnih zistem (sostav) ali pa kaka obširna razprava o katerem imenitnem nfilozofu." S takim podukom pa ne dobi učenec za temeljito učenje bodi si katerega koli predmeta nobene podlage; kaj še, naša mladina še navedenih kritičnih razprav razumeti ne more, kajti k temu je treba vže znati načela, po katerih se imajo raz-sojevati razne zisteme. Zarad tega je vseučiliščna filozofija mladini večidel le sitna, neprebavljiva hrana. Ne poznanje filozofičnih zistem, ampak filozofična izobrazba ter znanje filozofičnih načel daje podlago za temeljito učenje ved. Kdor ume le en pomenljiv stavek, kaker „človek je dolžan pokorščino deželni postavi," dobro razpravljati ter po naravnih razlogih dokazati, je filozotično bolj izobražen ter se bode političnih ved z boljšim vspehom učil, kaker preiskovalec vseh zistem, kar se jih je kdaj izmislilo. Ko bi naša mladina po dobrem izobraženji duševnih moči dobivala tudi v filozofičnih načelih trdno podlago za strokovnjaško učenje, bi je ne mogla tako lehko preslepiti ter izneveriti katoliški cerkvi niti slaba knjiga, niti neverni učitelji, niti slabi vzgledi. Pa Čemu bi dalje razpravljal potrebo tilozofične izobrazbe ? Dajmo naši učeči se mladini prilike, in pridni ip bjstroglavi učenci jo bodo z veliko hvaležnostjo v svojo korist obrnili. Toda kako bomo Slovenci, itak razcepljeni V dve stranki, dali enako priliko nadepolni mladini ? Na Francoskem, v Belgiji, v Ameriki so si osnovali katoliki svoje visoke šole. Tudi avstrijski katoliki namerjavajo vstanoviti katbliško vseučilišče v Solnogradu. Vender je malo upanja, da bi se isto zgodilo vže v bližnji prihodnosti; in potem je še vprašanje, ali ne bode slovenska mladina iz raznih ozirov vender rajši pohajala na dunajsko, graško ali pa zagrebško vseučilišče. Po pisateljevem nemerodajnem mnenji bi se dalo isto hitreje in z manjšimi stroški doseči s posebno v ta namen osnovano akademijo za slovenske katoliške vseu-čiliščnike. Na sedanjih vseučiliščih se večidel uče le strokovnjaške vede, ki bi se tudi na katoliškem vseučilišči ne mogle drugači predavati. Znanstvena kemija, jezikoslovje, nauk o zemljiščnih knjigah pri katoliškem učitelji ne bo drugi, kakerpri sedanjih državnih. Razlika je le v načelih, ki se jemljejo iz filozofije. Ako podamo našim vseučiliščnikom trdna filozofična načela, odgojimo si s tem za prihodnost izvrstnih katoliških zdravnikov, odvetnikov, zgodovinarjev, naravoslovcev itd., ki nam bodo s svojo učenostjo mogočen steber zoper naše protivnike, bodisi v javnem delovanji, bodisi na slovstvenem polji. Kdor razmere na naših vseučiliščih pozna, vč, da je ondi mnogo bistrih glav, ki so možne ne le vse strokovnjaške vede z dobrim vspehom dovrševati, ampak tudi poleg tega mnogo časa porabiti s podučevanjem, pisarjenjem itd., da si zaslužijo vsakdanjega kruha. Ako bi se le-ti mesto tega privatno učili in sicer metodično tisti del filozofije, ki je njihovi stroki primeren, bi ne le strokovnjaške izpite z večim vspehom dovrševali ter se pripravljali bolje za svoj bodoči poklic, ampak si tudi ohranili in vtrdili versko prepričanje. Vem, da je privatna učba mnogokrat težavna. Toda če podamo za to nadepolni sosebno daroviti mladini dovolj gmotne podpore za vsakdanje življenje, premagala bode vspešno vse težave, zlasti če se natančno določi, kaj naj se uče in kako nalogo naj izdelajo. Saj je zhano, da več naših dijakov 'tudi v drugih strokah brez dejanskega poslušanja vseučiliščnih predavanj konečne izpite prav dobro napravi. Boljše bi seveda bilo, če bi na vseučilišči vsaj en učitelj podajal mladini metodični poduk v filozofiji. Pa dokler tega ni, pomagajmo si sami, kaker so storili katoliški Francozje in Araerikanci. In ker nimamo gmotnih sredstev za osnovanje katoliškega vseučilišča, napravimo si mesto tega znanstveno akademijo za obrambo krščanske vere, ki bo zdatno podporo ponujala pridnim d a-rovitnim vseučiliščnikom, ki so se poleg dobre ga vspeha v svoji stroki najboljše naučili glavne stavke modroslovja ter so katero važno vprašanje o svoji stroki po filozofičnih načelih najboljše razpravljali. Akademija bi odločevala za razne stroke, kaj naj se uče in kake naloge izdelujejo. Ni sicer toliko ležeče na tem, da se podpira veliko število dijakov, ampak na tem, da dobe pridni, nadepolni mladeniči zdatno podporo, tako da bodo res mogli ves čas porabiti v više strokovnjaško izobraženje za bodoči poklic. Na tak način bi se dalo z malimi stroški veliko storiti za ohranjenje in vtrjenje katoliškega duha mej Slovenci. Vgovarjalo se nam bode morda od nasprotne strani, da dobre naloge more spisovati za obljubljeni denar tudi dijak, ki nima prepričanja o katoliških načelih, in da človek tudi po dobrem poduku v filozofiji zamore krščanski veri hrbet obrniti. Pa ne strašimo se enakih vgovorov, marveč stavimo svoje upanje v božjo previdnost in v prepričevalno moč filozofije, ter podpirajmo dijake, ki nam ponujajo izvrstne znanstvene, v katoliškem duhu spisane razprave, tudi če pridejo iz peresa brezvercev, če se bo še sedaj neveren dijak res poprijel saj za denar naše filozofije ter vsako četrtletje tekmoval s katoliki v učenih razpravah po naših načelih, se je nadejati, da bode s časom še mogočen zagovornik cerkve. Če bi se dali vže zarad tega, da se zna eden ali drug dijak kasneje izneveriti katoliški stvari, oplašiti od svojega podjetja, potem bi bilo najboljše zapreti tudi vsa duhovna semenišča, ker je mogoče, da se pozneje nekateri duhovni vender izneverijo svojemu poklicu. Res je, da bodo tudi navedene podpore stale nekaterih gmotnih žrtev od katoliških rodoljubov, kajti iz ničesar nič ne pride. Toda žrtve primerno ne bodo velike, v bodočnosti pa vtegnejo stoterni sad obroditi (tudi v gmotnem oziru.) Storimo tedaj saj v malem, kar so s toliko radodarnostjo storili navdušeni, požrtvovalni katoliki na Francoskem, v Belgiji in v Ameriki! — L. — Andrej Fekonja pa vera, in narodnost. Marsikdo se bo začudil, kako da prinašamo na tem odličnem mestu članek s takim nenavadnim naslovom. Spregovorili bi radi nekoliko o velevažnem vprašanji, ki se dandanes v raznih oblikah vrača po časnikih in spisih tiste vrste pisateljev, ki bi tudi Slovence radi seznanili s pravoslavno cerkvijo, ali bi jih morda celo — recimo kar naravnost — za to cerkev vzgojili. Zdel se nam je pa ravno zdaj vgoden čas stakniti to vprašanje, ko nam daje k temu povod katoliški, slovenski duhoven, kakeršen je, ako smemo verjeti tistim, ki so nam pravili, g. Andrej Fekonja. Vender nam gre edino le za reč, nikaker pa za osebo, katere še poznamo ne ; Andrej Fekonja je prišel le bolj slučajno v naš spis in njegov naslov. Gospod Andrej Fekonja tedaj pišev „Slovanskem Svetu" pod naslovom: »Vera in narodnost," ki obsega le eno poglavje obširnišega spisa: „Črtice iz cerkvene povestnice srbske," mej drugim tudi to-le : »Kader je srbski narod vže jedenkrat pravoslavnemu nauku kristijanskemu dal mesta v svojem srci, kader mu je on za-nj prirasel: tedaj ni bilo sile zemeljske, katera bi ga mogla iztrgati od tod. Mar ni rimski papež toliko-krati Srbov nagovarjal, da se odrekč svoje vere in svojega zakona ter da sprejmejo latinščino (t. j. veroizpovedanje katoliško)? Ali so mu zahman bila vsa nastojanja. — A kaj je Srbe oduševljavalo, kader so se borili proti ljutemu sovražniku svojemu, proti Turčinu? Mar ni poleg narodnosti i vera serbska, vera pravoslavna? Pa kader je Srbin Turčinu podlegel . . . kje je on iskal lečila svojemu bolnemu srcu ? Iskal je daleč od cest in stez, . . . iskal je v gori temni, kjer se skriva samohrana cerkev, kjer je zaostal . . . kak sveti samostan. Tu-sem je Srbin prihajal, tu poslušal srbske svečenike, peval svete cerkvene pesme, prosil svojega srbskega Boga .... Da je Srbin v teh nesrečnih dnevih vero bil premenil, da je on prestopil v katerokoli drugo vero, gotovo bi ga dosedaj nestalo, ali vsaj ne bil to, kar je sedaj. Kaj je od onih Srbov, kateri so sprejeli vero Muhamedovo? Oni govorijo srbski in ne znajo drugega jezika ; oni se držijo srbskih običajev .... A da li se oni drže za Srbe ? Reci kateremu muhamedanskemu Srbinu v Bosni, da je Srbin, pa boš videl, kako se razjari in kako te bode zagotavljal, da je on pravi Turčin, da je on nTurkuša.* A kaj da rečemo o onih Srbih, kateri so prestopili v katoliško, v latinsko vero? Držijo li oni sebe za prave Srbe, za take iste, kakeršni so jim i njihovi pravoslavni bratje? Nikaker! I oni se držč za nekaj drugega. Oni se nazivajo Šokci in vsakojako drugače, samo ne Srbi. Pravoslavna vera je dakle tako reči Srbstvo obdržala11 Tako tedaj piše g. Andrej Fekonja. Ne! — bodimo pravični — lako piše list „Glas Naroda11 (v Novem Sadu 1874 br. 3) in g. Andrej Fekonja je navedeno mesto iz njega le prinesel v slovenski prestavi. Vender pa, ker se g. Andrej Fekonja brez vsake opazke na konci podpiše s polnim imenom, nam hoče reči, da se tudi on se vsem tem popolnem zlaga, in, ker je dotično mesto preložil na slovensko ter prijavil je v listu slovenskem, nam hoče povedati, naj se iz tega tudi Slovenci nekaj učč. Kaj tedaj ? Slovenci se borite dandanes za narodnost. Ako jo hočete rešiti, ako hočete ostati edini, složni, zvesti domovini, — posnemajte Srbe t. j. prestopite k pravoslavju. To ima posebno moč, da obudi narodno zavest in vtrdi narodni ponos in edinost. Katoliška cerkev pa zadušuje v ljudstvih narodno čustvo, ter jih odtujuje, izneverja domovini in narodnosti ravno tako kaker vera Muh.imedova. Rimskega papeža pa in tistih, ki vam hočejo vsiliti latinščino, ne poslušajte, kaker niso Srbi poslušali, tako da so bila zastonj vsa „nastojanja.“ Vera srbska, „vera pravoslavna" je Srbstvo obdržala nasproti Turčinu. Slovenci, vidite, kako nevarno je biti vam katoliškim ! Ergo .... * * * Ta pomen nekako bi znalo imeti gorenje mesto za Slovence, posebno ako pomislimo, da je vse to tiskano — v „Slovanskem Svetu." .... Ti nazori zde se nam povsem nekatoliški, neslovenski, neslovanski, in celo nesrbski. Slovenci smo prvič katoličani. Kot taki trdno verujemo ter smo — gotovo tudi g. Fekonja — pripravljeni vmreti za resnico, da je katoliška cerkev edino zveličavna. G. Fekonja pomiljuje Šokce in druge katoliške Srbe, češ, izneverili so se Srbstvu, mej tem ko so pravoslavni Srbi ostali narodni! Denimo tedaj, da je res tako ; vprašamo pa: g. Fekonja, bo li pravoslavno Srbstvo Srbe zveličalo tudi na onem svetu ? Iu ko bi prišlo res tako daleč, da bi tudi Slovenci morali katoličanstvu žrtvovati narodnost, bi ne bilo to boljše nego da bi za časno narodno slavo zatajili edino pravo vero, ž njo izgubili večna nebesa? Kako je Kristus rekel ? Morda: Kdor se bo narodno zavedal, bo zveličan ? Svet g. Fekonje je torej Slovencem pred vsem večno poguben, ker postavlja narodnost nad vero, resnico nad jezik, časnost nad večnost, carja nad Boga. A tudi časno poguben je g. Fekonje nauk Slovanstvu in Slovenstvu. Prvi, neobhodni pogoj prave narodne slave in veličine je edinost, A kaker si Slovani sami tolikokrat očitamo, imamo ravno te lepe lastnosti najmanj ; needinost, nesloga nam je prirojena. Toda nič ne more te bolezni bolj povspe- sevati kaker razkol; po njegovem vplivanji je to naravno zlo Slovanstva še le prav dozorelo. Saj nosi razkol vže po svojem početku v sebi seme needinosti in razcepljivosti, kar znači vže samo njegovo ime. Pravoslavna grška cerkev se je porodila le iz ločitve od vesoljne cerkve, a ločivši se od Rima, je pripala oblasti bizantijskega cesarja. Tako se je v nji najpred vzgojil in vveljavil princip nacijonalne cerkve. Naravno tedaj, da se je začela nadalje razločevati in cepiti po narodih in državah. Izločila se je ruska cerkev, za njo druge : novogrška, rumunska, srbska, bolgarska itd. V ruskem razkolu samem vstajajo novi razkolniki. In tako se neprestano poraja razkol iz razkola. Ako je res, da vera prešinja, zavzema celega človeka in vse človeško, da različnost verskih naziranj ločuje ljudi bolj nego vsaka druga moč, kaj mora biti prej ali kasneje posledek takega razcepljevanja ? Mej seboj no ločen j e in popolno odtujenje slovanskih plemen v slovstvenem, političnem, socijalnem življenji in teženji, vničenje obče-slovanske ideje, tedaj vrnitev v nekdanjo, pogansko dobo, ko so slovanska plemena, ne vede eno za drugo, brez jasno določenega smotra tavale po Aziji in Evropi. Razkol je smrten rak na telesu Slovanstva, kateri je neprenehoma razjeda, kateri mu mora prinesti moralično smrt. Drugič. Kot posebno blaga lastnost slovanskega značaja se pred vsem poveličuje mehkost srca in miroljubnost. In Stritar sam stavlja bodočo velikost Slovanstva ne v vojskine pridobitve, ne v politiške vspehe, ampak v to, da bo Slovan človeštvu odrešenik, Mesija miru in bratoljubja. In naši — seveda — k tej vzvišeni ideji Stritarjevi ploskajo. Prav. A ža-libog, da temu mesijanstvu slovanskemu nič bolj ne nasprotuje kaker ravno pravoslavni razkol. Porodivši se iz oholega, v svoji namišljeni modrosti otrpnelega grštva, je ta razkol vcepil tudi Slovanstvu grško oholost in slepo zagrizenost proti rimski cerkvi ter vsem narodom, ki izpovedajo rimskokatoliško vero. Slovani — kar mora vsak vsaj vnekoliko priznati — od narave res pohlevniši in mirniši od drugih narodov, so, vkoliker so zastrupljeni od grškega duha, trdi, brezobzirni, nevsmiljeni. Slepa zatelebanost za razkol jih napolnjuje s takim sovraštvom do drugovercev, pred vsem se- veda do rimskih katoličanov, da še krvnih bratov, samih Slovanov, ne poznajo. Niso Poljaki Slovani ? In vender jih razkolni Rusi z vso zvijačnostjo prekanjajo, jih gonijo v prognanstvo, zapirajo, celo streljajo, da bi jih prisilili prestopiti k pravoslavju. Kaker vero, tako jim zatirajo tudi narodnost, ne da bi jim dali poljski podučevati, kmalu celd ne govoriti! Razkolni Srbi sami so bolj strpni nasproti Turkom kaker nasproti bratom Srbom — katoličanom. Kako je na Srbskem za katoličane, mi je pravil mož, ki je sam dalje časa na Srbskem bival. In da si katoličani na Balkanu sploh želijo rajši živeti pod gospodstvom turškim, kaker razkol-niškim je znano vsemu svetu. In tako Slovanstvo bodi potem Mesija — ljubezni in bratoljubja! Zdaj pa vprašamo dalje: Je li Rim, je katoličanstvo narodnosti res tako pogubno, da se sme staviti v tem oziru v eno vrsto z — muhamedanstvom ? Zgodovina spričuje ravno nasprotno. Kateri čisto katoliški narod je zarad tega izgubil svojo narodnost ? Francozi ? Nemci ? Španjci ? Italijani ? Kje je narodna individualnost strože izražena, kje ljubezen do domovine, akoravno vboge, zatirane, globokejše vkoreninjena, kaker pri Ircih ? In Poljaki, nad vse rimski, katoliški Poljaki, niso li narodni, domoljubni ? llazpala je sicer staroslavna Poljska, a kdo jo je rušil? Morda rimsko katoličanstvo? Pač ravno, nasprotno: razcepili so jo, oslabili sovražniki katoličanstva, heretiki. Kdor ne verjame, pa poduči se o tem iz poljske povestnice. In ravno Slovani, menim, bi se smeli najmanj pritoževati proti katoliški cerkvi, oziroma bati se od nje za svojo narodnost. Ni li Rim ravno njim po sv. Cirilu in Metodu dovolil in potrdil Božjo službo v narodnem jeziku, da celo oblastno jim jo branil proti nasprotniškim napadom ? In ko bi hoteli Srbi in vsi drugi razkolni Slovani tudi danes prestopiti v rimsko cerkev, jim ne zagotavlja Rim v prvi vrsti njih liturgije? Kdaj je sploh Rim vsiljeval svojo „latinščino“ izhodnim kristijanom ? Cernu bi se tedaj tudi Slovani bali izgubiti narodne svojosti ? Oglejmo si zdaj nekoliko zgodovinsko stran gori navedenih trditev g. Fekonje. On pripisuje pravoslavju čudovito moč v boji proti Turku: „ono je Srbe oduševljavalo, kader so se borili proti ljutemu sovražniku svojemu, proti Turčinu zatorej prav, da se ni Srb podvrgel Rimu ! Mi pa trdimo, da je ravno grški razkol Turčinu omogočil zmago nad izhodom, in da so naši izhodni slovanski in grški bratje onemogli v nesrečnem boji, je krivo njih sovraštvo in nespravljivost z Rimom. Razkol je izhodne kristijane podvrgel bizantijskerou ceza-ropapizmu. Nič pa bolj ne zadušuje krščanske zavesti, kaker državni absolutizem. On zamori prost razvoj individualnosti, nareja človeka v najsvetejših zadevah, v zadevah verskih, sužnja samovolje carjeve, zavira vsak idealen vznos, zatrč v narodih zaupanje v lastno moč, ž njim vso krepost. On odreveni množico, jo vlenobi, naredi negibčno. Milijon Kser-ksovih pod jarmom despotizma zguljenih sužnjev pregnala je peščica Grkov, katere je zgojila helenska prostost. Razkol je izhodne kristijane cerkveno razcepil po narodnih skupinah. Po njem se je počasi zatopil, je zamrl čut celoskupnosti, zavest ene družine. In kdo bi bil tudi združil tako raznolične elemente v skupno, složno postopanje, ko se je iz Azije bližal ljuti sovražnik, Turčin ? Carigrajski samovladar? Ali „ekumenski“ patrijarh ? Cesar sč svojim omehkuženim dvorom ni imel fizične moči niti moralne kreposti, zvezda patrijarhova pa, odkar se je ločil od Rima, je zatemnela. Izhod je bil na turški naval nepripravljen, ker je bil needin, razcepljen, brez skupnega cerkvenega in politiškega vodstva, zatorej je moral propasti. Kaker mora jo izhodne kristijane tlačila zavest odpada od rimske edinosti, zavest, da so raztrgali nevesti Kristusovi svatovsko obleko ; ta zavest jim je jemala pogum, tako da so se brezvoljne in slepo vdali maščevavni vsodi. Kolika zagrizenost, da so še zadnji čas povsod obkoljeni od Turkov slovesno zatrjevali: rajši hočemo biti turški nego rimski! Morali bi vender malo boljše pogledati v zgodovino! Do kje seje posrečilo Turkom prodreti! Do kjer je segal razkol. Vsi naši razkolni bratje na Balkanu so se dali preplaviti od turške povodnji. Kje je našla sovražna sila neprodirljiv zid? V rimsko-katoliških Hrvatih in Slovencih. Katoliška vera jih je oduševljevala, nevsah- ljiva moč, ki izvira iz katoliške zavesti, jih je hrabrila, da se niso vdali, da so hrabro boreč se, rešili i vero i narodnost slovensko. Pridemo do glavne točke v našem vprašanji. Gr. Fekonja zamerja rimskemu papežu, češ, da je Srbe tolikrat nagovarjal, da se odreko svoja vere i svojega zakona ter da vsprejmejo latinščino. A zahman bila so vsa nastojanja! Ker ni bilo zemljske sile, katera bi mogla Srbu pravoslavje iztrgati iz srca! Da, rimski papeži so resnično vse žile napenjali, da bi izhodne Grke in Slovane spet privabili v staro cerkev. Kdo bi pač mogel našteti tu vse težave, vse žrtve, katere so v ta namen storili! Oni so pošiljali križarske čete na izhod, da bi vže tam strli muhamedansko silo. In ko so križarji iz sebičnosti hoteli se okoriščati o onemoglosti izhodnega carstva, da, ko so namerjali podvreči si je, so rimski papeži pravice raz-kolnih Grkov proti zapadnikom zagovarjali, odločno branili. In ko se je Turk bližal zapadu, ko je mesto za mestom, pokrajino za pokrajino si prilaščeval, so tudi papeži pomnožili svoje prizadevanje : vabili, prosili, opominali, zarotovali so razkolnike, naj se vender spravijo z Rimom. Saj so pač znani cerkveni zbori, na katerih se je razpravljala unija z razkolniki. Žalibog, da se ni dognala! Vemo, da je Rim sam katoliško Evropo rešil turškega muhamedanstva. Proti Turkom so papeži izdajali svoje zaklade, nalagali cerkvam in samostanom davke, spodbujali narode na vojsko, čudno, neverjetno! Mej tem, ko so protestantje, ko so Francozi, ko so razni posvetni vladarji s Turki se zavezavali in izdajali jim Evropo, so se papeži postili, odrekali se v skupno korist vgodnostnim, so molili, pošiljali poslance po evropskih dvorih, da bi spravili na noge vojsko proti sovražniku vere in omike krščanske. Zmagali so vse težave: vdarec za vdar-cem je zadel turško silo, dokler ni onemogla, in Evropa — rešena je bila. In rešen bi bil tudi izhod — da bi bil poslušal rimskega papeža, ko ga je „nagovarjal." V rimskem papeži je vtelešen princip krščanske edinosti, ki je nerazrušljiv princip ene vere, enega upanja, ene ljubezni, princip ene družine pod enim očetom. Avktoriteta rimskega papeža bi bila raz- cepljene izhodne moči združila, prvič versko in duševno, a drugič gotovo tudi fizično. In tako bi bilo turštvo vže pred Carigradom zadelo ob tisti neprodiren zid, katerega je našlo v katoliško združenih narodih avstrijskih. Rešen bi bil izhod, rešeno tudi Srbstvo. Da, da je ta izhod propal, da je propalo Srbstvo, da se je Slovanstvo na Balkanu pokorilo in se deloma še pokori vsak duševni razvoj morečemu muhamedanstva, da so naši izhodni bratje — po naravi tako čili, tako nadarjeni — za nami zaostali za dvesto let, da so Slovani zatajili naj-lepšo slovansko lastnost: miroljubnost in pohlevnost, da si zdaj zapad in izhod stojita nasproti v nespravljivem nasprotji, da pred nas stopa osodepolno „izhodno vprašanje" s krvavim žuganjem, vse to je zakrivilo pravoslavje, sovraštvo do Rima. Nesrečno pravoslavje ! Da, žalibog, da so „bila zahman vsa nastojanja," da niso Srbi in drugi slovanski bratje poslušali rimskega papeža, ko jih je „tolikokrat nagovarjal" ! Žalostna jim majka! Pa Srbi ? Se li Srbstvo dandanas ne dviga ? Dviga — brez Rima ? Mi se ne damo slepiti. Sedanji radikalci ne bodo srbskega naroda pripeljali do sreče in slave, niti ga bode rešilo ime ruskega carja, niti oživili ruski rublji. Fraze so mrtve, mrtva fizična sila, in vsa velenarodnostna veličina — spuhti brez sledu tudi ona. Kateri narod je večen iz svoje kreposti ? Edina, brezpogojna podlaga zdravemu stalnemu razvoju in pravemu napredku je podlaga resnice — resnica je v katoliški cerkvi — katoliška cerkev v Rimu! In naj se Srbstvo, naj se Slovanstvo še toliko zaveda, še toliko vspenja, brez unije z Rimom bo razpalo, razcvelo se brez sadu ! Z liberalci — nikake zveze; k vcčcmu — kompromis! Kdor si je iz vesoljnega potopa dandanašnje brezmisel-nosti le toliko pameti rešil, da mu je še mogoče postaviti se na katoliško stališče, pač mu ni težko sprevideti, kako kužljiv, kako poguben je liberalizem. Strah in groza mora katoličana pregomaziti, ako le misli na liberalizem. Toda liberalizem ni bitje samo na sebi obstoječe; on je vtelešeu, on živi le v ljudeh, ki ga izpovedajo, zastopajo, razširjajo :— v liberalcih. Naravno tedaj, da prenaša katoličan svoj črt iz liberalizma na liberalce, vkoliker služijo liberalizmu. Malo trd se zdi sicer ta nauk, a vender drugači ne more biti; liberalizem napadati, pobijati ni nam mogoče nego vkoliker se kaže v mišljenji, v govorih, v knjigah tega ali onega liberalnega državnika, govornika, pisatelja. Le po teh stopa iz zračne visočine na zemljo ; le na teh tedaj ga je mogoče zavračati, črtiti; drugači ga pobijati bi bilo isto kar s pestjo vdrihati po zraku. Ako je tedaj naša dolžnost ogibati se liberalizma kaker smrtne kuge, velja isto tudi o liberalcih. „Ne občujte z njimi“ — tako opomina sv. Pavel svoje verne Korinčane pred liberalci. „Še obedovati nimate skupej s takimi ljudmi.“ In spet sv. Janez : „Ne sprejmite ga v hišo, niti pozdravite ga.“ In gotovo korintski liberalci so bili veliko bolj nedolžni od naših, ker pohujševali so le se slabim življenjem, a naši tajijo, izpodkopujejo vero samo, ki je prvi pogoj krščanskemu življenju, zveličanju. Sv. cerkev je svojim vernikom vedno omejevala občevanje z drugoverci, posebno z Judi. Hujši ko drugoverci so liberalni brezverci, hujši kot Judje naši liberalni materialisti in pesimisti, dasi se še toliko ustijo za edino prave narodnjake. Res sicer, kar priporočuje stari krščanski rek : inimicus causae, amicus personae. Toda to prijateljstvo, to dobrohot- nost moramo tako razumeti, tako omejiti, kaker nam svetuje krščanska previdnost. Nihče ni dolžan bližnjega tako ljubiti, da samega sebe večno pogubi. Da, ljubimo liberalca, dobro mu želimo, molimo, da se spreobrne, priskočimo mu na pomoč, ko ga nesreča tare; toda v občevanji, v javnem življenji nam mora vedno sveto ostati pravilo: ogibaj se liberalca! K dorse neče okužiti, ne pridružuj se vže okuženemu, kdor se neče poliberaliti, ne bližaj se liberalcu! Vender je pa silno težko in dandanes kar nemogoče liberalcev tako se ogibati, da bi nikoli in nikjer ž njimi ne občevali, ker liberalcev je žalibog dandanes tako vse napolnjeno, da bi moral katoličan, kaker govori apostelj, svet kar zapustiti, da bi se jim popolnoma izognil. A ravno to nalaga nam v občevanji z liberalci tem večo previdnost in vestnost, da ne trpi vsled tega niti naše versko prepričanje in odločnost niti naša katoliška dostojnost. Žalibog, da se dandanes liberalcem posrečuje se slepiv-kami katoličane zvabljati v društva, v katerih oni poljubno gospodarijo, ter se jih tako vslužne narediti v povspešitev liberalnih namer ali vsaj zazibati jih v brezskrbno spanje ter storiti neškodljive. So pa posebno nekateri navidezno neopovržni nazori ali vodila, katera liberalci dandanes tako radi povdarjajo, da katoličane zapletajo v svoj krog. Eden takih nazorov, ki je dobil pri Slovencih največ vresničbe, je n. p. naslednji: snavljati se dajo društva, slovstvena, politiška, šolska, pred vsem pa — razume se samo ob sebi — društva narodna, brez vsakega ozira na vero, tako da jim lehko pristopijo najskrajniši liberalci nič, manj kaker najodločniši katoličani. Nezmisel, da veče ne more biti! Prvič nasproti pravi veri, kakeršna je katoliška, je nevtraliteta ravno tako nemogoča kaker nasproti Bogu. To velja kaker o posameznem človeku, tako tudi o društvih, ki se le iz posameznikov sestavljajo. Dovolj, da kdo izrecno ne priznava katoliške resnice, je vže njen nasprotnik, in kot takega se tudi prej ali kasneje razodene. A ravno tako ne moremo, ne smemo nobene reči, nobenega podjetja človeškega odtegniti vplivu in moči sv. vere. Kaker je Bog vse stvaril v svojo čast, isto tako se mora vse Bogu podrediti, brezumna narava nič manj kaker umna, vse mu služiti. To podrejenje po omogočuje le vera; po nji poklanja človek Bogu i samega sebe i podvrguje mu druge brezumne stvari. Politiška društva snovati skupno za katoličane in liberalce je isto kar trditi: politika nima z vero ničesar opraviti. A zgodovina nas uči, da je najsilniši politiški prevrat, francoska revolucija, dosegel svoj vrhunec ravno v tem* da je javno in slovesno namerjal odpraviti katoliško vero, da je za najviše bogstvo oklical pamet; v isti pre-kuciji je Robbespierre kot politiški glavar smatral za potrebno javno vvesti vero v najviše bitje. Uči nas dalje vsakdanja skušnja, da se verska vprašanja in zadeve, ki najglobokejše segajo v katoliško cerkev in življenje narodov, po p o 1 i t i š k i h skupinah, kaker so državni zbori, razpravljajo in določujejo. Isto tako je znana resnica, da se stranke, ki zastopajo najskrajniše politiške nazore, prijateljski družijo ter skupno postopajo, kaker brž pride na dnevni red versko vprašanje, ki je načelne pomembnosti. Kajfa in Pilat in Herod, narodno židovski fanatiki farizeji, kaker oportunisti, saduceji, dasi toliko različnih politiških teženj, so se vender sprijaznili, ko je šlo za to, da se Jezus Kristus pogubi! Tudi v Mladočehu se ohladi sovraštvo do Nemca* tako da mu ponudi roko v prijazno zvezo, ako upa, da bo s tem več škodil krščanško konservativni stvari; še celo z Židom bi se Mladočeh pobratil in raji njemu prodal češki govor in narodnost, nego češkim bratom, katoličanom, v ljubo zatajil svoje radikalsvo. Kaj nam to dokaže ? Da se politika konečno pokori, da je odvisna od verskega naziranja, da so torej politiška versko indiferentna društva — nezmisel. In le mladoslovenski liberalci, da bi imeli toliko kreposti, toliko samosvojega zatajevanja, da bi pri svojem političnem delovanji povsod na drugo mesto potisnili, da, prezirali to, kar je vsakemu liberalcu najviše, najsvetejše: sovraštvo do katoliške cerkve, liberalstvo ! ? Da bi le malo se ogledali po novejši zgodovini slovenski, prepričali bi se naj-brže, da ni tako. Da bi n. pr. jutre kak dr. Gregr stavil v državnem zboru predlog za narodno šolo, ki pa ima ostati brezverska kaker doslej, pohiteli bi se naši liberalci na vrat • na nos nabirati po Slovenskem podpisov za nov „ brezverski “ predlog. A ko je šlo za Liechtensteinov predlog, ki je na- merjaval vsaj deloma nam vrniti versko šolo, do katere imajo državljani najsvetejšo pravico, ki pa ni izrecno pov-darjal narodnega značaja ljudski šoli, se naši liberalci nikjer niso še ganili, pač pa očitno in skrivno narod in učiteljstvo pregovarjali in ščuvali proti predlogu. Kaj sledi iz vsega tega ? Slovenci, z liberalci nikdar in nikaker ne društveno se ediniti. Ne v politiki, radi razlogov, ki smo jih ravnokar navedli. A tudi znanstveno in slovstveno ne; ker smer znanstva in slovstva je gojiti vedo in umetnost, katerih predmet je resnica in lepota, ti pa se ne dasti ločiti od Boga in večnih zakonov pravega, dobrega in lepega, torej tudi ne ločiti od — vere, katero liberalci prezirajo, tajijo. Kaker brž se stakne kako više, načelno vprašanje — in teh vprašanj kdo se more sosebno dandanes izogibati ? — tedaj se mora v lastno škodo spoznati, kaj je v srci liberalca globokejše vkoreninjeno : ljubezen do narodne sloge in miru, ali sovraštvo do resnice. Da, vstani so tudi liberalci v miru, y spravi živeti s katoličani, s klerikalci, tudi, ko bi drugači/ne bilo, z jezuiti; saj oni sami mir in spravo vedno in povsod povdarjajo, priporočajo — dokler katoličani molče prenašajo njihove napade na resnico; ko jim je pa pošla potrpežljivost, ko se odločno vstopijo na noge za vero — tedaj je konec sloge, konec prijateljstva! Tedaj je pa zamera čez zamero : hujskači ste, rušitelji narodne edinosti, izdajice ste, in kaj vem še kaj ! In kaka zamera! Očitamo Stritarju Scho-penhauerjanstvo, liberalstvo, s katerim se je sam tolikokrat ponašal, očitamo „Sl. Narodu" radikalstvo, dokazujemo „Slovanu," „Slovanskemu Svetu" rusofilstvo — zato smo: nazadnjaki, šušmarji, sovražniki slovanstva, Efijalti! Kdor hoče z liberalci v miru, v spravi živeti, požiraj molče ves strup, ki ga podajejo v svojih listih in romanih ; a pri vsem tem ne drži se kislo, ampak veselo ; hvali, ploskaj, ko ti po blatu valjajo najsvetejše bisere, ko ti očitno pljuvajo v katoliško obličje, da, kdir hoče z liberalci mir, zataji katoliško vest, zataji vero, odpovej se svetemu krstu! Kaj pa porečemo o društvih, katera liberalci s katoličani snujejo in vzdržujejo v imenu narodnosti? Nenaravno, prisiljeno zedinjenje tudi to ! Liberalcu je narodnost naj viša, katoličanu pa vera. Da je mogoča sloga, mir, mora tudi tu katoličan svoje prepričanje, svoje stališče zatajevati; s tem pa je liberalec vže dobil pol zmage: naredil si je katoličana neškodljivega. A vsled prirojene vladohlepnosti liberalec ne miruje, dokler ne nosi v društvu zvonca. Katoliške ovčice se dajo zvitemu, grabljivemu volku vedno prekaniti; še v čast si štejejo, ako smejo liberalnemu govorniku ploskati, ako smejo njegov list brati in si ga naročati. V društvih, katera spaja golo narodna ideja, vedno prevladuje liberalen živelj, na kvar katoliški ideji. Pa saj je vže princip sam: snavljati golo narodna društva, ne da bi se jih podrejevalo viši, krščanski ideji, nekrščanski, poganski. Res, vporekalo se mi bo: čemu pa povsod izrecno povdarjati katoliško idejo, vero? Na to odgovarjam: vže samo s tem, da se katoličan zveže z brezbožnim liberalcem v imenu narodnosti, dejansko izključuje katoliško idejo ter priznava narodnostno kot najvišo. če bi se katoličani pravega verskega prepričanja združili v narodno društvo, dasi bi izrecno katoliške ideje ne povdarjali, bi z mirno vestjo hvalil tako podjetje, ker sem prepričan, da katoličanu je vera in Bog nad vse drugo ter da ne bo verske ideje nikdar podrejeval niti žrtvoval narodnostni. To se razume samo ob sebi; a ne tako pri liberalno-katoliških narodnih društvih; podstava, na kateri se snujejo, je gola narodnost, ki ne pozna ne vere ne Boga. Da torej ponavljam : tako združenje je le zunanje, prisiljeno, ker nenaravno. Kaker brž pride na dnevni red versko vprašanje, se duhovi jamejo ločiti, in konec je vse edinosti. Celo skrajno fanatični Judje so radovoljno poslušali sv. Pavla, ko je začel govoriti v njih narodnem jeziku, hebrejski; a ko je apostelj omenil svojega poslanja do poganov, ko se je torej prestopivši meje nacijonalnega parti-kularizma dotaknil eminentno katoliškega vprašanja, tedaj je bruhnol njih srd na dan in hoteli so ga živega raztrgati. Katoličani morajo vselej, da ohranijo narodni mir, ali molčati, ali pa liberalcem nasproti kapitulirati. Naj storijo eno ali drugo — kdor si s tem okoristi, je konečno vedno le liberalec. Katoliško koketovanje z liberalizmom prvič zabranjuje, da ne more katoliška ideja na dan, drugič se ideja liberalna vedno drzniše pojavlja in si duhove vpokorjuje, tretjič se denar iz katoliških žepov steka v liberalne, iz katerih ga liberalci zajemajo v pobijanje, v sramočenje katoliške resnice in duhovnov. Društva, kakeršno je n. pr. »Narodni dom/ so za katoliško stvar dvomljive veljave. Epitheton ornans — „na-rodni“, dasi tako častitljiv in nedotakljiv, nam ne daje še poroštva, da bo prihodnji »Narodni dom“ resnično koristil katoliški cerkvi, katoliškim Slovencem, domovini. Marveč vse je odvisno od tega, kdo bo gospodaril v njem, mlado-slovenski liberalci ali tako zvani klerikalci, recimo katoliški Slovenci. Jaz vsaj kot duhoven, kot katoličan bi se desetkrat pomislil dati kaj za „Narodni dom/ predno bi mi slovenski liberalci črno na belem ne podpisali in potrdili: prvič, da ne bodo spravljali na oder prihodnega »Narodnega doma“ ničesar, kar bi znalo žaliti katoliško vero ali nrav ; drugič, da bodo izključili iz njega Vse liberalne liste ; tretjič — s kratka : da se enkrat za vselej odpovejo vsakemu vodstvu v „Narodnem domu.“ Ste slišali ? Lepo je sicer, kaker vabite : »zidajmo „Narodni dom/ v njem bodo dobile zavetišča vsa narodne družbe, kaker sestrice bodo pod eno streho v miru stanovale, tu nam bo skupno narodno ognjišče, kjer si bomo ogrevali srca za sveto narodno stvar. “ Skupno narodno ognjišče ! — na katerem bo samooblastno sedel mladoslovenski liberalec : Jaz gospod, jaz sam gospod, poleg mene ni dru-zega gospoda ! — in ogenj podtikal z drvami, ki. mu jih je skupaj nanosilo katoliško ljudstvo se vseh strani ; in če se ho kdo predrznil pogledati mu v lonec, ga bo nevsmiljeno česnil z glavnjo po glavi: apage! Katoliški bratje, da bi nas le še kdaj glava ne bolela po »Narodnem domu !“ Kaj pa, ko bi mi enkrat vso to stvar preobrnili, in kaker liberalci stavijo narodnost nad vero, mi postavili vero nad narodnost ? In to ne le skrivno v srci, ampak javno, ampak v dejanji, slovesno. Recimo, ko bi začeli nabirati za »Katoliški dom“ ?! »Katoliški dom“ — to bi bil ponos katoliške Slovenije! V tem domu bi našla narodnost naša, dasi podrejena veri, varnišega zavetišča, kaker vera v liberalnem »Narodnem domu/ da, kaker narodnost sama na ognjišči tistih, ki v svojih loncih ne kuhajo nego pelin in strupena zelišča, s katerim Slovencem zavdajajo ! Društvo sv. Cirila in Metoda je gotovo Slovencem i koristno i potrebno. Braniti vero, braniti narodnost — to je njegov program, ki ga podpišemo se srcem, brez pomisleka. Naši cerkveni vladike sami so ga potrdili in sprejeli njegovo pokroviteljstvo. Toda kaj pomaga, ko se je tudi tu zasejala liberalna zajedavka, ki čilo rast tako idealnega društva zadržuje in zadušuje. Predsednik liberalen, brezverec — odborniki vneti katoličani; ali pa narobe: predsednik katoličan — podpredsednik radikalec: eden vleče voz na desno, drugi ga zavrača na levo ; kaj čuda potem, da se redkokdaj naredi odločen korak, da se versko vprašanje ali prezira ali le kot pristransko, nebistveno omenja! Društvo, ki si je tako možato zapisalo na zastavo vero in pod vero narodnost, bi se moralo konštituirati iz mož, ki so brez izjeme verni katoličani, ki se zavedajo prvič svojih katoliških, d r u-g i č svojih narodnih dolžnosti. Skratka: bilo bi želeti, da bi se, kar nas je zavednih katoličanov, od liberalcev popolnoma ločili: v slovstvenem delovanji, v politiškem, v časopisji: v vsem, v vsem ! Ločili se pred vsem duhovni, od prvega do zadnjega, potem posvetni razumniki, katerim je vera še nekaj, ločilo se od njih slednjič tudi naše ljudstvo; v to seveda bi morali ljudstvo neprenehoma podučevati, koliko zlo je liberalizem ; le tako bi se enkrat tudi ono nepoklicanih osrečevavcev otreslo. Ko bi se posušili vsi viri, po katerih dohaja liberalcem iz katoliških žepov gmotna podpora, ki je liberalcem conditio sine qua non za vse delovanje, ko bi jim katoliška inteligencija odrekla vsako duševno podporo, bi se kmalu prepričali, da je liberalizem na Slovenskem poslopje zidano na pesek. Ako je sploh nedostojno, nespametno, da se katoličan združuje z liberalcem v skupno delovanje, je gotovo še ne-dostojniše zbirati se pod zastavo liberalcev ali dati se jim kakerkoli voditi. To znači odvisnost katoličana od liberalca in vtisne prvemu znak liberalstva pred svetom. Kaj takega bi se n. pr. zgodilo, ko bi se dr. Vošnjaku posrečilo povs-peti se do političnega voditeljstva Slovencev. Kako neskladno to: mož fatalist, mož špiritist — voditelj narodu vernemu, pobožnemu, katoliškemu! Ali pa ko bi Stritar kot francoski enciklopedist, kot nemški Schopenhauerjanec — bil duševni voditelj sl o v e n s k e g a, in sicer, kaker je hotel biti, krščanskega Razumništva! Jojmene! Jaz vsaj, ne le kot duhoven, ampak kot pošten katoličan, bi smatral za neznosno ponižanje katoliške dostojnosti, za nesovmestno s katoliškim značajem vže sedeti v odboru narodnega društva, katero vodi, kateremu predsednik je očiten liberalec. Še celo sedeti, da ne rečem ploskati, pred odrom, na katerem govori ali igra liberalec! Katoličani, bratje — nolite servi fieri hominum — najmanj pa liberalcev! Do zdaj smo govorili več ali maDj o združevanji in skupnem delovanji z liberalci, kakeršno se dandanes navadno opazuje v naših narodnih društvih. Vender, kaker smo omenili vže zgorej, večkrat se nismo vstani liberalcev tako odkrižati, da bi jih popolnoma prezrli. Kaj hočemo, faktura je, da bivajo na svetu, in kot s takimi moramo hotč nehote računiti. Večkrat se zna pripetiti, da imamo i mi i liberalci skupne interese, katerih doseči, skupne sovražnike — pri nas so pred vsem narodni nasprotniki — katerih zavrniti nam ni mogoče, nego se združenimi močmi. Tedaj je dovoljeno začasno in le od slučaja do slučaja z liberalci se pogoditi in zediniti v skupno postopanje. Zakaj pa ne? Res sicer, da mej katoličanstvom in liberalizmom je vsaka sprava, tudi začasna, nemogoča, ravno tako, kaker mej Bogom in peklom, toda liberalci so ljudje, in kot s takimi se da še od časa do časa kaka pametna beseda govoriti. Saj sta tudi Punec in Rimljan, potem ko sta se do golih kosti skavsala, nazadnje mir sklenila — seveda le začasno, in Punec je ostal Punec, Rimljan pa Rimljan : črtila sta se kaker pred, do smrti. Tako je tudi z liberalci. Stalno, prijateljski zavezati se ne moremo, a od časa do časa v roko si seči, skupno zaganjati volka, k! hoče oba raztrgati, je vender dovoljeno : najhuji sovražnik hiti gasiti ogenj v sosedovi hiši iz strahu, da se ne razširi do njegove. To je tako zvani kompromis, ki ga z dobro vestjo z liberalci sklepamo o volitvah, o peticijah za narodne pravice itd. Vem, kaj se mi bo na vse, kar sem tu govoril, vpo-rekalo: „ Tedaj nobene zveze z liberalci! Jojmene! Premisli vender, koliko s tem trpi narodna reč ! Liberalci so vender rodoljubi, so narodnjaki. Na tak način razcepljamo narodno moč in se sami sebe izdajemo narodnim sovražnikom." Nič ne velja tudi ta vgovoj-. Liberalci so okuženi od brezverskega liberalizma ; zatorej se ne moremo ž njimi družiti, da ne bi tudi nas prej ali kasneje liberalizem okužil. Dasi bi mogli tedaj edino v zvezi z liberalci rešiti si narodnost, kaj bi nam pomagala, ako bi nas ta zveza stala edino zveličavno katoliško vero ? Pa tudi to ni res, da bi bila narodnost naša odvisna od zveze — z liberalci. To trdijo le oni. Mi pa vemo, da vsa narodna moč, kaker trdijo liberalci sami, je v slovenskem narodu; slovenski narod je pa katoliški narod, kot tak pa je zvesto vdan svoji duhovščini; potemtakem pa ni treba kaker da duhovščina in razumniki, kateri ž njo mislijo, ljubo slovensko ljudstvo temeljito poduči o liberalizmu, kako je sovražen veri, kako pelje narod in domovino v pogubo, kako izdajski je, neavstrijski, da, če je treba, celo panslavističen in proticesarski; opominati to ljudstvo, zasebno in javno v cerkvi, v šoli, da je smrten greh brati, še bolj naročati si liberalne liste, kaker so „S1. Narod" in drugi. Potem bo narod slovenski kmalu na strani svoje duhovščine, in kdo mu bo mogel potem zatreti narodnost ? Mu jo bodo izdajali duhovni ? A potem bodo morali tudi liberalci plesati, kaker bo narodu, pravim katoliškemu, njih vplivu emancipi-ranemu narodu ljubo. Potem jim o volitvah in o družili kritičnih časih ne bo druzega ostajalo nego ali brezpogojno glasovati za katoliške, narodne kandidate ali pa proti tem zavezati se z narodnimi nasprotniki, z nemškutarji ; kaker brž pa to stoie, jim je na Slovenskem za vselej odklenkalo. Slovenci, ako smo res katoliški, ako smo pravi rodoljubi, ne smemo mirovati, dokler ne priženemo naših liberalcev do te alternative: ali naj se brezpogojno podvržejo katoliški ideji ali pa naj javno prestopijo v tabor liberalnih Nemcev in Židov, kamer se vže zatekajo njih bratje po duhu — Mladočehi. Katoliško Slovenijo pa naj pustijo nam : naša je ! Naše spoznanje v čutnem svetu in atoinizem. Ves svet realnosti leliko razdelimo v tri dele, namreč sostvo zunaj nas, sostvo v nas, ter v nravstveno ali moralno sostvo, Ostanimo pri prvem. V sostvu zunaj nas se javljajo različna bitja, katera se dajo navzlic najviši mnogoličnosti ločiti v dva ogromna svetova: svet neorganičnih in svet organičnih teles, ali svet mrtve in oživljene materije. Ona čutna bitja so po naravnem razvoji človekovem prvi predmet našemu spoznanju — omnis cognitio incipit a sensibus: človeško spoznanje je začetkom izključljivo čutno. Čuti pa morejo vsled naravnega namena in sposobnosti zaznavati le snovne lastnosti ter prikazni in sicer „hic et nunc,“ to je, zavisno od vnanjega vpliva, ki se določuje po prostoru in času, recimo čut more zaznati le individualno in trenotno nanj vplivajočo lastnost ali pojav snovnega predmeta. Vvaževaje aprijo-ristične pojme in sodbe spaja razum one snovne pojave v nepre-menljive, nujne zakone ter stvarja na tak način naravoslovne vede. Mej njimi se je matematika, najekzaktniša veda, ker vtemljena na število in razsežnost, vže od nekdaj najbolj razvila, tako da se skoraj ne da več popolniti. Fizika in astronomija ste z njeno pomočjo določile in premerile tolike reči osobito v našem veku, da se moramo čuditi človeškemu napredku: na kak način in kako hitro se mora tresti struna in z njo zrakovi valovi, da nastane zvok določen po intenzivnosti, visokosti in barvi, s kako nedoumno hitrostjo se mora vršiti eterovo tresenje — eter je nevidna, čudovito tenka, netežka, seveda hipotetična snov, katere ekzistenca je pri sedanjem razvitku in pridobitvah naravoslovnih ved skoraj da dognana stvar — da včini zaznanje raznih svetlo-binih stopinj in barv; o tem naši predniki niso niti sanjali. Kaj naj rečem o čudovitih pridobitvah, o točnih računih astronomije, katera je premerila neštevilna nebna telesa v njih nedoumni velikosti ter staknila zakone njihovega gibanja; kako bi mogel vredno proslaviti najnovejše iznajdbe na fizikaličnem polji, katere so odprle novo dobo v živenji človeštva, v vporabi naravnih sil: stroji najumniše izdelani snujejo na čudovit način ter manjšajo in lajšajo človeku delo, par goni z neverjetno hitrostjo hla-pone in parobrode ter omogočuje ozko zvezo mej najrazličnišimi narodi, kateri brzovito menjavajo mej seboj mnogovrstne prirodne pridelke in proizvode znanosti in umetnosti; elektrika raznaša bliskoma na skrajne zemeljske meje misli in dogodke premagaje tako meje časa in prostora; elektrika razsvitlja v najnovejšem času mesta, da, vže vasi, tako da se bode prihodnja doba imenovala električna doba. Da, ogromen napredek more človeštvo zabeležiti v premaganji in vporabi narave in njenih sil in kdo vč, kolike iznajdbe so prihranjene človeštvu v najbliži prihodnosti, iznajdbe, katerih sedanji čas niti ne sluti! A navzlic tolikemu napredku, tolikemu spoznanju so nam še vedno naravni zakoni in sile v svojem bistvu in vzroku prikriti ; narava in njeno skrivnostno snovanje nam je še vedno »knjiga se sedmerim pečatom41; in to gotovo ponižuje človeško spoznanje. Kamen vidimo iz visočine nemirno in s čedalje večo naglostjo hiteti v zemljini objem, pri nevihti vidimo žareti nebo ter groziti zemljanu, različne prvine željno teže po zedinjenji ter zedinjene stvarjajo snov, katera je do cela drugačna od prvin, pred našimi očmi se spreminjajo in razcvitajo, rasto in pojemajo rastline in živali, čuti nam posrejujejo vnanji svet, veda zasleduje vpoznavni proces do možganov .... a dalje je vse — tema in svrivnost; na vse one in neštevilne druge pojave praša človek zakaj ? a praša zaman. Narava mu javlja svoje vnanje lice, no duri v svoje svetišče mu skrbno zapira. Ali torej človeški duh ne more prodreti v bistvo snovnih bitij ?! Naravoslovne vede ga tu zapuščajo, ker njih formalni predmet so vnanje prikazni in lastnosti ter zakoni čutnih stvari, dalje ne sega njih spoznanje. Pri filozofiji mu je iskati pojasnila, ona mu more edina svetiti pri rešitvi ovili težkih problemov o bistvu stvarjenja. Pristna filozofija mu bode koliker toliko odgrinjala naravino notranjost; „koliker toliko,44 pravim, ker popolnoma prilično spoznanje narave in njenega delovanja bode človeku vselej — priznaj ali ne -- prepovedan sad. A nekaj vender zamore človeški razum izvestno in neomah-ljivo spoznati. Oglejmo si snovna bitja. Tu srečamo atomizem, zistemo, ki taji v neorganičnih in organičnih bitjih vsak viši princip razun gole snovi in snovnih zakonov. Atomizmu so vse atomi, nedeljiva telesca, katera neki se skupljajo v razne sestave ter stvarjajo takisto najrazličniša snovna bitja. Atomizem se dandanes šopiri povsod, ne le v vedi, nego i v praktičnem zakonodajstvn, na socijalnem in gospodar-stvenem polji. O poslednjem atomizmu bomo imeli morda drugje priložnost kaj več spregovoriti; tu nam je oceniti atomizem kot filozofično zistemo, katera si prisvaja izključljivo pravico obstanka v razglaganji stvarstva. Radi priznamo, da atomistična hipoteza dela kemiji izvrstno vslugo ter da je v sedanjem stanji fizikaličnih ved skoraj neob-hodna, a kot filozofičen nazor jo moramo odločno zavrniti. Atomizem ne le ne razlaga bistva in narave stvari, marveč i sloni celo, ako mu pogledamo na dno, v svojem bistvu na neizogibnih protislovjih. Prvič ne razlaga nikaker bistva stvari, ker atomi, izključlivi nosilci vse realnosti v snovnem svetu, so mu sicer nedeljiva, a vender telesca- — to je njegova prva ali temeljna dogma, ker, kaker znano, živ krst ni videl doslej atoma. A koliko nam s to dogmo pomaga v pojasnjenje snovnih teles, lehko vsakdo sprevidi; stališče je le zasukneno na drugo polje, ker ona nedeljiva telesca so vender snovna bitja, katerim atomizem pripisuje samostalno ekzistenco. Atomizem bi nam moral določiti naravo onih telesc, a tu si pomaga on, ki hoče biti pristno znanstven, z novim dogmatizmom: ona telesca ali atomi so, kaker naznanja njih ime — a privativum in ri^va — rezati, deliti — nedeljivi in vender — snovni! Mi pa rečemo : kar je nedeljivo, . je tako, ker nima delov; kar pa nima delov, je eo ipso enotno; kako se pa pojem enotnosti, da strinjati sč snovnostjo, pojmi, kdor more. Žal, da tak dogmatizem ni samo nad našim razumom, nego i živo nasprotuje — kar je tu največe važnosti — prvim razumovim pojmom. A ko bi tudi proti razumu priznali eksistenco takih nedeljivih, enotnih telesc, je zopet neumljivo, kako enotna bitja mogo provzročiti razsežna bitja, ker take so vse čutne stvari; sicer bi dosledno morali trditi, da devši razne človeške duše eno poleg druge bi stvarili razsežno, torej snovno bitje. Ona visokoznanstvena zistema mora vničiti vsako razliko mej snovjo in duhovno substancijo. Ako hočemo napraviti sestavljen izdelek, moramo, kaker znano, en del deti poleg drugega, tako da se robovi tikajo, kar je pa le mogoče, ako so posamezni deli sestavljeni ter imajo dele, kateri omogočijo porazvrščenje; kjer ni delov, je kaj takega absolutno nemogoče. Kaker vidimo, je vže prvi stavek ali načelo atomizma neumljiva tirjatev — toda transeat. Poglejmo dalje, kako razlaga lastnosti in sile snovnih teles. Atomom prisvaja razne moči, po-posebno teženje po določenih spojbah, tako znano kemično sorodnost ; vsled onih moči nastajajo najprej tako zvane molekule, katere so homogeni delci snovnih teles; molekulam pripisuje tako zvane molekularne moči, mej njimi zajema prvo mesto privlačnost ali atrakcija. Opomniti nam je še, da kemija pozna le 60 do 70 prvin, katerih atomi sestavljajo v mnogoličnih spojbah cel orga-nični in neorganični svet, vkoliker nam je dostopen. Torej 60 do 70 različnih atomov stvarja vse tako raznovrstne stvari, žive in mrtve, javljajoče se našim čudečim očem! Zares genijalna misel, vredna Darvinovega genija, ki je bil vstani iz dveh ali treh najnižih celic stvariti cel svet organičnih bitij, od najniže rastline do najvišega organizma — do človeka! Žal, da njegova zistema je prazen sen brez vsega realnega ozadja; in atomizmu se gotovo ne godi boljša. Atomizem ne more prvič navzlic svojim dogmam razlagati narave neorganičnili bitij. Splošna lastnost vsega snovnega je lenost, vsled katere je telesna stvar popolnoma indiferentna do miru ali gibanja. Ako je mirna, ostane tudi v veke, vkoliker je odvisno od nje, v miru, in naobratno, ako se vže giba, vstraja tudi, vkoliker je zavisno od nje, vedno v gibanji. To je, kaker znano, temeljna lastnost vse mrtve snovi. A njena druga nič manj splošna lastnost je reakcija ali odporljivost, vsled katere se slednja materijalna stvar vpira vsakemn vnanjemu vplivu, torej se javlja kot. aktivno, dočim lenost je njena pasivna stran. Ovo nasprotje v naravi snovi je priznano od vsakega in najprej od fizikov, tudi bi zanikanje ne izdalo ničesar, ker — contra factum non valet disputatio. Nasprotje pa ne more izvirati iz enega in istega vzroka ali bistva, ker, kar je v bistvu ali v sebi nasprotno, ne more bivati. . Atomizem z izključljivo snovnim principom vodi neizogibno v protislovja, torej si je spodmaknil prvi pogoj obstanka. Ne, ako hočemo dobiti pametno naziranje o naravi, moramo priznati razun materijalnega še drug princip, iz katerega izvira aktivnost snovnih stvari. Toda vsakdo bode priznal, da aktivni princip je viši, imenitniši nego pasivni: ova misel nas mora dosledno privesti k tomistično-aritostoteličnemu naziranju, sprijazniti nas mora z razvpitim srednjeveškim nazorom, kateri postavlja v razlaganji snovnega sveta dva principa, materijo in obliko. Ovi nauk se bode zdel človeku, ki je bil dolgo časa v šoli atomizma sč svojim znanstvenim aparatom, srednjeveški; a čim bolj se bode vanj vglobil, tem bolj bode prepričan o njegovi resnici in globoki vsebini. Ovi nauk mu bode kazal, da forma je princip, kateri vresniči bivanje bitij, dočim materija je le možno bitje, kaker kamen more postati kip, ali je kip v možnosti; dalje, da forma je princip, po katerem je vsako bitje kot tako eno, individualno; ovi nauk mu bode pojasnil naravo organizmov, ki se tako bistveno razločujejo od neorganične snovi. Če mu atomizem ne more razlagati niti narave mrtve materije, ga tem bolj zapušča pri razlaganji organičnega živenja. Ker od vseh naravoslovcev je priznano, da organična snov deluje deloma prav nasprotno snovi zunaj organizma: tu neugasno teženje po miru, ravnotežji, tam vedno gibanje in snovanje, tu zmanjšanje kemične energije pri vsaki novi spojbi, tam če dalje više spojbe, katere pomenjajo povišanje energije, tu gibanje le vsled vnanjega nagiba, gibanje določeno po trenotnem vplivu, tam živo gibanje in presnavljanje iz sebe po vidnem načrtu, gibanje, ki namerja proizvod v prihodnosti. Kaj more atomizem največ reči v očigled tolikih nasprotij ? Češ, ona nasprotja izvirajo iz različnih okoliščin ali pogojev, vsled katerih se prične organično delovanje; da se čudimo onim nasprotjem, je krivo le, ker ne poznamo onih okoliščin in pogojev. To ti je vse znanstveno razlaganje, vredno, da izpodrine vsak viši činitelj pri organičnem živenji! Kaker da bi različne okoliščine in pogoji bili vstani vničiti bistvo neorganične materije, vsled katerega javlja poslednja tako bistvene razločke nasproti organizmom! Priznavši v organizmu višo formo, katera si vpokori in nadvlada nižo snov in niže forme, katera nosi v sebi niže forme v možnosti ter jih popolnjuje, smo si stvarili neomahljivo podlago, s katere zamoremo malce razgrinjati zavese naravinega snovanja in živenja. Iz opazovanja lastnosti, pojavov in delovanja stvari moremo prodreti v njih bistvo zadržano v pojmu, ne pa po delitvi, kaker hoče atomizem; sicer bi bil nedotakljiv nazor tistega zdravnika, kateri baje ni hotel priznati duše v človeku edino radi tega, ker je pri vseh svojih sekcijah nikdar ni staknil! Kazum more spoznati bistvo snovnih stvari, a bistvo je splošno, nedoločeno, katero se vresničuje v določenih pojedinkah ; razum pojmeč bistvo spoznava splošni formalni vzrok stvari, vender vzrok določenih bitij presega njegovo moč; čuti sicer vpoznavajo one določujoče momente, a kaker bistvo, prikrit jim je njih vzrok: tu je meja našega spoznanja. J. Platonov dijalog „Phaedo.“ Njegovi dokazi za nevmrljivost človeške duše gledč na sedanje modroslovne dokaze. Z veseljem se spominam onega časa, ko sem prvič čital Platonovo „Apologijo. “ Ves sem se navdušil za Sokrata. Le radi nečesa nisem bil zadovoljen, da namreč o smrti (40. C) ne povč odločno svojega mnenja, temveč se izrazi tako skeptično: dvoiv ya() thčrepdv ian to tsftvavau, ali nič, popolno vničenje človeškega bitja, olov pr)dev elvai, ali pa preselitev duše s tega sveta na drug, nerolxrjOis tov tokov tov fv&ivde lig alkov tokov. Več nam Sokrat ne povč, dovelj mu je to, nobena misel mu ni strašna. Ali meni srce ni dalo miru, rad bi bil spoznal pravi, pristni nazor Sokratov in Platonov o duši, in to me je napotilo, da sem jel čitati „Phaedona.“ Krasen dijalog! Sokrat, obdan od svojih zvestih učencev, se razgovarja zadnje trenotke pred smrtjo, v ječi, o vsodi človeške duše po smrti. Solnce se vže nagiblje k zatonu, zlateč s svojimi žarki vrhove gora in gladko morsko površino, tako ljubko obsevajoč slavne Atene z vekovito Akropolo, kaker bi se ne moglo ločiti od lepe Grške, ki izgubi danes najboljšega sina. Pač je sijalo tudi Sokratu, sijalo zadnjikrat, ali on tega ni opazil. Hotel je posvetiti svojim učencem zadnje trenotke življenja ter je do dobra vtrditi v prepričanji o nevmrljivosti duše. Njemu samemu se je zdelo, da tako najprimernejše završi zemsko potovanje. Celo življenje boril se je le za resnico, resnico želi imeti tudi pred smrtjo. Predno preidemo do pravih dokazov, naj omenim le še, da razločuje Platon trojno dušo, ker si različnih pojavov v človeku ne more razlagati kot izvirajočih iz jednega samega principa. Zato imenuje en princip koyog, to je : pametno dušo ; ta je prava človeška duša, podobna Bogu in biva v glavi; samo ta je nevmr-Ijiva. Drugi dve ste niži, na telo navezani in vmrljivi. Prva: &vfiog, srd, biva v prsih, druga: snifovpici, poželjivost, bivajoča v trebuhu. Tudi za nevmrljivost zahteva dva pogoja, kaker mi, 1. da ostane duša po smrti kot substancija acp&ugvog, nerazrušljiva, in 2. da jej ostanejo tudi po smrti vse zmožnosti, razum in volja, kar uči 57 E: rj (isv ovv xoGfiicc te xkI cpgovifiog c7i£Tcu te xal ovx ayvoisi tol nugovr«, t. j. dobra in razumna duša, duša filozofa, sledi demonu, kateri jo pripelje v Hades, in spoznava svoj položaj. Bližnji povod razpravi dal je pogovor o samovmoru. Sokrat je odločno tega mnenja: da je samovmor največe zlodejstvo, ker sega v pravice božje. Bogovi skrbe za nas, pravi, in mi ljudje smo ev rtov xrij/i«'rtov roig ftsoig sivcu, lastnina božja in ne moremo delati sami sč seboj, kar bi hoteli. Kako krščanski nazori ! Naj bi si premnogi prosvetljenci 19. veka malo bliže ogledali to mesto (62, B) l Ker se je pogovor sukal v tako imenitni stvari, bilo je vprašanje učenca Kebeta naravno: da-li živi duša po smrti, ali pa neha biti ? Sokrat je takoj pripravljen z odgovorom in ni v najmanjši zadregi z dokazi. Navede jih sedem. I. dokaz. — Sokrat pravi: povsod se rodi iz nasprotnega zopet nasprotno (sx rcov svavrlav rd evkv-rta), n. pr. veče nastane iz manjšega, in naopak ; iz slabejšega močnejše, iz pravičnega krivično i. t. d. To nam potrjuje skušnja. Dalje &t«xQLVEGd,ca xal avyxQiVEGd'aL, razkrojba, analysis, in spo-jenje, vse to kaže, da imamo v prirodi dvo ysv£G£tg, dvojno nastajanje, vedno iz nasprotnega nasprotno. Tu sledi prehod : spanju nasprotno je bdenje, življenju smrt. Kaker se rodi le iz spanja bdenje in zopet iz bdenja spanje, tako mora biti tudi v drugem slučaji, pri življenji in smrti. Prvo velja: iz življenja se rodi smrt; zakaj naj bi delala narava izjemo pri drugem: iz smrti se rodi življenje? Torej velja tudi zadnje, duša ne neha biti, ker bi potem iie mogla združiti se s telesom čez čas, in ker ne bi moglo potem nastati nobeno življenje več! Kaj bi bilo n. pr. ako bi se vse združilo, razkrojilo pa nič ? Imeli bi kmalu Anaksagorov: opov navta X9rlfiara, kar je pa nezmisel. Kako naj sodimo o tem dokazu ? Ali naj ga kar potrdimo ? Po mojih mislih ni popolnem resničen prvi stavek, ker pojma: „veče“ in „ manj še “ nista čisto nasprotni stvari, temveč sta le relativna; stavek bi veljal v naši analogiji, ako bi bila to pre-koslovna pojma, ki sta pa le nasprotna (kontrarna.) Ravno taka je s primero: bdenje in spanje, življenje in smrt. Smrt je preko-sloven (kontradiktorsk) pojem proti pojmu: življenje, kajti vse, kar ni življenje, je smrt, mej tem je spanje le nasproten pojem pojmu: bdenje. Tako pade analogija in z njo dokaz, kateri je zidan na-njo. — Opomniti treba, da je tu in v naslednjem dokazu Platonov nauk o potovanji duš (fisrsfitvz0oaig) znanstveno vteme-ljen. Kam je zabredel največi genij s svojo filozofijo, s svojim umovanjem! Kam bi bilo prišlo človeštvo brez razodetja božjega ? Nekaj podobnega, kaker ta dokaz Platonov, uči nas tudi krščanska vera, kar se tiče nevmrljivosti človeške duše. Uči nas, da bomo vsi enkrat vstali od mrtvih ter stopili pred sodnji stol božji. Ako bomo torej vstali, duša ne more izginiti, marveč mora nekje biti tudi po smrti. II. dokaz. — Ta je po glavnem bistvu vže bolj ali menj znan. Platon namreč trdi, da je vse naše učenje le spominanje, r; (id&rjaig cevdfivrjaig (72 E.) Iz te trditve izvaja potem, daje duša naša živela vže pred našim rojstvom, predno seje združila s telesom. Ko dokaže to, potem mu drugi del vprašanja: kaj pa je z dušo po smrti ? 'ne dela nobene težave, ker se sklicuje na prvi dokaz, namreč tako-le : pred našim rojstvom je živela duša sama za-se, združivsi se o rojstvu z našim telesom, prišla je v nasproten položaj; torej se je vršilo to po onem pravilu: iz nasprotnega nastane nasprotno. Po smrti vršiti se mora zopet vse po istem pravilu, duša mora priti v ono stanje, v katerem je bila pred rojstvom našim. Četudi dokaza ne bomo mogli odobriti, vender oglejmo si ga bliže, ker je vrlo zanimiv in nam odgrne velik del Platonske filozofije. Trditev je torej: i) ^d^rjaig dvd^ivt]Gig. Duša se spomina, če se pa spomina, mora to od prej vedeti, torej je morala biti vže pred rojstvom. — Najprej prične modrijan razlagati, kaj je spominanje. Ta razlaga zdi se mi res čudovita; a ne zato, ker je morda nenavadna, marveč ker je tako , naravna in tako globoko sega v dušeslovje ; ker še dandanes, po tolikih stoletjih veljajo bistveno isti zakoni. V Letopisu Mat. Sl. 188G nas uči dušeslovna študija: Spomin (sp. dr. Lampe), da veljajo štirje zakoni v našem spominanji, ki se skupaj imenujejo: združevanje idej (idearum associatio), in sicer je prvi zakon sobivanja ali koek- sistence, drugi zakon vrstenja (successionis), tretji jednakosti, četrti zakon nasprotja (des Contrastes). Platon omenja na imeno- vanem mestu vse, razven drugega, namreč „successionis.“ — Opomniti je pač treba, da njegovo razlaganje ni strogo znanstveno, marveč nekoliko — naivno. To vidimo takoj •, razlaga namreč prvi zakon tako-le: ako kdo kaj sliši ali vidi ali kako drugače kaj zazna, ne spozna samo tega, kar je neposredno videl ali slišal, marveč še nekaj drugega, in to spoznanje še nečesar drugega je — spominanje. V tem: še nekaj drugega se vidi priprostost razlage. No, zato nam pa poda prak-tišk vzgled, kateri izborno pojasni modrijanovo mnenje. Ako kdo zagleda liro ali obleko, katero je prej katerikrat videl pri svojem prijatelji, ne zazna samo lire, marveč dobi v duši tudi podobo prijateljevo — in to je spominanje. Jednako vzbudi slika lire spomin na prijatelja ali pa tudi na pravo liro. Zadnji vzgled o sliki rabi za tretji dokaz o jednakosti, četrti pa kar izvaja iz obeh dosedanjih. Ko vemo, kako se spominanje vrši, lahko preidemo vže k dokazovanju o preeksistenci duše. Sokrat nas pripelje do zaželenega zaključka tako-le: Kader se spominamo j e d-n a k i h rečij, takrat si vselej mislimo ali pa prav živo čutimo, da jednakost je ali p o p o 1 n a — ali nepopolna; n. pr. vzemimo dva kamna: oba sta okrogla ali oba podolgasta in zato pravimo, da sta si p o d o b n a, jednaka pa nista, ker vemo, da jednemu nekaj nedostaje, ker ima drugi. (Ne morem si kaj, da bi v oklepajih ne omenil, kako klasiški opiše Platon ta nedostatek; ne rabi namreč mrtvih besedij, marveč oživi mrtvi kamen, rekoč : ort o Aittoj oQsyerai tlvcu olov to ioov jeden kamen hrepeni bili jednak drugemu in tako živo slikanje srečamo na več mestih v tem razgovoru.) In sedaj nastane vprašanje, namreč: Od kod imamo ono merilo, ono idejo jednakosti, s katero presojujemo stvari ? Platon pravi: dvojno je mogoče. Ali smo. se o mejsobojni razmeri stvarij prej s čuti svojimi prepričali, s tehtanjem, z merjenjem, ali pa imamo to znanje od drugo d. Prvo je nemogoče; kajti otroci, ki pridejo k zavesti, imajo vže to merilo, to idejo jednakosti, ne da bi bili prej kaj tehtali, ali merili i. t. d. torej je nimajo od čutnega prepričanja, temveč imeli so jo vže — pred rojstvom. Tu imamo oni punctum saliens. Pred rojstvom našim torej je duša vže spoznavala idejo 'jednakosti, pa ne samo to, temveč vse druge ideje: idejo lepega, pravičnega, pobožnega, i. t. d. sploh ideje vseh stvarij, ker le tako je mogoče, da zdaj v življenji kako stvar spoznamo. l) Morda bi vtegnil kakemu g. čitatelju ustreči, če povem, kako si Platon te ideje misli. Saj je njegov nauk o idejah tako znamenit, da mora vsaki oli-kanec o tem biti poučen. Po njegovem uku torej imajo naši splošni pojmi, n. pr. drevo, žival, človek, realno veljavo, so v resnici, in ne samo v naših mislih, in sicer ne eksistujejo v stvareh, marveč nad stvarmi, so transcendentni, tako da nad tem Čutnim svetom plava takorekoč še drug svet, svet idej. Vsaka stvar na tem svetu je vstvarjena po jedni teh idej, n. pr. ravno določen človek, misli naj vsaki samega sebe, vstvarjeu jo po ideji: človek, katera ideja plava nad nami — toda nobena stvar ne doseže ideje, vse so nepopolne • v idejah taka čistota, taka krosota in jasnost, v stvareh nepopolnost, kalnost in zmešnjava! Kdo si bo torej srce navezaval na te vboge zemske stvari, ko v rajski višavi idej vlada taka krasota! In najkrasnejša, najlepša ideja je ideja dobrega Bog! Zares, Platon je bil modroslovec — idealist, in ni čuda, da so ga še v dobi preporoda tako ognjevito zagovarjali premnogi humanisti nasproti pristašem realistiškega Aristotela! Vse te ideje je torej naša duša gledala vže pred rojstvom, in zato zdaj v življenji more spoznavati stvari, ker vidi v njih znano idejo. Duša je imela torej pred rojstvom — vse, najpopolnejše znanje! Kako neizrečeno je bila srečna! Pa žal! grešila je (v čem in kako, Platon pove v Phaedr. 246, Rep. 614 s.. 22) in Bog jo je potopil v vmrljivo telo, in vse ono neizcr-pljivo znanje je izginilo. Zato se mora pa sedaj, če hoče kaj vedeti, učiti, in da to ni prijetno, amoak često neprijetno, v6 morda marsikdo iz lastne skušnje! Pa Platon je tolažil svoje učence s tem, da je (id^rjaig avccfivijois, česar mu mi, kaker smo vže rekli, ne verjamemo. Tako je dokazan prvi del vprašanja; kako je rešil drugi, omenil sem v početku. In kaj porečemo mi k temu dokazu ? Ali bodemo tudi mi na vprašanje, od kod ideja jednakosti, tako odgovorili ? — Ne, pač pa dokazujemo s tem nekaj drugega. Ti pojmi: jednakost, pravičnost, pobožnokt, lepota, so gotovo nadčutni. Ne vidimo, ne tipamo jih i. t. d. — Ker je pa duša vender zazna, sklepamo iz tega, da mora biti duša netvarinsko bitje, kajti tvarina more zaznati le to, kar je čutno, tvarinsko. Le toliko torej smemo sklepati iz teh pojmov, in zato velja: Qui nimis probat, nihil probat. Od kod pa imamo te pojme? Ali res ne s čutnega zaznavanja ? Pač; ako primerjamo stvari, ako je tehtamo, i. t. d. povedč nam čuti, da so jedne stvari težke, druge lahke i. t. d. toda tega ne najdemo v tvarini, sodbe: ta kamen je teži od onega — te sodbe (judicium, Urtheil) tvarina ne more izreči, more jo le netvarinsko bitje. Ravno tako, če primerjamo več dejanj, dobimo pojem pravičnosti, katerega pa ne zaznamo s čuti. s čuti zaznamo le dejanja. V tej točki je torej Platon zabredel v zmoto in zato je ves dokaz neveljaven. Znamenito je, da je njegov nauk o preeksistenci vsprejel cerkveni učenik Ori-genes, kateri si je tem potom razlagal, od kod človeške duše. Toda cerkev je zavrgla njegov nauk, kaker znano, ker 1. se prav nič ne zavedamo, da bi bili pred rojstvom kaj grešili 2. duša je najtesnejše združena s telesom, je „forma corporis,“ in zato bi bilo nespametno trditi, da je ena polovica človeške nature bila stvarjena toliko in toliko stoletij pred drugo, in 3. ker je temu nasproten nauk sv. pisma. V 24. pogl. je konec napora duševnega za nekaj časa. Sokrat ravnaje se po pravilu: „razlika mika“ pretrga strogo dokazovanje ter priporoča učencem, naj preiskujejo mišljenje in nazore narodov o nevmrljivosti duše. Ker smo tudi mi pazno sledili razgovoru, vtrudili smo se gotovo tudi mi; torej odpočijmo si, a posladiti si hočemo odmor s prekrasnim naukom Sokratovim, kateri je dal učencem koj v začetku razgovora. Meni se zdi tako važen in zgodovinsko pomenljiv, da bi se dala o njem spisati cela razprava. Hotel sem ga omeniti ob konci, toda čem prej se zve in se prične dejanjski izvrševati, tem bolje. Prekrasne te besede, zlat vvod v modroslovje, glasijo se po smislu tako-le: Dokler živimo, pridemo najbliže k znanju, če se kar najmenj družimo in bratimo s telesom, razven če je skrajna sila, in če nas ne napolni duh telesnosti, temveč se ohranimo čisti pred njim, dokler nas Bog sam ne reši; — in tako bodemo čisti, rešeni spon brezumnega telesa, prebivali s čistimi in spoznavali sami se svojimi močmi (brez telesa) vso resnico, kajti nečistemu ,ni mogoče razumeti čistega. (Phaed. 67). V 25 pogl. se prične tretji dokaz za nevmrljivost duše. Sokrat postavi najprej dve trditvi, dve premisi, na kateri zida dokaz. L trditev: „Sostavljeno se da razkrojiti, nesostavljeno se ne d&.“ — To je neovrgljiva resnica. II. trditev: Nesostavljeno je to, kar je vedno samo sebi jednako, vedno isto in enoliko (xar mažu „De Deo uno et trino“ in „de Angelis." *) Primeri : Laacher Stimmen 1873. Povsvečenega v mašnika pošljejo predniki v Rim. Urban VIII. namreč zasedel je bil rimsko stolico in sklenil popraviti himne rimskega brevijarija. Z najboljšimi latinisti poklical je tudi Sarbijewskega v Rim. V Rimu prebil je Kazimir leto radosti. Na Petrovi stolici sedel je mož, najdostojniši svoje vrste — Urban VIII — razumnik v vedi in umetniji, v poeziji in slikariji. Na njegovem dvoru sodelovali so svetilniki učenosti s celega sveta. Nadaljeval in snoval je velikanske stavbe. Umotvori Micliel Angela in Rafaela Sanzi-ja („Sodnji, dan,“ stance in lože vatikanske, „Mojzij“) spodbujali so k posnemanju. Prav res; genij lepote dvigal se je nad rimskim mestom. Kazimir je takrat kar izlival na papir odo za odo. Dandanes pa zatopil se je Rim v močvirje : toda le prosti papež bo zamogel rešiti Rim iz današnje bede. Ko je S. zlagal prekrasne ode ter se seznanjal z latinisti najslavnejšimi, položi mu papež Urban VIII. slovesno lavorov venec na glavo. Toda le enkrat všla je pesniku hvala iz peresa. V pesni, Mariji posvečeni, zatrjuje pesnik, da hoče na žrtvenik preč. Device položiti svoje strune, ob katere se ovija lavorika vatikanska. Opeval je pesnik le, kar ne zagine, prilepljal na papir dušne radosti, ki se obnavljajo in čutijo, kolikerkrat se bero. Cetera diffluent — bilo mu je gaslo. (Dalje pride.) III. Spoved Leona TaxiJa. „Prišla je doba velikega boja. Bil sem v Parizu. Do tedaj sem le redkokrat se dotikal vere, tedaj pa sem hotel spisati obširno bojno razpravo zoper vero. Izdelal sem si celi načrt. Pred vsem hotel sem poleg „Frondeura“ (svojega časopisa) izdajati list, posvečen napadom na vero, božjo službo in duhovenstvo ; po tem listu hotel sem širiti mej ljudi male brošure, da bi po njih se vkoreninile ideje protiverske; pripravivši si tako potrebna tla, hotel sem zasajati po zemlji francozki društva svobodnih zidarjev, vse združiti, zorganizovati in zvrstiti za silni boj protiverski. Piebivaje v Švici dopisoval sem si mnogo z Garibaldijem. Dal sem mu prečitat svoj načrt, ki se mu je priljubil, dasi mi ni tajil, da mi prete mnoge zavire. Toda me niso strašile. Za vresničenje mojega načrta bilo mi je geslo: „Ne oportunist, ne intransigeant, temveč antiklerikalec vedno in povsod!“ Daleč se je bil zanesel oglas besed Gambettovih: ,,Klerikalizem je naš neprijatelj." Te besede obsegale so celi program. Naj si je izgovoril Gambetta svoje besede iz političnih namenov, ali iz druzih razlogov: meni je bilo dovolj, da je izgo- voril svoje sovraštvo. Jaz vsaj poprijel sem se njegovega programa z vso ognjevitostjo. Prva ovira bili so mi lastniki „Frondeura“ samega. V svojem načrtu račnnil sem, da list mi ne prestane izhajati. Bil mi je pomoček nezmerno važen. Izhajal je v 30.000 iztisih. Imel je pa vmakniti se novemu listu, ki z imenom „Anti-Clerical“ bi ne pripuščal dvosmiselnih razprav o svojem mišljenji. Lastniki „Fron-deura“ bali so se, da bi izdavaje nov list zanemarjal njih list. Torej odgovorili so mi, da se ne zlagajo z mojimi načrti, ter dajali mi na izbor, odpovedati se ali načrtu ali vpravništvu „Frondeura.“ Toda vpravništvo „Frondeura“ mi je podajalo vsakdanji kruh in odpovedši se tej službi zablodil bi v revščino. Vender sem ostal pri svojem načrtu. Takrat je krožila v občinstvu nova brošura, ki sem jo bil ravnokar napisal, in ki je imela velik vspeh. Ko sem bivajoč v Montpellieru bojeval se za radikalce proti oportunistom, posrečilo se je poslednjim dobiti priložnost, da bi se mi maščevali. Povedali so vse moje krivde in 1. 1876 bi bil moral zapustiti Francijo. Toda ravno istega leta priobčil sem v „Frondeuru“ članek naj-nižih napadov zoper vero, glede praznika sv. Jožefa, hoteč ga olajšati. Pri tožbi priznala me je prva instanca za nedolžnega, sodišče v Aixu pa obsodilo me je teden dnij v zapor. Toda niso me silili brzo k nastopu moje kazni. Temu bila sta dva vzroka: prednja obsodba vršila se je bila v davnem času, in druga ravno ko se je vravnaval tiskovni zakon. Napadi zoper nravnost se niso še smatrali pravim prestopkom. Pozabil sem pa čisto svojih oportunistov. Polemika moja sč starosto cetskim jih je razdražila in zahtevali so pri sodniji, da bi me prisilila v zapor osmih dnij. Šel sem torej v ječo. Ta čin mojih sovražnikov pa je bil podla osveta. Gospod Emile Girardin provzročil je v svojem listu: „La France11, da bi me prisilili v kazen, pred dvema letoma mi od merjeno — dasi so mi tožniki sč strani katoliške plemenito odpustili. Osem dnij preživel sem izbiraje nekatere članke iz „Fron-deura“ v brošuro, katero sem izdal brzo po izpuščenji svojem, nadevši jej ime: „Antiklerikalni almanah za 1. 1879.“ Almanah se je dobro razpečal ter sklenil sem vsako leto izdajati almanahe. Naslednja brošura imela je ime: „A bas la calotte." Proč s farji! Večina mojih sodelovateljev me je nasledovala in tako se je list „Antiklerikal“ dopolnil, da mu ga ni bilo para. Pričakovanje moje me ni zmotilo. Za Antiklerikala so se ljudje v radovednosti kar trgali. Po devetih mesecih izhajal je po dvakrat, mesto enkrat na teden in sicer v 60.000 iztisih. Brošuro: „Proč s farji11 izdali smo v več nego 130.000 iztisih. Imenujem števila, da bi čitateljem javno označil opustošenje moralno, katerega vzrok sem bil, ter da jim pristoja pravo, mi očitati nezmerno zlo, kaker tudi v prepričanje, da zadostitev moja mora biti neizmerna. Množina katoličanov videla je nevarni prepad, v katerega sem vlekel ljudi; prvi je izpregovoril o nevarnosti Pavel Cassa-gnac v deželnem zboru. Predgovor v brošuri vzbujal 'e nenavadno pozornost. Govoril sem v predgovoru o Mettray-i (kjer me je dal oče zapreti) in slikal nadvladiko Guiberta, ki je bil 1. 1868 nadvladika tourski. Hodil je res k meni v zapor neki duhoven njegove dijecese, ne vem pa, kdo je bil. Napravil sem iz njega nadvladiko, le da bi čitateljem bila stvar bolj pikantna. Velika mi je dolžnost v spo-kornosti preklicati, kar sem prej zakrivil. Po nesrečni brošuri prihajale so druge. Brzo pa nisem mogel dobiti založnikov. Prodajo brošur oskrbovali so mi le tiskarji in nekateri, prodajavci na debelo. Zatem sem si popolnoma pridobil svojo ženo za ideje v člankih pisane. Kmalu oznanila je ministerstvu svojo novo knjigarno: „Antiklerikalno zalogo.” Nikdo ne more pozabiti one hiše v šolski ulici, od koder so se po Franciji in v tujino razpošiljala dela. spisi, podobice, pesmice in poljudni napevi, ki so netili v ljudeh srd do vere in duhovenstva. Vsega zla, katero je vzročila knjigarna se svojimi hudičevimi spisi, ni možno niti presoditi. A Bog ve, in pred njim spoznavam. da izvir vsega bil sem jaz. Odgovornost pada na mojo dušo tudi za vstanovitev vseh svobodnih misliteljev v Franciji v 1. 1880-1885. V tej dobi trčil je moj Antiklerikal vse duhovenstvo tako, da so se kar vsipale name obtožbe sč vseh strani — s podkupovanjem in plačevanjem nagrad. Kaznovali so me za opravljanje zoper abbea Duco-a z 900 franki, za sramočenje spomina Pija IX (po tožbi grofa Mastai) s 60.000 frankov, za črnjenje pobožnih kongregacij šolskih z 12.000 frankov. Taki nasledki učili so me opreznosti. Antiklerikal bil je moja lastnina. Toda kmalu bi me bili zmogli navali kaznivnih svot in ne mogel bi ga več izdajati. Naposled res. Antiklerikala sem vstavil ter počel izdajati „Republiko antiklerikalno.” Za pravde nedokončane se nisem niti zmenil, češ, da ne iz-dajaje več Antiklerikala nisem prisiljen plačevati kaznivnih glob. Take nepoštenosti. se nisem kar nič sramoval in prijatelji hvalili so celo mojo naivnost. Vspehi literarni vzbudili so mi ne-brojno število zavistnikov, ki so škodoželjno gledali ptujca v pisateljskem krogu. Pozneje mislil sem tudi na poslanski mandat, da bi mogel vspešniše bojevati se zoper katolicizem. Štiri okrajine ponujale so mi poslanstvo. Odločil sem se za Narbono. 'Leta 1881 bil sem vže člen svobodnega zidarstva. Vedel sem vže prej vse njih obrede. Sekta njih privabila me je se svojim srdom zoper vse verske svetosti. Nikdar pa bi ne bil pristopil, ko bi bil le slutil sužnost, v katero prejema svoje člene. Kajti strašne so se mi zdele dolžnosti, katere se jim nalagajo. Tega leta končal se je v Parizu občni shod svobodnega, zidarstva. Vdeležil sem se tudi jaz. Shod je bil mnogoštevilen in zel6 buren. Oglasovalo se je popolno zničenje katoličanstva, za-vrženje Boga iz bolnišnic in šol, vničenje konkordata. Vsi so zaprisegah, da bodo po celem svetu gojili stalno agitacijo protiklerikalno, da bi dospeli kedaj do vresničenja svojih namenov. Naposled napovedal se je še veliki mejnarodni shod anti-klerikalni v samem Rimu — v dokaz antiki er ikalne težnje nasproti papežu in Vatikanu. Brzo volili so 15 členov v komisijo, ki je imela vsporediti rimski shod. V tem shodu je bilo več poštenih mož, ki so se pa dali zavesti do popolne zaslepljenosti; poleg njih pa večina ljudij precej dvomljive nravnosti, ki so pa najvs-pešnije se znali dobrikati zapeljanemu ljudstvu. Shod v Rimu se je sešel. Spominjan, da nek žurnalist moje vrste je bil najgorečniši govornik tega kongresa. Pripeljal je seboj ženo, ki je tudi se svojim možem vspešno agitovala s tujimi poslanci. Grozno in ostudno je spominjati se takih dogodkov . . . ) IV. Puškin na pragu večnosti. „Vot minuty v žizni našej, kotoryja vpolnč dostojny nazvanija velikih." Iz pisma V. A. Žukovskega do Puškinovega otca. Ni ga važnišega in odločivnišega časa v našem življenji, kaker je čas smrti. V njem se vrši djanje strahovito : odločuje se večnost. Žukovski, slavni pesnik ruski, stoječ pri postelji vmirajočega Puškina kliče: «Vot (Glej) memety v žizni našej, kotoryja vpolnž dostojny nazvanija velikih.« Vredno je, da se pomudimo nekoliko pri vmirajočem velikanu, Slovanu, Puškinu. Saj se večkrat človek pokaže v svoji pravi luči stoprav v čas ločitve od sveta in odkrije svoje globoko na dnu duše skrito versko mišljenje. Mož, živeč v najviharnišem času, ki ga pozna zgodovina, mož, kojega obrazitelji so bili brezverski Voltaire in Rousseau, učitelji Maratovi somišljeniki, koji ni imel milosti okusiti na očinem domu sladkosti verskega duha, 2) bil je A. S. Puškin. Ali njega ni premogla sila časova, njega ni mogla popolnoma podjarmiti si, ne, daleč je presegel svoj čas in njega silna slovanska moč in veli- 1) Primeri: „ Vlast" Roč. V, št. 6. 2) Otec njegov Sergej Levovič Puškin — čelovčk sv&takij i očeny legko-myslenuyj v žizni.“ Sočinenija A. S. Puškina: Vvod. častni genij razvil se je visoko nad vse liberalno framasonsko mišljenje. Vera, velikansko gibalo človeškega življenja, prošinjala je tudi njega, dasl nevidezno, ali dvigala ga je resnično nad vse po-zemeljsko. Najginljivejši prizori njegovih umotvorov nadihnjeni so z verskim mišljenjem. P. A. Vjazemski, ruski pisatelj, ki je stal ves čas pri postelji vmirajočega ter znajoč dobro Puškina, izraža se o njem v pismu do A. J. Bulgakova prav lepo; «Puškin ni-kogda ne byl esprit fort, po krajnej m6rč ne byl jim v poslždnije gody žizni svojej ; noprotiv, on imčl siljnoje religioznoje čuvstvo : čital i ljubil čitat Evangelije, byl proniknut krasotoju mnogih mo-litv, znal jih naizustj i často tvrdil j ih.» Ali najsijajniše triumfovala je vera nad njim stoprav o času smrti. Bog kliče Puškina pred sodnji stol! Malo, malo moči in kreposti verske je bil vzel na nevarno pot v vabljavi svet. Vrgel se je v ražpluskano življenje. Izgubil je polagoma krmilo i jadro vere, že se vtaplja .... Zakrvavi mu rana v dvoboji — nečloveškem činu — zadana .... Puškin je izgubljen ? Ne! Drži se za zadnjo desko, katera mu je še ostala od razbitega broda — mogoče ga je rešila molitev. Skrivnostna je milost Božja. Skromne iskrice, katere mu je užgala v otroški dobi blaga njemu nepozabljiva rediteljica prosta kmetica Arina Rodionovna, katero je vedno priserčno ljubil, ter jej bil hvaležen, vzbudile so se in po dolgem času silno vsplamenele. Kliče ga Bog pred sodnji stol! Zakliče mu carski glas, ki ga pretrese do dna duše : Puškin, izpolni dolžnost kristijansko, umri kristjanom ! Globok vzdih izvije se mu iz prs : «Vot, kak ja utčšen !» Bil je skoro celo svoje življenje na vladarjem nasprotniški strani in v dotiki s skrivnimi društvi, katerih naloga je izpodmakniti in porušiti prestole ter sploh avktoriteto. Stoprav o smrtnem časi zave se svojih zmot ter ginen carskim glasom kliče : »Služite gosudarju (carju) čto žaleju o poterč (izgubi) žizni, potomu čto ne inogu izjavitj emu moja blagodarnostj, čto ja byl by ves ego.» Prišel je spovednik — zadnji tolažitelj človeku. Puškin se je spovedal in z veliko gorečnostjo obhajal. Našel je vteho . . . Njegov prijatelj in sekundant pri dvoboji pristopi k njemu, vprašajoč ga, kaj želi od njega, v slučaji smrti, da mu izpolni, posebno kar se tiče neprijatelja njegovega (barona Dantesa Hee-ckeren-a.) Puškin mu odgovori: «Trebuju, čtoby ty ne mstil za moju smertj: proščaju emu i hoču umeretj hristianinom.» Želim, da se ne maščuješ, za mojo smrt; odpuščam mu in hočem vmreti kristijanom! Vmerl je v svojem 38. letu 29. januvarja 1837. Takošen je bil Puškin! Naši lažiliberalci posnemljejo samo njegove blodnje ! Nezaupnica vredniku „ Rimskega Katolika“ X ^ 29- Dunaj 16. junija 1889. Visokočastiti gospod! Odbor akademičnega društva »Slovenija* na Dunaji zahvaljuje se Vam po jednoglasnem sklepu zboroven v tretji redni seji dne 15. junija t. 1. na nadaljnem dopošiljanji :Rimskega Katolika,* kojega ste mu blagovolili do sedaj na njegovo prošnjo od dne 24. 2. t. 1. št. 152, brezplačno pošiljati. Zbor je to vkrenil z ozirom na n^osnovane napade, izražene po Vas častnemu članu akad. društva »Slovenija* dr. Vošnjaku in oziroma na to, ,da se nikdo ne more uikaker strinjati z uazori, koje izraža »Rimski Katolik«. Z vsem spoštovanjem Za odbor: Makso Kostanjevec Hil. Vodopivec t£. podpredsednik. l(._ tajI>ik Akatl etnično društvo »Slovenija11 na Dunaji. Liberalna kritika proti „ Rimskemu Katoliku“ in njegovemu vredniku. »S r u s.» «Znani kralj filozofov Mahnič I. pravi, da je vstvarjen človek bolj za skakajočega komedijanta, kaker sedečega učenjaka. To je druga zlata resnica iz svetih listin kralja Mahniča I., kojega lehko nazivljemo tudi kralja komedijantov. Dantejeva »Divina comedia* ni v nikaki zvezi z njegovimi »božjastnimi komedijami.* "fotografije predstavljajoče Mahniča, kako pezdir seSteva, vodo seka In oves «šplči.» »Škoda, da goriškl MahaČ ne prespi vsaj dveh tretjin življenja svojega.* «C) delili glede Mahničeve spolne ljubezeni ne bom govoril . . . .» «Dalje ima človek tudi pamet, česar živali nimajo. Sicer so tudi ljudje ki je nimajo, kaker n. pr. goriSki dr. Muha; o njem bi se tudi lehko reklo, da’je: Unselig Mittelding von Engeln and von Vieh. Gott gab ihm die Vernunft und er gebraucht sie nie.» »Žalujoči oblečejo telo v poročno obleko ... in potem hajdi v zemljo kjer ni muh, Mahniča in drugih mahinacij. . . . Dr. Mahniča čaka veče veselje on kot svetnik na tem svetu, Sel bode a la Elija v nebesa. (Da bi se le ne opekel v ognjenem vozu.)* »Dobro je, če pozna v teli strokah slavne može, kaker Giordana Umna, dr. Mahniča, Schopenhauerja, Husa in druge pečene in nepečene filozofe in učenjake.* »Za dr. Mahniča je dobro, da je obsojen v vedno devištvo.* »Slovenski Narod* »Omenjeno ime (Gauč) mi je res antipatično, vender je pa Se Pagananijeva godba nasproti občutkom, ki jih v meni. . . vzbuja zloglasni dodatkologije doktor Mahnič v Gorici, ki mora po' svoji vničevalni strasti izvestno biti potomec Hunov ali pa Vandalov. Njegov jedini smoter je, da skuša rušiti in vničevati.* »V navadnem življenji poznamo neko vrsto pijancev, ki ne morejo nikogar pustiti, da bi mirno Sel mimo njih .... lšnake ljudi nahajamo tudi v javnem življenji. Pijani dozdevne svoje učenosti . . . izrivajoče se zaletavajo semtertija in telebajo sedaj ob enega, sedaj ob drugega . . . Tu pa ju vstal v Gor\ci mož . . . Ta mož .,. . prišel je vsled nekega bolestnega razpoloženja svojega duha do zaključka, da je najpopolniši človek mej Slovenci . . . Ta mož je bil dr. Mahnič . . . Seveda se mu bode godilo pri tem, kaker se je godilo duševno sorodnemu mu plemenitemu vitezu Don Quixotu della Manchn, ko ie je boril z mlini na sapo. Zdi se nam celč. da ni daleč oni čas, ko bode njemu bnako polomljen in potrt ječal kje v strani od strašil, katere mu je napravila bujna njegova domišljija . . . Zaslužene slave ponižnemu pesniku (Gregorčiču) ni privoščil, njegova zvezda hotel je, da bi bila otemnela, mesto nje pa zasvetila 'zvezda Mahničeva. Sirota! Bil bi lahko hvaležen stvarniku, ko bi mu bil dal v dar le žarek Gregorčičevega uma 1» «Kmalu ne bo vže zasluženejšega rodoljuba, nad čegar. glavo bi ne bil dr. Mahnič zavihtil svojega biča. Najpreje je prišel na vrsto Gregorčič, potem Stritar, duhovnik Gordzd, Trdina, Levec, dr. Vošnjak — vsezkozi možje, katerim «Goriški katolik* ni vreden odvezati jermenov od njihovih nog.* . . . Goriškemu katoliku* je mogoč vsak dokaz ; vsaj absurdnosti v svojih trditvah, vsled ogromnega svojega samoljubja zapaziti ne more . . . Dr. Mahnič knltivuje poveličevanje samega sebe. Po vseh njegovih spisih se vleče kaker redeča »nit neka bahatost, kakeršne pri pravih učenjakih ni zapaziti . . .» *Dr. Mahnič . . . zapeljuje neizkušene mladeniče . . . On predrzno kritikuje Božje stvarstvo. Piše namreč o ženskah od besede do besede . . . Človek mora ostrmeti o taki surovosti in nehote se mora vprašati, je H dr. Mahnič zrastel iz vrbe . . . Predrzno je . . . zametavati te stvari Božje (ženske) in gojiti do njih v srci svojem take trinoške želje (prirezati jim jezike) . . .» «Liberalec senv tak, da bi me dr. Mahnič brez vse formalne sodbe na grmado poslal . . . Ta zistema vrže narod nazaj v dr. .Mahničevo, vnebovpijočo neumnost.* »Jedenkrat priši bi vsi na rovaš konskripcije dr. Mahničeve inkvizicije . . . MahniČevcem, tem zastopnikom najhujše borniranosti, kakeršne nimajo niti nemške Tirole ... pa moramo na prste vdariti.* »Slovanski Svet.* »Sibirske hijene . . . Doktor «kaznujoče cerkve* . . . sataninskega napuha . . . Človek, ki se je popolnoma o z v e r i 1, človek, v katerem ni iskre božje, človek, ki v svojem gorostasnem' napuhu in v svoji neizmerni gluposti meni, da se solnce, luna in zvezde sučejo okolo njegovega doktorskega — lucus a non lucendo .— naslova . . . Taki ljudje imajo dandanes besedo . . . taki skvernoslovi, taki jeziko-bl6di . . . te nizke duše. . Znak vremena, da se okolo te gnojne kopice zbira rokopleskaje cela truma škodljivih komarjev . . . kako se vzdiga blagoslovljena desnica novega Ivana Groznega, kako jemlje nož in reže jezike Ženskam, kako jih kaker kako Barbaro Ubrik zazidava . . . Licemeri, botokudi ! . . . Naša dolžnost je, kazati s prstom na ovce v volčji škuri, na te grobove, ki so od zunaj povapljeni, v sredi pa polni s .... in nravstvene gnjilobe ... Po jnoji misli se ta breznravstveni zbrod ni rodil od ženske ...» »Ljubljanski Zvon.* ' i/ - . . • . -vitki oo ........ —-mm*-